018-189/2021 Slovenske železnice, d.o.o.

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s spremembami; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu dr. Mateje Škabar, kot predsednice senata, Andraža Žvana in mag. Gregorja Šebenika, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila male vrednosti »Vzpostavitev sistema e-hrambe in storitve hrambe gradiva v elektronski obliki ter spremljevalne storitve«, na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj POŠTA SLOVENIJE d.o.o., Slomškov trg 10, Maribor (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Slovenske železnice, d.o.o., Kolodvorska cesta 11, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 21. 12. 2021

odločila:

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je obvestilo o javnem naročilu male vrednosti objavil na portalu javnih naročil dne 15. 10. 2021, pod številko objave JN007093/2021-W01 (s popravki: pod št. objave JN007093/2021-K01 z dne 21. 10. 2021, pod št. objave JN007093/2021-K02 z dne 27. 10. 2021 in pod št. objave JN007093/2021-K03 z dne 8. 11. 2021).

Vlagatelj je dne 19. 11. 2021, pred potekom roka za prejem ponudb, vložil zahtevek za revizijo zoper vsebino dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila (v nadaljevanju tudi: razpisna dokumentacija). Poudarja, da zaradi kršitev naročnika ne more oddati dopustne ponudbe. Predlaga, naj naročnik oz. Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo v celoti ugodi ter razveljavi razpisno dokumentacijo v delih, kjer naročnik neupravičeno kot zahteve opredeljuje funkcionalnosti, ki niso povezane s predmetom naročila in slednjemu sorazmerne, in sicer del razpisne dokumentacije Razpisnega obrazca 13, pod točko 5.1., glede zahtev za ponudnika. Vlagatelj podredno zahteva, da naročnik razveljavi celoten postopek oddaje javnega naročila male vrednosti ter povrne stroške predrevizijskega in revizijskega postopka ter vse morebitne dodatne nastale stroške. Vlagatelj zatrjuje, da je naročnik nekatera določila dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila oblikoval na način, s katerim krši več temeljnih načel javnega naročanja, in sicer načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki (5. člen Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/15 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3), načelo transparentnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-3) in načelo sorazmernosti (8. člen ZJN-3), vse v povezavi in vezano na kršitve 68. člena ZJN-3.

Naročnik je dne 26. 11. 2021 z dokumentom št. 60402-18/2021-2 (v nadaljevanju: odločitev o zahtevku za revizijo) zavrnil zahtevek za revizijo kot neutemeljen in zahtevo za povrnitev stroškov v celoti. Navaja, da je ravnal transparentno, da javno naročilo javno objavil in odgovarjal na vsa postavljena vprašanja ter natančno navedel, kaj je predmet javnega naročila, in sicer vzpostavitev e-hrambe v elektronski obliki z dokumentnim in arhivskim sistemom v oblaku in spremljevalne storitve, kjer je vsem zainteresiranim ponudnikom zagotovil enake možnosti za oddajo ponudbe.

Naročnik je 29. 11. 2021 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo iz predrevizijskega postopka javnega naročila male vrednosti.

Vlagatelj se je dne 2. 12. 2021 opredelil do navedb naročnika, z dokumentom »Prva pripravljalna vloga« z dne 1. 12. 2021 (v nadaljevanju: opredelitev do navedb naročnika). V opredelitvi do navedb naročnika navaja, da naročnik v obrazložitvi odločitve o zahtevku za revizijo navaja nova dejstva in argumente, ki niso bila razvidna iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ter v obvestilu o naročilu oz. podanih pojasnilih. Navaja, da je iz obrazložitve naročnika sedaj jasno razviden predmet javnega naročila, pri čemer pa bi moral naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila oblikovati bodisi dva ločena sklopa ali pa za vsak posamezni sistem voditi ločen postopek oddaje javnega naročila. Pri tem naročnik namreč ni podal utemeljene rešitve, zakaj potrebuje oba sistema kot »enotna«.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika ter predložene listinske dokumentacije je Državna revizijska komisija odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je pred meritorno obravnavo zahtevka za revizijo preverila, ali je vložen pravočasno in pri naročniku; ali vsebuje vse obvezne sestavine iz 15. člena ZPVPJN; ali ga je vložila aktivno legitimirana oseba iz 14. člena ZPVPJN; ali obstajajo omejitve iz 16. člena ZPVPJN in ali je dopusten. Ker je ugotovila, da so izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 31. člena ZPVPJN, je zahtevek za revizijo, na podlagi drugega odstavka 31. člena ZPVPJN, sprejela v obravnavo.

