EN

018-046/2021 DARS, d.d.

Številka: 018-046/2021-40
Datum: 10. 5. 2021

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39., 55. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Tadeje Pušnar, kot predsednice senata, ter Marka Medveda in dr. Mateje Škabar, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Vzpostavitev in delovanje sistema elektronska vinjeta«, na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja Marand, d.o.o., Koprska ulica 100, Ljubljana (v nadaljevanju: prvi vlagatelj), in na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja Iskratel, d.o.o., Ljubljanska cesta 24a, Kranj (v nadaljevanju: drugi vlagatelj), zoper ravnanje naročnika DARS, d.d., Ulica XIV. divizije 4, Celje (v nadaljevanju: naročnik), dne 10. 5. 2021

odločila:



1. Obravnavanje zahtevkov za revizijo prvega in drugega vlagatelja se združi v en revizijski postopek.

2. Pritožbi prvega vlagatelja se ugodi tako, da se naročnikova odločitev o zavrženju zahtevka za revizijo prvega vlagatelja v delu, ki se nanaša na vpogled v ponudbo izbranega ponudnika in na dovolitev dopolnitve ali spremembe zahtevka za revizijo, razveljavi, zahtevek za revizijo prvega vlagatelja pa se v tem delu sprejme v obravnavo.

3. Zahtevek za revizijo prvega vlagatelja se zavrne kot neutemeljen.

4. Zahtevek za revizijo drugega vlagatelja se zavrne kot neutemeljen.

5. Zahteva prvega vlagatelja za povrnitev stroškov pravnega varstva se zavrne.

6. Zahteva drugega vlagatelja za povrnitev stroškov pravnega varstva se zavrne.

7. Zahtevi izbranega ponudnika za povrnitev stroškov pravnega varstva se zavrneta.

Obrazložitev:

Obvestilo o predmetnem javnem naročilu, ki ga naročnik oddaja po odprtem postopku, je bilo objavljeno na Portalu javnih naročil dne 4. 9. 2020, pod št. objave JN005518/2020-B01, in v Uradnem listu EU dne 7. 9. 2020, pod št. objave 2020/S 173-418400.

Naročnik je dne 29. 1. 2021 na Portalu javnih naročil objavil dokument »Odločitev o oddaji javnega naročila« z dne 20. 1. 2021, s katerim je predmetno javno naročilo oddal ponudniku SkyToll, a.s., Lamačská cesta 3/B, Bratislava, Slovaška (v nadaljevanju: izbrani ponudnik), medtem ko je ponudbo, ki jo je oddal prvi vlagatelj kot vodilni partner skupaj s partnerji Telekom Slovenija, d.d., Ljubljana, Pošta Slovenije, d.o.o., Maribor, in Kapsh TrafficCom AG, Dunaj (Državna revizijska komisija v nadaljevanju tega sklepa za ponudbo, ki jo je predložila omenjena skupina ponudnikov, katere del je tudi prvi vlagatelj, zaradi preglednosti uporablja besedno zvezo »ponudba prvega vlagatelja«), in ponudbo, ki jo je oddal drugi vlagatelj kot vodilni partner skupaj s partnerjema ARH Informatics Company Limited by Shares, Budimpešta, in Dataking Informatikai, Kft., Budimpešta (Državna revizijska komisija v nadaljevanju tega sklepa za ponudbo, ki jo je predložila omenjena skupina ponudnikov, katere del je drugi vlagatelj, zaradi preglednosti uporablja besedno zvezo »ponudba drugega vlagatelja«) zavrnil kot nedopustni.

Iz obrazložitve odločitve o oddaji javnega naročila je razvidno, da je naročnik do poteka roka za predložitev ponudb prejel tri ponudbe, da se je glede na merila za oddajo javnega naročila na prvo mesto uvrstila ponudba izbranega ponudnika, na drugo mesto ponudba drugega vlagatelja, na tretje mesto pa ponudba prvega vlagatelja, in da je naročnik ponudbo izbranega ponudnika ocenil za dopustno.

V zvezi s ponudbo prvega vlagatelja je naročnik navedel, da vrednost prvega vlagatelja za vzpostavitev in delovanje sistema elektronske vinjete za leto od 1 do 8 v višini 44.762.027,00 EUR brez DDV presega naročnikova zagotovljena sredstva. Naročnik je pojasnil, da je dne 28. 10. 2020 na podlagi Izjave o angažiranih sredstvih in Poslovnega načrta za leto 2021 sprejel Dopolnilni sklep o pričetku postopka oddaje javnega naročila, s katerim je določil zagotovljena sredstva za vzpostavitev in delovanje sistema elektronske vinjete za leto od 1 do 8 v višini 24.344.400,00 EUR brez DDV.

V zvezi s ponudbo drugega vlagatelja je naročnik navedel, da drugi vlagatelj ne izpolnjuje pogoja iz točke 4.2 (d) 1.1 Navodil, saj priglašeni referenčni sistem za spletno prodajo e-vinjete ne izpolnjuje vseh zahtev, in sicer (1) da podpira vsaj 15 prodajnih partnerjev (referenčno potrdilo ne vsebuje podatka o številu prodajnih parterjev, ki ga sistem podpira), (2) da je bilo za vsaj 10 milijon EUR prihodka od prodaje e-vinjet brez DDV (v potrdilu je naveden nižji prihodek od zahtevanega) in (3) da je bilo izdanih vsaj 5 milijonov e-vinjet (v potrdilu je navedeno nižje število izdanih e-vinjet od zahtevanega). Naročnik je nadalje navedel, da vlagatelj ni izkazal izpolnjevanja pogoja iz točke 4.2 (e):
– pod zap. št. 1, ker za nominiranega projektnega vodjo ni predložen zahtevan certifikat,
– pod zap. št. 3, ker za nominiranega strokovnjaka za spletno prodajo e-storitev, ni predložen zahtevan certifikat,
– pod zap. št. 4, ker iz opisa delovnih izkušenj za nominiranega vodilnega strokovnjaka za tehnični nadzor, ni razvidno, da je v zadnjih petih letih sodeloval pri vzpostavitvi še enega projekta vzpostavitve tehničnega nadzora,
– pod zap. št. 5, ker iz opisa delovnih izkušenj za nominiranega strokovnjaka za IT varnost, ni razvidno, da ima ta vsaj 5 let delovnih izkušenj od objave javnega naročila na področju informatike, od tega vsaj 2 leti na področju informacijske varnosti, in
– pod zap. št. 6, ker iz opisa delovnih izkušenj za nominiranega strokovnjaka za kontrolo kakovosti, ni razvidno, da ima ta vsaj 2 leti delovnih izkušenj na področju kontrole kakovosti.

Prvi vlagatelj je z vlogo z dne 10. 2. 2020 vložil zahtevek za revizijo, v katerem predlaga, (1) da se ugotovi, da je njegova ponudba dopustna, (2) da se mu skladno s 35. členom Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3) dovoli vpogled v ponudbeno dokumentacijo izbranega ponudnika, (3) da se mu (po izvedenem vpogledu) dovoli dopolnitev ali sprememba zahtevka za revizijo, (4) da se zahtevku za revizijo ugodi in se razveljavi naročnikova odločitev o oddaji javnega naročila izbranemu ponudniku ter naročnikova odločitev o zavrnitvi ponudbe prvega vlagatelja, (5) da naročnik ponovno odloči o izboru najugodnejšega ponudnika in sprejme odločitev skladno z določili dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila in ZJN-3 tako, da predmetno javno naročilo odda prvemu vlagatelju in (6) da se mu povrnejo stroški pravnega varstva.

Prvi vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja:
– da naročnik ponudnikov ni pozval na pisno soglasje k odpravi računskih napak;
– da je naročnik neustrezno obrazložil ugotovitev o dopustnosti ponudbe izbranega ponudnika;
– da naročnik s tem, ko je preverjal dopustnost njegove ponudbe, ni upošteval določbe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, da bo ponudbe razvrstil glede na merila in preveril le ponudbo najugodnejšega ponudnika – naročnik je njegovo ponudbo preverjal z namenom onemogočanja pravic do pravnega in sodnega varstva;
– da je naročnik neutemeljeno označil njegovo ponudbo za nedopustno, naročnikova obrazložitev v tem delu je tudi nekonsistentna. Naročnik je v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila navedel, da najvišja dopustna vrednost ni določena, zato naročnik nobene ponudbe ne more zavrniti iz razloga preseganja zagotovljenih sredstev. Z naknadno določitvijo najvišje vrednosti dopustne ponudbe je naročnik po roku za oddajo ponudb nedopustno spremenil dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila. Naročnik bi moral imeti zagotovljena sredstva že v času objave naročila, za spremembo višine zagotovljenih sredstev tekom roka za predložitev ponudb ni upravičenega razloga. Naročnik ni na jasen, nedvoumen ter objektivno preverljiv način izkazal višine zagotovljenih sredstev. Na novo določena zagotovljena sredstva so v nasprotju s samim trajanjem naročila, saj je predmet javnega naročila (le) vzpostavitev in delovanje sistema elektronske vinjete za leta od 1 do 5, naročnik pa naj bi z Dopolnilnim sklepom o pričetku postopka oddaje javnega naročila določil zagotovljena sredstva za vzpostavitev in delovanje sistema elektronske vinjete za leta od 1 do 8. Prvi vlagatelj dvomi, da podatki o zagotovljenih sredstvih iz Dopolnilnega sklepa o pričetku postopka oddaje javnega naročila dejansko odražajo sredstva, kot jih ima naročnik predvidena v poslovnem načrtu – naročnik si je s spornim dokumentom le pridržal možnost, da ponudnike kot predrage zavrne in se na ta način izogne morebitnim vpogledom. Naročnik v poslovnem načrtu nima vnaprej zagotovljenih sredstev v določenem maksimalnem znesku niti za 5 letno niti za 8 letno obdobje, ampak ima kvečjemu sredstva znotraj določenega področja (npr. cestninjenje), brez specifikacije, koliko sredstev je rezerviranih za konkretno javno naročilo. Naročnik se ne more sklicevati na argumentacijo, da višine zagotovljenih sredstev ni mogoče enačiti z višino najvišje dopustne vrednosti, ker naj bi slednja predstavljala le vrednost za vzpostavitev in delovanje sistema elektronske vinjete za leta od 1 do 5 – če namreč ta ni določena, tudi najvišja celotna dopustna ponudbena vrednost ni določena;
– da je ponujena vrednost prvega vlagatelja edina primerna za zahtevano storitev, medtem ko se poraja dvom v višino ponujene vrednosti izbranega ponudnika in drugega vlagatelja, saj sta ponujeni vrednosti neobičajno nizki;
– da mu je naročnik, s tem ko je njegovo ponudbo pregledal in označil za nedopustno z namenom zmanjšanja učinkovitega pravnega varstva, odvzel možnost vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika. Prvi vlagatelj zahteva, da mu naročnik dovoli vpogled v ponudbo izbranega ponudnika in dovoli dopolnitev oz. spremembo zahtevka za revizijo, saj dejstev in dokazov v zvezi s ponudbo izbranega ponudnika ne more navesti in predlagati bolj konkretizirano, kot to stori v nadaljevanju in kot je zahtevano v drugem odstavku 15. člena ZPVPJN;
– da je ponudba izbranega ponudnika nedopustna – izbrani ponudnik z referenčnimi projekti, ki jih ta navaja na svoji spletni strani, ne izpolnjuje referenčnih zahtev in zahtev za dodatno referenco za tehnični nadzor. Projekt elektronsko cestninjenje v Republiki Slovaški ne izpolnjuje zahteve glede začetka produkcijskega delovanja sistema, zahteve glede števila prodajnih mest, zahteve glede števila registrskih tablic, zahteve glede prenosnih ANPR naprav in zahteve glede neuporabe dodatne opreme, poleg tega se vsaj del dodatne opreme ne nahaja na večsteznem prometnem toku. V okviru projekta elektronska vinjeta na Slovaškem je izbrani ponudnik zgolj vzpostavil sistem (za elektronsko prodajo) ni pa izvedel tehničnega nadzora. Projekt elektronsko cestninjene v Republiki Češki ne izpolnjuje zahteve glede vzdrževanja v operativnem delovanju najmanj 12 zaporednih mesecev od objave javnega naročila, zahteve glede števila registriranih tablic in zahteve glede neuporabe dodatne opreme. Neustrezna sta tudi projekta iz Ruske federacije in Urugvaja. S temi referenčnimi projekti izbrani ponudnik tudi ne more izkazati izpolnjevanja pogojev glede kadrov. Iz medijskih objav izhaja, da ponujena rešitev izbranega ponudnika temelji na izkušnjah pri projektih na Češkem in Slovaškem, zato je mogoče utemeljeno sklepati, da ponujena rešitev izbranega ponudnika ne ustreza tehničnim zahtevam naročnika;
– da je tudi ponudba drugega vlagatelja nedopustna, saj drugi vlagatelj ne izpolnjuje referenčnih zahtev glede neuporabe dodatne tehnične opreme za prepoznavo vrste vozil,
– da je prvi vlagatelj edini, ki je v tem postopku oddaje javnega naročila oddal dopustno ponudbo.

Prvi vlagatelj je dne 10. 2. 2021 (samoiniciativno) dopolnil zahtevek za revizijo, in sicer je predložil potrdilo o plačilu takse ter podpisane priloge, ki jih je priložil že zahtevku za revizijo. Naročnik je dne 23. 2. 2021 prvega vlagatelja pozval na dopolnitev zahtevka za revizijo s predložitvijo overjenih prevodov dokazil, ki jih je prvi vlagatelj (v tujem jeziku) priložil zahtevku za revizijo. Prvi vlagatelj je prevode dokazil predložil dne 25. 2. 2021.

Izbrani ponudnik v vlogi z dne 17. 2. 2021, s katero se je opredelil do revizijskih navedb prvega vlagatelja, predlaga zavrženje zahtevka za revizijo, podredno pa zavrnitev zahtevka za revizijo. V vsakem primeru izbrani ponudnik predlaga zavrnitev priglašenih stroškov prvega vlagatelja, zahteva pa povrnitev svojih stroškov pravnega varstva. Izbrani ponudnik je dne 25. 2. 2021 predložil še prevode dokazil, ki jih je (v tujem jeziku) priložil že vlogi z dne 17. 2. 2021.

Naročnik je dne 1. 3. 2021 zavrgel zahtevek za revizijo prvega vlagatelja v delu, v katerem prvi vlagatelj zahteva vpogled v ponudbo izbranega ponudnika in v delu, v katerem vlagatelj zahteva, da se mu po izvedenem vpogledu dovoli dopolnitev ali sprememba zahtevka za revizijo. V ostalem delu je naročnik zahtevek za revizijo prvega vlagatelja zavrnil. Naročnik je zavrnil tudi zahtevo prvega vlagatelja za povrnitev stroškov, prvemu vlagatelju pa je naložil povračilo stroškov izbranega ponudnika v predrevizijskem postopku.

Prvi vlagatelj je dne 4. 3. 2021 vložil pritožbo zoper zavrženje dela zahtevka za revizijo in opredelitev do navedb naročnika. Prvi vlagatelj navaja, da naročnik zmotno tolmači določbe ZJN-3 in ZPVPJN ter vztraja, da je naročnik njegovo zahtevo za vpogled neupravičeno zavrnil. Prvi vlagatelj vztraja, da mu je naročnik namenoma odvzel možnost vpogleda s tem, ko je njegovo ponudbo nezakonito zavrnil kot nedopustno. V nadaljevanju prvi vlagatelj navedbe naročnika, s katerimi je ta zavrnil zahtevek za revizijo, označuje za neutemeljene.

Drugi vlagatelj je z vlogo z dne 10. 2. 2020 vložil zahtevek za revizijo, v katerem predlaga razveljavitev odločitve o oddaji javnega naročila, oddajo javnega naročila njemu in povrnitev stroškov pravnega varstva. Drugi vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja:
– da je naročnik kršil načelo enakopravne obravnave ponudnikov, saj je njegovo ponudbo in ponudbo prvega vlagatelja označil za nedopustni zgolj iz razloga, da bi bilo javno naročilo oddano izbranemu ponudniku;
– da je naročnik pri pripravi dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila zasledoval cilj, da odda javno naročilo izbranemu ponudniku, saj je umaknil določbo glede najvišje dopustne cene, preložil rok za oddajo ponudb do dne 1. 12. 2021 (izbrani ponudnik je namreč šele s tem dnem izpolnil eno izmed referenčnih zahtev), spremenil referenčni pogoj ter zahtevo glede vodje projekta in vodilnega strokovnjaka za tehnični nadzor;
– da naročnik želi oddati javno naročilo izbranemu ponudniku, saj ni pridobil soglasja za odpravo računskih napak;
– da je ponudba izbranega ponudnika nedopustna, saj ne izpolnjuje referenčne zahteve za razvoj rešitev za tehnični nadzor – v okviru sistema na Češkem in Slovaškem se, v nasprotju z naročnikovo zahtevo, uporabljajo kamere z dodatno tehnično opremo. Posledično izbrani ponudnik tudi ne izpolnjuje zahtev, določenih za strokovni kader. Sistem, na katerega se sklicuje izbrani ponudnik, tudi ne izpolnjuje zahtev glede prenosnih ANPR naprav, glede števila prodajnih mest in glede števila registriranih tablic. Pri sistemu na Češkem je vprašljivo tudi obdobje delovanja sistema;
– da dokazil glede (ne)izkazovanja zahtev ne more predložiti, ker mu vpogled v ponudbo izbranega ponudnika ni bil omogočen – zatrjevane kršitve in nepravilnosti bodo lahko dokazane oz. izkazane v revizijskem postopku, ko bo Državna revizijska komisija vpogledala v ponudbo izbranega ponudnika;
– da je naročnik njegovo ponudbo štel za dopustno, saj jo je upošteval v okviru meril za oddajo javnega naročila;
– da njegova ponudba izpolnjuje vse zahteve iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila;
– da je v potrdilu o referenčnem delu pri prepisu podatkov iz obrazca, ki ga je vnaprej pripravil naročnik, prišlo do očitnih napak, in sicer je pomotoma izostalo število prodajnih partnerjev, pomota pa je bila tudi pri zapisu vrednosti prihodkov od prodaje e-vinjet ter pri zapisu števila izdanih e-vinjet. Te napake predstavljajo tipkarsko napako oz. napako, ki je nastala ob prepisu vsebine obrazca, kar je mogoče opredeliti za očitno napako. Napako je namreč mogoče zaznati v objektivnem smislu, tj. na prvi pogled, saj se je v konkretnem primeru potrjeval obrazec z vnaprej določeno vsebino. Navedene nepravilnosti ni mogoče opredeliti za relevantne;
– da je neutemeljen in nerazumen naročnikov očitek glede nominiranega projektnega vodje in glede nominiranega strokovnjaka za spletno prodajo, saj je drugi vlagatelj predložil vse zahtevane dokumente;
– da naročnik glede izkazovanja dodatne reference nominiranega vodilnega strokovnjaka za tehnični nadzor ni določil posebnega obrazca niti ni določil vsebine listine, s katero ponudnik dokaže izpolnjevanje te zahteve. Drugi vlagatelj je v ta namen predložil listino »opis delovnih izkušenj«, ki se nanaša na zadnjih pet let pred oddajo ponudbe in iz katere izhaja tudi dodatni projekt, pri katerem je sodeloval nominirani kader. Zgolj dejstvo, da datum pridobljenih izkušenj oz. projekta ni izrecno zapisan, upoštevaje, da naročnik vsebine listine ni določneje opredelil, za ugotovitev o neizpolnjevanju zahteve ne zadošča;
– da je naročnik glede izpolnjevanja zahtev, povezanih s strokovnjakom za IT varnost, določil zgolj, da morajo zahtevani pogoji izhajati iz opisa delovnih izkušenj, medtem ko konkretne vsebine opisa delovnih izkušenj ni določil. Drugi vlagatelj je za nominiranega strokovnjaka za IT varnost priložil dve referenčni potrdili in opis delovnih izkušenj, iz katerih izhaja izpolnjevanje zahteve glede delovnih izkušenj;
– da je glede nominiranega strokovnjaka za kontrolo kakovosti predložil dve referenčni potrdili in opis delovnih izkušenj, iz katerih izhaja izpolnjevanje zahteve glede delovnih izkušenj;
– da je odločitev naročnika o oddaji javnega naročila izbranemu ponudniku neekonomična in negospodarna, saj je ponudbena vrednost drugega vlagatelja za skoraj 1,6 mio EUR nižja od ponudbe izbranega ponudnika.

Drugi vlagatelj je dne 17. 2. 2021 (na podlagi naročnikovega poziva z dne 16. 2. 2021) dopolnil zahtevek za revizijo, in sicer na način, da sta (že vloženi) zahtevek za revizijo podpisala oba zakonita zastopnika vlagatelja. Drugi vlagatelj je dne 25. 2. 2021 (na podlagi naročnikovega poziva z dne 23. 2. 2021) predložil še overjene prevode dokazil, ki jih je (v tujem jeziku) priložil že zahtevku za revizijo.

Izbrani ponudnik v vlogi z dne 23. 2. 2021, s katero se je opredelil do revizijskih navedb drugega vlagatelja, predlaga zavrženje zahteva za revizijo, podredno pa zavrnitev zahtevka za revizijo. V vsakem primeru izbrani ponudnik predlaga zavrnitev priglašenih stroškov drugega vlagatelja, zahteva pa povrnitev svojih stroškov pravnega varstva. Izbrani ponudnik je dne 25. 2. 2021 predložil še prevode dokazil, ki jih je priložil že vlogi z dne 23. 2. 2021.

Naročnik je dne 5. 3. 2021 zavrnil zahtevek za revizijo drugega vlagatelja ter zahtevo drugega vlagatelja za povrnitev stroškov pravnega varstva, drugemu vlagatelju pa je naložil povračilo stroškov izbranega ponudnika v predrevizijskem postopku.

Drugi vlagatelj v vlogi z dne 10. 3. 2021, s katero se je opredelil do naročnikovih navedb, vztraja pri revizijskih navedbah.

Drugi vlagatelj je vložil vlogo »Pritožba zoper odločitev o priznanju stroškov izbranemu ponudniku« z dne 10. 3. 2021, v kateri predlaga zavrnitev zahteve izbranega ponudnik za povrnitev stroškov.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z dopisi z dne 4. 3. 2021, 8. 3. 2021, 9. 3. 2021 in 12. 3. 2021 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila, pripadajočo dokumentacijo iz predrevizijskih postopkov ter obe pritožbi.

Državna revizijska komisija je naročnika z dopisom pozvala na predložitev Poslovnega načrta za leto 2021, ki ga je naročnik posredoval dne 22. 3. 2021.

Naročnik se je z vlogo z dne 22. 3. 2021 opredelil do navedb prvega vlagatelja v vlogi z dne 10. 3. 2021 in do navedb drugega vlagatelja v vlogi z dne 10. 3. 2021. Do omenjene vloge naročnika se je prvi vlagatelj opredelil z vlogo z dne 26. 3. 2021, drugi vlagatelj pa z vlogo z dne 29. 3 2021. Naročnik se je do omenjenih vlog vlagateljev opredelil z vlogo z dne 2. 4. 2021.

Državna revizijska komisija je prvemu vlagatelju posredovala vlogi izbranega ponudnika z dne 17. 2. 2021 in z dne 25. 2. 2021, s katerima se je izbrani ponudnik opredelil do navedb prvega vlagatelja. Prvi vlagatelj se je do omenjenih vlog izbranega ponudnika opredelil z vlogo z dne 15. 4. 2021. Drugemu vlagatelju je Državna revizijska komisija posredovala vlogi izbranega ponudnika z dne 23. 2. 2021 in z dne 25. 2. 2021, s katerima se je izbrani ponudnik opredelil do navedb drugega vlagatelja. Drugi vlagatelj se je do omenjenih vlog izbranega ponudnika opredelil z vlogo z dne 14. 4. 2021.

Naročnik je v vlogi z dne 22. 4. 2021 pozval Državno revizijsko komisijo, da vlogo prvega vlagatelja z dne 15. 4. 2021 in vlogo drugega vlagatelja z dne 14. 4. 2021 posreduje v opredelitev izbranemu ponudniku.


Po preučitvi navedb prvega vlagatelja, drugega vlagatelja, izbranega ponudnika in naročnika je Državna revizijska komisija odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju. Državna revizijska komisija pri odločanju naročnikove vloge z dne 2. 4. 2021, s katero se je ta opredelil do vloge prvega vlagatelja z dne 26. 3. 2021 in vloge drugega vlagatelja z dne 29. 3 2021, ni upoštevala in je posledično tudi ni posredovala vlagateljema v opredelitev. V omenjeni vlogi, ki predstavlja drugo naročnikovo vlogo po sprejemu odločitve o zahtevku za revizijo, naročnik tudi ne navaja ničesar novega. Državna revizijska komisija, kljub naročnikovemu predlogu v vlogi z dne 22. 4. 2021, izbranemu ponudniku ni posredovala vloge prvega vlagatelja z dne 15. 4. 2021 in vloge drugega vlagatelja z dne 14. 4. 2021. Po oceni Državne revizijske komisije je namreč dejansko stanje dovolj razčiščeno za sprejem predmetne odločitve.

Državna revizijska komisija je kljub nasprotovanju drugega vlagatelja upoštevala vlogo izbranega ponudnika z dne 23. 2. 2021. Pojasniti gre, da je naročnik izbranemu ponudniku posredoval zahtevek za revizijo drugega vlagatelja v izjasnitev dne 18. 2. 2021 (kar je razvidno iz portala eRevizija) in da se je izbrani ponudnik do zahtevka za revizijo opredelil z vlogo z dne 23. 2. 2021, ki jo je istega dne posredoval naročniku prek portala eRevizija (razvidno iz omenjenega portala). Res je sicer, da je izbrani ponudnik omenjeni vlogi priložil dokumentacijo, ki je bila pridobljena za potrebe tega postopka pravnega varstva (npr. dodatna pojasnila referenčnega naročnika) in ki je datirana z datumom pred dnevom posredovanja zahtevka za revizijo drugega vlagatelja v opredelitev izbranemu ponudniku, vendar pa navedeno ne omogoča sklepa, da se je izbrani ponudnik pred 18. 2. 2021 (ko mu je naročnik »uradno« posredoval zahtevek za revizijo drugega vlagatelja) seznanil z vsebino zahtevka za revizijo, kot to sklepa drugi vlagatelj. Utemeljeno namreč naročnik opozarja, da tako prvi in drugi vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjujeta podobne kršitve, povezane s ponudbo izbranega ponudnika, pri čemer pa je naročnik že dne 12. 2. 2021 posredoval izbranemu ponudniku v opredelitev zahtevek za revizijo prvega vlagatelja. Pri tem pa gre še dodati, da tudi če iz dokumenta »Izvedensko mnenje«, ki ga je izbrani ponudnik priložil tako vlogi, s katero se je opredelil do navedb prvega vlagatelja, kot vlogi, s katero se je opredelil do navedb drugega vlagatelja, izhaja, da je izdelovalec tega dokumenta že dne 12. 2. 2021 (v večernih urah) opravil določena ravnanja, potrebna za izdelavo tega dokumenta, navedeno še ne omogoča sklepanja, da je bil izbrani ponudnik seznanjen z vsebino zahtevka za revizijo preden mu je bil ta posredovan v opredelitev, skladno z določil ZPVPJN. Tudi če bi bil izbrani ponudnik z revizijskimi očitki seznanjen pred 12. 2. 2021, ne bi bil mogoč zaključek, da je bil ravno naročnik tisti, ki je izbranega ponudnika seznanil z očitki. V zvezi z navedbami vlagatelja, da se ima izbrani ponudnik pravico opredeliti do zahtevka za revizijo, ni pa predvidena »morebitna drugačna ali druga vloga izbranega ponudnika«, pa gre ugotoviti, da iz njegovih navedb niti ni razvidno, zakaj vloge izbranega ponudnika z dne 23. 2. 2021, ne bi bilo mogoče šteti za izjasnitev o navedbah (drugega) vlagatelja v smislu drugega odstavka 27. člena ZPVPJN, pač pa bi bilo potrebno šteti za nekaj drugega (drugi vlagatelj sicer tudi ne pojasni, kot kaj bi bilo treba šteti navedeno vlogo). Ne glede na vprašanje, ali bi naročnik v okviru odločanja o zahtevku za revizijo drugega vlagatelja smel upoštevati vlogo izbranega ponudnika z dne 17. 2. 2021 (s to vlogo se je izbrani ponudnik opredelil do navedb prvega vlagatelja in ne do navedb drugega vlagatelja), gre pojasniti, da je naročnik v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo navedel, da je bilo vlogi izbranega ponudnika z dne 17. 2. 2021 priloženo izvedensko mnenje, v nadaljevanju pa je navedel vsebino tega mnenja. Ker je omenjeno izvedensko mnenje izbrani ponudnik priložil tudi vlogi z dne 23. 2. 2021 (s katero se je opredelil do navedb drugega vlagatelja), ni mogoče slediti drugemu vlagatelju, da naročnik navedene priloge ne bi smel upoštevati. V zvezi z navedbami drugega vlagatelja, da mu vloga izbranega ponudnika ni bila posredovana, gre še zgolj ponoviti, da mu jo je posredovala Državna revizijska komisija.

Državna revizijska komisija je vpogledala v odstopljeno dokumentacijo o javnem naročilu (dokument »Zahtevek za izvedbo postopka oddaje javnega naročila« z dne 21. 8. 2020, dokument »Izjava o angažiranih sredstvih« z dne 21. 8. 2020, dokument »Izjava o angažiranih sredstvih« z dne 26. 10. 2020, dokument »Dopolnilni sklep uprave o pričetku postopka oddaje javnega naročila« z dne 28. 10. 2020, zahteva prvega vlagatelja za vpogled v ponudbo izbranega ponudnika z dne 1. 2. 2021, zavrnitev zahteve za vpogled v ponudbo izbranega ponudnika z dne 2. 2. 2021), dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila ponudbo prvega vlagatelja, ponudbo drugega vlagatelja, ponudbo izbranega ponudnika in Poslovni načrt za leto 2021. Državna revizijska komisija je vpogledala na naslednje spletne strani, ki jih je predlagal prvi vlagatelj, in naslednjo listinsko dokumentacijo, ki jo je priložil prvi vlagatelj: izpis iz spletne strani https://www.skytoll.com/en/references/ (dokument »Reference«), izpis iz spletne strani https://www.skytoll.com/electronic-toll-collection-slovak-republic/ (dokument »Elektronsko cestninjenje – Republika Slovaška«), dokument »Elektronsko pobiranje cestnine v Republiki Slovaški (referenčno potrdilo)«, izpis iz spletne strani https://www.skytoll.com/electronic-vignette-slovak-republic-2/ (dokument »Elektronska vinjeta – Republika Slovaška«), dokument »Elektronska vinjeta v Republiki Slovaški (referenčno potrdilo)«, spletno stran izbranega ponudnika https://www.skytoll.com/wp-content/uploads/2018/09/SKYTOLL_Portfolio_EN_redesign2018.pdf (na kateri je objavljen dokument »National Wide Electronic Monitoring and Road Charging«), dokument »Elektronski nadzor in cestninjenje po vsej državi« (tj. prevod dela dokumenta »National Wide Electronic Monitoring and Road Charging«), izpis iz spletne strani https://www.itsinternational.com/its1/news/tattile-brings-free-flow-tolling-slovakia, spletno stran https://www.skytoll.com/wp-content/uploads/2020/07/EN_FINAL_img_brozura_jul_2020.pdf in v dokument »Traffic intelligence«, objavljen na tej spletni strani, izpis iz spletne strani https://transport.sk/spravy/cestna-doprava/za-cely-rok-2020-sa-vybralo-myto-vo-vyske-21094-miliona-eur/, spletno stran https://www.darsgo.si/portal/si/naprava in dokument »Izkušnje z uvedbo sistema elektronskega cestninjenja v Slovaški republiki«. Ostale dokazne predloge prvega vlagatelja je Državna revizijska komisija zavrnila iz razlogov, navedenih v nadaljevanju. Državna revizijska komisija je vpogledala v naslednjo listinsko dokumentacijo, ki jo je priložil drugi vlagatelj: dokument »Državni revizijski nadzor in cestninjenje«, slike kamer in izpis iz spletne strani https://www.itsinternational.com/its1/news/tattile-brings-free-flow-tolling-slovakia. Ostale dokazne predloge drugega vlagatelja je Državna revizijska komisija zavrnila iz razlogov, navedenih v nadaljevanju. Državna revizijska komisija je vpogledala v naslednjo listinsko dokumentacijo, ki jo je priložil izbrani ponudnik: izpisa iz spletne strani https://eznamka.sk/en/customer-points/pos-list, dokument »Seznam prodajnih partnerjev Slovaska«, izpisek iz spletne strani https://www.emyto.sk/en/specified-road-sections/network, dokument »Aktualizacija rezultatov faze vzpostavitve storitve«, ter natisnjeno elektronsko sporočilo z dne 14. 2. 2021 in odgovor referenčnega naročnika z dne 15. 2. 2021. Ostale dokazne predloge izbranega ponudnika je Državna revizijska komisija zavrnila iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.


