018-132/2021 Zavod Republike Slovenije za blagovne rezerve
Številka: 018-132/2021-5Datum sprejema: 13. 9. 2021
Sklep
Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu mag. Gregorja Šebenika, kot predsednika senata, ter Nine Velkavrh in Sama Červeka, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Storitev VoIP fiksne tele., mobilne tele. in nakup mobilnih aparatov, zagot. intern. dostopa, upravljanje in nadzor IKT naprav in omrežja in upravljanje obstoječe in najete strojne omrežne opreme« in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj A1 Slovenija, d. d., Ameriška ulica 4, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj) zoper ravnanje naročnika Zavod Republike Slovenije za blagovne rezerve, Dunajska cesta 106, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), 13. 9. 2021
odločila:
1. Ugotovi se, da je naročnik po tem, ko je prejel zahtevek za revizijo, s tem, ko je 29. 7. 2021 in 5. 8. 2021 z objavama na portalu javnih naročil sporočil tudi spremembo roka za prejem ponudb, konkludentno ugodil zahtevku za revizijo v delu, ki se nanaša na neustrezen rok za prejem ponudb.
V preostalem delu se zahtevek za revizijo zavrne.
2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške v višini 1.000,00 EUR v 15 dneh po vročitvi tega sklepa. Višja stroškovna zahteva se zavrne.
Obrazložitev:
Naročnik je 21. 6. 2021 sprejel sklep o začetku postopka. Obvestilo o javnem naročilu je bilo na portalu javnih naročil objavljeno 1. 7. 2021, pod št. objave JN004469/2021-B01, ter 2. 7. 2021 v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, pod št. objave 2021/S 126-332910. Naročnik oddaja javno naročilo po odprtem postopku [točka IV.1.1 obvestil o javnem naročilu; 40. člen Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3)].
Vlagatelj je, pred potekom roka za prejem ponudb, 28. 7. 2021 vložil zahtevek za revizijo zoper vsebino dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. Zatrjuje, da:
- javno naročilo nezakonito ni razdeljeno na sklope;
- sta zahtevi po razpolaganju s certifikatoma ISO 22301 in ISO 27018:2019 nepotrebni, diskriminatorni, nepovezani s predmetom naročila in da neupravičeno omejujeta konkurenco;
- je naročnik s tem, ko zaprosilu za podaljšanje roka za oddajo ponudb ni ugodil, dejansko onemogočil oddajo partnerskih ponudb.
Naročnik je s sklepom št. 4302-14/2021-15 z dne 9. 8. 2021 zahtevek za revizijo in zahtevo za povrnitev stroškov zavrnil.
Naročnik je 11. 8. 2021 prek portala eRevizija Državni revizijski komisiji dokumentacijo iz postopka oddaje javnega naročila in iz predrevizijskega postopka.
Vlagatelj se je z vlogo z dne 12. 8. 2021 opredelil do naročnikovih navedb v sklepu št. 4302-14/2021-15 z dne 18. 8. 2021 in jim nasprotoval.
Naročnik je 23. 8. 2021 prek portala eRevizija Državni revizijski komisiji in vlagatelju posredoval še vlogo »Odziv na opredelitev vlagatelja«.
Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija na podlagi razlogov, navedenih v nadaljevanju, odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa.
Državna revizijska komisija je v nadaljevanju obravnavala vlagateljeve očitke po posameznih točkah. Pri tem je Državna revizijska komisija upoštevala, da iz nekaterih vlagateljevih navedb izhajajo očitki o kršitvi tudi drugih določb ZJN-3, kot so tiste, ki jih je vlagatelj izrecno navedel v prvem odstavku za mednaslovom II v zahtevku za revizijo (str. 3) ali v posameznih točkah, kot jih je poimenoval v zahtevku za revizijo. To, da vlagatelj ni navedel pravnih kvalifikacij za te kršitve ali da je zanje navedel napačne pravne kvalifikacije, ni bistveno, ker pravna kvalifikacija glede na 15. člen ZPVPJN ni obvezna sestavina zahtevka za revizijo. Bistveno pa je, ali je vlagatelj, kot to zahteva drugi odstavek 15. člena ZPVPJN, navedel očitane kršitve ter dejstva in dokaze, s katerimi se kršitve dokazujejo.
1) Sklopi
Kot je razvidno iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, naročnik predmetno javno naročilo izvaja kot enovito javno naročilo.
V zvezi z (ne)delitvijo na sklope je potencialni ponudnik prek portala javnih naročil opozoril na kršitev ZJN-3, naročnik pa je na ta opozorila odgovoril:
»Datum objave: 14.07.2021 16:11
VPRAŠANJE
Predlagamo naročniku, da javno naročilo razdeli na sklope, ki jih je mogoče oddajati ločeno, kar pripomore h gospodarnejši porabi javnih sredstev, saj iz opisa predmeta javnega naročila izhaja, da morajo ponudniki ponuditi 5 različnih oz. ločenih storitev. Že na podlagi CPV kod, kot so navedene v obvestilu o naročilu na portalu javnih naročil, je razvidno, da naročnik oddaja javno naročilo, ki vključuje različne storitve in različno blago in celotnega predmeta ni mogoče označiti le z eno kodo CPV, pri čemer naročnik niti ni navedel vseh relevantnih CPV kod, kar pomeni, da predmet javnega naročila dopušča razdelitev v sklope (enako tudi DKOM v zadevi št. 018-191/2020-17). Prosimo, da javno naročilo skladno z določili ZJN-3 razdelite na smiselno zaključene celote, ki jih je mogoče oddajati ločeno, v izogib nepotrebnemu revizijskemu zahtevku.
ODGOVOR
Naročnik je v fazi priprave specifikacije tehničnih zahtev naročnika pripravil ustrezno analizo procesov in načina zagotavljanja storitev pri naročniku in ugotovil, da glede na naravo dela in odzivnost naročnika v času izrednih dogodkov razdelitev predmeta naročila na sklope za naročnika predstavlja nesorazmerno visoko tveganje, saj lahko privede do motenj pri odzivnosti in zagotavljanju storitev vezanih na izredne dogodke. Narava organizacije dela pri naročniku je takšna, da je hitrost in odzivnost ključna za uspešnost delovanja naročnika in izpolnjevanja nalog naročnika, zato naročnik izvaja enovito javno naročilo. Naročnik je navedeno ustrezno pojasnil v dokumentu »Specifikacije tehničnih zahtev naročnika«, še posebej v poglavju »Splošni opis obstoječega stanja« in »Izhodiščne zahteve«, kot tudi v delu »Izvajanje tehnične podpore in dežurne službe«. Naročnik pri tem ponudnikov ne omejuje, da vključijo v svoje ponudbe podizvajalce ali partnerje.
Dodatna pojasnila so del razpisne dokumentacije.«
Kot je razbrati iz citiranega odgovora, se naročnik sklicuje še zlasti na naslednje navedbe v dokumentu »Specifikacije tehničnih zahtev naročnika«:
- »Naročnik potrebuje kakovostno in celovito telekomunikacijsko storitev, ki jo potrebuje za izvajanje svojih poslovnih procesov. V ta namen se od izvajalca zahteva izvajanje visokokakovostne storitve, podprte s primerno/ustrezno infrastrukturo, ki jo sestavlja strojna in programska oprema svetovno uveljavljenih in vodilnih proizvajalcev (za področja: Unified communications, LAN) – zgornji desni kvadrant »po razvrstitvi Gartnerja«, ki niso samo dokazano visokokakovostni, ampak tudi tehnološko najsodobnejši in praviloma standardizirani ter so široko preizkušeni v praksi. Izvajalec mora imeti na voljo široko bazo kadra, ki te produkte obvlada in servisira.
[…]
Za naročnika je bistveno sodelovanje z enim ponudnikom, ki je usposobljen za pokrivanje vseh v javnem naročilu zahtevanih storitev. Izbrani ponudnik bo moral prevzeti v upravljanje in vzdrževanje obstoječo strojno opremo (po seznamu v nadaljevanju) ter nuditi v najem ostalo opremo, ki jo naročnik potrebuje na posameznih lokacijah.
Naročnik želi z razpisom doseči tudi naslednje cilje:
• enotno cenovno politiko za storitve mobilne in fiksne telefonije ter za internetni dostop za vse lokacije,
• poenotenje vse razpisane telekomunikacijske opreme,
• integracijo storitev nadzora in vzdrževanja za vso razpisano opremo,
• ohranitev oziroma vzpostavitev priključkov za prenos alarmnih sporočil,
• ohranitev obstoječega številčnega prostora za fiksno in mobilno telefonijo,
• izbrani ponudnik bo moral izvajati storitve enake kakovosti in po enakih odzivnih časih, enako za opremo v lasti naročnika in opremo, ki jo daje v najem naročniku.« (poglavje »Izhodiščne zahteve«);
- »Dežurna služba izbranega ponudnika za vse ponujene storitve (internet, fiksne IP in mobilne telefonije, upravljanja IKT okolja, proaktivni nadzor IKT naprav) nudi odpravo napak in podporo naročniku. Ob podpisu pogodbe in za ves čas trajanja pogodbe mora biti organizirana neprekinjeno, po režimu 24/7/365, s podporo inženirjev z aktivnim znanjem slovenskega jezika za lažje reševanje in komunikacijo z naročnikom. Izbrani ponudnik mora imeti rezervne dele na zalogi v skladišču v Sloveniji.
