018-128/2025 DARS, Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji, d. d.
Številka: 018-128/2025-8Datum sprejema: 27. 11. 2025
Sklep
Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Sama Červeka kot predsednika senata, dr. Mateje Škabar kot članice senata in Aleksandra Petrovčiča kot člana senata v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Dobava materialov za izdelavo debeloslojnih talnih označb« in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj D.A.R.G., d. o. o., Vodice (v nadaljevanju: vlagatelj) zoper ravnanje naročnika DARS, Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji, d. d., Celje (v nadaljevanju: naročnik), 27. 11. 2025
odločila:
1. Zahtevek za revizijo se v delu, ki mu ni ugodil že naročnik, zavrne.
2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške v višini 2.666,67 eurov v 15 dneh po vročitvi tega sklepa. Višja stroškovna zahteva se zavrne.
Obrazložitev:
Vlagatelj je v postopku oddaje javnega naročila (objava obvestila o naročilu 7. 10. 2025 na portalu javnih naročil, pod št. objave JN007852/2025-EUe16/01, in 7. 10. 2025 v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, pod št. objave 656761-2025), ki ga naročnik vodi po odprtem postopku (točka B.1 obvestila o javnem naročilu), 14. 10. 2025 na portalu eRevizija, kar je pred potekom roka za predložitev ponudb, kot ga je naročnik sprva določil (12. 11. 2025 do 9. ure; točka B.6 obvestila o javnem naročilu), vložil vlogo »Pritožba zoper razpisno dokumentacijo« z dne 14. 10. 2025, ki po vsebini predstavlja zahtevek za revizijo v smislu ZPVPJN, in pozval naročnika, da »umakne nesorazmerne in nelogične zahteve«, saj naj bi ravnal nezakonito z določitvijo referenc (1. točka zahtevka za revizijo), zahteve za predložitev dokazil o meritvah in vplivu zimske službe na talne označbe (2. točka zahtevka za revizijo) in tehničnih specifikacij, saj je nesorazmerna zahteva za en razred višjo odbojno svetlost v nočnih in suhih razmerah ter en razred višji faktor svetilnosti, kot to določa Pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah (Uradni list RS, št. 26/2024 s sprem.; v nadaljevanju: Pravilnik) (3. točka zahtevka za revizijo). Vlagatelj je v 3. točki zahtevka za revizijo uveljavljal, da je naročnik določil nekatere tehnične specifikacije, in sicer koeficient odbojne svetlosti (RL) in faktor svetlosti (β), nesorazmerno, saj je zanju določil za en razred višje zahteve (R4 in B4) od tistih, ki jih določa Pravilnik (R3 in B3). Vlagatelj je navedel, da:
˗ je koeficient odbojne svetlosti (RL) R3, ki je dvignjena za še en razred od tistega, ki ga določa Pravilnik (R4), unikatna zahteva glede na poznavanje trga Evropske unije in povratne informacije, ki jih je prejel od proizvajalcev in partnerjev,
˗ te zahteve povzročajo zmedo in začudenje med proizvajalci, saj ne razumejo, kako lahko naročnik upraviči tako visoke zahteve, saj razlika med razredoma R3 in R4 za običajnega voznika ni vidna s prostim očesom in pomeni le dvigovanje cene želenega blaga in odpiranje reklamacij za izvajalce talnih označb, kar ne pripomore k bistvenem dvigu varnosti v cestnem prometu,
˗ so v postopkih javnega naročanja po drugih državah, npr. Španija in Irska, postavljeni visoki standardi, vendar nižji, kot jih zahteva naročnik, niti na Nizozemskem ter v Franciji in Nemčiji zahteve niso postavljene tako visoko, da mora imeti talna označba za celoten čas trajanja garancije (tri leta) razred svetilnosti R4, saj je za tak razred zelo težko oziroma predrago izdati garancijo oziroma bi bila proizvodnja tako draga, da za naročnika nima stvarne vrednosti, še zlasti zaradi na podobnost rezultata R3 in R4 na prosto oko,
˗ naročnik pri oddanem javnem naročilu, ki je bilo objavljeno na portalu javnih naročil, pod št. objave JN003663/2025, ni zahteval tako visokega razreda svetlobne odbojnosti in svetlosti, ampak le skladnost s Pravilnikom,
˗ so te zahteve ekonomsko in strokovno neutemeljene in neenakomerne glede na postopke iz preteklosti, ki bistveno ne vplivajo na varnost v prometu.