Skladno s prvim odstavkom 300. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s sprem.; v nadaljevanju: ZPP), katerega določbe se na podlagi prvega odstavka 13. člena ZPVPJN uporabljajo v revizijskem postopku glede vprašanj, ki jih ZPVPJN ne ureja, se lahko v primeru, kadar teče pred istim sodiščem več pravd med istimi osebami ali več pravd, v katerih je ista oseba nasprotnik raznih tožnikov ali raznih tožencev, vse te pravde s sklepom senata združijo za skupno obravnavanje, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. O vseh združenih pravdah lahko izda sodišče skupno sodbo.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da sta prvi in drugi vlagatelj vložila zahtevek za revizijo v istem postopku oddaje javnega naročila, zato je, zaradi pospešitve obravnavanja, obravnavanje zahtevkov za revizijo združila v en revizijski postopek in sprejela skupno odločitev.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Glede pritožbe prvega vlagatelja


Naročnik je zahtevek za revizijo prvega vlagatelja v delu, ki se nanaša na vpogled v ponudbo izbranega ponudnika in na dovolitev dopolnitve ali spremembe zahtevka za revizijo, zavrgel. Iz naročnikovih navedb je razvidno, da ta ne ocenjuje, da v obravnavanem primeru umanjka kakšen izmed procesnih pogojev, določenih v prvem odstavku 26. člena ZPVPJN, pač je v tem delu zahtevek za revizijo prvega vlagatelja zavrgel z utemeljitvijo, da je zahteva prvega vlagatelja (za vpogled v ponudbo izbranega ponudnika) prepozna, saj je, skladno s petim odstavkom 35. člena ZJN-3, mogoče vpogled v ponudbo izbranega ponudnika zahtevati v roku treh delovnih dni po objavi odločitve. Naročnik tudi navaja, da je o zahtevi prvega vlagatelja za vpogled v ponudbo izbranega ponudnika že odločil.

Skladno s 26. členom ZPVPJN naročnik po prejemu zahtevka za revizijo opravi predhodni preizkus zahtevka za revizijo, in sicer je dolžan preveriti, ali so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 26. člena ZPVPJN

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je prvi vlagatelj v zahtevku za revizijo sicer res »skladno s 5. odstavkom 35. člena ZPVPJN« zahteval, da mu »naročnik dovoli vpogled« v ponudbo izbranega ponudnika, vendar pa navedenega ni mogoče razumeti na način, da prvi vlagatelj v okviru zahtevka za revizijo zahteva vpogled na podlagi petega odstavka 35. člena ZJN-3. Prvi vlagatelj namreč navaja, da je naročnik z dopisom z dne 2. 2. 2021 zavrnil njegovo zahtevo z dne 1. 2. 2021 za vpogled v ponudbo izbranega ponudnika, da »dejstev in dokazov v zvezi s ponudbo izbranega ponudnika« ne more navesti bolj konkretizirano, kot to stori v nadaljevanju zahtevka za revizijo, in zahteva, da mu naročnik, poleg vpogleda, dovoli, da dopolni ali spremeni zahtevek za revizijo. Zahteva prvega vlagatelja, povezana z vpogledom v ponudbo izbranega ponudnika, tako temelji na petem odstavku 31. člena ZPVPJN in ne na petem odstavku 35. člena ZJN-3, posledično pa njegova zahteva ni prepozna, kot to zatrjuje naročnik. Po naravi stvari naročnik pred vložitvijo zahtevka za revizijo tudi ni mogel odločiti o zahtevi za vpogled, ki bi temeljila na petem odstavku 31. člena ZPVPJN.

Naročnik tako ni imel podlage za zavrženje izpostavljenega dela zahtevka za revizijo prvega vlagatelja, zato je Državna revizijska komisija ugotovila naročnikovo kršitev tretjega odstavka 26. člena ZPVPJN in skladno z drugim odstavkom 55. člena ZPVPJN pritožbi prvega vlagatelja ugodila in razveljavila naročnikovo odločitev o zavrženju zahtevka za revizijo v delu, ki se nanaša na vpogled v ponudbo izbranega ponudnika in na dovolitev dopolnitve ali spremembe zahtevka za revizijo. Ker pa je iz naročnikovih navedb razvidno, da se je (kljub zavrženju izpostavljenega dela zahtevka za revizijo) vsebinsko opredelil do revizijskih navedb, povezanih z vpogledom v ponudbo izbranega ponudnika, saj namreč zatrjuje zakonitost zavrnitve vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika (iz razloga, ker je ponudba prvega vlagatelja nedopustna), Državna revizijska komisija ni odločila, da mora naročnik odločiti o tem delu zahtevka za revizijo v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZPVPJN, pač pa je zahtevek za revizijo v tem delu (tako kot je to predlagal tudi prvi vlagatelj) sprejela v obravnavo.


Glede pritožbe drugega vlagatelja


Drugi vlagatelj je vložil vlogo, poimenovano »Pritožba zoper odločitev o priznanju stroškov izbranemu ponudniku«, v kateri nasprotuje naročnikovi odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo v delu, v katerem je drugemu vlagatelju naložil povračilo stroškov pravnega varstva izbranemu ponudniku.

Če naročnik zavrne zahtevek za revizijo, mora posredovati Državni revizijski komisiji vso dokumentacijo v nadaljnjo obravnavo (prvi odstavek 29. člena ZPVPJN). Revizijski postopek se začne, ko Državna revizijska komisija od naročnika prejme zahtevek za revizijo (30. člen ZPVPJN). Državna revizijska komisija v revizijskem postopku odloča o utemeljenosti zahtevka za revizijo. Povrnitev stroškov, nastalih v predrevizijskem postopku in revizijskem postopku, je skladno s 70. členom ZPVPJN odvisna od (ne)utemeljenosti zahtevka za revizijo (načelo uspeha), iz česar izhaja, da je odločitev o stroških akcesorne narave, saj je odvisna od odločitve o glavni stvari (zahtevku za revizijo).

Iz navedenega tako izhaja, da vlagatelj v primeru zavrnitve zahtevka za revizijo zoper odločitev naročnika o stroških predrevizijskega postopka ne vloži (posebne) pritožbe oz. je le-ta brezpredmetna, saj revizijski postopek pred Državno revizijsko komisijo, glede na akcesorno naravo stroškov, vključuje tudi odločanje o stroških, nastalih v predrevizijskem postopku. Pritožba zoper odločitev naročnika o stroških predrevizijskega postopka je dopustna v primerih, ko se revizijski postopek pred Državno revizijsko komisijo ne začne (npr. ker je naročnik zahtevku za revizijo ugodil), vlagatelj pa se ne strinja (zgolj) s stroškovno odločitvijo naročnika. Ker se je v konkretnem primeru, skladno s prvim odstavkom 30. člena ZPVPJN, začel revizijski postopek pred Državno revizijsko komisijo, ki vključuje tudi odločanje o vseh stroških, ki so bili priglašeni v predrevizijskem postopku, posebna pritožba zoper naročnikovo odločitev o stroških ni potrebna.

Kljub temu, da je drugi vlagatelj izpostavljeno vlogo poimenoval »pritožba«, Državna revizijska komisija te vloge ni štela za pritožbo v smislu 51. člena ZPVPJN (in je posledično tudi ni zavrgla), ampak je vlogo obravnavala po vsebini oz. je štela, da drugi vlagatelj v izpostavljeni vlogi (tako kot tudi v vlogi, s katero se je opredelil do navedb naročnika v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo) navaja razloge za neutemeljenost naročnikove odločitve, da mu naloži povračilo stroškov pravnega varstva izbranega ponudnika.


Glede obstoja procesnih pogojev


V okviru predhodnega preizkusa zahtevkov za revizijo, opravljenega po uradni dolžnosti na podlagi 31. člena ZPVPJN, je Državna revizijska komisija s pozivom, št. 018-46/2021-10 z dne 17. 3. 2020, pozvala prvega vlagatelja na podajo pojasnil v zvezi z zastopanjem. Državna revizijska komisija je namreč ugotovila, da je prvi vlagatelj sočasno vložil dva identična zahtevka za revizijo, prvi je podpisan s strani zakonitega zastopnika prvega vlagatelja, drugi zahtevek za revizijo pa je podpisan s strani zakonitega zastopnika prvega vlagatelja in mag. Uroša Škufce – Praetor. Iz naslovne strani zahtevka za revizijo izhaja, da prvega vlagatelja zastopa družba Praetor, d.o.o., Ljubljana, kot kontaktna oseba pa je naveden mag. Uroš Škufca iz gospodarske družbe Praetor, d.o.o., Ljubljana. Poleg tega je na naslovni strani zahtevka za revizijo navedeno »pooblastilo izkazano«, vendar pa zahtevku za revizijo (vključno z dopolnitvama) pooblastilo za zastopanje ni priloženo. Ob upoštevanju navedenega je Državna revizijska komisija z dopisom prvega vlagatelja pozvala na izjasnitev, ali v postopku pravnega varstva nastopa sam, brez pooblaščenca (na kar bi bilo mogoče sklepati, da je en izvod zahtevka za revizijo podpisan s strani zakonitega zastopnika vlagatelja) ali pa nastopa s pooblaščencem (na kar bi bilo mogoče sklepati na podlagi dejstva, da je na naslovni strani zahtevka za revizijo navedeno, da vlagatelja zastopa družba Praetor, d.o.o., Ljubljana, kot kontaktna oseba pa je naveden mag. Uroš Škufca iz gospodarske družbe Praetor, d.o.o., Ljubljana, in dejstva, da je en izvod zahtevka za revizijo podpisal tudi mag. Uroš Škufca – Praetor), in da v slednjem primeru predloži ustrezno pooblastilo. Državna revizijska komisija je v omenjenem pozivu prvega vlagatelja obvestila, da v kolikor se v zahtevanem roku ne bo izjasnil glede vprašanja zastopanja, bo Državna revizijska komisija štela, da prvi vlagatelj v predmetnem postopku pravnega varstva ne nastopa s pooblaščencem. Ob upoštevanju navedenega in ob upoštevanju, da prvi vlagatelj v zahtevanem roku ni podal pojasnil, povezanih z zastopanjem (in tudi ni predložil pooblastila za zastopanje), je Državna revizijska komisija štela, da prvi vlagatelj v predmetnem postopku pravnega varstva ne nastopa s pooblaščencem.

Izbrani ponudnik v vlogi z dne 23. 2. 2021 zatrjuje, da zahtevek za revizijo drugega vlagatelja ni pravočasen, ker ga je v roku osmih delovnih dni od objave odločitve o oddaji naročila podpisal zgolj eden izmed dveh zakonitih zastopnikov drugega vlagatelja, ki družbo zastopata skupno (in ne posamično). Na podlagi vpogleda v izpiske AJPES za drugega vlagatelja in družbeno pogodbo vlagatelja, ki jih prilaga izbrani ponudnik, gre pritrditi izbranemu ponudniku, da je zahtevek za revizijo drugega vlagatelja, ki je bil vložen dne 10. 2. 2021 (kar je v roku, določenem v četrtem odstavku 25. člena ZPVPJN), podpisal le eden od dveh zakonitih zastopnikov, ki pravno osebo (oz. vlagatelja) zastopata skupno. Prvi odstavek 15. člena ZPVPJN podpisa sicer ne določa kot obvezne sestavine zahtevka za revizijo, je pa podpis, skladno s tretjim odstavkom 105. člena ZPP (v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN), obligatorna vsebina vsake vloge, torej tudi zahtevka za revizijo. Podpis vlagatelja zahtevka za revizijo je namreč ključen za izkazovanje istovetnosti vlagatelja zahtevka za revizijo oz. za izkazovanje, da je zahtevek za revizijo vložila oz. podpisala oseba, ki je upravičena za zastopanje (prim. sklep VSC Cpg 366/2013). V obravnavanem primeru, ko je vlogo, vloženo dne 10. 2. 2021, podpisal le eden izmed dveh zakonitih zastopnikov drugega vlagatelja, ki družbo zastopata skupno (in ne posamično), se tako postavi vprašanje, ali drugega vlagatelja (kot pravno osebo) zastopa tisti, ki ga je po zakonu upravičen zastopati, saj se, kadar procesno dejanje opravi le eden od zakonitih zastopnikov, ki pravno osebo zastopajo skupaj, šteje, da takšnega dejanja ni opravil pravi zakoniti zastopnik oz. upravičena oseba (prim. sklep VSM II Ip 963/2010).

Obstoj pomanjkljivosti glede zakonitega zastopanja stranke ne narekuje takojšnjega zavrženja zahtevka za revizijo, pač pa je potrebno vlagatelju omogočiti popravo zahtevka za revizijo (prim. 81. člen ZPP v povezavi s 13. členom ZPVPJN). V obravnavanem primeru je naročnik drugega vlagatelja s pozivom z dne 16. 2. 2021 pozval, da v roku treh delovnih dni zahtevek za revizijo dopolni tako, da bo podpisan s strani oseb, upravičenih za zastopanje vlagatelja, oz. da osebe, upravičene za zastopanje vlagatelja, odobrijo že opravljena procesna dejanja v postopku. Drugi vlagatelj je v zahtevanem roku dne 17. 2. 2021 naročniku posredoval zahtevek za revizijo (z identično vsebino, kot ga je posredoval pravočasno dne 10. 2. 2021), katerega sta podpisala oba zakonita zastopnika drugega vlagatelja, poleg tega je drugi vlagatelj posredoval dopis zakonitega zastopnika, čigar podpis je umanjkal na prvotnem zahtevku za revizijo, da odobrava ravnanja drugega zakonitega zastopnika. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je z navedenim drugi vlagatelj v zahtevanem roku odpravil pomanjkljivost zahtevka za revizijo, zato iz tega razloga zahtevka za revizijo drugega vlagatelja ni mogoče zavreči, za kar se zavzema izbrani ponudnik.

V zvezi z navedbami izbranega ponudnika, da odprava ugotovljene pomanjkljivosti vloženega zahtevka za revizijo pomeni podaljšanje roka za vložitev zahtevka za revizijo in obid materialnih prekluzivnih rokov, gre opozoriti na četrti odstavek 108. člena ZPP (v povezavi s 13. členom ZPVPJN), ki določa, da če je vloga vezana na rok in je popravljena oz. dopolnjena in izročena sodišču v roku, ki je bil določen za dopolnitev oz. popravo, se šteje, da je bila vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila prvič vložena. V obravnavanem primeru je drugi vlagatelj pomanjkljivost glede zakonitega zastopanja odpravil v roku, ki mu ga je določil naročnik, zato njegovega zahtevka za revizijo ni mogoče šteti za prepoznega. Drugi vlagatelj v zahtevanem roku tudi ni vložil novega ali drugačnega zahtevka za revizijo – drugi vlagatelj v okviru dopolnitve zahtevka za revizijo naročniku ne očita drugih kršitev, kot mu jih je očital že v zahtevku za revizijo, ki je bil vložen pravočasno. Neutemeljeno je sklicevanje izbranega ponudnika na prakso Vrhovnega sodišča RS, ki se nanaša na vprašanje ustreznega pooblastila za zastopanje v reviziji kot izrednem pravnem sredstvu, saj se v postopku revizije ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev (prim. 383. člen ZPP v povezavi z 336. členom ZPP). Prav tako izbrani ponudnik ne more uspeti s sklicevanjem na sklep VSL IV Cpg 153/2018, ki se nanaša na vprašanje (ne)dovoljenosti pritožbe, podpisane le s strani enega izmed skupnih zastopnikov, ki pravice posamičnega zastopanja ni imel, saj se, kot je to tudi pojasnjeno v točki 6 navedenega sklepa, v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev (prim. 336. člen ZPP). Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik ravnal pravilno, ko je drugega vlagatelja pozval na odpravo pomanjkljivosti zahtevka za revizijo v delu, ki se nanaša na upravičenje za zastopanje drugega vlagatelja kot pravne osebe, in ko je po prejemu dopolnitve zahtevka revizijo drugega vlagatelja, zahtevek za revizijo drugega vlagatelja sprejel v obravnavo.

V zvezi s pomisleki naročnika in izbranega ponudnika o aktivni legitimaciji prvega in drugega vlagatelja za vložitev zahtevka za revizijo Državna revizijska komisija uvodoma pojasnjuje, da je treba aktivno legitimacijo priznati vsaki osebi, ki ima ali je imela interes za dodelitev javnega naročila, sklenitev okvirnega sporazuma ali vključitev v dinamični nabavni sistem ali sistem ugotavljanja sposobnosti in ji je ali bi ji lahko z domnevno kršitvijo nastala škoda (1. alineja prvega odstavka 14. člena ZPVPJN). Iz navedene določbe izhajata dva bistvena elementa za priznanje aktivne legitimacije, in sicer interes za dodelitev javnega naročila ter možnost nastanka škode, ki bi vlagatelju utegnila nastati zaradi zatrjevane kršitve. Za priznanje aktivne legitimacije morata biti oba elementa izpolnjena kumulativno.

V obravnavanem primeru vlagateljema ni mogoče odrekati dejanskega interesa za pridobitev predmetnega javnega naročila. Vlagatelja sta oddala pravočasno ponudbo, s čimer sta izkazala interes za pridobitev naročila in s tem prvi del pogoja za priznanje aktivne legitimacije za vložitev zahtevka za revizijo, kot ga opredeljuje ZPVPJN. Naročnik in izbrani ponudnik pa vlagateljema ne priznavata izkazovanja drugega pogoja za priznanje aktivne legitimacije, tj. da jima je zaradi dejanj naročnika, ki jih v zahtevku za revizijo navajata kot kršitve, nastala ali bi jima lahko nastala škoda. V zvezi z drugim elementom aktivne legitimacije, ki se nanaša na vsaj možnost nastanka škode zaradi domnevnih kršitev, je Državna revizijska komisija že večkrat zapisala, da se možnost nastanka škode v vsakem postopku ugotavlja posebej, ob upoštevanju danih okoliščin konkretnega primera (predmeta naročila, vrste postopka, konkretnih očitkov, ki so predmet zahteve za pravno varstvo ipd.). Kršitev oz. kršitve, ki jih zatrjuje vlagatelj v zahtevku za revizijo, morajo imeti za posledico verjeten nastanek škode, ki se kaže kot posledica nezakonitega onemogočanja pri pridobitvi konkretnega javnega naročila.

V obravnavanem primeru je naročnik, kot je to razvidno iz odločitve o oddaji javnega naročila, prejete ponudbe najprej razvrstil glede na merila, pri čemer se je na prvo mesto uvrstila ponudba izbranega ponudnika, na drugo mesto se je uvrstila ponudba drugega vlagatelja, na tretje mesto pa ponudba prvega vlagatelja. Naročnik je pregledal vse prejete ponudbe in ponudbo izbranega ponudnika označil za dopustno, medtem ko je ponudbi prvega in drugega vlagatelja označil za nedopustni. Prvi vlagatelj v zahtevku za revizijo naročniku očita kršitve pri pregledu svoje ponudbe in pri pregledu ponudbe izbranega ponudnika. Če bi se za utemeljene izkazale navedbe prvega vlagatelja, povezane z naročnikovimi kršitvami pri pregledu njegove ponudbe (torej, da naročnik ni imel podlage za zavrnitev njegove ponudbe), in navedbe, povezane s pregledom ponudbe izbranega ponudnika (torej, da naročnik ni imel podlage, da je ponudbo izbranega ponudnika ocenil za dopustno in mu oddal naročilo), bi bilo potrebno naročnikovo odločitev o oddaji javnega naročila razveljaviti. Upoštevaje, da naročnik glede na merila za oddajo javnega naročila drugouvrščene ponudbe (t.j. ponudbe drugega vlagatelja) ni štel za dopustno, bi bila lahko v ponovljenem postopku ocenjevanja in pregledovanja ponudb ponudba prvega vlagatelja izbrana kot najugodnejša. Ker bi lahko prvemu vlagatelju zaradi kršitev, ki jih zatrjuje v zahtevku za revizijo, nastala škoda, ki bi se izražala v nedodelitvi javnega naročila, mu aktivne legitimacije ni mogoče odreči.

Smiselno enako gre ugotoviti glede drugega vlagatelja. Drugi vlagatelj v zahtevku za revizijo naročniku očita kršitve pri pregledu svoje ponudbe in pri pregledu ter ocenjevanju ponudbe izbranega ponudnika. Če bi se za utemeljene izkazale navedbe drugega vlagatelja, povezane z naročnikovimi kršitvami pri pregledu njegove ponudbe (torej, da naročnik ni imel podlage za zavrnitev njegove ponudbe), in navedbe, povezane s pregledom ponudbe izbranega ponudnika (torej, da naročnik ni imel podlage, da je ponudbo izbranega ponudnika ocenil za dopustno in mu oddal naročilo), bi bilo potrebno naročnikovo odločitev o oddaji javnega naročila razveljaviti. Naročnikovo odločitev o oddaji javnega naročila bi bilo potrebno razveljaviti tudi v primeru, če bi se za utemeljene izkazale navedbe drugega vlagatelja, povezane z naročnikovimi kršitvami pri pregledu njegove ponudbe, in navedbe, povezane z ocenjevanjem ponudbe izbranega ponudnika glede na merila za oddajo javnega naročila (drugi vlagatelj namreč zatrjuje, da je naročnik izbranemu ponudniku neupravičeno dodelil 3 točke v okviru merila reference, in da bi se v primeru zakonitega ocenjevanja ponudb njegova ponudba glede na merila za oddajo javnega naročila uvrstila na prvo mesto). V ponovljenem postopku ocenjevanja in pregledovanja ponudb bi bila lahko ponudba drugega vlagatelja izbrana kot najugodnejša ponudba. Ker bi drugemu vlagatelju lahko zaradi kršitev, ki jih zatrjuje v zahtevku za revizijo, nastala škoda, ki bi se izražala v nedodelitvi javnega naročila, mu aktivne legitimacije ni mogoče odreči.
Iz navedb naročnika in izbranega ponudnika je razvidno, da njun odrek aktivne legitimacije prvemu in drugemu vlagatelju temelji na stališču 2. občne seje v letu 2007, objavljenem na spletni strani Državne revizijske komisije. Čeprav naročnik in izbrani ponudnik zgolj s sklicevanjem na stališče 2. občne seje v letu 2007 niti ne moreta ni mogoče doseči odreka aktivne legitimacije prvemu in drugemu vlagatelju, saj je Državna revizijska komisija skladno s tem stališčem vlagatelju, čigar ponudbo je naročnik označil za nedopustno in ki v postopku pravnega varstva ni uspel izkazati naročnikovih kršitev pri pregledu svoje ponudbe, odrekla aktivno legitimacijo za presojo zatrjevanih naročnikovih kršitev pri pregledu ponudbe izbranega ponudnika. Vprašanje, ali je naročniku mogoče očitati kršitev pri pregledu vlagateljeve ponudbe, je stvar meritorne obravnave zahtevka za revizijo oz. vprašanje vsebinske utemeljenosti zahtevka za revizijo in ne vprašanje obstoja procesnih pogojev. Tudi uporaba omenjenega stališča Državne revizijske komisije narekuje vsebinsko obravnavo revizijskih navedb prvega in drugega vlagatelja, ki se nanašajo na naročnikovo ravnanje pri pregledu njunih ponudb – kar pa sprejem procesne odločitve o zahtevku za revizijo (oz. zavrženje zahtevka za revizijo) onemogoča.

Že na tem mestu pa Državna revizijska komisija (ob upoštevanju, da so se, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju, navedbe prvega vlagatelja in navedbe drugega vlagatelja v delu, ki se nanašajo na ravnanje naročnika pri pregledu njunih ponudb, izkazale za neutemeljene) pojasnjuje, da je Državna revizijska komisija dne 21. 4. 2021, na 3. (korespondenčni) občni seji Državne revizijske komisije v letu 2021, odstopila od stališča 2. občne seje v letu 2007 in sprejela naslednje stališče:

»Skladno s prvo alinejo prvega odstavka 14. člena ZPVPJN se aktivna legitimacija prizna vsaki osebi, ki ima ali je imela interes za dodelitev javnega naročila, sklenitev okvirnega sporazuma ali vključitev v dinamični nabavni sistem ali kvalifikacijski sistem in ji je ali bi ji lahko z domnevno kršitvijo nastala škoda.

V zvezi z obstojem aktivne legitimacije je Državna revizijska komisija na 2. občni seji v letu 2007 sprejela stališče, da vlagatelju, katerega ponudba je bila v postopku oddaje javnega naročila spoznana kot nepravilna, sicer ni mogoče odrekati dejanskega interesa za pridobitev predmetnega javnega naročila, vendar pa ob ugotovitvi zakonitosti naročnikove odločitve, da je vlagateljeva ponudba nepravilna, vlagatelju ni uspelo izkazati drugega elementa aktivne legitimacije, tj. realne stopnje verjetnosti nastanka škode.
Upoštevaje navedeno stališče je Državna revizijska komisija vlagatelju, za katerega je naročnik ugotovil, da njegova ponudba ni dopustna, priznala aktivno legitimacijo za izpodbijanje naročnikove ugotovitve, da njegova ponudba ni dopustna. Če vlagatelju v postopku pravnega varstva ni uspelo izkazati naročnikovih kršitev pri zaključku, da njegova ponudba ni dopustna, mu je Državna revizijska komisija odrekala aktivno legitimacijo za presojo revizijskih navedb, povezanih z zatrjevanimi naročnikovimi kršitvami pri pregledu ponudbe izbranega ponudnika, razen revizijskih očitkov, povezanih s kršitvijo načela enakopravne obravnave ponudnikov, pri čemer se je presoja Državne revizijske komisije omejila na vprašanje, ali je naročnik pri pregledu vlagateljeve ponudbe in ponudbe izbranega ponudnika dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila v istovrstnem delu razlagal na enak način. Odločanje Državne revizijske komisije se je tako omejilo na istovrstne kršitve – torej kršitve, ki se nanašajo na enaka dejanska in pravna vprašanja oz. na identične ponudbene pomanjkljivosti.

Sodišče Evropske unije je v zadevi C-771/19, NAMA, v kateri je sprejelo sodbo z dne 24. marca 2021, razlagalo relevantne določbe Direktive 92/13/EGS. Sodišče Evropske unije je v omenjeni zadevi ugotovilo, da je treba določbe Direktive 92/13/EGS razlagati tako, da ima neizbrani ponudnik pravico uveljavljati vse razloge zoper dopustitev sodelovanja drugega ponudnika, vključno s tistimi, ki niso povezani z nepravilnostmi, zaradi katerih je bila njegova ponudba izključena (točka 41 navedene sodbe in izrek navedene sodbe). Enako razlogovanje je treba uporabiti tudi v zvezi z razlago Direktive 89/665/EGS, saj ta vsebuje smiselno enake določbe kot Direktiva 92/13/EGS.

Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da je treba prvo alinejo prvega odstavka 14. člena ZPVPJN razlagati ob upoštevanju predstavljene sodbe v zadevi C-771/19 in zato odstopiti od stališča 2. občne seje v letu 2007 ter sprejeti novo stališče občne seje, povezano z vprašanjem aktivne legitimacije v postopku pravnega varstva po določbah ZPVPJN.

Skladno z novim stališčem občne seje Državne revizijske komisije velja, da je treba v položaju, ko je naročnik kot edino izmed prejetih ponudb kot dopustno ponudbo štel ponudbo izbranega ponudnika ter sprejel odločitev o oddaji javnega naročila in oddal javno naročilo izbranemu ponudniku, vlagateljevo ponudbo pa zavrnil na podlagi ugotovitve, da ni dopustna, vlagatelju, četudi v postopku pravnega varstva ni izkazal naročnikovih kršitev pri zavrnitvi svoje ponudbe, priznati aktivno legitimacijo za izpodbijanje odločitve o oddaji naročila izbranemu ponudniku. Vlagatelj, za katerega je naročnik ugotovil, da njegova ponudba ni dopustna, je v zahtevku za revizijo upravičen uveljavljati vse domnevne naročnikove kršitve pri pregledu ponudbe izbranega ponudnika, vključno s tistimi, ki niso povezane z nepravilnostmi, zaradi katerih je bila njegova ponudba zavrnjena.«

Ob upoštevanju novega stališča Državne revizijske komisije in ob upoštevanju konkretnega primera, ko je naročnik kot edino izmed prejetih ponudb za dopustno ponudbo štel ponudbo izbranega ponudnika ter sprejel odločitev o oddaji javnega naročila in oddal javno naročilo izbranemu ponudniku, ponudbo prvega vlagatelja in ponudbo drugega vlagatelja pa zavrnil na podlagi ugotovitve, da nista dopustni, je Državna revizijska komisija v nadaljevanju tako prvemu kot drugemu vlagatelju, kljub temu, da, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju, niti prvi vlagatelj niti drugi vlagatelj nista izkazala naročnikovih kršitev pri zavrnitvi njunih ponudb, priznala aktivno legitimacijo tudi za izpodbijanje naročnikove odločitve o oddaji naročila izbranemu ponudniku, saj sta vlagatelja, skladno s zgoraj citiranim stališčem, v zahtevku za revizijo upravičena uveljavljati vse domnevne naročnikove kršitve pri pregledu ponudbe izbranega ponudnika, vključno s tistimi, ki niso povezane z nepravilnostmi, zaradi katerih je bila njuna ponudba zavrnjena.

Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik in izbrani ponudnik nista izkazala razlogov, ki bi preprečevali sprejem zahtevka za revizijo prvega vlagatelja in zahtevka za revizijo drugega vlagatelja v meritorno obravnavo. Ker takšnih razlog tudi ni našla Državna revizijska komisija v okviru predhodnega preizkusa zahtevka za revizijo, opravljenega po uradni dolžnosti na podlagi 31. člena ZPVPJN, je Državna revizijska komisija v nadaljevanju vsebinsko presojala revizijske navedbe.


Glede odprave računskih napak


Tako prvi kot drugi vlagatelj naročniku očitata kršitve sedmega odstavka 89. člena ZJN-3 in zatrjujeta, da je naročnik brez soglasja ponudnikov odpravil računske napake v predračunih vseh sodelujočih ponudnikov. Med strankami ni sporno, da je naročnik odpravil računske napake v vseh prejetih ponudbah in da naročnik za takšno odpravo ni imel soglasja ponudnikov. Med strankami pa je sporno, ali je bil naročnik, glede na naravo računske napake, dolžan pozvati ponudnike k soglasju za odpravo računske napake.

Pred vsebinsko obravnavo omenjenega spornega vprašanja gre najprej pojasniti, da niti prvi niti drugi vlagatelj ne zatrjujeta, da odprava računske napake vpliva na razvrstitev ponudb glede na merila za oddajo javnega naročil, pač pa oba vlagatelja smiselno zatrjujeta, da bi naročnik moral skladno z ZJN-3 ponudnike pozvati na soglasje na odpravo računske napake in da bi bilo treba, če ponudnik ne bi podal soglasja, ponudbo zavrniti kot nedopustno. Ob upoštevanju takšne trditvene podlage prvega in drugega vlagatelja, naročnik in izbrani ponudnik ne moreta uspeti s sklicevanjem na 16.a člen ZPVPJN.

Skladno s sedmim odstavkom 89. člena ZJN-3 sme izključno naročnik ob pisnem soglasju ponudnika popraviti računske napake, ki jih odkrije pri pregledu in ocenjevanju ponudb. Pri tem se količina in cena na enoto brez DDV ne smeta spreminjati. Če se pri pregledu in ocenjevanju ponudb ugotovi, da je prišlo do računske napake zaradi nepravilne vnaprej določene matematične operacije s strani naročnika, lahko naročnik ob pisnem soglasju ponudnika popravi računsko napako tako, da ob upoštevanju cen na enoto brez DDV in količin, ki jih ponudi ponudnik, izračuna vrednost ponudbe z upoštevanjem pravilne matematične operacije.

Del zgoraj izpostavljene določbe je naročnik povzel tudi v točki 27 dokumenta »Navodila ponudniku za izdelavo ponudbe«, ki je del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila (v nadaljevanju: Navodila), v kateri je določil: »Naročnik bo preveril ponudbe glede računskih napak. Izključno naročnik sme ob upoštevanju sedmega odstavka 89. člena ZJN-3 ob pisnem soglasju ponudnika popraviti računske napake, ki jih odkrije pri pregledu in ocenjevanju ponudb. Znesek, naveden v obrazcu ponudbe, bo naročnik popravil s soglasjem ponudnika in se bo smatral za ponudnika obvezujoč. V kolikor ponudnik ne soglaša s korigirano ponudbeno ceno v roku, določenem v pisnem zahtevku naročnika, bo njegova ponudba zavrnjena kot nedopustna«.