Izbrani ponudnik mora imeti eno, za naročnika ločeno, enotno vstopno točko za prijavo napak s strani pooblaščenih oseb naročnika za vse storitve (telefonsko ali e-mail; ne splošne številke ki velja tudi za vse druge uporabnike), ki omogoča prioritetno prijavo in obravnavo napak brez čakalne vrste (zahtevan je 30 sekundni odziv v 95% vseh klicev).« (podpoglavje »Pogoji za izvajanje dežurne službe za podporo in odpravo napak«).
Vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja, da bi moral naročnik zaradi raznolikosti predmet naročila oddati po sklopih, njegova opustitev razdelitve javnega naročila v sklope pa zato predstavlja kršitev 73. člena ZJN-3. Nobenega dvoma naj ne bi bilo, da predmet javnega naročila omogoča delitev na sklope, kar bi zagotovo pripomoglo k večji gospodarnosti in učinkovitosti izvedbe javnega naročila, saj bi naročnik lahko za vsak sklop pridobil več ponudb (tudi specializiranih ponudnikov za posamezno storitev), ker pa predmetno naročilo razpisuje kot enovito naročilo, bo prejel le ponudbo obstoječega izvajalca Telekom Slovenije d.d. Vlagatelj je prepričan, da bi moralo biti javno naročilo razdeljeno vsaj na šest sklopov (te tudi obrazloženo opredeli). Sklicujoč se na naročnikov odgovor na predlog potencialnega ponudnika na portalu javnih naročil dodaja, da naročnik v svoji argumentaciji ne pojasni, zakaj bi bilo opravljanje obveznosti iz javnega naročila v primeru več sklopov počasnejše oz. zakaj bi to privedlo do motenj pri odzivnosti in zagotavljanju storitev vezanih na izredne dogodke in s tem do nesorazmerno visokega tveganja, saj storitve sploh niso povezane, na kar kaže tudi razvrstitev posameznih storitev/blaga po CPV kodah ter strukturiranost ponudbenega predračuna, kjer naročnik ločeno pobira cene za vse navedene storitve. Razdelitev na sklope bi bila po oceni vlagatelja tudi operativno primernejša oz. učinkovitejša, saj bi imel npr. specializirani ponudnik kibernetske zaščite manj kadrovskih in operativnih težav in s tem hitrejši in učinkovitejši odziv kot ponudnik, ki bi moral celovito ter konstantno zagotavljati vse obveznosti za vsa razpisana področja.
Naročnik v zavrnitvi zahtevka za revizijo najprej kot problematično izpostavlja, da je vsebina zahtevka za revizijo drugačna od vsebine opozorila na portalu javnih naročil (glede števila sklopov, na katerega naj se enovito naročilo razdeli), vlagatelju pa očita tudi kontradiktornost in nesklepčnost zahtevka za revizijo glede oblikovanja sklopov. Meni, da vlagatelj zgolj pavšalno navaja, da gre za zaključene celote, česar pa vsebinsko podrobneje ne obrazloži. Ne glede na (tako naročnik) pomanjkljivo trditveno podlago vlagatelja, pa naj v obravnavanem primeru ne bi obstajala obveznost delitve na sklope, saj naj bi umanjkali vsi zakonski pogoji za to. Naročnik se pri tem sklicuje na že podana pojasnila v razpisni dokumentaciji in na portalu javnih naročil. Sklicujoč se na svoj položaj (kot izvajalec bistvenih/kritičnih storitev) poudarja pomen nemotenega delovanja razpisanih storitev in opreme, kar je tudi ključnega pomena za državo (saj bi prekinitev delovanja ali uničenje pomembno vplivalo in imelo resne posledice za nacionalno varnost, gospodarstvo in druge ključne družbene funkcije ter zdravje, varnost, zaščito in blaginjo ljudi), v takih okoliščinah (in v primeru, če bi bilo naročilo oddano v sklopih) pa da si ne more privoščiti niti časovno obremenjujoče in zahtevne vloge koordinatorja med različnim izvajalci niti iskanja oz. identifikacije vira napake v primeru morebitnega izpada razpisanih storitev. Poudarja še, da ne omejuje oddaje skupne ponudbe ali oddaje ponudbe s podizvajalci. Kot bistveno izpostavlja, da v primeru enovitega javnega naročila sklene eno pogodbo, s tem pa bo koordinacija v primeru odprave napak, izvajanja vzdrževalnih del, nadzora in upravljanja strnjena oz. usmerjena v eno pogodbeno stranko in ne bo potrebe po tem, da bi naročnik prevzemal vlogo koordinatorja med pogodbeniki več pogodb, kot bi to moral v primeru, ko bi bilo naročilo razdeljeno na sklope – ob tem opozarja, da se razpisane storitve zagotavljajo na kar 10 lokacijah naročnika. Za naročnika je taka rešitev prednost in zagotavlja večjo učinkovitost in gospodarnost izvedbe naročila. Dodaja še, da je v preteklosti predmetne storitve pri naročniku že izvajalo več ponudnikov, pri čemer se je naročnik pogosto srečeval ravno s problemom koordinacije med večjih številom izvajalcev in časovno obremenjujočim iskanjem oz. identifikacijo vira napake (naročnik navaja tudi primer). Nadalje izpostavlja, da izvedba enotnega javnega naročila omogoča tudi izkoristek že obstoječe opreme (navaja tudi primere). Koordinirano izvajanje storitev na vsej opremi hkrati naj bi posledično pomenilo tudi manjše število motenj v zagotavljanju storitev in posledično njihovo višjo kvaliteto. Kot element gospodarnosti navaja, da je zahteval, da mora izbrani ponudnik zagotoviti konvergenčne storitve (brezplačne klice znotraj družbe med mobilnimi in fiksnimi priključki). Kot neutemeljene zavrača navedbe vlagatelja glede CPV kod (ki niso podlaga za zaključek o tem, ali je javno naročilo potrebno deliti na sklope) in strukturiranosti ponudbenega predračuna (ki naročniku zgolj omogoča lažje spremljanje zaračunavanja razpisanih storitev). Zaključuje, da izvedba javnega naročila v večjem številu sklopov za naročnika pomeni tudi več opravil in več stroškov, gospodarski subjekti pa pri oblikovanju cen izgubijo možnost upoštevanja obsega predmeta.
Vlagatelj v vlogi z dne 12. 8. 2021 vztraja pri predhodnih navedbah; naročniku očita, da ni pojasnil, zakaj meni, da visokega nivoja zagotavljanja storitev ne bi mogli zagotavljati tudi posamezni izvajalci posameznih sklopov; ravno obvladovanje manjšega obsega storitev s strani posameznega izvajalca bi pripomoglo k boljšemu nivoju zagotavljanja te storitve. V zvezi z naročnikovim pojasnilom, da si ne more privoščiti časovno obremenjujoče in zahtevne vloge koordinatorja med različnimi izvajalci v primeru oddaje naročila po sklopih, niti iskanja oz. identifikacije vira napake v primeru morebitnega izpada razpisanih storitev, vlagatelj meni, da to ne more biti zadosten razlog za izvedbo enovitega naročila, saj s tem še ni izkazano, da to doprinese v večji gospodarnosti in učinkovitosti same izvedbe storitev, saj komunikacija med naročnikom in izvajalcem ni neposredno povezana s storitvami, ki so predmet naročila. Vlagatelj se pri tem sklicuje na odločitev Državne revizijske komisije v zadevi št. 018-191/2020. Naročnikov argument glede ugotavljanja odgovornosti za napake ali nepravilnosti pri izvedbi označuje za generičnega. Razlog poenotenja vse telekomunikacijske opreme naj ne bi vzdržal združevanja vseh storitev, saj je vzdrževanje in upravljanje obstoječe opreme ter nudenje v najem ostale opreme le en segment predmetnega naročila, ki pa ni v nikakršni zvezi z npr. storitvami telefonije ali kibernetske zaščite; zahtevana konvergenca po oceni vlagatelja še ne pomeni, da se lahko skupaj s temi storitvami zahteva tudi npr. storitev kibernetske zaščite. Tudi naj ne bi bilo nujno, da se bodo iste instalacije oz. omrežja uporabljale za povezavo vse potrebne opreme za vse zahtevane storitve, pa tudi to ne, da bi se v primeru delitve na sklope oprema in instalacija podvajala, saj gredo različne storitve po različnih instalacijah.
Naročnik v vlogi z dne 20. 8. 2021 očitke vlagatelja označuje za neutemeljene, pri čemer pristavlja, da:
- fiksna IP telefonija poteka prek lokalnega omrežja med upravo naročnika z enim segmentom na tretji oktavi in skladiščem z drugim segmentom na tretji oktavi;
- je kibernetska zaščita namenjena tudi delovnim postajam in mobilnim napravam;
- je popolnoma jasno, da bi se v primeru, ko isti izvajalec koordinirano izvaja vzdrževalna dela, na to lahko bolje pripravil, saj gre za koordinacijo znotraj družbe enega izvajalca.
