EN

018-192/2021 Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo

Številka: 018-192/2021-8
Datum: 29. 12. 2021

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s spremembami; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Tadeje Pušnar, kot predsednice senata, ter Andraža Žvana in Sama Červeka, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Storitve mobilne telefonije in nakup mobilnih aparatov ter storitve prenosa podatkov z uporabo omrežja mobilnega operaterja in nakup opreme za prenos podatkov, v dveh sklopih« - sklop 1, na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložila družba Telekom Slovenije, d.d., Cigaletova ulica 15, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 19a, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 29. 12. 2021

odločila:


1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov pravnega varstva se zavrne.

3. Naročnikova zahteva za povrnitev stroškov predrevizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je obvestilo o javnem naročilu dne 25. 6. 2021 objavil na Portalu javnih naročil, pod številko objave JN004325/2021-B01 in dne 28. 6. 2021 v Uradnem listu Evropske unije, pod št. objave 2021/S 122-323638.

Naročnik je dne 8. 11. 2021 sprejel Odločitev o oddaji javnega naročila št. 4301-9/2021/238, s katero je predmetno javno naročilo v sklopu 1 oddal v izvedbo družbi Telemach, širokopasovne komunikacije, d.o.o., Brnčičeva ulica 49A, Ljubljana - Črnuče (v nadaljevanju: izbrani ponudnik). Iz obrazložitve je razvidno, da je naročnik prejel tri ponudbe, od katerih je dopustna le ponudba izbranega ponudnika. Preostali dve ponudbi (vključno z vlagateljevo) sta bili izločeni, ker presegata naročnikova zagotovljena sredstva v višini 6.989.445,36 EUR z DDV.

Zoper navedeno odločitev je vlagatelj dne 19. 11. 2021 pravočasno vložil zahtevek za revizijo. Predlaga, naj se mu omogoči vpogled v ponudbo izbranega ponudnika in dopolnitev zahtevka za revizijo z novimi dejstvi in dokazi, ugotovljenimi na vpogledu. Hkrati predlaga, naj se izpodbijana odločitev razveljavi ter zahteva povrnitev stroškov pravnega varstva. Zatrjuje, da je naročnik kršil določila Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/15 s spremembami; v nadaljevanju: ZJN-3), saj je njegovo ponudbo nezakonito ocenil kot nedopustno in mu posledično onemogočil, da bi skladno s petim odstavkom 35. člena ZJN-3 zahteval vpogled v ponudbo izbranega ponudnika ter dokazal, da je nedopustna. Navaja, da je na podlagi poznavanja trga in stroškov v branži prepričan, da je izbrani ponudnik, ki je v sklopu 1 oddal ponudbo, ki je za več kot 35 % cenejša od vlagateljeve ponudbe in za skoraj 50 % cenejša od naslednje prispele ponudbe, oddal nedopustno ponudbo in da za ponujeno ceno ni sposoben izvesti predmetnega javnega naročila. Ponudba izbranega ponudnika za takšno ceno ne more izpolnjevati vseh naročnikovih zahtev in bi morala biti izločena. Zatrjuje, da bi z vpogledom v ponudbo izbranega ponudnika pridobil pravico in možnost, da potrdi nedopustnost izbrane ponudbe in posledično postane naslednji najugodnejši ponudnik. Navaja še, da je naročnik pri oceni njegove ponudbe napačno uporabil institut zagotovljenih sredstev, vlagatelj pa je zaradi tega izgubil pravico do vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika. Zatrjuje, da ni povsem jasno, ali naročnik razlikuje med pojmoma ocenjene vrednosti in zagotovljenih sredstev, saj je prepričan, da njegova ponudba ni presegla zagotovljenih sredstev. Predlaga, naj se mu v zvezi s tem omogoči vpogled v celotno dokumentacijo o izvedenem postopku, še posebej v tiste dele naročnikove finančne in druge dokumentacije, v kateri so opredeljene ocenjene vrednosti in zagotovljena sredstva vsakega izmed sodelujočih naročnikov. Ob tem tudi predlaga, da se mu določi primeren rok, v katerem bo lahko zahtevek za revizijo dopolnil z dejstvi in dokazi, ki jih bo pridobil pri vpogledu. Navaja, da je Državna revizijska komisija v številnih odločitvah pojasnila razliko med ocenjeno vrednostjo in zagotovljenimi sredstvi. Ocenjena vrednost javnega naročila je tista vrednost, katere izračun temelji na celotnem plačljivem znesku brez DDV, kakor ga oceni naročnik, vključno s katerokoli opcijo in morebitnimi podaljšanji naročil, kakor je izrecno navedeno v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. Ocenjeno vrednost je tako potrebno opredeliti kot vrednost, ki jo določi naročnik ob upoštevanju pravil javnega naročanja, od nje pa so odvisna nadaljnja ravnanja naročnika v postopku oddaje javnega naročila. Zagotovljena sredstva po drugi strani predstavljajo znesek, ki ga ima naročnik zagotovljenega za plačilo obveznosti iz pogodbe o izvedbi javnega naročila. V skladu z 29. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-3 ni pomembno kakšna je ponudbena cena v razmerju do ocenjene vrednosti, pač pa je relevantno zgolj dejstvo, ali ponudbena cena presega naročnikova zagotovljena sredstva. Naročnik vodi predmetno javno naročilo v svojem imenu in v imenu 264 naročnikov, pojem zagotovljenih sredstev pa ni skupen pojem, kot to velja za ocenjeno vrednost, saj ima vsak naročnik, ki sodeluje v postopku oddaje predmetnega javnega naročila svoja (individualna) zagotovljena sredstva. V okviru pojma zagotovljenih sredstev bi zato naročnik moral upoštevati vse postavke vseh naročnikov, ki so proračunski uporabniki v veljavnem proračunu, ki temelji na trenutnih cenah po sklenjeni pogodbi s trenutnim izvajalcem. Vlagatelj zatrjuje, da znesek v višini 6.989.445,36 EUR z DDV ne predstavlja zagotovljenih sredstev vseh naročnikov. V ta namen vlagatelj predlaga izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, ki naj analizira finančno in drugo dokumentacijo naročnika in vseh naročnikov, kjer so navedena zagotovljena sredstva in navedeno vsoto primerja z vsoto vseh zagotovljenih sredstev, ki so dokumentirana v proračunih in drugih dokumentih po pravilih Zakona o javnih financah (Uradni list RS, št.79/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZJF) in drugih relevantnih predpisih. Navaja še, da njegove navedbe potrjuje tudi vsebina 15. člena Krovne pogodbe, ki določa, da je posamezen naročnik izvajalcu zavezan za plačila do datuma, navedenega v neposredni pogodbi, za nadaljnja plačila do izteka te pogodbe pa takrat, ko bodo izpolnjeni formalni pogoji po pravilih zakona, ki ureja izvrševanje proračunov Republike Slovenije in ostalih predpisov, ki omogočajo izvrševanje sprejetega proračuna Republike Slovenije za posamezno leto oziroma sprejeti proračun za posamezno leto. V kolikor pogoji za nadaljnja plačila ne bodo izpolnjeni, bo posamezni naročnik o tem takoj obvestil izvajalca, s čimer bo neposredna pogodba razvezana. Navedena določila jasno izkazujejo, da naročnik v trenutku sprejema izpodbijane odločitve za predmetno javno naročilo še nima zagotovljenih sredstev za celotno razpisano obdobje 36 mesecev, zato ni mogel uporabiti instituta zagotovljenih sredstev, da bi lahko izločil vlagateljevo ponudbo. Naročnik je tako dejansko uporabil institut ocenjene vrednosti, ki pa ne more biti pravna podlaga za izločitev ponudb. Navedeno določilo pogodbe predstavlja razvezni pogoj za primere, ko posamezni naročnik v prihodnjih letih ne bo uspel zagotoviti sredstev za predmetno javno naročilo. Vlagatelj še navaja, da skupna ponudbena cena na uporabnika na mesec ne predstavlja pogodbene cene na enoto, saj predstavlja zgolj simulacijo ponudbene cene na fiktivnega uporabnika, ki ne obstaja in je oblikovana izključno za potrebe ocenjevanja ponudb. Navedene cene ni mogoče avtomatsko pomnožiti z ocenjenim številom uporabniških razmerij, da bi se dobilo pogodbeno vrednost. Pogodbena vrednost je namreč odvisna od vsakega posameznega naročnika ter števila in vrste uporabnikov pri njem in se bo izračunala po cenah na enoto iz Predračuna glede na dejansko porabljene količine različnih postavk storitev, ki jih bo uporabljal posamezni uporabnik. Pri tem bodo imeli uporabniki različne pakete in različne mobilne telefone, vendar le enega, kar je razlika med ponudbeno ceno fiktivnega uporabnika in pogodbeno vrednostjo. Navedenemu stališču pritrjuje tudi vsebina Krovne pogodbe, ki v 14. členu opredeljuje pojem »skupne okvirne vrednosti pogodbe« in torej ne govori o skupni pogodbeni vrednosti. Posledično je naročnik kot osnovo za izračun pogodbene vrednosti napačno uporabil kalkulativni element ponudbene cene na uporabnika in jo napačno apliciral gleda na institut zagotovljenih sredstev. Takšno ravnanje naročnika ni skladno z opredelitvijo pojma zagotovljenih sredstev, saj se ta nanašajo na plačilo obveznosti iz pogodbe in ne na kalkulativno ponudbeno ceno na uporabnika, ki je oblikovana izključno z namenom opredelitve merila za oceno in razvrstitev ponudb. Poleg tega naročnik višine zagotovljenih sredstev v odločitvi tudi ni utemeljil - navedel je le znesek, pri čemer ni navedel niti dokumenta, iz katerega naj bi navedena sredstva izhajala niti načina, na katerega je bil določen. Zato obrazložitev naročnika ne dosega potrebnega standarda obrazloženosti.