Naročnik je z dokumentom »Odločitev« št. 313/2025-MM-000240/2025-rev z dne 24. 10. 2025, ki ga je vložil 24. 10. 2025 na portalu eRevizija, odločil, da »zahtevi vlagatelja iz točke 1. in 2. zahtevka za revizijo, da naročnik zahtevi ugodi in sicer na način, da naročnik razveljavi del razpisne dokumentacije Poglavja 1 – Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe, v točki 5.2 (d)« (I. točka izreka), »zavrne se zahteva vlagatelja iz točke 3. zahtevka za revizijo, da naročnik zahtevku ugodi in sicer na način, da razveljavi del razpisne dokumentacije Poglavja 2 – Tehnične specifikacije in ponudbeni predračun, v Tabeli 2, v delu, kjer so določene zahteve za Koeficient odbojne svetlosti (RL) – nočna vidnost v suhih razmerah v času uporabe in zahteve za Faktor svetlosti (β), in sicer inicialne vrednosti in vrednosti v času uporabe« (II. točka izreka) in vlagatelju ne povrne stroškov predrevizijskega postopka (III. točka izreka). Naročnik je navedel, da so vlagateljeve navedbe iz 1. in 2. točke zahtevka za revizijo »smiselne«, zato »sledi njegovemu predlogu in razveljavi pogoj iz točke 5.2 (d) dokumenta Poglavje 1 – Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe«, glede oblikovanja tehničnih specifikacij pa je naročnik pojasnil, da:
˗ Pravilnik v četrtem odstavku 30. člena določa minimalne inicialne vrednosti karakteristik novih označb na prometnih površinah (preglednica 15) in v drugem odstavku 31. člena minimalne zahtevane lastnosti ob koncu uporabne dobe (preglednica 17),
˗ je njegov interes zagotoviti čim višji nivo prometne varnosti, zato zahteva visokokakovosten material za izvedbo debeloslojnih talnih označb,
˗ Pravilnik določa minimalne vrednosti barvnih svetlobnoodbojnih lastnosti, ne pa maksimalnih,
˗ vrednosti v Pravilniku temeljijo na standardu SIST EN 1436:2018 – Materiali za označevanje vozišča – Lastnosti označb in preskusne metode, pri čemer standard za koeficient odbojnosti svetlosti (RL) in faktor svetlosti (β) določa oziroma omogoča še en razred strožje zahteve, kot je zahteva iz tehničnih specifikacij,
˗ so tehnične specifikacije sicer strožje od Pravilnika, vendar še vedno znotraj standarda,
˗ se tudi na področju debeloslojnih talnih označb iz vroče plastike z razvojem tehnologije zaostrujejo zahteve za varnost,
˗ standardi pogosto temeljijo na tehnologiji, ki je široko dostopna in ekonomsko izvedljiva, da se omogoči enotna uporaba v praksi,
˗ če bi zahteve temeljile izključno na »najboljši tehniki«, bi to povzročilo previsoke stroške in izključilo večino proizvajalcev, kar pomeni, da tudi najstrožja zahteva v standardu še ne predstavlja najboljšega možnega na trgu, saj je cilj standardov uravnotežiti varnost z realnimi možnostmi industrije in uporabnikov,
˗ koeficient odbojne svetlosti (RL) in faktor svetlosti (β) bistveno vplivata na večjo prometno varnost in na trajnost debeloslojne talne označbe, s tem pa na gospodarnost,
˗ je koeficient odbojne svetlosti (RL) merilo retrorefleksije talnih označb in torej, koliko svetlobe, ki jo osvetli žaromet vozila, se odbije proti vozniku, pri čemer višja vrednost RL pomeni bolj vidno oznako ponoči in v slabih svetlobnih pogojih,
˗ RL = 200 (zahteva iz tehničnih specifikacij) pomeni za 33 odstotkov boljšo odsevnost kot RL = 150 (minimalna zahteva po Pravilniku), kar neposredno vpliva na vidnost ponoči in v slabih svetlobnih pogojih, saj višji RL omogoča, da voznik prej opazi oznako, kar je pomembno za reakcijski čas pri visokih hitrostih, manjša je verjetnost napačnih manevrov, zagotavlja pa tudi boljšo podporo sistemom za pomoč voznikom, saj se izboljša delovanje kamer in senzorjev, ki zaznavajo talne označbe,
˗ je faktor svetlosti (β) merilo relativne svetlosti talne označbe v primerjavi z idealno belo površino pod enakomerno osvetlitvijo, pri čemer višja vrednost β pomeni bolj svetlo oznako in boljši kontrast z asfaltom, s tem pa večjo vidnost,
˗ razlika med β = 0,4 (minimalna zahteva po Pravilniku) in β = 0,5 (zahteva iz tehničnih specifikacij) pomeni spremembo v svetlosti talne označbe za 25 odstotkov glede na referenčno belo površino, kar ima neposreden vpliv na prometno varnost, saj zaradi kontrasta med oznako in asfaltom voznik oznako opazi hitreje in z manj napora, lahko se skrajša reakcijski čas, slabši kontrast zahteva večjo koncentracijo, kar povečuje utrujenost in možnost napak pri daljši vožnji, zagotavlja pa tudi boljšo podporo sistemom za pomoč voznikom,
˗ zahteve iz tehničnih specifikacij pomeni tudi večjo vidnost pri višjih hitrostih in slabših vremenskih pogojih, daljšo zahtevano funkcionalnost oziroma ustreznost talnih označb tudi ob bistveni povečani gostoti prometa, zagotavljanje pogojev za testiranje asistenčnih sistemov vozil na avtocestnih odsekih pod prometom in zagotavljajo izpolnjevanje predpisov Evropske unije, ki zahtevo, da so talne označbe vidne in zaznane tako človeškemu očesu kot senzorjem vozil,
˗ višja začetna vrednost določenih lastnosti sistema pogojuje oziroma zagotavlja daljšo življenjsko dobo izvedenih talnih označb, kar zagotavlja daljši interval med obnovami (na 5 let namesto na 3 leta), kar zmanjšuje stroške in motnje v pretočnosti prometa, povečuje pa se tudi varnost oseb, ki izvajajo talne označbe, saj bodo na cesti manjkrat izpostavljene nevarnosti,
˗ se z daljšo življenjsko dobo talnih označb zagotavlja tudi višji nivo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, saj bodo obnovitvena dela potrebna manj pogosto in zaradi tega bo imel naročnik manj stroškov,
˗ se s spornimi tehničnimi specifikacijami zagotavlja tudi poenotenje zahtevanih parametrov talnih označb na vseh avtocestah in hitrih cestah v upravljanju naročnika, pri čemer naročnik enake zahteve določa tudi pri drugih obnovitvenih delih,
˗ se vlagatelj ne more uspešno sklicevati na kršitev 4. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3), saj je ta namenjen varovanju javnega interesa,
˗ je zahteva za predložitev finančnega zavarovanja za odpravo napak v garancijski dobi zelo blaga, saj je omejena na 5 odstotkov vrednosti zadnjega odpoklica oziroma naročila z DDV, zaradi česar je finančna obremenitev zanemarljiva,
˗ dejstvo, da je kot naročnik v drugem postopku oddaje naročila ravnal drugače, še ne pomeni, da je pri oddaji tega javnega naročila ravnal nezakonito,
˗ je vlagatelj navedel tudi opozorila in očitke na portalu javnih naročil v preteklosti glede trajanja pogodbe in netransparentnosti glede porabe granulata, kar pa nima nobene povezave s tem javnim naročilom,
˗ je neutemeljeno vlagateljevo opozarjanje, da kot naročnik ni želel skleniti aneksa k pogodbi iz leta 2018, da bi podaljšal njeno veljavnost, saj ni bilo zakonske podlage za tak aneks, naročnikovo zakonito ravnanje pa ne more biti argument, da je pri tem javnem naročilu ravnal nezakonito,
˗ vlagatelj ni zahteval povrnitve stroškov, zato mu jih ni povrnil.