Naročnik je nadalje v točki 12.2 Navodil predvidel, da v okviru merila za oddajo javnega naročila ne bo relevantna ponudbena vrednost, pač pa bo relevanten seštevek ponderiranih vrednosti posameznih postavk ponudbenega predračuna. Naročnik je določil, da se v okviru merila za oddajo javnega naročila »Ponderirana cena« upošteva vrednost za ocenjevanje, ki predstavlja vsoto ponderiranih vrednosti naslednjih postavk ponudbenega predračuna:
A. Vzpostavitev
B. Delovanje za leto 1 do 5
C. Delovanje za leto 6 do 8
D. Nepredvidena dela, nadgradnje in optimizacije programske opreme za leto od 1 do 5
E. Nepredvidena dela, nadgradnje in optimizacije programske opreme za leto od 6 do 8.

Naročnik je nekatere izmed omenjenih postavk razčlenil še na podpostavke in za vsako podpostavko navedel ponder, relevanten v okviru merila za oddajo javnega naročila, vendar navedeno za rešitev predmetnega spora ni relevantno.

Del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila je tudi ponudbeni predračun, ki ga je naročnik pripravil v excelovi obliki oz. kot excelov dokument, ki vsebuje več zavihkov oz. delovnih listov. Naročnik je predvidel, da ponudniki navedejo cene na enoto v zavihku »Vzpostavitev« in zavihku »Delovanje«, program pa je samodejno prenesel samodejno izračunane vrednosti iz teh zavihkov v zavihek »Povzetek«. V stolpcu C slednjega zavihka je bila prikazana ponudbena vrednost za postavke:
A. Vzpostavitev
B. Delovanje za leto 1 do 5
C. Delovanje za leto 6 do 8
D. Nepredvidena dela, nadgradnje in optimizacije programske opreme za leto od 1 do 5
E. Nepredvidena dela, nadgradnje in optimizacije programske opreme za leto od 6 do 8
F. Oprema in nadomestni deli, nepredvidena dela, nadgradnje in optimizacije programske opreme za leto od 1 do 5
G. Oprema in nadomestni deli, nepredvidena dela, nadgradnje in optimizacije programske opreme za leto od 6 do 8.

Program je samodejno izračunal skupno vrednost za vzpostavitev in delovanje sistema za leto od 1 do 5 let (seštevek vrednosti A+B+D+F), ter skupno vrednost za vzpostavitev in delovanje sistema za leto 1 do 8 (seštevek vrednosti A+B+C+D+E+F+G). Da bi bile računske napake v izpostavljenem delu ponudbenega predračuna, torej v delu ponudbenega predračuna, ki se nanaša na ponudbeno vrednost, vlagatelja ne zatrjujeta.

Naročnik je v zavihku »Povzetek« ponudbenega predračuna pri vsaki posamezni postavki oz. podpostavki navedel ponder, kot izhaja iz točke 12.2 Navodil, program pa je samodejno izračunal ponderirano vrednost posamezne postavke ter vsoto ponderiranih vrednosti oz. vrednost za ocenjevanje. Na podlagi vpogleda v vnaprej pripravljen ponudbeni predračun, ki je del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, gre pritrditi naročniku, da je formule v excelovem programu oblikoval na način, da je program pri ponderirani vrednosti postavke E, namesto da bi to vrednost izračunal ob upoštevanju ponudbene vrednosti postavke E in ponderja za to postavko, povrnil ponderirano vrednost postavke D. Program posledično pri izračunu vrednosti za ocenjevanje ni upošteval vsote ponderirane vrednosti postavk A+B+C+D+E, kot je to določil naročnik v točki 12.2 Navodil, pač pa so se v okviru vrednosti za ocenjevanje seštele ponderirane vrednosti postavk A+B+C+D+D – torej namesto ponderirane vrednosti postavke E se je (še enkrat) upoštevala ponderirana vrednost postavke D.

Kot je razvidno iz odločitve o oddaji naročila (med strankami pa to tudi ni sporno), je naročnik pri ocenjevanju ponudb glede na merila za oddajo javnega naročila, sam, brez sodelovanja ponudnikov, pri vsaki prejeti ponudbi izračunal skupno ponderirano vrednost postavk A+B+C+D+E oz. pravilno vrednost za ocenjevanje, ki se upošteva v okviru merila za oddajo javnega naročila, in ob upoštevanju te vrednosti posamezni ponudbi dodelil točke v okviru merila »Ponderirana cena«. Da bi naročnik pri kateri izmed prejetih ponudb nepravilno izračunal skupno ponderirano vrednost postavk A+B+C+D+E oz. vrednost za ocenjevanje ali da bi naročnik, ob upoštevanju tako izračunane vrednosti za ocenjevanje nepravilno dodelil točke v okviru merila »Ponderirana cena«, vlagatelja ne zatrjujeta.

Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik v postopku oddaje javnega naročila ni odpravljal računskih napak, povezanih s ponudbeno ceno, pač pa je odpravljal računske napake, povezane z merilom za oddajo javnega naročila, zato naročniku tudi ni mogoče očitati kršitve, ko ponudnikov ni pozval na soglasje k odpravi računskih napak. Sedmi odstavek 89. člena ZJN-3 je potrebno razumeti na način, da je naročnik dolžan pridobiti soglasje ponudnikov v primerih, ko se v ponudbenem predračunu nahajajo napake, ki se nanašajo na ponudbeno ceno. Pritrditi gre sicer navedbam prvega vlagatelja, da sedmi odstavek 89. člena ZJN-3 izrecno ne razlikuje med ponudbeno vrednostjo in vrednostjo, ki je relevantna glede na merilo za oddajo javnega naročila, vendar pa je potrebno upoštevati, da se sedmi odstavek 89. člena ZJN-3 navezuje na šesti odstavek 89. členu ZJN-3, ki določa, da razen kadar gre za popravek ali dopolnitev očitne napake, ponudnik ne sme dopolnjevati ali popravljati svoje cene brez DDV na enoto, vrednosti postavke brez DDV, skupne vrednosti ponudbe brez DDV, razen kadar se skupna vrednost spremeni v skladu s sedmim odstavkom tega člena (poudarila Državna revizijska komisija) in ponudbe v okviru meril. Iz povezave šestega in sedmega odstavka 89. člena ZJN-3 izhaja, da lahko naročnik le ob pisnem soglasju ponudnika popravi računske napake, ki se nanašajo na skupno vrednost ponudbe brez DDV, kar je tudi logično, saj ponudbena vrednost predstavlja poslovno voljo ponudnika, ki je naročnik ne more nadomestiti. Popravki ponudbe v okviru meril pa skladno s šestim odstavkom 89. člena ZJN-3 niso omejeni na postopek iz sedmega odstavka 89. člena ZJN-3.

Poleg tega naročnik za ocenjevanje ponudb, skladno z vnaprej določenim merilom, ne potrebuje soglasja ponudnikov, pač pa ponudbe oceni upoštevaje podatke v ponudbi in upoštevaje vnaprej določeno merilo za oddajo javnega naročila. Slediti stališču prvega in drugega vlagatelja, da bi ponudniki morali podati pisno soglasje k pravilnemu izračunu vrednosti za ocenjevanje, bi pomenilo, da bi moral naročnik za pravilno uporabo vnaprej določenega merila za oddajo javnega naročila pridobiti soglasje ponudnikov – takšnega soglasja ponudnikov naročnik ne potrebuje, nasprotno, naročnik je dolžan (četudi bi ponudnik temu izrecno nasprotoval) pri ocenjevanju ponudb upoštevati vnaprej določeno merilo za oddajo javnega naročila. V obravnavanem primeru izračun vrednosti, relevantne v okviru ocenjevanja ponudb, predstavlja zgolj tehnično opravilo (naročnik ob upoštevanju vrednosti posameznih postavk, ki so v ponudbah jasno predstavljene, in ob upoštevanju vnaprej določenih ponderjev, izračuna skupno ponderirano vrednost oz. vrednost za ocenjevanje), ki ne predstavlja naročnikovega posega v tisti del ponudbe, ki predstavlja odraz poslovne volje ponudnika, kot to smiselno zatrjujeta vlagatelja. Ponudniki so ponudbeno voljo izrazili s podajo cene na enoto, program pa je samodejno izračunal vrednost posameznih postavk in skupno ponudbeno vrednost. V posledici odprave napake pri izračunu vrednosti za ocenjevanje se niso spremenile niti količine, niti cene na enoto (brez DDV) niti ponudbene vrednosti posameznih postavk niti ponudbena vrednost niti vrednost za vzpostavitev in 8 letno vzdrževanje. Naročnik z odpravo ugotovljene računske napake ni spreminjal podatkov, ki so odvisni od volje ponudnikov, pač pa je spremenil podatek, ki je odvisen od (oz. izveden iz) podatkov, ki predstavljajo voljo ponudnika.

Navedenega ne more spremeniti navedba prvega vlagatelja, da že zgolj dejstvo, da se računska napaka nahaja v ponudbenem predračunu, narekuje uporabo sedmega odstavka 89. člena ZJN-3 oz. obveznost naročnika, da za odpravo računske napake pridobi soglasje ponudnikov, saj ni ključno, v katerem dokumentu se nahaja računska napaka, pač pa je ključna narava podatka, ki potrebuje popravek. Četudi je v obravnavanem primeru naročnik izračun podatkov, relevantnih v okviru merila za oddajo javnega naročila, predvidel v okviru ponudbenega predračuna, se sporna računska napaka še vedno nanaša na podatke, relevantne v okviru merila za oddajo javnega naročila, in s tem na vprašanje pravilne uporabe vnaprej določenega merila za oddajo javnega naročila. Naročnik niti v odločitvi o oddaji javnega naročila niti v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo prvega vlagatelja ne navaja, da ugotovljena računska napaka ni relevantna in da jo je mogoče spregledati, kot to naročniku očita prvi vlagatelj. Naročnik sicer res navaja, da odprava računske napake ni vplivala na razvrstitev ponudb glede na merila za oddajo javnega naročila in na oddajo javnega naročila, vendar pa že samo dejstvo, da je naročnik odpravil računsko napako (in sam izračunal pravilno vrednost za ocenjevanje), kaže na to, da ugotovljene računske napake ni štel za formalno pomanjkljivost, ki jo je mogoče spregledati.

Neutemeljene so tudi navedbe drugega vlagatelja, da je naročnik zaradi umanjkanja pozivanja ponudnikov k soglasju za ugotovljene računske napake kršil točko 27 Navodil. S tem, ko je naročnik v točki 27 Navodil povzel del sedmega odstavka 89. člena ZJN-3, je določil, da bo glede odprave napak ravnal skladno z zakonskimi določbami. Ker ZJN-3 naročniku ne nalaga pridobitve soglasja za odpravo računskih napak, povezanih s pravilno uporabo merila za oddajo javnega naročila, naročnik v omenjeni določbi tudi ni predvidel pozivanja ponudnikov na soglasje za odpravo ugotovljene napake. Poleg tega iz točke 27 Navodil jasno izhaja, da se ta točka nanaša na računske napake, povezane s ponudbeno ceno, saj je naročnik določil, da bo »znesek, naveden v obrazcu ponudbe« popravil s soglasjem ponudnika, pri čemer so ponudniki v obrazec ponudba vpisali skupno vrednost vzpostavitve in delovanja sistema od 1 do 5 let (seštevek vrednosti A+B+D+F) brez in z DDV, ter celotno vrednost za vzpostavitev in delovanje sistema za leto 1 do 5 in od 6 do 8 (seštevek vrednosti A+B+C+D+E+F+G) brez in z DDV, in ne vrednosti za ocenjevanje, pri izračunu katere je prišlo do napake. Prav tako je naročnik v točki 27 Navodil določil, da bo popravljeni znesek za ponudnika obvezujoč in da če ponudnik ne bo soglašal s »korigirano ponudbeno ceno«, bo njegova ponudba zavrnjena, iz česar prav tako izhaja, da se ta določba dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila nanaša na računske napake pri izračunu ponudbene vrednosti in ne na računske napake pri izračunu vrednosti za ocenjevanje.

Zavrniti gre zato navedbe prvega in drugega vlagatelja o naročnikovi kršitvi sedmega odstavka 89. člena ZJN-3 ter navedbe drugega vlagatelja o naročnikovi kršitvi točke 27 Navodil, s tem, ko je, ne da bi pozval ponudnike na soglasje k odpravi računske napake v predračunu v delu, ki se nanaša na izračun vrednosti za ocenjevanje, ki je eno izmed meril za oddajo javnega naročila, sam izračunal skupne ponderirane vrednosti ponudb oz. vrednosti ponudb za ocenjevanje, in ob upoštevanju teh vrednosti posamezni ponudbi dodelil točke. Drugi vlagatelj v zahtevku za revizijo tudi zatrjuje, da je naročnik v posledici umanjkanja pridobitve soglasja za odpravo računskih napak kršil načelo zagotavljanja konkurence in načelo transparentnosti javnega naročanja, vendar pa pri tem niti ne utemelji, zakaj naj bi to ravnanje naročnika predstavljajo kršitev izpostavljenih načel. Državna revizijska komisija tudi ne more pritrditi navedbam drugega vlagatelja o naročnikovi kršitvi načela enakopravne obravnave ponudnikov in da sporno ravnanje naročnika dokazuje, da želi predmetno javno naročilo »na vsak način oddati izbranemu ponudniku«. Naročnik nobenega izmed ponudnikov, niti drugega vlagatelja niti izbranega ponudnika (kot tudi ne prvega vlagatelja) ni pozval k podaji soglasja, zato o kršitvi načela enakopravne obravnave ponudnikov ni mogoče govoriti. Zakaj naj bi umanjkanje naročnikovega pozivanja k soglasju izkazovalo, da naročnik želi predmetno javno naročilo »na vsak način oddati izbranemu ponudniku«, drugi vlagatelj ne pojasni in tako niti ne pojasni povezave (vzročne zveze) med umanjkanjem naročnikovega poziva k soglasju za odpravo računske napake pri izračunu vrednosti za ocenjevanje in domnevnim naročnikovim prizadevanjem, da predmetno javno naročilo odda prav izbranemu ponudniku.


Glede ustreznosti obrazložitve odločitve o oddaji javnega naročila


Prvi vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je naročnik odločitev o oddaji javnega naročila pomanjkljivo obrazložil, saj ni obrazložil, zakaj šteje ponudbo izbranega ponudnika za dopustno, kaj je naročnik v zvezi s ponudbo izbranega ponudnika preverjal, na kakšen način naj bi izbrani ponudnik izkazal izpolnjevanje referenčnih zahtev in zakaj naj bi ponudba izbranega ponudnika ustrezala potrebam in zahtevam naročnika. Po mnenju prvega vlagatelja mora odločitev obsegati vse pravno odločilne razloge, ki so organ vodili k odločitvi. Ker naročnik ni ustrezno obrazložil odločitve o oddaji javnega naročila, je kršil načelo transparentnosti javnega naročanja in enake obravnave ponudnikov, prav tako pa ni mogoče učinkovito varstvo ustavnih pravic.

Državna revizijska komisija na podlagi pregleda izpodbijane odločitve o oddaji javnega naročila ugotavlja, da je naročnik v omenjeni odločitvi navedel tako razloge za zavrnitev (vsakega) neuspešnega ponudnika (med drugim razloge za zavrnitev ponudbe prvega vlagatelja) kakor tudi značilnosti in prednosti izbrane ponudbe, in sicer, da je ponudba izbranega ponudnika dopustna (za razliko od ponudbe prvega in drugega vlagatelja) in da se je ta ponudba glede na merila za oddajo javnega naročila uvrstila na prvo mesto. S tem je naročnik izpolnil zahteve tretjega odstavka 90. člena ZJN-3.

Državna revizijska komisija ne more pritrditi navedbam prvega vlagatelja, da iz izpodbijane odločitve izhaja, da naročnik ponudbe izbranega ponudnika ni pregledal in da ni mogoče razbrati, »kaj je naročnik v zvezi s ponudbo izbranega ponudnika preverjal«. Naročnik je v točki III obrazložitve navedel, da je po razvrstitvi meril pristopil k pregledu ponudb, v točki IV pa, da je bila »po pregledu ponudbe« izbranega ponudnika ta ponudba ocenjena za dopustno. Ker je v skladu z 29. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-3 lahko dopustna zgolj ponudba, ki jo predloži ponudnik, za katerega ne obstajajo razlogi za izključitev in ki izpolnjuje pogoje za sodelovanje, njegova ponudba ustreza potrebam in zahtevam naročnika, določenim v tehničnih specifikacijah in v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, je prispela pravočasno, pri njej ni dokazano nedovoljeno dogovarjanje ali korupcija, je naročnik ni ocenil za neobičajno nizko in cena ne presega zagotovljenih sredstev naročnika, naročnikova ugotovitev o dopustnosti ponudbe izbranega ponudnika nujno zajema tudi naročnikovo ugotovitev o posameznih elementih dopustnosti ponudbe oz. o tem, da po ugotovitvi naročnika ne obstojijo razlogi, ki bi preprečevali šteti ponudbo izbranega ponudnika za dopustno.

ZJN-3 naročniku ne nalaga obveznosti, da v odločitvi o oddaji javnega naročila pojasnjuje, zakaj ponudbo izbranega ponudnika šteje za dopustno in na kakšen način je izbrani ponudnik izkazal izpolnjevanje referenčnih zahtev. Kot je Državna revizijska komisija že večkrat pojasnila (prim. npr. odločitve v zadevah št. 018-2/2014, 018-363/2013, 018-313/2013), je namen odločitve o oddaji naročila predvsem seznanitev ponudnikov z zadostnimi informacijami, potrebnimi za učinkovito uveljavljanje pravnega varstva, pri čemer ni nujno, da bi obrazložitev odločitve morala biti vseobsežna, torej takšna, da bi zajemala prav vse podrobnosti posameznih razlogov, ki so naročnika vodili pri sprejemu odločitve. V zvezi z navedbami prvega vlagatelja, da umanjkanje naročnikove obrazložitve krši temeljne procesne garancije poštenega postopka in onemogoča učinkovito pravno varstvo, gre ponoviti, da že samo dejstvo, da je naročnik ponudbo izbranega ponudnika ocenil za dopustno, pomeni, da naročnik ocenjuje, da je ponudba izbranega ponudnika skladna z vsemi zahtevami naročnika. Navedeno neizbranemu ponudniku omogoča, da v postopku pravnega varstva zatrjuje, da takšna naročnikova ocena ni pravilna in da za navedeno navede razloge, ki to utemeljujejo.

Navedenega ne more spremeniti sklicevanje prvega vlagatelja na sodbo Upravnega sodišča, opr. št. I U 1863/2018, saj se le-ta nanaša na drugačno dejansko in pravno vprašanje. V navedeni zadevi je namreč šlo za vprašanje, ali je tožena stranka (smiselno naročnik) v zadostni meri obrazložila odločitev o zavrženju tožnikove vloge, prispele na projektni razpis (smiselno odločitev o zavrnitvi vlagateljeve ponudbe). Navedena zadeva se tako smiselno nanaša na vprašanje obsega obrazložitve zavrnitve ponudbe in ne na vprašanje obsega obrazložitve dopustnosti izbrane ponudbe. Da naročnik v obravnavanem primeru ne bi prvega vlagatelja seznanil z razlogom za zavrnitev njegove ponudbe, prvi vlagatelj ne zatrjuje. Prvi vlagatelj sicer zatrjuje, da je izpodbijana odločitev kontradiktorna v delu, ki se nanaša na zavrnitev njegove ponudbe, vendar pa s temi navedbami zatrjuje neutemeljenost zavrnitve njegove ponudbe. Ker je izpostavljeni očitek prvega vlagatelja povezan z vsebinskim razlogom za zavrnitev njegove ponudbe, se Državna revizijska komisija do tega očitka opredeli pri presoji naročnikovega ravnanja pri zavrnitvi ponudbe prvega vlagatelja.

Glede na navedeno je Državna revizijska komisija navedbe prvega vlagatelja o nezadostni obrazloženosti izpodbijane odločitve v delu, ki se nanaša na izbranega ponudnika, zavrnila kot neutemeljene.


Glede naročnikovega ravnanja pri pregledu ponudbe prvega vlagatelja


Iz izpodbijane odločitve o oddaji javnega naročila je razvidno, da je naročnik ponudbo prvega vlagatelja zavrnil kot nedopustno iz razloga preseganja zagotovljenih sredstev. Ker naročnik ponudbe prvega vlagatelja ni zavrnil iz razloga neizpolnjevanja pogojev za sodelovanje, se kot nerelevantne izkažejo navedbe prvega vlagatelja, da je izkazal izpolnjevanje pogojev za sodelovanje in navedbe, povezane z usposobljenostjo partnerja Kapsch TrafficCom AG. Državna revizijska komisija zato omenjenih navedb prvega vlagatelja ni vsebinsko presojala, s temi navedbami povezane dokazne predloge prvega vlagatelja pa je zavrnila kot nepotrebne.

Prvi vlagatelj najprej zatrjuje, da bi naročnik, upoštevaje dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila, moral oz. smel preveriti le ponudbo, ki se glede na merila za oddajo javnega naročila uvrsti na prvo mesto, tj. ponudbo izbranega ponudnika, in da ni bilo nobene potrebe po preverjanju njegove ponudbe in ponudbe drugega vlagatelja. Prvi vlagatelj zatrjuje, da je naročnik njegovo ponudbo in ponudbo drugega vlagatelja preverjal zgolj z namenom, da ju označi za nedopustni in jima onemogoči tako vpogled v ponudbo izbranega ponudnika kot tudi pravico do pravnega in sodnega varstva.

Državna revizijska komisija navedb prvega vlagatelja, da naročnik ni imel »potrebe« po preverjanju ponudbe drugega vlagatelja in da je ponudbo drugega vlagatelja preverjal z namenom onemogočanja pravic pravnega varstva drugemu vlagatelju, ni vsebinsko presojala. Skladno s prvim odstavkom 14. člena ZPVPJN vlagatelj z zahtevkom za revizijo ščiti svoj pravni položaj v konkretnem postopku oddaje javnega naročila. Prvi vlagatelj pa z izpostavljenimi navedbami ne ščiti svojega pravnega položaja v postopku oddaje javnega naročila, pač pa položaj drugega vlagatelja.

Pritrditi gre prvemu vlagatelju, da je naročnik v točki 24 Navodil predvidel, da bo prejete pravočasne ponudbe (razen ponudb, ki ne izpolnjujejo zahtev glede finančnega zavarovanja za resnost ponudbe in ponudb, ki ne vsebujejo zahtevane tehnične dokumentacije) razvrstil glede na merila za oddajo javnega naročila in (nato) preveril ali je ponudba, ki je glede na merilo prvouvrščena, dopustna – če prvouvrščena ponudba ne bo dopustna, bo preveril dopustnost naslednje ponudbe v skladu z razvrstitvijo po merilih. Glede na navedeno in upoštevaje, da se je ponudba izbranega ponudnika uvrstila na prvo mesto, medtem ko se je ponudba prvega vlagatelja uvrstila na tretje mesto, in da je naročnik ponudbo izbranega ponudnika ocenil za dopustno, gre sicer pritrditi prvemu vlagatelju, da »ni bilo nobene potrebe« po preverjanju njegove ponudbe. Za zakonitost odločitve o oddaji javnega naročila izbranemu ponudniku bi zadostovala že ugotovitev o dopustnosti ponudbe izbranega ponudnika, ki se je glede na merila uvrstila na prvo mesto. Vendar naročnikov pregled ponudbe izbranega ponudnika ne predstavlja kršitve točke 24 Navodil, kot to zatrjuje prvi vlagatelj. Naročnik je namreč v točki 24 Navodil, kot to navaja tudi prvi vlagatelj, izrecno navedel »naročnik lahko preveri in oceni vse pravočasne ponudbe«. Ker si je torej naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila »pridržal« pravico, da preveri in oceni vse pravočasne ponudbe, naročniku ni mogoče očitati, da je v nasprotju s postopkom, vnaprej določenim v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, preveril ponudbo prvega vlagatelja. Zgolj dejstvo, da je naročnik v postopku oddaje javnega naročila opravil več dejanj od tistih, ki so nujno potrebna za (zakoniti) sprejem odločitve o oddaji javnega naročila, ne omogoča že zaključka, da je naročnik ponudbo prvega vlagatelja preverjal zgolj z namenom »onemogočanja pravic do pravnega in sodnega varstva«.

Prvi vlagatelj v zahtevku za revizijo nadalje zatrjuje, da je naročnik njegovo ponudbo neutemeljeno označil za nedopustno iz razloga preseganja zagotovljenih sredstev, čemur naročnik nasprotuje.

Kot to navajata prvi vlagatelj in naročnik, zagotovljena sredstva predstavljajo znesek, ki ga ima naročnik zagotovljenega (predvidenega oz. pripravljenega) za plačilo obveznosti iz pogodbe o izvedbi javnega naročila. Skladno s prvim odstavkom 66. člena ZJN-3 lahko naročnik po izračunu ocenjene vrednosti javnega naročila (to je vrednosti, katere izračun temelji na celotnem plačljivem znesku brez DDV, kakor ga oceni naročnik, vključno s katerokoli opcijo in morebitnimi podaljšanji naročil, kakor je izrecno navedeno v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, prim. prvi odstavek 24. člena ZJN-3) začne postopek oddaje javnega naročila. Naročnik lahko postopek začne s sklepom o začetku postopka, v katerem navede vir in obseg sredstev, namenjen izvedbi javnega naročila. Če naročnik ne sprejme sklepa o začetku postopka, mora pred objavo povabila k sodelovanju ali pošiljanju povabila k potrditvi interesa ali povabila na pogajanja vir in obseg sredstev, namenjen izvedbi javnega naročila, dokumentirati na drug ustrezen način. Neposredni in posredni proračunski uporabniki morajo v zvezi z začetkom in izvedbo postopka za oddajo javnega naročila ter izvedbo javnega naročila upoštevati tudi pravila, ki urejajo javne finance.

Iz že citirane 29. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-3 izhaja, da je ponudba, katere cena presega naročnikova zagotovljena sredstva, nedopustna, naročnik pa jo je upravičen in dolžan zavrniti. Navedeni razlog za zavrnitev ponudbe prvega vlagatelja je torej kot tak zakonit. Neutemeljene so navedbe prvega vlagatelja, da naročnik, glede na določbe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ne more zavrniti nobene ponudbe iz razloga preseganja zagotovljenih sredstev. V zvezi z navedenim je med strankama nesporno (potrjeno pa je tudi z vpogledom v dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila), da je naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila najprej določil zahtevo glede »najvišje dopustne vrednosti ponudbe«, naknadno pa je to zahtevo umaknil. Naročnik je namreč v točki 3 »Najvišja dopustna vrednost ponudb« Navodil (objavljenih na Portalu javnih naročil dne 4. 9. 2021) najprej določil, da bo ponudba ocenjena za nedopustno, če bo vrednost za vzpostavitev in delovanje sistema elektronske vinjete za leto od 1 do 5 let (A+B+D+F) brez DDV presegala 14.220.000,00 EUR. Z objavo Dodatka št. 9 na Portalu javnih naročil dne 3. 11. 2021 je naročnik spremenil dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila na način, da se ta točka Navodil glasi »Najvišja dopustna vrednost ni določena«.

Iz navedb strank je razvidno, da je med njima najprej sporna vsebina pojma »najvišja dopustna vrednost ponudb«. Javno-naročniška zakonodaja ne opredeljuje pojma »najvišja dopustna vrednost ponudbe« in tako ne opredeljuje, da je ta pojem sinonim za višino zagotovljenih sredstev, kot to zatrjuje prvi vlagatelj, kot tudi ne opredeljuje, da ta pojem ni sinonim za višino zagotovljenih sredstev, kot to zatrjuje naročnik. Po presoji Državne revizijske komisije je naročnik s spornim pojmom potencialnim ponudnikom predstavil podatek o tem, koliko je še pripravljen plačati za izvedbo posameznega javnega naročila in s tem višino ponudbene cene, ki je zanj še sprejemljiva. Ob upoštevanju navedenega in ob upoštevanju, da naročnik pojma »najvišja dopustna vrednost ponudbe« v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila ni opredelil, so ponudniki, po presoji Državne revizijske komisije, lahko povezali omenjeni pojem z zagotovljenimi sredstvi, posledično pa so lahko dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila razumeli tudi na način, da najvišja dopustna vrednost ponudbe predstavlja višino naročnikovih zagotovljenih sredstev za izvedbo predmetnega javnega naročila. Čeprav naročnik navaja, da pojem »najvišja dopustna vrednost ponudb« ni nujno identičen višini zagotovljenih sredstev (čemur sicer ni mogoče oporekati), te razlike naročnik v postopku pravnega varstva ne pojasni. Poleg tega je iz odstopljene dokumentacije razvidno, da je naročnik (vsaj ob začetku postopka oddaje javnega naročila) enačil »najvišjo dopustno vrednostjo ponudbe« in višino zagotovljenih sredstev. Iz dokumenta »Zahtevek za izvedbo postopka oddaje javnega naročila« z dne 21. 8. 2020, ki se nahaja v odstopljeni spisovni dokumentaciji, namreč izhaja, da najvišja dopustna vrednost brez DDV znaša 14.220.000,00 EUR in da obseg sredstev, namenjenih za javno naročilo brez DDV, znaša 14.220.000,00 EUR. Da je naročnik (ob začetku postopka oddaje javnega naročila) za izvedbo vzpostavitve sistema in za njegovo 5-letno vzdrževanje zagotovil sredstva v višini 14.220.000,00 EUR, izhaja tudi iz dokumenta »Izjava o angažiranih sredstvih« z dne 21. 8. 2020 in izračuna v Ponudbenem predračunu (oba dokumenta se nahajata v odstopljeni spisovni dokumentaciji).

Vendar četudi je v obravnavanem primeru mogoče pojem »najvišja dopustna vrednost ponudbe« enačiti s pojmom naročnikovih zagotovljenih sredstev, to ne pripelje do zaključka, za katerega se prvi vlagatelj zavzema v zahtevku za revizijo. Naročnikove navedbe (v spremenjeni dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila), da »najvišja dopustna vrednost ponudbe« ni določena, ni mogoče razlagati na način, za katerega se zavzema prvi vlagatelj v zahtevku za revizijo, in sicer, da višina zagotovljenih sredstev ni omejena navzgor, posledično pa lahko ponudniki predložijo ponudbo s kakršnokoli ponudbeno ceno, ki je naročnik ne sme zavrniti iz razloga preseganja zagotovljenih sredstev. Naročnikovo navedbo »najvišja dopustna vrednost ni določena« v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila je potrebno razumeti v kontekstu, v katerem je bila dana. Naročnik je najprej določil, da bo ponudba ocenjena za nedopustno, če bo vrednost za vzpostavitev sistema in njegovo 5-letno vzdrževanje presegala 14.220.000,00 EUR, s spremembo dokumentacije pa je naročnik potencialnim ponudnikom zgolj sporočil, da razlog za zavrnitev ponudbe ni več preseganje točno določene vrednosti (tj. 14.220.000,00 EUR) za vzpostavitev sistema in 5-letno vzdrževanje – kar pa še ne pomeni, da lahko ponudniki ponudijo poljubno visoko ponudbeno vrednost oz. da je naročnik takšno ponudbo dolžan sprejeti kot dopustno. Naročnik s spremembo dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila potencialnih ponudnikov ni seznanil s podatkom, ali še vedno razpolaga z enakim obsegom zagotovljenih sredstev, ali pa je ta obseg bodisi večji bodisi manjši. Umanjkanje predstavitve tega podatka pa je po presoji Državne revizijske komisije lahko povprečno skrben ponudnik razumel zgolj na način, da naročnik ponudnikov ni seznanil z obsegom zagotovljenih sredstev, in ne na način, da višina zagotovljenih sredstev ni omejena navzgor, kot to zatrjuje prvi vlagatelj. Po presoji Državne revizijske komisije je vsakemu povprečno skrbnemu gospodarskemu subjektu, ki nastopa na trgu, povsem jasno, da je cena eden izmed najpomembnejših dejavnikov pri sprejemanju poslovnih odločitev, posledično pa povprečno skrbni gospodarski subjekti niso mogli imeli življenjsko nerazumnih pričakovanj, da v obravnavanem primeru ponudbena vrednost ni relevantna oz. da bo naročnik, ne glede na ponudbeno vrednost, ponudbo sprejel.

