Na vsebino
EN
  • O DKOM
  • REVIZIJSKE ZADEVE
  • PREKRŠKOVNE ZADEVE
  • JAVNOST IN MEDIJI

    • 018-042/2021 Splošna bolnišnica Jesenice

    Številka: 018-042/2021-9
    Datum sprejema: 19. 4. 2021

    Sklep

    Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu dr. Mateje Škabar kot predsednice senata ter Andraža Žvana in mag. Gregorja Šebenika kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Dobava in montaža klicnega in komunikacijskega sistema v SB Jesenice«, na podlagi zahtevka za revizijo družbe EUROTRONIK Kranj d.o.o., Štirnova ulica 8, Kranj, ki jo zastopa Odvetniška družba Potočnik in Prebil o.p., d.o.o., Ajdovščina 4, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Splošna bolnišnica Jesenice, Cesta maršala Tita 112, Jesenice (v nadaljevanju: naročnik), dne 19. 4. 2021

    odločila:

    1. Zahtevku za revizijo se ugodi tako, da se v celoti razveljavi postopek oddaje javnega naročila »Dobava in montaža klicnega in komunikacijskega sistema v SB Jesenice«.

    2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške postopka pravnega varstva v višini 2.968,44 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

    Obrazložitev:

    Naročnik po postopku naročila male vrednosti oddaja javno naročilo »Dobava in montaža klicnega in komunikacijskega sistema v SB Jesenice«, v zvezi s katerim je bilo obvestilo o naročilu na portalu javnih naročil objavljeno dne 19. 1. 2021 pod številko JN000249/2021-W01.

    Vlagatelj je z vlogo z dne 11. 2. 2021 zoper določbe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila vložil zahtevek za revizijo. Zatrjuje, da je naročnik na več mestih dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila določil, da mora biti ponujena oprema (tj. klicni in komunikacijski sistem) skladna s standardom DIN VDE 0834-1:2016-06 in DIN VDE 0834-2:200-04, kot dokaz pa je zahteval predložitev certifikata (poročila o preizkusu), ki ga pripravi organ za ugotavljanje skladnosti, vključno s kalibracijo, preskušanjem, potrjevanjem in pregledovanjem, ali potrdilo, ki ga izda tak organ. Po zatrjevanju vlagatelja ni sporna naročnikova zahteva, da mora ponudnik izkazati skladnost ponujene opreme s standardom DIN VDE 0834-1:2016-06 in DIN VDE 0834-2:200-04, sporna pa je naročnikova zahteva, da je treba kot dokazilo te skladnosti predložiti (izključno) certifikat (medtem ko drugo primerno dokazilo ni dopustno). Standard DIN VDE je nemški nacionalni standard, katerega uporaba v Republiki Sloveniji v skladu z veljavno zakonodajo ni obvezna. Certifikat DIN VDE tako izdaja nemška institucija za certificiranje VDE Institute kot eden od zasebnih subjektov, ki potrjuje, da je določena linija, proizvod, oprema, zmogljivost itd. skladna z navedenim standardom. Kljub temu vlagatelj standardu DIN VDE priznava status dobre prakse na področju klicnih in komunikacijskih sistemov, zato meni, da je naročnikovo sklicevanje na zahteve standarda DIN VDE 0834-1:2016-06 in DIN VDE 0834-2:200-04 legitimno. Vendar pa se vlagatelj ne strinja z naročnikovo zahtevo, da je izpolnjevanje zahtev tega standarda mogoče dokazati izključno s predložitvijo certifikata DIN VDE 0834-1:2016-06 in DIN VDE 0834-2:200-04. Po prepričanju vlagatelja kot dokaz izpolnjevanja zahtev standarda povsem zadošča predložitev deklaracije (izjave) o skladnosti, ki jo proizvajalec mora izdati in ki je tudi edina garancija proizvajalca, dana pod materialno in kazensko odgovornostjo, da produkt ustreza zahtevam in obljubljenim lastnostim. Tudi vodilni nemški proizvajalci oziroma ponudniki sestrskih klicnih sistemov so obvezani izdati in v izkaz tehnične ustreznosti ponujenega produkta predložiti izključno izjavo o skladnosti z zadevnim standardom, ne pa tudi certifikata zunanje institucije, ki izjave o skladnosti ne nadomešča ter ne prevzema pripadajoče odgovornosti za ponujeni izdelek. Vlagatelj je svoj sistem namestil že v več kot 10 nemških ustanovah, pri čemer mu ni bilo treba predložiti certifikata, ki ga niti nima pridobljenega, temveč je zadoščala že izjava o skladnosti. Pridobitev certifikata je namreč zgolj posledica poslovne odločitve proizvajalca, ki se je odločil pridobiti plačljiv certifikat nemškega inštituta VDE in ki ga ponudnik v postopku oddaje javnega naročila lahko predloži. Vendar pa to ponudnika ne odveže dolžnosti razpolagati z izjavo o skladnosti proizvajalca, ki je primarno dokazilo, da ponujeni produkt izpolnjuje zahteve standarda in za kar proizvajalec jamči s svojo odgovornostjo. Naročnikova zahteva po predložitvi certifikata je zato nesorazmerna, diskriminatorna, neposredno ni povezana s kakovostjo predmeta javnega naročila in zanjo ne obstajajo utemeljeni razlogi. V tej zvezi vlagatelj dodaja še, da je naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila povzročil nedoslednost in razhajanje med posameznimi tehničnimi zahtevami in dokazili, saj je predložitev certifikata zahteval le v izkaz tehničnih zahtev, ki se nanašajo na sistem izdelave (torej na fazo izdelave opreme), ne pa tudi v izkaz izpolnjevanja skladnosti procesa vgradnje (torej faze vgradnje sistema). Edini proizvajalec, čigar blago izpolnjuje vse tehnične zahteve javnega naročila, je ponudnik Zettler, ki ga naročnik – po mnenju vlagatelja – favorizira. V nadaljevanju vlagatelj zatrjuje, da je naročnik z odgovorom, objavljenim na portalu javnih naročil dne 4. 2. 2021 ob 8.26 uri, spremenil referenčni pogoj iz tretje alineje točke a) poglavja »VIII. Pogoji za sodelovanje«, poleg spremembe referenčnega pogoja pa je določil tudi novo merilo. Spremenjeni referenčni pogoj je v prvi vrsti nezakonit iz razloga, ker naročnik neutemeljeno deli reference na tiste, ki so bile pridobljene v splošni bolnišnici v Sloveniji, in na tiste, ki so jih ponudniki pridobili v socialno varstvenem zavodu, saj se sistem, ki se vgradi v splošno bolnišnico, v ničemer ne razlikuje od istega sistema, ki se vgradi v socialno varstveni zavod. Prav tako je izpodbijani referenčni pogoj nesorazmeren, saj zahteva, da je ponudnik izvedel sistem za skupno 270 postelj (170 postelj v splošni bolnišnici in 100 postelj v socialno varstvenem zavodu), medtem ko se bo sistem v konkretnem primeru vgrajeval za zgolj 175 postelj. Poleg tega vlagatelj nasprotuje zahtevi naročnika, da mora biti pridobljena referenca iz Slovenije, kar pomeni, da se referenca iz EU ne priznava. Naročnik namreč s takšno zahtevo ustvarja okoliščine, ki pomenijo teritorialno diskriminacijo ponudnikov, ki je na podlagi drugega odstavka 7. člena ZJN-3 izrecno prepovedana. Takšne zahteve naročnika ne upravičuje niti njegova potreba po servisiranju sistema ter odpravi napak v najkrajšem možnem času, saj zagotavljanje odzivnosti ni nujno pogojeno s sedežem ponudnika, na kar v tej zvezi nakazuje naročnik, še manj pa je pogojeno z izvorom reference. Glede novo določenega merila vlagatelj zatrjuje, da je slednje po vsebini identično referenci ponudnika, ki jo je naročnik določil kot pogoj za sodelovanje. Ob sklicevanju na odločitev Državne revizijske komisije v zadevi št. 018-006/2017 vlagatelj trdi, da je izpodbijano merilo nezakonito, saj ne izkazuje nobene ekonomske prednosti za naročnika. Glede na navedeno vlagatelj predlaga, da se umakne zahteva po predložitvi certifikata pooblaščene institucije, ki izkazuje, da imajo ponudniki pridobljen standard DIN VDE 0834-1:2016-06 in DIN VDE 0834-2:200-04, in se nadomesti z izjavo o skladnosti, da se umakne referenčni pogoj po predložitvi ene reference o dobavi, montaži in servisiranju klicnega in komunikacijskega sistema v zadnjih petih letih v splošni bolnišnici v Sloveniji za najmanj 170 postelj in se oblikuje alternativno, ter da se umakne merilo dodatno predložene reference za dobavo, montažo in servisiranje klicnega centra v splošni bolnišnici v Sloveniji za najmanj 170 postelj. Vlagatelj zahteva tudi povrnitev stroškov postopka pravnega varstva.