V zvezi z naročnikovim pomislekom o tem, da je vsebina opozorila na portalu javnih naročil drugačna od vsebine očitkov v zahtevku za revizijo, s čimer naročnik utemeljuje, da naj na očitano kršitev ne bi bilo opozorjeno prek portala javnih naročil, kot to zahteva tretji odstavek 16. člena ZPVPJN, Državna revizijska komisija ugotavlja, da je potencialni ponudnik prek portala javnih naročil jasno opozoril na to, da bi predmetno naročilo moralo biti razdeljeno na sklope, iz česar izhaja očitek, da naročnik predmeta naročila ni razdelil na sklope kljub za to izpolnjenim zakonskim pogojem; pri tem ni relevantno, da je bilo predlagano število sklopov prek portala javnih naročil drugačno od števila sklopov, na katerega bi naj bilo po stališču vlagatelja potrebno razdeliti predmetno naročilo.
Če predmet javnega naročila dopušča in če to prispeva k večji gospodarnosti in učinkovitosti izvedbe javnega naročila, mora naročnik skladno s prvo povedjo iz prvega odstavka 73. člena ZJN-3 javno naročilo oddati po ločenih sklopih ter določiti velikost in predmet takšnih sklopov. Pri tem mora skladno z drugo povedjo iz prvega odstavka 73. člena ZJN-3 zagotoviti nediskriminatorno obravnavo in s tem večjo dostopnost javnega naročila gospodarskim subjektom.
Prvi odstavek 73. člena ZJN-3 je sestavljen iz dveh povedi, pri čemer so le v prvi povedi določeni pogoji za razdelitev javnega naročila v sklope.
Iz (prve povedi iz) prvega odstavka 73. člena ZJN-3 je tako razvidno, da je razdelitev v sklope naročnikova dolžnost, če sta skupaj (kumulativno) izpolnjena pogoja:
- če predmet javnega naročila dopušča (v nadaljevanju: prvi pogoj) ter
- če to prispeva k večji gospodarnosti in učinkovitosti izvedbe javnega naročila (v nadaljevanju: drugi pogoj).
Drugi pogoj je sestavljen iz dveh delov, saj razdelitev v sklope mora prispevati ne le k večji gospodarnosti, temveč tudi učinkovitosti izvedbe javnega naročila.
Če torej niso skupaj (kumulativno) izpolnjeni vsi trije elementi iz obeh pogojev iz prve povedi iz prvega odstavka 73. člena ZJN-3, naročnik ne ravna v nasprotju z ZJN-3, če javnega naročila ne razdeli v sklope. Za rešitev zadeve zato ni bistveno, ali bi lahko le en gospodarski subjekt (tj. Telekom Slovenije, d. d., Ljubljana), kot je navedel vlagatelj, predložil ponudbo za enotno javno naročilo, temveč je bistveno, ali je določitev enotnega javnega naročila in ne njegova razdelitev v sklope skladna z ZJN-3.
Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz točke II.1.3 obvestil o javnem naročilu izhaja, da je naročnik kot vrsto naročila označil storitve, v točki II.1.2 obvestila o javnem naročilu pa je kot glavno kodo CPV navedel kodo CPV 64210000, ki glede na 38. člen ZJN-3 za njeno tolmačenje napotuje na Uredbo (ES) št. 2195/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. novembra 2002 o enotnem besednjaku javnih naročil (UL L št. 340 z dne 16. 12. 2002, str. 1), s spremembami. Koda CPV 64200000-8 se nanaša na »Telekomunikacijske storitve«. Številka 642 označujejo skupino kod CPV, v katero so vključene kode CPV iz razreda 6421, kar vse označujejo storitve. Državna revizijska komisija tudi ugotavlja, da je naročnik v točki II.2.2 obvestil o javnem naročilu navedel še dodatne kode CPV (od tega se kodi iz skupin 324 in 325 ne nanašata na storitve, temveč na blago). Da naročnik ne nabavlja le različnih storitev, temveč tudi blago, potrjujejo tudi navedbe v dokumentu »SPECIFIKACIJA TEHNIČNIH ZAHTEV NAROČNIKA«, iz katerih izhaja, da naročnik da bo naročnik uporabljal (najemal) tudi določeno opremo – s tem v zvezi je naročnik določil tudi zahteve za to opremo (npr. v poglavju »4.2 Splošne minimalne zahteve za najeto opremo«).
»Javno naročilo blaga« skladno s 4. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-3 pomeni javno naročilo, katerega predmet je nakup, zakup, najem ali nakup blaga s pridržanim lastništvom z nakupno pravico ali brez nje, pri čemer javno naročilo blaga lahko vključuje tudi povezana namestitvena in inštalacijska dela. »Javno naročilo storitev« skladno s 5. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-3 pomeni javno naročilo, katerega predmet je izvajanje storitev, razen tistih iz 2. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-3 (torej razen javnih naročil gradenj).
Javna naročila, katerih predmet sta dve ali več vrst različnih naročil (gradenj, storitev ali blaga), se skladno s prvim odstavkom 25. člena ZJN-3 oddajo v skladu z določbami, ki se uporabljajo za vrsto naročila, značilno za glavni predmet določenega naročila. Pri mešanih javnih naročilih, ki jih delno sestavljajo storitve in delno blago, se glavni predmet določi glede na to, katera od ocenjenih vrednosti določenih storitev ali blaga je najvišja (druga poved iz drugega odstavka 25. člena ZJN-3). Naročnik ima skladno z ZJN-3 možnost, da odda mešano javno naročilo (prim. zadevo št. 018-167/2020). Iz prvega oziroma drugega odstavka 25. člena ZJN-3 tako ne izhaja, da bi obstajala dolžnost razdelitve mešanega javnega naročila na oddajo javnega naročila storitev in oddajo javnega naročila blaga (da bi vsako vrsto javnega naročila oddajal v svojem postopku), temveč ti pravni podlagi določata, po katerih pravilih iz ZJN-3 mora naročnik oddati mešano javno naročilo in kako se določi glavni predmet pri mešanih javnih naročilih, ki jih delno sestavljajo storitve in delno blago. Naročnik mora zaradi ocenjene vrednosti javnega naročila, ki dosega ali presega t. i. evropski mejni prag iz druge alineje točke a drugega odstavka 22. člena ZJN-3, uporabiti tista pravila iz ZJN-3, ki mu ne omogočajo uporabe le nacionalnih postopkov (npr. naročilo male vrednosti iz 47. člen ZJN-3), temveč mora uporabiti »strožje« postopke (npr. odprti postopek iz 40. člena ZJN-3). Naročnik je zaradi uporabe 40. člena ZJN 3 ob upoštevanju druge alinej točke a drugega odstavka 22. člena ZJN-3 zagotovil objavo obvestila o javnem naročilu tudi v Uradnem listu Evropske unije.
Državna revizijska komisija se že na podlagi tega, da naročnik oddaja mešano javno naročilo, ki vključuje različne storitve in različno blago (najem opreme namreč pomeni javno naročilo blaga v smislu 4. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-3 in ne javnega naročila storitev v smislu 5. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-3), poleg tega pa celotnega predmeta niti ni mogoče označiti le z eno kodo CPV, strinja z vlagateljem, ki je navajal, da predmet javnega naročila dopušča razdelitev v sklope.
Državna revizijska komisija še pojasnjuje, da ni bistveno, da je vlagatelj uveljavljal, na koliko sklopov naj bi se razdelilo javno naročilo, saj je bistveno to, da predmet javnega naročila kljub naročnikovemu nasprotovanju dopušča razdelitev v sklope. Oblikovanje velikosti in predmeta sklopov pa bi bilo še nadalje prepuščeno naročniku, kot je tudi razvidno iz zadnjega dela prve povedi iz prvega odstavka 73. člena ZJN-3, v katerem je določeno, da »[…] mora naročnik […] določiti velikost in predmet takšnih sklopov«. Morebitno neskladno oblikovanje sklopov bi vlagatelj lahko znova uveljavljal kot kršitev prvega odstavka 73. člena ZJN-3.
Državna revizijska komisija ni mogla pri oporekanju pogoju »če predmet javnega naročila dopušča« pri razdelitvi predmeta javnega naročila v sklope sprejeti niti naročnikovega ugovora o tem, da dopušča možnost predložitve ponudb več ponudnikov kot skupine gospodarskih subjektov v smislu prve povedi iz tretjega odstavka 10. člena ZJN-3 ali ponudnika s podizvajalci v smislu druge povedi iz prvega odstavka 94. člena ZJN-3, saj ta ugovor glede na predmet tega javnega naročila nasprotuje temu, da predmet javnega naročila ne bi dopuščal razdelitve v sklope. Ni namreč sporno, da nekatere storitve izvajajo različni specializirani gospodarski subjekti, zaradi česar bi ti lahko že samostojno izvajali te dele predmeta javnega naročila (ki jih je mogoče tudi uvrstiti pod različne kode CPV), za katere so specializirani.
Naročnik ne navaja konkretizirano drugih razlogov v prid trditve, da predmet naročila ne dopušča delitve na sklope; preostali naročnikovi argumenti se namreč nanašajo na utemeljevanje, zakaj oddaja javnega naročila v več sklopih ne bi prispevala k večji gospodarnosti in učinkovitosti izvedbe javnega naročila, torej na neobstoj drugega dela pogoja iz prve povedi prvega odstavka 73. člena ZJN 3.
Državna revizijska komisija ob upoštevanju predhodno navedenega zaključuje, da je prvi pogoj za razdelitev javnega naročila v sklope izpolnjen. Na podani zaključek ne vpliva to, da so deli predmeta javnega naročila v določeni medsebojni zvezi.