Naročnik je v pravni pouk navedel, da je odločitev iz I. točka izreka postala pravnomočna, da ima vlagatelj možnost opredelitve do odločitve iz II. točke izreka, da lahko umakne zahtevek za revizijo, pri čemer je lahko upravičen do vračila polovice takse, zoper odločitev o stroških pa lahko vloži pritožbo.
Naročnik je 24. 10. 2025 ob 15.19 prek portala eRevizija Državni revizijski komisiji posredoval zahtevek za revizijo in dokumentacijo, pri čemer se je v dopisu št. 313/2025-000240/2025-1 z dne 24. 10. 2025 skliceval, da to počne na podlagi prvega odstavka 29. člena ZPVPJN.
Vlagatelj je prek portala eRevizija 24. 10. 2025 ob 17.04 vložil vlogo z dne 24. 10. 2025 in navedel, da pozdravlja odločitev iz I. točke izreka dokumenta »Odločitev« št. 313/2025-MM-000240/2025-rev z dne 24. 10. 2025, opredelil pa se je še do III. izreka tega dokumenta. Vlagatelj je navedel, da ni zahteval povrnitve stroškov v roku »5 dni od vložitve revizije«, vendar meni, da obstajajo upravičene okoliščine za izjemno obravnavo, ki jih je navedel v petih točkah, zato je zaprosil, da »naš zahtevek za povračilo stroškov postopka revizije v višini 4.000 € obravnavate in odobrite«.
Vlagatelj je prek portala eRevizija 7. 11. 2025 ob 8.53 vložil vlogo z dne 7. 11. 2025, s katero je znova pozval k odločanju o povrnitvi stroškov.
Državna revizijska komisija je ob ugotovitvi, da dejansko stanje iz predrevizijskega postopka ni upravičevalo naročnika, da ji posreduje zahtevek za revizijo in dokumentacijo na podlagi prvega odstavka 29. člena ZPVPJN, vlagatelj pa je nato vložil vlogo z dne 24. 10. 2025 z nejasno vsebino, je zaradi ugotavljanja izpolnjevanja pogojev bodisi iz prve povedi iz 30. člena ZPVPJN v povezavi z drugim odstavkom 29. člena ZPVPJN bodisi prve povedi iz 50. člena ZPVPJN z dopisom št. 018-128/2025-4 z dne 6. 11. 2025, ki ga je vložila na portal javnih naročil 7. 11. 2025 ob 8.57, pozvala vlagatelja, da sporoči nekatere podatke o vlogi z dne 24. 10. 2025.
Vlagatelj je z vlogo z dne 12. 11. 2025, ki jo je 12. 11. 2025 vložil prek portala eRevizija, navajal, da mu je naročnik v dokumentu »Odločitev« št. 313/2025-MM-000240/2025-rev z dne 24. 10. 2025 dal napačen pravni pouk, ki mu ne more iti v škodo, sicer pa predlaga začetek revizijskega postopka »tako zavrnjenega dela zahtevka kot tudi dela, kjer je naročnik v odločitvi navedel, da se zahtevku za revizijo ugodi, a iz ravnanj naročnika to ne drži«. Vlagatelj je navedel, da je naročnik objavil popravek šele 7. 11. 2025, vendar »iz njega pa ne izhaja, da se izpodbijani referenčni pogoj razveljavi na način kot je zahteval vlagatelj v zahtevku za revizijo in kot mu je ugodil naročnik, ampak jih je le delno prilagodil oziroma zapisal na drugačen način, s tem pa dejansko ni ugodil zahtevku vlagatelja«. Vlagatelj se je opredelil še do zakonske ureditve vračila stroškov in takse. Vlagatelj je zaključil, da »v celoti uveljavlja predlog za začetek revizijskega postopka in zahteva, da DKOM vsebinsko odloči o zahtevku tako glede zavrnjenega dela kot navidezno ugodenega dela, ter da presodi tudi del, ki se nanaša na vračilo stroškov«.
Po pregledu posredovane dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija na podlagi razlogov, navedenih v nadaljevanju, odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa.
Vlagatelj je pred potekom roka za predložitev ponudb vložil zahtevek za revizijo, o katerem je naročnik odločil z dokumentom »Odločitev« št. 313/2025-MM-000240/2025-rev z dne 24. 10. 2025, pri čemer je zahtevku za revizijo v delu ugodil in razveljavil del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila (I. točka izreka), v delu pa je zahtevek za revizijo zavrnil (II. točka izreka). Naročnik je odločil, da vlagatelju ne povrne stroškov (III. točka izreka).