    Naročnik je s sklepom z dne 23. 2. 2021 zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljenega, posledično pa je zavrnil tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva. V sklepu naročnik zatrjuje, da je predmet javnega naročila in njegovo kakovost opredelil skladno z vsebino zahtev, ki jih določa predmetni standard, ne upoštevaje pri tem dejstvo, ali gre za nacionalni, evropski ali mednarodni standard, ki ni obvezen v Republiki Sloveniji. V kolikor bi namreč obravnavani standard bil obvezen za izdelke, ki se prodajajo v Republiki Sloveniji, bi ga naročnik moral zahtevati, v konkretnem primeru pa ga naročnik – skladno z 68. členom ZJN-3 – lahko uporabi za določanje tehničnih značilnosti in kakovosti predmeta. Kot to zahteva ZJN-3, je naročnik za izkazovanje zahtevanih lastnosti predmeta javnega naročila dopustil tudi enakovreden standard, prav tako je dopustil predložitev drugega, enakovrednega certifikata, ki ga lahko pripravi katerikoli organ za ugotavljanje skladnosti (ne zgolj nemški VDE). Izjava o skladnosti, ki jo pripravi proizvajalec, po oceni naročnika nima enake dokazne vrednosti kot certifikat. Organ, ki je usposobljen za preverjanje skladnosti, namreč izdelek podvrže seriji različnih testov, da ugotovi njegovo skladnost s standardom, medtem ko sam proizvajalec ne more zagotavljati enakovredne presoje skladnosti s standardom. Za učinkovit nadzor in nepristranske rezultate je pomembno, da nadzor kakovosti opravi neodvisna institucija, ki ni pod pritiski proizvajalca. Nobena izjava o skladnosti proizvajalca po mnenju naročnika ne more nadomestiti certifikata, s katerim neodvisna zunanja institucija potrdi skladnost izdelka z določenim standardom. Po zatrjevanju naročnika vlagatelj tudi zgolj pavšalno zatrjuje, da je edini proizvajalec, čigar blago izpolnjuje vse tehnične zahteve javnega naročila, ponudnik Zettler. Navaja, da je v vmesnem času prejel dve ponudbi, pri čemer je eden od ponudnikov ponudil komunikacijski sistem proizvajalca Schrack, zato trditev vlagatelja o enem možnem ponudniku ne vzdrži. Ker je na podlagi trditev iz zahtevka za revizijo in Priloge 1 razvidno, da vlagatelj z zahtevanim dokazilom ne razpolaga, ta ne izkazuje več aktivne legitimacije oziroma pravnega interesa, saj bi bila vlagateljeva morebitna ponudba nedopustna, zaradi česar pogodba z njim ne bi mogla biti sklenjena. V nadaljevanju (v zvezi z vlagateljevimi navedbami glede domnevne nezakonitosti referenčnega pogoja in merila) zatrjuje, da se kompleksnost klicnih in komunikacijskih sistemov giblje od preproste klicne funkcionalnosti do zapletenih sistemov, ki so usmerjeni v zahteve sodobnih zdravstvenih storitev. Klicni sistemi omogočajo pomoči potrebnim, da izrazijo svojo potrebo po pomoči. Za tovrstne sisteme je značilna različna stopnja nujnosti klica. Če klici zaradi eventuelne ali prepozno prepoznane in neodpravljene okvare niso ustrezno, pravočasno ali pravilno vzpostavljeni, lahko predstavljajo tveganje za uporabnika. Obravnavani standard opisuje okolje, v katerem oseba, ki potrebuje pomoč, slednjo preko klicnega centra tudi dobi, zato je uporaben za sisteme v ustanovah, kot so bolnišnice, domovi za ostarele in starejše občane, domovi za upokojence, negovalne ustanove, forenzične klinike, zapori, domovi za invalide, stranišča za invalide v javnih objektih. Med ustanovami in primeri, v katerih se uporabljajo klicni in komunikacijski sistemi kot način za klicanje v primeru potrebe po pomoči, obstajajo velike razlike. Primerljivost uporabnosti klicnega sistema v socialno varstvenih ustanovah, kot so domovi za starejše občane, ter zdravstvene oskrbe na sekundarnem in terciarnem nivoju, kot so klinični centri in bolnišnice, je zelo omejena, saj so različne tudi potrebe oskrbovancev v teh ustanovah. Upoštevaje specifičnost predmeta konkretnega javnega naročila pri naročniku, ki je splošna bolnišnica, je zahtevana predložitev ene reference o dobavi, montaži in servisiranju klicnega in komunikacijskega sistema v splošno bolnišnico v Sloveniji za najmanj 170 postelj po mnenju naročnika sorazmerna in primerljiva s predmetom javnega naročila. Glede na določene podobnosti med bolnišnico in socialno varstvenim zavodom pa je po oceni naročnika zakonita tudi zahteva po predložitvi ene reference, ki se nanaša na socialno varstveni zavod za najmanj 100 postelj. Vlagatelj tudi zavajajoče sešteva število postelj iz dveh ločeno zahtevanih referenčnih poslov in neutemeljeno navaja, da je referenčni pogoj nesorazmeren, saj uvaja zahtevo, da je ponudnik izvedel sistem za skupno 270 postelj. Namen referenčne zahteve je preverjanje delovanja referenčnega sistema v okolju, enakovrednem okolju naročnika. Ponudnik, ki je že uspešno in kakovostno izvedel servisiranje (in odpravo napak) sistema v Sloveniji, pozna delovanje splošnih bolnišnic v Sloveniji in se tako zaveda odgovornosti hitre in kakovostne odprave napak oziroma izvedbe servisa sistema v slednjih, saj izvajajo življenjsko pomembne funkcije. Glede na to, da je v okviru referenčnega pogoja zahtevano tudi izkazovanje servisiranja, referenčni naročnik iz druge evropske države ne more potrditi oziroma zagotoviti, da bo ponudnik usposobljen izvesti servisiranje sistema v splošni bolnišnici v Sloveniji, torej pri naročniku. Dalje naročnik zatrjuje, da je merilo dodatne reference sorazmerno in povezano s predmetom javnega naročila. Treba je namreč izkazati referenco, ki se med drugim nanaša na montažo in servisiranje sistema, tj. na drugo stopnjo življenjske dobe sistema. Bolj usposobljen ponudnik, ki izkaže dodatno dobavo in uspešno namestitev ter servisiranje sistema v Sloveniji, bo naročniku zagotovil kakovostnejši sistem. Z dodatno referenco tako ponudnik izkazuje uspešno izvedbo, s tem pa višjo kakovost sistema in višjo kakovost izvedenih storitev. Po oceni naročnika, ob upoštevanju navedenega, zahtevku za revizijo ni mogoče ugoditi.

    Naročnik je dne 25. 2. 2021 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo iz postopka oddaje javnega naročila in iz predrevizijskega postopka.

    Vlagatelj se je z vlogo z dne 26. 2. 2021 opredelil do navedb naročnika iz odločitve o zavrnitvi zahtevka za revizijo. V navedeni vlogi vztraja pri pravovarstvenem predlogu in pri vseh očitkih ter dokazih iz zahtevka za revizijo, poleg tega pa se dodatno opredeljuje do posameznih naročnikovih navedb.

    Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

    Državna revizijska komisija je najprej obravnavala med strankama nastali spor o tem, ali je naročnik, ki je zahteval, da mora biti predmet javnega naročila (tj. klicni in komunikacijski sistem) skladen s standardom DIN VDE 0834-1:2016-06 in DIN VDE 0834-2:200-04 ali enakovrednim, ravnal v skladu z določbami ZJN-3, ko je kot edino možno dokazilo za dokazovanje izpolnjevanja te zahteve dopustil zgolj certifikat (poročilo o preizkusu), ki ga pripravi organ za ugotavljanje skladnosti, ali potrdilo, ki ga izda tak organ.

    Pred vsebinsko obravnavo nastalega spora Državna revizijska komisija pojasnjuje, da so pomisleki naročnika glede umanjkanja aktivne legitimacije vlagatelja neutemeljeni. Med strankama ni sporno, da vlagatelj certifikata (poročila o preizkusu), ki ga pripravi organ za ugotavljanje skladnosti, ali potrdila, ki ga izda tak organ, nima. Ker pa je med strankama spor prav glede vprašanja, ali bi ga vlagatelj za oddajo dopustne ponudbe skladno z ZJN-3 sploh moral imeti, vlagatelju ni mogoče odreči drugega elementa aktivne legitimacije (tj. možnosti nastanka škode; prim. prvo alinejo prvega odstavka 14. člena ZPVPJN), ker omenjenega certifikata nima, kot to meni naročnik. Dejstvo, da vlagatelj navedenega certifikata nima, je namreč – glede na vsebino konkretnega spora – ena od okoliščin, relevantnih za vsebinsko presojo zahtevka za revizijo, in ne okoliščina, ki bi bila relevantna za ugotavljanje (ne)obstoja procesnih predpostavk. Ker so procesne predpostavke po oceni Državne revizijske komisije v konkretnem primeru izpolnjene, je Državna revizijska komisija v nadaljevanju obravnavala med strankama nastali spor glede naročnikove zahteve po predložitvi certifikata (poročila o preizkusu), ki ga pripravi organ za ugotavljanje skladnosti, ali potrdila, ki ga izda tak organ.

    Naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila navede tehnične specifikacije (prim. prvi odstavek 68. člena ZJN-3), s katerimi opiše predmet javnega naročanja. Sladno s točko b) petega odstavka 68. člena ZJN-3 se lahko tehnične specifikacije določijo tudi s sklicevanjem na tehnične specifikacije in po prednostnem vrstnem redu na nacionalne standarde, ki so prevzeti po evropskih standardih, evropske tehnične ocene oziroma evropski ocenjevalni dokument, če se ta uporabi kot podlaga za izdajo evropske tehnične ocene, skupne tehnične specifikacije, mednarodne standarde, druge tehnične referenčne sisteme, ki jih določijo evropski organi za standardizacijo, ali, če teh ni, na nacionalne standarde, nacionalna tehnična soglasja ali nacionalne tehnične specifikacije, povezane s projektiranjem, izračunom in izvedbo gradenj ter uporabo blaga, pri čemer se pri vsakem sklicevanju navede tudi »ali enakovredni«.

    ZJN-3 v 68. členu poleg pravil v zvezi z načini določitve ter oblikovanja tehničnih specifikacij določa tudi pravila glede dokazovanja izpolnjevanja tehničnih specifikacij. Skladno z devetim odstavkom 68. člena ZJN-3 mora ponudnik v svoji ponudbi z vsemi ustreznimi sredstvi, vključno s tistimi iz 70. člena ZJN-3, dokazati, da gradnja, blago ali storitev, ki je skladna s standardom, izpolnjuje zahteve glede delovanja ali funkcionalnosti, ki jih je določil naročnik. Sedmi odstavek 68. člena ZJN-3 določa, da kadar naročnik uporabi možnost sklicevanja na tehnične specifikacije iz b) točke petega odstavka tega člena, ponudbe ne sme zavrniti z obrazložitvijo, da ponujene gradnje, blago ali storitve niso skladne z zahtevanimi tehničnimi specifikacijami, če ponudnik v svoji ponudbi na kakršen koli ustrezen način, vključno z načini dokazovanja iz 70. člena tega zakona, dokaže, da predlagane rešitve enako izpolnjujejo zahteve, določene v tehničnih specifikacijah. Naročnik lahko skladno s prvim odstavkom 70. člena ZJN-3 zahteva, da gospodarski subjekti kot dokazilo o skladnosti s tehničnimi specifikacijami, merili za oddajo javnega naročila, pogoji o sodelovanju ali posebnimi pogoji za izvedbo javnega naročila predložijo poročilo o preizkusu, ki ga pripravi organ za ugotavljanje skladnosti, ali potrdilo, ki ga izda tak organ. Skladno s tretjim odstavkom 70. člena ZJN-3 mora naročnik sprejeti druga ustrezna dokazila, ki niso navedena v prvem odstavku 70. člena ZJN-3, na primer tehnično dokumentacijo proizvajalca, kadar določen gospodarski subjekt nima dostopa do potrdil ali poročil o preizkusih iz prvega odstavka tega člena ali jih ne more pridobiti v ustreznih rokih, pod pogojem, da ni odgovoren za to, da nima dostopa, ter pod pogojem, da gospodarski subjekt s tem dokaže, da gradnje, blago ali storitve, ki jih zagotavlja, izpolnjujejo tehnične specifikacije, merila za oddajo naročila ali pogoje za izvedbo naročila.

    Kakor pravilno zatrjuje vlagatelj, je naročnik v obravnavanem primeru na več mestih dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila zahteval skladnost predmeta javnega naročila s standardom DIN VDE 0834-1:2016-06 in DIN VDE 0834-2:200-04, kot dokazilo pa določil certifikat (poročilo o preizkusu), ki ga pripravi organ za ugotavljanje skladnosti, ali potrdilo, ki ga izda tak organ.

    Tako je npr. pod točko »Tehnične zahteve« poglavja »3. Tehnične, strokovne in ostale zahteve naročnika« določil, da mora biti sistem izdelan v skladu s standardom, ki ureja delovanje področje klicnih in komunikacijskih sistemov (DIN VDE 0834-1:2016-06 in DIN VDE 0834-2:200-04). Dalje je v okviru podtočke »Dodatne zahteve naročnika«, vsebovane pod točko »Tehnične zahteve«, navedel, da mora biti sistem izdelan v skladu s standardom, ki ureja področje klicnih in komunikacijskih sistemov (DIN VDE 0834-1:2016-06 in DIN VDE 0834-2:200-04), kot dokazilo pa določil »priložen zahtevan standard«.

    V zvezi z zahtevo po skladnosti predmeta javnega naročila s standardom, vključno z zahtevo glede dokazila, je naročnik prek portala javnih naročil prejel več vprašanj oziroma opozoril (gl. npr. vprašanja in odgovore, objavljene dne 1. 2. 2021 ob 8.25 uri in dne 4. 2. 2021 ob 11.21 uri). Kot izhaja iz vsebine naročnikovih odgovorov, je naročnik glede skladnosti s standardom DIN VDE 0834-1:2016-06 in DIN VDE 0834-2:200-04 vztrajal pri postavljeni zahtevi (dopustil je sicer tudi enakovreden standard), vztrajal pa je tudi pri zahtevi po predložitvi (izključno) certifikata (poročila o preizkusu), ki ga pripravi organ za ugotavljanje skladnosti, ali potrdila, ki ga izda tak organ (gl. zlasti odgovor naročnika z dne 1. 2. 2021, objavljen pod točko 2).

    Med strankama ni sporno, da je treba določbe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, v okviru katerih je določeno zahtevano dokazilo za dokazovanje skladnosti ponujenega klicnega in komunikacijskega sistema s standardom DIN VDE 0834-1:2016-06 in DIN VDE 0834-2:200-04 ali enakovrednim, razlagati na način, da naročnik kot edino možno dokazilo dopušča zgolj certifikat (poročilo o preizkusu), ki ga pripravi organ za ugotavljanje skladnosti, ali potrdilo, ki ga izda tak organ, ob preučitvi zgoraj navedenih določb in vprašanj ter odgovorov na portalu javnih naročil pa se s takšno razlago strinja tudi Državna revizijska komisija.

