018-110/2021 Občina Hoče - Slivnica
Številka: 018-110/2021-9Datum sprejema: 22. 7. 2021
Sklep
Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 55. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Andraža Žvana kot predsednika senata, dr. Mateje Škabar kot članice senata in mag. Gregorja Šebenika kot člana senata v zvezi s postopkom pravnega varstva zaradi »KONCESIJ[E] IZVAJANJE OBVEZNIH OBČINSKIH GOSPODARSKIH JAVNIH SLUŽB ZBIRANJA, OBDELAVE IN ODLAGANJA OSTANKOV PREDELAVE ALI ODSTRANJEVANJA DOLOČENIH VRST KOMUNALNIH ODPADKOV« (v nadaljevanju: podelitev koncesije) v zvezi s pritožbo vlagatelja SAUBERMACHER SLOVENIJA d.o.o., Ulica Matije Gubca 2, Murska Sobota (v nadaljevanju: pritožnik), ki ga po pooblastilu zastopa Odvetniška pisarna Tičar d.o.o., Titova cesta 8, Maribor, zoper ravnanje koncedenta Občina Hoče - Slivnica, Pohorska cesta 15, Hoče (v nadaljevanju: koncedent), dne 22. 7. 2021
odločila:
1. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.
2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov se zavrne.
3. Predlog za izdajo sklepa o zadržanju postopka z dne 17. 6. 2021 se zavrže.
Obrazložitev:
Pritožnik je v zvezi s postopkom podelitve koncesije (objava obvestila o koncesiji 6. 5. 2021 na portalu javnih naročil, pod št. objave JN002868/2021-U01, in 7. 5. 2021 v Uradnem listu Evropske unije, pod št. objave 2021/S 089-231651) 17. 6. 2021 prek portala eRevizija, kar je pred potekom roka za prejem prijav (18. 6. 2021 ob 12. uri), vložil zahtevek za revizijo in predlagal razveljavitev celotne razpisne dokumentacije, oz. podredno razveljavitev delov razpisne dokumentacije, predlagal pa je tudi, da se do pravnomočnosti odločitve o zahtevku za revizijo s sklepom zadrži izvajanje postopka oddaje koncesije.
Koncedent je zahtevek za revizijo s sklepom z dne 22. 6. 2021 zavrgel, pri čemer kot bistveno izpostavlja, da se za predmetni postopek izbire koncesionarja ne uporabljajo določbe Zakona o nekaterih koncesijskih pogodbah (Uradni list RS, št. 9/2019; v nadaljevanju: ZNKP), ker vrednostni prag (5.350.000,00 EUR brez DDV) za uporabo tega zakona ni dosežen. Pri tem pojasnjuje, da podeljuje tri koncesije, pri čemer iz Elaborata o oblikovanju cen izvajanja storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb na območju Hoče-Slivnica (v nadaljevanju: Elaborat), ki ga je predložil pritožnik v zahtevku za revizijo, izhaja, da znaša letni promet pritožnika za posamezne gospodarske javne službe 437.152,20 EUR (zbiranje odpadkov), 96.012,00 EUR (obdelava odpadkov) in 57.658,00 EUR (odlaganje odpadkov). Koncedent pojasnjuje, da tudi če sledi napačnemu računanju pritožnika in navedene zneske enostavno množi z 10, prag iz 9. člena ZNKP ni dosežen niti v primeru, če bi se računal za vse koncesije skupaj. Dodaja, da je glede na izhodišča za določitev ocenjene vrednosti relevantna ocena prometa, ki jo naredi koncedent, in trajanje pogodbe. V konkretnem primeru je relevantno to, da je koncedent trajanje koncesije opredelil do 10 let (torej največ 10 let, lahko pa tudi manj). Na izrecno vprašanje ponudnikov je navedeno tudi potrdil in na vprašanje odgovoril, da je najdaljša doba koncesije 10 let, da je lahko tudi manj in da se bo trajanje pogodbe določilo tekom postopka. Glede na navedeno ni mogoče avtomatično šteti, da bo koncesija podeljena 10 let. To je treba po mnenju koncedenta upoštevati tudi pri izračunu ocenjene vrednosti – oceni prometa tekom trajanja koncesijske pogodbe, ki znaša 510.000,00 EUR letno za vse tri koncesije. Pri tem še pojasnjuje, zakaj je glede na izračune ponudnika v Elaboratu upošteval, da bo stroške izvajanja gospodarskih javnih služb v postopku možno znižati (pod sedanjo raven), meni pa tudi, da je pri določanju vrednosti potrebno upoštevati še dejstvo, da obdobja trajanja koncesij ni določil fiksno, ampak ga je določil na največ 10 let; če bo namreč iz ponudb razvidno, da te bistveno odstopajo od ocen, bo obdobje trajanja koncesije (skladno z razpisno dokumentacijo) skrajšal. Upoštevaje vse navedeno koncedent zaključuje, da ocenjena vrednost koncesij ne presega praga po ZNKP in posledično koncedent ni zavezan postopka voditi po ZNKP. Pravno varstvo, kot ga ureja ZPVPJN, je mogoče uveljavljati zgolj v postopkih podeljevanja tistih koncesij, ki so koncesije gradenj ali storitev v smislu ZNKP. Ker se v konkretnem primeru ZNKP ne uporablja, se ne uporablja niti ZPVPJN.
