018-120/2021 ELES, d.o.o.

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Marka Medveda, kot predsednika senata, ter Nine Velkavrh in dr. Mateje Škabar, kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Izvedba študije Uvedba Varnostno operativnega centra v družbi ELES«, na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj PRO.ASTEC d.o.o., Dunajska cesta 158, Ljubljana, ki ga po pooblastilu zastopa odvetnik Marko Pauletič, Ulica Milene Korbarjeve 2, Kranj (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika ELES, d.o.o., Hajdrihova ulica 2, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 13. 8. 2021

odločila:

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov pravnega varstva se zavrne.

Obrazložitev:

Obvestilo o naročilu male vrednosti na infrastrukturnem področju je bilo 9. 4. 2021 objavljeno na portalu javnih naročil, pod št. JN002173/2021-W01, popravek pa 21. 4. 2021, pod št. JN002173/2021-K01.

Naročnik je 23. 6. 2021 sprejel in na portalu javnih naročil (pod št. objave JN002173/2021-ODL01) objavil »Odločitev o oddaji javnega naročila po postopku naročila male vrednosti« (v nadaljevanju: odločitev o oddaji naročila), s katero je naročilo oddal soponudnikom CEPRIS d.o.o., VIRIS d.o.o. in SFERA IT d.o.o. (v nadaljevanju: izbrani ponudnik). Iz obrazložitve odločitve še izhaja, da je pravočasno prejel dve ponudbi – ponudbo izbranega ponudnika ter ponudbo vlagatelja – ter da je po pregledu vlagateljeve ponudbe ugotovil, da ne izpolnjuje vseh zahtev iz razpisne dokumentacije, in sicer iz razloga, ker ponudnik ni predložil zadostnega števila ustreznih referenc, ki izkazujejo svetovalne storitve na področju informacijskih sistemov za naročnike, ki zagotavljajo kritično infrastrukturo in so bile narejene v preteklih 3 letih, kot to zahteva točka 3.1. Navodila ponudniku za izdelavo ponudbe (v nadaljevanju: Navodilo). Naročnik pojasnjuje, da je referenčne posle skladno z zadnjim odstavkom 3. točke Navodila preveril in pri tem ugotovil, da štirje naročniki predloženih referenčnih poslov niso naročniki, ki zagotavljajo kritično infrastrukturo v smislu določb Zakona o kritični infrastrukturi (Uradni list RS, št 75/2017; v nadaljevanju: ZKI), zato te reference niso ustrezne in jih naročnik ni upošteval; kot ustrezne je tako lahko upošteval le prve tri priložene reference, kar pa ne zadošča za izpolnjevanje pogoja iz točke 3.1 Navodila. Glede na navedeno je vlagateljevo ponudbo kot nedopustno izločil iz postopka oddaje naročila male vrednosti, k pogajanjem pa je pozval le izbranega ponudnika, ki je oddal dopustno ponudbo.