    Vlagatelj v zahtevku za revizijo ne nasprotuje zahtevi po skladnosti klicnega in komunikacijskega sistema s standardom DIN VDE 0834-1:2016-06 in DIN VDE 0834-2:200-04 ali enakovrednim, saj – enako kot naročnik – tudi sam ocenjuje, da navedeni standard predstavlja dobro prakso na področju klicnih in komunikacijskih sistemov, zahtevam katerega je smiselno slediti. Vlagatelj tako nasprotuje (zgolj) naročnikovi zahtevi po predložitvi certifikata (poročila o preizkusu), ki ga pripravi organ za ugotavljanje skladnosti, ali potrdila, ki ga izda tak organ, kot edinega možnega dokazila, ki ga naročnik dopušča za dokazovanje skladnosti z zahtevami standarda. Vlagatelj namreč certifikata nima, postopek pridobitve slednjega pa, kot navaja v opredelitvi do navedb naročnika, traja več kot eno leto. Kljub temu vlagatelj meni, da je mogoče skladnost z zahtevami navedenega standarda dokazati tudi z drugimi ustreznimi dokazili, npr. z izjavo proizvajalca o skladnosti z zahtevanim standardom, s čimer pa se naročnik ne strinja. Po zatrjevanju naročnika izjava o skladnosti, ki jo izda proizvajalec sam, ne more nadomestiti certifikata, s katerim zunanja neodvisna strokovna institucija potrdi skladnost izdelka z določenim standardom. Proizvajalec je namreč, tako naročnik, v prvi vrsti zainteresiran za to, da bi svoj izdelek prodal v čim večjem številu in četudi je takšna izjava dana pod materialno in kazensko odgovornostjo, lahko naročnik še vedno dvomi v njeno verodostojnost ter vsebino. Poleg tega proizvajalec sam, po mnenju naročnika, ne more zagotoviti istega nivoja preverjanja skladnosti kakor strokovna, za to usposobljena institucija.

    Ob upoštevanju predstavljenih navedb Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik z utemeljevanjem, zakaj je zgolj certifikat mogoče šteti kot edino ustrezno dokazilo za dokazovanje skladnosti z zahtevami standarda DIN VDE 0834-1:2016-06 in DIN VDE 0834-2:200-04 ali enakovrednega, v bistvu zatrjuje, da v obravnavanem primeru že na načelni ravni dokazil, ki izvirajo iz sfere proizvajalca, npr. izjave o skladnosti, ni mogoče šteti za »druga ustrezna dokazila« v smislu tretjega odstavka 70. člena ZJN-3.

    Navedenemu Državna revizijska komisija ne more pritrditi. Iz določb prvega odstavka 70. člena ZJN-3 res izhaja, da lahko naročnik za dokazovanje zahtevanih lastnosti blaga določi predložitev poročil o preizkusih ali potrdil, ki jih pripravijo oziroma izdajo organi za ugotavljanje skladnosti. Državna revizijska komisija se torej strinja z naročnikom, da zakonska podlaga za zahtevo po predložitvi certifikata kot dokazila, s katerim se dokazuje skladnost predmeta javnega naročila s standardom DIN VDE 0834-1:2016-06 in DIN VDE 0834-2:200-04 ali enakovrednim, nedvomno obstaja. Vendar po drugi strani ne gre prezreti tretjega odstavka 70. člena ZJN-3, ki naročniku obenem nalaga tudi, da mora pod določenimi pogoji sprejeti tudi druga ustrezna dokazila, ki niso navedena v prvem odstavku tega člena, na primer tehnično dokumentacijo proizvajalca.

    ZJN-3 torej v tretjem odstavku 70. člena, ki ga izpostavlja že naročnik sam, kot druga ustrezna dokazila primeroma določa tehnično dokumentacijo proizvajalca. Tehnična dokumentacija proizvajalca v svojem bistvu pomeni izjavo proizvajalca o tehničnih lastnostih blaga (prim. npr. odločitve Državne revizijske komisije v zadevah št. 018-19/2016, 018-33/2017, 018-066/2020). Čeprav je na načelni ravni mogoče razumeti pomisleke naročnika, da je strokovna institucija, ki se ukvarja z ugotavljanjem skladnosti, vključno s kalibracijo, preskušanjem, potrjevanjem in pregledovanjem, (načeloma) lahko v večji meri kot proizvajalec usposobljena za ocenjevanje skladnosti z določenim standardom, pa je po drugi strani treba upoštevati, da je presojo glede možnih dokazil o skladnosti s tehničnimi specifikacijami opravil že zakonodajalec sam, kar pa je v konkretnem primeru bistveno. Ker je torej že zakonodajalec dopustil, da lahko ponudnik (pod določenimi pogoji) skladnost z zahtevami določenega standarda v ponudbi dokaže (tudi) s tehnično dokumentacijo proizvajalca, se Državna revizijska komisija ne more strinjati z naročnikom, da izjava proizvajalca o skladnosti v konkretnem primeru ne more imeti enake dokazne vrednosti kot certifikat, posledično pa ne more biti dopuščena kot ustrezno dokazilo. To še toliko bolj velja ob dejstvu, da naročnik svoje navedbe o neustreznosti izjave proizvajalca o skladnosti v celoti utemeljuje zgolj na splošnem izhodišču, da ima certifikat, ki ga po zatrjevanju naročnika izda zunanja strokovna institucija, že na načelni ravni večjo dokazno vrednost kot izjava proizvajalca o skladnosti, pri tem pa ne pojasni, katere konkretno so tiste zahteve oziroma ukrepi iz okvira standarda DIN VDE 0834-1:2016-06 in DIN VDE 0834-2:200-04, ki jih po njegovem mnenju ni mogoče ustrezno potrditi z izjavo proizvajalca o skladnosti in zakaj.

    Ob upoštevanju dejstva, da ZJN-3 v tretjem odstavku 70. člena naročniku za dokazovanje zahtevanih lastnosti blaga – poleg poročil o preizkusih ali potrdil, ki jih pripravijo oziroma izdajo organi za ugotavljanje skladnosti – (pod določenimi pogoji) nalaga tudi dolžnost sprejema drugih ustreznih dokazil, bi moral naročnik za dokazovanje skladnosti ponujenega klicnega in komunikacijskega sistema s standardom DIN VDE 0834-1:2016-06 in DIN VDE 0834-2:200-04 (ali enakovrednim), za katerega se stranki strinjata, da v Republiki Sloveniji ni obvezen, vlagatelj pa ga nima pridobljenega in ga v času do oddaje ponudbe niti ne more pridobiti (čemur naročnik v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, niti ne nasprotuje), dopustiti tudi druga ustrezna dokazila. Ker jih ni, je naročnik kršil tretji odstavek 70. člena ZJN-3 ter s tem neupravičeno omejil konkurenco med ponudniki (prim. 5. člen ZJN-3), kar mu očita tudi vlagatelj.

    Ob upoštevanju dejstva, da je Državna revizijska komisija navedbam vlagatelja o kršitvi naročnika pri določitvi dokazil za dokazovanje skladnosti ponujenega klicnega in komunikacijskega sistema z zahtevanim standardom ugodila že na podlagi obrazloženega, se v nadaljevanju ni opredeljevala do navedb strank v zvezi s tem, za kakšne vrste standard gre v primeru standarda DIN VDE 0834-1:2016-06 in DIN VDE 0834-2:200-04 in kateri organ izdaja certifikate o skladnosti z njim, kot tudi ne do navedb v zvezi s tem, katera dokazila se za dokazovanje zahtev navedenega standarda zahtevajo v nemških bolnišnicah ter koliko ponudb je naročnik v obravnavanem postopku prejel. Iz istega razloga se Državna revizijska komisija ni opredeljevala do navedb strank v zvezi s tem, ali je naročnik povzročil nedoslednost in razhajanje med posameznimi tehničnimi zahtevami ter dokazili, ko je predložitev certifikata za izkazovanje tehničnih zahtev določil le za fazo izdelave opreme, ne pa tudi za fazo vgradnje opreme, niti se ni opredeljevala do navedb v zvezi s tem, ali naročnik z zahtevo po predložitvi certifikata res favorizira proizvajalca Zettler. Vse omenjene navedbe so bile namreč usmerjene v utemeljevanje iste, že ugotovljene kršitve naročnika (tj. določitve obravnavanega dokazila v nasprotju z ZJN-3), zato odločitve Državne revizijske komisije ne bi več mogle spremeniti, s tem pa tudi ne vplivati na vlagateljev pravni položaj v postopku. Ker Državna revizijska komisija predstavljenih navedb po vsebini ni obravnavala, tudi dokazov v zvezi z njimi ni izvajala.