Skladno s prvo povedjo iz 30. člena ZPVPJN se revizijski postopek začne, ko Državna revizijska komisija na podlagi prvega, drugega ali tretjega odstavka 29. člena ZPVPJN od naročnika prejme zahtevek za revizijo. Z vidika začetka revizijskega postopka se položaj, kot je ta, ki izhaja iz I. in II. točke dokumenta »Odločitev« št. 313/2025-MM-000240/2025-rev z dne 24. 10. 2025, ko je naročnik odločil, da ugodi zahtevku za revizijo v dveh delih in deloma razveljavi postopek oddaje javnega naročila, tolmači po drugem odstavku 29. člena ZPVPJN, po katerem velja, da mora vlagatelj vložiti predlog za začetek revizijskega postopka, ne pa po prvem odstavku 29. člena ZPVPJN, ko naročnik posreduje Državni revizijski komisiji zahtevek za revizijo že samo zato, ker je zavrnil zahtevek za revizijo. Naročnik namreč ni zavrnil zahtevka za revizijo v celoti. Ker je naročnik posredoval zahtevek za revizijo v obravnavo Državni revizijski komisiji, preden bi vlagatelj vložil predlog v smislu drugega odstavka 29. člena ZPVPJN, vlagatelj pa je nato vložil vlogo z dne 24. 10. 2025 z nejasno vsebino, je Državna revizijska komisija z dopisom št. 018-128/2025-4 z dne 6. 11. 2025 pozvala vlagatelja, da sporoči nekatere podatke o vlogi z dne 24. 10. 2025, kar je vlagatelj storil z vlogo z dne 7. 11. 2025. Državna revizijska komisija je na podlagi stališča iz vloge z dne 12. 11. 2025 zaključila, da je treba vlogo z dne 24. 10. 2025 obravnavati kot predlog za začetek revizijskega postopka v smislu drugega odstavka 29. člena ZPVPJN (prim. tudi z zadevo št. 018-041/2025).
Državna revizijska komisija tudi pojasnjuje, da v revizijskem postopku odloča o (ne)utemeljenosti zahtevka za revizijo (prim. prvi odstavek 39. člena ZPVPJN), od (ne)utemeljenosti zahtevka za revizijo pa je skladno s (tretjim in četrtim odstavkom) 70. členom ZPVPJN odvisna tudi povrnitev stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva (t. i. načelo uspeha). To pomeni, da odločitev o povrnitvi stroškov, nastalih v predrevizijskem postopku, deli usodo odločitve o glavni stvari (to je o zahtevku za revizijo), iz česar izhaja, da je odločitev o stroških postopka pravnega varstva akcesorne narave. Ker revizijski postopek pred Državno revizijsko komisijo vključuje tudi odločitev o stroških (prim. osmi odstavek 70. člena ZPVPJN), vlagatelju ni treba vložiti še posebne pritožbe. Pritožba zoper naročnikovo odločitev o stroških postopka je namreč potrebna le v primeru, ko se revizijski postopek pred Državno revizijsko komisijo ne začne, vlagatelj pa se ne strinja le z naročnikovo stroškovno odločitvijo (prim. odločitev Državne revizijske komisije v zadevah št. 018-212/2016, 018-105/2017, 018-013/2021 in 018-106/2025).
Vlagatelj lahko v primeru, če je naročnik le deloma razveljavil postopek oddaje javnega naročila, vloži predlog za začetek revizijskega postopka v treh delovnih dneh od prejema naročnikove odločitve o zahtevku za revizijo (drugi odstavek 29. člena ZPVPJN), v enakem roku treh delovnih dni od prejema naročnikove odločitve o zahtevku za revizijo lahko vloži tudi opredelitev do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo ne glede na to, ali je naročnik zavrnil zahtevek za revizijo ali mu delno ugodil (prva poved iz šestega odstavka 29. člena ZPVPJN), v primerih, ko je mogoče vložiti pritožbo (prva poved iz 50. člena ZPVPJN), pa lahko vlagatelj pritožbo vloži tudi v roku treh delovnih dni, in sicer od prejema naročnikove odločitve v predrevizijskem postopku (gl. prvi odstavek 51. člena ZPVPJN). Neodvisno od tega kot kaj bi bilo treba šteti vlogo z dne 7. 11. 2025, je vlagatelj ob upoštevanju, da se v rok ne všteje petek, 24. 10. 2025, temveč se za začetek štetja roka upošteva ponedeljek, 27. 10. 2025 [peti odstavek 1. člena ZPVPJN in drugi odstavek 111. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s sprem.)] v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN), in da je bil petek, 31. 10. 2025, dela prost dan skladno s četrto alineo 2. člena Zakona o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji (Uradni list RS/I, št. 26/91 s sprem.), vlogo z dne 7. 11. 2025 vložil na portal javnih naročil šele 7. 11. 2025, zato se glede na prvo poved iz četrtega odstavka 13.a člena ZPVPJN 7. 11. 2025 šteje za dan njene vložitve. To pa je deveti dan po prejemu dokumenta »Odločitev« št. 313/2025-MM-000240/2025-rev z dne 24. 10. 2025. Ker je vlagatelj vlogo z dne 7. 11. 2025 vložil izven rokov, ki jih določa ZPVPJN za katero od navedenih vlog, je Državna revizijska komisija ni upoštevala pri odločanju o zadevi. Na vlagateljev položaj ne bi v ničemer vplivalo, če bi morala Državna revizijska komisija vlogo z dne 7. 11. 2025 sicer zavreči, saj se tudi v primeru njenega zavrženja ne bi upoštevala pri odločanju o zadevi. Vendar tudi v primeru, če bi bilo treba za vlogo z dne 7. 11. 2025 šteti, da ni vložena prepozno, ker bi se bilo treba postaviti na stališče, da bi na njeno vložitev lahko kakorkoli vplivalo dejansko stanje v zadevi, pri čemer se vlagatelj v prvem odstavku vloge z dne 12. 11. 2025 sklicuje, da je pravni pouk v dokumentu »Odločitev« št. 313/2025-MM-000240/2025-rev z dne 24. 10. 2025, napačen, hkrati pa bi bilo treba razumeti, da ni samo nepotrebna pritožba o stroških, vloga z dne 7. 11. 2025 po vsebini ne pove nič več ali drugače, kot je vlagatelj navedel že v vlogi z dne 24. 10. 2025. Vsebinska obravnava vloge z dne 7. 11. 2025 torej ne bi mogla v ničemer vplivati na sprejem končne odločitve.
