018-135/2021 Ministrstvo za notranje zadeve

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/11 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Marka Medveda, kot predsednika senata ter mag. Gregorja Šebenika in dr. Mateje Škabar, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Javno naročilo blaga po odprtem postopku za operativni najem vozil«, na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je kot zagovornik javnega interesa vložil vlagatelj Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence, Dunajska cesta 58, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Ministrstvo za notranje zadeve, Štefanova ulica 2, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 28. 9. 2021

odločila:

Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

Obrazložitev:

Obvestilo o javnem naročilu je bilo na Portalu javnih naročil objavljeno dne 29. 3. 2021, št. objave JN001875/2021-B01, s popravkom ter dne 30. 3. 2021 v Dopolnilu k Uradnemu listu Evropske unije, št. objave 2021/S 062-156737, s popravkom. Naročnik je predmetno javno naročilo, ki ga oddaja po odprtem postopku, razdelil na enajst sklopov.

Vlagatelj je na naročnika, preden je vložil zahtevek za revizijo, med dnem 19. 5. 2021 in dnem 14. 7. 2021, naslovil več zahtev za posredovanje podatkov v zvezi s predmetnim javnim naročilom, na katere se je naročnik odzval in (med drugim) kot prilogo dopisa z dne 18. 6. 2021 naročniku posredoval tudi analizo trga za vozila v sklopu 4 (v nadaljevanju: analiza). Vlagatelj je dne 30. 7. 2021 vložil zahtevo za pravno varstvo javnega interesa (v nadaljevanju: zahtevek za revizijo), v kateri predlaga, da se postopek oddaje predmetnega javnega naročila razveljavi. Zatrjuje, da naročnik pri prenosu svojih potreb in pričakovanj glede predmeta javnega naročila ni neomejen in da za določitev nekaterih tehničnih zahtev v Sklopu 4: Specialna patruljna osebna hibridna vozila do 2000 cm3 (v nadaljevanju: sklop 4), in sicer glede menjalnika, moči električnega in bencinskega motorja, zmogljivosti hibridne baterije, medosne razdalje, višine vozila od tal in delovne prostornine motorja, kot izhajajo iz dokumenta Tehnični opis vozil ter dodatne opreme za sklop 4, Priloga št. 6/4 (v nadaljevanju: Priloga 6/4), nima objektivno opravičljivih in strokovno utemeljenih razlogov, zaradi česar je kršil načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki (5. člen Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/15 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3)), načelo enakopravne obravnave med ponudniki (6. člen ZJN-3), načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (4. člen ZJN-3) in načelo sorazmernosti (8. člen ZJN-3). Upoštevaje, da se predmetno javno naročilo oddaja za obdobje 60 mesecev za vrednost vsaj 2,4 milijona EUR, bi zaradi spornih tehničnih zahtev utegnila nastati večja premoženjska škoda pri porabi javnofinančnih sredstev.