Državna revizijska komisija je nadalje preizkusila, ali je izpolnjen tudi drugi pogoj v obeh njegovih delih. Pri tem Državna revizijska komisija opozarja, da za večjo gospodarnost in učinkovitost izvedbe javnega naročila ni relevantna le faza pridobivanja ponudb, temveč izvedbena faza (prim. npr. zadevo št. 018-006/2020).
Državna revizijska komisija se strinja z vlagateljem, da razdelitev javnega naročila v sklope lahko zagotovi večjo konkurenco, saj lahko ponudbe za te manjše dele predmeta javnega naročila odda večje število gospodarskih subjektov, ki drugače niso zmožni oddati ponudbe za celoten predmet javnega naročila. Večanje konkurence lahko vpliva na gospodarnost izvedbe javnega naročila, saj konkurenca med gospodarski subjekti lahko pomeni nižje cene predmeta javnega naročila, vendar je to le en od vidikov zagotavljanja gospodarnosti izvedbe javnega naročila. Ni namreč mogoče upoštevati gospodarnosti izvedbe javnega naročila le z vidika, da bi nek gospodarski subjekt lahko ponudil nižjo ceno dela predmeta javnega naročila. Izvedba javnega naročila v večjem številu sklopov namreč lahko za naročnika pomeni tudi več opravil in več stroškov, gospodarski subjekti pa bi pri oblikovanju cen izgubili možnost upoštevanja obsega predmeta (npr. količinski popusti), lahko pa to tudi vpliva na drugačno odločanje gospodarskih subjektov, ki bi bili zainteresirani za celotno javno naročilo in za pridobitev le posameznih sklopov nimajo interesa (»premalo« zanimivo javno naročilo). Pri oblikovanju cene tako ni nepomembno, ali bi gospodarski subjekt lahko naročniku ponudil eno storitev ali del blaga oziroma le del predmeta javnega naročila ali pa bi bilo združenih več storitev ali več blaga oziroma več delov predmeta javnega naročila in bi gospodarski subjekt tako lahko ponudil ugodnejšo ceno za takšne »pakete« (prim. tudi zadevi št. 018-214/2012 in 018-424/2013). Če bi bila izvedba javnega naročila, ki bi bilo razdeljeno v sklope, predraga, razdelitev javnega naročila v sklope ne bi prispevala k večji gospodarnosti, temveč bi bil dosežen ravno nasprotni učinek.
Razdelitev javnega naročila v sklope mora prispevati tudi k večji učinkovitosti izvedbe javnega naročila. Če bi bila izvedba javnega naročila, ki bi bilo razdeljeno v sklope, tehnično prezahtevna ali pa bi potreba po usklajevanju različnih izvajalcev za sklope lahko resno ogrozila pravilno izvedbo javnega naročila, bi razdelitev javnega naročila v sklope dosegla ravno nasprotni učinek večji učinkovitosti izvedbe javnega naročila. Učinkovitost izvedbe javnega naročila bi se namreč zmanjšala.
Državna revizijska komisija ne nasprotuje vlagatelju, ki je (po vsebini) navajal, da šele pridobitev ponudb lahko pokaže, kakšne so dejansko ponudbene cene in ali se bodo stroški za naročnika znižali, vendar ob dejstvu, da je v prvi povedi iz prvega odstavka 73. člena ZJN-3 določen pogoj, ki se usmerja k večji gospodarnosti in učinkovitosti izvedbe javnega naročila, ob vlagateljevem tolmačenju noben naročnik ne bi mogel nikoli dokazati, da drugi pogoj ni izpolnjen, saj se morajo naročniki odločiti, ali bodo oddajali javno naročilo, razdeljeno v sklope, še preden prejmejo ponudbe. V primeru oddaje tega javnega naročila naročnikovo razzlogovanje temelji na prepričljivih izhodiščih, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.
Četudi bi bilo mogoče šteti, da zaradi zagotovitve konvergenčnih storitev (zahteve po brezplačnih klicih znotraj družbe med mobilnimi in fiksnimi priključki) ne bi bilo mogoče zaključiti, da je treba razdeliti javno naročilo v delu, ki se nanaša na tiste dele predmeta javnega naročila, pri katerih je mogoče oz. potrebno navedeno zagotoviti, ti deli predmeta javnega naročila ne bi obsegali celotnega predmeta javnega naročila, zato naročnik s temi razlogi ne bi mogel utemeljiti, da izvedba javnega naročila (za celoten predmet javnega naročila) prispeva k večji gospodarnosti in učinkovitosti izvedbe javnega naročila, pač pa bi to lahko utemeljil le za del predmeta javnega naročila, zaradi česar teh delov predmeta javnega naročila ne bi bilo mogoče razdeliti v sklope.
Pritrditi bi bilo sicer mogoče tudi mnenju vlagatelja v vlogi z dne 12. 8. 2021, da »naročnik ne pojasni, zakaj meni, da visokega nivoja zagotavljanja razpisanih storitev ne bi mogli zagotavljati tudi posamezni izvajalci, ki bi jim bilo oddana posamezna storitev oz. sklop«, vendar bi po drugi strani bilo mogoče razumeti naročnikovo utemeljevanje, da na nivo storitev vpliva tudi način in obseg koordinacije z izvajalcem oz. izvajalci predmetnih storitev. Kot bistveno s tem v zvezi naročnik izpostavlja, da da v primeru enotnega javnega naročila naročnik ne prevzema vloge koordinatorja izvedbe del, temveč je to prepuščeno pogodbeni stranki (eni ali več) po le eni pogodbi. Za naročnika je taka rešitev prednost in zagotavlja večjo učinkovitost izvedbe javnega naročila, saj odpade obveznost izvajanja več opravil z več gospodarskimi subjekti (npr. usklajevanje).
Državna revizijska komisija v nasprotju z vlagateljevim zavračanjem iz vloge z dne 12. 8. 2021 sprejema naročnikovo utemeljitev, da izvedba enotnega javnega naročila naročniku zagotavlja prednost z vidika večje učinkovitosti izvedbe javnega naročila, ker »naročnik v primeru oddaje enovitega javnega naročila sklene eno pogodbo, s tem pa bo koordinacija v primeru odprave napak, izvajanja vzdrževalnih del, nadzora in upravljanja, strnjena oziroma usmerjena v eno pogodbeno stranko in ne bo potrebe po tem, da bi naročnik prevzema vlogo koordinatorja med pogodbeniki več pogodb, kot bi to moral v primeru oddaje javnega naročila, razdeljenega v sklope«; naročnik tudi prepričljivo utemeljuje, da z enotnim naročilom odpade obveznost izvajanja več opravil z več gospodarskimi subjekti (usklajevanje), s čimer se razbremeni naročnika. V zvezi z vlagateljevim pomislekom, da navedeno ne more biti zadosten razlog za izvedbo enovitega naročila iz razloga, ker »komunikacija med naročnikom in izvajalcem ni neposredno povezana s storitvami, ki so predmet javnega naročil«, Državna revizijska komisija ponovno pojasnjuje, da ni mogoče upoštevati gospodarnosti izvedbe javnega naročila le z vidika, da bi nek gospodarski subjekt lahko ponudil nižjo ceno dela predmeta javnega naročila; relevantno za presojo gospodarnosti in učinkovitosti je tudi vprašanje naročnikovega angažmaja pri izvedbi predmetnih storitev oz. ocene tega angažmaja, na podlagi katere se je naročnik odločil za izvedbo enovitega naročila. Naročnik, ki odda enotno javno naročilo, sklene pogodbo z enim gospodarskim subjektom ali z več gospodarskimi subjekti, ki nastopajo kot skupina gospodarskih subjektov v smislu prve povedi iz tretjega odstavka 10. člena ZJN-3, pri čemer ima potrebo po komunikaciji le z enim gospodarskim subjektom. Naročniku niti zaradi sklenitve pogodbe z več gospodarskimi subjekti, ki nastopajo kot skupina gospodarskih subjektov v smislu prve povedi iz tretjega odstavka 10. člena ZJN-3, namreč ni treba komunicirati z vsemi člani te skupine, temveč zadošča, da komunicira z enim, ki ga ti izberejo kot tistega, ki jih zastopa pred naročnikom (npr. vodilni partner). Četudi bi en gospodarski subjekt ali več gospodarskih subjektov, ki nastopajo kot skupina gospodarskih subjektov v smislu prve povedi iz tretjega odstavka 10. člena ZJN-3, priglasili podizvajalce, naročnik ne bi bil (in tudi ni) v pogodbenem odnosu s temi podizvajalci, temveč le z gospodarskim subjektom (ponudnikom) ali več gospodarskimi subjekti, ki nastopajo kot skupina gospodarskih subjektov v smislu prve povedi iz tretjega odstavka 10. člena ZJN-3 (ki bi bili ponudnik). Za namen ZJN-3 je podizvajalec namreč skladno z drugo povedjo iz prvega odstavka 94. člena ZJN-3 gospodarski subjekt, ki je pravna ali fizična oseba in za ponudnika, s katerim je naročnik po ZJN-3 sklenil pogodbo o izvedbi javnega naročila ali okvirni sporazum, dobavlja blago ali izvaja storitev oziroma gradnjo, ki je neposredno povezana s predmetom javnega naročila. Enaka izhodišča veljajo tudi v civilnem pravu skladno z Obligacijskim zakonom (Uradni list RS, št. 83/2001 s sprem.; v nadaljevanju: OZ). Obligacijska razmerja so namreč relativna, saj pravice in obveznosti, ki so vsebina teh razmerij, učinkujejo le med strankami teh razmerij. Relativnost poslovnih obligacijskih razmerij je izražena v pravilu, določenem v prvem odstavku 125. člena OZ, po katerem pogodba ustvarja pravice in obveznosti (samo) za pogodbeni stranki [Nina Plavšak in drugi: Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, 3. knjiga, Založba GV, Ljubljana 2004, str. 817] Če naročnik torej sklene pogodbo zaradi izvedbe enotnega javnega naročila, bo koordinacija izvedbe del prepuščena le eni pogodbeni stranki in ne bo potrebe po tem, da bi naročnik prevzemal vlogo koordinatorja med pogodbeniki več pogodb v primeru oddaje javnega naročila, razdeljenega v sklope. V primeru sklenitve ene pogodbe bo naročnikova pogodbena stranka morala poskrbeti, da ji bodo za vzdrževalna dela na voljo v tistem trenutku potrebni strokovnjaki.