Vlagatelj v vlogi z dne 12. 11. 2025 problematizira tudi naročnikova ravnanja, ki so se v postopku javnega naročanja zgodila po sprejemu dokumenta »Odločitev« št. 313/2025-MM-000240/2025-rev z dne 24. 10. 2025, in uveljavlja, da bi morala Državna revizijska komisija odločati tudi o delu zahtevka za revizijo, »kjer je naročnik v odločitvi navedel, da se zahtevku za revizijo ugodi, a iz ravnanj naročnika« v postopku javnega naročanja »to ne drži«. Državna revizijska komisija kot bistveno ugotavlja, da je naročnik v dokumentu »Odločitev« št. 313/2025-MM-000240/2025-rev z dne 24. 10. 2025 ugodil zahtevku za revizijo v zvezi z očitki, ki jih je vlagatelj navajal v 1. in 2. zahtevka za revizijo. Naročnik je ugodil zahtevku za revizijo v tem delu tako, da je razveljavil točko 5.2 (d) Navodil ponudnikom, zato Državna revizijska komisija ne more odločati o razveljavljenih ravnanjih. Če je naročnik, kot je uveljavljal vlagatelj v vlogi z dne 12. 11. 2025, po sprejeti odločitvi, kot izhaja iz I. in II. točke izreka dokumenta »Odločitev« št. 313/2025-MM-000240/2025-rev z dne 24. 10. 2025, v postopku javnega naročanja ravnal na način, za katerega vlagatelj meni, da ni skladen z ZJN-3, vlagatelj lahko pod pogoji, na način in v rokih, kot jih določa ZPVPJN, vloži nov zahtevek za revizijo (gl. prvi odstavek 5. člena ZPVPJN) in uveljavlja nezakonitost teh ravnanj (gl. drugi odstavek 15. člena ZPVPJN). Državna revizijska komisija je zato obravnavala zahtevek za revizijo le v obsegu, ki se nanaša na tisto, v čemer naročnik z dokumentom »Odločitev« št. 313/2025-MM-000240/2025-rev z dne 24. 10. 2025 ni ugodil vlagatelju.
Državna revizijska komisija pri tem pojasnjuje, da vlagatelj z vložitvijo zahtevka za revizijo varuje svoj položaj v postopku javnega naročanja, kar je razvidno vsaj iz prve alinee prvega odstavka 14. člena ZPVPJN, ki aktivno legitimacijo priznava vsaki osebi, ki skupaj izkaže dva elementa: interes za dodelitev javnega naročila in vsaj možnost nastanka škode zaradi očitanih kršitev. Vlagatelj ni eden izmed zagovornikov javnega interesa iz drugega odstavka 6. člena ZPVPJN, saj ni Računsko sodišče Republike Slovenije, Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence ali Komisija za preprečevanje korupcije, zato z zahtevkom za revizijo v delu, ki obsega 3. točko, v kateri izpodbija tehnične specifikacije, in o katerem odloča Državna revizijska komisija, ne more uspešno uveljaviti varstva javnega interesa. Vlagateljeve navedbe, ki so usmerjene v očitek o neekonomični porabi javnih sredstev in pridobitev ponudb z »znatno višj[imi] cen[ami]«, so očitki, ki v bistvu pomenijo uveljavljanje kršitve načela iz 4. člena ZJN-3 (načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti), ki je načelo v varstvo javnega interesa. Vlagatelj tako z uveljavljanjem kršitve 4. člena ZJN-3 ne glede na siceršnjo vsebino očitkov, ki se nanašajo na kršitev tega načela, ne more uspeti že vsaj zato ne, ker ni zagovornik varstva javnega interesa, hkrati pa neekonomična poraba javnih sredstev in pridobitev ponudb z »znatno višj[imi] cen[ami]« niso kršitve, ki bi vlagatelju oteževale, onemogočale ali preprečevale sodelovanje v postopku javnega naročanja in pridobitev javnega naročila. Državna revizijska komisija dodaja, da očitek o neekonomičnosti, ker naročnik ne uporablja določenega stroja (zahtevek za revizijo, str. 9, drugi odstavek), v tej zadevi ni relevantno niti z vidika kršitve 4. člena ZJN-3, saj se očitek sploh ne nanaša na to javno naročilo, temveč na neko preteklo že zaključeno nabavo, pri čemer vlagatelj problematizira izvedbeno fazo (tj. izvrševanje pogodbe).
Za reševanje zahtevka za revizijo v zvezi s tem javnim naročilom nista relevantni niti vlagateljevi opozorili o naročnikovi opustitvi izvedbe postopka javnega naročanja za nabavo granulata po tem, ko je potekla pogodba iz leta 2021, pa niti naročnikova zavrnitev vlagateljevega predloga za podaljšanje veljavnosti pogodbe za obdobje 2018–2021, čeprav naj bi ne bila izčrpana celotna količina blaga, ki je bil predmet pogodbe (gl. zahtevek za revizijo, str. 9, drugi in tretji odstavek). Nič od navedenega se namreč ne nanaša na to javno naročilo.