Zoper navedeno odločitev je pritožnik dne 23. 6. 2021 koncedentu posredoval pritožbo, s katero Državni revizijski komisiji predlaga, naj pritožbi ugodi in odpravi izpodbijani sklep, zahtevek za revizijo sprejme v obravnavo in razveljavi celotno razpisno dokumentacijo (oz. podredno, naj se koncedentu naloži, da o zahtevku za revizijo odloči v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZPVPJN), koncedentu pa v vsakem primeru naloži povračilo priglašenih stroškov. Pritožnik pojasnjuje, da je že v zahtevku za revizijo kot osrednji očitek izpostavil, da je koncedent izbral napačen postopek, saj je v razpisni dokumentaciji in v odgovorih na portalu javnih naročil navajal, da se javni razpis izvaja po postopku konkurenčnega dialoga v skladu z določili 46. in 48. člena Zakona o javno-zasebnem partnerstvu (Uradni list RS, št. 127/2006; v nadaljevanju: ZJZP) in 36. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/1993 s sprem.; v nadaljevanju: ZGJS), čeprav bi moral glede na predmet in njegovo vrednost javni razpis in oddajo koncesije voditi po določbah ZNKP. Pojasnjuje, da je v zahtevku za revizijo podrobno in z dokumenti podprto dokazal, da vrednost javnega razpisa (koncesije) presega vrednostni prag 5.350.000,00 EUR, ki ga za svojo uporabo določa ZNKP. Poudarja, da je predmet javnega razpisa ena koncesija (in ne morda tri). Meni, da se koncedent sklicuje na napačne vrednosti opravljanja posameznih javnih služb, saj je treba vrednostnim, ki jih je navedel koncedent, prišteti še vrednost zbiranja bioloških odpadkov (87.318,00 EUR), ki je v Elaboratu prikazana ločeno; ocenjena vrednost koncesije tako znaša 715.014,49 EUR/leto, pri upoštevanju desetletnega koncesijskega obdobja (ki ga je koncedent opredelil kot maksimalno obdobje) pa 7.150.414,90 EUR. Vsega navedenega pa po oceni pritožnika ne more spremeniti pavšalno in arbitrarno stališče koncedenta, da naj bi sam (na povsem nepojasnjen in nedokazan način) vrednost javnih služb, ki so predmet koncesije, ocenil na 510.000,00 EUR/leto in da naj bi bila ta vrednost edina relevantna. Pojasnjuje še, zakaj je Elaborat (ne pa lastna ocena koncedenta) edini dokument, ki lahko verodostojno določi vrednost opravljanja posameznih javnih služb.