Predmet zadevnega javnega naročila je vzpostavitev sistema e-hrambe in storitve hrambe gradiva v elektronski obliki ter spremljevalne storitve. Med vlagateljem in naročnikom je spor glede vprašanja, ali je naročnik oblikoval dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila na način, da je kršil načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki, načelo transparentnega javnega naročanja in načelo sorazmernosti v povezavi z 68. členom ZJN-3.

Naročnik s tehničnimi specifikacijami opredeli zahtevane značilnosti (lastnosti) predmeta javnega naročila, ki naj bi izražale njegova pričakovanja glede namena, ki ga želi doseči z izvedbo javnega naročila. Tehnične specifikacije tako določajo zahtevane značilnosti gradnje, storitve ali blaga. V skladu z alinejo b) 23. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-3 pomenijo tehnične specifikacije v primeru javnih naročil blaga ali storitev specifikacijo v dokumentu, ki opredeljuje zahtevane značilnosti proizvoda ali storitve. Naročnik je pri oblikovanju tehničnih specifikacij samostojen in jih določi ob upoštevanju lastnih potreb in pričakovanj glede na predmet javnega naročila, pri čemer mora upoštevati pravila, ki jih določa 68. člen ZJN-3. Naročnik je pri opisovanju predmeta javnega naročila omejen tudi s temeljnimi načeli javnega naročanja, pri čemer mora tehnične specifikacije določiti na način, ki zagotavlja konkurenco med ponudniki in njihovo enakopravno obravnavo (5. in 7. člen ZJN-3), hkrati pa mora zahteve določiti v obsegu, ki je potreben in sorazmeren z naravo, vsebino, namenom in obsegom predmeta naročila (8. člen ZJN-3).

ZJN-3 določa, kako naj naročnik nabavi blago oz. naroči storitve, ne pa, katero blago sme nabaviti oz. katere storitve sme naročiti, saj praviloma ne posega v določanje in oblikovanje potreb naročnika. Potrebe javnih naročnikov so vezane na izvajanje njihovih funkcij, ki so jim bile poverjene s predpisi, ki urejajo njihovo ustanovitev, organizacijo in obseg izvrševanja poverjenih jim dejavnosti oziroma njihovo poslovanje. Oblikovanje potreb naročnika je že po naravi stvari vezano na odgovornost za pravilno in zakonito izvajanje njegove dejavnosti in kot tako sodi v domeno naročnikovih poslovnih odločitev, saj le naročnik pozna svoje delovanje in specifične zahteve, ne pa v domeno ponudnikov. Z identifikacijo in opredeljevanjem potreb pa naročnik prevzame tudi odgovornost za svoje poslovanje oz. izvrševanje nalog, zaradi katerih je ustanovljen (prim. odločitve Državne revizijske komisije, št. 018-123/2017, 018-043/2018, 018-020/2020). Avtonomija naročnika pri oblikovanju tehničnih specifikacij sicer ni neomejena, saj naročnik ne sme postavljati zahtev, ki niso objektivno opravičljive in bi lahko določenim ponudnikom bodisi dajale neupravičeno prednost bodisi bi jim onemogočale udeležbo v postopku javnega naročanja.

Naročnik lahko v zvezi s tehničnimi specifikacijami na portalu javnih naročil zagotovi objavo dodatnih informacij kot odgovore na vprašanja, te informacije pa postanejo del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila (tretja poved iz prvega odstavka 67. člena ZJN-3). Iz četrtega odstavka 61. člena ZJN-3 je razviden namen vprašanj, postavljenih preko portala javnih naročil, in odgovorov nanje, ki je v zagotavljanju dodatnih informacij, potrebnih za pripravo ponudb, in v podajanju pojasnil, ki naj odpravijo morebitne nejasnosti ter s tem zagotovijo, da bodo predložene ponudbe tudi medsebojno primerljive.