Vlagatelj je 30. 6. 2021 zoper odločitev o oddaji naročila pravočasno vložil zahtevek za revizijo. Meni, da je ugotovitev naročnika glede nedopustnosti njegove ponudbe v nasprotju z določili razpisne dokumentacije, saj primerjava vsebine argumentacije naročnika, s katero je zavrnil vlagateljevo ponudbo, in vsebine referenčnega pogoja jasno izkazuje, da je naročnik v fazi ocenjevanja ponudb bistveno spremenil vsebino referenčnega pogoja s tem, ko je pojem kritične infrastrukture vezal na določila ZKI. Naročnik v razpisni dokumentaciji pojma »kritična infrastruktura« ni opredelil, niti ga ni vezal na določila ZKI. Iz obrazložitve odločitve naj sploh ne bi bilo razvidno, kakšni so vsebinski razlogi, da predloženih referenc vlagatelja ni mogoče uvrstiti v okviru pojma kritične infrastrukture. Naročniku očita, da je arbitrarno presojal sam pojem kritične infrastrukture, takšno ravnanje pa je v nasprotju z načelom enakopravne obravnave ponudnikov in načelom transparentnosti. Opozarja, da ZKI opredeljuje pojem kritične infrastrukture vsebinsko v 3. členu, kjer določa, da kritična infrastruktura Republike Slovenije obsega tiste zmogljivosti, ki so ključnega pomena za državo in bi prekinitev njihovega delovanja ali njihovo uničenje pomembno vplivalo in imelo resne posledice za nacionalno varnost, gospodarstvo, in druge ključne družbene funkcije ter zdravje, varnost, zaščito in blaginjo ljudi; 4. člen istega zakona določa, da so sektorji kritične infrastrukture sektor energetike, sektor prometa, sektor prehrane, sektor preskrbe s pitno vodo, sektor zdravstva, sektor financ, sektor varovanja okolja ter sektor informacijsko-komunikacijskih omrežij in sistemov. Vse predložene reference vlagatelja izpolnjujejo navedene vsebinske kriterije in jih je kot takšne treba šteti kot del kritične infrastrukture, naročnik pa je po stališču vlagatelja v nasprotju z zgoraj opredeljeno vsebinsko opredelitvijo pojma kritičnega infrastrukture tega vezal na subjekt (ker da naročniki predloženih referenčnih poslov niso naročniki, ki zagotavljajo kritično infrastrukturo v smislu določb ZKI). Vlagatelj meni, da takšno stališče ni samo vsebinsko napačno, ampak je tudi v nasprotju z opredelitvijo iz 3. člena ZKI, ki določa, da so lastniki ali upravljavci kritične infrastrukture gospodarske družbe, zavodi, državni organi in Banka Slovenije, ki imajo v lasti ali upravljajo kritično infrastrukturo. Vsi naročniki predloženih referenčnih potrdil sodijo v okvir navedene opredelitve, tako da ni mogoče ugotoviti, na kakšni osnovi je naročnik prišel do svojega sklepa, ki je evidentno tudi v nasprotju z resničnim dejanskim stanjem in normativnim okvirjem na katerega se sklicuje naročnik. Vlagatelj tudi utemeljeno dvomi, da je izbrani ponudnik predložil in navedel referenčne naročnike, ki izpolnjujejo neke dodatne kriterije, ki jih je uporabil naročnik za izločitev vlagateljeve ponudbe. Vlagatelj v tem delu zatrjuje kršitev načela enakopravne obravnave ponudnikov in od naročnika oz. Državne revizijske komisije zahteva, da se mu omogoči vpogled v izbrano ponudbo v obsegu, kot izhaja iz 35. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3), da preveri katere referenčne naročnike je predložil izbrani ponudnik in katere kriterije ti referenčni naročniki izpolnjujejo, za razliko od referenčnih naročnikov, ki jih je v ponudbi navedel vlagatelj, vlagatelju pa v primernem roku omogoči dopolnitev tega zahtevka za revizijo z novimi dejstvi ter dokazi, ugotovljenimi na vpogledu. Vlagatelj še zatrjuje, da je iz vsebine izpodbijane odločitve popolnoma nemogoče ugotoviti, na kakšen način je naročnik preverjal, kateri od naročnikov referenčnih poslov so naročniki, ki ne zagotavljajo kritične infrastrukture, katerih kriterijev ne izpolnjujejo in niti kateri naj bi bili ti naročniki; naročnik naj bi s tako oblikovano pavšalno in nekonkretizirano odločitvijo kršil pravico vlagatelja do učinkovitega pravnega varstva. Še dodatno naj bi naročnik postopek s pogajanji z izbranim ponudnikom izvedel na način, da je kršil načela transparentnosti, enakopravnosti ponudnikov in gospodarnosti, saj je očitno na pogajanjih izbranemu ponudniku razkril, da je zavrnil vlagateljevo ponudbo, pri čemer pa vlagatelj o tem sploh še ni bil obveščen, saj je za to izvedel šele iz izpodbijane odločitve o oddaji javnega naročila, ki je bila objavljena po izvedenih pogajanjih. Vlagatelj predlaga, naj naročnik ali Državna revizijska komisija ugotovi utemeljenost navedb vlagatelja in zahtevku za revizijo ugodi ter razveljavi nezakonito odločitev o oddaji naročila; uveljavlja tudi povrnitev priglašenih stroškov pravnega varstva.