Državna revizijska komisija je z dopisom št. 018-110/2021-3 z dne 2. 7. 2021 pozvala koncedenta, da ji zaradi razjasnitve ocenjene vrednosti koncesije posreduje dodatno dokumentacijo in pojasnila, kar je koncedent storil z dopisom št. 43011-0027/2021 - 17 z dne 7. 7. 2021 s prilogo (osnutkom koncesijske pogodbe). Koncedent v dopisu opozarja na 19. člen osnutka koncesijske pogodbe, ki naj se tudi med postopkom ne bi spreminjal. Kot bistveno pojasnjuje, da je rok trajanja koncesij določen na dva načina: (1) z rokom trajanja, ki bo določen med postopkom, in sicer glede na ponudbe, ter (2) z vrednostno omejitvijo trajanja koncesij. Pri tem podrobneje pojasnjuje, da bodo koncesije – ne glede na rok – v vsakem primeru prenehale, ko bo celoten promet koncesionarja na podlagi koncesij dosegel 5.100.000,00 EUR; tako naj bi bila ocenjena vrednost fiksirana in ustrezno prenesena v koncesijsko pogodbo. Ocenjena vrednost naj nikakor ne bi presegla navedenega zneska. Koncedent še pojasnjuje, zakaj se je odločil za tak pristop.
Državna revizijska komisija je dopis koncedenta s prilogo skladno z načelom kontradiktornosti (11. člen ZPVPJN) posredovala pritožniku, ki se je do navedb koncedenta opredelil z vlogo z dne 12. 7. 2021. Pritožnik poudarja, da koncesijska pogodba, ki jo je kot delovni osnutek predložil koncedent, ni bila del razpisne dokumentacije, zaradi česar meni, da gre za dokument, ki ga je koncedent pripravil izključno za namene pritožnikove pritožbe, saj je povsem prilagojen zagovarjanju koncedentovih pravno zgrešenih naziranj glede (ne)uporabe ZNKP. Nobenega zagotovila tudi ni, da se bo 19. člen osnutka koncesijske pogodbe v končni različici ohranil. Dodaja, da koncedent vrednostne omejitve izvajanja storitev ni navedel ne v razpisni dokumentaciji ne v sklepu o zavrženju zahtevka za revizijo. V nadaljevanju pojasnjuje, zakaj koncedent vrednosti koncesije ne more poljubno in povsem arbitrarno fiksirati in se tako izogniti uporabi ZNKP. S tem v zvezi kot ključno izpostavlja, da ZNKP kogentno ureja način izračuna ocenjene vrednosti koncesije – upoštevati naj bi bilo tako treba desetletno koncesijsko obdobje in letne vrednosti izvajanja koncesije, kot je določena v Elaboratu. Pritožnik meni, da za administrativno fiksiranje cenovne kapice tudi sicer ni nobenega utemeljenega razloga, niti taka omejitev – glede na predmet koncesije – ni izvedljiva v praksi; predmetne koncesije je treba opravljati trajno in neprekinjeno, časovni okvir pa mora biti znan vnaprej, ker drugače ni mogoče medsebojno primerjati ponudb, brez časovne opredelitve (ki vpliva na ekonomiko posla) pa se ponudniki sploh ne morejo odločiti, ali in pod kakšnimi pogoji bodo oddali ponudbo.
Po proučitvi vse odstopljene dokumentacije in po proučitvi navedb pritožnika in koncedenta je Državna revizijska komisija iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju, na podlagi 55. člena ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.
Med pritožnikom in koncedentom je sporno vprašanje, ali je koncendent ravnal skladno z ZPVPJN s tem, ko je zahtevek za revizijo pritožnika zavrgel kot nedopustnega z navedbo, da pravno varstvo za konkretni postopek podelitve koncesije ni zagotovljeno z ZPVPJN v (pred)revizijskem postopku. Zavrženje zahtevka za revizijo je odločitev, s katero bodisi naročnik bodisi Državna revizijska komisija odločita o postopkovnih (procesnih) vprašanjih. V primeru zavrženja zahtevka za revizijo do vsebinske (meritorne) obravnave zahtevka za revizijo tako ne pride.
Ob upoštevanju navedenega je Državna revizijska komisija preverila, ali je v obravnavanem primeru pritožnik upravičen zahtevati pravno varstvo svojih pravic v predrevizijskem in revizijskem postopku. Dopustnost (pred)revizijskega postopka je namreč procesna predpostavka, na katero mora naročnik oz. Državna revizijska komisija paziti po uradni dolžnosti ves čas (pred)revizijskega postopka (prvi odstavek 18. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/1999 s sprem., v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN). Zahtevek za revizijo bo lahko predmet vsebinske obravnave v predrevizijskem in revizijskem postopku po ZPVPJN šele v primeru, če bo ugotovljeno, da sta koncedent in Državna revizijska komisija pristojna za reševanje sporov, nastalih v zvezi s postopkom podelitve omenjene koncesije, in da so izpolnjene tudi preostale procesne predpostavke, ki jih za vsebinsko obravnavo zahtevka za revizijo predpisuje ZPVPJN.