Ni mogoče soglašati z vlagateljem v tem (navedbe v vlogi z dne 12. 8. 2021), da sta naročnikova argumenta glede ugotavljanja odgovornosti ali nepravilnosti pri izvedbi v kombinaciji z argumentom koordinacije (tj. le ene kontaktne točke) generična: naročnik se namreč sklicuje tudi na svoje lastne (problematične) izkušnje z izvedbo predmetnih storitev s strani več ponudnikov, upoštevni dejavnik pa so tudi število lokacij naročnika, na katerih je treba zagotavljati predmetne storitve, ter pomen predmetnih storitev za naročnika (kot izvajalca bistvenih/kritičnih storitev). Državna revizijska komisija ne more spregledati, da k večji (gospodarnosti in) učinkovitosti izvedbe javnega naročila lahko prispeva možnost, da naročnik lahko predmet javnega naročila, ki je tehnično zahteven in obsežen, čim enostavneje in čim lažje obvladuje pri izvajanju na vseh svojih lokacijah.
Glede na vse navedeno naročnik po oceni Državne revizijske komisije prepričljivo utemeljuje prednosti, zaradi katerih je izvedba enotnega naročila v konkretnem primeru zanj učinkovitejša od delitve tega javnega naročila na več sklopov.
Državna revizijska komisija še pojasnjuje, da četudi je mogoče šteti, da se naročnikove utemeljitve ne nanašajo na večjo gospodarnost izvedbe javnega naročila kot enotnega, je to le ugotovitev v zvezi z naročnikovo kvalifikacijo, na kateri del drugega pogoja (iz prve povedi iz prvega odstavka 73. člena ZJN-3) se nanaša. Državna revizijska komisija namreč ugotavlja, da s temi navedbami naročnik utemeljuje, da enotno javno naročilo zagotavljala večjo učinkovitost izvedbe javnega naročila, saj bi to v zvezi z ugotavljanjem, kdo je odgovoren za napake ali nepravilnosti pri izvedbi (npr. vzdrževalnih, servisnih ali drugih) del, v razmerju do naročnika vedno bile le pogodbena stranka ali pogodbene stranke ene pogodbe. Dejstvo, da bi bilo na strani pogodbene stranke več gospodarskih subjektov, ki so nastopali kot skupina gospodarskih subjektov v smislu prve povedi iz tretjega odstavka 10. člena ZJN-3, ni relevantno, ker bi ti lahko bili v razmerju do naročnika solidarni dolžniki v smislu tretjega odstavka 995. člena OZ, vsak izmed njih bi odgovarjal naročniku za celo obveznost in bi lahko naročnik zahteval njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (del prvega odstavka 395. člena OZ), naročniku pa tudi ni relevantno, kako medsebojno uredijo regresne zahtevke (gl. v tem smislu 188. člen OZ). Ni niti bistveno, da bi imela pogodbena stranka priglašene podizvajalce, saj četudi posla ne bi opravila osebno, je zanj še naprej odgovorna naročniku (drugi odstavek 629. člena OZ) in je odgovorna za podizvajalce, kot da bi posel sama opravila (630. člen OZ).
Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik z nekaterimi razlogi ne more uspeti utemeljiti odločitve, da ne razdeli javnega naročila v sklope (vsaj do enega od teh se je tudi opredelila), vendar to ne pomeni že, da naročnik ne bi bil upravičen oddajati javnega naročila kot enotnega. Državna revizijska komisija namreč poudarja, da ni nujno, da bi moral naročnik z vsakim razlogom samostojno utemeljiti odločitev, da ne razdeli javnega naročila v sklope; pomembno je namreč, ali naročnik navede razlog(e), ki lahko utemelji(jo) odločitev, da ne razdeli javnega naročila v sklope. V obravnavanem primeru je naročnik po presoji Državne revizijske komisije z že obravnavanimi argumenti prepričljivo utemeljil, da je zanj izvedba enotnega javnega naročila učinkovitejša od izvedbe delitve tega naročila na več sklopov, kar pomeni, da ni podana zakonska podlaga (iz prvega odstavka 73. člena ZJN-3), skladno s katero bi naročnik to javno naročilo moral razdeliti na sklope. Državna revizijska komisija se posledično do nekaterih drugih naročnikovih argumentov (npr. glede poenotenja vse telekomunikacijske opreme) niti ni opredeljevala posebej.
Državna revizijska komisija tako zaključuje, da ni mogla ugotoviti naročnikovih kršitev ZJN-3, povezanih z (ne)delitvijo predmetnega javnega naročila na sklope.
2) Certifikat ISO 22301
Naročnik je kot pogoj za sodelovanje v poglavju »Splošne zahteve naročnika« dokumenta »SPECIFIKACIJA TEHNIČNIH ZAHTEV NAROČNIKA« določil tudi:
»S ciljem pridobiti čim bolj kompetentnega ponudnika mora ponudnik imeti:
[…]
- pridobljen certifikat ISO 22301 za sistem upravljanja neprekinjenega poslovanja, s katerim podjetje izkazuje zanesljivo delovanje storitev in procesov ter hiter in učinkovit odziv ob izrednih dogodkih, kar pomeni tudi manjše tveganje za daljši izpad zahtevanih storitev […]«
V zvezi s citirano zahtevo glede razpolaganja s certifikatom ISO 22301 je eden od potencialnih ponudnikov prek portala javnih naročil opozoril na kršitev ZJN-3, naročnik pa je na to opozorilo (po poteku roka sprejem vprašanj) odgovoril:
»Datum objave: 14.07.2021 15:45
VPRAŠANJE
Naročnik v sklopu razpisne dokumentacije v več točkah zahteva pridobljen certifikat ISO 22301. Omenjeno zahtevo izpolnjuje le en ponudnik. Omenjena zahteva pomeni kršitev temeljnih določb javnega naročanja, zato bo ponudnik v primeru, da naročnik sporne določbe ne bo črtal iz razpisne dokumentacije ali jo vsaj ustrezno prilagodil, primoran vložiti revizijski zahtevek na razpisno dokumentacijo. Prav tako naj naročnik omenjeno vprašanje šteje kot opozorilo na očitano kršitev, skladno s tretjim odstavkom 16. člena ZPVPJN.
ODGOVOR
Naročnik je v obrazcu »Specifikacija tehničnih zahtev naročnika« opredelil zahtevo, da ponudnik storitve zagotavlja na način, da zagotavlja sistem upravljanja neprekinjenega poslovanja. S tem ponudnik zagotavlja zanesljivo delovanje storitev in procesov ter hiter in učinkovit odziv ob izrednih dogodkih, kar pomeni tudi manjše tveganje za daljši izpad zahtevanih storitev. Navedeno je za naročnika ključno glede na naravo njegovega dela in naloge, ki jih naročnik prevzema v primeru izrednih dogodkov. Naročnik ponudnikom omogoča, da ob certifikatu ISO 22301 izpolnjevanje navedene tehnične zahteve izkažejo tudi z drugim enakovrednim certifikatom oz. dokazilom, ki vsebuje vsebinsko doseganje zahtev iz ISO 22301.
Dodatna pojasnila in spremembe so del razpisne dokumentacije.«
Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je zahteva po razpolaganju s certifikatom ISO 22301 diskriminatorna, da neupravičeno omejuje konkurenco, ni povezana s predmetom javnega naročila, certifikat pa za izvedbo predmeta javnega naročila sploh ni potreben. Naročnik v odgovoru na portalu javnih naročil po oceni vlagatelja ni uspel prepričljivo pojasniti, zakaj bi ponudniki s certifikatom ISO 22301, ki dejansko ni povezan s predmetnim javnim naročilom telekomunikacijskih storitev, ker predmetnega certifikata za samo izvedbo sploh ne potrebujejo, izvajali bolje od ponudnikov, ki s spornim certifikatom ne razpolagajo. Poleg tega vlagatelj na tej točki poudarja, da na trgu ne obstaja enakovredni certifikat. Pogoj naj bi bil namenjen izključno izbiri točno določenega ponudnika Telekom Slovenije, d.d. Izpostavlja še, da so ponudniki, ki ponujajo razpisane storitve, že skladno z veljavnimi predpisi dolžni vzpostaviti sistem upravljanja neprekinjenega poslovanja ter v zvezi s tem obstaja nadzor s strani pristojnih institucij in organov in zato po prepričanju vlagatelja dodatna certifikacija ni potrebna. Pri tem se vlagatelj sklicuje na sklep Državne revizijske komisije v zadevi št. 018-249/2016. Dodaja, da če je bil naročnikov namen, kot izhaja iz prej citirane zahteve, pridobiti čim bolj kompetentnega ponudnika, bi moral sporni certifikat vključiti med merila in ne med tehnične specifikacije oz. smiselno med pogoje, saj za samo izvedbo razpisanih storitev certifikat ni potreben, ker lahko izvajalci vse storitve, kot so zahtevane, izvajajo že na podlagi veljavne zakonodaje.
