018-131/2021 Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 55. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Tadeje Pušnar, kot predsednice senata, ter dr. Mateje Škabar in mag. Gregorja Šebenika, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »MORS 105/2021-ON-PSPb - Nakup interkom opreme za lahka kolesna oklepna vozila (LKOV) 4 x 4 in izvedba usposabljanja«, na podlagi pritožbe vlagatelja ISKRA, elektro in sistemske rešitve, d.o.o., Stegne 21, 1000 Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba NEFFAT o.p., d.o.o., Miklošičeva cesta 18, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika MINISTRSTVO ZA OBRAMBO, Vojkova cesta 55, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 30. 8. 2021

odločila:

1. Pritožbi se ugodi in se razveljavi naročnikov sklep o zavrženju zahtevka za revizijo, št. 430-307/2021-6 z dne 2. 8. 2021.

2. Odločitev o stroških vlagatelja, nastalih v pritožbenem postopku, se pridrži za končno odločitev o zahtevku za revizijo.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 13. 7. 2021 na Portalu javnih naročil, pod št. objave JN004772/2021-L01, objavil Prostovoljno obvestilo za predhodno transparentnost, iz katerega je razvidno, da je po izvedenem postopku s pogajanji brez predhodne objave predmetno naročilo oddal ponudniku IDE - Intracom Defence Single Member S.A., s sedežem v Grčiji (v nadaljevanju: izbrani ponudnik). Naročnik je kot razlog za izbiro postopka s pogajanji brez predhodne objave navedel, da lahko predmetno javno naročilo zaradi odsotnosti konkurence iz tehničnih razlogov zagotovi samo določen gospodarski subjekt.

Vlagatelj je dne 23. 7. 2021 vložil Zahtevek za revizijo, v katerem predlaga razveljavitev celotnega postopka oddaje predmetnega javnega naročila in povrnitev stroškov pravnega varstva. Vlagatelj zatrjuje, da razlogi, ki bi opravičevali uporabo postopka s pogajanji brez predhodne objave, niso podani.


Naročnik je vlagatelja z dopisom z dne 27. 7. 2021 pozval k dopolnitvi zahtevka za revizijo s potrdilom o plačilu takse. V dopisu je naročnik navedel, da znaša taksa za vložitev zahtevka za revizijo 25.000,00 EUR, vlagatelj pa je zahtevku za revizijo priložil dokazilo o plačilu takse v višini 1.000,00 EUR. Naročnik je zato vlagatelja pozval, da mu v treh delovnih dneh od prejema poziva dostavi potrdilo o plačilu takse v višini 25.000,00 EUR, plačane najpozneje na dan vložitve zahtevka za revizijo, sicer bo zahtevek za revizijo zavrgel.

Vlagatelj je z vlogo z dne 29. 7. 2021 dopolnil zahtevek za revizijo. V vlogi navaja, da se njegov zahtevek za revizijo ne naša na odločitev, s katero je naročnik (domnevno) oddal javno naročilo, temveč z zahtevkom za revizijo izpodbija nepravilno in neupravičeno izbiro postopka javnega naročanja. Pojasnjuje, da prostovoljno obvestilo za predhodno transparentnost po vsebini ne predstavlja odločitve o oddaji javnega naročila, ter se v zvezi s tem sklicuje na določbo 57. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3) ter na določbi 53. in 75. člena Zakona o javnem naročanju na področju obrambe in varnosti (Uradni list RS, št. 90/12 s sprem.; v nadaljevanju ZJNPOV). Dalje navaja, da je ob odsotnosti vsakršnega pravnega pouka, višino takse pravilno določil na podlagi tretjega oziroma četrtega odstavka 71. člena ZPVPJN ter jo pravočasno tudi vplačal. Vlagatelj se sklicuje na odločitvi Državne revizijske komisije, št. 018-130/2015 in št. 018-002/2018, ter navaja, da bi ga moral naročnik pozvati k doplačilu takse, pri čemer bi moral v pozivu navesti tudi znesek doplačila takse, številko transakcijskega računa ter sklic. Te obveznosti pa naročnik ni izpolnil. Vlagatelj še navaja, da je ob vložitvi zahtevka za revizijo dne 23. 7. 2021 plačal takso v skupni višini 2.000,00 EUR, saj zaradi odsotnosti pravnega pouka ni vedel, kateri sklic je pravilen, naročnik pa v pozivu na dopolnitev navaja, da je vlagatelj plačal takso v višini 1.000,00 EUR, pri tem pa ni pojasnil, kateri sklic je štel za pravilnega. Vlagatelj dodaja, da je zaradi zaščite svojih pravnih interesov plačal takso v višini 25.000,00 EUR, pri čemer je vlogi priložil potrdilo o plačilu, iz katerega je razvidno, da je bila taksa v omenjenem znesku plačana dne 29. 7. 2021.