Ker po presoji Državne revizijske komisije spornega dela dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ni mogoče razlagati na način, da višina zagotovljenih sredstev ni omejena navzgor oz. da naročnik ne glede na ponudbeno ceno ponudbe ne bo zavrnil iz razloga preseganja zagotovljenih sredstev, se za rešitev konkretnega spora izkažejo za pravno nerelevantne navedbe prvega vlagatelja, da je potrebno nejasna določila dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila razlagati v korist ponudniku. Predmetna dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila v relevantnem delu ni bila nejasna. Razlaga prvega vlagatelja, in sicer, da je naročnik z zapisom »najvišja dopustna vrednost ponudbe ni določena« navedel, da višina zagotovljenih sredstev ni določena in da lahko posledično ponudnik ponudi kakršnokoli ponudbeno ceno, naročnik pa ponudbe ne bo zavrnil iz razloga preseganja zagotovljenih sredstev, je v nasprotju z načelom gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (4. člen ZJN-3), ki naročniku nalaga izvedbo javnega naročanja na način, da z njim zagotovi uspešno in učinkovito porabo javnih sredstev ter uspešno doseže cilje svojega delovanja, določene skladno s predpisi, ki urejajo porabo proračunskih in drugih javnih sredstev, kot tudi z določbami prvega odstavka 89. člena ZJN-3 v povezavi z 29. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-3, saj bi to pomenilo, da naročnik ponudb ne bi pregledal z vidika izpolnjevanja vseh elementov dopustnosti ponudbe. Če naročnik ponudbe ne pregleda z vidika (preseganja) zagotovljenih sredstev, nima podlage za zaključek o dopustnosti te ponudbe.

Pri tem Državna revizijska komisija še dodaja, da iz naročnikovih navedb sicer res izhaja, da je v trenutku spremembe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila razpolagal s podatkom o novem (drugačnem) obsegu zagotovljenih sredstev, s katerim bi lahko ponudnike seznanil, vendar pa ZJN-3, kot je Državna revizijska komisija že odločila (glej npr. odločitev v zadevi št. 018-019/2018) naročniku ne nalaga obveznosti objave višine zagotovljenih sredstev oz. da mora z višino teh sredstev (vnaprej, to je do poteka roka za oddajo ponudb) seznaniti (potencialne) ponudnike.

Upoštevaje navedeno Državna revizijska komisija ne more pritrditi prvemu vlagatelju, da obstoječa dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila naročniku ne daje podlage za zavrnitev ponudbe iz razloga preseganja zagotovljenih sredstev, kot tudi ne navedbam, da je naročnik po poteku roka za oddajo ponudb spreminjal oz. dopolnjeval dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila, kar naročniku prepoveduje drugi odstavek 67. člena ZJN-3 in tudi načelo transparentnosti javnega naročanja in načelo enake obravnave ponudnikov. Ponoviti gre, da je, ob upoštevanju, da je naročnik najprej določil, da najvišja dopustna vrednost ponudbe znaša 14.220.000,00 EUR, treba naročnikovo zapis (oz. spremembo) »najvišja dopustna vrednost ponudbe ni določena«, razlagati na način, da razlog za zavrnitev ponudbe ni več preseganje točno določene vrednosti, tj. 14.220.000,00 EUR, za vzpostavitev sistema in 5-letno vzdrževanje. Ker naročnik ponudnikov ni seznanil z višino zagotovljenih sredstev, »razkritje« višine zagotovljenih sredstev v izpodbijani odločitve ne predstavlja spreminjanja dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, kot to zatrjuje prvi vlagatelj.

Državna revizijska komisija tudi ne more pritrditi navedbam prvega vlagatelja o nekonsistentnosti naročnikove odločitve o oddaji javnega naročila. Pritrditi gre sicer prvemu vlagatelju, da je naročnik v omenjeni odločitvi najprej navedel, da ni ugotavljal, ali ponudbe presegajo najvišjo dopustno vrednost ponudb, v nadaljevanju omenjene odločitve pa je zavrnitev njegove ponudbe utemeljil na razlogu preseganja zagotovljenih sredstev. Vendar pa je po presoji Državne revizijske komisije potrebno upoštevati celotno besedilo oz. kontekst naročnikove navedbe, da ni ugotavljal, ali ponudbe presegajo najvišjo dopustno vrednost ponudb. Naročnik je namreč najprej citiral točko 24 Navodil, in sicer, da bo prejete ponudbe, razen ponudb, ki presegajo najvišjo dopustno vrednost ponudb ali ne izpolnjujejo zahtev glede finančnega zavarovanja za resnost ponudbe ali v katerih umanjka dokumentacija, zahtevana v točki 4.2 (f) Navodil, razvrstil glede na merila za oddajo javnega naročila in nato preveril dopustnost prvouvrščene ponudbe. V nadaljevanju je naročnik citiral točko 3 Navodil, kjer je določeno, da najvišja dopustna vrednost ni določena, in nato navedel, da ni ugotavljal, ali ponudbe presegajo najvišjo dopustno vrednost ponudb. Nadalje je naročnik podal ugotovitve glede finančnih zavarovanj za resnost ponudbe in dokumentacije, zahtevane v točki 4.2 (f) Navodil. Glede na predstavljeni kontekst gre navedbo naročnika, da ni ugotavljal, ali ponudbe presegajo najvišjo dopustno vrednost ponudb, razumeti zgolj kot pojasnilo, da je ravnal skladno s točko 24 Navodil in da je ponudbe, ne glede na njihovo vrednost, razvrstil glede na merila za oddajo javnega naročila.

Pri tem Državna revizijska komisija še dodaja, da četudi bi bilo v obravnavanem primeru potrebno šteti, da naročnik v odločitvi o oddaji javnega naročila sočasno navaja, da ponudb ni presojal glede na višino zagotovljenih sredstev in da ponudba prvega vlagatelja presega zagotovljena sredstva, bi to kvečjemu pomenilo pomanjkljivo oz. neustrezno obrazložitev odločitve o oddaji javnega naročila. V takšnem primeru ne bi bilo mogoče spregledati, da iz izpodbijane odločitve jasno in nedvoumno izhaja, da je naročnik z odločitvijo o oddaji javnega naročila zavrnil ponudbo prvega vlagatelja (navedeno je med strankama nesporno) in da jo je zavrnil iz razloga preseganja zagotovljenih sredstev (navedeno je med strankama nesporno). Zato morebitna izpostavljena nekonsistentnost in kontradiktornost obrazložitve odločitve o oddaji javnega naročila ni mogla vplivati na pravni položaj prvega vlagatelja v predmetnem postopku oddaje javnega naročila in v predmetnem postopku pravnega varstva – prvi vlagatelj je namreč seznanjen z razlogom za zavrnitev njegove ponudbe, ki ga v predmetnem postopku tudi izpodbija.

Prvi vlagatelj nadalje zatrjuje, da naročnik višine zagotovljenih sredstev ni določil vnaprej na jasen, nedvoumen in objektivno preverljiv način. Kot že navedeno, je naročnik v izpodbijani odločitvi o oddaji javnega naročila navedel, da vrednost izbranega ponudnika za vzpostavitev in delovanje sistema elektronske vinjete za leta od 1 do 8 v višini 44.762.027,00 EUR brez DDV presega naročnikova zagotovljena sredstva. Naročnik je pojasnil, da je dne 28. 10. 2020 na podlagi Izjave o angažiranih sredstvih in Poslovnega načrta za leto 2021 sprejel Dopolnilni sklep o pričetku postopka oddaje javnega naročila, s katerim je določil zagotovljena sredstva za vzpostavitev in delovanje sistema elektronske vinjete za leta od 1 do 8 v višini 24.344.400,00 EUR brez DDV.

Pritrditi gre prvemu vlagatelju, da predmet zadevnega javnega naročila ni vzpostavitev sistema in zagotavljanje njegovega delovanja v 8-letnem obdobju. Predmet javnega naročila je namreč vzpostavitev sistema in zagotavljanje njegovega delovanja v 5-letnem obdobju, z možnostjo podaljšanja obdobja zagotavljanja delovanja sistema za največ tri leta (glej točko 1 Navodil ter 2., 6. in 11. člen Osnutka pogodbe). Ob upoštevanju navedenega in ob upoštevanju, da zagotovljena sredstva predstavljajo znesek, ki ga ima naročnik zagotovljenega (predvidenega oz. pripravljenega) za plačilo obveznosti iz pogodbe o izvedbi javnega naročila (predmet javnega naročila pa je vzpostavitev sistema in zagotavljanje njegovega delovanja v 5-letnem obdobju), je v obravnavanem primeru ključna višina naročnikovih zagotovljenih sredstev za vzpostavitev sistema in zagotavljanje njegovega delovanja v 5-letnem obdobju (to so postavke A, B, D in F ponudbenega predračuna).

Iz izpodbijane odločitve o oddaji javnega naročila je razvidno, da je naročnik pri pregledu ponudbe izbranega ponudnika primerjal višino zagotovljenih sredstev za vzpostavitev in zagotavljanje delovanje sistema v 8-letnem obdobju ter višino ponudbene vrednosti prvega vlagatelja za vzpostavitev in zagotavljanje delovanje sistema v 8-letnem obdobju. Naročnik je v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo navedel, da ponudba prvega vlagatelja za vzpostavitev in zagotavljanje delovanja sistema v 5-letnem obdobju presega naročnikova zagotovljena sredstva za vzpostavitev in zagotavljanje delovanja sistema v 8-letnem obdobju (in ne, da ponudba prvega vlagatelja presega zagotovljena sredstva za vzpostavitev in 5-letno delovanje, kot to protispisno zatrjuje prvi vlagatelj v vlogi z dne 4. 3. 2021). Čeprav naročnik v odločitvi o oddaji javnega naročila prvega vlagatelja ni izrecno seznanil s tem, da ponudba prvega vlagatelja za vzpostavitev in zagotavljanje delovanja sistema v 5-letnem obdobju presega naročnikova zagotovljena sredstva za vzpostavitev in zagotavljanje delovanja sistema v 8-letnem obdobju, pa ne gre spregledati, da je naročnik navedel višino zagotovljenih sredstev za vzpostavitev in zagotavljanje delovanja sistema v 8-letnem obdobju, prvi vlagatelj pa je seznanjen s ponudbeno vrednostjo za vzpostavitev in 5-letno delovanje (ki jo je naročnik v izpodbijani odločitvi sicer na drugem mestu tudi navedel), saj jo je sam ponudil.

Če ima naročnik za vzpostavitev sistema in za delovanje sistema v 8-letnem obdobju zagotovljena sredstva v višini 24.344.400,00 EUR brez DDV, kot to navaja naročnik v odločitvi o oddaji javnega naročila, je že po naravi stvari logično, da ima za krajše obdobje (oz. za vzpostavitev in za delovanje sistema v 5-letnem obdobju) zagotovljena sredstva kvečjemu v nižji višini od 24.344.400,00 EUR brez DDV. Prvi vlagatelj je za vzpostavitev in za zagotavljanje delovanja sistema v 5-letnem obdobju ponudil ceno 33.375.335,00 EUR brez DDV. To pomeni, da ponudbena vrednost prvega vlagatelja za vzpostavitev sistema elektronska vinjeta in za zagotavljanje delovanja sistema v 5-letnem obdobju presega v izpodbijani odločitvi predstavljeno višino zagotovljenih sredstev za vzpostavitev sistema in za zagotavljanje delovanja sistema v 8-letnem obdobju.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da naročnik nima zagotovljenih sredstev niti za 5-letno niti za 8-letno obdobje. Iz odstopljene dokumentacije izhaja, da je dne 21. 8. 2020 višina sredstev, namenjenih za izvedbo javnega naročila, znašala 14.220.000,00 EUR, in da je naročnik naknadno z dokumentom »Dopolnilni sklep uprave o pričetku postopka oddaje javnega naročila« z dne 28. 10. 2020 spremenil višino zagotovljenih sredstev. V zvezi z navedbami prvega vlagatelja, da bi naročnik moral imeti zagotovljena sredstva že v času objave javnega naročila gre pojasniti, da skladno s prakso Državne revizijske komisije (prim. npr. odločitev v zadevi št. 018-171/2017) naročniku ni prepovedano spreminjanje višine zagotovljenih sredstev na splošno, ampak mu je prepovedano njeno spreminjanje le po poteku roka za oddajo ponudb. Višina zagotovljenih sredstev se po poteku roka za oddajo ponudb ne sme spremeniti, saj (le) na ta način naročnik višine zagotovljenih sredstev ne more (naknadno, potem ko se že seznani s sodelujočimi ponudniki) prilagoditi določenemu ponudniku. V obravnavanem primeru naročnik ni spremenil višine zagotovljenih sredstev po poteku roka za predložitev ponudb (ta je bil določen na dan 1. 12. 2020), ampak jo je spremenil pred potekom roka za predložitev ponudb, in sicer dne 28. 10. 2020, posledično pa naročniku zaradi spremembe višine zagotovljenih sredstev ni mogoče očitati kršitev določb ZJN-3. V zvezi z navedbami prvega vlagatelja, da naročnik ni imel »nobenega upravičenega razloga« za spremembo višine zagotovljenih sredstev, gre pojasniti, da niti (prvi) vlagatelj niti Državna revizijska komisija ne moreta posegati v naročnikovo pristojnost, da sam odloči, kako bo po različnih projektih oz. investicijah razporedil sredstva, s katerimi razpolaga.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v dokumentu »Dopolnilni sklep uprave o pričetku postopka oddaje javnega naročila« z dne 28. 10. 2020 določil višino zagotovljenih sredstev za vzpostavitev in za delovanje sistema v 8-letnem obdobju, in sicer v višini 24.344.400,00 EUR brez DDV. V spisovni dokumentaciji se nahaja tudi dokument »Izjava o angažiranih sredstvih« z dne 26. 10. 2020, katerega del je tudi tabela, v kateri je prikazana predvidena dinamika izvedbe oz. vrednosti po posameznih letih. Iz omenjenega dokumenta izhaja, da je naročnik predvidel za leto 2021 (torej za vzpostavitev sistema) znesek v višini 6.661.200,00 EUR, za vsako leto od leto 2022 do leta 2029 pa znesek 2.210.400,00 EUR. Seštevek predvidenih plačil znaša 24.344.400,00 EUR. Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da je v dokumentih v zvezi z oddajo javnega naročila na pregleden način predstavljen podatek o višini zagotovljenih sredstev za vzpostavitev sistema in za zagotavljanje delovanja sistema v 8-letnem obdobju, naročnik pa je z navedenim v zadostni meri izkazal višino sredstev, namenjenih za vzpostavitev sistema in za zagotavljanje delovanja sistema v 8-letnem obdobju.

Ne glede na navedeno je Državna revizijska komisija vpogledala tudi v Poslovni načrt za leto 2021, na katerega se je skliceval naročnik v odločitvi o oddaji javnega naročila in v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo prvega vlagatelja. Pritrditi gre navedbam prvega vlagatelja, da naročnik v Poslovnem načrtu za leto 2021 nima konkretno specificiranih sredstev za predmetno javno naročilo, pač pa ima predvidena sredstva za investicijo uvedba e-vinjete. Pritrditi gre tudi navedbam prvega vlagatelja, da iz Poslovnega načrta za leto 2021 izhajajo predvidene investicije, povezane z uvedbo e-vinjete, zgolj za leta 2021, 2022 in 2023, ne pa tudi za nadaljnja leta. Vendar zgolj dejstvo, da poslovni načrt za nadaljnja leta še ni sprejet, naročniku ne onemogoča, da zagotovljena sredstva za leta, za katera poslovni načrt še ni sprejet, opredeli v drugem dokumentu, npr. v Izjavi o angažiranih sredstvih. Če bi se dopustnost ponudbe lahko presojala le glede na sredstva, zagotovljena na postavkah poslovnega načrta, bi to pomenilo, da bi ZJN-3 dejansko oviral ali celo onemogočal izvajanje dolgoročnih javnih naročil, kar je seveda nesmiselno. Naročnik pa tudi ni dolžan sprejeti ponudbe, katere ponudbena vrednost presega njegova (dolgoročna) načrtovanja in predvidevanja glede bodoče porabe sredstev.

Državna revizijska komisija nadalje ugotavlja, da glede višine predvidenih sredstev obstaja neskladje med podatki, ki izhajajo iz dokumenta »Izjava o angažiranih sredstvih« z dne 26. 10. 2020, in podatki, ki izhajajo iz Poslovnega načrta 2021. Iz Poslovnega načrta za leto 2021 namreč izhaja, da je naročnik v letu 2021 za uvedbo e-vinjete predvidel sredstva v višini 15.000.000,00 EUR, medtem ko iz dokumenta »Izjava o angažiranih sredstvih« z dne 26. 10. 2020 izhaja, da je naročnik v letu 2021 za vzpostavitev sistema predvidel sredstva v višini 6.661.200,00 EUR. V zvezi s to razliko je naročnik prepričljivo pojasnil, da je v Poslovnem načrtu za leto 2021 predstavljena višina sredstev, ki je predvidena za uspešno uvedbo e-vinjete, za uspešno uvedbo tega sistema pa niso potrebni le stroški za vzpostavitev sistema, pač pa tudi npr. posegi na infrastrukturi za nameščanje stacionarne in prenosne nadzorne opreme (elektro priključki, namestitev nosilcev, itd.) inženirske storitve, itd. Nadalje iz Poslovnega načrta za leto 2021 izhaja, da je naročnik za leti 2022 in 2023 (za vsako leto) predvidel sredstva v višini 1.000.000,00 EUR, medtem ko iz dokumenta »Izjava o angažiranih sredstvih« z dne 26. 10. 2020 izhaja, da je naročnik za vsako leto od 2022 do 2029 predvidel sredstva v višini 2.210.400,00 EUR. Vendar pa po presoji Državne revizijske komisije izpostavljene razlike med podatki, ki izhajajo iz dokumenta »Izjava o angažiranih sredstvih« z dne 26. 10. 2020, in podatki, ki izhajajo iz Poslovnega načrta 2021, niti niso ključne. Ne le, da je potrebno kot relevantne podatke šteti podatke, ki izhajajo iz dokumenta »Izjava o angažiranih sredstvih« z dne 26. 10. 2020, saj ta dokument, poleg dokumenta »Dopolnilni sklep uprave o pričetku postopka oddaje javnega naročila« z dne 28. 10. 2020, predstavlja dokument v zvezi z oddajo javnega naročila, v katerem je naročnik dokumentiral obseg sredstev, namenjen izvedbi javnega naročila, pa v obravnavanem primeru ne gre spregledati, da bi bila tudi ob upoštevanju celotne višine sredstev, ki je v Poslovnem načrtu za leto 2021 predvidena za uspešno uvedbo e-vinjete v letu 2021 (torej 15.000.000,00 EUR) in celotne višine sredstev, ki je v dokumentu »Izjava o angažiranih sredstvih« z dne 26. 10. 2020 za leta od 2022 do 2019 (torej 8 x 2.210.400,00 EUR, kar znaša 17.683.200,00 EUR), naročnikova sredstva za vzpostavitev in zagotavljanje 8-letnega delovanja sistema še vedno nižja od ponudbene vrednost prvega vlagatelja za vzpostavitev sistema elektronska vinjeta in za zagotavljanje delovanja sistema v 5-letnem obdobju.

V zvezi z navedbami prvega vlagatelja, da je njegova ponujena vrednost edina primerna za zahtevano storitev, Državna revizijska komisija pojasnjuje, da načrtovanje in razporejanje zagotovljenih sredstev ni urejeno v predpisih s področja javnega naročanja (temveč v predpisih, ki urejajo področje javnih financ), zato Državna revizijska komisija v postopku pravnega varstva ni pristojna presojo pravilnosti oz. zakonitosti načina izračunavanja in določanja zagotovljenih sredstev (prim. smis. odločitve št. 018-171/2017, 018-19/2018 in 018-44/2019). Poleg tega gospodarski subjekti nimajo zakonske podlage, da bi naročnika prisilili, da spremeni obseg načrtovanih in predvidenih sredstev za določen projekt. To pomeni, da morebitna napačna naročnikova ocena višine potrebnih sredstev za plačilo obveznosti, ki izvirajo iz pogodbe o izvedbi javnega naročila, ne more biti predmet revizijskega postopka, saj ne gre za vprašanje, ki bi ga urejali predpisi s področja javnih naročil. Državna revizijska komisija zato ni vsebinsko presojala revizijskih navedb prvega vlagatelja, usmerjenih v zatrjevanje, da je njegova ponujena vrednost (edina) primerna za storitev. Upoštevaje navedeno je Državna revizijska komisija kot nepotrebne zavrnila dokazni predlog prvega vlagatelja za postavitev izvedenca informacijskih sistemov, dokazni predlog prvega vlagatelja z vpogledom na spletno stran GZS in dokazni predlog za vpogled v spletne strani, ki jih prvi vlagatelj navaja na strani 10 zahtevka za revizijo ter v 7. in 8. alineji na strani 15 zahtevka za revizijo. Z izvedbo izpostavljenih dokaznih predlogov želi namreč prvi vlagatelj dokazati trditve, da vrednost njegove ponudbe ustreza realni vrednosti za naročilo oz. da predstavlja realno in tržno ceno, v okviru katere so upoštevana pravila stroke in panožni ceniki, kar pa ni pravno odločilno dejstvo v obravnavani zadevi. Morebitna ugotovitev, da vrednost ponudbe prvega vlagatelja predstavlja realno in tržno ceno, bi lahko nakazovala, da naročnik za izvedbo javnega naročila ni zagotovil sredstev v zadostni višini, vendar pa takšna ugotovitev ne bi dajala upravičenja Državni revizijski komisiji, da poseže v pristojnost naročnika, da sam odloči o razporeditvi lastnih sredstev, prav tako takšna ugotovitev ne bi imela za posledico ugotovitve, da je naročnik zagotovil sredstva v večjem obsegu, kot znaša vrednost ponudbe prvega vlagatelja.

Glede na navedeno Državna revizijska komisija povzema, da je iz dokumenta »Dopolnilni sklep uprave o pričetku postopka oddaje javnega naročila« z dne 28. 10. 2020 in dokumenta »Izjava o angažiranih sredstvih« z dne 26. 10. 2020, razvidno, da višina zagotovljenih sredstev za vzpostavitev in za 8-letno delovanje sistema znaša 24.344.400,00 EUR brez DDV, Ker ponudbena vrednost izbranega ponudnika za vzpostavitev in za 5-letno delovanje presega naročnikova zagotovljena sredstva za vzpostavitev in za 8-letno delovanje sistema (po logiki stvari pa ima naročnik za vzpostavitev in za 5-letno delovanje sistema zagotovljena sredstva kvečjemu v nižji višini), naročniku ni mogoče očitati kršitev, ko je zaključil, da ponudba prvega vlagatelja presega višino njegovih zagotovljenih sredstev.

Posledično Državna revizijska komisija ugotavlja, da prvi vlagatelj v okviru zahtevka za revizijo ni uspel izkazati naročnikovih kršitev, ko je njegovo ponudbo iz razloga preseganja zagotovljenih sredstev zavrnil kot nedopustno.


Glede dovolitve vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika


Iz odstopljene spisovne dokumentacije je razvidno, da je prvi vlagatelj z vlogo z dne 1. 2. 2021 podal zahtevo za vpogled v ponudbo izbranega ponudnika, ki jo je naročnik z dopisom z dne 2. 2. 2021 zavrnil z argumentacijo, da je izvedel popoln pregled ponudb, zato imajo pravico do vpogleda zgolj tisti ponudniki, ki so oddali dopustno ponudbo, prvi vlagatelj pa ni eden izmed njih.

Peti odstavek 31. člena ZPVPJN določa, da če vlagatelj dejstev in dokazov iz drugega odstavka 15. člena ZPVPJN ne more navesti ali predlagati, ker meni, da mu je naročnik kršil pravico do vpogleda v dokumentacijo, kot je opredeljena z zakonom, ki ureja javno naročanje, mora vlagatelj v zahtevku za revizijo navesti dejstva in dokaze v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do vpogleda v dokumentacijo. Če v tem primeru Državna revizijska komisija ugotovi, da je naročnik kršil vlagateljevo pravico do vpogleda v dokumentacijo, vlagatelju upoštevaje zakon, ki ureja javno naročanje, dovoli vpogled v dokumentacijo in mu dovoli, da v petih delovnih dneh od dneva vpogleda, dopolni ali spremeni zahtevek za revizijo z novimi kršitvami, dejstvi in dokazi, ki jih je pridobil pri vpogledu v dokumentacijo.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da prvi vlagatelj v zahtevku za revizijo niti ne zatrjuje, da bi naročnik z zavrnitvijo njegove zahteve za vpogled v ponudbo izbranega ponudnika kršil določbe ZJN-3. Prvi vlagatelj namreč zgolj navaja, da zaradi onemogočenega vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika v zahtevku za revizijo ne more navesti dejstev in predlagati dokazov, kot to določa drugi odstavek 15. člena ZPVPJN. Vendar morebitna ugotovitev, da vlagatelj zaradi onemogočenega vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika dejstev in dokazov iz drugega odstavka 15. člena ZPVPJN ne more navesti ali predlagati, še ne zadošča, da Državna revizijska komisija dovoli vpogled v ponudbo izbranega ponudnika in dovoli dopolnitev ali spremembo zahtevka za revizijo. Predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da Državna revizijska komisija na podlagi petega odstavka 31. člena ZPVPJN omogoči vpogled, je, da je bila vlagatelju kršena pravica do vpogleda v dokumentacijo, ki jo ima po določbah ZJN-3.

Ne glede na navedeno pa Državna revizijska komisija še pojasnjuje, da če naročnik izvede popoln pregled ponudb skladno s petim odstavkom 35. člena ZJN-3, omogoči vpogled v ponudbo izbranega ponudnika le tistim ponudnikom, ki so oddali dopustne ponudbe. Naročnik je v predmetnem postopku oddaje javnega naročila prejel tri ponudbe, vse prejete ponudbe je pregledal, ponudbe prvega vlagatelja pa ni označil za dopustno. Ob upoštevanju navedenega naročniku ni mogoče očitati kršitve petega odstavka 35. člena ZJN-3, ker prvemu vlagatelju na podlagi njegove zahteve z dne 1. 2. 2021 ni omogočil vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika.

Navedbe prvega vlagatelja, da je naročnik njegovo ponudbo »namenoma« označil za nedopustno oz. da jo je označil za nedopustno zato, da bi mu onemogočil vpogled v ponudbo izbranega ponudnika in da bi mu odtegnil pravico do učinkovitega pravnega varstva, temeljijo na napačni predpostavki, in sicer, da je naročnik ponudbo prvega vlagatelja neupravičeno štel za nedopustno, zato gre te navedbe prvega vlagatelja zavrniti že iz tega razloga. Pri tem gre ponoviti, da peti odstavek 35. člena ZJN-3 določa, da imajo (če naročnik pregleda vse prejete ponudbe) zgolj ponudniki, ki so oddali dopustne ponudbe, pravico do vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika. Onemogočen vpogled v ponudbo izbranega ponudnika je tako le posledica naročnikovega zaključka o nedopustnosti ponudbe prvega vlagatelja, ki ga prvi vlagatelj v tem postopku pravnega varstva ni uspel izpodbiti. Prvi vlagatelj zakonsko predvidenih posledic naročnikovega zaključka ne more prevaliti na naročnika.

Ker prvi vlagatelj ni (niti zatrjeval in niti) izkazal, da mu je naročnik kršil pravico do vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika, kot je opredeljena z zakonom, ki ureja javno naročanje, Državna revizijska komisija nima podlage v petem odstavku 31. člena ZPVPJN, da bi prvemu vlagatelju dovolila vpogled v ponudbo izbranega ponudnika in da bi prvemu vlagatelju dovolila dopolnitev oz. spremembo zahtevka za revizijo, kot ta zahteva. Državna revizijska komisija je v tem delu zahtevek za revizijo prvega vlagatelja zavrnila kot neutemeljenega.


Glede očitkov drugega vlagatelja o naročnikovi kršitvi načela enakopravne obravnave ponudnikov


Drugi vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje kršitev načela enakopravne obravnave in zatrjuje, da naročnik tekom celotnega postopka oddaje javnega naročila preferira izbranega ponudnika in da je naročnik že pri oblikovanju določb dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila zasledoval cilj, da predmetno javno naročilo odda izbranemu ponudniku. V utemeljitev navedenega navaja, da sta bili njegova ponudba in ponudba prvega vlagatelja označeni za nedopustni zgolj iz razloga, da bi bilo javno naročilo oddano izbranemu ponudniku, prav tako je naročnik z namenom oddaje javnega naročila izbranemu ponudniku umaknil določbo glede najvišje dopustne vrednosti ponudbe, večkrat podaljšal rok za oddajo ponudb in spremenil dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila v delu, ki se nanaša na referenčne zahteve in kadrovske zahteve.

Iz načela enakopravne obravnave ponudnikov izhaja, da mora naročnik zagotoviti, da med ponudniki na vseh stopnjah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov ni razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila (prvi odstavek 7. člena ZJN-3). Naročnik mora zagotoviti, da ne ustvarja okoliščin, ki pomenijo krajevno, stvarno ali osebno diskriminacijo ponudnikov, diskriminacijo, ki izvira iz klasifikacije dejavnosti, ki jo opravlja ponudnik, ali drugo diskriminacijo (drugi odstavek 7. člena ZJN-3).

Državna revizijska komisija navedb drugega vlagatelja, da je naročnik ponudbo prvega vlagatelja označil za nedopustno zgolj iz razloga, da bi bilo javno naročilo oddano izbranemu ponudniku, ni vsebinsko presojala. Skladno s prvim odstavkom 14. člena ZPVPJN vlagatelj z zahtevkom za revizijo ščiti svoj pravni položaj v konkretnem postopku oddaje javnega naročila. Drugi vlagatelj pa z izpostavljenimi navedbami ne ščiti svojega pravnega položaja v postopku oddaje javnega naročila, pač pa položaj prvega vlagatelja.

Navedbe drugega vlagatelja, da je naročnik njegovo ponudbo označil za nedopustno zgolj iz razloga, da bi bilo javno naročilo oddano izbranemu ponudniku, se že ob upoštevanju, da drugi vlagatelj, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju, ni uspel izkazati naročnikovih kršitev pri pregledu njegove ponudbe, izkažejo za neutemeljene. Pritrditi gre drugemu vlagatelju, da mu je bil zaradi označitve njegove ponudbe za nedopustno onemogočen vpogled v ponudbo izbranega ponudnika, vendar zaradi navedenega naročniku ni mogoče očitati kršitev, saj že peti odstavek 35. člena ZJN-3 določa, da imajo (če naročnik pregleda vse prejete ponudbe) zgolj ponudniki, ki so oddali dopustne ponudbe, pravico do vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika. Onemogočen vpogled v ponudbo izbranega ponudnika je tako le posledica naročnikovega zaključka o nedopustnosti ponudbe drugega vlagatelja, ki ga drugi vlagatelj v tem postopku pravnega varstva, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ni uspel izpodbiti. Drugi vlagatelj zakonsko predvidenih posledic takšnega naročnikovega zaključka, ne more prevaliti na naročnika. Navedbe drugega vlagatelja, da mu je zaradi onemogočenega vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika bistveno oteženo dokazovanje naročnikovih kršitev pri pregledu te ponudbe, gre razumeti v smeri, da se drugi vlagatelj ne strinja z zakonsko ureditvijo, ki ponudnikom, ki so predložili nedopustne ponudbe, ne zagotavlja vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika, kar pa ne more biti predmet obravnave v revizijskem postopku pred Državno revizijsko komisijo.

Že na tem mestu Državna revizijska komisija v zvezi z navedbami drugega vlagatelja, da oddaja javnega naročila izbranemu ponudniku predstavlja kršitev načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, pojasnjuje, da je ponudbena vrednost drugega vlagatelja sicer nižja od ponudbene vrednosti izbranega ponudnika (razlika znaša cca. 1,6 mio EUR). Vendar drugi vlagatelj spregleda, da v okviru merila za oddajo javnega naročila ni bila relevantna zgolj ponudbena cena (oz. ponderirana ponudbena cena), pač pa je naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila določil, da bo v okviru merila za oddajo javnega naročila upošteval tudi dodatne reference ponudnikov in dodatni strokovni kader (točka 12.2 Navodil). Vprašanja, ki se nanašajo na pripravo dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila oz. na oblikovanje meril za določitev ekonomsko najugodnejše ponudbe, ne morejo biti predmet tega postopka pravnega varstva, saj je drugi vlagatelj vložil zahtevek za revizijo po poteku roka za prejem ponudb. Takšna vprašanja bi lahko bila predmet presoje le, če bi bil zahtevek za revizijo vložen pred potekom roka za predložitev ponudb (tretji odstavek 16. člena ZPVPJN in tretji odstavek 25. člena ZPVPJN).