Naročniki so v postopkih oddaje javnih naročil upravičeni postavljati zahteve, ki imajo za posledico razlikovanje ponudnikov, vendar le iz razlogov, ki so neposredno povezani s predmetom javnega naročila in so objektivno opravičljivi. Vsaka tehnična specifikacija, ki jo določi naročnik, vpliva na krog gospodarskih subjektov, ki lahko pridobijo javno naročilo, saj že po naravi stvari razlikuje med gospodarskimi subjekti, ki jo lahko (s ponujenim predmetom) izpolnijo, in gospodarskimi subjekti, ki je ne morejo. Vendar ni namen ZJN-3, da bi preprečil vsakršno razlikovanje med gospodarskimi subjekti, temveč le tisto, ki ni skladno z njim (npr. arbitrarno razlikovanje). Pravila javnega naročanja določajo, kako naj naročnik naroči storitve, ne določajo pa, kaj naj naroči in torej ne določajo, katero storitev sme naročiti. ZJN-3 zato tudi ne določa, katere konkretne lastnosti mora imeti neka storitev, ki jo naročnik nabavlja. Naročnik lahko torej z določitvijo tehničnih specifikacij, kljub omejevanju konkurence, ravna skladno z ZJN-3, če ima za to omejevanje objektivno opravičljive in strokovno utemeljene razloge, povezane s predmetom javnega naročila.

Iz načela transparentnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-3) izhaja naročnikova dolžnost, da v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila (med drugim) vnaprej določili pogoje za sodelovanje ter opiše in ovrednotiti posamezna merila za oddajo javnega naročila. Naročnik mora, skladno z načelom transparentnosti javnega naročanja, pogoje za sodelovanje in merila za oddajo javnega naročila (kot tudi druge zahteve) v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila določiti na jasen, natančen in nedvoumen način oziroma tako, da vsi povprečno usposobljeni in običajno skrbni ponudniki natančno razumejo njihov pomen in jih lahko enako razlagajo ter da lahko naročnik pri pregledu in ocenjevanju ponudb dejansko preveri, ali so ponudbe izpolnjevale zahteve, ki veljajo za zadevno naročilo.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je naročnik opredelil predmet javnega naročila kot storitve vzpostavitve sistema e-hrambe in storitve hrambe gradiva v elektronski obliki ter spremljevalne storitve, pri čemer pa iz tehničnih specifikacij izhaja, da naročnik zahteva tudi storitve hrambe izvirnega ali zajetega dokumentarnega gradiva, po Zakonu o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (Uradni list RS, št. 30/06 in 51/14, v nadaljevanju: ZVDAGA). Navedel je, da je naročnik pri oblikovanju tehničnih specifikacij ravnal kontradiktorno, nejasno in nepregledno, pri čemer je kršil načelo transparentnosti in sorazmernosti, saj je v tehničnih specifikacijah predmeta javnega naročila opredelil zahteve, ki so popolnoma nesorazmerne predmetu javnega naročila in so z njim popolnoma nepovezane.