Naročnik je vlagateljev zahtevek za revizijo s Sklepom z dne 2. 8. 2021 zavrgel. V obrazložitvi sklepa naročnik navaja, da je bilo na podlagi objavljenih podatkov v prostovoljnem obvestilu za predhodno transparentnost takso mogoče odmeriti, zato bi moral vlagatelj plačati takso v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZPVPJN in ne na podlagi tretjega oziroma četrtega odstavka 71. člena ZPVPJN. Iz točke II.1.7 prostovoljnega obvestila za predhodno transparentnost je razvidno, da znaša skupna vrednost javnega naročila 2.125.972,00 EUR brez DDV, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena ZPVPJN znaša taksa za vložitev zahtevka za revizijo za predmetno javno naročilo 25.000,00 EUR. Ker zahtevku za revizijo ni bilo priloženo potrdilo o plačilu takse v višini 25.000,00 EUR, ampak dve potrdili o plačilu takse v višini 1.000,00 EUR, je naročnik vlagatelja na podlagi 26. člena ZPVPJN pozval k predložitvi potrdila o plačilu takse v višini 25.000,00 EUR, plačane najpozneje na dan vložitve zahtevka za revizijo. Vlagatelj je dne 29. 7. 2021 dopolnil zahtevek za revizijo s potrdilom o plačilu, iz katerega je razvidno, da je bila taksa v višini 25.000,00 EUR plačana dne 29. 7. 2021. Ker vlagatelj ni dopolnil zahtevka v skladu s četrtim odstavkom 26. člena ZPVPJN (tj. ni predložil dokazila, da je bila taksa v višini 25.000,00 EUR plačana dne 23. 7. 2021), je naročnik zahtevek za revizijo zavrgel.

Zoper sklep o zavrženju zahtevka za revizijo je vlagatelj dne 5. 8. 2021 vložil Pritožbo, v kateri navaja, da naročnik ne loči med institutom objave prostovoljnega obvestila za predhodno transparentnost in med odločitvijo o oddaji javnega naročila. Objava obvestila za predhodno transparentnost je namenjena temu, da naročnik pred sklenitvijo pogodbe seznani gospodarske subjekte na trgu z njegovo namero, da bo po izteku obdobja mirovanja na podlagi izvedenega postopka s pogajanji brez predhodne objave sklenil pogodbo z želenim ponudnikom. Odločitev o oddaji javnega naročila pa je namenjena izključno ponudnikom, ki so sodelovali v postopku javnega naročanja, in sicer da se seznanijo z naročnikovim ocenjevanjem ponudb in razvrstitvijo na podlagi merila. Vlagatelj pojasnjuje, da mu odločitev o oddaji predmetnega javnega naročila ni bila vročena, niti ni bila objavljena na Portalu javnih naročil, zato je bil primoran pri naročniku vložiti zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, da bi se lahko seznanil z ocenjevanjem ponudbe izbranega ponudnika v okviru meril, vendar pa je naročnik z odločbo z dne 30. 7. 2021 njegovo zahtevo zavrgel z obrazložitvijo, da mu ne more posredovati omenjene odločitve, saj le-ta zaradi vloženega zahtevka za revizijo zoper prostovoljno obvestilo za predhodno transparentnost še ni postala pravnomočna. V izpodbijanem sklepu pa naročnik trdi drugače, kot to izhaja iz odločitve o zavrženju zahteve za dostop do informacij javnega značaja, in sicer da objava prostovoljnega obvestila za predhodno transparentnost v resnici predstavlja odločitev o oddaji javnega naročila. Ker prostovoljno obvestilo za predhodno transparentnost, ki ga vlagatelj s predmetnim zahtevkom za revizijo izpodbija, ne predstavlja odločitve o oddaji javnega naročila, naročnik pa v nasprotju z določilom petega odstavka 71. člena ZPVPJN takse za obravnavani primer ni določil, vlagatelj pojasnjuje, da mu ni preostalo drugega, kot da ob vložitvi zahtevka za revizijo takso določi in plača skladno s tretjim in četrtim odstavkom 71. člena ZPVPJN. Vlagatelj dalje navaja, da je Državna revizijska komisija že v več svojih odločitvah zavzela stališče, da napačen ali nepopoln pravni pouk oziroma opustitev dolžnosti naročnika, da vlagatelja pouči o pravilnem pravnem pouku, ne more iti v škodo stranki, ter se v zvezi s tem sklicuje na odločitvi Državne revizijske komisije, št. 018-130/2015 in št. 018-152/2017. Vlagatelj še dodaja, da bi mu moral naročnik zaradi nepopolnega pravnega pouka dati možnost, da takso doplača naknadno, ter se v zvezi s tem sklicuje na odločitev Državne revizijske komisije, št. 018-002/2018. Vlagatelj predlaga, da Državna revizijska komisija pritožbi ugodi in naročniku naloži, da vsebinsko obravnava zahtevek za revizijo. Vlagatelj zahteva tudi povrnitev stroškov, nastalih s pritožbo, ter Državni revizijski komisiji predlaga, da Ministrstvu za finance naloži vračilo preveč plačane takse.