    V nadaljevanju je Državna revizijska komisija obravnavala med strankama nastali spor glede vprašanja, ali je naročnik pogoj za sodelovanje, ki se nanaša na tehnično in strokovno sposobnost, določil v skladu z ZJN-3.

    Naročnik ima na podlagi prvega odstavka 76. člena ZJN-3 možnost, da določi objektivna pravila in pogoje za sodelovanje, ki se lahko nanašajo na: a) ustreznost za opravljanje poklicne dejavnosti, b) ekonomski in finančni položaj ter c) tehnično in strokovno sposobnost. Glede tehnične in strokovne sposobnosti lahko naročnik skladno z desetim odstavkom 76. člena ZJN-3 določi zahteve, s katerimi zagotovi, da imajo gospodarski subjekti potrebne človeške in tehnične vire ter izkušnje za izvajanje javnega naročila v skladu z ustreznim standardom kakovosti. Naročnik lahko zahteva zlasti, da imajo gospodarski subjekti zadostne izkušnje, ki jih izkažejo z ustreznimi referencami iz prejšnjih naročil. Tehnične sposobnosti gospodarskega subjekta, ki jih naročnik preverja v skladu s 76. členom ZJN-3, lahko gospodarski subjekt glede na vrsto, količino ali pomen ter uporabo gradenj, blaga ali storitev izkaže na enega ali več načinov, med drugim tudi s seznamom najpomembnejših dobav blaga ali opravljenih storitev v zadnjih treh letih skupaj z zneski, datumi in navedbo javnih ali zasebnih naročnikov.

    Med strankama postopka ni sporno, potrjeno pa je tudi z vpogledom na portal javnih naročil, da je naročnik na podlagi vprašanja oziroma opozorila enega od potencialnih ponudnikov v okviru odgovora, na portalu javnih naročil objavljenega dne 4. 2. 2021 ob 8.26 uri, spremenil pogoj za sodelovanje iz tretje alineje točke a) poglavja »VIII. Pogoji za sodelovanje«, ki se po spremembi glasi:

    »Pogoj za sodelovanje na tem javnem razpisu je predložitev ene (1) reference o dobavi, montaži in servisiranju klicnega in komunikacijskega sistema v zadnjih petih letih v Splošno bolnišnico v Sloveniji za najmanj 170 postelj ter ene (1) reference o dobavi, montaži in servisiranju klicnega in komunikacijskega sistema v zadnjih petih letih v socialno varstvenem zavodu za najmanj 100 postelj.«

    V zvezi s citiranim referenčnim pogojem se Državna revizijska komisija ne more strinjati z vlagateljem, da je ta nesorazmeren predmetu javnega naročila, ker da uvaja zahtevo po dobavi, montaži in servisiranju klicnega ter komunikacijskega sistema za (skupno) 270 postelj. Naročnik ima namreč prav, ko opozarja, da sta v okviru izpodbijanega referenčnega pogoja zahtevani dve različni, druga od druge neodvisni referenci, ena za 170 postelj in ena za 100 postelj, ki ju je treba (ob umanjkanju v tej zvezi podanih navedb vlagatelja) med seboj obravnavati ločeno. Ker se klicni in komunikacijski sistem, ki je predmet javnega naročila, v konkretnem primeru vgrajuje za 175 postelj, zgolj na podlagi števila postelj ni mogoče zaključiti, da je s predmetom javnega naročila nesorazmerna bodisi referenca, ki se nanaša na 170 postelj, bodisi referenca, ki se nanaša na 100 postelj. Ob dejstvu, da vlagatelj ne pojasni, zakaj bi bilo po njegovem mnenju v konkretnem primeru treba število postelj po dveh različnih in medsebojno ločenih referencah sešteti, ta seštevek (in ne števila postelj po posamezni referenci) pa upoštevati kot relevantnega pri presoji zatrjevanih kršitev naročnika, pri čemer tudi ne zatrjuje, da bi bilo nesorazmerno samo število zahtevanih referenc, njegovim navedbam o nesorazmernosti referenčnega pogoja ni mogoče slediti.

    Vendar Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagatelju uspelo utemeljiti, zakaj je – v okoliščinah konkretnega primera – neutemeljeno razlikovanje referenc glede na vrsto ustanov, v katerih so bile pridobljene (splošne bolnišnice v Sloveniji in socialno varstveni zavodi), medtem ko naročniku, nasprotno, ni uspelo utemeljiti objektivno opravičljivih razlogov za takšno razlikovanje.

    Državna revizijska komisija je že večkrat zapisala (prim. npr. odločitve v zadevah št. 018-179/2016, 018-233/2016, 018-70/2017, 018-83/2017, 018-250/2017, 018-050/2018), da je referenca, kakor navaja že naročnik, po svoji naravi dokazilo o tem, da je ponudnik sposoben izvesti javno naročilo v zahtevanem obsegu in kvaliteti, saj z njo dokazuje, da je v preteklosti istovrstna oziroma primerljiva dela že uspešno opravil. Na podlagi dejstva, da je ponudnik (vsaj) enkrat že uspešno izvedel primerljivo naročilo, je mogoče sklepati, da ima ustrezno znanje, opremo in izkušnje, potrebne za izvedbo javnega naročila.

    V obravnavanem primeru je vsebina opravil, ki jih je treba izvesti v okviru javnega naročila, primerljiva vsebini opravil obeh zahtevanih referenc – tako v primeru javnega naročila kot v primeru referenc namreč obsega dobavo, montažo in servisiranje klicnega ter komunikacijskega sistema, le da se ta v primeru referenc razlikuje glede na vrsto ustanov, v katerih so bila ta opravila izvedena.

    Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da se sistem, ki se vgradi v bolnišnico, v ničemer ne razlikuje od istega sistema, ki se vgradi v socialno varstveni zavod. Iz navedenega – ob upoštevanju pomena reference – tako izhaja trditev, da je ponudnik, ki je že uspešno vgradil določen klicni ter komunikacijski sistem v bolnišnico, uspešno pa je izvajal tudi servisiranje tega sistema, v enaki meri usposobljen tudi za vgradnjo ter servisiranje istega sistema v socialno varstvenem zavodu, in obratno.

    V tej zvezi naročnik navaja, da med ustanovami, v katerih se za klice v primeru potrebe po pomoči oskrbovancev uporabljajo klicni in komunikacijski sistemi (npr. bolnišnice, domovi za ostarele in starejše občane, negovalne ustanove, forenzične klinike, zapori, domovi za invalide), obstajajo velike razlike. Po zatrjevanju naročnika so namreč nivo potrebe po pomoči, organizacijska struktura, obseg, velikost ipd. med ustanovami zelo različni, različni pa so tudi predvideni postopki, njihova zahtevnost itn. Tako ima npr. zapor po oceni naročnika povsem drugo specifiko in zahtevnost od večine zdravstvenih ustanov. Zaporniki imajo lahko, po mnenju naročnika, enako potrebo po izražanju klica na pomoč v nujnih primerih, vendar so, tako naročnik, v teh primerih pazniki tisti, ki se odzivajo in po internih protokolih nudijo potrebno pomoč. Dom za starejše občane je po oceni naročnika primer ustanove, ki nudi nego ter osnovno pomoč oskrbovancem s širokim spektrom potreb – od tistih, ki ne potrebujejo skoraj nobene oskrbe, do oskrbovancev, ki potrebujejo mnogo več pozornosti in nege. Po drugi strani je po zatrjevanju naročnika bolnišnica ustanova, v kateri se zdravstvena oskrba pacientov zagotavlja na višjem nivoju ter zahteva najvišjo in najhitrejšo stopnjo odzivnosti zdravstvenega osebja.