Izbrani ponudnik se je o zahtevku za revizijo izjasnil z vlogo z dne 8. 7. 2021; meni, da je zahtevek za revizijo neutemeljen in bi ga zato moral naslovni organ v celoti zavrniti.

Naročnik je zahtevek za revizijo zavrnil s sklepom z dne 16. 7. 2021. Meni, da je vlagatelj namenoma nepopolno citiral ZKI samo v delu, ki ustreza njegovi definiciji kritične infrastrukture. Ne razume vlagateljevih očitkov, da pojem kritične infrastrukture ni jasen in da naj bi spreminjal razlago tega pojma; ta pojem je bil ves čas enako določen v zakonu, naročnik pa ga je le uporabil v postopku. Nerazumno in neživljenjsko naj bi bilo, če bi morali naročniki v dokumentacijah v zvezi z oddajo javnih naročil citirati vso veljavno pozitivno zakonodajo. Naročnik izpostavlja, da se vlagatelj pri razlagi pojma »kritična infrastruktura« opira zgolj na del ZKI (na 3. in 4. člen), ob tem pa zanemarja, da je potrebno ZKI razumeti in uporabiti v celoti – naročnik podrobneje opisuje vsebino zakona, pri čemer kot ključno izpostavlja, da (dejansko) kritično infrastrukturo in njene upravljavce določi Vlada Republike Slovenije. Pojasnjuje še, da iz predloženih referenc s strani obeh ponudnikov ni bilo nedvoumno jasno, ali referenčni naročniki zagotavljajo kritično infrastrukturo (v smislu 19. člena ZKI, v povezavi z 9. členom ZKI), zato je skladno z zadnjim odstavkom 3. točke Navodila preveril resničnost podatkov iz ponudbene dokumentacije obeh ponudnikov in pri vseh referenčnih naročnikih oz. pri nosilcu sektorja kritične infrastrukture to sam preveril, ter na podlagi prejetih odgovorov (bodisi s strani samih referenčnih naročnikov bodisi s strani nosilca sektorja kritične infrastrukture) ugotovil, kot to izhaja iz izpodbijane odločitve, tj. da so referenčni naročniki izbranega ponudnika upravljavci kritične infrastrukture, in da je ponudba – dosledno upoštevajoč 29. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-3 – dopustna, oz. da je ponudba vlagatelja zaradi dejstva, da štirje naročniki predloženih referenčnih poslov niso naročniki, ki zagotavljajo kritično infrastrukturo v smislu določb ZKI, nedopustna. Naročnik zavrača tudi očitek o kršitvi pravice do učinkovitega pravnega varstva, saj da vlagatelju ne odreka pravnih sredstev, razlog za zavrnitev ponudbe pa je bil tudi jasno naveden. Naročnik kot neutemeljene in popolnoma pavšalne zavrača navedbe vlagatelja o kršitvi načel in favoriziranju izbranega ponudnika, ker naj bi (tako vlagatelj) na pogajanju izbranemu ponudniku razkril, da je vlagateljevo ponudbo zavrnil.

Naročnik je Državni revizijski komisiji 20. 7. 2021 odstopil dokumentacijo o postopku oddaje javnega naročila in dokumentacijo o predrevizijskem postopku.

Vlagatelj se do navedb naročnika ni opredelil.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja, naročnika in izbranega ponudnika, je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je pred meritorno obravnavo zahtevka za revizijo preverila, ali je vložen pravočasno in pri naročniku; ali vsebuje vse obvezne sestavine iz 15. člena ZPVPJN; ali ga je vložila aktivno legitimirana oseba iz 14. člena ZPVPJN; ali obstajajo omejitve iz 16. člena ZPVPJN in ali je dopusten. Ker je ugotovila, da so izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 31. člena ZPVPJN, je zahtevek za revizijo, na podlagi drugega odstavka 31. člena ZPVPJN, sprejela v obravnavo.