Naročnik je z vlogo z dne 10. 8. 2021 Državni revizijski komisiji odstopil pritožbo v odločanje, skupaj z dokumentacijo v postopku oddaje javnega naročila in v predrevizijskem postopku.

Državna revizijska komisija po proučitvi pritožbe in predložene dokumentacije ugotavlja, da je pritožba vlagatelja utemeljena.

Kot izhaja iz spisovne dokumentacije, je vlagatelj ob vložitvi zahtevka za revizijo plačal takso v višini 2.000,00 EUR, pri čemer je zahtevku priložil dve potrdili o plačilu takse, vsako v višini 1.000,00 EUR. Naročnik je ocenil, da znaša taksa za predmetni revizijski zahtevek 25.000,00 EUR, zato je vlagatelja pozval, naj dopolnil zahtevek za revizijo s potrdilom o plačilu, iz katerega je razvidno, da je bila taksa v omenjeni višini plačana najpozneje na dan vložitve zahtevka za revizijo. Vlagatelj je v roku za dopolnitev zahtevka za revizijo (do)plačal takso v višini 25.000,00 EUR, vendar je naročnik štel, da dopolnitev zahtevka ni bila ustrezna, saj taksa ni bila plačana najpozneje na dan vložitve zahtevka za revizijo, zato je zahtevek za revizijo zavrgel.

Naročnikovo ravnanje je treba presojati z vidika prvega odstavka 26. člena ZPVPJN (predhodni preizkus zahtevka za revizijo v predrevizijskem postopku), ki določa, da mora naročnik po prejemu zahtevka za revizijo med drugim preveriti, ali zahtevek vsebuje vse obvezne sestavine iz 15. člena ZPVPJN. V skladu s prvim odstavkom 15. člena ZPVPJN mora zahtevek za revizijo (med drugim) vsebovati tudi potrdilo o plačilu takse iz prvega, drugega, tretjega ali četrtega odstavka 71. člena ZPVPJN. Če naročnik pri predhodnem preizkusu ugotovi, da zahtevek za revizijo ne vsebuje vseh obveznih sestavin iz prvega odstavka 15. člena ZPVPJN in manjkajoče sestavine niso razvidne iz vsebine dokumentacije o postopku oddaje javnega naročila, mora vlagatelja v skladu s četrtim odstavkom 26. člena ZPVPJN pozvati, naj v treh delovnih dneh od prejema poziva zahtevek ustrezno dopolni. V pozivu mora naročnik jasno navesti, v katerem delu naj se zahtevek dopolni, in vlagatelja opozoriti na pravne posledice nepravočasne ali neustrezne dopolnitve. Če vlagatelj zahtevek za revizijo pravočasno in ustrezno dopolni, ga naročnik sprejme v obravnavo. Če pa vlagatelj v roku zahtevka za revizijo ne dopolni ali ga ne dopolni ustrezno, naročnik zahtevek za revizijo v treh delovnih dneh od poteka roka za dopolnitev s sklepom zavrže.