Izbrani ponudnik se je z vlogo, vloženo na podlagi drugega odstavka 27. člena ZPVPJN, dne 26. 11. 2021 izjasnil o revizijskih navedbah vlagatelja. Navaja, da ne glede na dejstvo, da vlagatelj nima pravice do vpogleda v njegovo ponudbo, v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za preverjanje neobičajno nizke ponudbe na podlagi 86. člena ZJN-3, saj so v postopku oddaje predmetnega javnega naročila sodelovali le trije ponudniki. Navaja, da je njegova ponudba le za 436.997,95 EUR nižja od zagotovljenih sredstev naročnika, vlagateljeva pa za skoraj 5 milijonov višja. Četudi vlagatelj, kot navaja sam, pozna trg telekomunikacij, pa ga to očitno ni odvrnilo od znatno previsoke ponudbene cene. Navaja še, da so njegove cene oblikovane na podlagi internega cenika ter vnaprej določenega prihodkovnega cilja, ki bo (glede na ponujene storitve, njihove cene in količine) v celoti realiziran. Oblikovanje cen na področju storitev elektronskih komunikacij namreč sledi specifikam, ki so različne od oblikovanja cen v industrijah z bolj izrazitim linearnim razmerjem med stroški inputov in ceno končnega izdelka oziroma storitve. Značilno za omrežne industrije, zlasti operaterje elektronskih komunikacij, je izrazita asimetrija med začetnimi (potopljenimi) investicijami v izgradnjo omrežja ali najem kapacitet, ki so izjemno visoke ter (ko je omrežje zgrajeno) mejnimi stroški dodatnega naročnika oziroma dodatne enote storitve, kjer so ti mejni stroški izrazito nizki. Interes operaterja je torej z oblikovanjem ponudbe predvsem zagotoviti denarni tok, ki bo omogočil ustrezno dolgoročno pokrivanje začetne investicije, ustrezen delež operativnih stroškov (ki so ob ekonomiji obsega z vsako dodano enoto manjši), obenem pa biti konkurenčen ponudbam ostalih konkurentov na način, da mu bo dodeljeno javno naročilo. Navaja, da iz letnega poročila, ki je bilo za leto 2020 objavljen na spletnem portalu AJPES dne 9. 8. 2021 in ga je revidirala revizorska hiša PWC d.o.o., izhaja njegov bilančni dobiček za leto 2020 v višini 119.702.620,00 EUR (ter bilančni dobiček njegove skupine za leto 2020 v višini 120.758.180,00 EUR), bilančni dobiček za leto 2019 v višini 107.163.412,00 EUR (in bilančni dobiček njegove skupine za leto 2019 v višini 112.956.395.00 EUR). Iz statističnega portala Agencije za telekomunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije tudi izhaja, da se njegov delež v letu 2021 v povprečju še povečuje, pri čemer zagotavljanje storitev, ki so predmet javnega naročila, predstavlja potencial na prihodkovnem delu in manjšo obremenitev na stroškovnem delu, saj za izvajanje storitev ne bodo potrebne znatne dodatne investicije v omrežne kapacitete, zaposlene in sredstva. Izbrani ponudnik ocenjuje, da z njegovega stališča (in ob dejstvu, da je del mednarodne skupine podjetij United Group) ne obstaja nevarnost, da bi bilo zaradi katerekoli ponujene cene ogroženo zagotavljanje storitev oziroma kvaliteta le-teh. Izbrani ponudnik potrjuje ponujene cene in zagotavlja, da bo po ponujenih cenah izvajal razpisane storitve v skladu z naročnikovimi specifikacijami in zahtevami.