Med vlagateljem in naročnikom je spor glede vprašanja, ali je naročnik kršil določbe ZJN-3 in lastne razpisne dokumentacije s tem, ko je ugotovil, da vlagatelj ne izpolnjuje enega od pogojev za sodelovanje, v posledici česar je ponudbo vlagatelja označil kot nedopustno in vlagatelja ni pozval na pogajanja.

Naročnik v obravnavanem primeru izvaja postopek naročila male vrednosti (47. člen ZJN-3), v katerega je skladno z drugim odstavkom tega člena vključil tudi pogajanja o ponudbeni ceni; ZJN-3 pri tem določa, da se za izvedbo pogajanj smiselno uporablja 44. člen tega zakona, ki se sicer nanaša na konkurenčni postopek s pogajanji. Skladno z navedenim je naročnik tudi v Navodilu glede poteka pogajanj navedel, da bo vse ponudnike, ki izpolnjujejo vse pogoje iz razpisne dokumentacije preko sistema e-JN, hkrati pozval, da do določenega dne in ure v sistem e-JN, dostavijo nove končne ponudbe.

Naročnik lahko gospodarskim subjektom kot zahtevo za sodelovanje naloži pogoje, ki so določeni v 76. členu ZJN-3. V skladu s prvim odstavkom 76. člena ZJN-3 lahko naročnik določi objektivna pravila in pogoje za sodelovanje, ki se lahko nanašajo na (a) ustreznost za opravljanje poklicne dejavnosti, (b) ekonomski in finančni položaj ter (c) tehnično in strokovno sposobnost. V skladu z drugim odstavkom 76. člena ZJN-3 lahko naročnik v postopek javnega naročanja vključi le tiste zahteve, ki so potrebne za zagotovitev, da ima ponudnik ustrezne pravne in finančne zmogljivosti ter tehnične in strokovne sposobnosti za izvedbo javnega naročila, ki se oddaja. Vse zahteve morajo biti povezane in sorazmerne s predmetom javnega naročila.

Glede tehnične in strokovne sposobnosti deseti odstavek 76. člena ZJN-3 določa, da lahko naročnik določi zahteve, s katerimi zagotovi, da imajo gospodarski subjekti potrebne človeške in tehnične vire ter izkušnje za izvajanje javnega naročila v skladu z ustreznim standardom kakovosti. Naročnik lahko zahteva zlasti, da imajo gospodarski subjekti zadostne izkušnje, ki jih izkažejo z ustreznimi referencami iz prejšnjih naročil. Pri javnem naročanju gradenj, storitev ali blaga, za katera je treba izvesti namestitvena ali inštalacijska dela, lahko naročnik strokovno sposobnost gospodarskih subjektov za izvedbo gradenj, storitev ali inštalacijskih del oceni glede na njihove veščine, učinkovitost, izkušnje in zanesljivost (enajsti odstavek 76. člena ZJN-3). Možna dokazila za izkazovanje tehnične sposobnosti so navedena v osmem odstavku 77. člena ZJN-3, v skladu s katerim lahko ponudnik kot dokaz za lastno tehnično usposobljenost (med drugim) predloži seznam gradenj, opravljenih v zadnjih petih letih, oz. seznam najpomembnejših dobav blaga ali opravljenih storitev v zadnjih treh letih, skupaj z zneski, datumi in navedbo javnih ali zasebnih naročnikov ter potrdili o zadovoljivi izvedbi del (točka a) in b) osmega odstavka 77. člena ZJN-3), navede tehnično osebje ali tehnične organe, ki bodo sodelovali pri izvedbi javnega naročil (točka c) osmega odstavka 77. člena ZJN-3), ali predloži dokazilo o izobrazbi in strokovni usposobljenosti izvajalca storitev ali gradenj ali vodstvenih delavcev podjetja (točka f) osmega odstavka 77. člena ZJN-3).