    Iz povzetih navedb izhaja, da naročnik razlikovanje med referencami v zvezi s klicnim in komunikacijskim sistemom glede na vrsto ustanov utemeljuje zlasti na razliki v potrebah oskrbovancev, ki so v teh ustanovah nastanjeni, te razlike v potrebah pa naj bi vplivale tudi na različne potrebe v zvezi s funkcionalnostjo sistemov glede na vrste ustanov, od najpreprostejših oblik klicnih sistemov v straniščih za invalide v javnih objektih do najzahtevnejših oblik v bolnišnicah.

    Vendar pa te naročnikove navedbe, tudi če bi bile dokazane (pa niso, saj v zvezi z njimi ni podanih dokaznih predlogov), še vedno ne bi omajale vlagateljeve trditve, da se sistem, ki se vgradi v splošno bolnišnico, v ničemer ne razlikuje od istega sistema, ki se vgradi v socialno varstveni zavod, s čimer vlagatelj nasprotuje razlikovanju referenc glede na vrsto ustanov. Naročnik pri utemeljevanju razlogov za dopustnost takšnega razlikovanja namreč spregleda, da med okoliščinami, ki naj bi bile relevantne za razlikovanje med referencami, pridobljenimi v bolnišnicah na eni strani in socialno varstvenih zavodih na drugi, že sam navaja tudi okoliščine, ki takšnega razlikovanja ne utemeljujejo. Razlike v velikosti ustanov, njihovi organizacijski strukturi, načinu izvajanja storitev ipd., ki jih kot relevantne navaja naročnik sam, namreč ne utemeljujejo nujno razlike med posameznimi vrstami ustanov, pač pa so značilne (tudi) za razlikovanje znotraj iste vrste ustanov. Razlike v velikosti in organizacijski strukturi tako obstajajo tudi med bolnišnicami samimi, naročnik pa ne predstavi nobenega argumenta, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da so nujno značilne za razlikovanje med vrstami ustanov. Zato ni nemogoč položaj, ko bo določena bolnišnica (ne glede na potrebe oskrbovancev) nabavila enak klicni in komunikacijski sistem kot določen socialno varstveni zavod, npr. dom za starejše občane. Čeprav na opisani položaj v zahtevku za revizijo opozarja tudi vlagatelj, naročnik ne pojasni, zakaj naj bi bil po njegovem mnenju ponudnik, ki je določen klicni in komunikacijski sistem montiral in servisiral v splošni bolnišnici, za izvedbo obravnavanega javnega naročila bolj usposobljen od ponudnika, ki je enak sistem montiral in servisiral v socialno varstvenem zavodu.

    Medtem ko naročnik na eni strani zatrjuje, da med bolnišnico in socialno varstvenim zavodom obstajajo razlike, relevantne za razlikovanje referenc glede na vrsto ustanov, v katerih so bile pridobljene, na drugi strani sam navaja, da je glede na določene podobnosti med bolnišnico in socialno varstvenim zavodom kot ustanovama določil, da lahko ponudnik svojo usposobljenost dokaže tudi s predložitvijo ene reference o dobavi, montaži in servisiranju klicnega ter komunikacijskega centra v socialno varstvenem zavodu. V zvezi s to navedbo Državna revizijska komisija najprej pojasnjuje, da naročnik referenc, pridobljenih v omenjenih ustanovah, ne zahteva alternativno (kot bi bilo mogoče razumeti naročnika), temveč kumulativno. Poleg tega ne gre spregledati, da naročnik z zatrjevanjem podobnosti med bolnišnico in socialno varstvenim zavodom, s katero utemeljuje določitev reference, pridobljene v socialno varstvenem zavodu (ki jo zahteva kot obvezno), sam nasprotuje lastnim navedbam o tem, da med bolnišnico in socialno varstvenim zavodom obstajajo relevantne razlike, ki da utemeljujejo diferenciacijo med referencami glede na vrsto ustanov. Da je naročnik sam s sabo v nasprotju, še toliko bolj velja ob upoštevanju njegovih navedb, da standard DIN VDE, ki ga zahteva v zvezi s ponujenim klicnim in komunikacijskim sistemom, opisuje okolje, v katerem oseba, ki potrebuje pomoč, slednjo preko tega sistema tudi dobi, in je zato uporaben v vseh ustanovah, kot so bolnišnice, domovi za ostarele ter starejše občane, domovi za upokojence, negovalne ustanove, forenzične klinike, zapori, domovi za invalide, stranišča za invalide v javnih objektih.

    Glede na nasprotujoče si (in neizkazane) navedbe naročnika, ki v zvezi z zahtevanima referencama na eni strani utemeljuje obstoj relevantnih razlik med bolnišnico ter socialno varstvenim zavodom, na drugi strani pa – glede iste materije – zatrjuje obstoj podobnosti med njima, ni mogoče zaključiti, da je naročnik v konkretnem primeru uspel utemeljiti obstoj objektivno opravičljivih razlogov za razlikovanje med referencami, pridobljenimi v bolnišnici, in referencami, pridobljenimi v socialno varstvenem zavodu. O dejstvu, da bi naročnik objektivno opravičljive razloge v konkretnem primeru moral izkazati, ne more biti dvoma, saj naročnik ne zanika vlagateljeve navedbe, da v referenčnem obdobju (zadnjih 5 let) nobena od 10 obstoječih splošnih bolnišnic v Sloveniji ni menjala sestrskega klicnega sistema na način, da bi bila omogočena konkurenca med ponudniki, zaradi česar je to navedbo, ki ustvarja podlago za ugotovitev o omejevanju konkurence med ponudniki (prim. 5. člen ZJN-3), treba šteti za nesporno.

    Med strankama tudi ni sporno, prav tako pa je razvidno iz vsebine obravnavanega referenčnega pogoja, da naročnik v primeru reference, ki se nanaša na splošno bolnišnico, zahteva, da je ta pridobljena v Republiki Sloveniji, medtem ko se referenca, pridobljena v EU, ne priznava. Državna revizijska komisija se strinja z vlagateljevo navedbo, da je takšna zahteva, ki preprečuje, da bi ponudniki usposobljenost za izvedbo javnega naročila izkazali z istovrstnimi oziroma primerljivimi deli, izvedenimi v drugih evropskih državah, diskriminatorna, s tem pa v nasprotju s 7. členom ZJN-3. Ta v prvem odstavku določa, da mora naročnik zagotoviti, da med ponudniki na vseh stopnjah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov ni razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila. Drugi odstavek 7. člena ZJN-3 pa naročniku nalaga, da zagotovi, da ne ustvarja okoliščin, ki pomenijo krajevno, stvarno ali osebno diskriminacijo ponudnikov, diskriminacijo, ki izvira iz klasifikacije dejavnosti, ki jo opravlja ponudnik, ali drugo diskriminacijo.