Naročnik je s sklepom št. 4301-9/2021/256 z dne 3. 12. 2021 zahtevek za revizijo zavrnil in posledično zavrnil tudi zahtevo za povrnitev stroškov. Za pripravo navedenega sklepa zahteva povrnitev stroškov. Navaja, da vlagatelj tekom postopka oddaje predmetnega javnega naročila ni zahteval vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika, zato je z zahtevo za vpogled (v skladu s petim odstavkom 35. člena ZJN-3) že prepozen. Poleg tega vlagatelj tudi sicer ni navedel, na kakšni podlagi naj bi mu bil omogočen vpogled v ponudbo izbranega ponudnika. Naročnik v zvezi s tem še opozarja, da vlagatelj od naročnika ne more zahtevati odprave kršitve, ki ni nastala in zato v tem delu nima pravovarstvenega temelja. Zatrjuje, da vlagateljeve ponudbe ni izločil iz razloga, da mu onemogoči vpogled v ponudbo izbranega ponudnika, pač pa zato, ker vlagateljeva ponudba dejansko presega zagotovljena sredstva. Tudi sicer vlagatelj v zvezi z neobičajno nizko ceno izbranega ponudnika ni navedel nobenih relevantnih dejstev in dokazov, do navajanja novih pa ni več upravičen. Zatrjuje, da je tekom pregleda ponudbe izbranega ponudnika ocenil, da ni neobičajno nizka. Ponudba izbranega ponudnika namreč znatno ne odstopa od zagotovljenih sredstev, vsled česar se mu ni pojavil dvom v zmožnost izvedbe in zato izbranega ponudnika tudi ni pozval k pojasnilom. Tudi sicer sodi presoja neobičajno nizke ponudbe v sfero naročnika. Določilo 86. člena ZJN-3 se nanaša le na tiste procesne položaje, v katerih želi naročnik ponudbo, ki vsebuje najnižjo ceno zavrniti, saj gre pri tem institutu za varstvo ponudnikov, da lahko dokažejo, da njihova ponudba kljub nizki ceni še vedno zagotavlja uspešno izvedbo javnega naročila. Vlagatelj pa je tudi sicer v tem delu le pavšalno navedel, da izbrani ponudnik zaradi prenizke cene ne more izpolnjevati vseh zahtev naročnika. Naročnik nadalje navaja, da vlagatelj tudi v delu, ki se nanaša na zagotovljena sredstva, ni predložil nobenih dokazil. Zatrjuje, da vlagateljeva ponudba presega zagotovljena sredstva, kar jasno izhaja tudi iz njegove obrazložitve izpodbijane odločitve. Navaja, da je zagotovljena sredstva obravnavanega javnega naročila ustrezno utemeljil in dokumentiral. Vlagatelj sicer zahteva vpogled tudi v ta del dokumentacije, vendar so, kot določa četrti odstavek 35. člena ZJN-3, dokumenti v zvezi z oddajo javnega naročila (če ne vsebujejo poslovnih skrivnosti, tajnih in osebnih podatkov) javni šele po pravnomočnosti odločitve o oddaji naročila. Dokumentacija v zvezi z zagotovljenimi sredstvi bo kot dokazilo odstopljena Državni revizijski komisiji, zato bo o morebitnem vlagateljevemu vpogledu vanjo odločila Državna revizijska komisija. Pojasnjuje, da gre za skupno javno naročilo, zato je pri ugotavljanju zagotovljenih sredstev upošteval tudi zagotovljena sredstva in predvidene potrebe posameznih naročnikov. Kot določa Uredba o skupnem javnem naročanju Vlade Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 27/16; v nadaljevanju: Uredba) v prvem odstavku 7. člena, morajo posamezni naročniki izvajalcu skupnega javnega naročanja sporočiti lastne potrebe glede posameznega predmeta skupnega javnega naročanja, sporočiti pa mu morajo tudi podatke iz drugega odstavka 7. člena. Posamezni naročniki so zato v okviru ugotavljanja zagotovljenih oziroma načrtovanih sredstev na naročnikov poziv (št. 4301-9/2012/2 z dne 17. 3. 2021) v aplikacijo e-Katalog znotraj sistema e-JN sporočili svoje predvidene potrebe in zagotovljena sredstva. V pozivu so bili opozorjeni, da morajo navesti zagotovljena oziroma načrtovana sredstva za izvedbo javnega naročila z navedbo vira sredstva financiranja javnega naročila in predvidene količine glede na predvidene potrebe za obdobje 36 mesecev. Naročniki so tako v e-Katalog navedli višino svojih zagotovljenih oziroma načrtovanih sredstev ter vir financiranja, ki so jih utemeljili s svojimi potrebami za obdobje 36 mesecev. Res je sicer, da se število uporabnikov lahko spreminja, kljub temu pa je mogoče število uporabnikov še vedno realno predvideti. Naročnik je tako na podlagi prejetih podatkov določil zagotovljena sredstva javnega naročila, ki so razvidna iz dokumentacije. Naročnik še navaja, da v kolikor bi v okviru pojma zagotovljenih sredstev upošteval vse postavke vseh naročnikov, ki temeljijo na cenah, ki so določene po sedaj sklenjeni pogodbi, bi ravnal v nasprotju z ZJF in ZJN-3, saj predmetno javno naročilo ni v celoti enako predhodnemu javnemu naročilu, spremenile pa so se tudi tržne razmere. Če bi naročnik sledil temu vlagateljevemu predlogu, bi bila zagotovljena sredstva določena v višini 3.173.485,68 EUR z DDV, kar je enkrat manj kot znašajo zagotovljena sredstva v tem naročilu, vlagatelj ponudba pa znaša 11.897.845,03 EUR z DDV. Izračunan C (znesek z oznako C - skupna ponudbena cena na uporabnika na mesec iz 10. točke navodil, predvideno število uporabnikov iz 16. točke navodil, predvideno obdobje 36 mesecev - 3. točka navodil) sicer res predstavlja fiktivnega (povprečnega) uporabnika, vendar gre za realen izračun (izračun temelji na dejanski pretekli porabi ob upoštevanju sporočenih potreb in pomeni povprečje porabe vseh uporabnikov). Zato je napačna vlagateljeva ugotovitev o tem, da gre pri izračunu C za kalkulativni izračun, ki je namenjen le izbiri ponudnika. Naročnik še navaja, da v ZJN-3 ne najde podlage, v skladu s katero bi moral v obrazložitvi zapisati še način določitve zagotovljenih sredstev. V skladu z odločitvami Državne revizijske komisije višine zagotovljenih sredstev ni potrebno navesti, če je v njej navedena številka dokumenta, v katerem se ta vrednost nahaja - v konkretnem primeru pa gre za obrnjeno situacijo, saj je v obrazložitvi izpodbijane odločitve navedel znesek zagotovljenih sredstev, ni pa navedel številke dokumenta. V obeh primerih pa Državna revizijska komisija ob vpogledu v dokumentacijo lahko ugotovi dejansko stanje. Naročnik še navaja, da ZJF v enajstem odstavku 2. člena (in v 51. členu) določa zavezanost uporabnikov za plačila in ne zagotovljenih sredstev. Zagotovljena sredstva pa predstavljajo znesek, ki ga imajo naročniki zagotovljenega za plačila obveznosti iz pogodb o izvedbi javnega naročila, pri čemer v tem primeru posamezni zneski naročila lahko zapadejo šele v prihodnjih proračunskih letih. Naročniki imajo tako možnost, da prevzamejo obveznost tudi za naslednja obdobja, vendar le, če imajo v ta namen že planirana (in ne tudi že zagotovljena) sredstva v predračunu tekočega leta. Naročnik še navaja, da bi predlagani izvedenec javnofinančne stroke ugotavljal dejstva, ki so predmet nadzora javnih financ in ne predmet (pred)revizijskega postopka, zato meni, da imenovanje izvedenca ni primerno.