Vlagatelj ugotavlja, da naročnik izbiro spornih tehničnih zahtev v sklopu 4 utemeljuje z analizo, v kateri je primerjal izbrane modele vozil dveh proizvajalcev (Toyota in Honda) ter ugotavljal prisotnost določenih lastnosti glede na izpostavljene tehnične zahteve. Vlagatelj je seznanjen, da je na trgu mnogo drugih proizvajalcev vozil (Škoda, Peugeot …). Ker iz analize ne izhaja, kako je naročnik prišel do izbranih kriterijev, zakaj ni upošteval drugih proizvajalcev in zakaj je upošteval ravno proizvajalca vozil Toyota in Honda, je konkurenco bistveno omejil. V sklopu 4 je naročnik prejel ponudbo le enega ponudnika, in sicer Porsche Leasing Slo d.o.o., ki nastopa s podizvajalcem, družbo Toyota center Ljubljana d.o.o., enim od dveh proizvajalcev vozil, zajetih v analizi. Ta podatek je naročnik vlagatelju posredoval šele na njegovo izrecno zahtevo. Čeprav ni že samo po sebi v nasprotju z ZJN-3, če naročnik prejme le eno ponudbo ali pa če tehnične specifikacije izpolnjuje le vozilo enega proizvajalca, vlagatelj meni, da je bistveno, ali so tehnične specifikacije določeno tako, da ponudnike izključujejo upravičeno, torej na zakoniti podlagi. Vlagatelj meni tudi, da z razlogi, ki jih v zvezi s pripravo tehničnih specifikacij navaja naročnik (potrebe uporabnika, zahteve glede delovanja oz. funkcionalnosti vozil in namena uporabe, sposobnost dobave, zagotavljanje proračunskih sredstev, pretekle izkušnje uporabnika, zagotovitev zadostne konkurence v posameznem sklopu), naročnik ne more utemeljiti izbire spornih tehničnih zahtev. Sposobnost dobave ni povezana z nobeno tehnično lastnostjo in bi lahko bila kvečjemu merilo za izbor ponudnika; zasledovanja zagotavljanja zadostne konkurence naročnik ni izkazal, ampak je na podlagi analize sklenil, da sta ustrezna le dva proizvajalca in le trije modeli vozil; višina razpoložljivih sredstev ni povezana s predmetom javnega naročila in ne pomeni objektivnega in strokovnega razloga za izbiro tehničnih zahtev (gospodarno bi bilo, da bi naročnik konkurenco odprl); med predmetom javnega naročila in potrebnim časom za vzdrževanje vozil ni povezave oz. bi moral naročnik pojasniti vsaj, koliko časa porabi za vzdrževanje, zakaj je pri določenih vozilih, primernih za opravljanje nalog policije, čas vzdrževanja krajši kot pri drugih vozilih; izkušnje uporabnikov, v kontekstu razlage naročnika, ne pomenijo objektivnega razloga za določitev spornih tehničnih specifikacij, čeprav jih sicer ne gre zanemariti. Zgolj razlog, da ima morda naročnik podobna vozila že v uporabi, še ne pomeni, da so ta vozila edina primerna, izkušnje uporabnikov pa ne morejo predstavljati prevladujočega razloga za določitev spornih zahtev, ki omejujejo konkurenco, saj bi to sicer lahko pomenilo, da bi naročnik po prvem naročilu vozil nekega proizvajalca, s katerimi bi bil zadovoljen, naročal zgolj še vozila tega proizvajalca, zaradi česar bi bila konkurenca bistveno omejena ali izključena.

V zvezi z zahtevo glede delovne prostornine motorja vlagatelj meni, da bi moral naročnik dopustiti večji razpon oz. bi moral predmet javnega naročila definirati skladno s funkcionalnim pristopom. Na javno naročilo bi se tako lahko odzvalo več ponudnikov z različnimi, a konkurenčnimi ponudbami, kar bi moralo biti v interesu naročnika. Za utemeljitev, da je bila tehnična zahteva določena glede na optimalnost med močjo in prostornino motorja, z upoštevanjem moči elektromotorja, naročnik ni predložil nobenih dokazov. Tudi sklicevanja na sprejete smernice motoroznanstva, s katerimi vlagatelj ni seznanjen, naročnik podrobneje ne utemelji niti ne izkaže.

Ker naročnik po zatrjevanju vlagatelja le pavšalno našteva razloge za določitev spornih tehničnih zahtev, brez temeljite analize, ki bi vključevala npr. izračun zakaj določena teža vozila terja določeno medosno razdaljo, koliko močan mora biti za to motor vozila ipd., vlagatelj meni, da naročnik spornih zahtev ni določil upravičeno in je z njimi zožil krog potencialnih ponudnikov ter omogočil določanje višjih cen, kot bi jih prejel v primeru, da bi konkurenti dejansko tekmovali med seboj za pridobitev naročila. Naročnik bi si moral prizadevati za vzpostavitev ustreznega delovanja trga, kar spodbuja podjetja k podjetnosti in učinkovitosti, potrošnikom pa prinaša večjo ponudbo, nižje cene in boljšo kakovost. Ker naročnik ponudnikom neupravičeno odreka sodelovanje pri javnem naročilu, ravna v nasprotju z načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki in načelom sorazmernosti.

Vlagatelj zatrjuje, da je ravnanje naročnika tudi v nasprotju z načelom gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti. Na javno naročilo se je v relevantnem sklopu odzval le en ponudnik, isti, kot ga je naročnik predvidel v svoji analizi, kar zbuja resen dvom, da je, ob tem, da naročnik strokovno in objektivno ni znal utemeljiti določitve spornih tehničnih zahtev, zožil krog ponudnikov na vnaprej znanega ponudnika. Določanje tehničnih specifikacij na način, da naročnik z njimi favorizira določenega kandidata, vodi v neracionalno porabo javnofinančnih sredstev in je zato v nasprotju z izpostavljenim načelom.