    Iz navedenih določb ZJN-3 torej izhaja tudi prepoved krajevne diskriminacije, ki jo naročnik v konkretnem primeru s priznavanjem referenc, pridobljenih izključno v Republiki Sloveniji, krši. Takšnega zaključka ne morejo spremeniti pavšalne in neizkazane trditve naročnika o tem, da je mogoče zgolj za splošno bolnišnico v Republiki Sloveniji govoriti o istovrstnosti okolja, v katerem bo nameščen zahtevani klicni in komunikacijski center, in da je mogoče zgolj za splošno bolnišnico v Sloveniji zagotoviti, da ima način poslovanja, primerljiv naročnikovemu. Naročnik namreč ne pojasni, v čem konkretno je npr. način poslovanja oziroma sistem delovanja splošne bolnišnice v Zvezni republiki Nemčiji do tolikšne mere drugačen od tistega v splošni bolnišnici v Republiki Sloveniji, da upravičuje razlikovanje po izvoru oziroma kraju pridobitve reference. Da bi naročnik navedeno moral pojasniti, še toliko bolj velja ob dejstvu, da – po drugi strani – sam zahteva skladnost ponujenega klicnega in komunikacijskega sistema s standardom DIN VDE 0834-1:2016-06 in DIN VDE 0834-2:200-04 (ali enakovrednim), za katerega med strankama ni sporno, da predstavlja nemški nacionalni standard. Državna revizijska komisija sicer lahko razume naročnika, da ga pri izvedbi javnega naročila skrbijo tako pravočasna odprava napak ter izvedba servisiranja kot tudi način komunikacije v primeru jezika ponudnikov, drugačnega od naročnikovega. Vendar pa je mogoče vse te pomisleke rešiti drugače (npr. z zahtevo glede odzivnega časa v primeru napak, z zahtevami glede časovnih okvirjev servisiranja) kot z zahtevo po referenci, ki je morala biti pridobljena v Republiki Sloveniji, za katero naročnik v konkretnem primeru objektivno opravičljivih razlogov ne uspe utemeljiti. Iz naročnikovih navedb namreč ne izhaja konkreten in prepričljiv odgovor, zakaj naj bi bil določen ponudnik, ki je uspešno dobavil, montiral in servisiral klicni ter komunikacijski sistem v splošni bolnišnici v Sloveniji, bolj usposobljen za izvedbo javnega naročila kot ponudnik, ki je isti komunikacijski sistem uspešno dobavil, montiral in servisiral npr. v splošni bolnišnici v Nemčiji.

    Glede na ugotovljeno Državna revizijska komisija zaključuje, da je naročnik referenčni pogoj, v okviru katerega je zahteval predložitev ene reference o dobavi, montaži in servisiranju klicnega in komunikacijskega sistema v zadnjih petih letih v splošni bolnišnici v Sloveniji za najmanj 170 postelj, ter ene reference o dobavi, montaži in servisiranju klicnega in komunikacijskega sistema v zadnjih petih letih v socialno varstvenem zavodu za najmanj 100 postelj, določil v nasprotju v določbo 76. člena ZJN-3 v povezavi s 6. in 7. členom ZJN-3.

    Dalje gre na podlagi preučitve objav na portalu javnih naročil pritrditi vlagatelju, da je naročnik z odgovorom, objavljenim dne 4. 2. 2021 ob 8.26 uri, spremenil (tudi) merilo za oddajo javnega naročila, in sicer je določil:

    »Naročnik spreminja točko IX. Razpisne dokumentacije: MERILO ZA IZBOR
    Za izbor najugodnejšega ponudnika bo uporabljeno naslednje merilo:

    Ponujena cena: 90 točk
    Dodatno predložena referenca za dobavo, montažo in servisiranje klicnega sistema v splošni bolnišnici v Sloveniji za najmanj 170 postelj 10 točk
    Skupaj: 100 točk.«

    Vlagatelj v zahtevku za revizijo navedeno merilo izpodbija v delu, ki se nanaša na dodatno predloženo referenco za dobavo, montažo in servisiranje klicnega sistema v splošni bolnišnici v Sloveniji. Med strankama ni sporno, da je navedeno merilo po vsebini identično eni od referenc, ki jo naročnik zahteva že v okviru (spremenjenega) referenčnega pogoja. Med strankama je tako sporno, ali izpodbijano merilo v konkretnem primeru za naročnika predstavlja določeno ekonomsko prednost oziroma korist, zlasti ob upoštevanju dejstva, da je naročnik po vsebini enako referenco zahteval že v okviru pogojev za sodelovanje.

    Državna revizijska komisija je nemalokrat zapisala (glej npr. odločitve v zadevah št. 018-164/2014, 018-226/2014, 018-006/2017), da predstavlja merilo element za vrednotenje in medsebojno primerjanje ponudb. Merilo je torej vnaprej podan razlikovalni znak, na podlagi katerega naročnik razvršča ponudbe od najbolj do najmanj ugodne, upoštevajoč pri tem cenovne oziroma stroškovne vidike (v morebitni povezavi s kriteriji, ki se nanašajo na kakovost ter na okoljske ali socialne vidike), ki bi mu jih prinesla izbira določene ponudbe.

    V tem smislu je potrebno razlikovati med pogoji za ugotavljanje sposobnosti posameznih ponudnikov in merili za izbiro najugodnejše ponudbe. Medtem ko so pogoji absolutni in kot taki izločitvene narave, so merila relativna, saj se lahko na njihovi podlagi vsak posamezni ponudnik glede na preostale ponudnike bolj ali manj približa pričakovanim koristim, ki jih naročnik zasleduje z izvedbo javnega naročila. Posledično morajo biti merila oblikovana tako, da omogočajo ugotovitev ekonomsko najugodnejše ponudbe.

    V skladu z drugim odstavkom 84. člena ZJN-3 se ekonomsko najugodnejšo ponudbo ugotovi na podlagi cene ali stroškov, ob uporabi pristopa stroškovne učinkovitosti, na primer z izračunom stroškov v življenjski dobi, kot ga določa 85. člen ZJN-3, in lahko zajema tudi najboljše razmerje med ceno in kakovostjo, ocenjeno na podlagi meril, ki se nanašajo na kakovost ter okoljske ali socialne vidike, povezane s predmetom javnega naročila.

    Določitev posameznih meril, na podlagi katerih bo naročnik v konkretnem primeru poiskal najboljše razmerje med ceno in kakovostjo, je prepuščena naročniku, saj jih zakon našteva zgolj primeroma. Takšna merila lahko v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZJN-3 npr. vključujejo: a) kakovost, vključno s tehničnimi prednostmi, estetske in funkcionalne lastnosti, dostopnost, oblikovanje, prilagojeno vsem uporabnikom, socialne, okoljske in inovativne značilnosti ter trgovanje in z njim povezane pogoje, b) organiziranost, usposobljenost in izkušenost osebja, ki bo izvedlo javno naročilo (vendar le, če lahko kakovost osebja bistveno vpliva na raven izvedbe javnega naročila), c) poprodajne storitve, tehnično pomoč in pogoje dobave, kot so datum dobave ali dokončanja del, postopek dobave ali izvedbe in trajanje dobav ali del.

    Najprej gre ugotoviti, da reference ponudnika, kot jih je v konkretnem postopku javnega naročanja določil naročnik, med merili v točkah a), b) in c) drugega odstavka 84. člena ZJN-3 izrecno niso navedene. Četudi zakon v omenjeni določbi meril ne določa taksativno, pa vendarle ne gre prezreti, da naročnik skladno z določili 84. člena ZJN-3 javno naročilo odda na podlagi ekonomsko najugodnejše ponudbe, kar pomeni, da lahko kot merilo določi le eno ali več okoliščin, na temelju katerih je možno ugotoviti ekonomsko najugodnejšo ponudbo.

    Omenjeni zaključek (sicer še v povezavi z Direktivo 2004/18/ES Evropskega sveta in parlamenta z dne 31.3.2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev, ki pa je koncept merila ekonomsko najugodnejše ponudbe v temelju urejala primerljivo z veljavno Direktivo 2014/24/ EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26.2.2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES) je razbrati tudi iz nekaterih odločitev Sodišča EU, npr. v zadevah C-532/06, Emm. G. Lianakis AE in drugi, C-199/07, Komisija proti Grčiji, C-601/13, Ambisig – Ambiente e Sistemas de Informacao Geografica SA proti Nersant – Associacao Empresarial da Regiao de Santarem, Nucleo Inicial – Formacao e Consultoria Lda. Vse navedene odločitve Sodišča EU namreč izpostavljajo, da so kot merilo lahko določene zgolj tiste okoliščine, na podlagi katerih je mogoče opredeliti ekonomsko najugodnejšo ponudbo.

    V tej zvezi Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik v dani zadevi ni niti pojasnil niti izkazal, kako oziroma na kakšen način naj bi merilo reference ponudnika v obravnavanem postopku javnega naročanja opredeljevalo ekonomsko ugodnost ponudb in s tem omogočalo izbiro ekonomsko najugodnejše ponudbe, kot izhaja iz 84. člena ZJN-3. Naročnik sicer (pavšalno) navaja, da bo po njegovem mnenju ponudnik, ki izkaže dodatno dobavo in uspešno namestitev ter servisiranje sistema v Sloveniji, lahko zagotovil kakovostnejši sistem ter višjo kakovost izvedenih storitev, saj je lahko sistem optimiziral in se seznanil z več težavami ter načini njihove odprave.