Naročnik v obrazložitvi zavrnitve zahtevka za revizijo meni, da je pri določitvi certifikata postopal povsem v skladu z vsemi temeljnimi načeli javnega naročanja, pa tudi 68. členom ZJN-3. Vlagateljev zahtevek za revizijo bi bilo treba po oceni naročnika zavrniti kot nesklepčnega in neutemeljenega, saj lahko izpolnjevanje tehnične zahteve (vsebinskih zahtev certifikata ISO 22301) izkaže tudi drugače in ne le s certifikatom ISO 22301. Še več, vlagateljev zahtevek za revizijo bi naj bilo potrebno zavreči zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije, ker vlagatelj v svojem zahtevku za revizijo ne zatrjuje, da tehnične zahteve in vsebinskih zahtev certifikata ISO 22301 ne izpolnjuje, ampak da nima certifikata ISO 22301. Vlagatelj sicer pavšalno navaja, da ne obstaja enakovreden certifikat, kar ne drži, ne zanika pa obstoja in možnosti predložitve drugega dokazila, saj se zaveda, da bi pogoj lahko izkazal z drugim dokazilom. Ne glede na navedeno pa naročnik v nadaljevanju izpostavlja, da je tudi sicer zahteva naročnika, vezana na certifikat ISO 22301, sorazmerna z vrednostjo in cilji naročila in tudi povezana s predmetom javnega naročila. Pojasnjuje, da z navedeno zahtevo zasleduje določene (višje) nivoje kakovosti, ki mu bo zanesljivo omogočila dosego poslovnih ciljev in pričakovanih poslovnih koristi. Kot naročnik je za naročnika je po Zakonu o informacijski varnosti (Uradni list RS, št. 30/2018 s sprem.) pripoznan kot izvajalec bistvenih oz. kritičnih storitev, zato je zanj bistveno neprekinjeno delovanje v javnem naročilu zahtevanih storitev v vseh situacijah in pogojih (npr. ob naravnih in drugih nesrečah, epidemijah ipd.) ter preprečevanje morebitnih kibernetskih napadov in drugih zlorab. Naročnik pojasnjuje, da je certifikat ISO 22301 oblikovan z namenom, da pomaga oziroma usmerja gospodarski subjekt, kako izvesti organizacijske in druge ukrepe z namenom, da se prepreči nastanek nepričakovanega dogodka (izpad); primarno je torej namenjen usmerjanju gospodarskega subjekta k določenemu preventivnemu ravnanju in preprečevanju nepričakovanih dogodkov, s tem se pomembno vpliva na kvaliteto storitve, ki jo gospodarski subjekt zagotavlja. Poleg tega pa gospodarske subjekte tudi pripravi na situacije, ko do nepričakovanih dogodkov (kljub ustreznemu preventivnemu ravnanju) pride, saj opredeljuje proces odziva gospodarskega subjekta na nepričakovan dogodek in opredeljuje načrt odziva in čim hitrejšega prehoda v normalno delovanje, kar je ključno za kvalitetno zagotavljanja storitev. Ne gre torej le za cilj neprekinjenega izvajanja storitev prek omrežij, kot to od gospodarski subjektov zahteva zakonodaja. Po vsebini gre za standard, ki opredeljuje sisteme upravljanja neprekinjenega poslovanja (»Business Contiuity Management System oz. BCMS«), s katerim podjetje izkazuje zanesljivo delovanje storitev in procesov ter hiter in učinkovit odziv ob izrednih dogodkih. Pojasnjuje, da deloma telekomunikacijska podjetja k neprekinjenemu poslovanju zavezuje zakonodaja, vendar pa pri standardih ne gre za to, temveč ti opredeljujejo postopke in sisteme upravljanja, s katerimi podjetje doseže učinkovit sistem neprekinjenega poslovanja in predvsem predvidevajo postopke, ki jih mora gospodarski subjekt izvesti ob morebitnih izrednih dogodkih. S tem je gospodarski subjekt pripravljen na morebitne incidente in ima dokazljivo pripravljene in periodično preverjene sisteme za učinkovito odpravo le-teh. Zgolj obveza v zakonodaji naročniku tega ne zagotavlja. Kot popolnoma neutemeljene naročnik označuje navedbe vlagatelja o neutemeljenosti zahteve zaradi tega, ker se hkrati zahteva tudi certifikat ISO 27001 – s tem v zvezi pojasnjuje, da oba standarda sicer implementirata podobne postopke iz. imata določene skupne točke, vendar pa se nanašata na različni sferi delovanja gospodarskega subjekta.
Vlagatelj v vlogi z dne 12. 8. 2021 vztraja pri navedbah in zahtevka za revizijo in meni, da naročnik zahteve po takšnem (višjem) nivoju kakovosti ni uspel opravičiti, saj mu lahko omogočijo zanesljivo dosego poslovnih ciljev in pričakovanih poslovnih koristi tudi ponudniki, ki tega certifikata nimajo in ki lahko enako zanesljivo izvajajo razpisane storitve tudi za naročnike, kakršen je predmetni naročnik. Izpostavlja še, da tudi v primeru, če bi imel lasten sistem za učinkovito odzivanje v primeru incidentov, (glede na navedbe naročnika) ne bi mogel potrditi izpolnjevanja naročnikovih zahtev z lastno izjavo, ker ne gre za objektiven dokaz s strani tretje za to akreditirane institucije, ki bi lahko štel za enakovreden dokaz. Ponovno poudarja, da so ponudniki, ki ponujajo predmetne storitve, že zakonsko zavezani k vzpostavitvi sistema upravljanja varovanja informacij (SUVI) in sistema upravljanja neprekinjenega poslovanja (SUNP) – oba sistema sta povzeta po veljavnih ISO standardih, operaterji so jih implementirali, AKOS nad tem vrši nadzor, kar pomeni, da ni razloga za dodatno certifikacijo.
Državna revizijska komisija uvodoma pojasnjuje, da čeprav je naročnik sporno zahtevo navedel v dokumentu »SPECIFIKACIJA TEHNIČNIH ZAHTEV NAROČNIKA«, zgolj sama uvrstitev v določen dokument oz. poglavje še ni ključna za opredelitev, ali zahteva predstavlja tehnično specifikacijo (kar v bistvu zagovarja naročnik) ali pogoj za sodelovanje (kot to meni vlagatelj), saj je relevantno to, kaj določba predstavlja po vsebini. Sporna določba po vsebini predstavlja pogoj za sodelovanje in ne tehnične specifikacije – te v skladu s 23. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-3 (v primeru javnih naročil blaga ali storitev) pomenijo specifikacijo v dokumentu, ki opredeljuje zahtevane značilnosti proizvoda ali storitve, kot so ravni kakovosti, okoljskih in podnebnih vplivov, zahteve v zvezi z oblikovanjem, prilagojenim vsem uporabnikom (vključno z dostopnostjo za invalide), ter ocenjevanje skladnosti, zahteve v zvezi z delovanjem, uporabo proizvoda, varnostjo ali dimenzijami, vključno z zahtevami v zvezi s proizvodom glede imena, pod katerim se prodaja, izrazoslovjem, simboli, preizkušanjem in preizkusnimi metodami, pakiranjem, označevanjem, uporabo znakov, navodili za uporabnike, proizvodnimi postopki in metodami na posamezni stopnji življenjske dobe blaga ali storitve, ter postopki ocenjevanja skladnosti. Sporna zahteva pa se po vsebini v osnovi nanaša na ponudnika (tj. na organiziranost ponudnika glede njegovega poslovanja) in prek tega posredno na predmetne storitve, ki jih ponudnik v okviru poslovanja zagotavlja.
Vlagatelj ne more uspeti z argumentom, da bi moral naročnik predmetno zahtevo vključiti v merila in ne kot pogoj za sodelovanje (zgolj) zaradi tega, ker lahko izvajalci vse storitve, kot so zahtevane, izvajajo že na podlagi veljane zakonodaje. V postopku javnega naročanja (lahko) naročnik postavi pogoje za sodelovanje z namenom ugotavljanja sposobnosti ponudnikov za izvedbo javnega naročila. Pogoj je element, ki mora biti v ponudbi v celoti izpolnjen na način, kot je predviden v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, in je izključne narave. Pogoje za sodelovanje mora naročnik določiti v skladu s 76. členom ZJN-3, ki v prvem odstavku določa, da lahko naročnik določi objektivna pravila in pogoje za sodelovanje, ki se lahko nanašajo na:
‒ ustreznost za opravljanje poklicne dejavnosti;
‒ ekonomski in finančni položaj;
‒ tehnično in strokovno sposobnost.