Kljub prejetemu zahtevku za revizijo je naročnik dne 2. 8. 2021 na Portalu javnih naročil objavil odločitev o oddaji javnega naročila za vse razpisane sklope, ki jo je sprejel dne 30. 7. 2021, št. objave JN001875/2021-B01. V sklopu 4 je predmetno naročilo oddal ponudniku Porsche Leasing Slo d.o.o., Verovškova ulica 74, Ljubljana (v nadaljevanju: izbrani ponudnik), št. odločitve 430-1473/2020-4.

Naročnik je dne 11. 8. 2021 sprejel Odločitev, s katero je zahtevek za revizijo vlagatelja zavrnil kot neutemeljen (v nadaljevanju: odločitev o zahtevku za revizijo). Uvodoma opozarja, da vlagatelj ne navaja konkretnih dejstev oz. dokazov, ki bi pojasnili, zakaj so izpodbijane tehnične zahteve sporne, ampak navaja, da je, kljub prejetim pojasnilom naročnika še vedno mnenja, da naročnik objektivno opravičljivih razlogov za določitev spornih tehničnih specifikacij ni izkazal. Opozarja tudi, da je na vlagatelju dolžnost, da v zahtevku za revizijo konkretizirano zatrjuje očitane kršitve (s tem v zvezi se sklicuje na odločitev Državne revizijske komisije v zadevi št. 018-154/2020).

Naročnik dalje pojasnjuje, da pri javnem naročilu, katerega predmet je nakup ali najem vozil, pripravi tehnične specifikacije na način, da najprej opravi analizo potreb, pregleda stanje na področju razvoja in trendov v avtomobilski industriji, pregleda stanje lastnega voznega parka, opravi strokovno konzultacijo z uporabnikom in analizo trga ter spremlja razmere na trgu vse do dobave vozil. Pojasnjuje, da je izvedel analizo trga nepriključnih hibridov, ki dosegajo osnovne zahteve, kot je dolžina vozila, medosna razdalja, prtljažni prostor, ki so glavne karakteristike za določitev primernosti vozil za uporabo policistov na terenu. Poudarek je bil na učinkovitosti takih vozil, ki ob uporabi glavnega pogonskega motorja in motorja na električno energijo, daje primerno skupno izhodno (sistemsko) moč, analiza pa je bila izvedena predvsem glede glavnega pogonskega motorja, moči električnega motorja in kapacitete akumulatorja. Namen analize trga je bila preveritev, ali trg takšna vozila sploh ponuja in za izračun ocenjene vrednosti javnega naročila. Iz analize je jasno razvidno, da naročnikovim zahtevam ustrezajo vozila treh proizvajalcev vozil (Toyota, Honda, Lexus), in ne dveh, kot trdi vlagatelj. Tehničnim zahtevam ustreza tudi vozilo četrtega proizvajalca vozil (Ford), ki v analizi ni zajeto. Navaja, da ni favoriziral nobenega kandidata, resnični razlogi za prejem le ene ponudbe v izpodbijanem sklopu pa mu niso znani. Razlog bi lahko bil v onemogočeni dobavi vozil zaradi večkrat razglašenih epidemij in nekonkurenčnosti zaradi visokih cen vozil. Naročnik zavrača vlagateljevo namigovanje, da namenoma ni pravočasno podal vseh podatkov o javnem naročilu in zatrjuje, da je vlagatelju odgovarjal glede na prejete zahteve. Posamezne (sporne) tehnične zahteve je določil na podlagi potreb uporabnikov vozil, upoštevanja trendov v avtomobilizmu, sledenju čim manjših okoljskih obremenitev in pričakovanj glede na predmet javnega naročila. Specialna patruljna vozila morajo biti po moči dovolj odzivna in prostorna za prevoz policistov in opreme, predvidene za operativno delo enote. Obremenjenost vozila naročnik z izračuni teže prikazuje v tabelah. Ker so vozila v uporabi vsak dan 24/7 je čas njihovega vzdrževanja