Kot je to razvidno iz odločitve o oddaji javnega naročila, je izbrani ponudnik prejel sicer manj točk v okviru merila »Ponderirana cena« kot drugi vlagatelj, je pa izbrani ponudnik, za razliko od drugega vlagatelja, prejel dodatne (tri) točke v okviru merila strokovni kader (v okviru merila dodatne reference sta tako izbrani ponudnik kot drugi vlagatelj prejela tri točke). Ponudba izbranega ponudnika se je ob upoštevanju vsote dodeljenih točk v okviru posameznih meril uvrstila na prvo mesto. Načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (4. člen ZJN-3) ne omogoča oddaje javnega naročila ponudniku, čigar ponudba je sicer cenovno najugodnejša, če ta (dopustna) ponudba ni (glede na dopustne ponudbe) tudi prvouvrščena glede na merila za oddajo javnega naročila. Pri izvedbi postopka oddaje javnega naročila mora naročnik (med drugim) zagotoviti spoštovanje vseh temeljnih načel javnega naročanja in ne le načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, ki ga naročnik upošteva predvsem v fazi priprave dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. V fazi pregleda in ocenjevanja ponudb mora naročnik ravnati skladno z načelom transparentnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-3) in načelom enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3), ki pa naročniku onemogočata, da pri ocenjevanju ponudb odstopi od meril za oddajo javnega naročila, ki so bila navedena v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. Razlaga, za katero se zavzema drugi vlagatelj, da bi moralo biti javno naročilo oddano njemu, ker je predložil cenovno ugodnejšo ponudbo, bi v obravnavanem primeru, ko naročnik kot merilo za oddajo javnega naročila ni določil najnižje ponudbene cene, pomenila kršitev drugega odstavka 67. člena ZJN-3, načela transparentnosti in načela enakopravne obravnave ponudnikov. Pri tem pa gre še dodati, da načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti niti ni mogoče razumeti na način, da bi moral naročnik oddati javno naročilo ponudniku z najnižjo ponudbeno ceno, saj bi to pomenilo, da bi smel naročnik ekonomsko najugodnejšo ponudbo določiti izključno na podlagi najnižje cene, kar pa iz 84. člena ZJN-3 ne izhaja – nasprotno, naročnik sme skladno s 84. členom ZJN-3 ekonomsko najugodnejšo ponudbo določiti na podlagi razmerja med ceno in kakovostjo.

Drugi vlagatelj nadalje kot razlog, s katerim utemeljuje neenakopravno obravnavo ponudnikov in preferiranje izbranega ponudnika, navaja, da je naročnik spremenil dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila v delu, ki se nanaša na najvišjo dopustno ponudbo, posledično pa ponudba izbranega ponudnika ni bila označena za nedopustno. Naročnik na drugi strani zanika, da bi bila sprememba dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila povezana z izbranim ponudnikom in opozarja, da v trenutku spremembe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ni mogel biti seznanjen, da bo izbrani ponudnik oddal ponudbo kot tudi ne z višino vrednosti ponudbe izbranega ponudnika.

Čeprav gre pritrditi navedbam drugega vlagatelja o spremembi dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila v omenjenem delu (kot že navedeno, naročnik je točko 3 Navodil, ki je določala, da vrednost za vzpostavitev in delovanje sistema elektronske vinjete za leta od 1 do 5 let (A+B+D+F) brez DDV ne sme presegati 14.220.000,00 EUR, spremenil na način, da najvišja dopustna vrednost ponudbe ni določena) kot tudi navedbam, da bi bila brez izpostavljene spremembe ponudba izbranega ponudnika zavrnjena kot nedopustna (vrednost postavk A+B+D+F izbranega ponudnika namreč znaša 15.681.247,00 EUR), pa navedeno po presoji Državne revizijske komisije še ne omogoča zaključka, da je naročnik spremenil dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila, zato »da bi bilo predmetno javno naročilo oddano izbranemu ponudniku«. Poudariti gre, da omenjena sprememba dokumentacije v zvezi za oddajo javnega naročila ni učinkovala le za izbranega ponudnika, pač pa je učinkovala enako v razmerju do vsakega od zainteresiranih gospodarskih subjektov; vsi ponudniki (tudi drugi vlagatelj) so tako imeli možnost, da pri oblikovanju ponudbene vrednosti upoštevajo omenjeno spremembo. Po presoji Državne revizijske komisije ni mogoče izključiti, da izbrani ponudnik, če spremembe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ne bi bilo, ne bi predložil drugačne ponudbe – ponudbe, ki bi bila skladna s prvotnimi zahtevami naročnika. Neutemeljene so navedbe drugega vlagatelja v vlogi z dne 14. 4. 2021, in sicer, da naj bi izbrani ponudnik v vlogi z dne 23. 2. 2021 izrecno priznal, da če naročnik ne bi umaknil določbe glede najvišje dopustne ponudbe, v predmetnem postopku oddaje javnega naročila ne bi mogel sodelovati. Izbrani ponudnik namreč navaja, da je naročnik z umikom sporne določbe omogočil sodelovanje ponudnikom, katerih ponudbena cena bi presegala najvišjo dopustno vrednost ponudbe, posledično pa je pridobil večje število ponudb, ne pa tudi, da sam brez umika sporne določbe ne bi mogel sodelovati v postopku oddaje javnega naročila. V predstavljenih okoliščinah konkretne zadeve se tako predpostavka drugega vlagatelja, da bi izbrani ponudnik tudi brez omenjene spremembe predložil identično ponudbo, izkaže zgolj za ugibanje, ki ne more predstavljati podlage za ugotovitev naročnikove kršitve v postopku javnega naročanja.

Drugi vlagatelj nadalje zatrjuje, da je naročnik z namenom, da omogoči izbranemu ponudniku sodelovanje v predmetnem postopku oddaje javnega naročila, podaljšal rok za prejem ponudb do dne 1. 12. 2020 – s tem dnem je namreč izbrani ponudnik izpolnil referenčno zahtevo, določeno v točki 4.2 (d) 2 Navodil.

V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, potrjeno pa je tudi z vpogledom na Portal javnih naročil, da je naročnik podaljšal rok za prejem ponudb (naročnik je naprej določil rok za predložitev ponudb na dan 4. 11. 2020, nato ga je dne 6. 10. 2020 podaljšal do dne 17. 11. 2020, dne 3. 11. 2020 pa ga je podaljšal do dne 1. 12. 2020), prav tako med strankama ni sporno, da se je izbrani ponudnik v ponudbi skliceval na referenčni projekt, ki je izpolnil naročnikove časovne zahteve dne 1. 12. 2020, torej na dan poteka roka za predložitev ponudb.

Skladno s prvim odstavkom 74. člena ZJN-3 mora naročnik pri določanju rokov za prejem ponudb in prijav za sodelovanje upoštevati kompleksnost javnega naročila in čas, potreben za pripravo ponudb ali prijav, pri tem pa ne sme posegati v minimalne roke iz 40. do 45. člena ZJN-3 (v odprtem postopku je minimalni rok za prejem ponudb 35 dni od datuma, ko je bilo poslano v objavo obvestilo o javnem naročilu, drugi odstavek 40. člena ZJN-3). Državna revizijska komisija pojasnjuje, da v postopkih oddaje javnega naročila podaljševanje roka za predložitev ponudb ne predstavlja ravnanja, ki bi bilo neobičajno. V razpisni fazi se lahko izkaže, da naročnik pri določanju roka za prejem ponudb v času objave obvestila o naročilu ni v zadostni meri upošteval kompleksnosti javnega naročila in časa, potrebnega za pripravo ponudb, in da torej ponudniki za pripravo in oddajo ponudb, skladnih z naročnikovimi zahtevami, potrebujejo več časa. Podaljšanje roka za prejem ponudb lahko narekuje tudi sprememba dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, v določenih okoliščinah je naročnik celo dolžan podaljšati rok za prejem ponudb (prim. tretji odstavek 74. člena ZJN-3).

Vpogled na Portal javnih naročil potrjuje naročnikove navedbe, da je v predmetnem postopku prejel več prošenj za podaljšanje roka za prejem ponudb, ki so bile argumentirane z različnimi razlogi (npr. zapletenost javnega naročila, spremembe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, prevajanje dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, epidemija COVID-19). Po presoji Državne revizijske komisije ni mogoče oporekati naročnikovi argumentaciji, in sicer, da je rok za prejem ponudb podaljšal upoštevaje kompleksnost javnega naročila, spremembe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila in zaradi zagotovitve možnosti sodelovanja tujih ponudnikov. Da je predmetno javno naročilo kompleksno in da je naročnik tekom postopka spreminjal dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila, zatrjuje tudi drugi vlagatelj. Prav tako ni mogoče ugovarjati naročniku, da je bilo obvestilo o predmetnem javnem naročilu poslano v objavo pred drugim valom epidemije, zato tudi podaljšanje roka iz razlogov, povezanih z epidemijo COVID-19, ni nerazumno. Naročnik tudi pojasnjuje, zakaj je kot rok za prejem ponudb določil 1. 12. 2020, in sicer ker je ocenil, da eno leto zadošča za izbiro ponudnika in za izvedbo vzpostavitve sistema, čemur drugi vlagatelj v vlogi z dne 10. 3. 2021 nasprotuje. Morebitna naročnikova nepravilna presoja roka, potrebnega za izbiro ponudnika, podpis pogodbe in za izvedbo vzpostavitve sistema, še ne pomeni, da je naročnik rok za prejem ponudb podaljšal zaradi izbranega ponudnika.

Čeprav že iz navedb naročnika izhaja, da je zaradi objektivno opravičljivih razlogov (in ne razloga, da bi bila izbranemu ponudniku omogočena izpolnitev referenčnih zahtev) podaljšal rok za prejem ponudb, je po presoji Državne revizijske komisije v obravnavanem primeru ključno, da je podaljšanje roka za prejem ponudb učinkovalo zoper vse zainteresirane gospodarske subjekte enako. Podaljšanje roka za prejem ponudb lahko razširi konkurenco, saj lahko zahteve naročnika izpolni več gospodarskih subjektov. V obravnavani zadevi tudi ne gre spregledati, da izbrani ponudnik s spornim referenčnim projektom (tj. Izdelava in zagotavljanje celovitih storitev delovanje SEM, izvedenim v Republiki Češki), kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ni izkazoval pogojev za sodelovanje, zato tudi ni mogoče slediti navedbam drugega vlagatelja, da je izbrani ponudnik šele zaradi podaljšanja roka za prejem ponudb izpolnil pogoj za sodelovanje. Izbrani ponudnik je sporni referenčni projekt priglasil kot dodatno referenco v okviru merila za oddajo javnega naročila, pri čemer gre sicer pritrditi drugemu vlagatelju, da je izbrani ponudnik na podlagi omenjenega referenčnega projekta v okviru merila »Dodatne reference ponudnika« prejel dodatne tri točke, v posledici pa se je ponudba izbranega ponudnika uvrstila na prvo mesto, ponudba drugega vlagatelja pa na drugo mesto (če ponudbi izbranega ponudnika ne bi bile dodeljene omenjene tri točke, bi se na prvo mesto uvrstila ponudba drugega vlagatelja, na drugo mesto pa ponudba izbranega ponudnika). Vendar navedeno še ne omogoča sklepanja, da je naročnik podaljšal rok za prejem ponudb iz razloga, da bi izbrani ponudnik prejel dodatne točke v okviru tega merila, saj bi to pomenilo, da je bil naročnik pred potekom roka za prejem ponudb seznanjen ne le s tem, kateri gospodarski subjekti bodo oddali ponudbe, pač pa tudi z vsebinami ponudb, med drugim tudi s podatki drugega vlagatelja, ki so relevantnimi v okviru drugih meril za oddajo javnega naročila.

V zvezi z navedbami drugega vlagatelja, da naročnik, kljub podaljšanju roka za prejem ponudb, ni podaljšal roka za postavitev vprašanj (ta je potekel dne 5. 10. 2020), gre najprej pojasniti, da je namen vprašanj, ki jih zainteresirani ponudniki na portalu javnih naročil zastavljajo naročniku, pojasnjevanje in razjasnjevanje nejasnih in spornih določb dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila (prim. npr. odločitve Državne revizijske komisije v zadevah št. 018-296/2017, 018-150/2019). V obravnavanem primeru je bilo naročilo objavljeno dne 4. 9. 2020, rok za postavljanje vprašanj pa je potekel dne 4. 10. 2020, kar pomeni, da so imeli zainteresirani gospodarski subjekti en mesec možnost postavljanja vprašanj. Zakonske podlage, ki bi naročniku ob podaljšanju roka za prejem ponudb nalagala podaljšanje roka za postavitev vprašanj, ni najti. Drugi vlagatelj v zahtevku za revizijo ne pojasni, kako bi lahko dejstvo, da naročnik roka za postavitev vprašanj ni podaljšal, vplivalo na oddajo javnega naročila izbranemu ponudniku oz. na kršitev načela enakopravne obravnave ponudnikov. Državna revizijska komisija navedb drugega vlagatelja, da je naročnik na postavljena vprašanja potencialnih ponudnikov odgovarjal brez utemeljitve in da je veliko vprašanj ostalo nerazjasnjenih, ni vsebinsko presojala, saj z njimi drugi vlagatelj ugovarja naročnikovemu ravnanju pred potekom roka za oddajo ponudb. V kolikor je drugi vlagatelj menil, da naročnik ni ustrezno odgovoril na posamezna vprašanja potencialnih ponudnikov, bi moral zahtevek za revizijo vložiti v rokih, kot izhajajo iz prvega in drugega odstavka 25. člena ZPVPJN. V zahtevku za revizijo, vloženem po poteku roka za predložitev ponudb, vlagatelj ne more navajati kršitev, ki so mu bile ali bi mu morale biti znane pred potekom roka za oddajo ponudb, razen če to dopušča ZPVPJN in v primerih, ko dokaže, da zatrjevanih kršitev objektivno ni bilo mogoče ugotoviti pred tem rokom (tretji odstavek 25. člena ZPVPJN). V predmetnem postopku pravnega varstva glede na stopnjo postopka (tj. po poteku roka za predložitev ponudb) in glede na tretji odstavek 25. člena ZPVPJN vsebinska presoja revizijskih navedb, ki se nanašajo na vsebino dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ni več mogoča.

Drugi vlagatelj nadalje zatrjuje, da je naročnik z namenom, da omogoči izbranemu ponudniku sodelovanje v predmetnem postopku oddaje javnega naročila, spremenil pogoje za sodelovanje, določene v točkah 4.2 (d) 2, 4.2 (e) 1 in 4.2 (e) 4 Navodil (torej pogoje za sodelovanje, za katere drugi vlagatelj v nadaljevanju zatrjuje, da jih izbrani ponudnik ne izpolnjuje). Med strankama ni sporno, potrjeno pa je tudi z vpogledom na Portal javnih naročil, da je naročnik v izpostavljenem delu spremenil dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila. Naročnik je najprej zahteval, da ponudniki izkažejo izvedbo vzpostavitve sistema za tehnični nadzor, ki vključuje vozila do nosilnosti 3,5 t največje dovoljene mase, in da ponudniki v delovno skupino vključijo kader, ki je v zahtevani vlogi sodeloval pri vzpostavitvi sistema za spletno prodajo e-vinjete oz. vzpostavitvi sistema za tehnični nadzor delovanja e-vinjete, ki vključuje tudi vozila do nosilnosti 3,5 t največje dovoljene mase. Naročnik je dne 25. 9. 2020, z Dodatkom št. 2, na podlagi prošnje potencialnega ponudnika, podane na Portalu javnih naročil, da se kot referenca prizna tudi sistem za tehnični nadzor, če gre za cestninjenje tovornih vozil z nosilnostjo nad 3,5 t največje dovoljene mase, spremenil dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila, tako da je dopustil, da ponudniki izkažejo izvedbo vzpostavitve sistema za tehnični nadzor, ki vključuje vozila do nosilnosti 3,5 t največje dovoljene mase in/ali vozila z nosilnostjo nad 3,5 t največje dovoljene mase (točka 4.2 (d) 2 Navodil). Smiselno enako je naročnik spremenil tudi pogoja za sodelovanje, določena v točki 4.2 (e) 1 in točki 4.2 (e) 4 Navodil. Naročnik je torej pogoje za sodelovanje spremenil tako, da ni zahteval izkazovanja izkušenj izključno z vzpostavitvijo sistema, ki vključuje vozila do nosilnosti 3,5 t največje dovoljene mase, ampak je dopustil, da ponudniki izkažejo lastne izkušnje in izkušnje nominiranega kadra tudi z vzpostavitvijo sistemov, ki vključujejo vozila nosilnosti nad 3,5 t največje dovoljene mase.

Pritrditi gre navedbam drugega vlagatelja, da se izbrani ponudnik v izkaz izpolnjevanja pogojev za sodelovanje, določenih v točkah 4.2 (d) 2 in 4.2 (e) 4 Navodil, sklicuje na sistema, ki vključujeta vozila nosilnosti nad 3,5 t največje dovoljene mase, vendar pa navedeno še ne omogoča zaključka drugega vlagatelja o naročnikovi kršitvi načela enakopravne obravnave ponudnikov. Državna revizijska komisija najprej pojasnjuje, da pogoji za sodelovanje, ki se nanašajo na tehnično in strokovno sposobnost, in s katerimi naročnik omeji sodelovanje gospodarskim subjektom, niso zakonsko obvezni pogoji za sodelovanje, ki bi bili določeni v ZJN-3. Gre za fakultativne pogoje, ki jih lahko naročnik določi, če presodi, da so potrebni za zagotovitev tehnične in strokovne sposobnosti gospodarskih subjektov v konkretnem postopku oddaje javnega naročila, in pod pogojem, da jih določi v skladu z določbami ZJN-3. Naročnik se prav tako lahko tudi odloči, da takšnih pogojev za sodelovanje ne bo določil. Zato tudi v obravnavanem primeru ni mogoče zaključiti, da je naročnik spremenil dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila zato, da bi izbranemu ponudniku omogočil sodelovanje v predmetnem postopku oddaje javnega naročila. Če naročnik namreč sploh ni dolžan določiti posameznega pogoja za sodelovanje, potem tudi ni mogoče sklepanje, da je naročnik pogoj za sodelovanje določil (oz. spremenil) zato, da bi ga točno določeni gospodarski subjekt izpolnil in da bi lahko ta sodeloval v postopku oddaje javnega naročila. Takšen cilj bi lahko naročnik dosegel že s tem, da pogoja za sodelovanje sploh ne bi določil.

Sprememba izpostavljenega dela dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila učinkuje enako za vse zainteresirane gospodarske subjekte – ponudniki so enako obravnavani, saj nobenemu (tudi drugemu vlagatelju) ni potrebno izkazati česa drugega ali več kot njegovim konkurentom. Naročnik tudi utemeljeno opozarja, da je z omenjeno spremembo pogojev za sodelovanje razširil konkurenco, saj lahko spremenjene pogoje za sodelovanje izpolnjuje več subjektov (kot prvotno določene pogoje za sodelovanje). Takšno ravnanje naročnika pa ne more predstavljati kršitev temeljnih načel javnega naročanja. V zvezi z navedbami drugega vlagatelja, da je naročnik z omenjeno spremembo referenčne zahteve razširil na sisteme, »ki ne izkazujejo sposobnosti vzpostavitve sistema elektronske vinjete za osebna vozila, kar je predmet zadevnega javnega naročila«, gre ponoviti, da če je drugi vlagatelj menil, da naročnik ni ustrezno oblikoval določb dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, bi moral zahtevek za revizijo vložiti v rokih, kot izhajajo iz prvega in drugega odstavka 25. člena ZPVPJN. V obravnavanem primeru bi drugi vlagatelj šele v zahtevku za revizijo, vloženem po poteku roka za predložitev ponudb, navajal (domnevne) kršitve naročnika pri pripravi dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ki so mu bile znane z objavo javnega naročila na Portalu javnih naročil. Takšnih prepozno očitanih (domnevnih) kršitev pa (naročnik in) Državna revizijska komisija, skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZPVPJN, ne sme(ta) vsebinsko obravnavati. Državna revizijska komisija zato navedb drugega vlagatelja o tem, da spremenjena zahteva, s katero je naročnik dopustil izkazovanje izkušenj tudi s sistemi, ki vključujejo vozila nosilnosti nad 3,5 t največje dovoljene mase, ni povezana s predmetom javnega naročanja, ni vsebinsko presojala.

Drugi vlagatelj v vlogi z dne 14. 4. 2021 še navaja, da je naročnik z namenom preferiranja izbranega ponudnika spremenil tudi pogoj za sodelovanje, določen v točkah 4.2 (d) 1.1 Navodil, saj je naročnik naprej zahteval izkazovanje izkušenj s sistemom za spletno prodajo e-vinjete, ki podpira vsaj 2.000 prodajnih mest, naknadno pa je spremenil to zahtevo na način, da je kot ustrezen referenčni sistem štel sistem, ki podpira vsaj 200 prodajnih mest. Drugi vlagatelj je z izpostavljenimi navedbami prepozen, zato jih v tem postopku pravnega varstva ni mogoče upoštevati. Šesti odstavek 29. člena ZPVPJN namreč določa, da se lahko vlagatelj v treh delovnih dneh od prejema odločitve o zahtevku za revizijo opredeli do navedb naročnika, vendar v opredelitvi ne sme navajati novih kršitev, dejstev in predlagati novih dokazov, razen če dokaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti ali predložiti v predrevizijskem postopku. V kolikor je (drugemu) vlagatelju onemogočeno navajanje novih kršitev in dejstev ter predlaganje novih dokazov v vlogi po šestem odstavku 29. člena ZPVPJN, mu je še toliko bolj onemogočano navajanje novih kršitev in dejstev ter predlaganje novih dokazov v kasnejših vlogah. Izpostavljene navedbe drugega vlagatelja v vlogi z dne 14. 4. 2021, s katero se je opredelil do navedb izbranega ponudnika, po vsebini predstavljajo nova dejstva (ki naj bi utemeljevala kršitev, ki jo je drugi vlagatelj sicer zatrjeval že v zahtevku za revizijo), pri čemer pa drugi vlagatelj v izpostavljeni vlogi niti ne navaja kot tudi ne dokaže, da omenjenih novih dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti že v predrevizijskem postopku. Ne glede na navedeno pa gre še dodati, da omenjena sprememba dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila učinkuje enako za vse zainteresirane gospodarske subjekte – ponudniki so enako obravnavani, saj nobenemu (tudi drugemu vlagatelju ne) ni bilo potrebno izkazati česa drugega ali več kot njegovim konkurentom, poleg tega je zaradi omenjene spremembe (ker gre za omilitev prvotne zahteve) razširjena konkurenca.

Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da drugi vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo ni izkazal naročnikove kršitve načela enakopravne obravnave ponudnikov in ni uspel dokazati, da v konkretnem primeru obstajajo okoliščine, ki bi lahko kazale na pristranskost naročnika oz. da je naročnik že pri oblikovanju določb dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila zasledoval cilj, da predmetno javno naročilo odda izbranemu ponudniku, posledično pa gre s tem povezane revizijske navedbe drugega vlagatelja zavrniti kot neutemeljene.


Glede naročnikovega ravnanja pri pregledu ponudbe drugega vlagatelja


Kot že navedeno, je naročnik ponudbo drugega vlagatelja, ki se je glede na merila za oddajo javnega naročila uvrstila na drugo mesto, zavrnil kot nedopustno. Drugi vlagatelj najprej zatrjuje, da je njegova ponudba dopustna, saj jo je naročnik razvrstil glede na merila za oddajo javnega naročila. Po mnenju drugega vlagatelja je naročnik njegovo ponudbo najprej štel za dopustno, nato pa je to stališče spremenil in jo označil za nedopustno.

Pregled dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila potrjuje navedbe drugega vlagatelja, da je naročnik v točki 12.2 Navodil določil, da bo v okviru merila »Ponderirana cena« dodelil točke ob upoštevanju vnaprej določene formule, v okviru katere bo upošteval »najnižjo vrednost za ocenjevanje dopustne ponudbe brez DDV (upošteva se le vrednost za ocenjevanje ponudbe, ki je dopustna)«, iz česar izhaja, da bo naročnik v okviru omenjenega merila primerjal posamezne ponudbe z najugodnejšo dopustno ponudbo. Pregled izpodbijane odločitve o oddaji javnega naročila potrjuje navedbe drugega vlagatelja, da je naročnik v okviru omenjenega merila primerjal vrednost za ocenjevanje posamezne ponudbe z vrednostjo za ocenjevanje drugega vlagatelja oz. da je naročnik v okviru omenjenega merila primerjal posamezne ponudbe s ponudbo drugega vlagatelja. Navedeno bi narekovalo bodisi ugotovitev, da je naročnik ravnal v nasprotju z določbami dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ker je primerjal ponudbe glede na ponudbo, ki jo je naročnik štel za nedopustno – takšna morebitna naročnikova kršitev ne vpliva na položaj prvega vlagatelja, saj njegova ponudba še vedno ne bi bila ocenjena za dopustno – bodisi ugotovitev, da je naročnik ponudbo drugega vlagatelja ob ocenjevanju štel za dopustno, naknadno pa je »spremenil stališče«, kot to zatrjuje vlagatelj. Tudi slednja ugotovitev ne bi narekovala razveljavitve odločitve o oddaji javnega naročila, za kar se z zahtevkom za revizijo zavzema drugi vlagatelj, saj gre iz izpodbijane odločitve o oddaji javnega naročila jasno in nedvoumno razbrati, kar med strankama tudi ni sporno, da je naročnik ponudbo drugega vlagatelja štel za nedopustno – v utemeljitev slednjega je naročnik tudi navedel več razlogov. Zato bi lahko naročnikova »sprememba stališča« kvečjemu povzročila nekonsistentnost in kontradiktornost obrazložitve odločitve o oddaji javnega naročila, ki pa ne vpliva niti na pravni položaj drugega vlagatelja v predmetnem postopku oddaje javnega naročila niti na položaj drugega vlagatelja v predmetnem postopku pravnega varstva – drugi vlagatelj je namreč seznanjen z razlogi za zavrnitev njegove ponudbe, ki jih v predmetnem postopku pravnega varstva tudi izpodbija.

Pri tem pa Državna revizijska komisija še dodaja, da protislovje dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, v delu ki se nanaša vrstni red pregleda in ocenjevanja ponudb (naročnik je namreč v točki 12.2 Navodil določil, da bo v okviru merila »Ponderirana cena« primerjal ponudbe glede na dopustno ponudbo, medtem ko je v točki 24 Navodil navedel, da bo ponudbo ponudbe razvrstil glede na merila in nato preveril dopustnost prvouvrščene, če ta ne bo dopustna, bo preveril dopustnost naslednje; stališče glede postopka pregleda in ocenjevanja ponudb v primeru t.im. relativnih meril, je Državna revizijska komisija zavzela v odločitvi, št. 018-198/2017) glede na konkretne okoliščine obravnavanega primera ne onemogoča oddaje javnega naročila v predmetnem postopku oddaje javnega naročil, saj je naročnik, ne glede na vrsti red pregleda in ocenjevanja ponudb, le eno ponudbo štel za dopustno.

Med strankama je sporno vprašanje, ali je naročnik ravnal skladno z dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila in določbami ZJN-3, ko je ponudbo drugega vlagatelja zavrnil kot nedopustno. Naročnik je v odločitvi o oddaji javnega naročila navedel, da drugi vlagatelj s ponudbeno dokumentacijo ni izkazal izpolnjevanja referenčnega pogoja, določenega v točki 4.2 (d) 1 Navodil, in kadrovskih zahtev, določenih v točki 4.2 (e) Navodil.

Državna revizijska komisija je naprej presojala revizijske navedbe, ki se nanašajo na (ne)izpolnjevanje pogoja za sodelovanje, določenega v točki 4.2 (d) 1 Navodil.

Pregled dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila pokaže, kar med strankama tudi ni sporno, da je naročnik v točki 4.2 (d) Navodil (skladno s točko a) osmega odstavka 77. člena ZJN-3) zahteval, da ponudniki izkažejo, da so že uspešno izvedli (1) razvoj rešitev za e-trgovino (spletna prodaja) in (2) razvoj rešitev za tehnični nadzor.

Naročnik je predvidel tri možne načine, na katere lahko ponudniki izkažejo izkušnje z razvojem rešitev za e-trgovino (spletna prodaja) in sicer je v točki 4.2 (d) 1.1 Navodil kot enega izmed možnih načinov določil:
»Ponudnik mora izkazati, da je vzpostavil vsaj 1 (en) sistem za spletno prodajo e-vinjete končnim kupcem in spletno prodajo na prodajnih mestih za vozila do nosilnosti 3,5 t največje dovoljene mase (NDM) v večsteznem prostem prometnem toku, ki vključuje tudi poprodajne storitve (kot npr. stornacije, obdelava zahtevkov za vračilo vrednosti neizkoriščenega dela storitve,…). Sistem mora izpolnjevati vsaj naslednje pogoje:
– podpira vsaj 15 prodajnih partnerjev ter vsaj 200 prodajnih mest,
– podpira vsaj dva (2) različna jezika v uporabniškem vmesniku za stranke in prodajne partnerje,
– v katerem koli obdobju zaporednih 12 mesecev:
• je bilo za vsaj 10 milijonov EUR prihodka od prodaje e-vinjet brez DDV in
• je bilo izdanih vsaj 5 milijonov e-vinjet in
• je integriran s poslovno informacijskim sistemom referenčnega naročnika, s katerim si je izmenjal vsaj 1 milijon računovodskih dogodkov
– e-vinjeta je bila izdana za cestninske ceste ali za vstop v mestna središča ali zelena ekološka območja,
– podpira več kot dve (2) ravni avtorizacije.
[…]«.

Kot dokazilo o izpolnjevanju pogojev za sodelovanje, določenih v točki 4.2 (d) Navodil, je naročnik zahteval predložitev izpolnjenega (vnaprej pripravljenega) obrazca »Seznam referenčnih del«, v katerega so ponudniki vpisali referenčna dela, s katerimi izpolnjujejo omenjeno zahtevo, ter s strani referenčnega potrdila potrjeno referenčno potrdilo. V ta namen je naročnik za vsakega izmed možnih načinov izpolnjevanja pogoja za sodelovanje pripravil obrazec – za način, predviden v točki 4.2 (d) 1.1 Navodil, je naročnik pripravil obrazec »Priloga 1.1 – Potrdilo o referenčnem delu«, s podpisom katerega je referenčni naročnik (med drugim) potrdil, da referenčni sistem podpira vsaj 200 prodajnih mest, da je bilo v okviru referenčnega sistema v (katerihkoli) zaporednih 12 mesecih za vsaj 10 milijonov EUR prihodka od prodaje e-vinjet brez DDV in da je bilo izdanih vsaj 5 milijonov e-vinjet. V dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila je naročnik predvidel, da ponudniki predložijo referenčno potrdilo, potrjeno s strani referenčnega naročnika, na vnaprej pripravljenem obrazcu, pri čemer je naročnik dodal, da »če potrdilo ne bo izdano na navedenem obrazcu, mora vsebina priloženega potrdila vsebovati vse podatke, kot so opredeljeni v prilogi št. 1.1«.

V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, potrjeno pa je tudi z vpogledom v ponudbo drugega vlagatelja, da je drugi vlagatelj v ponudbo predložil s strani referenčnega naročnika potrjeno referenčno potrdilo, ki ga je drugi vlagatelj pripravil na lastnem obrazcu. Čeprav drugi vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja, da je naročnikov očitek, povezan s predloženim potrdilom o referenčnem delu, »nepravilen in neskladen z dejansko vsebino ponudbe, ki jo je v zadevnem postopku oddal vlagatelj«, gre ugotoviti, da je med strankama nesporno (potrjeno pa je tudi z vpogledom v potrjeno referenčno potrdilo, ki se nahaja v ponudbi drugega vlagatelja), da v referenčnem potrdilu, ki se nahaja v ponudbi drugega vlagatelja, umanjka navedba glede števila prodajnih mest, da je v predloženem referenčnem potrdilu naveden prihodek od prodaje e-vinjet brez DDV manjši od zahtevanih 10 milijonov EUR in da je v predloženem referenčnem potrdilu navedeno število izdanih e-vinjet manjše od zahtevanih 5 milijonov.

Med strankama pa je sporna pravna kvalifikacija oz. pravne posledice predstavljenega neskladja med vsebino predloženega referenčnega potrdila in vsebino zahtevanega referenčnega potrdila. Drugi vlagatelj zatrjuje, da predstavljeno neskladje ni relevantno, saj predstavlja zgolj očitno napako, medtem ko naročnik navedenemu nasprotuje in zatrjuje, da zaradi neskladja med vsebino predloženega referenčnega potrdila in vsebino zahtevanega referenčnega potrdila ni mogoče zaključiti, da je priglašeni referenčni projekt drugega vlagatelja skladen z zahtevami in da je ponudba drugega vlagatelja dopustna.