    Vendar naročnik z zgornjimi navedbami ravni pavšalnega zatrjevanja ne preseže in ne pojasni konkretno, kako naj bi ponudnik, za katerega naročnik že zahteva izkaz usposobljenosti s predložitvijo reference za dobavo, montažo in servisiranje klicnega sistema v splošni bolnišnici v Sloveniji, zgolj zaradi ene dodatne, po vsebini enake reference, v okviru katere torej naročnik ne zahteva nič več ali drugače, toliko bolj kvalitetno izvedel javno naročilo, kot tudi ne obrazloži, na kakšen način naj bi se to odrazilo v ekonomski koristi za naročnika, kar pa je pri merilu, ki naj omogoči ugotavljanje ekonomsko najugodnejše ponudbe, bistveno. Ob upoštevanju dejstva, da je naročnik v konkretnem primeru z določitvijo pogojev za sodelovanje konkuriranje za dodelitev javnega naročila že omejil na tiste ponudnike, ki bodo (glede na pretekle izkušnje) sposobni kvalitetno izvesti javno naročilo, zato ni jasno, kako bi lahko zgolj ena dodatna, po vsebini enaka referenca naročniku zagotovila relevantne informacije o kakovosti izvedbe predmetnega javnega naročila v okviru ekonomsko najugodnejše ponudbe in kakšno ekonomsko korist naj bi naročniku sploh prinesla.

    Ker torej naročnik ni uspel pojasniti, kako naj bi ena sama, po vsebini enaka referenca tisti, ki jo je že zahteval v okviru referenčnega pogoja, zagotovila kakovost izvedbe javnega naročila z vidika ugotavljanja ekonomsko najugodnejše ponudbe, je Državna revizijska komisija zaključila, da je vlagateljeva navedba o tem, da je naročnik merilo ekonomsko najugodnejše ponudbe v izpodbijanem delu določil v nasprotju z določili 84. člena ZJN-3, utemeljena (smiselno prim. tudi odločitev Državne revizijske komisije v zadevi št. 018-006/2017, ki jo v tej zvezi izpostavlja tudi vlagatelj).

    Vlagatelj je v opredelitvi do navedb naročnika po vsebini smiselno navajal še, da je ponudba enega od ponudnikov, ki je v obravnavanem postopku oddal ponudbo (Telekom Slovenije, d.d.), nedopustna, in da je drugi ponudnik, ki je oddal ponudbo (Elgrin elektro gradbeni inženiring, d.o.o., Radomlje), tisti, ki ga naročnik v konkretnem primeru favorizira. Ker pa je v dani zadevi zahtevek za revizijo vložen zoper določbe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, se Državna revizijska komisija do navedb vlagatelja o predloženih ponudbah, ki v tej fazi postopka še nista bili predmet presoje naročnika, kar pomeni, da naročniku tudi (še) ni mogoče očitati nobenih kršitev pri presoji njune (ne)dopustnosti, ni opredeljevala.

    Ob upoštevanju predstavljenih ugotovitev je Državna revizijska komisija na podlagi druge alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zahtevku za revizijo ugodila, pri čemer je bil uspeh zahtevka za revizijo med drugim tudi posledica ugotovitve kršitve pri oblikovanju meril za oddajo javnega naročila (84. člen ZJN-3) kot enega najpomembnejših delov dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. Ker – glede na dejstvo, da je v konkretnem primeru rok za prejem ponudb že potekel, po poteku roka za prejem ponudb pa naročnik, upoštevaje prvo poved iz drugega odstavka 67. člena ZJN-3, ne sme več spreminjati in dopolnjevati dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ter ob upoštevanju dejstva, da je naročnik prejeti ponudbi že odprl – (zlasti) ugotovljene kršitve pri oblikovanju meril ni bilo mogoče sanirati z milejšim ukrepom (tj. z delno razveljavitvijo postopka), je Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodila tako, da je postopek oddaje predmetnega javnega naročila razveljavila v celoti.

    Skladno z drugo povedjo iz tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN daje Državna revizijska komisija naročniku napotke za pravilno izvedbo postopka v delu, ki je bil razveljavljen. Če se bo torej naročnik odločil izvesti nov postopek oddaje javnega naročila, naj pri oblikovanju določb dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ravna v skladu z ZJN-3 in temeljnimi načeli javnega naročanja, pri tem pa naj upošteva tudi ugotovitve iz te odločitve.


    S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


    Vlagatelj je v zahtevku za revizijo in v vlogi, s katero se je opredelil do navedb naročnika, zahteval povrnitev stroškov postopka pravnega varstva.

    Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN). Ker je zahtevek za revizijo utemeljen, je vlagatelj, skladno s tretjim odstavkom 70. člena ZPVPJN, upravičen do povrnitve potrebnih stroškov postopka pravnega varstva.

    Državna revizijska komisija je glede na navedeno vlagatelju na podlagi 70. člena ZPVPJN in skladno z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015; v nadaljevanju: OT) kot potrebne priznala naslednje opredeljene navedene stroške (kot vrednot spornega predmeta je upoštevala ocenjeno vrednost javnega naročila v višini 110.000,00 EUR, vključno z DDV):

    - strošek plačane takse za predrevizijski in revizijski postopek v višini 2.000,00 EUR (vlagatelj je potrdilo o plačilu takse v navedeni višini, ki je skladna s pravnim poukom naročnika, priložil k zahtevku za revizijo,
    - strošek odvetniške storitve za sestavo zahtevka za revizijo v višini 1.300 točk (prva točka tarifne številke 40 po OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR) in 22 % DDV znaša 951,60 EUR,
    - izdatke po 11. členu OT (in sicer 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk, tj. 300 točk) v višini 23 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22% DDV znaša 16,84 EUR.

    Državna revizijska komisija je tako vlagatelju kot potrebne priznala stroške v višini 2.968,44 EUR. Razliko do priglašenih stroškov je Državna revizijska komisija zavrnila, saj za njeno priznanje ni pravne podlage.

    Državna revizijska komisija vlagatelju tudi ni priznala priglašenega stroška za sestavo vloge, s katero se je opredelil do naročnikovega sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo, saj v konkretnem primeru ni bil potreben (peti odstavek 70. člena ZPVPJN v povezavi z osmim odstavkom istega člena, pa tudi drugi odstavek 2. člena OT). Navedbe v vlogi, s katero se je vlagatelj opredelil do navedb naročnika, niso bile bistvene in niso pripomogle ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve. Državna revizijska komisija vlagatelju prav tako ni priznala v zahtevku za revizijo in vlogi, s katero se je opredelil do sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo, priglašenega stroška za sestanek s stranko in pregled listin in dokumentacije, saj so v tarifni številki 39 OT opredeljene storitve, ki jih obračuna odvetnik in niso zajete že v drugih tarifnih številkah (ker gre za samostojne storitve). Sestava zahtevka za revizijo v konkretnem primeru ni bila mogoča brez sestanka s stranko in pregleda listin in dokumentacije, zato gre šteti, da so navedeni stroški sestanka s stranko in pregleda dokumentacije že zajeti v strošku odvetniške storitve za sestavo zahtevka za revizijo, zaradi česar ne gre za samostojne storitve.

    Naročnik je vlagatelju priznane stroške v višini 2.968,44 EUR dolžan povrniti v roku 15 dni od prejema tega sklepa.


    S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


    Pravni pouk: Zoper to odločitev upravni spor ni dovoljen.


    V Ljubljani, dne 19. 4. 2021


    Predsednica senata:
    Dr. Mateja Škabar,
    članica Državne revizijske komisije








    Vročiti (prek portala e-Revizija):
    - pooblaščencu vlagatelja,
    - naročniku,
    - MJU.


    Vložiti:
    - v spis zadeve.

    Natisni stran