pomemben. Odločitev glede izbire menjalnika je izvedena glede na oceno stroškov ter vpletenost uporabnika v vožnji (varnejša vožnja, več pozornosti se lahko nameni opazovanju udeležencev v prometu, bolj dinamična vožnja, pri nizkih obratih se motor ne ugaša, tehnologija ni potratnejša od ročnega menjalnika). Predstavlja najbolj optimalno rešitev pri skupnem delovanju klasičnega in elektro motorja in določa optimalno razmerje moči in učinkovitosti, presežek energije pa se uporablja za polnjenje pogonske električne energije. Zahtevana delovna prostornina motorja izhaja iz potrebe po odzivnih in dovolj prostornih vozilih. Najnižja delovna prostornina motorja je določena glede na optimalnost med močjo in prostornino motorja z upoštevanjem moči elektromotorja, ob hkratnem upoštevanju potreb uporabnika. Nižja bi pomenila večjo obremenitev motorja, kar bi privedlo do več okvar motorja, višja bi se približala mejam, ko so vozila ekološko še sprejemljiva. Pri določanju delovne prostornine motorja je naročnik upošteval tudi splošno sprejete smernice motoroznanstva, t.i. rightsizing, ki jih v odločitvi o zahtevku za revizijo podrobneje pojasnjuje. Zahtevana minimalna moč motorja predstavlja minimalni standard za patruljna policijska vozila, ki omogoča dovolj moči motorja za delo v oteženih pogojih, intervencijah in ostalih policijskih postopkih. Zahteva po minimalni moči električnega motorja ob souporabi bencinskega agregata tvori zadostno minimalno skupno sistemsko moč vozila. Energija za elektromotor nastaja med vožnjo vozila in se shranjuje v akumulatorju, polnjenje iz zunanjega vira električne energije pa ni potrebno. Ta zahteva, ob zahtevi po minimalni zmogljivosti hibridne baterije ob uporabi bencinskega motorja je nujna tudi za zagotovitev zadostne skupne sistemske moči za uporabo vozila za predvidene namene. Zmogljivost hibridne baterije in hkrati zadostno polnjenje omogočata manjšo porabo motornega goriva, kar se odraža na testih škodljivih emisij in porabe goriva. Zahteva po minimalni medosni razdalji predstavlja minimalno mero, pri kateri bi si, ob upoštevanju drugih tehničnih zahtev, naročnik zagotovil vozila z dovolj prostora za uporabnike vozil in pripadajočo opremo. Večina vozil, ki imajo dovolj prostora v notranjem delu in zadnjem prtljažnem prostoru, ima medosno razdaljo vsaj tolikšno, kot je zahtevana. Ker je pri opravljanju zakonsko določenih nalog uporabnika potrebno upoštevati taktične posebnosti in značilnosti delovanja, potrebno opremo ter količino opreme, se glede na omenjene potrebe zahteva dovolj veliko vozilo (izkaz obsega potrebne opreme naročnik izkazuje s fotografijami). Minimalna višina vozila je določena zaradi zmanjševanja možnosti škodnih dogodkov na vozilih in posledično manjšega izpada uporabe vozil zaradi njihovih popravil. Policisti pri opravljanju zakonsko določenih nalog terena vožnje pogosto ne morejo izbrati (intervencijska posredovanja v središčih mest, kjer so prometne površine za pešce urejene s pločniki, udeleženci pa ne upoštevajo pravil o razvrstitvi vozil v primeru nesreče ali zastoja). Glede na vse navedeno naročnik meni, da je tehnične zahteve glede vozil iz sklopa 4 objektivno opravičil in strokovno utemeljil. Pripravljene so na način, da se z njimi doseže polno funkcionalnost vozil glede na namen njihove uporabe.