Državna revizijska komisija pritrjuje naročniku, da na podlagi ponudbe drugega vlagatelja ni mogoč zaključek, da je drugi vlagatelj izkazal izpolnjevanja pogoja za sodelovanje, določnega v točki 4.2 (d) 1.1 Navodil. Na podlagi referenčnega potrdila, ki ga je predložil drugi vlagatelj, ni mogoče sklepati o številu prodajnih mest, saj referenčno potrdilo tega podatka ne vsebuje, posledično pa ni mogoč zaključek, da referenčni sistem, na katerega se sklicuje drugi vlagatelj, izpolnjuje naročnikovo zahtevo glede števila prodajnih mest. Na podlagi omenjenega referenčnega potrdila tudi ni mogoč zaključek, da referenčni sistem drugega vlagatelja izpolnjuje naročnikovo zahtevo glede prihodka od prodaje e-vinjet – iz omenjenega referenčnega potrdila izhaja zgolj, da je bil (v obdobju 12 mesecev) prihodek večji od X, pri čemer je X manjši od 10 milijonov EUR, posledično pa ni mogoče zaključiti, da je bil v referenčnem sistemu (v obdobju 12 mesecev) prihodek od prodaje e-vinjet večji od 10 milijonov EUR, kot je to zahteval naročnik v točki 4.2 (d) 1.1 Navodil. Smiselno enako gre ugotoviti glede števila izdanih e-vinjet. Ker iz omenjenega referenčnega potrdila izhaja, da je bilo v referenčnem sistemu (v obdobju 12 mesecev) izdanih več kot Y e-vinjet, pri čemer je Y manjše od 5 milijonov, ni mogoče zaključiti, da je bilo v referenčnem sistemu (v obdobju 12 mesecev) izdanih vsaj 5 milijonov e-vinjet, kot je to zahteval naročnik v točki 4.2 (d) 1.1 Navodil. Čeprav na podlagi referenčnega potrdila drugega vlagatelja ni mogoče zaključiti, da sporni referenčni projekt ne izpolnjuje naročnikovih zahtev (umanjkanje navedbe glede števila prodajnih mest ne izključuje, da referenčni sistem ne podpira vsaj 200 prodajnih mest, navedba, da je bil prihodek od e-vinjet večji od X, ne izključuje prihodka večjega od 10 milijonov, navedba, da je bilo prodanih več kot X e-vinjet, pa ne izključuje, da je bilo prodanih več kot 5 milijonov e-vinjet), je za presojo zakonitosti naročnikovega ravnanja relevantno, ali je na podlagi ponudbe drugega vlagatelja mogoč zaključek o izpolnjevanju spornega pogoja za sodelovanje. Na podlagi omenjenega referenčnega potrdila pa takšen zaključek ni mogoč, saj ni mogoč zaključek, da je drugi vlagatelj že vzpostavil sistem (za spletno prodajo e-vinjet) v zahtevanem obsegu, saj ni mogoče zaključiti, da referenčni sistem podpira vsaj 200 prodajnih mest, da je bil prihodek prodaje (v 12 zaporednih mesecih) večji od 10 milijonov EUR in da je bilo v sistemu (v 12 zaporednih mesecih) izdanih vsaj 5 milijonov e-vinjet, kot je to zahteval naročnik v točki 4.2 (d) 1.1 Navodil.

Ugotovljeno neskladje v ponudbi drugega vlagatelja tudi ne more predstavljati očitne napake v smislu šestega odstavka 89. člena ZJN-3, kot to zatrjuje drugi vlagatelj. Najprej gre pojasniti, da ponudba drugega vlagatelja vsebuje pomanjkljivosti v delu, ki se nanaša na izpolnjevanje pogojev za sodelovanje, in ne pomanjkljivosti, ki bi se nanašale na elemente ponudbe, opredeljene v šestem odstavku 89. člena ZJN-3. Četudi bi bilo potrebno šteti, da se institut očitne napake nanaša na vse elemente ponudb (in ne le na tiste, ki so izrecno opredeljeni v šestem odstavku 89. člena ZJN-3), gre ugotoviti, da v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o očitni napaki. Državna revizijska komisija je že večkrat (npr. v zadevah, št. 018-014/2017, 018-194/2018 in 018-165/2020) zavzela stališče, da je potrebno očitnost napake presojati z vidika možnosti njenega odkritja oz. ugotovitve. Napaka je očitna le, če jo je v objektivnem smislu moč zaznati na prvi pogled (prima facie), kar pomeni, da jo je mogoče ugotoviti neposredno, ne pa šele z dodatnim pojasnjevanjem posameznih okoliščin stanja oz. s preverjanjem pravilnosti le-tega, poleg tega mora biti pravilen podatek naročniku znan (posledično pa tudi na objektivni ravni preverljiv) že ob ugotovitvi očitne napake. Za opredelitev pomanjkljivosti v ponudbi za očitno napako morata tako biti izpolnjena dva pogoja, da jo je mogoče zaznati na prvi pogled in da jo je naročniku pravilen podatek znan.

Pritrditi gre sicer drugemu vlagatelju, da je že na prvi pogled mogoče zaznati ugotovljeno pomanjkljivost v njegovi ponudbi, saj predloženo referenčno potrdilo ne vsebuje vseh oz. vsebuje drugačne podatke, kot so navedeni v obrazcu, ki ga je pripravil naročnik. Vendar kljub temu, da je v obravnavanem primeru povsem jasno, kateri podatki bi morali biti navedeni v referenčnem potrdilu, ugotovljene napake v ponudbi drugega vlagatelja ni mogoče opredeliti kot očitne napake. Pritrditi gre naročniku, da ni mogoče na prvi pogled ugotoviti, »ali je napaka v obrazcu ali v referenci«. Na podlagi ponudbe drugega vlagatelja namreč ni mogoče ugotoviti, ali je do napake prišlo pri oblikovanju referenčnega potrdila (oz. pri prepisu podatkov) in so značilnosti referenčnega sistema (ki je morebiti skladen z naročnikovimi zahtevami) v predloženem referenčnem potrdilu le napačno predstavljene, ali pa predloženo referenčno potrdilo potrjuje pravilne značilnosti referenčnega sistema, vendar te značilnosti niso skladne z naročnikovimi zahtevami. To pa pomeni, da bi naročnik, če bi želel ugotoviti »izvor« pomanjkljivosti ponudbe drugega vlagatelja, moral slednjega pozvati na pojasnila oz. na popravek ponudbe v tem delu. Če pravilnih podatkov ni mogoče ugotoviti neposredno, brez dodatnega pojasnjevanja ponudnikov, pomanjkljivosti v ponudbi ni mogoče opredeliti za očitno napako v smislu šestega odstavka 89. člena ZJN-3.

Izpostavljene napake v ponudbi drugega vlagatelja tudi ni mogoče šteti za nerelevantno in jo kar spregledati, kot to zatrjuje drugi vlagatelj. Naročnik je namreč zahteval, da ponudniki izkažejo izpolnjevanje spornega pogoja za sodelovanje s predložitvijo referenčnega potrdila, ki ga potrdi referenčni naročnik. V obravnavanem primeru drugi vlagatelj ni predložil s strani referenčnega naročila potrjenega referenčnega potrdila, iz katerega bi izhajalo, da je drugi vlagatelj vzpostavil sistem v zahtevanem obsegu (glede števila prodajnih partnerje, glede prihodkov in glede števila prodanih vinjet). Zavzeti stališče, da je zaradi vnaprej (s strani naročnika) pripravljenega referenčnega potrdila, irelevantno, katere podatke potrdi referenčni naročnik, bi pomenilo, da ponudniki v postopku oddaje javnega naročila sploh ne bi mogli predložiti neustreznega referenčnega potrdila. Pri izpolnjevanju referenčnih zahtev ni ključno, da referenčni naročnik potrdi poljuben predmet referenčnega posla, pač pa je ključno, da referenčni naročnik potrdi, da je bil predmet referenčnega posla tak, kot ga je zahteval naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. V obravnavanem primeru referenčni naročnik ni potrdil, da je drugi vlagatelj vzpostavil sistem za prodajo e-vinjete v zahtevanem obsegu, kar pomeni, da v ponudbi drugega vlagatelja umanjka ustrezno potrjeno referenčno potrdilo. Takšne pomanjkljivosti ponudbe pa ni mogoče kar spregledati, saj ugotovljena pomanjkljivost onemogoča zaključek, da je ponudba skladna z zahtevami, ki jih je vnaprej določil naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. Državna revizijska komisija ni presojala, ali bi bilo, skladno z določbo petega odstavka 89. člena ZJN-3, mogoče ugotovljeno nepravilnost v ponudbi drugega vlagatelja odpraviti, saj vlagatelj naročniku ne očita kršitev, ker ga ni pozval na popravek ponudbe v tem delu, kot tudi naročniku ne očita kršitve načela enakopravne obravnave ponudnikov iz razloga, ker bi izbranemu ponudniku omogočil popravo ponudbe, medtem ko njemu takšne poprave ponudbe ne bi omogočil.

Navedenega ne morejo spremeniti navedbe drugega vlagatelja, s katerimi ta pojasnjuje razloge za ugotovljeno pomanjkljivost v njegovi ponudbi. Četudi je drugi vlagatelj v referenčnem potrdilu po pomoti (oz. kot tipkarsko napako) vpisal nepravilne podatke, gre zato takšno ravnanje pripisati njegovi premajhni skrbnosti, katere posledice mora nositi sam. Zato ni odveč poudariti, da sta natančnost in skrbnost pri pripravi ponudbene dokumentacije ter njena skladnost z vsemi naročnikovimi zahtevami v postopku oddaje javnega naročanja temeljni interes in dolžnost, ki zavezuje vsakega razumno obveščenega ter povprečno skrbnega ponudnika. Ker je torej ponudnik tisti, ki mu je v vsakokratnem postopku javnega naročanja naloženo breme priprave dopustne ponudbe, je obenem tudi tisti, ki nosi posledice neizpolnitve omenjene dolžnosti.

Ker iz ponudbe drugega vlagatelja (natančneje iz predloženega referenčnega potrdila) ne izhaja, da je drugi vlagatelj vzpostavil referenčni sistem, ki podpira 200 prodajnih mest, v okviru katerega je bil v 12 zaporednih mesecih prihodek prodaje od prodaje e-vinjet brez DDV večji od zahtevanih 10 milijonov EUR in v okviru katerega je bilo število izdanih e-vinjet večje od zahtevanih 5 milijonov, kot je to zahteval naročnik v točki 4.2 (d) 1.1 Navodil, naročniku ni mogoče očitati kršitev, ko ponudbe drugega vlagatelja v izpostavljenem delu ni označil za skladno z zahtevami naročnika. Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da drugi vlagatelj v okviru zahtevka za revizijo ni izkazal naročnikovih kršitev pri pregledu njegove ponudbe v delu, ki se nanaša na izpolnjevanje zahteve, določene v točki 4.2 (d) 1.1 Navodil.

Čeprav že navedeno zadostuje za ugotovitev, da naročniku ni mogoče očitati kršitev, ko je ponudbo drugega vlagatelja zavrnil (za zaključek o nedopustnosti ponudbe in posledično za njeno zavrnitev namreč zadostuje že en razlog oz. ena neskladnost z naročnikovimi zahtevami), Državna revizijska komisija ugotavlja, da drugi vlagatelj v okviru zahtevka za revizijo tudi ni izkazal naročnikovih kršitev pri pregledu njegove ponudbe v delu, ki se nanaša na izkazovanje izpolnjevanja kadrovskih zahtev.

Pregled dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila pokaže, da je naročnik v točki 4.2 (e) Navodil (skladno s točko c) osmega odstavka 77. člena ZJN-3 v povezavi s točko f) osmega odstavka 77. člena ZJN-3) zahteval, da kandidati izkažejo usposobljenost z delovno skupino, pri čemer je tudi določil sestavo te delovne skupine in zahteve, ki jih morajo izpolnjevati posamezni člani delovne skupine. Naročnik je zahteval, da ponudniki za dokazovanje izpolnjevanja teh zahtev izpolnijo obrazec »4.2 (e) – Seznam strokovnih kadrov«, ki ga je vnaprej pripravil naročnik, in »za vsak posamezen kader priložiti opis dosedanjih delovnih izkušenj, referenčna potrdila, certifikat, če je zahtevan, …«

Naročnik je v točki 4.2 (e) 1 Navodil zahteval, da ponudniki v delovno skupino vključijo projektnega vodjo, ki ima najmanj en certifikat s področja vodenja projektov iz nabora organizacij, in sicer PMP (Project Management Professional) ali SCRUM ali CompTIA ali PRINCE, v točki 4.2 (e) 3 Navodil pa je zahteval, da ponudniki v delovno skupino vključijo strokovnjaka za spletno prodajo e-storitev, ki ima vsaj enega izmed certifikatov s področja poslovne analize (kot npr. IIBA Entry Certificate in Business Analysis (ECBA), PMI-Professional in Business Analysis (PBA) Certification, itd.).

Glede na navedeno gre ugotoviti, da je naročnik zahteval, da ponudniki imenujejo projektnega vodjo in strokovnjaka za spletno prodajo e-storitev, ki razpolagata s določenim certifikatom, in da zahtevani certifikat tudi predložijo v ponudbo.

Naročnik je v odločitvi o oddaji javnega naročila navedel, da drugi vlagatelj za nominiranega projektnega vodjo in za nominiranega strokovnjaka za spletno prodajo e-storitev ni predložil zahtevanega certifikata. Navedenemu drugi vlagatelj v zahtevku za revizijo nasprotuje in zatrjuje, da je za navedena kadra predložil vso zahtevano dokumentacijo, s čimer je izkazal, da izpolnjujeta vse naročnikove zahteve.

Državna revizijska komisija na podlagi vpogleda v ponudbo drugega vlagatelja ugotavlja, da se v njej ne nahaja certifikat, ki bi se nanašal na v ponudbi drugega vlagatelja nominiranega projektnega vodjo, kot tudi ne certifikat, ki bi se nanašal na v ponudbi drugega vlagatelja nominiranega strokovnjaka za spletno prodajo e-storitev. Ker v ponudbi drugega vlagatelja umanjkata zahtevana certifikata, naročniku ni mogoče očitati kršitev, ko je ugotovil, da drugi vlagatelj zaradi umanjkanja zahtevanih certifikatov, ni izkazal izpolnjevanja pogoja za sodelovanje, določenega v točki 4.2 (e) 1 in točki 4.2 (e) 3 Navodil, in ko je posledično ponudbo drugega vlagatelja označil za nedopustno.

Naročnik je v odločitvi o oddaji javnega naročila nadalje kot enega izmed razlogov za zavrnitev ponudbe drugega vlagatelja navedel, da iz opisa delovnih izkušenj za v ponudbi drugega vlagatelja nominiranega vodilnega strokovnjaka za tehnični nadzor (zahtevan v točki 4.2 (e) 4 Navodil) ni razvidno, da je ta sodeloval pri vzpostavitvi še enega projekta tehničnega nadzora, poleg vzpostavitve sistema, ki ga navajal za izpolnitev »pogoja iz prejšnje alineje«.

Pregled dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila pokaže, da je naročnik v točki 4.2 (e) 4 Navodil zahteval, da ponudniki v delovno skupino vključijo vodilnega strokovnjaka za tehnični nadzor, ki je v zadnjih petih letih v zahtevani vlogi sodeloval pri izvedbi referenčnega projekta (prva alineja) – v ta namen je naročnik tudi pripravil obrazec »Priloga 4.2 e) – 4 – Potrdilo o referenčnem delu«. Poleg tega je naročnik zahteval, da je nominirani vodilni strokovnjak za tehnični nadzor v zadnjih petih letih »sodeloval pri vzpostavitvi še najmanj enega (1) projekta tehničnega nadzora, poleg vzpostavitve sistema, ki ga navaja za izpolnitev pogoja iz prejšnje alineje. Referenca se navede v opis delovnih izkušenj« (druga alineja). Glede na navedeno gre ugotoviti, da je naročnik zahteval, da ponudniki za nominiranega vodilnega strokovnjaka za tehnični nadzor izkažejo dve referenci, za eno predložijo s strani referenčnega naročnika potrjeno referenčno potrdilo, drugo referenco pa zgolj navedejo v opisu delovnih izkušenj.

Pritrditi gre drugemu vlagatelju, da naročnik glede dodatne reference ni zahteval posebnega obrazca, vendar pa je pri zahtevi v zvezi z dodatno referenco povsem jasno navedel »Referenca se navede v opis delovnih izkušenj«, kar pomeni, da so jo ponudniki morali zgolj navesti v opisu delovnih izkušenj – v tem delu je bila naročnikova zahteva jasna in nedvoumna. Ponoviti gre, da je naročnik v izpodbijani odločitvi kot razlog za zavrnitev ponudbe drugega vlagatelja navedel, da ta v opisu delovnih izkušenj ni navedel dodatne reference, in ne, da drugi vlagatelj v opisu delovnih izkušenj za nominiranega vodilnega strokovnjaka za tehnični nadzor ne bi navedel datuma pridobljenih izkušenj oz. projekta, kot to želi prikazati drugi vlagatelj v zahtevku za revizijo.

Na podlagi vpogleda v ponudbo drugega vlagatelja Državna revizijska komisija ugotavlja, da je drugi vlagatelj za v ponudbi nominiranega vodilnega strokovnjaka za tehnični nadzor predložil eno referenčno potrdilo, poleg tega je predložil tudi dokument »Opis delovnih izkušenj«. V slednjem dokumentu je naveden en referenčni projekt, in sicer projekt, za katerega je drugi vlagatelj tudi predložil potrjeno referenčno potrdilo. Državna revizijska komisija tako ugotavlja, da je drugi vlagatelj v dokumentu »Opis delovnih izkušenj« navedel referenčni projekt, s katerim izpolnjuje zahtevo iz prve alineje točke 4.2 (e) 4 Navodil, medtem ko dodatnega referenčnega projekta, s katerim bi izkazoval izpolnjevanje zahteve iz druge alineje točke 4.2 (e) 4 Navodil, drugi vlagatelj ni navedel. Pri tem Državna revizijska komisija še dodaja, da je drugi vlagatelj tudi v obrazcu »4.2 (e) – Seznam strokovnih kadrov«, ki je oblikovan v obliki tabele in vsebuje tudi stolpec, poimenovan »navedba referenc v skladu z zahtevami iz podčlena 4.2 (e) Navodil«, za omenjenega strokovnjaka navedel zgolj en referenčni projekt, in sicer projekt, za katerega je drugi vlagatelj tudi predložil potrjeno referenčno potrdilo. Ker je drugi vlagatelj v ponudbi za nominiranega vodilnega strokovnjaka za tehnični nadzor priglasil le en referenčni projekt (in ne dveh, kot je to zahteval naročnik), naročniku ni mogoče očitati kršitev glede zaključka, da drugi vlagatelj ni izkazal izpolnjevanja pogoja za sodelovanje določenega v točki 4.2 (e) 4 Navodil, in ko je iz tega razloga ponudbo drugega vlagatelja zavrnil kot nedopustno.

Naročnik je v odločitvi o oddaji javnega naročila nadalje kot enega izmed razlogov za zavrnitev ponudbe drugega vlagatelja navedel, da iz opisa delovnih izkušenj za v ponudbi drugega vlagatelja nominiranega strokovnjaka za IT varnost (zahtevan v točki 4.2 (e) 5 Navodil), ni razvidno, da ima ta vsaj 5 let delovnih izkušenj od objave tega javnega naročila na področju informatike, od tega vsaj 2 leti na področju informacijske varnosti.

Naročnik je v točki 4.2 (e) 5 Navodil zahteval, da ponudniki v delovno skupino vključijo strokovnjaka za IT varnost, ki ima vsaj 5 let delovnih izkušenj od objave tega javnega naročila na področju informatike, od tega vsaj 2 leti na področju informacijske varnosti.

Čeprav gre pritrditi drugemu vlagatelju, da naročnik ni vnaprej pripravil obrazca, ki bi predstavljal opis delovnih izkušenj, in tako ni izrecno določil konkretne vsebine opisa delovnih izkušenj, pa pregled dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila pokaže, da je naročnik zahteval »za dokazovanje izpolnjevanja teh zahtev (tj. kadrovskih zahtev, opomba Državne revizijske komisije) … za vsak posamezen kader priložiti opis dosedanjih delovnih izkušenj«. Iz takšnega naročnikovega zapisa jasno in nedvoumno izhaja, da so morali ponudniki v opisu delovnih izkušenj za nominirani kader predstaviti podatke, na podlagi katerih bo mogoč zaključek o izpolnjevanju naročnikovih zahtev, torej tudi zaključek, da ima nominirani kader vsaj 5 let delovnih izkušenj od objave tega javnega naročila na področju informatike, od tega vsaj 2 leti na področju informacijske varnosti.

Na podlagi vpogleda v ponudbo drugega vlagatelja Državna revizijska komisija ugotavlja, da drugi vlagatelj za nominiranega strokovnjaka za IT varnost v obrazcu »4.2 (e) – Seznam strokovnih kadrov«, ki je oblikovan v obliki tabele in vsebuje tudi stolpec, poimenovan »končana strokovna izobrazba/leta delovnih izkušenj«, ni navedel podatkov, povezanih delovnimi izkušnjami. Tudi iz dokumenta »Izjava o dosedanjih delovnih izkušnjah« za nominiranega strokovnjaka za IT varnost, ki se nahaja v ponudbi drugega vlagatelja, ne izhajajo podatki, na podlagi katerih bi bil mogoč zaključek, da ima nominirani kader vsaj 5 let delovnih izkušenj od objave tega javnega naročila na področju informatike, od tega vsaj 2 leti na področju informacijske varnosti. Pritrditi gre sicer drugemu vlagatelju, da iz dokumenta »Izjava o dosedanjih izkušnjah« izhaja, da ima nominirani strokovnjak izkušnje s področja informatike in informacijske varnosti, vendar pa podatki, navedeni v tem dokumentu, ne omogočajo zaključka, da ima nominirani kader »večletne (tj. več kot 5-letne) izkušnje s področja informacijske varnosti«, kot to zatrjuje drugi vlagatelj. V omenjenem dokumentu so namreč navedene izkušnje nominiranega strokovnjaka in več projektov, ki se nanašajo na področje informatike oz. področje informacijske varnosti in pri katerih je nominirani strokovnjak sodeloval, vendar pa naročnik utemeljeno opozarja, da za nobenega izmed navedenih projektov ni navedeno časovno obdobje njihove izvedbe, posledično pa ni mogoč zaključek, da so bili ti projekti izvedeni v zahtevanem obdobju, tj. v obdobju 5 let pred objavo predmetnega javnega naročila.

Utemeljene so tudi naročnikove navedbe, da drugi vlagatelj ne more uspeti s sklicevanjem na v njegovi ponudbi predloženi potrdili o referenčnem delu, ki se nanašata na nominiranega strokovnjaka za IT varnost. Tudi če bi šteli, da je nominirani kader sodeloval pri vzpostavitvi informacijskega sistema od dneva sklenitve pogodbe do dneva vzpostavitve sistema tako v okviru prvega referenčnega projekta (tj. od dne 27. 12. 2017 do dne 20. 6. 2019) kot tudi v okviru drugega referenčnega projekta (tj. od dne 5. 4. 2019 do dne 29. 10. 2019), bi na podlagi omenjenih potrdil bilo mogoče sklepati o delovnih izkušnjah nominiranega strokovnjaka le za obdobje od 27. 12. 2017 do 29. 10. 2019, kar pa je manj od zahtevanih pet let delovnih izkušenj na področju informatike in tudi manj od zahtevanih dveh let delovnih izkušenj na področju informacijske varnosti. Upoštevaje predloženi potrdili o referenčnem delu naročnik ni imel podlage za zaključek, da ima nominirani strokovnjaka za IT varnost 2 leti delovnih izkušenj na področju informacijske varnosti, še manj pa, da ima nominirani strokovnjaka za IT varnost 5 let delovnih na področju informatike. Naročniku zato ni mogoče očitati kršitev, ko je ugotovil, da drugi vlagatelj s ponudbeno dokumentacijo ni izkazal, da ima nominirani strokovnjak za IT varnost vsaj 5 let delovnih izkušenj na področju informatike, od tega vsaj 2 leti na področju informacijske varnosti, in ko je posledično ponudbo drugega vlagatelja zavrnil iz razloga, ker drugi vlagatelj ni izkazal izpolnjevanja pogoja za sodelovanje, določenega v točki 4.2 (e) 5 Navodil.

Naročnik je v odločitvi o oddaji javnega naročila nadalje, kot enega izmed razlogov za zavrnitev ponudbe drugega vlagatelja, navedel, da iz opisa delovnih izkušenj za v ponudbi drugega vlagatelja nominiranega kadra za kontrolo kakovosti (zahtevan v točki 4.2 (e) 6 Navodil), ni razvidno, da ima ta vsaj 2 leti delovnih izkušenj na področju informatike, od tega vsaj 2 leti na področju kontrole kakovosti.

Pregled dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila pokaže, da je naročnik v točki 4.2 (e) 6 Navodil zahteval, da ponudniki v delovno skupino vključijo strokovnjaka za kontrolo kakovosti, ki ima vsaj 5 let delovnih izkušenj od objave tega javnega naročila na področju informatike, od tega vsaj 2 leti na področju kontrole kakovosti. Na podlagi vpogleda v ponudbo drugega vlagatelja gre ugotoviti, da drugi vlagatelj za nominiranega strokovnjaka za kontrolo kakovosti v stolpcu »končana strokovna izobrazba/leta delovnih izkušenj« obrazca »4.2 (e) – Seznam strokovnih kadrov« ni navedel podatkov, povezanih z delovnimi izkušnjami. Drugi vlagatelj je v ponudbo predložil tudi dve potrdili o referenčnem delu, ki se nanašata na imenovanega strokovnjaka za kontrolo kakovosti in dokument »Delovne izkušnje strokovnjaka za kontrolo kakovosti«. Čeprav drugi vlagatelj ne pojasni, konkretno kateri podatki v dokumentu »Delovne izkušnje strokovnjaka za kontrolo kakovosti« naj bi potrjevali izpolnjevanje sporne zahteve, Državna revizijska komisija ugotavlja, da je v omenjeni listini pod opisom delovnih izkušenj navedeno tudi izvajanje konfiguracij, testiranja in vzdrževalne naloge na opremi Juniper Networks »v obdobju več kot 5 let«. Ker ta navedba omogoča sklep, da ima nominirani strokovnjak dve leti delovnih izkušenj na področju kontrole kakovosti, gre pritrditi drugemu vlagatelju, da naročnik, upoštevaje predstavljen dokument »Delovne izkušnje strokovnjaka za kontrolo kakovosti«, ni imel podlage za zaključek, da drugi vlagatelj za nominiranega strokovnjaka za kontrolo kakovosti ni izkazal dveh let delovnih izkušenj in posledično za zaključek, da ponudba drugega vlagatelja ne izpolnjuje pogoja za sodelovanje, določenega v točki 4.2 (e) 6 Navodil.

V povzetku Državna revizijska komisija ugotavlja, da drugi vlagatelj v okviru zahtevka za revizijo ni izkazal naročnikovih kršitev, ko je njegovo ponudbo iz razloga, ker drugi vlagatelj s ponudbeno dokumentacijo ni izkazal izpolnjevanja pogojev za sodelovanje, določenih v točkah 4.2 (d) 1, 4.2 (e) 1, 4.2 (e) 3, 4.2 (e) 4 in 4.2 (e) 5 Navodil, zavrnil kot nedopustno.


Glede naročnikovega ravnanja pri pregledu ponudbe izbranega ponudnika


Tako prvi kot drugi vlagatelj naročniku očitata kršitve pri pregledu in ocenjevanju ponudbe izbranega ponudnika. Prvi vlagatelj v zahtevku za revizijo najprej zatrjuje, da se poraja dvom v višino ponujene vrednosti izbranega ponudnika in da je ponudba izbranega ponudnika neobičajno nizka.

Ravnanje naročnika z neobičajno nizko ponudbo je določeno v 86. členu ZJN-3, ki v prvem odstavku določa, da mora naročnik v primeru, če meni, da je pri določenem naročilu glede na njegove zahteve ponudba neobičajno nizka glede na cene na trgu ali v zvezi z njo obstaja dvom o možnosti izpolnitve naročila, preveriti, ali je neobičajno nizka in od ponudnika zahtevati, da pojasni ceno ali stroške v ponudbi. Takšno preverjanje mora naročnik izvesti v primeru, kadar ponudbo kot neobičajno nizko oceni sam ali kadar je vrednost ponudbe za več kot 50 odstotkov nižja od povprečne vrednosti pravočasnih ponudb in za več kot 20 odstotkov nižja od naslednje uvrščene ponudbe, vendar le, če je prejel vsaj štiri pravočasne ponudbe. Drugi odstavek 86. člena ZJN-3 določa, da mora naročnik, preden zavrne neobičajno nizko ponudbo, od ponudnika pisno zahtevati podrobne podatke in utemeljitev o elementih ponudbe, za katere meni, da so odločilni za izpolnitev naročila oz. vplivajo na razvrstitev ponudb.

V obravnavanem primeru je razvidno, da za preverjanje neobičajno nizke ponudbe niso bili izpolnjeni pogoji ne iz prve ne iz druge povedi iz prvega odstavka 86. člena ZJN-3. Pogoji za obligatorno preverjanje neobičajno nizkih ponudb niso bili izpolnjeni, ker je naročnik prejel (le) tri ponudbe. Državna revizijska komisija je že večkrat pojasnila (prim. odločitve, št. 018-147/2016, 018-126/2017, 018-109/2019), da je (ob predpostavki, da niso izpolnjeni pogoji za obligatorno preverjanje neobičajno nizke ponudbe), odločitev o tem, ali bo naročnik pričel postopek ugotavljanja neobičajno nizke ponudbe, stvar njegove avtonomne presoje. Iz spisovne dokumentacije ne izhaja, da bi naročnik v okviru avtonomne presoje ocenil ponudbo izbranega ponudnika za neobičajno nizko ali da bi se mu v zvezi z njo pojavil dvom o možnosti izpolnitve naročila, in da jo posledično želi zavrniti. Nasprotno, iz dokumentacije je razvidno, da je naročnik ponudbo izbranega ponudnika označil za dopustno in da jo želi sprejeti.

Upoštevaje navedeno je Državna revizijska komisija kot nepotrebne zavrnila dokazne predloge prvega vlagatelja, usmerjene v dokazovanje navedb o neobičajno nizki ponudbi izbranega ponudnika, in dokazne predloge izbranega ponudnika, usmerjene v dokazovanje nasprotnih trditev. Tudi če bi se navedbe prvega vlagatelja v dokaznem postopku izkazale za utemeljene, to ne bi pomenilo, da bi naročnik moral oceniti ponudbo izbranega ponudnika za neobičajno nizko in začeti postopek po 86. členu ZJN-3. Ponoviti gre, da je naročnik (izven primerov, v katerih so izpolnjeni pogoji za obligatorno preverjanje neobičajno nizke ponudbe) avtonomen pri identificiranju neobičajno nizkih ponudb in posledično pri odločitvi o tem, ali bo pričel postopek ugotavljanja neobičajno nizke ponudbe. V omenjeno odločitev, ki sodi v sfero naročnikove odgovornosti za lastno poslovanje, vlagatelj (ne glede na pri tem uporabljeno argumentacijo) ni upravičen posegati, naročnikove odločitve pa s svojo presojo tudi ne more nadomestiti Državna revizijska komisija.

Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročniku ni mogoče očitati, da je kršil določbe 86. člena ZJN-3 oz. da je opustil ravnanje, ki mu ga nalaga prvi odstavek 86. člena ZJN-3, s tem povezane vlagateljeve navedbe pa zavrača kot neutemeljene.

Prvi in drugi vlagatelj nadalje zatrjujeta, da ponudba izbranega ponudnika ni skladna z zahtevami, določenimi v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega, in da izbrani ponudnik ni izkazal izpolnjevanja referenčnih in kadrovskih zahtev. Prav tako oba vlagatelja zatrjujeta, da tudi referenčni projekt, na katerega se je izbrani ponudnik skliceval v okviru merila za oddajo javnega naročila, ne izpolnjuje naročnikovih zahtev.