V obravnavani zadevi je potrebno najprej odgovoriti na vprašanje, koliko znaša taksa za predmetni revizijski zahtevek. Naročnik namreč meni, da je potrebno takso odmeriti v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena ZPVPJN, kar pomeni, da taksa v predmetni zadevi znaša 25.000,00 EUR, vlagatelj pa po drugi strani meni, da je potrebno takso odmeriti v skladu z določbo tretjega odstavka 71. člena ZPVPJN, kar pomeni, da taksa znaša 1.000,00 EUR.

ZPVPJN v prvem odstavku 71. člena določa, da kadar se zahtevek za revizijo nanaša na vsebino objave, povabilo k oddaji ponudb ali razpisno dokumentacijo, znaša taksa:
- 2.000,00 EUR, če se javno naročilo oddaja po postopku naročila male vrednosti ali postopku zbiranja ponudb po predhodni objavi;
- 4.000,00 EUR, če se javno naročilo oddaja po odprtem postopku, postopku s predhodnim ugotavljanjem sposobnosti, omejenem postopku, konkurenčnem postopku s pogajanji, postopku s pogajanji po predhodni objavi, postopku s pogajanji brez predhodne objave, partnerstvu za inovacije ali konkurenčnem dialogu.
Dalje je v drugem odstavku istega člena (med drugim) določeno, da kadar se zahtevek za revizijo nanaša na odločitev, s katero naročnik odda javno naročilo, znaša taksa dva odstotka od cene najugodnejše dopustne ponudbe (z davkom na dodano vrednost) za sklop ali javno naročilo, v primeru javnega naročanja na področju obrambe in varnosti pa dva odstotka od cene najugodnejše popolne ponudbe (z davkom na dodano vrednost), vendar ne manj kot 500,00 EUR in ne več kot 25.000,00 EUR. Kadar takse ni mogoče odmeriti v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena, znaša taksa 1.000,00 EUR (tretji odstavek 71. člena ZPVPJN).

Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik v obravnavani zadevi izvaja postopek s pogajanji brez predhodne objave v skladu z določbo 22. člena ZJNPOV. Naročnik je na Portalu javnih naročil objavil prostovoljno obvestilo za predhodno transparentnost v skladu z določbo 53. člena ZJNPOV, v katerem je podal informacije glede predmeta javnega naročila, utemeljil izbiro postopka, navedel podatke o izbranem ponudniku in vrednosti naročila ter podal informacije glede organa, pristojnega za revizijo.

Državna revizijska komisija dalje ugotavlja, da vlagatelj s predmetnim zahtevkom za revizijo naročniku očita nezakonito izbiro postopka s pogajanji brez predhodne objave, saj navaja, da razlogi za izbiro omenjenega postopka, ki jih je naročnik navedel v prostovoljnem obvestilu za predhodno transparentnost, niso podani, ter dodaja da mu je bila z izbiro takšnega postopka neupravičeno odvzeta vsakršna možnost konkuriranja oziroma sodelovanja v predmetnem postopku javnega naročanja. Kot je razvidno iz vsebine zahtevka za revizijo, vlagatelj v njem ne napada naročnikovih ugotovitev glede popolnosti ponudbe izbranega ponudnika, celo nasprotno, vlagatelj v dopolnitvi zahtevka za revizijo, kot tudi v pritožbi, izrecno poudarja, da odločitve o oddaji javnega naročila ne izpodbija, saj mu le-ta ni bil nikoli vročena in torej z njeno vsebino ni bil seznanjen. Upoštevaje navedeno ni mogoče slediti naročniku, da vlagatelj v obravnavani zadevi izpodbija odločitev o oddaji javnega naročila, zaradi česar naj bi taksa znašala dva odstotka od cene najugodnejše popolne ponudbe z DDV. Kot pravilno navaja vlagatelj, sta odločitev o oddaji javnega naročila in prostovoljno obvestilo za predhodno transparentnost dva ločena instituta, kar med drugim izhaja tudi iz prvega odstavka 53. člena ZJNPOV, v katerem je navedeno, da se prostovoljno obvestilo za predhodno transparentnost pošlje v objavo isti dan, ko naročnik posreduje ponudnikom obvestilo o odločitvi iz prvega odstavka 75. člena tega zakona, tj. odločitev o oddaji javnega naročila.