Vlagatelj sporne izpostavlja predvsem naslednje zahteve tehničnih specifikacij: »(i) Omogočeno mora biti nastavljanje obveščanja uporabnikov o spremembah na posameznem dokumentu ali mapi. Sistem mora omogočati možnost, da se uporabnik lahko prijavi na spremembe, ki se zgodijo v mapi ali na dokumentu. Obvestilo mora biti posredovano po e-pošti takoj ob spremembi vsebine mape ali dokumenta; (ii) Omogočena mora biti anonimizacija osebnih podatkov v metapodatkih in revizijski sledi dokumenta. Anonimizacja mora biti nastavljiva, izvajati se mora samodejno po vnaprej nastavljenih pravilih; (iii) Sistem mora omogočati nastavljanja ločene sheme avtorizacij za tekočo in stalno zbirko; (iv) Ponujeni sistem e-hrambe mora omogočati verzioniranje dokumentov; (v) Ponujeni sistem e-hrambe mora vsebovati strežnik za renderiranje; (vi) Avtentikacija uporabnika mora biti izvedena preko enotnega imenika na »MS Active Directory« platformi naročnika (AAD ali ADFS); (vii) Sistem mora omogočati izvoz vseh dokumentov in metapodatkov prek API vmesnika s strani administratorja naročnika. Oblika izvoza mora biti primerna za enostaven uvoz dokumentov in metapodatkov v sisteme drugih s strani Arhiva RS certificiranih ponudnikov e-hrambe; (viii) Sistem mora zagotoviti v okviru namestitve (brez dodatnega razvoja) integracije vsaj z naslednjimi poslovnimi sistemi, sistemi elektronske pošte ter drugimi sistemi za sodelovanje v skupinah, ki jih uporablja naročnik: SAP ERP, SAP HCM, BusinessConnect, IBM Maximo in MS Office/Office 365 in izdelati (načrt in implementacija) metapodatkovni model za 50 tipov dokumentarnega gradiva (zapisov), ki jih določi naročnik)«. V zvezi s temi vlagatelj pojasni, da so lahko zgolj funkcionalnost dokumentnega sistema in ne e-hrambe, ki je dejansko predmet javnega naročila. Zaradi tako oblikovnega predmeta javnega naročila naročnik krši 68. člen ZJN-3 in načela konkurence, transparentnosti in sorazmernosti.

Naročnik v zvezi s temi očitki pojasni, da je oblikoval javno naročilo v skladu s svojimi potrebami, ter tako opredelil predmet javnega naročila in tehnične specifikacije, kot sestavni del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. V dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila je jasno navedel, kaj je predmet javnega naročila (vzpostavitev e-hrambe v elektronski obliki z dokumentnim in arhivskim sistemom v oblaku in spremljevalne storitve), kar je večkrat pojasnil tudi v odgovorih na vprašanja.

Državna revizijska komisija je vpogledala v dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila in ugotovila, da je naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila opredelil predmet javnega naročila, ki ga je poimenoval »Vzpostavitev sistema e-hrambe in storitve hrambe gradiva v elektronski obliki ter spremljevalne storitve«. Pod točko 1.1. dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila je navedel, da je predmet javnega naročila vzpostavitev sistema e-hrambe, storitve hrambe gradiva v elektronski obliki in spremljevalne storitve, ter da je podrobnejši opis določen v specifikaciji predmeta naročila (Razpisni obrazec 13) dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. Iz vpogleda v Razpisni obrazec 13 je razvidno, da je naročnik poleg opisnih tehničnih zahtev za predmet javnega naročila pod točko 3 navedel tudi: »Javno naročilo je sestavljeno iz dveh vsebinskih delov: 1. Izdelava, implementacija in integracija s poslovnimi sistemi naročnika metapodatkovnega modela ter povezava modela v skladu s Pravilnikom o arhiviranju dokumentarnega in arhivskega gradiva. 2. Zagotavljanje storitev sistema e-hrambe (programska oprema kot storitev / SaaS - Software as a Service) za obdobje pet (5) let. Ponudnik sistema in storitev e-hrambe mora vzpostaviti integracije s poslovnimi sistemi naročnika, navedenih v nadaljevanju. Ponudnik mora v ponudbi obvezno predložiti ustrezno tehnično dokumentacijo z opisom vseh vrst integracije.« Naročnik je prav tako na Portalu javnih naročil v okviru Dodatnih pojasnilih na več mestih odgovoril, kaj je predmet naročila, pri čemer je v pojasnilih z datumom objave: 08.11.2021 ob 14:16 uri na vprašanja št. 6, 7, 8, 9, 10 in 12 odgovoril: »Predmet javnega naročila je hramba gradiva v elektronski obliki, z dokumentnim in arhivskim sistemom v oblaku.«. Skladno z zadnjo povedjo prvega odstavka 67. člena ZJN-3 navedeno pojasnilo šteje za del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila.