Vlagatelj se do navedb naročnika iz odločitve o zahtevku za revizijo ni opredelil.

Naročnik je Državni revizijski komisiji dne 16. 8. 2021, skladno s prvim odstavkom 29. člena ZPVPJN, posredoval dokumentacijo v nadaljnjo obravnavo.

Po pregledu odstopljene dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika, je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Vlagatelj zahtevek za revizijo vlaga v javnem interesu (za namen ZPVPJN se šteje, da gre za javni interes, če obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, javno varnost ali oškodovanje premoženja večje vrednosti (prvi odstavek 6. člena ZPVPJN)), kot en izmed zagovornikov javnega interesa v skladu z drugim odstavkom 6. člena ZJN-3, na katerih je presoja njegovega obstoja (prim. stališče Državne revizijske komisije v odločitvi v zadevi št. 018-062/2018).

Ker Državna revizijska komisija ugotavlja, da so izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 31. člena ZPVPJN, je zahtevek za revizijo, na podlagi drugega odstavka 31. člena ZPVPJN, sprejela v obravnavo.

Med vlagateljem in naročnikom je spor glede vprašanja zakonitosti več tehničnih zahtev za vozila v sklopu 4.

Potreba naročnika po določeni storitvi, blagu ali gradnji je ena od osnovnih predpostavk, ki mora biti izpolnjena, da naročnik prične s postopkom oddaje javnega naročila, hkrati pa je vodilo naročnika pri pripravi dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. V dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila mora naročnik predmet javnega naročila opisati jasno, nedvoumno in tako, da imajo vsi razumno obveščeni in običajno skrbni ponudniki zadostne informacije za pripravo dopustne ponudbe. Javno naročilo mora izvesti tako, da skladno s 4. členom ZJN-3 (načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti) z njim zagotovi gospodarno in učinkovito porabo javnih sredstev in uspešno doseže cilje svojega delovanja, določene skladno s predpisi, ki urejajo porabo proračunskih in drugih javnih sredstev.

S tehničnimi specifikacijami, ki določajo zahtevane značilnosti gradnje, storitve ali blaga, naročnik opredeli zahtevane lastnosti predmeta javnega naročila, ki naj bi izražale njegova pričakovanja glede namena, ki ga želi doseči z izvedbo javnega naročila. Tehnične specifikacije morajo vsem gospodarskim subjektom zagotavljati enak dostop do postopka javnega naročanja in neupravičeno ne smejo ovirati odpiranja javnih naročil konkurenci (četrti odstavek 68. člena ZJN-3). Pravila javnega naročanja naročnika pri določanju tehničnih specifikacij zavezujejo, da tehnične zahteve določi na način, ki zagotavlja konkurenco med ponudniki in njihovo enakopravno obravnavo (5. in 7. člen ZJN-3) in v obsegu, ki je potreben in sorazmeren z naravo, vsebino, namenom in obsegom predmeta naročila (8. člen ZJN-3). Tehnične specifikacije se lahko določijo na enega od naslednjih načinov: v smislu zahtev glede delovanja ali funkcionalnosti; s sklicevanjem na tehnične specifikacije; ali v kombinacijah prvega in drugega (prim. peti odstavek 68. člena ZJN-3).

Iz navedenega je razvidno, da pravila javnega naročanja določajo, kako naj naročnik blago nabavi, ne določajo pa katero blago sme nabaviti, kakor tudi ne, katere konkretne lastnosti mora imeti blago, ki ga naročnik naroča. Naročnik je pri ugotavljanju svojih potreb in pri oblikovanju tehničnih specifikacij načeloma avtonomen, kar pomeni, da tehnične zahteve določi ob upoštevanju lastnih potreb ter pričakovanj glede na predmet javnega naročila. Ta avtonomija naročnika sicer ni neomejena, saj pri oblikovanju tehničnih specifikacij ne sme postavljati zahtev, ki niso objektivno opravičljive in bi lahko določenim ponudnikom bodisi dajale neupravičeno prednost bodisi bi jim onemogočale udeležbo v postopku javnega naročanja.

Državna revizijska komisija je že večkrat opozorila (npr. v odločitvah št. 018-063/2016, 018-161/2017, 018-041/2021), da načela zagotavljanja konkurence med ponudniki (5. člen ZJN-3) ni mogoče interpretirati v smislu zahteve po vzpostavljanju konkurenčnosti na tistih področjih oz. v tistih primerih, ko te iz upravičenih razlogov ni mogoče doseči. Prav tako tudi načela enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3) ni mogoče razumeti kot absolutne kategorije. Enakopravnost namreč ne pomeni, da mora naročnik vsem potencialnim ponudnikom omogočiti enak položaj v postopku oddaje javnega naročila, saj je zaradi različnih ekonomskih, tehničnih, kadrovskih in tudi naravnih danosti dejanski položaj ponudnikov in njihovih ponudb različen, prednosti, ki jih te dajejo, pa je dovoljeno in pogosto celo gospodarno upoštevati. Zgolj dejstvo, da naročnik z določeno zahtevo razlikuje ponudnike, zato še ne pomeni, da je takšna zahteva že sama po sebi diskriminatorna. V naravi same zahteve namreč je, da ponudnike razvršča na tiste, ki določeno zahtevo izpolnjujejo in je zato njihovo ponudbo mogoče obravnavati kot dopustno (takšno, ki ustreza potrebam in zahtevam naročnika), ter na tiste, ki te zahteve ne izpolnjujejo in posledično ne morejo sodelovati v postopku oddaje javnega naročila. Naročniki so tako v postopkih oddaje javnih naročil upravičeni postavljati zahteve, ki imajo za posledico razlikovanje ponudnikov, vendar le iz razlogov, ki so neposredno povezani s predmetom javnega naročila in so objektivno opravičljivi. Razlikovanje ponudnikov glede na kriterije, ki niso objektivno opravičljivi in pomenijo kakršnokoli obliko diskriminacije ali pa neupravičeno onemogočajo oz. omejujejo konkurenco med ponudniki, ni dopustno (v tej zvezi smiselno prim. tudi sodbo Sodišča EU v zadevi C-513/99).