ZJN-3 v 76. in 77. členu določa le izhodišča za oblikovanje pogojev za priznanje tehnične in strokovne oz. kadrovske sposobnosti oziroma možna dokazila za njeno izkazovanje, naročnik pa je tisti, ki mora v vsakem konkretnem postopku oddaje javnega naročila, upoštevajoč specifičnost predmeta javnega naročila in morebitne posebne okoliščine v zvezi z njegovo izvedbo, določiti vsebinske, vrednostne in časovne kriterije posameznih pogojev ter način izkazovanja v primeru skupne ponudbe ali ponudbe s podizvajalci. Naročnik mora torej, ob upoštevanju predmeta naročila, v razpisni dokumentaciji določiti vsebinske kriterije, ki jih mora izpolnjevati referenčni posel za presojo primerljivosti del, da lahko ponudnik z izkazovanjem njegove uspešne izvedbe dokaže strokovno in kadrovsko usposobljenost za izvedbo naročila, ter način dokazovanja, ki ga mora ponudnik upoštevati pri izkazovanju ustreznosti referenc.

Naročnik je sporni pogoj za sodelovanje določil pod točko 3.1. »REFERENCE R-1« Navodil:

»Nosilec posla (ponudnik oz. vsaj eden od soponudnikov v primeru skupne ponudbe) mora imeti vsaj pet (5) referenc na območju Evropske unije (stanje članic 1. 1. 2020), ki izkazujejo svetovalne storitve na področju informacijskih sistemov za naročnike, ki zagotavljajo kritično infrastrukturo in so bile narejene v preteklih 3 letih.

Kot dokazilo služi izjava z vsemi zahtevanimi podatki, ki je potrjena s strani naročnika referenčnega posla. Na izjavi mora biti naveden referenčni naročnik, naziv, kratek opis, povzetek vsebine in velikost študije.

Upoštevane bodo samo zaključene/končane reference od 1.1.2018 naprej do dneva ponudbe.

[…]

Neizpolnjevanje zgoraj navedenih pogojev in pogojev v tehničnem delu razpisne dokumentacije je izločilnega pomena.
Naročnik si pridržuje pravico preveriti resničnost vseh podatkov. Če naročnik podatkov ne bo mogel preveriti, jih ne bo upošteval.«

Prav tako je naročnik pod 4. točko Navodil določil še:

»Ponudnik mora v svoji ponudbi predložiti naslednje dokumente, ki so pogoj za sodelovanje v postopku oddaje naročila v naslednjem vrstnem redu:
[…]
4.2. Izpolnjeno in podpisano izjavo o izpolnjevanju pogojev ponudnika oz. podizvajalca – datum izjave ne sme biti starejši od štirih mesecev (obrazec izjave priložen).
[…]
4.8. Potrdila navedena v točki 3 tega navodila.«

Vlagatelj je v ponudbi med drugim predložil izpolnjen in podpisan obrazec »IZJAVA O IZPOLNJEVANJU POGOJEV«, v zvezi s citiranim referenčnim pogojem (R-1) pa je predložil skupno sedem referenčnih potrdil (izjav) različnih naročnikov (vsi pravne osebe iz Republike Slovenije). Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da iz izpodbijane odločitve o oddaji naročila ni razvidno, katerih referenčnih potrdil naročnik ni štel kot ustreznih, s čimer pa ni mogoče soglašati: iz izpodbijane odločitve namreč jasno izhaja, da je naročnik »kot ustrezne upošteval le prve 3 predložene reference« – glede na predloženo ponudbo gre torej za reference referenčnih naročnikov E[…] M[…] d.d., E[…] d.d. in S[…] d.o.o.), ne pa tudi preostalih štirih referenc (referenčnih naročnikov I[…] d.d., E[…] p[…] d.o.o., I[…] p[…] d.o.o. in R[…].

Neutemeljena je tudi navedba vlagatelja, da naj iz navedb naročnika ne bi bilo mogoče ugotoviti vsebinskih razlogov za neuvrstitev predloženih referenc v okvir pojma kritične infrastrukture: iz izpodbijane odločitve je namreč nedvoumno razvidno, da naročnik spornih treh referenc ni priznal iz razloga, ker zadevni referenčni naročniki niso upravljavci kritične infrastrukture.