Državna revizijska komisija je že večkrat zapisala (prim. npr. odločitve, št. 018-009/2017, 018-061/2016, 018-110/2018), da je zahtevek za revizijo namenjen zatrjevanju kršitev, ki naj bi jih v postopku oddaje javnega naročila domnevno storil naročnik, v ta namen pa ZPVPJN od vlagatelja zahteva aktivno vlogo pri navajanju (pravno relevantnih) dejstev in predlaganju (pravno relevantnih) dokazov. Ker ZPVPJN v drugem odstavku 15. člena določa le, da mora vlagatelj v zahtevku za revizijo navesti očitane kršitve ter dejstva in dokaze, s katerimi se kršitve dokazujejo, je potrebno zahteve v zvezi z zatrjevanjem kršitev in dejstev ter njihovega dokazovanja poiskati v Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 in sprem.; v nadaljevanju: ZPP), katerega določbe se na podlagi prvega odstavka 13. člena ZPVPJN v predrevizijskem, revizijskem in pritožbenem postopku uporabljajo glede vprašanj, ki jih ZPVPJN ne ureja. Razpravno načelo, določeno v 7. členu ZPP, od strank zahteva, da navedejo vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagajo dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Skladno z 212. členom ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Iz navedenih določb ZPP izhaja t.i. trditveno-dokazno breme, ki pomeni dolžnost tožnika, da jasno, določno in konkretno navede dejstva, na katera opira tožbeni zahtevek (trditveno breme) in zanje predlaga dokaze, ki naj resničnost zatrjevanih dejstev potrdijo (dokazno breme). Da bi torej vlagatelj z zahtevkom za revizijo uspel mora kršitev zatrjevati tako, da jasno, določno in konkretizirano navede vsa dejstva, ki kažejo na določeno nezakonitost, ter predlagati dokaze, ki bodo ta dejstva dokazala. Povedano drugače, vlagateljeva dolžnost je, da v zahtevku za revizijo najprej določno navede pravno pomembna dejstva (trditveno breme) in predlaga dokaze z namenom, da ta dejstva potrdijo (dokazno breme).

Državna revizijska komisija je po pregledu dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ugotovila, da je naročnik oblikoval predmet javnega naročila, s katerim je zahteval sistem e-hrambe, storitve hrambe gradiva v elektronski obliki in spremljevalne storitve oziroma, kot je izrecno pojasnil v Dodatnih pojasnilih, hrambo gradiva v elektronski obliki, z dokumentnim in arhivskim sistemom v oblaku.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagateljeva trditvena podlaga v tem delu zahtevka za revizijo pomanjkljiva. Iz vlagateljevih navedb glede tega, da nekatere od navedenih tehničnih specifikacij niso značilne za sistem e-hrambe, s čimer naj bi naročnik nedopustno posegel v omejevanje konkurence, ni mogoče razbrati, kakšne kršitve s tem uveljavlja, saj predmet javnega naročila, kot izhaja iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ni zgolj sistem e-hrambe. Iz vlagateljevih navedb in dokazov tako ne izhaja dejansko stanje, ki bi utemeljevalo zaključek, da je naročnik kršil določbe ZJN-3 s tem, ko je opredelil predmet javnega naročila in tehnične specifikacije na način, kot ga je. Navedbe vlagatelja, da je naročnik zahteval le sistem e-hrambe in ne tudi dokumentnega sistema, prav tako pa tudi navedbe glede tega, da vlagatelj v več delih revizijskega zahtevka primeroma navaja primere, ki ne predstavljajo sistema e-hrambe, ampak dokumentni sistem, so pavšalne. Vlagatelj zatrjevane očitke utemeljuje zgolj z navedbami, da naročnik z javnim naročilom ni zahteval tako sistema e-hrambe in dokumentnega sistema. Nadalje Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj tudi z izpostavljenimi navedbami o kršitvi načela zagotavljanja konkurenčnosti ni presegel ravni pavšalnega zatrjevanja. Vlagatelj v zahtevku za revizijo namreč poda zgolj (svoje) ugotovitve oz. zaključke, ki temeljijo na njegovi predpostavki obsega predmeta javnega naročila, ki se razlikuje od dejanskega predmeta javnega naročila, ki izhaja iz dokumentacije javnega naročila, kot že predstavljeno. Vlagatelj namreč ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena, glede tega, da so tehnične specifikacije oblikovane na način, da se neupravičeno omejuje konkurenca. Še več, vlagatelj celo sam navaja, da na trgu obstajajo ponudniki storitev, ki ponujajo storitev, ki jo naročnik s predmetom javnega naročila zahteva in da je za nemotene delovne procese uporabnika oz. organizacije smotrna integracija oz. povezljivost obeh sistemov. Izhajajoč iz navedenega, naročnikova zahteva v javnem naročilu ne predstavlja nekaj povsem neobičajnega, še manj pa to pomeni, da bi z zahtevo običajnega predmeta javnega naročila bila zaradi tega kršena konkurenca v postopku javnega naročanja. Da bi vlagatelj s svojimi navedbami lahko uspel, bi moral določno ter konkretno navesti dejstva in konkretizirano pojasniti, na kakšen način je naročnik z oblikovanjem predmeta javnega naročila in tehničnih specifikacij kršil načelo zagotavljanja konkurence, česar pa v zahtevku za revizijo ni zmogel. Državna revizijska komisija ugotavlja, da zgolj splošno navajanje razlogov brez konkretizacije v čem točno naročnik z zahtevami krši določbe ZJN-3, zlasti ob upoštevanju, da se pavšalne navedbe nanašajo na nepravilno dejansko stanje, ne utemeljuje vlagateljevih očitkov in ne izkazuje kršitev naročnika, ki jih vlagatelj zatrjuje. Pri tem velja poudariti tudi, da Državna revizijska komisija ne more odločati o potrebah naročnika, saj je za to pristojen sam naročnik. Upoštevaje (pomanjkljivo) vlagateljevo trditveno podlago se trditveno in dokazno breme tudi ni prevalilo na naročnika, zato ni mogoče šteti, da bi moral naročnik upravičiti razloge, ki izključujejo rešitev, za katero se zavzema vlagatelj.