Vlagatelj se je z vlogo dne 7. 11. 2021 opredelil do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo. Navaja, da ravno iz razloga, ker je naročnik njegovo ponudbo zavrnil kot nedopustno in mu s tem onemogočil vpogled v izbrano ponudbo, v okviru tega revizijskega postopka zahteva, da se njegovo ponudbo oceni kot dopustno, saj je razlog za njeno nedopustnost zgolj navidezen. Navaja, da ne more biti prekludiran glede navajanja novih kršitev ter dejstev in dokazov, ki jih bo pridobil pri vpogledu v ponudbo izbranega ponudnika. Zatrjuje, da njegova pravica do vpogleda sodi v okvir določbe šestega odstavka 29. člena ZPVPJN, saj bo dokazal, da brez svoje krivde ni mogel navesti ali predložiti novih dokazov, ki bi jih lahko pridobil pri vpogledu, če naročnik njegove ponudbe ne bi nezakonito izločil. Opozarja na naročnikovo ugotovitev o tem, da ni dolžan preverjati, ali so zagotovljena sredstva naročnikov dejansko planirana skladno s predpisi in zatrjuje, da naročnik očitno ni ustrezno utemeljil in planiral zagotovljenih sredstev in da tega sploh ni preverjal, zato njegova trditev o tem, da ima zagotovljena sredstva v višini 6.989.445,36 EUR z DDV nima vsebinske podlage. Ker je v predmetnem javnem naročilu predmet dejansko takšen, da ni mogoče določiti vrednosti pogodbe kot fiksnega zneska, je naročnik, kot je navedel sam, s pogodbo določil predvideno skupno pogodbeno vrednost krovne pogodbe, torej jo je določil kot ocenjeno vrednost. S tem je naročnik potrdil vlagateljeve navedbe, da v tem javnem naročilu ni mogoče uporabiti pojma zagotovljenih sredstev, ponudbe pa ni mogoče zavrniti kot nedopustne iz razloga, ker presega ocenjeno vrednost javnega naročila. Naročnikov način opredelitve zagotovljenih sredstev nima vsebinske povezave s pojmom zagotovljenih sredstev, saj dejstvo, da ima naročnik določene potrebe še ne potrjuje, da ima za zadovoljitev potreb tudi potrebna finančna sredstva. Nikjer v veljavnih predpisih ni najti pravne podlage za določanje zagotovljenih sredstev na način »vsakomur po njegovih potrebah«, saj je razkorak med potrebnimi in dejanskimi finančnimi zmožnostmi lahko precejšen in bi lahko ogrozil uravnoteženost javnih financ. Naročnik je poleg tega potrdil, da C predstavlja fiktivnega (povprečnega) uporabnika, iz vsebine naročnikovih navedb pa ni razvidno, kakšen je potem namen izračuna C, saj izračun C ne more predstavljati cen na enoto in ne more biti osnova za izračun pogodbene vrednosti. Vlagatelj zato vztraja, da je namen izračuna C le v opredelitvi ocene prispelih ponudb. Vlagatelj se na koncu tudi ne strinja, da je situacija, v kateri naročnik navede le domnevni znesek, enaka situaciji, v kateri navede sklic na dokument, v katerem je ta znesek ustrezno opredeljen. Naročnik namreč s tem, ko v dokument navede, da ima zagotovljena sredstva, pri čemer pa teh sredstev dejansko nima zagotovljenih v proračunu ali drugem viru, nima zagotovljenih sredstev po ZJN-3.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja, naročnika in izbranega ponudnika, je Državna revizijska komisija odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

V obravnavanem primeru vlagatelj očita naročniku, da je njegovo ponudbo nezakonito ocenil kot nedopustno in mu s tem onemogočil, da bi skladno s petim odstavkom 35. člena ZJN-3 zahteval vpogled v ponudbo izbranega ponudnika ter dokazal, da je izbrana ponudba nedopustna. Zatrjuje tudi, da izbrani ponudnik za ponujeno ceno ni sposoben izvesti predmetnega javnega naročila. Poleg tega navaja, da njegova ponudba ni presegla zagotovljenih sredstev ter da naročnik višine zagotovljenih sredstev v odločitvi ni utemeljil, zato ne dosega potrebnega standarda obrazloženosti.