Državna revizijska komisija ugotavlja, da je koncedent uvrstil predmet, za pridobitev katerega izvaja postopek, pri upoštevanju delitve na blago, storitve in gradnje, med storitve (gl. razpisno dokumentacijo, točko II.1.3 obvestila koncesiji in točko II.1.2 obvestila o koncesiji, v kateri je navedena koda CPV 90500000, ki označuje »Storitve v zvezi z odpadki«). V primeru koncesij storitev je pravno varstvo v (pred)revizijskem postopku zagotovljeno (le) v primeru, ko koncedent v smislu 21. člena ZNKP podeljuje koncesijo za storitve v smislu 3. točke 2. člena ZNKP (ki ni katera izmed izjem po ZNKP, zaradi katerih se ZNKP ne uporablja), pri čemer mora biti skladno z 9. členom ZNKP ocenjena vrednost brez DDV koncesijske pogodbe enaka ali višja od vrednosti iz prvega odstavka 8. člena Direktive 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o podeljevanju koncesijskih pogodb (UL L 94 z dne 28. 3. 2014, str. 1), ki od 1. 1. 2020 zaradi uveljavitve Delegirane uredbe Komisije (EU) 2019/1827 z dne 30. oktobra 2019 o spremembi Direktive 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta glede mejnih vrednosti za koncesije (UL L 279 z dne 31. 10. 2019, str. 23) znaša 5.350.000,00 EUR brez DDV. Pravno varstvo v (pred)revizijskem postopku pa ni zagotovljeno v primeru koncesijskega partnerstva in torej v primeru, ko koncedent v smislu 9. točke 5. člena ZJZP podeljuje koncesijo storitev v smislu prve alineje 26. člena ZJZP v povezavi z 92. členom ZJZP, in sicer ne glede na ocenjeno vrednost, saj je v primeru podelitve koncesij storitev v smislu prve alineje 26. člena ZJZP v povezavi z 92. členom ZJZP zagotovljeno sodno varstvo pred upravnim sodiščem (63. člen ZJZP).
Koncedent v obravnavanem primeru podeljuje koncesijo za predmetne storitve po postopku konkurenčnega dialoga v skladu z določili 46. in 48. člena ZJZP (v povezavi s 36. členom ZGJS), kar je izrecno navedel v dokumentu »Razpisna dokumentacija«. Pod točko »9. Pravno varstvo« v poglavju »II. NAVODILA PRIJAVITELJEM ZA IZDELAVO PRIJAVE« je tudi navedel:
»Pravno varstvo zoper odločitve iz točke 8. predmetne razpisne dokumentacije je zagotovljeno v pritožbenem postopku skladno z 61. členom ZJZP.
Zoper dokončno odločbo o izbiri je skladno s 63. členom ZJZP mogoče začeti upravni spor.«
Enako – tj. da se za predmetni postopek ZNKP ne uporablja oz. da je pravno varstvo zagotovljeno skladno z določili ZGJS in ZJZP in ne pred Državno revizijsko komisijo – izhaja tudi iz koncedentovih odgovorov na portalu javnih naročil (objave 1. 6. 2021 ob 11.36, 8. 6. 2021 ob 10.30 in 8. 6. 2021 ob 14.00).
Ne glede na navedeno pritožnik pravno varstvo z zahtevkom za revizijo uveljavlja v (pred)revizijskem postopku. Koncedent je zahtevek zavrgel, sklicujoč se na to, da zahtevek za revizijo ni dopusten, ker je pravno varstvo zagotovljeno upravnem sporu, pritožnik pa po drugi strani zatrjuje, da je v obravnavanem primeru pravno varstvo zagotovljeno v (pred)revizijskem postopku po ZPVPJN in ne v upravnem sporu – po stališču pritožnika bi moral koncedent namreč ob upoštevanju ocenjene vrednosti koncesije postopek voditi po ZNKP.