Na podlagi določil prvega odstavka 7. člena ter 212. člena ZPP, v povezavi s 13. členom ZPVPJN in upoštevajoč pravilo trditvenega in dokaznega bremena, je Državna revizijska komisija revizijske navedbe vlagatelja, zaradi njihove pavšalnosti in neobrazloženosti zavrnila kot neutemeljene. Ker vlagatelj glede očitkov, ki se nanašajo na tehnične specifikacije ni izpolnil trditveno dokaznega bremena, dokaznega bremena tudi ni prevalil na naročnika in Državna revizijska komisija vsebinsko ni obravnavala naročnikovih razlogov za določitev slednjih.

Glede vlagateljevih navedb, da naročnik za sistem e-hrambe zahteva funkcionalnosti, ki posegajo v dokumentarno oz. arhivsko gradivo na način, ki ni dopusten in je v nasprotju z enotnimi tehnološkimi zahtevami in veljavno zakonodajo, Državna revizijska komisija izpostavlja, da čeprav naročnika zavezuje zakonodaja z različnih področij, lahko Državna revizijska komisija, ki po svoji funkciji predstavlja organ pravnega varstva, ki odloča o zakonitosti oddaje javnih naročil v vseh stopnjah postopka javnega naročanja (prvi odstavek 60. člena ZPVPJN), v revizijskem postopku, v katerem je zagotovljeno pravno varstvo le zoper kršitve v postopkih javnega naročanja (2. člen ZPVPJN), ugotavlja (zgolj) skladnost ravnanja naročnika s pravili javnega naročanja (prim. npr. odločitve Državne revizijske komisije, št. 018-81/2014, 018-8/2015, 018-65/2015, 018-73/2016). Ugotavljanje kršitev, ki so vezane na druga pravna področja, niso v pristojnosti Državne revizijske komisije. Državna revizijska komisija tako ni pristojna za presojo kršitev zakonodaje iz področja ZVDAGA ali druge veljavne zakonodaje, ki to področje ureja, do katerih bi lahko prišlo v fazi izvajanja predmetnega javnega naročila, in tako ni pristojna za presojo, ali bi bila izvedba dejansko v nasprotju z zakonodajo, ki velja na tem področju. Presoja morebitnih kršitev v fazi izvedbe predmetnega javnega naročila se lahko ugotavlja v okviru morebitnega inšpekcijskega nadzora s strani pristojnih služb.