Kot je zapisala Državna revizijska komisija že v svojih številnih odločitvah, se pravica do učinkovitega pravnega varstva uresničuje tudi skozi določbo tretjega odstavka 90. člena ZJN-3, ki določa, da je naročnik dolžan v odločitvi o (ne)oddaji javnega naročila med drugim navesti razloge za zavrnitev ponudbe vsakega neuspešnega ponudnika, ki ni bil izbran. Navedena določba odraža načelo transparentnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-3), v skladu s katerim mora biti ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem postopku. Šele izpolnjena dolžnost naročnika, da obrazloži svojo odločitev o oddaji javnega naročila, zagotovi ponudnikom možnost uresničitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva, saj jim omogoči, da se seznanijo s poglavitnimi razlogi naročnikove odločitve, preverijo njihovo logično in pravno vzdržnost ter se na podlagi preizkusa razumnosti omenjene odločitve odločijo, ali jo bodo morebiti izpodbijali v postopku pravnega varstva. Da bi mogli ponudniki sprejeti odločitev o (ne)uveljavljanju pravnega varstva, morajo biti v zadostni meri seznanjeni s konkretnimi ter jasnimi (in ne le z abstraktnimi ter pavšalnimi) razlogi, ki so naročnika vodili pri sprejemu njegove odločitve.

Prav tako je Državna revizijska komisija že večkrat zapisala, da določbe ZJN-3 ne nalagajo naročniku, da bi moral v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila ali na portalu javnih naročil objaviti višino zagotovljenih sredstev ter da mu ni treba objaviti niti ocenjene vrednosti, ki jo sicer ureja zakonodaja na področju javnega naročanja. Državna revizijska komisija je hkrati tudi opozorila, da čeprav ZJN-3 naročniku objave podatka o zagotovljenih sredstvih ne nalaga, vseeno ne gre prezreti, da je naročnik tisti, ki mora zaradi uresničitve načela transparentnosti zagotoviti, da je ponudnik izbran (ali je, nasprotno, njegova ponudba zavrnjena) na pregleden način in po predpisanem postopku. Navedeno naročnika zavezuje, da svojo oceno o preseganju zagotovljenih sredstev ustrezno obrazloži ter s tem omogoči preizkus njene razumnosti in pravilnosti. Kakšna in kako natančna naj bo v tem primeru obrazložitev, je prepuščeno presoji naročnika, ki mora tudi pri obrazložitvi odločitve o zavrnitvi ponudbe kot nedopustne zaradi preseganja zagotovljenih sredstev slediti temeljnemu izhodišču in z navedbo jasnih odločilnih dejstev ponudnikom zagotoviti možnost uresničitve učinkovitega uveljavljanja pravnega varstva.

Naročnik je v izpodbijani odločitvi v zvezi z vlagateljevo ponudbo v sklopu 1 navedel:

»Ponudba ponudnika Telekom Slovenije, d.d. v sklopu 1 presega zagotovljena sredstva naročnika, zaradi česar njegova ponudba v skladu z 29. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-3 v sklopu 1 ni dopustna. Zaradi navedenega naročnik dopustnosti ponudbe ponudnika v sklopu 1 v drugih delih nadalje ni preverjal.«

Zagotovljena sredstva za sklop 1 so v višini 6.989.445,36 EUR z DDV.«

Iz citirane obrazložitve odločitve o oddaji naročila torej izhaja, da je naročnik vlagateljevo ponudbo v sklopu 1 ocenil kot nedopustno, ker je ugotovil, da vlagateljeva ponudbena cena presega njegova zagotovljena sredstva. Navedeni razlog za zavrnitev ponudbe je predviden v 29. točki prvega odstavka 2. člena ZJN-3, ki med drugim določa, da je ponudba dopustna, če cena ne presega zagotovljenih sredstev naročnika. Poleg tega je naročnik z izpodbijano odločitvijo vlagatelja seznanil tudi z višino zagotovljenih sredstev oziroma je navedel, da so slednja zagotovljena v višini 6.989.445,36 EUR z DDV.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da se je v obravnavanem primeru vlagatelj lahko seznanil s pravno kvalifikacijo njegove ponudbe in dejanskim stanjem, na podlagi katerega je naročnik njegovo ponudbo ocenil kot nedopustno. Naročnikova odločitev je obrazložena do te mere, da se je vlagatelj lahko seznanil s konkretnim razlogom za zavrnitev njegove ponudbe ter zoper odločitev vložil zahtevek za revizijo, v katerem je lahko navedel vsa relevantna dejstva in predlagal izvedbo dokazov, s katerimi dokazuje njeno nezakonitost. Na tej podlagi je vlagatelju zagotovljeno pravno varstvo v obsegu, kot ga določa ZPVPJN, zato njegovim očitkom o tem, da izpodbijana odločitev ne dosega potrebnega standarda obrazloženosti, ni mogoče slediti.

Predmet obravnavanega javnega naročila so storitve mobilne telefonije in nakup mobilnih aparatov ter storitve prenosa podatkov z uporabo omrežja mobilnega operaterja in nakup opreme za prenos podatkov. Naročilo je razdeljeno na dva sklopa: sklop 1 - storitve mobilne telefonije in nakup mobilnih aparatov in sklop 2 - storitve prenosa podatkov z uporabo omrežja mobilnega operaterja in nakup opreme za prenos podatkov (2. točka Navodil gospodarskim subjektom za pripravo ponudbe). Predmetno javno naročil naročnik izvaja na podlagi sklepa Vlade Republike Slovenije (dokument št. 43000-7/2020/3 z dne 16. 12. 2020) in Uredbe, v svojem imenu in za svoj račun ter na podlagi danih potreb in pooblastil v imenu in za račun posameznih naročnikov, ki so navedeni v prilogi 1 k vzorcu krovne pogodbe (1. točka Navodil gospodarskim subjektom za pripravo ponudbe). Naročnik je enako ugotovitev navedel tudi v 1. točki Sklepa o izvedbi skupnega javnega naročila (dokument št. 4301-9/2021/199 z dne 17. 5. 2021), iz katerega tudi izhaja, da je vir sredstev financiranja naveden v sklepih posameznih naročnikov ter pooblastilih za izvedbo postopka in potrebah posameznih naročnikov (5. točka). V odstopljeni dokumentaciji se nahaja tudi dokument št. 4301-9/2021/200 z dne 14. 5. 2021 (Izračun ocenjene vrednosti in višine zagotovljenih sredstev za skupno javno naročilo), v katerem sta navedeni ocenjena vrednost in višina zagotovljenih sredstev oziroma iz katerega je razvidno, da sta ocenjena vrednost in višina zagotovljenih sredstev v obeh razpisanih sklopih enaki ter izračunani na identičen način - naročnik je navedel, da ocenjena vrednost v EUR z DDV hkrati predstavlja tudi višino zagotovljenih sredstev predmetnega naročila ter da v sklopu 1 znaša 6.989.445,36 EUR z DDV. Iz navedenega dokumenta tudi izhaja, da je ocenjena količina storitev mobilne telefonije in nakup mobilnih aparatov (sklop 1) ter storitev prenosa podatkov z uporabo omrežja mobilnega operaterja in nakup opreme za prenos podatkov (sklop 2) določena na podlagi potreb, ki so jih oddali posamezni naročniki v aplikaciji e-Katalog. K dokumentu sta priloženi dve prilogi. Iz prve priloge (Izračun ocenjene vrednosti in višina zagotovljenih sredstev) izhaja natančen izračun obeh vrednosti v obeh razpisanih sklopih (v 1. sklopu znaša 6.989.445,36 EUR z DDV, v 2. sklopu pa 912.458,92 EUR z DDV), iz druge priloge (Zbiranje potreb) pa je razvidno (s strani posameznih naročnikov sporočeno) potrebno število posameznih vrst mobilnih aparatov in število uporabniških razmerij za storitve mobilne telefonije (v sklopu 1) ter število uporabniških razmerij za storitve prenosa podatkov z uporabo omrežja mobilnega operaterja in potrebna količina opreme za prenos podatkov (v sklopu 2).