V skladu z drugim odstavkom 76. člena ZJN-3 lahko naročnik gospodarskim subjektom kot zahtevo za sodelovanje naloži pogoje, ki so določeni v 76. členu. Naročnik mora v postopek javnega naročanja vključiti le tiste zahteve, ki so potrebne za zagotovitev, da ima ponudnik ustrezne pravne in finančne zmogljivosti ter tehnične in strokovne sposobnosti za izvedbo javnega naročila, ki se oddaja. Vse zahteve morajo biti povezane in sorazmerne s predmetom javnega naročila. Glede tehnične in strokovne sposobnosti deseti odstavek 76. člena ZJN-3 določa, da lahko naročnik določi zahteve, s katerimi zagotovi, da imajo gospodarski subjekti potrebne človeške in tehnične vire ter izkušnje za izvajanje javnega naročila v skladu z ustreznim standardom kakovosti. Naročnik lahko zahteva zlasti, da imajo gospodarski subjekti zadostne izkušnje, ki jih izkažejo z ustreznimi referencami iz prejšnjih naročil. Naročnik lahko domneva, da gospodarski subjekt nima zahtevanih strokovnih sposobnosti, če pri gospodarskem subjektu zasledi nasprotje interesov, ki bi lahko negativno vplivali na izvedbo javnega naročila.
Dokazila za ugotavljanje sposobnosti gospodarskih subjektov za sodelovanje v javnem naročanju ZJN-3 ureja v 77. členu. Skladno z drugim odstavkom tega člena lahko naročnik zahteva le dokazila, določena v tem in v 78. členu ZJN 3. Tehnične sposobnosti lahko gospodarski subjekt glede na vrsto, količino ali pomen ter uporabo gradenj, blaga ali storitev izkaže na enega ali več od načinov iz osmega odstavka 77. člena ZJN 3 – npr. z navedbo tehničnega osebja ali tehničnih organov, ki bodo sodelovali pri izvedbi javnega naročila, zlasti tistih, ki so odgovorni za nadzor kakovosti, v primeru javnih naročil gradenj pa tistih, od katerih lahko izvajalec zahteva, da izvedejo gradnjo, in sicer ne glede na to, ali so zaposleni pri gospodarskem subjektu ali ne (točka c), z opisom tehničnih sredstev in ukrepov, ki jih gospodarski subjekt uporablja za zagotovitev kakovosti, ter opisom svojih študijskih in raziskovalnih zmogljivosti (točka č), z navedbo sistemov upravljanja in sledenja dobavni verigi, ki jih bo gospodarski subjekt lahko uporabljal pri izvedbi javnega naročila (točka d) itd.
Državna revizijska komisija glede na vse navedeno pojasnjuje, da se sporna zahteva torej nanaša na pogoj za sodelovanje v smislu tehnične in strokovne sposobnosti oz. na predložitev dokazila iz točke č) osmega odstavka 77. člena ZJN-3 (ukrepi, ki jih gospodarski subjekt uporablja za zagotovitev kakovosti).
V zvezi z revizijskimi navedbami, da sporen pogoj za sodelovanje omejuje konkurenco in je diskriminatoren, gre poudariti, da vsaka zahteva, pogoj ali merilo, ki ga v postopku javnega naročanja postavi naročnik, razvršča ponudnike na tiste, ki jih izpolnjujejo, ter tiste, ki jih ne izpolnjujejo. ZJN-3 naročniku preprečuje zgolj tista razlikovanja, ki so neupravičena oz. razlikovanja na podlagi kriterijev, ki niso povezani s predmetom javnega naročila in ki niso objektivno opravičljivi.
Državna revizijska komisija pritrjuje navedbam naročnika, da so zahteve glede vzpostavljenega sistema neprekinjenega poslovanja povezane s predmetom javnega naročila – utemeljeno in razumljivo je, da je za naročnika kot izvajalca bistvenih storitev ključnega pomena neprekinjeno delovanje v javnem naročilu zahtevanih storitev v vseh situacijah in pogojih, ravno na to pa se (kot opisano: posredno) nanaša sporni certifikat, ki določa zahteve za izvajanje, vzdrževanje in izboljševanje sistema vodenja za zaščito pred prekinitvami poslovanja, zmanjševanjem možnosti njihovega pojava, pripravo nanje, odziv nanje in obnovitev poslovanja, kadar pride do prekinitev, pri čemer so te zahteve splošne in namenjene uporabi v vseh organizacijah ali njihovih delih, in sicer ne glede na vrsto, velikost in naravo organizacije. Na podlagi pridobljenega (enakovrednega) certifikata oz. vsaj izkazanega doseganja zahtev iz certifikata je tako mogoče utemeljeno sklepati, da gospodarski subjekt zagotavlja kvalitetnejše izvajanje storitev, še zlasti ob izrednih dogodkih.
Vlagatelj ne more uspeti s sklicevanjem na odločitev Državne revizijske komisije, št. 018-249/2016-8. V navedenem sklepu je Državna revizijska komisija razveljavila takrat oblikovano merilo (84. člen ZJN-3), ki se je nanašalo na standarde in certifikate ISO 27001 ter ISO 22301, ker takratni naročnik ni uspel pojasniti povezave med (domnevno, glede na obvezne zahteve strožjimi) zahtevami iz standardov in predmetom naročila, posledično pa niti tega, v čem naj bi se sploh kazala kakršnakoli prednost oziroma vpliv izpolnjevanja teh (po navedbah tedanjega naročnika) »strožjih« zahtev na predmet javnega naročila. V obravnavanem primeru pa Državna revizijska komisija obravnava pogoj za sodelovanje (76. in 77. člen ZJN-3), v zvezi s katerim je bilo ugotovljeno, da (certifikat oz. vsebinsko izpolnjevanje zahtev iz certifikata) je v povezavi s predmetom javnega naročanja, naročnik pa je tudi prepričljivo izkazal, zakaj in kako izpolnjevanje tovrstnih zahtev vpliva na izvajanje predmeta naročila.
Z navedbami o nepotrebnosti certifikata za izvedbo predmetnega naročila vlagatelj v bistvu naročniku očita kršitev tudi načela sorazmernosti (8. člen ZJN-3), ker naj bi naročnik z načinom oblikovanja merila presegel to, kar je potrebno za dosego cilja, ki ga naročnik z določitvijo spornega merila zasleduje. Kot bistveno s tem v zvezi vlagatelj v zahtevku za revizijo in v vlogi z dne 12. 8. 2021 uveljavlja, da so ponudniki, ki ponujajo razpisane storitve že zakonsko zavezani k vzpostavitvi sistema upravljanja neprekinjenega poslovanja, povzetega po ISO standardih, in nad čemer AKOS vrši nadzor [vlagatelj se tako v bistvu sklicuje na določbe VII. poglavja Zakona o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS, št. 109/2012 s sprem.; v nadaljevanju: ZEKom-1) ter na Splošni akt o varnosti omrežij in storitev (Uradni list RS, št. 75/2013 s sprem.; v nadaljevanju: Splošni akt)]. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je iz teh navedb vlagatelja ter iz zatrjevanja (v zahtevku za revizijo), da enakovreden certifikat ISO 22301 niti ne obstaja, mogoče razbrati, da ponudniki, ki ponujajo razpisane storitve, vsebinsko v bistvu dosegajo zahteve iz tega (zadevnega) standarda. Ob upoštevanju navedenega naročniku tako ni mogoče očitati kršitev ZJN-3, saj je določil, da se pogoj za sodelovanje lahko izkaže tudi s predložitvijo drugih dokazil (torej ne le zahtevanega ali enakovrednega certifikata), ki vsebuje vsebinsko doseganje zahtev iz ISO 22301. Iz navedb vlagatelja v postopku pravnega varstva ni mogoče ugotoviti, zakaj – ob upoštevanju, da je kot ponudnik razpisanih storitev že zakonsko zavezan k vzpostavitvi sistema upravljanja neprekinjenega poslovanja – tovrstnih drugih dokazil ne bi mogel predložiti.
V zvezi z vlagateljevo navedbo v vlogi z dne 12. 8. 2021 o tem, da naj bi naročnik celo sam priznaval, »da gre v primeru spornega certifikata za zahtevo po dodatni certifikaciji in torej ne za obveznosti, ki jih morajo ponudniki razpisanih storitev glede zagotavljanja neprekinjenega poslovanja izpolnjevati že po veljavni zakonodaji«, Državna revizijska komisija pojasnjuje, da je treba to navedbo razumeti v kontekstu siceršnjih naročnikovih navedb: iz vsebine obrazložitve zavrnitve zahtevka za revizij je mogoče razbrati, da je naročnik dodatno certifikacijo omenjal le v odnosu do 80. člena ZEKom-1, ki določa (zgolj), da morajo operaterji omrežij morajo sprejeti vse potrebne ukrepe za zagotovitev celovitosti svojih omrežij, da se zagotovi neprekinjeno izvajanje storitev prek teh omrežij; v tem smislu je zahtevan pogoj za sodelovanje, ki se nanaša na sistem upravljanja neprekinjenega poslovanja gospodarskega subjekta (in ne zgolj na neprekinjeno izvajanje omrežnih storitev) res lahko širši od te zakonske določbe v ZEKom-1; je pa treba pri tem upoštevati, da skladno s 86. členom ZEKom-1 Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije s splošnim aktom podrobneje uredi način izvajanja določb tega poglavja – iz nobenega dela odločitve o zahtevku za revizijo pa ne izhaja, da bi se naročnik skliceval na (ta) Splošni akt, ki pa v 3. členu med drugim določa, da mora operater vzpostaviti in vzdrževati dokumentiran sistem upravljanja neprekinjenega poslovanja.
Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v okviru zahtevka za revizijo ni uspel izkazati naročnikovih kršitev pri določitvi pogoja za sodelovanje (certifikata ISO 22301 ali drugega enakovrednega certifikata oz. dokazila).
3) Certifikat ISO 27018:2019
Naročnik je kot pogoj za sodelovanje v poglavju »Splošne zahteve naročnika« dokumenta »SPECIFIKACIJA TEHNIČNIH ZAHTEV NAROČNIKA« določil tudi:
»Ponudnik mora imeti za storitve v oblaku pridobljen certifikat po standardu ISO 27018:2019 – sistem zaščite osebnih podatkov v oblaku.«
Vlagatelj v zahtevku za revizijo ta pogoj za sodelovanje (ki ga naročnik sicer označuje kot tehnično specifikacijo) izpodbija kot nezakonitega, naročnik pa primarno izpostavlja, da na očitano kršitev ni bilo ustrezno opozorjeno prek portala javnih naročil.
Skladno s tretjim odstavkom 16. člena ZPVPJN se v predrevizijskem in revizijskem postopku ne presojajo očitane kršitve, ki se nanašajo na vsebino objave, povabilo k oddaji ponudb ali razpisno dokumentacijo, če bi lahko vlagatelj ali drug morebitni ponudnik prek portala javnih naročil naročnika opozoril na očitano kršitev, pa te možnosti ni uporabil. Šteje se, da bi vlagatelj ali drug morebitni ponudnik prek portala javnih naročil lahko opozoril na očitano kršitev, če je bilo v postopku javnega naročanja na portalu javnih naročil objavljeno obvestilo o naročilu, na podlagi katerega ponudniki oddajo prijave ali ponudbe.
Vlagatelj zatrjuje, da je bil naročnik prek portala javnih naročil opozorjen na kršitev, pri čemer se sklicuje na objavo z dne 14. 7. 2021 ob 16.04:
»VPRAŠANJE
Zahtevate certifikat IS2 27018:2019, katerega glavna tematika je varovanje osebnih podatkov pri oblačnih ponudnikih -https://www.iso.org/standard/76559.html. V razpisnu ni videti, da bi se kakršnikoli podakti nahajali v oblaku? Se bo kaj podatkov selilo v oblak? V nasprotnem primeru je takšna zahteve neupravičena.Prosimo, da popravite zahtevo.«
ODGOVOR
Z uvedbo varnostnih rešitev, kot so oblikovane med zahtevami tega javnega naročila, se bo del podatkov nahajal tudi »v oblaku«, zato je zahteva naročnika povezana s predmetom javnega naročila in upravičena. Ponudniki lahko zahtevo izpolnijo na način, da predložijo tudi drug enakovreden certifikat oz. dokazilo, ki je vsebinsko enakovredno certifikatu ISO 27018:2019.
Dodatna pojasnila in spremembe so del razpisne dokumentacije.«
Pritrditi gre naročniku v tem, da iz citiranega vprašanja ni mogoče razbrati opozorila na nezakonitost sporne zahteve (pogoja za sodelovanje); vprašanje se sicer nanaša na zadevni certifikat, vendar pa je bil naročnik opozorjen le na to, kdaj bi bila zahteva nezakonita, ne pa tudi tega, da je nezakonita v obstoječi vsebini. Državna revizijska komisija tako zaključuje, da naročnik v zvezi z izpostavljeno zahtevo (pogojem za sodelovanje) prek portalu javnih naročil ni prejel opozorila na nezakonitost. Upoštevaje vse navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da je v delu, ki se nanaša na te zahteve, prišlo do omejitve zahtevka za revizijo iz tretjega odstavka 16. člena ZPVPJN. Državna revizijska komisija zato očitkov v zvezi s predstavljenimi določbami dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila v revizijskem postopku ni presojala.
4) Rok za oddajo ponudb
Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je bil rok za oddajo ponudb določen neustrezno, naročnik pa ga ni želel podaljšati niti po zaprosilu prek portala javnih naročil (objava dne 14. 7. 2021 ob 15.47); s tem naj bi naročnik preferiral obstoječega izvajalca in izkrivljal konkurenco, saj je dejansko onemogočil oddajo partnerskih ponudb in s tem možnost sodelovanja vsem ostalim ponudnikom.
Naročnik navedbe vlagatelja označuje za pavšalne, saj da ni konkretno navedel dejstev – vlagatelj naj bi moral tako konkretizirano pojasniti npr. zakaj ni imel dovolj časa za pripravo partnerske ponudbe, kljub temu, da je naročnik po ponovnem premisleku rok za prejem ponudb vseeno podaljšal, in sicer najprej z objavo z dne 29. 7. 2021, pod št. objave JN004469/2021-K03 (kjer je rok za prejem ponudb podaljšal do 6. 8. 2021 do 10.00), in z objavo z dne 5. 8. 2021, pod št. objave JN004469/2021-K04 (kjer je rok za prejem ponudb podaljšal do 30. 8. 2021 do 10.00).
Vlagatelj v vlogi z dne 12. 8. 2021 meni, da podaljšanje roka ni posledica naročnikovega prizadevanja, da ponudnikom omogoči pripravo tudi partnerskih ponudb, temveč posledica spremembe razpisne dokumentacije oz. vloženega zahtevka za revizijo.
Naročnik v vlogi z dne 20. 8. 2021 zanika, da podaljšanje roka ni posledica njegovega prizadevanja, da ponudnikom omogoči pripravo ustreznih ponudb.
Kot izhaja iz objav na portalu javnih naročil, je naročnik rok za prejem ponudb z objavo z dne 30. 8. 2021 ob 8.25 ponovno spremenil (na 20. 9. 2021 do 10.00).
Ne glede na to, ali bi bilo mogoče v obravnavanem primeru mogoče ugotoviti, ali je vlagatelj zadostil trditveno-dokaznemu bremenu [prim. drugi odstavek 15. člena ZPVPJN ter 7. in 212. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s sprem.), v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN], in da Državna revizijska komisija ni posebej ugotavljala, ali je mogoče šteti, da je podana kršitev, ki jo je navedel vlagatelj, pa je Državna revizijska komisija upoštevala, da je (kar je med strankama nesporno) naročnik po prejemu zahtevka za revizijo rok za prejem ponudb vendarle podaljšal, pri čemer v postopku pravnega varstva izrecno navaja, da je to storil »po ponovnem premisleku« oz. zaradi »[…] prizadevanja, da ponudnikom omogoči pripravo ustreznih ponudb«. Državna revizijska komisija je zato štela, da je naročnik konkludentno ugodil zahtevku za revizijo v delu, ki se nanaša na neustrezno določen rok za prejem ponudb.
Glede na vse navedeno je Državna revizijska komisija upoštevajoč prvi odstavek 39. člena ZPVPJN ugotovila, da je naročnik deloma že sam ugodil zahtevku za revizijo (glede neustreznega roka za prejem ponudb), v preostalem delu pa ga je zavrnila.
Ker Državna revizijska komisija ni razveljavila (niti dela) postopka oddaje javnega naročila, vlagatelj pa v zvezi z novim rokom za prejem ponudb ni uveljavljal nezakonitosti dolžine tako podaljšanega roka za prejem ponudb, lahko naročnik kljub ugotovitvi konkludentne ugoditve zahtevku za revizijo v tem delu nadaljuje oddajo javnega naročila. Državna revizijska komisija je zaradi sprejete odločitve o zahtevku za revizijo vseeno dala napotek v smislu prve povedi iz tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN.
S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.
Vlagatelj je v zahtevku za revizijo zahteval tudi povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, in sicer za plačano takso za zahtevek za revizijo v višini 4.000,00 EUR.
Vlagatelj je skladno s tretjim odstavkom 70. člena ZPVPJN upravičen do povrnitve potrebnih stroškov, nastalih v predrevizijskem in revizijskem postopku. Stroški predrevizijskega in revizijskega postopka so taksa in drugi izdatki, vključno s stroški dela, ki nastanejo med predrevizijskim, revizijskim in pritožbenim postopkom ali zaradi teh postopkov (prvi odstavek 70. člena ZPVPJN).
Državna revizijska komisija je odločila, da se vlagatelju, v skladu z doseženim uspehom v postopku, ki ga glede na zatrjevane kršitve ocenjuje na 1/4 (vlagatelj je z zahtevkom za revizijo uspel v delu, ki se nanaša na rok za predložitev ponudb, ne pa glede očitanih kršitev v zvezi z nedelitvijo naročila na sklope in v zvezi s pogojema za sodelovanje), povrne le četrtino potrebnih stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva, tj. 1.000,00 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN).
Državna revizijska komisija je tako vlagatelju priznala stroške v višini 1.000,00 EUR, ki mu jih je naročnik dolžan povrniti v roku 15 dni od prejema tega sklepa. Višjo stroškovno zahtevo vlagatelja je Državna revizijska komisija zavrnila.
S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.
Pravni pouk: Upravni spor zoper to odločitev ni dovoljen.
V Ljubljani, 13. 9. 2021
Predsednik senata:
mag. Gregor Šebenik,
član Državne revizijske komisije
Vročiti (prek portala eRevizija):
- naročnik,
- vlagatelj,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo.
Vložiti:
- v spis zadeve, tu.