Vlagatelj je v opredelitvi do navedb naročnika zatrjeval da bi moral naročnik v zvezi s predmetom javnega naročila oblikovati dva ločena sklopa ali pa za vsak posamezni sistem voditi ločen postopek oddaje javnega naročila. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagatelj z izpostavljenimi navedbami prepozen, posledično pa jih v tem postopku pravnega varstva ni mogoče upoštevati. Šesti odstavek 29. člena ZPVPJN namreč določa, da se lahko vlagatelj v treh delovnih dneh od prejema odločitve o zahtevku za revizijo opredeli do navedb naročnika, vendar v opredelitvi ne sme navajati novih kršitev, dejstev in predlagati novih dokazov, razen če dokaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti ali predložiti v predrevizijskem postopku. Vlagateljeve navedbe v opredelitvi do navedb naročnika po vsebini predstavljajo nova dejstva, pri tem pa iz navedb ne izhaja, da gre za dejstva, ki jih vlagatelj brez svoje krivde ni mogel navesti že v predrevizijskem postopku, niti to vlagatelj v izpostavljeni vlogi ne dokaže. V konkretnem primeru, namreč ni mogoče slediti vlagateljevim navedbam, ko zatrjuje, da je naročnik v obrazložitvi odločitve o zahtevku za revizijo navedel nova dejstva in argumente, ki niso bila razvidna iz dokumentacije, in sicer, da je predmet javnega naročila tako dokumentni kot tudi arhivski sistem. Kot je Državna revizijska komisija že navedla, je že iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila jasno izhajalo kaj je predmet predmetnega javnega naročila. Vlagatelj zgolj z zatrjevanjem, da je sam šele iz odločitve o zahtevku za revizijo ugotovil, kaj je predmet javnega naročila, ni uspel izkazati, da navedb v zvezi z delitvijo naročila na sklope brez svoje krivde ni mogel navesti v predrevizijskem postopku, zaradi česar Državna revizijska komisija ugotavlja, da je s temi navedbami prekludiran.

Nazadnje pa Državna revizijska komisija kot nepotreben zavrača tudi vlagateljev dokazni predlog s postavitvijo izvedenca, ki bi se opredelil do vlagateljevih navedb glede razlikovanja med dokumentnim sistemom in sistemom e-hramba, saj izvedba tega dokaza, glede na to, da razlikovanje med sistemoma v okviru revizijskih navedb ni relevantno sporno vprašanje, izvedba tega dokaza ne bi bila smotrna, prav tako pa ne bi v ničemer vplivalo na predstavljene ugotovitve Državne revizijske komisije. Upoštevaje navedeno, je Državna revizijska komisija dokazni predlog za postavitev izvedenca zavrnila.

Upoštevaje vlagateljevo (pomanjkljivo) trditveno podlago Državna revizijska komisija ni imela dejstvene podlage, da bi lahko zaključila, da je naročnik pri oblikovanju spornih tehničnih specifikacij, določenih v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, ravnal v nasprotju s 68. členom ZJN-3 in temeljnimi načeli javnega naročanja. Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel izkazati naročnikovih kršitev v postopku oddaje javnega naročila, je Državna revizijska komisija, na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, vlagateljev zahtevek za revizijo kot neutemeljen zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo zahteval povrnitev priglašenih stroškov postopka pravnega varstva. Vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel. Ker je povrnitev stroškov odvisna od utemeljenosti zahtevka za revizijo je Državna revizijska komisija, upoštevajoč tretji odstavek 70. člena ZPVPJN, vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


Pravni pouk: Pravni pouk: zoper to odločitev upravni spor ni dovoljen.


V Ljubljani, 21. 12. 2021



Predsednica senata
dr. Mateja Škabar,
članica Državne revizijske komisije

Vročiti (prek portala e-Revizija):
– naročnik,
– vlagatelj,
– RS MJU.

Vložiti:
– v spis zadeve, tu.

Natisni stran