Kot je razvidno iz navedene dokumentacije, je naročnik tako pri izračunavanju zagotovljenih sredstev (kakor tudi pri izračunu ocenjene vrednosti) v sklopu 1 upošteval predvidene potrebe posameznih naročnikov, ki so mu na podlagi drugega odstavka 7. člena Uredbe sporočili podatke o številu posameznih petih vrst razpisanih mobilnih aparatov (1. mobilni aparat - osnovni, 2. mobilni aparat - standardni android, 3. mobilni aparat - zmogljivi android, 4. mobilni aparat - zmogljivi iOS in 5. mobilni aparat - napredni iOS), kakor tudi podatke o njihovih zagotovljenih sredstvih za celotno (36 mesečno) razpisano obdobje. Naročnik je navedel, da je bila v ta namen izvedena tudi analiza cen storitev mobilne telefonije na trgu, pri čemer je opozoril, da tržne cene za predmetne storitve niso primerljive s cenami, ki jih operaterji sicer ponujajo večjim poslovnim partnerjem. Ocenjena vrednost in zagotovljena sredstva (v enaki višini) so bila zato v sklopu 1 izračunana tudi na podlagi povprečja ponudbenih cen prejšnjega javnega naročila in predvidenih višjih cen mobilnih aparatov, saj je naročnik pri tem upošteval naprednejše aparate v skladu s (sporočenimi) potrebami posameznih naročnikov za celotno trajanje javnega naročila. Res je sicer, da se število uporabnikov lahko spreminja, kljub temu pa jih je mogoče (na podlagi podatkov, ki so jih naročniku sporočili posamezni naročniki) še vedno realno predvideti.

Načrtovanje in razporejanje zagotovljenih sredstev ni urejeno v predpisih s področja javnega naročanja, temveč v predpisih, ki urejajo področje javnih financ, zato Državna revizijska komisija ni pristojna ocenjevati pravilnosti oziroma zakonitosti načina izračunavanja in določanja zagotovljenih sredstev oziroma pravilnosti ali primernosti ocenjevanja naročnikovih potreb in predvidevanja obsega posameznih storitev (prim. odločitve Državne revizijske komisije št. 018-171/2017, 018-19/2018, 018-186/18, 018-44/2019 in 018-46/2021). Gospodarski subjekti nimajo zakonske podlage, da bi lahko naročnika prisilili k spremembi načrtovanih in predvidenih sredstev za določen projekt. Morebitna naročnikova napačna ocena višine potrebnih sredstev za plačilo obveznosti, ki izvirajo pogodbe o izvedbi javnega naročila, tako ne more biti predmet revizijskega postopka. Ob navedenem je Državna revizijska komisija kot nepotrebna zavrnila vlagateljeva dokazna predloga za postavitev izvedenca finančne stroke in za vpogled v naročnikovo finančno in drugo dokumentacijo. Z obema dokaznima predlogoma namreč želi vlagatelj dokazati trditve o tem, da v naročnikov znesek zagotovljenih sredstev niso vključena vsa zagotovljena sredstva vseh posameznih naročnikov ter da je bila njegova ponudba nezakonito in dejansko izločena zaradi preseganja ocenjene vrednosti (in ne zaradi preseganja zagotovljenih sredstev). Poleg tega je Državna revizijska komisija, kot je razvidno iz zgornje obrazložitve, v predmetne dele naročnikove dokumentacije vpogledala sama.

Pač pa je Državna revizijska komisija kot poseben, neodvisen in samostojen državni organ, ki odloča o zakonitosti oddaje javnih naročil v vseh stopnjah postopka javnega naročanja (prim. 60. člen ZPVPJN), pristojna presoditi o tem, ali je naročnik ob sprejemu izpodbijane odločitve o zavrnitvi ponudbe zaradi preseganja zagotovljenih sredstev (29. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-3) ravnal v skladu s predpisi, ki urejajo oddajo javnih naročil.

Čeprav ZJN-3 ne vsebuje posebnih določb, ki bi urejale način določanja zagotovljenih sredstev, pa vsebuje določbe, ki se nanašajo na določanje višine ocenjene vrednosti. Kot izhaja iz prvega odstavka 24. člena ZJN-3, je ocenjena vrednost javnega naročila tista vrednost, katere izračun temelji na celotnem plačljivem znesku brez DDV, kakor ga oceni naročnik, vključno s katerokoli opcijo in morebitnimi podaljšanji naročil, kakor je izrecno navedeno v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. Na podlagi prvega odstavka 66. člena ZJN-3 lahko naročnik po izračunu ocenjene vrednosti javnega naročila začne postopek oddaje javnega naročila, pri čemer mora biti v skladu s petim odstavkom 24. člena ZJN-3 način izračuna ocenjene vrednosti razviden iz dokumentacije o javnem naročilu, ki jo vodi naročnik. Ocenjena vrednost javnega naročila je torej tista vrednost, ki jo naročnik določi ob upoštevanju pravil javnega naročanja, od nje pa so odvisna nadaljnja ravnanja naročnika v postopku oddaje javnega naročila (pravilna izbira postopka, dolžnost objave javnega naročila ipd.). Zagotovljena sredstva na drugi strani predstavljajo znesek, ki ga ima naročnik zagotovljenega (predvidenega oziroma pripravljenega) za plačilo obveznosti iz pogodbe o izvedbi javnega naročila v skladu s predpisi, ki urejajo javne finance. Kot že izhaja iz te obrazložitve, sta v obravnavanem primeru ocenjena vrednost in zagotovljena sredstva izračunana oziroma določena v enakem znesku in v okviru istega izračuna, naročnik pa je vlagatelja z izpodbijano odločitvijo izrecno seznanil, da je bila njegova ponudba izločena zaradi preseganja zagotovljenih sredstev (v višini 6.989.445,36 EUR z DDV).