Državna revizijska komisija zato zaključuje, da se zahtevek za revizijo v obravnavani zadevi nanaša na vsebino objave, natančneje na vsebino prostovoljnega obvestila za predhodno transparentnost (46. člen ZJNPOV, ki ureja vrste objav, namreč v prvem odstavku omenja tudi prostovoljno obvestilo za predhodno transparentnost), in sicer v tistem delu, v katerem naročnik navaja razloge za izbiro postopka s pogajanji brez predhodne objave. To pa pomeni, da je potrebno takso – upoštevaje vrsto postopka, po katerem se oddaja predmetno javno naročilo – odmeriti v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 71. člena ZPVPJN in torej taksa znaša 4.000,00 EUR.

V nadaljevanju je potrebno ugotoviti, ali je naročnik ravnal zakonito, ko je vlagatelja pozval, naj izkaže, da je bila taksa (v ustrezni višini) plačana najpozneje na dan vložitve zahtevka za revizijo.

Naročnikov poziv temelji na četrtem odstavku 26. člena ZPVPJN, ki določa, da je dopolnitev zahtevka za revizijo s potrdilom o plačilu takse dopustna, a je ustrezna le pod pogojem, če vlagatelj v treh delovnih dneh od prejema poziva dostavi potrdilo o plačilu takse, iz katerega je razvidno, da je bila taksa v ustrezni višini plačana najpozneje na dan vložitve zahtevka za revizijo. ZPVPJN torej res ne omogoča naknadnega plačila takse, temveč dopušča le naknadno predložitev potrdila, iz katerega mora biti razvidno, da je bila pravilna taksa (taksa v ustrezni višini) plačana do dneva vložitve zahtevka. Vendar pa slednje pravilo velja le ob predpostavki, da je naročnik (potencialne) ponudnike pravilno opozoril o možnem pravnem varstvu, vključno s pravilno višino takse. V skladu z določbo petega odstavka 71. člena ZPVPJN namreč višino takse v posameznem primeru določi naročnik in pri tem upošteva zakonsko določeno višino takse. Iz navedene določbe tako izhaja obveznost naročnika, da določi višino takse.

Med strankama je nesporno, da naročnik v prostovoljnem obvestilu za predhodno transparentnost ni nikjer navedel, v kakšnem roku se vloži zahteva za uveljavitev pravnega varstva, niti ni navedel višine takse, ki jo je treba plačati ob vložitvi zahtevka za revizijo, kot tudi ne transakcijskega računa, na katerega se taksa vplača, ter tudi ne sklica. Vlagatelj se torej ob pregledu prostovoljnega obvestila za predhodno transparentnost ni mogel seznaniti s pravilno višino takse, hkrati pa naročnik ni niti zatrdil, še manj pa dokazal, da je vlagatelja na kakršen koli drugačen način opozoril na pravico do uveljavljanja pravnega varstva oziroma da mu je sporočil višino takse.

Državna revizijska komisija je v več svojih odločitvah (npr. odločitve, št. 018-389/2013, št. 018-295/2014, št. 018-130/2015, št. 018-002/2018) zavzela stališče, ki sicer velja za postopek pravnega varstva, da napačen ali nepopoln pravni pouk oziroma opustitev dolžnosti naročnika, da ponudnike pouči o pravilnem pravnem varstvu, ne more iti v škodo stranki. Stališče oziroma pravilo o tem, da napačni pravni pouk ne sme imeti škodljivih posledic za stranko, ima funkcijo zagotavljanja pravne pravičnosti, ki mora biti vzpostavljena tudi v postopku oddaje javnega naročila, saj je le na takšen način možno zagotoviti ponudnikom učinkovito pravno varstvo. Če omenjeno stališče ne bi veljalo tudi v postopku oddaje javnega naročila, bi naročniki lahko zlorabili pravice ter preko napačnega oziroma nepopolnega pravnega pouka izigrali pravice ponudnikov do uveljavljanja pravnega varstva in s tem do vsebinskih preizkusov svojih odločitev. V primeru, kadar vlagatelj zaradi napačnega ali nepopolnega pravnega pouka oziroma odsotnosti le-tega plača neustrezen (prenizek) znesek takse, je zato treba zavzeti stališče, da mora naročnik vlagatelja pozvati k dopolnitvi zahtevka za revizijo s potrdilom o doplačilu takse in da za vlagatelja v takem primeru ne velja omejitev iz četrtega odstavka 26. člena ZPVPJN.