Po vpogledu v dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik predmet javnega naročila v sklopu 4 opredelil na način, da je v Prilogi 6/4 natančno določil njegove tehnične specifikacije. Tako je naročnik določil, da morajo vozila iz sklopa 4 izpolnjevati več kot trideset tehničnih zahtev, med drugim tudi naslednje:

- »Avtomatski menjalnik.«
- »Delovna prostornina motorja od 1.850 cm3 do 2.000 cm3.«
- »Moč bencinskega motorja najmanj 100 KW.«
- »Moč električnega motorja najmanj 45 KW.«
- »Zmogljivost hibridne baterije najmanj 4.5 Ah.«
- »Minimalna medosna razdalja 2.500 mm.«
- »Višina od tal najmanj 150 mm.«.

Vlagatelj najprej zatrjuje, da je konkurenca v predmetnem postopku oddaje javnega naročila bistveno omejena, kar izvaja iz ugotovitve, da je naročnik v analizi zajel le dva proizvajalca vozil (Toyota, Honda), pri čemer je eden od njiju tudi edini oddal ponudbo. Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da vlagateljevo povzemanje analize ni točno, saj je iz nje razvidno, da je naročnik pregledal več modelov vozila treh različnih proizvajalcev, in sicer Toyote, Honde in Lexusa, in ne le dveh, kot navaja vlagatelj. Ne glede na to, Državna revizijska komisija dalje ugotavlja, da samo dejstvo, da je naročnik v analizo (izvedeno pred objavo predmetnega postopka oddaje javnega naročila) vključil omejeno število proizvajalcev vozil, od katerih je eden tudi oddal ponudbo, ne pomeni, da je naročnik v postopku oddaje javnega naročila kakorkoli kršil ZJN-3. Tak zaključek ne bi bil mogoč niti v primeru, ko bi bilo potrebno ugotoviti, da tehnične specifikacije, določene v predmetnem javnem naročilu, res izpolnjuje le omejeno število ponudnikov oz. da tehničnim zahtevam naročnika ustrezajo le vozila omejenega števila proizvajalcev. Kot uvodoma že navedeno in kot navaja tudi vlagatelj sam, ZJN-3 namreč naročniku ne prepoveduje določitve tehničnih zahtev, s katerimi se omejuje konkurenca, temveč mu prepoveduje zgolj določitev takšnih tehničnih zahtev, s katerimi se ta omejuje neupravičeno.

V zvezi z navedbami vlagatelja, da naročnik v odgovorih na njegova poizvedovanja in v predloženi analizi ni objektivno opravičil in strokovno utemeljil razlogov za določitev spornih tehničnih specifikacij, Državna revizijska komisija dalje pojasnjuje, da v postopku pravnega varstva pri presoji zakonitosti naročnikovega ravnanja glede oblikovanja tehničnih specifikacij predmet presoje ne morejo biti razlogi, s katerimi je naročnik oblikovanje spornih tehničnih zahtev utemeljeval v odgovorih na pozive vlagatelja, prav tako pa na njihovi podlagi tudi ni mogoče ugotavljati, ali je imel naročnik za določitev spornih tehničnih zahtev objektivno opravičljive razloge ali ne. Pri ugotavljanju, ali naročnik z določitvijo izpodbijanih tehničnih zahtev iz sklopa 4 objektivno opravičljivo omejuje konkurenco in razlikuje med ponudniki (kot zatrjuje vlagatelj), je potrebno namreč upoštevati, da mora biti naročnik (šele) v postopku pravnega varstva sposoben upravičiti (zatrjevati in dokazati) razloge za določitev spornih zahtev, pa tudi to šele, če vlagatelj že v zahtevku za revizijo navede in dokaže kaj, kar bi kazalo na to, da naročnik za njihovo določitev takih razlogov ni imel (prim. npr. odločitev Državne revizijske komisije v zadevah št. 018-216/2018, 018-047/2021). Zahtevek za revizijo je namreč namenjen zatrjevanju kršitev, ki naj bi jih v postopku oddaje javnega naročila domnevno storil naročnik, v ta namen pa ZPVPJN od vlagatelja zahteva aktivno vlogo pri navajanju (pravno relevantnih) dejstev in predlaganju (pravno relevantnih) dokazov. Ker ZPVPJN v drugem odstavku 15. člena določa le, da mora vlagatelj v zahtevku za revizijo navesti očitane kršitve ter dejstva in dokaze, s katerimi se kršitve dokazujejo, je potrebno zahteve v zvezi z zatrjevanjem kršitev in dejstev ter njihovega dokazovanja poiskati v Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s sprem.; v nadaljevanju: ZPP), katerega določbe se na podlagi prvega odstavka 13. člena ZPVPJN v predrevizijskem, revizijskem in pritožbenem postopku uporabljajo glede vprašanj, ki jih ZPVPJN ne ureja. Razpravno načelo, določeno v 7. členu ZPP, od strank zahteva, da navedejo vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagajo dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo, skladno z 212. členom ZPP pa mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Iz navedenih določb ZPP izhaja t.i. trditveno-dokazno breme, ki pomeni dolžnost tožnika, da jasno, določno in konkretno navede dejstva, na katera opira tožbeni zahtevek (trditveno breme) in zanje predlaga dokaze, ki naj resničnost zatrjevanih dejstev potrdijo (dokazno breme). Vlagateljeva dolžnost torej je, da v zahtevku za revizijo najprej določno navede pravno pomembna dejstva (trditveno breme) in nato predlaga dokaze z namenom, da ta dejstva potrdijo (dokazno breme).