Ker je naročnik ponudbi prvega in drugega vlagatelja označil za nedopustni, prvemu in drugemu vlagatelju (slednji sicer ni zahteval vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika) skladno s 35. členom ZJN-3 ni bil omogočen vpogled v ponudbo izbranega ponudnika, posledično pa vlagatelja nista bila seznanjena s tem, na katere referenčne projekte se v ponudbi sklicuje izbrani ponudnik. Oba vlagatelja sklepata, da se izbrani ponudnik v ponudbi sklicuje na referenčne projekte, izvedene na Slovaškem in na Češkem. Državna revizijska komisija je kot nepotrebnega zavrnila dokazni predlog prvega vlagatelja z vpogledom v članek »Odločanje o e-vinjetah na Državno revizijsko komisijo«, objavljen v časopisu Delo dne 2. 2. 2021 (tega članka prvi vlagatelj sicer ni niti predložil zahtevku za revizijo), kot tudi dokazni predlog z vpogledom na spletni strani, navedeni v tretji in četrti alineji na strani 20 zahtevka za revizijo, saj želi prvi vlagatelj z njihovo izvedbo dokazati dejstva, ki niso pravno odločilna oz. pravno relevantna za rešitev predmetnega spora. Glede vprašanja, na katere referenčne projekte se v ponudbi sklicuje izbrani ponudnik, niso odločilne objave v medijih, pač pa je relevantna vsebina ponudbe izbranega ponudnika, o kateri se je Državna revizijska komisija prepričala z vpogledom v ponudbo. Smiselno enako gre ugotoviti glede navedb prvega vlagatelja, da je na spletni strani izbranega ponudnika navedenih pet referenčnih projektov. Predmet zadevnega postopka pravnega varstva je naročnikovo ravnanje pri pregledu ponudbe izbranega ponudnika oz. vprašanje, ali je naročniku mogoče očitati kršitve pri zaključku, da je izbrani ponudnik z referenčnimi projekti, priglašenimi v ponudbi, izkazal izpolnjevanje pogojev za sodelovanje. Že na tem mestu Državna revizijska komisija, na podlagi vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika, ugotavlja, da se izbrani ponudnik v ponudbi ni skliceval niti na referenčni projekt, izveden v Ruski federaciji, niti na referenčni projekt, izveden v Urugvaju, zato Državna revizijska komisija navedb prvega vlagatelja, povezanih z omenjenima projektoma, ni vsebinsko presojala, z njimi povezane dokazne predloge prvega vlagatelja pa je zavrnila kot nepotrebne.

Na tem mestu Državna revizijska komisija pojasnjuje, da je vpogledala na spletno stran izbranega ponudnika, saj se nanjo v zahtevku za revizijo sklicujeta oba vlagatelja. Pri vpogledu je Državna revizijska komisija ugotovila, da so na omenjeni spletni strani navedeni tudi referenčni projekti, na katere se v ponudbi sklicuje izbrani ponudnik. Državna revizijska komisija zato, kljub temu, da je izbrani ponudnik podatke, povezane s priglašenimi referenčnimi projekti, označil za poslovno skrivnost, podatka o tem, na katere referenčne projekte se v ponudbi sklicuje izbrani ponudnik, ni varovala kot poslovne skrivnosti. Podatkov (o izvedenih projektih), ki so objavljeni na spletni strani (izbranega ponudnika), namreč ni mogoče šteti za skrivnost, ki ni splošno znana (gl. prvo alinejo prvega odstavka 2. člena Zakona o poslovni skrivnosti – Uradni list RS, št. 22/2019). Poleg tega podatek, na kateri referenčni projekt se izbrani ponudnik sklicuje v okviru merila za oddajo javnega naročila, skladno z drugim odstavkom 35. člena ZJN-3, ne more biti označen za poslovno skrivnost.

Kot že navedeno, naročnik je v Navodilih določil pogoje za sodelovanje, ki se nanašajo na tehnično in strokovno sposobnost, in sicer je (med drugim) v točki 4.2 (d) Navodil (skladno s točko a) osmega odstavka 77. člena ZJN-3) zahteval, da ponudniki izkažejo, da so že uspešno izvedli (1) razvoj rešitev za e-trgovino (spletna prodaja) in (2) razvoj rešitev za tehnični nadzor. Poleg tega je naročnik v okviru merila »Dodatne reference ponudnika« predvidel, da bo točkoval dodatne reference (torej reference, ki niso priglašene z namenom izkazovanja pogojev za sodelovanje) za razvoj rešitev za e-trgovino (spletna prodaja) in dodatne reference za razvoj rešitev za tehnični nadzor (točka 12.2 Navodil).

Pregled ponudbe izbranega ponudnika pokaže, da se je ta z namenom izkazovanja pogoja za sodelovanje, določenega v točki 4.2 (d) 1 Navodil, tj. razvoj rešitev za e-trgovino (spletna prodaja), skliceval na projekt Storitev izvajanja plačil z vinjeto in vodenje evidenc za uporabo določenih cestnih odsekov (oz. projekt Storitev elektronskega pobiranja in evidentiranja plačil za avtocestne vinjete za uporabo na določenih avtocestnih odsekih), izveden na Slovaškem (v nadaljevanju: Projekt elektronska vinjeta). Z namenom izkazovanja pogoja za sodelovanje, določenega v točki 4.2 (d) 2 Navodil, tj. razvoj rešitev za tehnični nadzor, se je izbrani ponudnik skliceval na projekt Celovita storitev elektronskega cestninjenja, izveden na Slovaškem (v nadaljevanju: Projekt elektronsko cestninjenje). Kot je to razvidno tudi iz odločitve o oddaji javnega naročila, se je izbrani ponudnik v ponudbi v okviru merila za oddajo javnega naročila skliceval na dodatni referenčni projekt za razvoj rešitev za tehnični nadzor, in sicer projekt Izdelava in zagotavljanje celovitih storitev delovanje SEM, izveden na Češkem (v nadaljevanju: Projekt elektronsko cestninjenje – Češka). Državna revizijska komisija nadalje ugotavlja, da je izbrani ponudnik v ponudbeno dokumentacijo za vsakega izmed navedenih referenčnih projektov predložil s strani referenčnega naročnika potrjeno referenčno potrdilo, ki je po vsebini identično predlogi referenčnega potrdila, ki ga je vnaprej pripravil naročnik.

Glede na navedeno gre ugotoviti, da prvi in drugi vlagatelj, kljub umanjkanju vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika, pravilno sklepata, na katere referenčne posle se v ponudbi sklicuje izbrani ponudnik. Zato se niti prvi vlagatelj niti drugi vlagatelj s sklicevanjem na onemogočen vpogled v ponudbo izbranega ponudnika ne moreta razbremeniti dolžnosti, ki izhaja iz drugega odstavka 15. člena ZPVPJN ter 7. in 212. člena ZPP, v povezavi s 13. členom ZPVPJN. Zahtevek za revizijo je namenjen zatrjevanju kršitev, ki naj bi jih v postopku oddaje javnega naročila domnevno storil naročnik, v ta namen pa ZPVPJN od vlagatelja zahteva aktivno vlogo pri navajanju dejstev ter predlaganju dokazov. Vlagatelj mora, skladno z določilom drugega odstavka 15. člena ZPVPJN, v zahtevku za revizijo navesti tako očitane (konkretne) kršitve, kot tudi dejstva in dokaze, s katerimi se zatrjevane kršitve dokazujejo.

V zvezi s pogojem za sodelovanje, določenim v točki 4.2 (d) 1 Navodil, je naročnik predvidel tri možne načine njegove izpolnitve; v točki 4.2 (d) 1.1 Navodil je določil zahteve za referenčni sistem, če se ta nanaša na spletno prodajo e-vinjete za vozila do nosilnosti 3,5 t največje dovoljene mase, v točki 4.2 (d) 1.2 Navodil je določil zahteve za referenčni sistem, če se ta nanaša na spletno prodajo e-storitev (npr. vozovnice, naročnine…), v točki 4.2 (d) 1.3 Navodil pa je določil zahteve za referenčni sistem, če se ta nanaša na spletno prodajo e-vinjete za vozila nosilnosti nad 3,5 t največje dovoljene mase. Kot že navedeno, izbrani ponudnik se je v ponudbi glede pogoja za sodelovanje, določenega v točki 4.2 (d) 1 Navodil, skliceval na sistem, vzpostavljen v okviru Projekta elektronska vinjeta, ki se, kot je to razvidno iz pripadajočega potrjenega referenčnega potrdila, nanaša na spletno prodajo e-vinjete za vozila do nosilnosti 3,5 t največje dovoljene mase. Pri presoji naročnikovega ravnanja pri pregledu tega dela ponudbe izbranega ponudnika je zato relevantna točka 4.2 (d) 1.1 Navodil, ki jo je Državna revizijska komisija citirala že pri obravnavi zahtevka za revizijo drugega vlagatelja, zato je v izogib ponavljanju ne citira ponovno.

Prvi vlagatelj zatrjuje, da je izbrani ponudnik v okviru Projekta elektronska vinjeta zgolj vzpostavil sistem (za elektronsko prodajo), ni pa izvedel tehničnega nadzora, zato ta projekt ne izpolnjuje pogoja za sodelovanje, določenega v točki 4.2 (d) 2 Navodil (razvoj rešitve za tehnični nadzor), in ne more biti relevanten v okviru merila »Dodatne reference ponudnika«. Državna revizijska komisija ugotavlja, da prvi vlagatelj z izpostavljeno trditveno podlago ne more izkazati naročnikovih kršitev pri pregledu in ocenjevanju ponudbe izbranega ponudnika, saj se je izbrani ponudnik v ponudbi skliceval na Projekt elektronska vinjeta z namenom izkazovanja izpolnjevanja pogoja za sodelovanje, določenega v točki 4.2 (d) 1 Navodil (razvoj rešitev za e-trgovino – spletna prodaja) in ne z namenom izkazovanja izpolnjevanja pogoja za sodelovanje, določenega v točki 4.2 (d) 2 Navodil (razvoj rešitve za tehnični nadzor), prav tako se izbrani ponudnik na omenjeni projekt ni skliceval v okviru merila »Dodatne reference ponudnika«. V obravnavanem primeru zato ni relevantno, ali je Projekt elektronska vinjeta skladen z zahtevami naročnika, določenimi v točki 4.2 (d) 2 Navodil (razvoj rešitve za tehnični nadzor), pač pa je ključno, ali je ta projekt skladen z zahtevami, določenimi v točki 4.2 (d) 1 Navodil (razvoj rešitev za e-trgovino – spletna prodaja). Ker naročnik v točki 4.2 (d) 1.1 Navodil ni zahteval izkazovanja izkušenj z izvedbo tehničnega nadzora (pač pa je zahteval izkazovanje izkušenj z vzpostavitvijo sistema za spletno prodajo), ni relevantno, ali izbrani ponudnik v okviru omenjenega referenčnega projekta izvaja tehnični nadzor, kot tudi ne, kateri subjekt izvaja tehnični nadzor. Državna revizijska komisija je zato dokazne predloge prvega vlagatelja, povezane s Projektom elektronska vinjeta, zavrnila kot nepotrebne, saj želi prvi vlagatelj z njimi dokazati trditve o dejstvih (in sicer, da izbrani ponudnik v okviru omenjenega projekta ni izvedel sistema tehničnega nadzora in da tehnični nadzor izvaja subjekt Betamont), ki glede na naročnikovo zahtevo niso pravno odločilna za rešitev predmetne zadeve. Prav tako je Državna revizijska komisija zavrnila dokazni predlog za vpogled v članek »Dars je spreminjal razpis za e-vinjete v korist Skytolla« (ki ga je prvi vlagatelj podal v delu zahtevka za revizijo, ki se nanaša na Projekt elektronska vinjeta), ne le zato, ker iz zahtevka za revizijo ni razvidno, katero pravno odločilno dejstvo želi prvi vlagatelj z njim dokazovati (omenjenega članka prvi vlagatelj tudi ni priložil zahtevku za revizijo), pač pa tudi zato, ker po presoji Državne revizijske komisije medijske objave v zvezi z oddajo predmetnega javnega naročila niso primeren dokaz za dokazovanje pravno odločilnih dejstev, povezanih z vsebino referenčnega projekta – medijske objave lahko dokazujejo le, o čem poročajo mediji, ne pa vsebine referenčnega projekta.

Ker je izbrani ponudnik priglasil Projekt elektronska vinjeta v namen izkazovanja pogoja za sodelovanje, določenega v točki 4.2 (d) 1.1 Navodil, v kateri je naročnik zahteval (zgolj) izkazovanje izkušenj z vzpostavitvijo sistema in ker prvi vlagatelj ne zatrjuje, da izbrani ponudnik sistema za spletno prodajo e-vinjete ne bi vzpostavil, nasprotno, prvi vlagatelj zatrjuje, da ga je izbrani ponudnik »zgolj« vzpostavil, je Državna revizijska komisija navedbe prvega vlagatelja, povezane z referenčnim sistemom za spletno prodajo e-vinjet, zavrnila kot neutemeljene.

Drugi vlagatelj zatrjuje, da glede na »javno dostopne podatke sistem cestninjenja, pri vzpostavitvi katerega je sodeloval izbrani ponudnik, ne izpolnjuje razpisne zahteve iz tč. 4.2 (d) 1 Razvoj rešitev za e-trgovino (spletna prodaja) 1.2 tj. podpira vsaj 10 prodajnih partnerjev ter vsaj 500 prodajnih mest«. V zvezi z izpostavljenimi navedbami gre ponoviti, da je naročnik predvidel tri možne načine izpolnitve pogoja za sodelovanje, določenega v točki 4.2 (d) 1 Navodil. Naročnik je zahtevo, da referenčni sistem »podpira vsaj 10 prodajnih partnerjev ter vsaj 500 prodajnih mest«, določil v točki 4.2 (d) 1.2 Navodil, torej glede referenčnega sistema, ki se nanaša na spletno prodajo e-storitev, in ne glede sistema, ki se nanaša na spletno prodajo e-vinjete. Izbrani ponudnik se sklicuje na sistem (vzpostavljen v okviru Projekta elektronska vinjeta), ki se nanaša na spletno prodajo e-vinjete za vozila do nosilnosti 3,5 t največje dovoljene mase, zato ni relevantno, ali ta sistem »podpira vsaj 10 prodajnih partnerjev ter vsaj 500 prodajnih mest«, pač pa je relevantno, ali sistem »podpira vsaj 15 prodajnih partnerjev ter vsaj 200 prodajnih mest«, kot je to zahteval naročnik v točki 4.2 (d) 1.1 Navodil. Tudi če bi bilo treba navedbe drugega vlagatelja razumeti na način, da zatrjuje, da omenjeni referenčni sistem ne izpolnjuje zahteve »podpira vsaj 15 prodajnih partnerjev ter vsaj 200 prodajnih mest«, so takšne navedbe drugega vlagatelja povsem pavšalne. Drugi vlagatelj razen gole trditve, da referenčni sistem ne »podpira vsaj 10 partnerjev« ni navedel ničesar, kar bi utemeljevalo to trditev, prav tako za to (golo) trditev ni predložil nobenih dokazil. V zvezi s trditvijo, da referenčni sistem »podpira vsaj 500 prodajnih mest« (pravilno 200 prodajnih mest), drugi vlagatelj zgolj navaja, da »na Slovaškem namreč obstoji le 120 prodajnih mest«, pri čemer tega z ničimer ne dokazuje, kar pomeni, da drugi vlagatelj v tem delu zahtevka za revizijo ni zmogel dokaznega bremena. Ponoviti gre, da se drugi vlagatelj s sklicevanjem na onemogočen vpogled v ponudbo izbranega ponudnika ne more razbremeniti obveznosti, da v zahtevku za revizijo določno navede pravno relevantna dejstva (trditveno breme) in za tem tudi predlaga dokaze z namenom, da ta dejstva potrdijo (dokazno breme). V kolikor je drugi vlagatelj seznanjen z (zatrjevanim) dejstvom, da referenčni projekt ne izpolnjuje zahteve »podpira vsaj 10 prodajnih partnerjev ter vsaj 500 prodajnih mest« oz. »podpira vsaj 15 prodajnih partnerjev ter vsaj 200 prodajnih mest«, bi lahko, ne glede na vpogled v ponudbo izbranega ponudnika, v zahtevku za revizijo konkretizirano navedel, koliko prodajnih partnerjev in prodajnih mest podpira referenčni sistem ter za te trditve predložil dokazila. Državna revizijska komisija zato ni imela dejstvene podlage za zaključek o naročnikovi kršitvi pri pregledu ponudbe izbranega ponudnika v izpostavljenem delu.

V zvezi z navedbami drugega vlagatelja, da bodo zatrjevane kršitve »lahko dokazane oz. izkazane (šele) v fazi revizijskega postopka, tj. ko bo Državna revizijska komisija vpogledala v ponudbo izbranega ponudnika in bo lahko na podlagi listin v ponudbi neposredno ugotovila oziroma potrdila nepravilnosti in kršitve, ki jih v zadevni vlogi zatrjuje vlagatelj zahtevka za revizijo«, gre pojasniti, da na podlagi ponudbe izbranega ponudnika ni mogoče ugotoviti zatrjevanih nepravilnosti. Državna revizijska komisija na podlagi vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika namreč ugotavlja, da se v ponudbi izbranega ponudnika nahaja potrjeno referenčno potrdilo za omenjeni projekt, iz katerega izhaja, da je referenčni naročnik potrdil, da referenčni sistem podpira vsaj 15 prodajnih partnerjev in vsaj 200 prodajnih mest. Poleg tega naročnik utemeljeno navaja, da tudi iz izpisa iz spletne strani https://eznamka.sk/en/customer-points/pos-list, ki ga je predložil izbrani ponudnik, izhaja, da referenčni sistem izbranega ponudnika podpira več kot 200 prodajnih mest. Prav tako je izbrani ponudnik opredelitvi priložil seznam prodajnih partnerjev, ki je bil posredovan drugemu vlagatelju v opredelitev, pri čemer drugi vlagatelj ni ugovarjal niti seznamu prodajnih partnerjev niti seznamu prodajnih mest. Glede na navedeno gre zavrniti navedbe drugega vlagatelja, da referenčni sistem, na katerega se je skliceval izbrani ponudnik z namenom izkazovanja reference za razvoj rešitev za e-trgovino (spletna prodaja), ne izpolnjuje zahteve glede števila prodajnih partnerjev in glede števila prodajnih mest.

Drugi vlagatelj v vlogi z dne 14. 4. 2021, s katero se je opredelil do navedb izbranega ponudnika, navaja tudi, da ni izpolnjena zahteva glede števila izdanih e-vinjet, ker iz navedb izbranega ponudnika izhaja, da je bilo v letu 2020 v sistemu registriranih 1.249.185 vozil. Ker so te navedbe tesno povezane z navedbami izbranega ponudnika, s katerimi se je drugi vlagatelj seznanil šele s prejemom vloge izbranega ponudnika, Državna revizijska komisija, ne glede na njihovo (ne)pravočasnost, pojasnjuje, da je naročnik v točki 4.2 (d) 1.1 Navodil zahteval, da ponudniki izkažejo vzpostavitev sistema za spletno prodajo e-vinjete, v okviru katerega je bilo izdanih vsaj 5 milijonov e-vinjet. Drugi vlagatelj navedbe o neizpolnjevanju te zahteve utemeljuje s sklicevanjem na navedbe izbranega ponudnika, ki se ne nanašajo na Projekt elektronske vinjete (oz. na vzpostavitev sistema za spletno prodajo e-vinjete), ampak se nanašajo na Projekt elektronsko cestninjenje (oz. na vzpostavitev sistema za tehnični nadzor). Izbrani ponudnik je glede očitkov drugega vlagatelja o neizpolnjevanju zahteve glede števila registriranih tablic, določene v točki 4.2 (d) 2 Navodil, navedel, da sistem, vzpostavljen v okviru Projekta elektronsko cestninjenje (oz. referenčni sistem za tehnični nadzor), na katerega se izbrani ponudnik sklicuje z namenom izkazovanja pogoja za sodelovanje, določenega v točki 4.2 (d) 2 Navodil, izpolnjuje zahtevo glede števila registriranih tablic, ker je bilo v letu 2020 v sistemu registriranih 1.249.185 vozil. Drugi vlagatelj s sklicevanjem na navedbe izbranega ponudnika, ki se nanašajo na izkazovanje pogoja za sodelovanje, določenega v točki 4.2 (d) 2 Navodil, ne more izkazati, da izbrani ponudnik ni izkazal izpolnjevanja pogoja za sodelovanje, določenega v točki 4.2 (d) 1.1 Navodil. Državna revizijska komisija je zato dokazni predlog drugega vlagatelja z vpogledom v izsek iz poročila glede registriranih vozil na Slovaškem, ki ga je priložil izbrani ponudnik, zavrnila kot nepotrebnega.

Drugi vlagatelj v vlogi z dne 14. 4. 2021, s katero se je opredelil do navedb izbranega ponudnika, navaja tudi, da je »na Slovaškem sistem elektronskih vinjet« vzpostavljen že od leta 2010 dalje, posledično pa ne izpolnjuje naročnikovih časovnih zahtev. Drugi vlagatelj je z izpostavljenimi navedbami prepozen, zato jih v tem postopku pravnega varstva ni mogoče upoštevati. Kot že navedeno, če vlagatelj, skladno s šestim odstavkom 29. člena ZPVPJN, v vlogi, s katero se opredeli do naročnikovih navedb v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo, ne sme navajati novih kršitev in novih dejstev ter predlagati novih dokazov, sme še toliko manj navajati nove kršitve in nova dejstva ter predlagati nove dokaze v nadaljnjih vlogah v postopku pravnega varstva. Izpostavljene navedbe drugega vlagatelja v vlogi z dne 14. 4. 2021 po vsebini predstavljajo nova dejstva, pri čemer drugi vlagatelj v izpostavljeni vlogi niti ne navaja kot tudi ne dokaže, da omenjenih novih dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti že v predrevizijskem postopku. Ne glede na navedeno gre še dodati, da je v potrjenem referenčnem potrdilu, ki se nahaja v ponudbi izbranega ponudnika, kot začetek produkcijskega obdobja referenčnega sistema za spletno prodajo e-vinjete naveden dan 1. 12. 2015 (in ne leto 2010). Če pa drugi vlagatelj z navedbami »na Slovaškem sistem elektronskih vinjet« meri na sistem, vzpostavljen v okviru Projekta elektronskega cestninjenja (katerega začetek produkcijskega delovanja je v letu 2010), Državna revizijska komisija pojasnjuje, da so te navedbe neutemeljene iz istih razlogov, kot so (kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju) neutemeljene navedbe prvega vlagatelja, ki navaja identičen očitek.

Naročnik je v točki 4.2 (d) 2 Navodil zahteval, da ponudniki izkažejo, da so že uspešno izvedli razvoj rešitev za tehnični nadzor, in sicer:
»Ponudnik mora izkazati, da je vzpostavil vsaj en (1) sistem za tehnični nadzor cestninjenja, ki temelji na samodejnem prepoznavanju registrskih tablic (ANPR), ki vključuje:
– vozila do nosilnosti 3,5 t največje dovoljene mase (NDM) v večsteznem prostem prometnem toku, pod pogojem, da se za prepoznavo vrste vozil ne uporablja dodatne tehnične opreme
in/ali
– vozila z nosilnostjo nad 3,5 t (NDM) v večsteznem prostem prometnem toku, pod pogojem, da se za prepoznavo vrste vozil ne uporablja dodatne tehnične opreme.

Sistem mora izpolnjevati vsaj naslednje pogoje:
– deluje v cestninskem omrežju s prostim prometnim tokom velikosti vsaj 300 km,
– vključuje stacionarno nadzorno opremo, prenosno nadzorno opremo in mobilno nadzorno opremo vozila,
– deluje za vozila s hitrostjo vsaj do 150 km/h za zajem slike vozila in vsaj do 150 km/h za prepoznavo registrske tablice vozila,
– je integriran z zalednim centralnim sistemom, v katerega prenaša podatke v realnem času,
– ima vsaj 5 stacionarnih ANPR naprav,
– ima vsaj 5 prenosnih ANPR naprav,
– ima vsaj 5 vozil opremljenih z ANPR tehnologijo,
– nadzor deluje v sistemu, v katerem je registrirano vsaj 500.000 registrskih tablic,
– prepoznava različne kategorije vozil,
– prepoznava registrske tablice vsaj desetih (10) različnih držav,
– je skladen z zahtevami EU o varovanju osebnih podatkov (GDPR).

Začetek produkcijskega delovanja referenčnega sistema ne sme biti starejše kot osem (8) let od objave tega javnega naročila.
Naročnik bo kot ustrezno izpolnjevanje pogoja glede začetka produkcijskega delovanja, priznal tudi vse večje posodobitve in/ali nadgradnje referenčnega sistema (npr.: zamenjava zastarelih tehnoloških rešitev), če vrednost posodobitev in/ali nadgradenj v obdobju osem (8) let od objave tega javnega naročila presega 25% pogodbene vrednosti vzpostavitve po osnovni pogodbi referenčnega sistema. V tem primeru mora ponudnik v obrazcu navesti tudi obdobje, v katerem so bile izvedene take posodobitve in/ali nadgradnje.
Ponudnik je vzpostavil referenčni sistem in ga vzdrževal v operativnem delovanju najmanj 12 zaporednih mesecev v načinu 7x24x365. To vzdrževanje referenčnega sistema mora biti v obdobju, ki ni starejše od 24 mesecev od objave tega javnega naročila.
Skupna vrednost vseh pogodb z vsemi morebitnimi aneksi za vse storitve (vzpostavitev in delovanje), opravljene v okviru referenčnega sistema mora biti najmanj 1 (en) milijon EUR brez DDV.«

Kot že navedeno, izbrani ponudnik se je v izkaz izpolnjevanja tega pogoja za sodelovanje skliceval na sistem, vzpostavljen v okviru Projekta elektronsko cestninjenje, ki, kot je to razvidno iz pripadajočega potrjenega referenčnega potrdila, predstavlja sistem za tehnični nadzor cestninjenja, ki vključuje vozila z nosilnostjo nad 3,5 t največje dovoljene mase. Pritrditi gre prvemu vlagatelju, da iz izpisa spletne strani https://www.skytoll.com/electronic-toll-collection-slovak-republic/ in dokumenta »Elektronsko pobiranje cestnine v Republiki Slovaški (referenčno potrdilo)«, ki se nahaja na spletni strani izbranega ponudnika, izhaja, da je Republika Slovaška dne 1. 1. 2010 uvedla sistem elektronskega cestninjenja. Navedeno med strankama tudi ni sporno, to pa priznava tudi izbrani ponudnik. Ob upoštevanju začetka delovanja referenčnega sistema in ob upoštevanju, da je bilo obvestilo o javnem naročilu objavljeno dne 4. 9. 2020, gre sicer pritrditi prvemu vlagatelju, da je začetek produkcijskega obdobja delovanja referenčnega sistema starejši od osmih let in da posledično ne izpolnjuje naročnikove zahteve »Začetek produkcijskega delovanja referenčnega sistema ne sme biti starejše kot osem (8) let od objave tega javnega naročila«. Vendar pa naročnik in izbrani ponudnik pravilno opozarjata, da je naročnik v spornem pogoju za sodelovanje dopustil izjemo glede začetka oz. starosti produkcijskega delovanja. Naročnik je namreč določil, da »bo kot ustrezno izpolnjevanje pogoja glede začetka produkcijskega delovanja, priznal tudi vse večje posodobitve in/ali nadgradnje referenčnega sistema (npr.: zamenjava zastarelih tehnoloških rešitev), če vrednost posodobitev in/ali nadgradenj v obdobju osem (8) let od objave tega javnega naročila presega 25% pogodbene vrednosti vzpostavitve po osnovni pogodbi referenčnega sistema. V tem primeru mora ponudnik v obrazcu navesti tudi obdobje, v katerem so bile izvedene take posodobitve in/ali nadgradnje«. Časovne meje, ki opredeljuje (časovno) ustreznost referenčnega projekta, naročnik tako ni vezal izključno na začetek produkcijskega delovanja, pač pa je časovno mejo za (časovno) ustreznost referenčnega sistema vezal tudi na večje posodobitve oz. nadgradnje sistema, ki presegajo 25% osnovne pogodbene vrednosti. Da glede spornega referenčnega sistema v zadnjih osmih letih ne bi bilo večjih posodobitev, ki presegajo 25% pogodbene vrednosti, prvi vlagatelj v zahtevku za revizijo ne zatrjuje, posledično pa prvi vlagatelj s predstavljeno trditveno podlago ne more izkazati časovne neustreznosti spornega referenčnega sistema.

Ne glede na navedeno pa Državna revizijska komisija na podlagi vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika pritrjuje naročniku, da se v ponudbi izbranega ponudnika nahaja s strani referenčnega naročnika potrjeno referenčno potrdilo, iz katerega izhaja, da je začetek produkcijskega delovanja referenčnega sistema sicer 1. 1. 2020, vendar pa so bile v obdobju od 4. 9. 2012 do 4. 9. 2020 (torej v obdobju osmih let pred objavo obvestila o predmetnem javnem naročilu) izvedene večje posodobitve in/ali nadgradnje sistema, katerih vrednost presega 25% pogodbene vrednosti vzpostavitve po osnovni pogodbi referenčnega sistema. V zvezi z navedbami prvega vlagatelja v vlogi z dne 4. 3. 2021, da se je naročnik v utemeljitev skliceval zgolj na referenčno potrdilo in da je naročnikova obrazložitev pavšalna, saj ni pojasnil, kdaj so bile posodobitve in kakšne so bile, gre pojasniti, da naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo presoja navedbe v zahtevku za revizijo (drugi odstavek 29. člena ZPVPJN) oz. se opredeli do revizijskih navedb. Ker prvi vlagatelj v zahtevku za revizijo ni zatrjeval, da v zahtevanem časovnem obdobju ni bilo posodobitev oz. nadgradenj referenčnega sistema oz. da te niso bile vsebinsko ali cenovno ustrezne, se do navedenega naročniku v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo ni bilo treba opredeljevati.

Zmotne so navedbe prvega vlagatelja, da je v postopku pravnega varstva na naročniku dokazno breme, da izbrani ponudnik izpolnjuje pogoje. Na vlagatelju je trditveno in dokazno breme (drugi odstavek 15. člena ZPVPJN ter 7. in 212. člen ZPP, v povezavi s 13. členom ZPVPJN), da v zahtevku za revizijo konkretizirano zatrjuje kršitev, ki naj bi jo v postopku oddaje javnega naročila domnevno storil naročnik, in da posledično jasno, določno in konkretizirano navede vsa dejstva, ki kažejo na nezakonitost naročnikovega ravnanja, in predlaga dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Šele, če in ko vlagatelj v postopku zmore trditveno-dokazno breme, se na naročnika (in izbranega ponudnika) prevali trditveno-dokazno breme, in sicer da zatrjuje (in dokaže), da so očitki v zahtevku za revizijo neutemeljeni. Ponoviti gre, da je prvi vlagatelj, kljub onemogočenemu vpogledu v ponudbo izbranega ponudnika seznanjen s tem, na kateri referenčni projekt se v ponudbi sklicuje izbrani ponudnik. Zato onemogočen vpogled v ponudbo izbranega ponudnika prvemu vlagatelju ni preprečeval, da v zahtevku za revizijo navede dejstva (in zanje predloži dokaze), ki preprečujejo zaključek o skladnosti omenjenega referenčnega projekta z naročnikovimi zahtevami. V kolikor je prvi vlagatelj menil, da v okviru referenčnega sistema izbranega ponudnika niso bile v zahtevanem časovnem obdobju izvedene po vsebini in obsegu ustrezne posodobitve oz. nadgradnje, bi lahko to zatrjeval in dokazoval, v nasprotnem primeru takšne navedbe ostanejo zgolj na ravni ugibanja. Ne gre spregledati, da prvi vlagatelj niti v vlogi, s katero se je opredelil do naročnikovih navedb v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo, niti v vlogi z dne 26. 3. 2020 ne zatrjuje, da v okviru referenčnega sistema izbranega ponudnika niso bile v izvedene ustrezne posodobitve oz. nadgradnje, ampak zgolj zatrjuje, da se ne more opredeliti do tega, ali so bile izvedene ustrezne posodobitve oz. nadgradnje, ker naročnik ni konkretneje pojasnil teh posodobitev, iz česar izhaja, da prvi vlagatelj želi šele oblikovati ustrezno trditveno podlago.

Ob upoštevanju navedenega je Državna revizijska komisija kot nepotrebnega zavrnila dokazni predlog z vpogledom v pogodbo, ki jo je opredelitvi predložil izbrani ponudnik. Pri tem pa gre tudi pritrditi smiselnim navedbam prvega vlagatelja, da osnovna pogodba, s katero stranki uredita bodoča razmerja, ne more dokazovati, da so bile v zahtevanem časovnem obdobju v okviru referenčnega sistema izvedene ustrezne posodobitve oz. nadgradnje.