Vlagatelj naročniku očita, da iz Navodil ne izhaja opredelitev pojma »kritična infrastruktura« oz. vezanost tega pojma na ZKI, v posledici česar naj bi bil pogoj za sodelovanje določen nejasno, presoja tega pojma v fazi pregleda in ocenjevanja ponudb pa arbitrarna. S tem povezan argument vlagatelja, da določbe razpisne dokumentacije, ki jo je mogoče razlagati različno, skladno s prakso Državne revizijske komisije ni mogoče interpretirati v škodo ponudnika (vlagatelja), sicer sam po sebi drži. Kot je zapisala Državna revizijska komisija že v svojih številnih odločitvah (glej npr. zadeve št. 018-156/2014, 018-027/2015, 018-095/2015, 018-269/2015, 018-226/2016, 018-071/2017 itd.), nejasnih ali dvoumnih določil razpisne dokumentacije ni mogoče interpretirati v škodo ponudnika. Vendar pa ni mogoče slediti stališču vlagatelja, da naj omejitev ustreznosti referenčnih poslov na tiste naročnike, ki zagotavljajo kritično infrastrukturo, naročnik v Navodilu ne bi dovolj jasno ali nedvoumno opredelil; ugotavljanje in določanje kritične infrastrukture Republike Slovenije ter naloge organov in organizacij na področju kritične infrastrukture pa določa (le) ZKI, ki ga sicer v nadaljevanju zahtevka za revizijo (deloma) povzema tudi vlagatelj. Upoštevaje navedeno niti ni jasno, na kakšen drugačen način bi bilo pojem kritične infrastrukture in njenih upravljavcev sploh mogoče razlagati.

Državna revizijska komisija še ugotavlja, da vlagatelj v nadaljevanju zahtevka za revizijo podaja tudi zmotno (pomanjkljivo) interpretacijo ZKI, saj s sklicevanjem le na 3. in 4. člen ZKI zgolj deloma opredeljuje in pojasnjuje kritično infrastrukturo oz. upravljavce kritične infrastrukture. Naročnik po drugi strani utemeljeno opozarja še na kriterije in mejne vrednosti kriterijev za ugotavljanje kritične infrastrukture iz 5. – 9. člena ZKI, ter zlasti na drugi odstavek 9. člena ZKI, skladno s katerim kritično infrastrukturo in upravljavce kritične infrastrukture določi vlada. Državna revizijska komisija dodaja, da je v obravnavani zadevi ključno, da je naročnik za ustreznost referenc v okviru pogoja za sodelovanje zahteval, da so bili referenčni naročniki upravljavci kritične infrastrukture, kar torej pomeni, da so morali biti (za upoštevanje referenc) referenčni naročniki kot upravljavci kritične infrastrukture določeni s strani vlade (enako tudi zadevna kritična infrastruktura). Glede na navedeno torej ni bistveno zgolj to, ali predložene reference oz. referenčni naročniki izpolnjujejo kriterije (se nanašajo na relevantna področja) iz 3. in 4. člena ZKI, kot to smiselno uveljavlja vlagatelj, pač pa je ključno to, ali so referenčni naročniki upravljavci take infrastrukture (in kot taki določeni s strani vlade), česar pa vlagatelj za sporne štiri referenčne naročnike niti ne zatrjuje, prav tako pa (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) tega glede na predloženo ponudbo in po dodatnem preverjanju ni mogel ugotoviti niti naročnik.