V zvezi z eno od sedmih spornih tehničnih zahtev, tj. v zvezi z zahtevo glede delovne prostornine motorja, zamejeno med 1.850 cm3 in 2.000 cm3, vlagatelj navaja, da bi jo moral naročnik definirati skladno s funkcionalnim pristopom, vendar tej njegovi navedbi ni mogoče slediti. Kot uvodoma že zapisano, se tehnične specifikacije lahko določijo na enega od načinov, določenih v petem odstavku 68. člena ZJN-3, in sicer v smislu zahtev glede delovanja ali funkcionalnosti; s sklicevanjem na tehnične specifikacije; ali v kombinacijah prvega in drugega, pri tem pa iz izpostavljene določbe ne izhaja, da bi kateri od opisanih načinov imel prednost pred drugim. V konkretnem primeru Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik tehnične specifikacije določil na enega od načinov, ki ga predvideva ZJN-3, in sicer z opredelitvijo zahtevanih lastnosti, tj. s sklicevanjem na tehnične specifikacije posamezne opreme v smislu točke b) petega odstavka 68. člena ZJN-3. Dalje vlagatelj zatrjuje, da bi naročnik moral dopustiti večji razpon delovne prostornine motorja, vendar po presoji Državne revizijske komisije s to navedbo ne preseže ravni pavšalnega zatrjevanja, saj konkretizirano ne navaja, (npr.) kakšen bi bil še ustrezen razpon delovne prostornine motorja, da bi le-ta še vedno dosegala lastnosti predmeta javnega naročila, ki jih zasleduje naročnik in kot jih je določil v prvotni tehnični zahtevi. V zvezi s pojasnili naročnika, ki jih je vlagatelj prejel v okviru svojih poizvedovanj in za katera v zahtevku za revizijo zatrjuje, da jih naročnik ni izkazal (optimalnost razmerja med močjo in prostornino motorjev ter smernice motoroznanstva), Državna revizijska komisija ponavlja že zapisano, tj. da je naročnik objektivno utemeljenost spornih tehničnih zahtev dolžan izkazati šele v postopku pravnega varstva, ki poteka pred Državno revizijsko komisijo, zato za presojo zakonitosti njegovih ravnanj ne more biti relevantno, ali je obstoj teh dejstev naročnik vlagatelju izkazal v fazi poizvedovanj pred vložitvijo zahtevka za revizijo. Poleg tega, vlagatelj navedenim pojasnilom naročnika (po vsebini) konkretizirano ne nasprotuje, ampak jih le zavrača kot pavšalne in se sklicuje na dejstvo, da z njimi ni seznanjen. Nazadnje, tudi v zvezi z naročnikovimi splošnimi razlogi za določitev tehničnih specifikacij predmeta javnega naročila, zapisanimi v odgovoru na poizvedbo vlagatelja z dne 28. 5. 2021 (tj. potrebe uporabnika, zahteve glede delovanja oz. funkcionalnosti, sposobnost dobave, itd.), Državna revizijska komisija ugotavlja, da čeprav se nanje naročnik v zahtevku za revizijo sklicuje in jim nasprotuje na načelni ravni, vlagatelj le-teh konkretizirano ne povezuje s tehnično zahtevo glede delovne prostornine motorja in tako ne navaja nobenih konkretnih dejstev, na podlagi katerih utemeljuje svojo navedbo o nezakonitosti naročnikovega ravnanja pri njeni določitvi.