Na podlagi navedenih izhodišč lahko Državna revizijska komisija v postopku pravnega varstva preveri le, ali je naročnik ocenjeno vrednost izračunal v skladu s pravili javnega naročanja in ali je posledično izbral pravilen postopek javnega naročanja. Ker načrtovanje in razporejanje zagotovljenih sredstev, kot je bilo že zapisano, ni urejeno v predpisih s področja javnega naročanja, lahko Državna revizijska komisija v postopku pravnega varstva preveri le, ali je podatek o zagotovljenih sredstvih na pregleden način razviden iz dokumentacije postopka oddaje javnega naročila in ali je naročnik pravilno primerjal njihovo višino in ponudbene cene. Ker je Državna revizijska komisija v obravnavanem primeru ugotovila, da je podatek o zagotovljenih sredstvih razviden iz odstopljene dokumentacije ter da je naročnik pravilno primerjal njihovo višino s ponudbenimi cenami vseh treh sodelujočih ponudnikov, vlagateljevemu očitku ni mogla slediti.

Sicer pa se Državna revizijska komisija strinja z naročnikom tudi v tem, da ZJF v enajstem odstavku 2. člena (in v 51. členu) določa, kako in na kakšen način se uporabniki lahko zavežejo za plačila in ne (kot napačno navaja vlagatelj) definicije zagotovljenih sredstev. Ravno tako naročnik pravilno navaja tudi, da imajo naročniki možnost, da prevzamejo obveznosti tudi za naslednja obdobja, vendar le, če imajo za ta namen že planirana (in torej ne tudi že zagotovljena) sredstva v proračunu tekočega leta (prvi odstavek 51. člena ZJF). Iz navedenega razloga se v okviru vsakega javnega naročila, katerega obveznosti presegajo proračunsko obdobje, sklene pogodbo z razveznim pogojem, ki se izpolni, če sredstva v naslednjem obdobju niso več pripravljena. Ta sredstva se planira v Načrtu razvojnih programov na način kot je določeno v 30. členu Zakona o izvrševanju proračunov za leti 2021 in 2022 (Uradni list RS, št. 174/2020 s spremembami).

Državna revizijska komisija se prav tako strinja z naročnikom, da v kolikor bi (kot je to predlagal vlagatelj) v okviru zagotovljenih sredstev upošteval vse postavke vseh naročnikov, ki temeljijo na cenah, ki so določene po trenutno sklenjeni pogodbi, bi bila višina zagotovljenih sredstev še bistveno nižja.

Državna revizijska komisija je v nadaljevanju preverila še očitke vlagatelja, ki se nanašajo na ponudbo izbranega ponudnika. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagatelj (kljub temu, da je v zahtevku za revizijo izrecno opozoril, da je velik poznavalec razpisanih storitev in njihovih stroškov) v zvezi s tem navedel pavšalne očitke - zapisal je le, da je ponudba izbranega ponudnika nedopustna zato, ker je za več kot 35 % cenejša od vlagateljeve ponudbe in za skoraj 50 % cenejša od naslednje prispele ponudbe in da izbrani ponudnik za ponujeno ceno ni sposoben izvesti predmetnega javnega naročila ter ne more izpolnjevati vseh naročnikovih zahtev.

Glede vprašanja presoje neobičajno nizke ponudbe je potrebno poudariti, da nizka ponudbena cena sama po sebi ni prepovedana. Pravila javnega naročanja ponudbeno ceno določajo kot pomembno merilo za izbor najugodnejše ponudbe (tudi v obravnavanem primeru predstavlja najnižja skupna ponudbena cena na uporabnika na mesec najpomembnejše merilo za izbiro najugodnejšega ponudnika - točka 10 Navodil gospodarskim subjektom za pripravo ponudbe - Merila). V interesu naročnika je, da dobi ustrezno blago, storitev ali gradnjo po najugodnejših pogojih, predvsem po čim nižji ceni. Prav konkurenčnost ponudb je temeljni interes naročnika in smisel javnega naročanja, saj zagotovitev te omogoča tudi spoštovanje načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (4. člen ZJN-3), ki naročnika zavezujejo, da z izvedbo javnega naročila zagotovi, da je poraba sredstev zanj kar najbolj gospodarna in učinkovita. Svobodno določanje cen je ena temeljnih značilnosti konkurence na prostem trgu, kjer praviloma velja, da lahko ponudnik ponudi poljubno visoko ceno, če jo trg le sprejme, lahko pa tudi poljubno nizko, če mu takšna cena zagotavlja obstoj na trgu (prinaša dobiček ali pa vsaj zmanjšuje izgubo). Načelo o svobodnem oblikovanju cene velja tudi za zniževanje cen. Pravni predpisi načeloma ne prepovedujejo, da bi bila prodajna cena nižja kot lastna proizvajalna nabavna oz. druga cena. V praksi je veliko okoliščin, zaradi katerih podjetje prodaja blago ali izvaja storitve oziroma gradnje pod lastno ceno (npr. podjetje želi osvojiti nov trg ali pa se želi kot novo podjetje plasirati na obstoječem trgu, želi uvesti nov izdelek ali storitev itd.). Načelo svobodnega oblikovanja cen vključuje tudi možnost njihovega diferenciranja (podjetje lahko isti izdelek, storitev oziroma gradnjo ponudi po različnih cenah glede na vrsto kupcev, čas prodaje, območje, količino in druge tržno pomembne okoliščine). Navedeno pomeni, da je pri vprašanjih oblikovanja ponudbene cene potrebno izhajati iz stališča, da gre za eno od poslovnih odločitev ponudnika na podjetniški ravni, v katero praviloma ni mogoče posegati oziroma je to mogoče le toliko, kolikor to izrecno dopuščajo zakoni in na njihovi podlagi sprejeti podzakonski predpisi.