V obravnavani zadevi je naročnik vlagatelja sicer pozval k dopolnitvi zahtevka za revizijo, vendar na način, ki ga je bilo objektivno nemogoče izpolniti, saj je od njega pričakoval predložitev potrdila, iz katerega bi izhajalo, da je bila taksa v višini 25.000,00 EUR plačana že ob vložitvi zahtevka za revizijo. Ker mora imeti vlagatelj možnost, da v primeru nepopolnega pravnega pouka oziroma odsotnosti le-tega in posledičnega nezadostnega plačila takse to doplača, in sicer naknadno, bi ga moral naročnik zato v pozivu k dopolnitvi jasno pozvati k doplačilu takse oziroma jasno navesti, da se mora potrdilo o doplačilu takse nanašati le na naknadno plačilo razlike. Poziv naročnika, ki ga je mogoče razumeti na način, da je ta od vlagatelja zahteval potrdilo o plačilu takse v višini 25.000,00 EUR na dan vložitve zahtevka za revizijo, zato ni bil ustrezen in naročnik na njegovi podlagi ne bi smel sprejeti odločitve o zavrženju zahtevka za revizijo.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik ravnal v nasprotju s četrtim odstavkom 26. člena ZPVPJN, ko je v predmetnem postopku pravnega varstva zahtevek za revizijo zavrgel, zato je pritožbi vlagatelja, na podlagi prvega odstavka 55. člena ZPVPJN, ugodila in razveljavila sklep o zavrženju zahtevka za revizijo, št. 430-307/2021-6 z dne 2. 8. 2021. Naročnik naj v nadaljevanju postopka pravnega varstva preveri izpolnjevanje procesnih predpostavk, pri čemer mora upoštevati, da je vlagatelj naknadno, v roku za dopolnitev zahtevka za revizijo, že predložil potrdilo, iz katerega je razvidno, da je doplačal razliko do pravilne višine takse za predmetni revizijski postopek oziroma je takso celo preplačal. V kolikor bo naročnik ugotovil obstoj oziroma izpolnjevanje vseh procesnih predpostavk, mora o zahtevku za revizijo odločiti v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZPVPJN (drugi odstavke 55. člena ZPVPJN).

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je v pritožbenem postopku zahteval povrnitev stroškov, ki so mu nastali s pritožbo.

Državna revizijska komisija je odločitev o stroških, ki jih je priglasil vlagatelj, pridržala do odločitve o zahtevku za revizijo (tretji odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s sprem.) v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN).

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagatelj preplačal zakonsko določeno višino takse za vložitev zahtevka za revizijo. Kot je bilo zgoraj pojasnjeno, je bil vlagatelj za predmetni zahtevek za revizijo dolžan vplačati takso v višini 4.000,00 EUR in ne skupno 27.000,00 EUR, kot je dejansko plačal. Državna revizijska komisija bo zato na podlagi 2. alineje četrtega odstavka 72. člena ZPVPJN ministrstvu, pristojnemu za finance, naložila vračilo preveč plačane takse v znesku 23.000,00 EUR.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


Pravni pouk:
Upravni spor zoper to odločitev ni dovoljen.


V Ljubljani, dne 30. 8. 2021


Predsednica senata:
Tadeja Pušnar, univ. dipl. prav.,
članica Državne revizijske komisije




 
Vročiti (preko portala eRevizija):
- pooblaščenec vlagatelja,
- naročnik,
- MJU.

V vednost:
- oddelek za splošne, pravne, finančne in kadrovske zadeve, tu.

Vložiti:
- v spis zadeve, tu.

Natisni stran