Ker vlagatelj v zahtevku za revizijo ni navedel dejstev, ki bi kazala na to, da naročnik za določitev sporne tehnične zahteve glede delovne prostornine motorja ni imel objektivno utemeljenih razlogov, Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj svojemu trditvenemu (še manj pa dokaznemu) bremenu ni zadostil, kar posledično pomeni, da od naročnika v nadaljevanju ni mogoče zahtevati, da v postopku pravnega varstva svoje razloge za določitev izpodbijane tehnične zahteve upraviči (zatrjuje in dokaže).

Čeprav vlagatelj kot sporne izpostavlja še šest drugih tehničnih zahtev (glede menjalnika, moči električnega in bencinskega motorja, zmogljivosti hibridne baterije, medosne razdalje in višine vozila od tal), Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo z njimi v zvezi ne navaja nobenih konkretnih dejstev, niti samostojno niti v povezavi s (predhodno že opisanimi) splošnimi razlogi naročnika za oblikovanje tehničnih specifikacij, s katerimi se je seznanil v okviru svojih poizvedb. Ker vlagatelj v zahtevku za revizijo tudi v zvezi s preostalimi šestimi tehničnimi zahtevami ni navedel dejstev, ki bi kazala na to, da naročnik za njihovo določitev ni imel objektivno utemeljenih razlogov, svojemu trditvenemu (še manj pa dokaznemu) bremenu ni zadostil. Tudi na tem mestu zato Državna revizijska komisija ugotavlja, da v nadaljevanju od naročnika ni mogoče zahtevati, da v postopku pravnega varstva svoje razloge za določitev izpodbijanih tehničnih zahtev upraviči (zatrjuje in dokaže).

Vlagatelj naročniku očita še, da z izvedbo javnega naročila v izpodbijanem sklopu ne zagotavlja gospodarne in učinkovite porabe javnih sredstev. Tudi s tem očitkom v zvezi po ugotovitvah Državne revizijske komisije vlagatelj ni navedel nobenih pravno pomembnih dejstev, ki bi utemeljevala njegova zatrjevanja, niti ni predlagal nikakršnih dokazov, s katerimi bi bilo mogoče njegove trditve v postopku revizije preizkusiti - vlagatelj se namreč sklicuje le na »resen dvom«, da je naročnik zožil krog ponudnikov na enega, vnaprej znanega in da s spornimi tehničnimi specifikacijami enega od ponudnikov favorizira, s tem pa svoje obveznosti, očitane kršitve zatrjevati jasno, določno in konkretno, ni izpolnil. Tudi sicer Državna revizijska komisija pripominja, da vlagatelj v zvezi s favoriziranjem enega ponudnika ne bi mogel uspeti. Vlagatelj namreč že sam, na več mestih zahtevka za revizijo, ob sklicevanju na analizo naročnika zatrjuje, da spornim tehničnim zahtevam ustrezata vsaj vozili dveh različnih proizvajalcev, kot dejansko izhaja iz analize (dodatno pa še iz navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo, do katerih se vlagatelj ni opredelil) pa spornim tehničnih zahtevam ustrezajo vozila (vsaj) štirih različnih proizvajalcev.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo ni navedel (pravno relevantnih) dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče sprejeti zaključke o naročnikovi kršitvi določb ZJN-3 pri oblikovanju tehničnih specifikacij predmeta javnega naročila v sklopu 4 in s tem povezane zaključke o kršitvi temeljnih načel javnega naročanja. Na podlagi prvega odstavka 7. člena ter 212. člena ZPP, v povezavi s 13. členom ZPVPJN, je Državna revizijska komisija zato upoštevala pravilo trditvenega in dokaznega bremena, na podlagi slednjega pa revizijske navedbe vlagatelja zavrnila.

Ker vlagatelj v okviru zahtevka za revizijo ni uspel izkazati naročnikovih kršitev v postopku oddaje javnega naročila, je Državna revizijska komisija, na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, vlagateljev zahtevek za revizijo kot neutemeljenega zavrnila.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz izreka tega sklepa utemeljena.

PRAVNI POUK: Upravni spor zoper to odločitev ni dovoljen.

V Ljubljani, 28. 9. 2021



Predsednik senata:
Marko Medved, univ. dipl. prav.,
član Državne revizijske komisije


Vročiti:
- naročnik,
- vlagatelj,
- izbrani ponudnik,
- RS, MJU.

Vložiti:
- v spis zadeve, tu.

Natisni stran