Državna revizijska komisija ponavlja, da vlagatelj ne more uspeti z večkrat ponovljenimi očitki o »neekonomičnosti porabe javnih sredstev« (zahtevek za revizijo, nazadnje str. 9, četrti odstavek), saj so ti po vsebini očitek kršitve 4. člena ZJN-3. Tega stališča ne spremeni niti vlagateljevo sklicevanje na to, da naročnik ni določil ne minimalne ne obvezne količine blaga, ki bi ga nabavil (zahtevek za revizijo, str. 9, četrti odstavek). Če pa bi bilo treba razumeti vlagateljeve navedbe v smeri, da bi moral naročnik določiti minimalno in/ali obvezno količino blaga za nabavo, je treba upoštevati, da ZJN-3 ne zahteva od naročnika, da določi katero od teh količin.
V čem naj bi bila kršitev, ker je naročnik zahteval bančno garancijo za dobro izvedbo posla v vrednosti 10 % posla z DDV za celotno obdobje trajanja triletne pogodbe, iz vlagateljevih navedb ni razvidno, zato Državna revizijska komisija ni mogla ugotoviti morebitne kršitve.
Vlagatelj se je tudi skliceval na dosedanje naročnikove postopke javnega naročanja za primerljiv predmet, vendar Državna revizijska komisija pojasnjuje, da se v postopku pravnega varstva ne odloča o drugih postopkih oddaje javnega naročila, temveč le o tekočem postopku oddaje javnega naročanja, kar izhaja vsaj iz ureditve obveznih sestavin zahtevka za revizijo (15. člen ZPVPJN) in rokov za uveljavljanje pravnega varstva (prim. prvi in drugi odstavek 25. člena ZPVPJN). Za rešitev očitkov v zvezi s tem javnim naročilom zato ni relevantno, kako je naročnik določil zahteve oziroma tehnične specifikacije v drugih postopkih javnega naročanja. Bistveno je namreč le, ali je naročnik v tem postopku oddaje javnega naročila določil zahteve oziroma tehnične specifikacije skladno z ZJN-3, ne pa, ali so primerljive tistim iz drugih postopkov javnega naročanja. Drugačno stališče, ki bi dajalo težo dosedanjim naročnikovim postopkom javnega naročanja, bi pomenilo vzpostavljanje kontinuitete, ki bi preprečevalo možnost spreminjanja. ZJN-3 pa ne določa, da se vzpostavlja kontinuiteta, temveč določa pravila, ki jih mora naročnik upoštevati, ko naroča blago, in torej določa meje, v katerih se mora naročnik pri nabavah blaga gibati, da se lahko šteje, da je njegovo ravnanje zakonito.
Tudi zatrjevani odzivi subjektov iz drugih držav in prakse javnega naročanja iz drugih držav ne morejo biti relevantni za ugotovitev kršitve ZJN-3. Bistveno je namreč, ali je naročnik zahteve oziroma tehnične specifikacije določil skladno z ZJN-3. Četudi bi bile naročnikove zahteve oziroma tehnične specifikacije unikatne, kot je izpostavil vlagatelj, to ne pomeni že, da bi bile določene neskladno z ZJN-3.
Tehnične specifikacije pomenijo v primeru javnih naročil blaga specifikacijo v dokumentu, ki opredeljuje zahtevane značilnosti proizvoda, kot so ravni kakovosti, okoljskih in podnebnih vplivov, zahteve v zvezi z oblikovanjem, prilagojenim vsem uporabnikom (vključno z dostopnostjo za invalide), ter ocenjevanje skladnosti, zahteve v zvezi z delovanjem, uporabo proizvoda, varnostjo ali dimenzijami, vključno z zahtevami v zvezi s proizvodom glede imena, pod katerim se prodaja, izrazoslovjem, simboli, preizkušanjem in preizkusnimi metodami, pakiranjem, označevanjem, uporabo znakov, navodili za uporabnike, proizvodnimi postopki in metodami na posamezni stopnji življenjske dobe blaga, ter postopki ocenjevanja skladnosti (podtočka b 23. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-3 v delu, ki se nanaša na tehnične specifikacije blaga). Tehnične specifikacije iz podtočke b 23. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-3 se navedejo v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila (gl. prvo poved iz prvega odstavka 68. člena ZJN-3). Tehnične specifikacije določajo zahtevane značilnosti blaga (gl. drugo poved iz prvega odstavka 68. člena ZJN-3). Pravila za določanje tehničnih specifikacij so določena v nadaljnjih odstavkih 68. člena ZJN-3. Ta tudi določajo, da morajo tehnične specifikacije vsem gospodarskim subjektom zagotavljati enak dostop do postopka javnega naročanja in neupravičeno ne smejo ovirati odpiranja javnih naročil konkurenci (četrti odstavek 68. člena ZJN-3). Vlagatelj je sicer v zvezi z določitvijo tehničnih specifikacij zatrjeval kršitev 84. člena ZJN-3, posebej je izpostavil peti in šesti odstavek (zahtevek za revizijo, str. 7, drugi odstavek pod naslovom »Zaključek«), vendar se 84. člen ZJN-3 nanaša na drug institut javnega naročanja. Namreč na merila za ocenjevanje ponudb, ne pa na tehnične specifikacije. Državna revizijska komisija je zato vlagateljevo napačno sklicevanje na 84. člen ZJN-3 upoštevala kot sklicevanje na kršitev 68. člena ZJN-3.
Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik določil tehnične specifikacije v smislu druge povedi iz prvega odstavka 68. člena ZJN-3 in jih vključil v dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila kot poglavje 2 (gl. opise in tri tabele).