Državna revizijska komisija stališču pritožnika ne more pritrditi.
Pritožnik se glede ocenjene vrednosti koncesije sklicuje na Elaborat, vendar se ta nanaša na obstoječo koncesijo (obstoječega izvajalca zadevnih javnih služb) oz. na oblikovanje cene posameznih javnih služb le za leti 2019 in 2020, ob čemer pritožnik ne pojasni, zakaj naj bi bil ta dokument edini odločilen za oceno vrednosti koncesije za bodoče obdobje, ki jo koncedent podeljuje s spornim javnim razpisom, oz. zakaj koncedent ne bi smel ocenjene vrednosti bodoče koncesije izračunati na podlagi drugačnih izhodišč, ki so morebiti posledica spremenjenih pogojev izvajanja koncesije in/ali spremenjenih ekonomskih parametrov. Upoštevaje navedeno tako niso relevantni pritožnikovi izračuni glede na vrednosti iz Elaborata, na podlagi katerih utemeljuje, da je dosežen vrednostni prag za uporabo ZNKP. Državna revizijska komisija tako ugotavlja, da pritožnik s sklicevanjem na Elaborat ni izkazal svojih navedb o tem, da ocenjena vrednost sporne koncesije presega prag za uporabo ZNKP.
Še dodatno je (kot že pojasnjeno) Državna revizijska komisija zaradi razjasnitve ocenjene vrednosti predmeta podelitve koncesije od koncedenta pridobila dodatna pojasnila in osnutek koncesijske pogodbe, iz česar izhaja, da je koncedent vrednost koncesije limitiral pod vrednostni prag, ki narekuje uporabo ZNKP. 19. člen osnutka pogodbe namreč določa, da koncesija redno preneha, ko poteče rok koncesije in/ali ko koncesionar doseže vrednost koncesije. Koncesija se bo v skladu z 19. členom osnutka pogodbe podelila za določeno dobo, v vsakem primeru pa bo prenehala, ko bo celoten promet koncesionarja dosegel 5.100.000,00 EUR (brez DDV).
Neprepričljive so pri tem navedbe pritožnika v vlogi z dne 12. 7. 2021 o tem, da naj bi šlo za dokument, ki ga je koncedent pripravil izključno za namene pritožnikove pritožbe: kot že pojasnjeno, koncedent že od začetka postopek vodi na podlagi ZJZP in že ves čas pojasnjuje, da je pravno varstvo zagotovljeno z upravnim sporom in ne v (pred)revizijskem postopku, zato ni mogoče ugotoviti, da bi (kot gre to razbrati iz pritožnikovih očitkov v vlogi z dne 12. 7. 2021) šele po prejemu zahtevka za revizijo spremenil svoja stališča in jih poizkušal podkrepiti z naknadno ustvarjenimi dokumenti. Ni mogoče spregledati niti tega, da je že iz razpisne dokumentacije iz odgovorov koncedenta na portalu javnih naročil razvidno, da se bo koncesija podelila za največ 10 let, pri čemer bo natančno obdobje določeno v postopku, kar je skladno z navedbami koncedenta v vlogi, v kateri je pojasnil oceno vrednosti predmetne koncesije oz. limitiranje njene vrednosti.
Vezano na vprašanje limitiranja vrednosti koncesije Državna revizijska komisija ne glede na drugačna stališča pritožnika ne more ugotoviti, da je koncedent s tem ravnal v nasprotju z ZNKP (ali s katerim drugim zadevnim predpisom), saj ZNKP (ali kateri drug zadevni predpis) ne prepoveduje tovrstnega limitiranja. Državna revizijska komisija ob tem glede na pomisleke pritožnika opozarja na četrti odstavek 26. člena ZNKP, skladno s katerim je v primeru, če je vrednost koncesije ob podelitvi koncesije za več kot 20 odstotkov višja od njene ocenjene vrednosti, za namene 9. člena tega zakona (mejna vrednost za uporabo zakona) veljavna ocena enaka vrednosti koncesije ob podelitvi koncesije, kar bo moral upoštevati koncedent tudi v predmetnem postopku.