Vezano na vlagateljev dvom o tem, ali je izbrani ponudnik predložil reference ustreznih naročnikov, ter tozadevno zatrjevanje kršitev načela enakopravne obravnave in zahtevo za vpogled v ponudbo izbranega ponudnika, Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz navedb vlagatelja ni mogoče ugotoviti, ali naročniku morda očita kršitev določbe petega odstavka 35. člena ZJN 3, skladno s katerim mora naročnik v primeru, če je izvedel popoln pregled vseh ponudb, po objavi odločitve o oddaji javnega naročila omogočiti vpogled v ponudbo izbranega ponudnika le tistim ponudnikom, ki so oddali dopustno ponudbo, če pa ni opravil popolnega pregleda ponudb, mora omogočiti vpogled vsem ponudnikom. Vendar pa Državna revizijska komisija pripominja, da je z namenom, da se vlagatelju zagotovi hitro in učinkovito pravno varstvo, v sporne dele ponudbe izbranega ponudnika (in v preostalo relevantno naročnikovo dokumentacijo) vpogledala sama.

Na referenčnih potrdilih/izjavah v ponudbi izbranega ponudnika referenčni naročniki Luka Koper d.o.o. (v zvezi s tremi referenčnimi posli), Elektro Maribor, d.d. (v zvezi z dvema referenčnima posloma) in Elektro Celje, d.d. (v zvezi s tremi referenčnimi posli) izrecno potrjujejo, da so upravljavci kritične infrastrukture, kar je torej drugače kot v primeru vlagateljeve ponudbe, kjer referenčni naročniki na izjavah v ponudbi tega niso potrdili. Še dodatno Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik te navedbe iz ponudbe izbranega ponudnika preverjal pri Ministrstvu za infrastrukturo kot nosilcu sektorja kritične infrastrukture energetike in prometa (prvi odstavek 4. člena ZKI v povezavi s 7. točko 3. člena ZKI), kjer je bilo za zgoraj navedene tri referenčne naročnike potrjeno, da so upravljavci kritične infrastrukture. Po drugi strani je naročnik že od spornih štirih vlagateljevih referenčnih naročnikov po dodatnem preverjanju pridobil informacijo, da niso upravljavci kritične infrastrukture. Kot že pojasnjeno, niti vlagatelj v zahtevku za revizijo ne zatrjuje, da je kateri od teh štirih referenčnih naročnikov upravljavec kritične infrastrukture (ki bi bil kot tak določen s strani vlade, skladno z drugim odstavkom 9. člena ZKI). Upoštevaje vse navedeno zato ni mogoče ugotoviti, da je naročnik izbranega ponudnika in vlagatelja obravnaval drugače oz. neenakopravno, prav tako pa tudi ne tega, da je naročnik morebiti napačno presodil status referenčnih naročnikov v predloženih ponudbah.

V zvezi z vlagateljevimi očitki, da je naročnik postopek s pogajanji z izbranim ponudnikom izvedel na način, da je kršil načela transparentnosti, enakopravne obravnave in gospodarnosti s tem, ko naj bi izbranemu ponudniku na pogajanjih razkril, da je ponudbo vlagatelja zavrnil, pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj svojih navedb ni izkazal – vlagatelj niti ni predlagal izvedbe dokaza, ki bi dokazoval njegova zatrjevanja.

Na podlagi vsega navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročniku ni mogoče očitati kršitev ZJN-3 ali določil razpisne dokumentacije, ko je ocenil, da vlagatelj ni izkazal izpolnjevanje pogoja za sodelovanje in na tej podlagi vlagatelja v okviru pogajanj ni pozval k predložitvi končne ponudbene cene. Državna revizijska komisija je zato na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zahtevek za revizijo vlagatelja zavrnila kot neutemeljenega.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj uveljavlja tudi povračilo stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel. Ker je povrnitev stroškov odvisna od utemeljenosti zahtevka za revizijo je Državna revizijska komisija, upoštevajoč tretji odstavek 70. člena ZPVPJN, njegovo zahtevo za povrnitev stroškov zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

Pravni pouk: Upravni spor zoper to odločitev ni dovoljen.


V Ljubljani, dne 13. 8. 2021
Predsednik senata:
Marko Medved, univ. dipl. prav.,
član Državne revizijske komisije






Vročiti (prek portala e-Revizija):
‒ vlagatelj,
‒ naročnik,
‒ RS, MJU.

Vložiti:
‒ v spis zadeve.

Natisni stran