Čeprav se je mogoče strinjati z vlagateljem, da je naročnik določil koeficient odbojne svetlosti (RL) in faktor svetlosti (β) za en razred višje zahteve (R4 in B4) od tistih, ki jih določa Pravilnik (R3 in B3), ni mogoče spregledati, kot je to tudi izpostavil naročnik (dokument »Odločitev« št. 313/2025-MM-000240/2025-rev z dne 24. 10. 2025, str. 8. četrti odstavek), da Pravilnik glede na uporabljen pojem »minimalna vrednost« določa minimalno, ne pa maksimalno vrednost. Takemu tolmačenju vlagatelj ne nasprotuje, saj ne v vlogi z dne 24. 10. 2025 ne v vlogi z dne 12. 11. 2025 o tem ni navedel ničesar. Naročnik se torej glede na določbe Pravilnika ni bil dolžan omejiti na vrednosti, kot jih je uveljavljal vlagatelj. Naročnik od različnih gospodarskih subjektov tudi ne zahteva, da ponudijo blago z drugačnimi lastnostmi, ker bi nekaterim omogočil ponudbo blaga s koeficientom odbojne svetlosti (RL) in faktorjem svetlosti (β), ki bila nižja od tistih, ki jih zahteva za druge gospodarske subjekte. Naročnik torej od vseh gospodarskih subjektov v enaki vsebini (skladnost s 7. členom ZJN-3) zahteva, da ponudijo blago, ki zadošča istim tehničnim specifikacijam, ki se nanašajo na koeficient odbojne svetlosti (RL) in faktor svetlosti (β). Naročnik je določil le vrednost in ni zahteval ponudbe blaga določenega proizvajalca, določenega blaga ali kakšnega drugega elementa, zaradi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, da bi dajal prednost nekaterim gospodarskim subjektom, nekatere pa bi postavljal v slabši oziroma manj ugoden položaj. Vlagatelj česa takega niti ni zatrjeval. Vlagatelj sicer določitvi višjih vrednosti nasprotuje, vendar je treba upoštevati, da tiste vlagateljeve navedbe, ki sicer niso v vsebinski povezavi s kršitvijo 4. člena ZJN-3 (dvigovanje cene blaga in draga izdaja garancije, če se to razume kot prevalitev večjih stroškov na naročnika skozi ponudbeno ceno), posplošene (razlika med razredoma R3 in R4 je za običajnega voznika nevidna s prostim očesom, zahteva odpira reklamacije za izvajalce talnih označb, to ne pripomore k bistvenemu dvigu varnosti v cestnem prometu, zelo težko je izdati garancijo, zahteve so strokovno neutemeljene), nekatere pa tudi niso relevantne (draga proizvodnja, saj, če se to lahko razume ne le kot prevalitev večjih stroškov na naročnika skozi ponudbeno ceno, kar bi bil sicer očitek v povezavi s 4. členom ZJN-3, temveč kot težava pri proizvajalcih, to ni omejitev, ovira ali prepoved vlagatelju za sodelovanje v postopku javnega naročanja, saj vlagatelju ni onemogočeno ali preprečeno, da ponudi blago po ceni, ki presega proizvodno ceno blaga). Ne glede na to je treba ugotoviti, da vlagatelj sicer problematizira zahteve oziroma tehnične specifikacije zaradi nebistvenega dviga varnosti v cestnem prometu, vendar je že iz te vlagateljeve navedbe razvidno, da vlagatelj ne zatrjuje, da ne bi bilo nikakršnega dviga varnosti v cestnem prometu, ampak le bistvenega. Državna revizijska komisija pa po drugi strani ugotavlja, da je naročnik v dokumentu »Odločitev« št. 313/2025-MM-000240/2025-rev z dne 24. 10. 2025 (zlasti str. 9–11) pojasnil prednosti takih vrednosti in s konkretnimi argumenti izpostavil tudi pomen za povečanje varnosti v cestnem prometu (npr. glede kontrasta in zaznavanja, reakcijskih časov, vpliva na utrujenost, podpore sistemom za pomoč voznikom, večje vidnosti pri višjih hitrostih in slabših vremenskih pogojih), tudi s tem, da se podaljša interval obnavljanja talnih označb, zaradi česar so delovne ekipe manjkrat na terenu (in se delavcem zagotavlja večja varnost) in je promet manjkrat oviran, poleg tega pa se zaradi takega ravnanja zmanjšajo stroški, ki bi sicer nastali pri pogostejšem nanašanju talnih označb. Vlagatelj nobenemu izmed teh naročnikovih argumentov ne v vlogi z dne 24. 10. 2025 ne v vlogi z dne 12. 11. 2025 ni nasprotoval, saj ni v zvezi s tem nič navedel. Državna revizijska komisija tako ni imela razloga, da ne bi sprejela naročnikovih argumentov, s katerimi je uspel upravičiti postavitev spornih tehničnih specifikacij. Državna revizijska komisija se zato ne strinja z vlagateljem, da bi naročnik tehnične specifikacije določil v nasprotju z ZJN-3. Državna revizijska komisija tako ni ugotovila kršitve (četrtega odstavka) 68. člena ZJN-3 ali temeljnih načel.