Ravnanje z neobičajno nizko ponudbo je določeno v 86. členu ZJN-3, ki v prvem odstavku določa, da mora naročnik v primeru, če meni, da je pri določenem naročilu glede na njegove zahteve ponudba neobičajno nizka glede na cene na trgu ali v zvezi z njo obstaja dvom o možnosti izpolnitve naročila, preveriti, ali je neobičajno nizka in od ponudnika zahtevati, da pojasni ceno ali stroške v ponudbi. Takšno preverjanje naročnik izvede v primeru, kadar ponudbo kot neobičajno nizko oceni sam ali kadar je vrednost ponudbe za več kot 50 odstotkov nižja od povprečne vrednosti pravočasnih ponudb in za več kot 20 odstotkov nižja od naslednje uvrščene ponudbe, vendar le, če je prejel vsaj štiri pravočasne ponudbe.

V obravnavanem primeru je razvidno, da za preverjanje neobičajno nizke ponudbe niso bili izpolnjeni pogoji za obligatorno preverjanje neobičajno nizkih ponudb, saj je naročnik prejel le tri ponudbe. Tudi sicer je Državna revizijska komisija že večkrat pojasnila (prim. odločitve, št. 018-147/2016, 018-126/2017, 018-109/2019), da je (ob predpostavki, da niso izpolnjeni pogoji za obligatorno preverjanje neobičajno nizke ponudbe), odločitev o tem, ali bo naročnik pričel postopek ugotavljanja neobičajno nizke ponudbe, stvar njegove avtonomne presoje. Iz spisovne dokumentacije ne izhaja, da bi naročnik ocenil ponudbo izbranega ponudnika za neobičajno nizko ali da bi se mu v zvezi z njo pojavil dvom o možnosti izpolnitve naročila, in da jo posledično želi zavrniti. Nasprotno, iz dokumentacije je razvidno, da naročnik želi ponudbo izbranega ponudnika sprejeti kot najugodnejšo izmed prejetih ponudb. Ker naročnik ponudbe izbranega ponudnika v okviru avtonomne presoje ni ocenil kot neobičajne nizke oziroma ni ocenil, da v zvezi z njo obstaja dvom o izpolnitvi naročila, v konkretnem primeru (fakultativnega) postopka preverjanja ni bil dolžan izvesti. Glede na navedeno, Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročniku ni mogoče očitati, da je kršil določbe 86. člena ZJN-3 oziroma da je opustil ravnanje, ki mu ga nalaga prvi odstavek 86. člena ZJN-3. Nenazadnje je ponudbena cena izbranega ponudnika za manj kot 7 % (za 436.997,95 EUR) nižja od naročnikovih zagotovljenih sredstev, vlagateljeva pa za skoraj 5 milijonov višja.

Državna revizijska komisija še opozarja, da če naročnik izvede popoln pregled ponudb skladno s petim odstavkom 35. člena ZJN-3, omogoči vpogled v ponudbo izbranega ponudnika le tistim ponudnikom, ki so oddali dopustne ponudbe. Naročnik je v obravnavanem primeru prejel tri ponudbe, vse tri ponudbe je tudi pregledal, vendar dveh ponudb (vključno z vlagateljevo) ni označil kot dopustnih. Ker je bila vlagateljeva ponudba izločena kot nedopustna zaradi preseganja naročnikovih zagotovljenih sredstev, mu naročnik ni (bil) dolžan omogočiti vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika. Poleg tega vlagatelj naročnikovega zaključka o nedopustnosti njegove ponudbe v tem postopku pravnega varstva iz zgoraj navedenih razlogov ni uspel izpodbiti, zato mu ni mogoče pritrditi niti v tem, da je naročnik njegovo ponudbo označil za nedopustno namenoma oziroma iz razloga, da bi mu onemogočil vpogled v ponudbo izbranega ponudnika.

Vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel izkazati, da je njegova ponudba dopustna, ravno tako tudi ni uspel izkazati, da je ponudba izbranega ponudnika nedopustna. Zato je Državna revizijska komisija, na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, zahtevek za revizijo zavrnila kot neutemeljen.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Vlagatelj uveljavlja tudi povračilo stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel. Ker je povrnitev stroškov odvisna od utemeljenosti zahtevka za revizijo je Državna revizijska komisija, upoštevajoč tretji odstavek 70. člena ZPVPJN, njegovo zahtevo za povrnitev stroškov zavrnila.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Naročnik je v odločitvi o zahtevku za revizijo odločil, da mu mora vlagatelj povrniti stroške postopka, ki so mu nastali zaradi odločanja o zahtevku za revizijo (naročnik je navedel, da je pri pripravi sklepa sodeloval en uslužbenec, katerega stroški izhajajo iz naslednje opredelitve: strošek plače javnega uslužbenca na delovnem mestu podsekretar na mesečnem nivoju znaša 2.198,84 EUR, kar pomeni, da vrednost ene ure znaša 12,49 EUR - ker je bilo za pripravo predmetne odločitve porabljenih 24 ur, znaša strošek 312,71 EUR). Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od končne odločitve o zahtevku za revizijo, je Državna revizijska komisija odločila tudi o naročnikovi zahtevi za povrnitev stroškov.

Naročnikovo stroškovno zahtevo je potrebno zavrniti že zato, ker naročnik v predrevizijskem postopku na podlagi določb ZPVPJN sprejema odločitve v vlogi organa odločanja oziroma pravnega varstva (1. alineja 2. člena ZPVPJN v povezavi z 28. členom ZPVPJN), ne pa v vlogi stranke predrevizijskega postopka (prvi odstavek 3. člena ZPVPJN), zato do povrnitve priglašenih stroškov ni upravičen.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.

Pravni pouk: Zoper to odločitev je dovoljen upravni spor. Tožba se vloži neposredno pisno pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana, ali pa se mu pošlje po pošti. Rok za vložitev tožbe je 30 dni od vročitve odločitve Državne Revizijske komisije.

V Ljubljani, dne 29. 12. 2021






Predsednica senata:
Tadeja Pušnar, univ. dipl. prav.
članica Državne revizijske komisije



Vročiti:
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 19a, Ljubljana,
- Telekom Slovenije d.d., Cigaletova ulica 15, Ljubljana,
- Telemach, širokopasovne komunikacije, d.o.o., Brnčičeva ulica 49A, Ljubljana - Črnuče.

Vložiti:

- v spis zadeve, tu.










Natisni stran