Državna revizijska komisija na tem mestu še pristavlja, da koncedent ne izvaja netransparentnega postopka oz. postopka, v katerem pravno varstvo ne bi bilo zagotovljeno, saj je bil javni razpis (po postopku konkurenčnega dialoga iz ZJZP) objavljen tako na portalu javnih naročil kot v Uradnem listu EU, pravno varstvo zoper dokončno odločbo o izbiri oziroma drug akt izbire izvajalca pa je (bo) zagotovljeno v upravnem sporu. Pri tem Državna revizijska komisija pripominja, da je morebitno nezakonitost razpisnih pogojev mogoče uveljavljati v okviru pravnih sredstev zoper odločbo o izbiri koncesionarja (prim. npr. sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. II U 419/2010 z dne 6. 9. 2011).
Ker je v konkretnem primeru posledično izključena uporaba ZNKP (ki v zvezi s pravnim varstvom napotuje na uporabo ZPVPJN), je s tem posledično izključena tudi uporaba ZPVPJN. To pomeni, da se pravno varstvo v konkretnem primeru ne zagotavlja v predrevizijskem postopku pred koncedentom in v revizijskem postopku pred Državno revizijsko komisijo, pač pa bo v skladu s 63. členom ZJZP zoper dokončno odločbo o izbiri oziroma drug akt izbire izvajalca javno-zasebnega partnerstva, za katerega se ne uporabljajo pravila o javnih naročilih ali koncesijah gradenj, mogoče začeti upravni spor.
Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija zaključuje, da se pravno varstvo zoper kršitve, ki jih koncedentu v postopku podelitve koncesije očita pritožnik, ne zagotavlja po določbah ZPVPJN, zato je koncedent ravnal skladno s tretjim odstavkom 26. člena ZPVPJN, ko je zahtevek za revizijo zavrgel. Posledično pritožba z dne 23. 6. 2021 zoper koncedentov sklep, št. 43001-0027/2021 - 13 z dne 22. 6. 2021, ni utemeljena, zato jo je Državna revizijska komisija v skladu s prvim odstavkom 55. člena ZPVPJN zavrnila.
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.
Državna revizijska komisija je vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov zavrnila, saj pritožba ni utemeljena (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).
Skladno s prvim odstavkom 72. člena ZPVPJN je vlagatelj upravičen do vračila takse, če se zahtevek za revizijo nanaša na postopek, ki nima narave postopka oddaje javnega naročila. Skladno s tretjim odstavkom 72. člena ZPVPJN se zahtevek za vračilo takse vloži v 20 delovnih dneh od prejema odločitve naročnika ali Državne revizijske komisije.
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.
Pritožnik je v vlogi z dne 17. 6. 2021, s katero je vložil zahtevek za revizijo, predlagal tudi izdajo sklepa o zadržanju postopka (19. člen ZPVPJN). Ob dejstvu, da iz dokumentacije, ki jo je koncedent odstopil Državni revizijski komisiji, ni razvidno, da bi izdal sklep o zadržanju nadaljnjih aktivnosti (prva alineja drugega odstavka 19. člena ZPVPJN), je Državna revizijska komisija štela, da koncedent omenjenemu predlogu pritožnika ni ugodil in da ji je ta predlog odstopil v smislu druge alineje drugega odstavka 19. člena ZPVPJN, ne da bi o tem podal svoje mnenje.
Ker je Državna revizijska komisija pritožbo z dne 23. 6. 2021 zavrnila, je ta odločitev postala pravnomočna (druga poved iz prvega odstavka 51. člena ZPVPJN), s čimer se je postopek pravnega varstva zaključil. S tem je pritožniku odpadel pravni interes, da Državna revizijska komisija odloči o omenjenem predlogu in mu ugodi, saj se zaradi zavrnitve pritožbe njegov pravni položaj ne more več izboljšati. Državna revizijska komisija je zato predlog pritožnika za izdajo sklepa o zadržanju postopka zavrgla.
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.
Pravni pouk:
Upravni spor zoper to odločitev ni dovoljen.
V Ljubljani, dne 22. 7. 2021
Predsednik senata:
Andraž Žvan, univ. dipl. prav.,
član Državne revizijske komisije
Vročiti (na portalu eRevizija):
- pritožnik,
- koncedent,
- RS, MJU.
Vložiti:
- v spis zadeve.