Državna revizijska komisija tako v zvezi z delom zahtevka za revizijo, ki ga je vlagatelj vključil kot 3. točko, pa tudi tistim delom, ki ga je vključil pod naslov »Zaključek« in se ne nanaša na 1. in 2. točko zahtevka za revizijo, bodisi ni mogla ugotoviti, da bi jih vlagatelj lahko uspešno uveljavljal (prim. vprašanje aktivne legitimacije), bodisi ni mogla ugotoviti, da bi bila podana kršitev ZJN-3. Ker je Državna revizijska komisija ugotovila, da vlagatelj z zahtevkom za revizijo v tem delu ne more uspeti že iz teh razlogov, ni posebej ugotavljala, ali je bil naročnik na te kršitve opozorjen (gl. tretji odstavek 16. člena ZPVPJN). Državni revizijski komisiji tako ni bilo treba ugotavljati, ali je na podlagi podatkov, kot izhajajo iz dokumentov »Dodatek št. 1« (priponka »Dodatek-1_240-2025_OBJAVA.pdf« iz točke B.2 obvestila o naročilu, kot izhaja iz objave obvestila o naročilu 7. 11. 2025 na portalu javnih naročil, pod št. objave JN007852/2025-EUe16/01-P01, in 7. 11. 2025 v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, pod št. objave 740125-2025) in »Dodatek št. 2« (priponka »Dodatek-2_240-2025-1.pdf« iz točke B.2 obvestila o naročilu, kot izhaja iz objave obvestila o naročilu 20. 11. 2025 na portalu javnih naročil, pod št. objave JN007852/2025-EUe16/01-P02, in 20. 11. 2025 v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, pod št. objave 770712-2025), oba iz novembra 2025 (kar je sicer kasneje, kot je bil vložen zahtevek za revizijo), vsebujejo pa naročnikove odgovore na posamezna vprašanja, ki jih je prejel med postopkom javnega naročanja, treba šteti, da kakšno od njih pomeni opozorilo v smislu tretjega odstavka 16. člena ZPVPJN. Državna revizijska komisija zato tudi ni ugotavljala, ali so vprašanja, na katera je naročnik odgovoril v teh dveh dodatkih, tudi vsa vprašanja, ki jih je prejel, preden je vlagatelj vložil zahtevek za revizijo.
Upoštevajoč vse navedeno je Državna revizijska komisija skladno s prvo alineo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zavrnila zahtevek za revizijo v delu, ki mu ni ugodil že naročnik.
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.
Državna revizijska komisija je odločila še o povrnitvi stroškov.
V nasprotju z vlagateljevimi stališči iz vloge z dne 24. 10. 2025 in 12. 11. 2025 ureditev iz tretjega in petega odstavka 71. člena ZPVPJN glede povrnitve stroškov ni nejasna. Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik, kot to določa del prve povedi iz tretjega odstavka 71. člena ZPVPJN, iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso. Ta določba določa samo to, kaj je naročnikova obveznost pri povrnitvi stroškov, ne pomeni pa avtomatizma, da mora naročnik povrniti stroške, če vlagatelj povrnitve stroškov ne zahteva. Dejstvo, da je v prvi povedi iz tretjega odstavka 71. člena ZPVPJN izrecno navedena tudi taksa, ne ustvarja zmede, saj sporoča samo to, da ima dolžnost povrnitve stroškov za takso posamezen naročnik, ne pa Republika Slovenija (državni proračun). Taksa se namreč ne plača naročniku, temveč, kot to določa peti odstavek 71. člena ZPVPJN, na ustrezen podračun, ki je v skladu s predpisom, ki ureja podračune ter način plačevanja obveznih dajatev in drugih javnofinančnih prihodkov, odprt pri Banki Slovenije za namen plačila taks za predrevizijski in revizijski postopek. Taksa se tako plača na račun SI56 0110 0100 0358 802 in njen prejemnik je Republika Slovenija. Da mora vlagatelj zahtevati povrnitev stroškov, četudi se povrnitev nanaša le na takso, izhaja iz petega odstavka 71. člena ZPVPJN, ki izrecno določa, da mora vlagatelj zahtevati povrnitev stroškov, pri čemer mora tudi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Ker je taksa (v polnem nazivu taksa za predrevizijski in revizijski postopek) eden izmed stroškov predrevizijskega in revizijskega postopka (gl. prvo alineo prvega odstavka 71. člena ZPVPJN skupaj z napovedno povedjo), iz petega odstavka 71. člena ZPVPJN izhaja, da mora vlagatelj, če želi doseči povrnitev stroškov v višini takse, uveljavljati povrnitev takse.
Čeprav je naročnik pravilno ugotovil, da vlagatelj pred njim ni uveljavljal povrnitve stroškov, je povrnitev stroškov izrecno uveljavljal v vlogi z dne 24. 10. 2025, in sicer v višini plačane takse 4.000 eurov. Ker je taksa, kot to izhaja iz njenega polnega imena, tudi strošek, ki se nanaša na revizijski postopek, je Državna revizijska komisija upoštevala ureditev iz prve povedi iz petega odstavka 71. člena ZPVPJN, ki vlagatelju nalaga, da povrnitev potrebnih stroškov, nastalih v revizijskem postopku, uveljavlja do odločitve Državne revizijske komisije o zahtevku za revizijo. Ker je Državna revizijska komisija ugotovila, da je vlagatelj to storil, in ob upoštevanju, da je vlagatelj z zahtevkom za revizijo uspel v dveh od treh delov, ki so bili izrecno oštevilčeni, kar ocenjuje za dvotretjinski uspeh, mu upoštevajoč prvi in tretji odstavek 70. člena ZPVPJN kot potrebne priznava stroške takse v višini 2.666,67 eurov, ki jih je naročnik dolžan vlagatelju povrniti v 15 dneh po vročitvi tega sklepa. Državna revizijska komisija je višjo stroškovno zahtevo zavrnila.
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.
Pravni pouk:
Zoper to odločitev o zahtevku za revizijo ni dovoljen upravni spor po 39.a členu ZPVPJN.
Predsednik senata:
Samo Červek, univ. dipl. prav.,
predsednik Državne revizijske komisije
Vročiti (na portalu eRevizija):
˗ naročnik,
˗ vlagatelj,
˗ Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo.
Vložiti:
˗ v spis zadeve, tu.