V zvezi z navedbami prvega vlagatelja, da je glede na veliko število sklenjenih aneksov mogoče sklepati, da dela niso bila izvedena skladno s pogodbo (saj v nasprotnem primeru ne bi bilo potrebno tako veliko število aneksov), gre zgolj pojasniti, da sklenitev aneksa ne pomeni nujno, da izvajalec ni izvedel del po pogodbi, saj so razlogi za sklenitev aneksa k pogodbi lahko v sferi sopogodbenika izvajalca in torej izven sfera izvajalca.

Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da prvi vlagatelj ni uspel izkazati naročnikovih kršitev, ko je štel, da je referenčni sistem izbranega ponudnika glede na vnaprej določene zahteve časovno ustrezen.

Prvi vlagatelj nadalje zatrjuje, da sistem, vzpostavljen v okviru Projekta elektronsko cestninjenje, ne izpolnjuje zahteve »iz 4.2 d (1.3)« in sicer ne »podpira vsaj 15 prodajnih partnerjev ter vsaj 200 prodajnih mest«. Državna revizijska komisija je navedbe drugega vlagatelja, da glede na »javno dostopne podatke sistem cestninjenja, pri vzpostavitvi katerega je sodeloval izbrani ponudnik, ne izpolnjuje razpisne zahteve iz tč. 4.2 (d) 1 Razvoj rešitev za e-trgovino (spletna prodaja) 1.2 tj. podpira vsaj 10 prodajnih partnerjev ter vsaj 500 prodajnih mest«, presojala tudi glede sistema, vzpostavljenega v okviru Projekta elektronsko cestninjenje, saj iz njih ni razvidno, ali se nanašajo na slednjega ali na sistem, vzpostavljen v okviru Projekta elektronske vinjete.

Državna revizijska komisija ponavlja, da iz ponudbe izbranega ponudnika izhaja, da se je ta skliceval na Projekt elektronsko cestninjenje z namenom izkazovanja pogoja za sodelovanje, določenega v (zgoraj citirani) točki 4.2 (d) 2 Navodil, v kateri pa naročnik ni določil zahteve glede števila prodajnih partnerjev, kot tudi ne zahteve glede števila prodajnih mest (kot že navedeno, takšno zahtevo je naročnik določil v točki 4.2 (d) 1 Navodil, ki se nanaša na zahtevano referenco za razvoj rešitev za e-trgovino – spletno prodajo). Upoštevaje navedeno gre pritrditi navedbam naročnika in izbranega ponudnika, da število prodajnih partnerjev ter število prodajnih mest, ki jih podpira referenčni sistem za vzpostavitev tehničnega nadzora, ni relevantno za presojo izpolnjevanja pogoja za sodelovanje, določenega v (zgoraj citirani) točki 4.2 (d) 2 Navodil. Ob upoštevanju navedenega je Državna revizijska komisija zavrnila dokazni predlog prvega vlagatelja z vpogledom na spletno stran, navedeno v 4. alineji na strani 25 zahtevka za revizijo, ter dokazni predlog prvega vlagatelja z vpogledom v dokument »Prodajna mesta ESC tovorna vozila (excel tabela)« kot nepotrebna, saj želi prvi vlagatelj z njima dokazovati, da sporni referenčni sistem podpira le 124 prodajnih mest, kar pa glede na obstoječo dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila ni pravno relevantno dejstvo. Glede na navedeno gre navedbe prvega in drugega vlagatelja, povezane s številom prodajnih partnerjev ter številom prodajnih mest, zavrniti kot neutemeljene.

Prvi vlagatelj nadalje zatrjuje, da sistem, vzpostavljen v okviru Projekta elektronsko cestninjenje, ne izpolnjuje zahteve »deluje v cestninskem omrežju s prostim prometnim tokom velikosti vsaj 300 km«. Iz navedb prvega vlagatelja izhaja, da ima dobavitelj dodatne opreme na stacionarnih portalih Tattile glede opreme na Slovaškem (in Češkem) objavljeno fotografijo (ki je del zahtevka za revizijo), iz katere izhaja, da se vsaj del dodatne opreme ne nahaja »na cestninskem omrežju večsteznem prometnem toku« in tako onemogoča sklepanje, da sporni referenčni sistem izpolnjuje pogoj delovanja v večsteznem prometnem toku.

Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da je naročnik zahteval, da ponudniki izkažejo, da so vzpostavili »sistem za tehnični nadzor cestninjenja […], ki vključuje vozila […] v večsteznem prostem prometnem toku« in da sistem »deluje v cestninskem omrežju s prostim prometnim tokom velikosti vsaj 300 km«. Tudi če bi bilo treba izpostavljeni zahtevi brati skupaj in šteti, da je naročnik v točki 4.2 (d) 2 Navodil zahteval, da ponudniki izkažejo, da so vzpostavili sistem za tehnični nadzor cestninjenja, ki deluje v cestninskem omrežju z večsteznim prostim prometnim tokom velikosti vsaj 300 km (čemur naročnik sicer nasprotuje in zatrjuje, da je treba zahtevi, ki sta ločeno zapisani, tudi razumeti in razlagati ločeno), gre ugotoviti, da prvi vlagatelj z izpostavljenimi navedbami ne more uspeti.

Iz navedb prvega vlagatelja, da se »vsaj del dodatne opreme ne nahaja na cestninskem omrežju večsteznem prometnem toku«, izhaja, da se vsaj del »dodatne opreme« nahaja na cestninskem omrežju z večsteznim prostim prometnim tokom. Ob upoštevanju, da niti naročnik niti izbrani ponudnik ne zanikata, da se cestninsko omrežje referenčnega sistema nanaša tudi na enostezni prometni tok (nasprotno, iz navedb izbranega ponudnika izhaja, da se cestninsko omrežje referenčnega sistema nanaša tudi na enostezni prometni tok), gre ugotoviti, da med strankama ni sporno, temu pa tudi ne ugovarja izbrani ponudnik, da se cestninsko omrežje referenčnega sistema nanaša tudi na enostezni prometni tok. Ob upoštevanju navedenega za rešitev predmetnega spora ni ključen odgovor na vprašanje (glede katerega si prvi vlagatelj in izbrani ponudnik nista enotna), ali je bila fotografija, ki je del zahtevka za revizijo prvega vlagatelja in ki se nahaja na spletni strani subjekta Tattile, posneta na Slovaškem, zato je Državna revizijska komisija kot nepotreben zavrnila dokazni predlog prvega vlagatelja z vpogledom na spletno stran https://www.tattile.com/project-reference-list/tolling-projects/#dc923e6843f9b53d6.

Vendar zgolj ugotovitev, da se referenčni sistem nanaša tudi na enostezni prometni tok, še ne omogoča zaključka, da ni izpolnjena zahteva, da referenčni sistem »deluje v cestninskem omrežju z večsteznim prostim prometnim tokom velikosti vsaj 300 km«. Pritrditi gre naročniku in izbranemu ponudniku, da iz citiranega pogoja za sodelovanje, določenega v točki 4.2 (d) 2 Navodil, ne izhaja naročnikova zahteva, da referenčni sistem deluje izključno v cestninskem omrežju, ki se nanaša na večstezni prosti prometni tok velikosti vsaj 300 km. Naročnik tako ni prepovedal, da bi cestninsko omrežje pokrivalo tudi enostezni prometni tok, zato referenčnega sistema, ki deluje v cestninskem omrežju z večsteznim prostim prometnim velikosti vsaj 300 km in v cestninskem omrežju z enosteznim prometnim tokom, ni mogoče označiti za neskladnega z naročnikovimi zahtevami. Ker je navedeno jasno razvidno iz citiranega pogoja, je Državna revizijska komisija kot nepotrebnega zavrnila dokazni predlog izbranega ponudnika z vpogledom v SSKJ glede pojma »vključevati« in »vsaj«. Ker je pri presoji izpolnjevanja omenjenega pogoja za sodelovanje relevantno ali referenčni sistem deluje (vsaj) v cestninskem omrežju z večsteznim prostim prometnim velikosti vsaj 300 km, prvi vlagatelj zgolj s smiselnimi navedbami, da se cestninsko omrežje nanaša tudi na enostezni prometni tok, ne more uspeti. Da bi prvi vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo uspel, bi moral zatrjevati in dokazoti, da sporni referenčni projekt ne deluje v cestninskem omrežju s prostim prometnim tokom, ali da se cestninsko omrežje ne nanaša na večstezni prosti prometni tok ali da večstezni prosti prometni tok ne obsega 300 km.

Čeprav že umanjkanje ustrezne trditvene podlage prvega vlagatelja narekuje zavrnitev zahtevka za revizijo v tem delu, gre še dodati, da iz potrjenega referenčnega potrdila, ki se nahaja v ponudbi izbranega ponudnika, izhaja, da je referenčni naročnik potrdil, da referenčni sistem vključuje vozila v večsteznem prostem prometnem toku in da sistem deluje v cestninskem omrežju s prostim prometnim tokom velikosti vsaj 300 km. Poleg tega izbrani ponudnik zatrjuje, da je tehnični nadzor cestninjenja vzpostavljen na »765,61 km avtocest (tj. večstezni prosti prometni tok)«, v ta namen pa se sklicuje na (sodno overjen) Odlok Ministrstva za promet, gradbeništvo in regionalni razvoj Slovaške republike z dne 17. avgusta 2020, ki opredeljuje odseke avtocest, hitrih cest, glavnih cest I. razreda in II. reda s pobiranjem cestnine, katerega del je Priloga št. 1, v kateri so opredeljeni odseki avtocest, vključno z dolžino teh odsekov. Iz izpostavljene priloge izhaja, da plačljiva dolžina odsekov avtocest znaša več kot zahtevanih 300 km. Izbrani ponudnik je predložil tudi izpisek iz spletne strani https://www.emyto.sk/en/specified-road-sections/network, iz katere sicer dolžina odsekov cestninjenjih delov avtocest ne izhaja, je pa iz tega dokumenta razvidno, da so cestninjeni avtocestni odseki določeni z omenjenim odlokom. Pri tem Državna revizijska komisija ugotavlja, da prvi vlagatelj v vlogi, s katero se je opredelil do navedb (in dokazov) izbranega ponudnika, ne nasprotuje navedbam izbranega ponudnika, da je tehnični nadzor cestninjenja vzpostavljen na »765,61 km avtocest (tj. večstezni prosti prometni tok)« kot tudi ne ugovarja listinski dokumentaciji, ki jo je v postopku pravnega varstva predložil izbrani ponudnik.

Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da prvi vlagatelj ni izkazal naročnikovih kršitev pri pregledu ponudbe izbranega ponudnika, ko je štel, da sporni referenčni sistem izbranega ponudnika »deluje v cestninskem omrežju z (večsteznim) prostim prometnim tokom velikosti vsaj 300 km«.

Tako prvi in drugi vlagatelj zatrjujeta, da referenčni sistem izbranega ponudnika ne izpolnjuje pogoja za sodelovanje, določenega v točki 4.2 (d) 2 Navodil, v delu, ki se nanaša na število registriranih registrskih tablic. V omenjeni točki Navodil je naročnik zahteval, da ponudniki izkažejo izkušnje z vzpostavitvijo sistema za tehnični nadzor, pri čemer »nadzor deluje v sistemu, v katerem je registrirano vsaj 500.000 registrskih tablic«.

Prvi vlagatelj, sklicujoč se na različne spletne strani, v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je imel izbrani ponudnik v letu 2011 registriranih 232.000 SIM kartic, v prvem kvartalu leta 2020 pa je bilo registriranih 250.000 SIM kartic in da je bilo konec leta 2019 v referenčnem sistemu registriranih 275.557 cestninskih naprav. V vlogi, s katero se je opredelil do navedb naročnika, prvi vlagatelj, sklicujoč se na spletno stran, zatrjuje, da je bilo na dan 31. 12. 2020 v sistemu prijavljenih 276.000 OBU, sklicujoč na Pogodbo za satelitsko cestninjenje na Slovaškem, pa zatrjuje, da je OBU vezan na posamezno vozilo. Prvi vlagatelj v vlogi z dne 15. 4. 2021 zatrjuje, da je registracija registrskih tablic nujno povezana s prijavo OBU ali SIM kartice in da so z OBU-ji opremljena vsa tovorna vozila, ki so dolžna plačevati cestnino. Po mnenju prvega vlagatelja je zato število prijavljenih SIM kartic v prvem kvartalu 2020 oz. 276.00 OBU-jev na dan 31. 12. 2020 mogoče enačiti s številom registrskih tablic.

Pritrditi gre navedbam naročnika, da se zahteva, določena v točki 4.2 (d) 2 Navodil, ne nanaša niti na število SIM kartic niti na število OBU-jev, pač pa se nanaša na število registriranih registrskih tablic. Prvi vlagatelj v zahtevku za revizijo ni pojasnil oz. zatrjeval povezave med SIM karticami, OBU-ji in (registriranimi) registrskimi tablicami, pri čemer gre ponoviti, da je skladno z drugim odstavkom 15. člena ZPVPJN (ter 7. in 212. člen ZPP, v povezavi s 13. členom ZPVPJN), trditveno in dokazno breme na (prvem) vlagatelju, kar pomeni, da je na njem, da v zahtevku za revizijo najprej konkretizirano zatrjuje obstoj povezave med številom SIM kartic oz. številom OBU-jev in številom (registriranih) registrskih tablic, in da za te trditve (upoštevaje, da ne gre za splošno znana dejstva) predloži dokaze. Prvi vlagatelj šele v vlogi, s katero se je opredelil do navedb naročnika, navaja, da je OBU vezan na posamezno vozilo, in v ta namen citira točko 3.1 Pogodbe za satelitsko cestninjenje na Slovaškem (ki je v tujem jeziku) ter priloži listinsko dokumentacijo, ki je v tujem jeziku in po navedbah prvega vlagatelja predstavlja Pogodbo za satelitsko cestninjene na Slovaškem. Glede dokazovanja z listino v tujem jeziku je potrebno upoštevati tudi določbe ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN, s katerimi so urejena pravila dokazovanja s tujimi listinami in ki v drugem odstavku 226. člena ZPP določajo, da je poleg listine, sestavljene v tujem jeziku, potrebno predložiti tudi njen overjen prevod v slovenski jezik. Zato gre, ne glede na vprašanje, ali je, upoštevaje šesti odstavek 29. člena ZPVPJN, mogoče šteti navedbe prvega vlagatelja v vlogi z dne 4. 3. 2021, za pravočasne, ugotoviti, da prvi vlagatelj v izpostavljeni vlogi s predložitvijo listinske dokumentacije v tujem jeziku, ne more izkazati trditev, da je OBU vezan na posamezno vozilo. Ker je prvi vlagatelj predložil listinsko dokumentacijo v tujem jeziku, Državna revizijska komisija predlaganega dokaza ni izvedla. Prvi vlagatelj šele v vlogi z dne 15. 4. 2021, s katero se je opredelil do navedb izbranega ponudnika, dokazuje trditev, da je OBU vezan na posamezno vozilo (in v tej vlogi podane trditve, da je registracija registrskih tablic nujno povezana s prijavo OBU ali SIM kartice in da so z OBU-ji opremljena vsa tovorna vozila, ki so dolžna plačevati cestnino, zato je število SIM kartic oz. število OBU-jev mogoče enačiti s številom registriranih registrskih tablic), čeprav je bil prvi vlagatelj vsaj že z odločitvijo o zavrnitvi zahtevka za revizijo seznanjen s stališčem (naročnika), da števila SIM kartic in števila OBU-jev ni mogoče enačiti s številom (registriranih) registrskih tablic.

Tudi če bi v konkretnem primeru šteli, da so navedbe prvega vlagatelja glede povezave med številom SIM kartic oz. številom OBU-jev in registrskimi tablicami pravočasne in da je prvi vlagatelj te trditve pravočasno izkazal (prvi vlagatelj je namreč vlogi z dne 15. 4. 2021 priložil dokument »Izkušnje z uvedbo sisteme elektronskega cestninjenja v Slovaški Republiki«, ki potrjuje navedbe prvega vlagatelja, da je za pobiranje cestnine v vozilu potreben OBU; poleg tega je predlagal vpogled na spletno stran https://www.darsgo.si/portal/si/naprava, ki potrjuje navedbe prvega vlagatelja, da morajo določeni uporabniki slovenskih avtocest in hitrih cest opremiti svoje vozilo z napravo DarsGo; da so z OBU-ji opremljena vsa tovorna vozila, ki so dolžna plačevati cestnino, izhaja tudi iz listinske dokumentacije, ki jo je priložil izbrani ponudnik), gre ugotoviti, da se prvi vlagatelj v zahtevku za revizijo glede števila SIM kartic in števila OBU-jev sklicuje na spletne strani v tujem jeziku in predlaga vpogled na te spletne strani v tujem jeziku (https://zive.aktuality.sk/clanok/86874/t-mobile-s-vynosmi-231-5-milionov-eur-ubudlo-16-6-easy-kariet-doplnene/, https://techpit.sk/spolocnost-slovak-telekom-vysledky/, https://www.teraz.sk/ekonomika/financie-vyber-myta-za-minuly-rok-na/443947-clanok.html). Na stranki, ki se v dokaz svojih navedb sklicuje na listino v tujem jeziku, je dolžnost predložitve overjenega prevoda (drugi odstavek 226. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN), kar pomeni, da bi prvi vlagatelj, v dokaz svojih navedb glede števila SIM kartic in OBU-jev, moral zahtevku za revizijo priložiti izpis iz spletne strani s prevodom. Pri tem pa niti ne gre spregledati, da je naročnik z dopisom z dne 22. 2. 2020 prvega vlagatelja celo pozval k predložitvi overjenih prevodov listin, čeprav dejstva in dokazi niso sestavine iz prvega odstavka 15. člena ZPVPJN, ki bi jih bilo mogoče dopolnjevati (prim. četrti odstavek 26. člena ZPVPJN in četrti odstavek 31. člena ZPVPJN). Prvi vlagatelj, kljub pozivu naročnika na predložitev overjenih prevodov vseh listin, na katere se je skliceval v dokaz svojih navedb v zahtevku za revizijo in ki so sestavljene v tujem jeziku, overjenih prevodov izpisov iz omenjenih spletnih strani ni predložil. Zato ni mogoče ugotoviti, da je prvi vlagatelj zagotovil dokaze za dejstva, ki jih je navedel v zahtevku za revizijo, in sicer, da je imel izbrani ponudnik v letu 2011 registriranih 232.000 SIM kartic, da je bilo v prvem kvartalu leta 2020 registriranih 250.000 SIM kartic in da je bilo konec leta 2019 v referenčnem sistemu registriranih 275.557 cestninskih naprav. Prvi vlagatelj šele v vlogi, s katero se je opredelil do navedb naročnika, za dokaz trditev, da je bilo na dan 31. 12. 2020 v sistemu prijavljenih 276.000 OBU-jev, predloži (overjen) prevod dela izpisa spletne strani (ki ni ena izmed spletnih strani, na katere se je skliceval v zahtevku za revizijo). Tega dokaza, skladno s šestim odstavkom 29. člena ZPVPJN, ni mogoče šteti za pravočasnega, česar se očitno zaveda tudi prvi vlagatelj, ko navaja, da z izpostavljenim dokazom ni prekludiran iz razloga, ker »naročnik ne pojasni, s katero stranjo izbrani ponudnik domnevno izkazuje izpolnitev te zahteve«. Tudi če naročnik v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo ne bi navedel razlogov za zaključek, da je izbrani ponudnik izkazal izpolnjevanje spornega pogoja, to ne bi opravičevalo predlaganja novih dokazov v vlogi, vloženi na podlagi šestega odstavka 29. člena ZPVPJN. Skladno z omenjeno določbo sme vlagatelj navajati nove dokaze, če dokaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti ali predložiti v revizijskem postopku. Prvi vlagatelj pa v omenjeni vlogi niti ne pojasni (še manj pa dokaže), zakaj dokaza, ki ga je priložil vlogi z dne 4. 3. 2021, ni mogel priložiti že zahtevku za revizijo. Glede na navedeno gre ugotoviti, da (tudi če bi povezavo med številom SIM kartic oz. številom OBU-jev in registrskimi tablicami šteli za izkazano) prvi vlagatelj v postopku pravnega varstva ni dokazal zatrjevanega števila SIM kartic in OBU-jev.

Pri tem pa tudi ne gre spregledati navedb izbranega ponudnika, ki utemeljeno opozarja, da naročnik pomena »v sistemu registrirane registrske tablice« v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila ni pojasnil. Po presoji Državne revizijske komisije je utemeljena razlaga izbranega ponudnika, da je v okviru omenjene zahteve relevantno število registriranih vozil oz. število registrskih tablic, ki jih registrira (zazna) sistem za tehnični nadzor. Po presoji Državne revizijske komisije bi bilo mogoče sporni pogoj za sodelovanje razumeti ne le na način, kot ga (očitno) razume prvi vlagatelj, in sicer, da je v okviru sporne zahteve relevantno število vozil, ki uporablja OBU in pripadajočo SIM kartico (v tam primeru bi sicer lahko naročnik tudi izrecno določil zahtevano število OBU-jev oz. zahtevano število izdanih e-vinjet), pač pa tudi na način, kot ga razume izbrani ponudnik, in sicer, da je v okviru sporne zahteve relevantno število (različnih) registrskih tablic, ki jih je sistem tehničnega nadzora registriral (zaznal). Da sistem za tehnični nadzor registrira (zazna) registrsko tablico po presoji Državne revizijske komisije ni ključno, da ima vozilo OBU (in pripadajočo SIM kartico), saj v nasprotnem primeru ne bi bilo mogoče ugotoviti kršitev oz. bi bile lahko ugotovljene le kršitve, povezane z uporabo neustreznega OBU-ja (ne pa tudi kršitve, povezane z neuporabo OBU-ja). Zato četudi bi prvi vlagatelj uspel izkazati zatrjevano število OBU-jev (oz. zatrjevano število SIM kartic), navedeno še vedno ne bi omogočalo zaključka, da v referenčnem sistemu za tehnični nadzor izbranega ponudnika ni registriranih vsaj 500.000 registrskih tablic.

Ker se v obravnavanem primeru zaradi pomanjkljive trditvene in dokazne podlage prvega vlagatelja trditveno in dokazno breme ni prevalilo na naročnika (in izbranega ponudnika), je Državna revizijska komisija kot nepotrebne zavrnila dokazne predloge izbranega ponudnika, ki jih ta predlaga v utemeljitev navedbe, da sporni referenčni sistem izpolnjuje zahtevo glede števila registriranih registrskih tablic. Pri tem gre poudariti, da ne more biti relevantno, ali je izbrani ponudnik z listinsko dokumentacijo, priloženi njegovi vlogi, izkazal izpolnjevanje zahteve glede števila registriranih registrskih tablic. Tudi če omenjena listinska dokumentacija izbranega ponudnika ne bi bila primerna za izkazovanje sporne zahteve, to izbranemu ponudniku, upoštevaje, da se dokazno breme ni prevalilo nanj, ne more iti v škodo. Posledično je Državna revizijska komisija zavrnila dokazni predlog prvega vlagatelja z vpogledom v dokumenta »Poročilo o nadzoru za leto 2020« v .xlsx in .pdf obliki, ki ju je v postopku pravnega varstva priložil izbrani ponudnik.

Drugi vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja, da »glede na javno dostopne podatke sistem cestninjenja […] ne izpolnjuje razpisne zahteve […], tj. »nadzor deluje v sistemu, v katerem je registrirano vsaj 500.000 registrskih tablic«. Na Slovaškem […] uporabnikov pa je 275.000«. Drugi vlagatelj trditev o neizpolnjevanju zahteve glede števila registriranih tablic utemeljuje zgolj z navedbami, da je na Slovaškem 275.000 uporabnikov, pri čemer niti ne pojasni povezave med uporabniki in registrskimi tablicami (naročnik je v spornem pogoju zahteval, da je v sistemu registrirano določeno število registrskih tablic, in ne, da je v sistemu registrirano določeno število uporabnikov). Tudi če bi šteli, da z izpostavljenimi navedbami drugi vlagatelj zatrjuje, da je v sistemu registriranih samo 275.000 registrskih tablic, drugi vlagatelj takšnih navedb z ničimer ne dokazuje. V utemeljitev teh navedb se drugi vlagatelj sklicuje na »javno dostopne podatke«, pri tem pa ne pojasni, kateri javno dostopni podatki naj bi trditev o številu uporabnikov oz. registrskih tablic potrjevali. Državna revizijska komisija ponavlja, da onemogočen vpogled v ponudbo izbranega ponudnika drugega vlagatelja ne more razbremeniti obveznosti, da v zahtevku za revizijo konkretizirano zatrjuje naročnikove kršitve in da za navedeno navede dejstva ter zanje predloži dokaze (drugi odstavek 15. člena ZPVPJN in 7. ter 212. člen ZPP, v povezavi z 13. členom ZPVPJN). V kolikor je drugi vlagatelj seznanjen z zatrjevanim dejstvom, da je »na Slovaškem 275.000 uporabnikov«, bi lahko to zatrjevano dejstvo, ne glede na vpogled v ponudbo izbranega ponudnika, tudi dokazoval, sploh ob upoštevanju, da drugi vlagatelj zatrjuje, da to (zatrjevano) dejstvo izhaja iz javno dostopnih podatkov. Glede navedb drugega vlagatelja, da bodo zatrjevane kršitve »lahko dokazane oz. izkazane (šele) v fazi revizijskega postopka, tj. ko bo Državna revizijska komisija vpogledala v ponudbo izbranega ponudnika in bo lahko na podlagi listin v ponudbi neposredno ugotovila oziroma potrdila nepravilnosti in kršitve, ki jih v zadevni vlogi zatrjuje vlagatelj zahtevka za revizijo«, gre pojasniti, da na podlagi ponudbe izbranega ponudnika ni mogoče ugotoviti zatrjevanih nepravilnosti. Državna revizijska komisija na podlagi vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika namreč ugotavlja, da se v ponudbi izbranega ponudnika nahaja potrjeno referenčno potrdilo za omenjeni projekt, iz katerega izhaja, da je referenčni naročnik potrdil, da »nadzor deluje v sistemu, v katerem je registrirano vsaj 500.000 registrskih tablic«. Poleg tega drugi vlagatelj v vlogi, s katero se je opredelil do navedb izbranega ponudnika, ne ugovarja navedbam izbranega ponudnika glede števila registriranih tablic v referenčnem sistemu kot tudi ne dokazilom, ki jih je v ta namen predložil izbrani ponudnik; drugi vlagatelj namreč nasprotuje le navedbam izbranega ponudnika, ki se nanašajo na število registriranih registrskih tablic v okviru sistema za tehnični nadzor, izvedenega na Češkem. Ker drugi vlagatelj ni izkazal trditve glede števila uporabnikov (posledično pa se trditveno-dokazno breme glede skladnosti spornega referenčnega sistema z naročnikovimi zahtevami ni prevalilo na naročnika in izbranega ponudnika), je Državna revizijska komisija kot nepotrebne zavrnila dokazne predloge izbranega ponudnika, ki jih ta predlaga v utemeljitev navedbe, da sporni referenčni sistem izpolnjuje zahtevo glede števila registriranih registrskih tablic.

Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da niti prvi vlagatelj niti drugi vlagatelj v okviru zahtevka za revizijo nista uspela izkazati naročnikovih kršitev, ko je pri pregledu ponudbe izbranega ponudnika upošteval v ponudbi predloženo referenčno potrdilo, iz katerega izhaja, da je referenčni naročnik potrdil, da tehnični nadzor deluje v sistemu, v katerem je registriranih vsaj 500.000 registrskih tablic.

Prvi vlagatelj nadalje zatrjuje, da referenčni sistem za tehnični nadzor ne izpolnjuje naročnikove zahteve, da »ima vsaj 5 prenosnih ANPR naprav«. Drugi vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da sporni referenčni sistem ne izpolnjuje naročnikove zahteve, da »ima vsaj 5 stacionarnih ANPR naprav, vsaj 5 stacionarnih ANPR naprav in vsaj 5 vozil opremljenih z ANPR tehnologijo«. Upoštevaje navedbe drugega vlagatelja, da iz podatkov, objavljenih na spletni strani izbranega ponudnika, izhaja, da izbrani ponudnik »ponuja« stacionarni in mobilni sistem, ne pa tudi prenosni sistem, gre ugotoviti, da tudi drugi vlagatelj zatrjuje, da referenčni sistem za tehnični nadzor ne izpolnjuje naročnikove zahteve glede števila prenosnih ANPR naprav. Na drugi strani naročnik nasprotuje navedbam obeh vlagateljev in zatrjuje, da izpolnjevanje sporne zahteve izhaja iz predloženega potrjenega referenčnega potrdila, o izpolnjevanju pogoja za sodelovanje pa se je naročnik lahko dodatno prepričal na podlagi projekta izvedenih del in izpisa elektronskega sporočila referenčnega naročnika, ki ju je izbrani ponudnik priložil v postopku pravnega varstva.

Prvi vlagatelj je v dokaz trditev, da referenčni sistem za tehnični nadzor ne izpolnjuje zahteve glede prenosnih ANPR naprav, zahtevku za revizijo priložil dokument »Elektronski nadzor in cestninjenje po vsej državi«, drugi vlagatelj pa je v dokaz omenjenih trditev zahtevku za revizijo priložil dokument »Državni revizijski nadzor in cestninjenje« (omenjena dokumenta predstavljata prevod dokumenta »National Wide Electronic Monitoring and Road Charging«, ki je objavljen na spletni strani izbranega ponudnika). Na podlagi vpogleda v omenjena dokumenta gre pritrditi navedbam prvega in drugega vlagatelja, da omenjen(a) dokument(a) pri opisu referenčnega sistema opisuje(ta) zgolj stacionarne izvršilne naprave (oz. stacionarne nadzorne enote) in mobilne izvršilne enote (oz. mobilne naprave za nadzor), medtem ko prenosne nadzorne enote niso omenjene. Vendar zgolj dejstvo, da v omenjenem(ih) dokument(u) umanjka navedba o prenosnih nadzornih enotah, še ne omogoča zaključka, da referenčni sistem nima zahtevanih prenosnih ANPR kamer. Umanjkanje navedbe o nekem dejstvu namreč še ne izključuje obstoja tega dejstva, ampak lahko pomeni tudi, da neko dejstvo v dokumentu samo ni opisano. Zato kljub temu, da omenjeni dokument predstavlja, kot to zatrjuje prvi vlagatelj, lastne podatke izbranega ponudnika, na podlagi omenjenega dokumenta ni mogoče že zaključiti, da sporna zahteva ni izpolnjena. Navedenega ne spreminjajo navedbe prvega vlagatelja, da je nerazumljivo, da bi izbrani ponudnik v marketinškem materialu (izbrani ponudnik je namreč omenjeni dokument opredelil za marketinški material) prikazoval drugačno sliko od realne, saj je splošno znano, da se pri marketingu osebe potrudijo, da se prikažejo v najboljši luči. Smiselne se namreč navedbe izbranega ponudnika, da omenjeni dokument prikazuje določene rešitve posplošeno, ker predstavlja splošni opis referenčnega sistema.

Ne glede na navedeno pa gre pritrditi prvemu vlagatelju, da umanjkanje podatka o prenosnih napravah v omenjenem dokumentu lahko vzbudi dvom, da so del referenčnega sistema tudi prenosne ANPR kamere. Državna revizijska komisija je najprej vpogleda v potrjeno referenčno potrdilo, ki se nahaja v ponudbi izbranega ponudnika, pri čemer je ugotovila, da je referenčni naročnik potrdil, da ima referenčni sistem vsaj 5 prenosnih ANPR naprav. Že na tem mestu gre pojasniti, da je pri presoji, kateri listinski dokumentaciji (oz. dokazom) dati večjo dokazno vrednost (ali dokumentu »Elektronski nadzor in cestninjenje po vsej državi« oz. »Državni revizijski nadzor in cestninjenje« ali s strani referenčnega naročnika potrjenemu referenčnemu potrdilu) treba upoštevati, da je referenčni naročnik tisti, ki pozna vse vidike izvedbe referenčnega projekta, saj je referenčni posel sklenil zaradi svojih potreb, predmet referenčnega posla pa je tudi prevzel in ga uporablja. Referenčni naročnik v razmerju do gospodarskega subjekta predstavlja tretjo osebo, zato naročniku ni mogoče očitati kršitev, če se v postopku oddaje javnega naročila (v primeru odsotnosti dvoma o resničnosti navedb) zanese na referenčno potrdilo, potrjeno s strani referenčnega naročnika (prim. odločitev Državne revizijske komisije, št. 018-15/2021). Zato v predmetni situaciji, ko se vlagatelja sklicujeta na dokument, v katerem podatek o prenosnih ANPR kamerah umanjka, na drugi strani pa je naročnik pri pregledu ponudbe izbranega ponudnika razpolagal s potrjenim referenčnim potrdilom, pretehta potrjeno referenčno potrdilo.

Državna revizijska komisija je nadalje vpogledala v listinsko dokumentacijo, povezano z zatrjevano kršitvijo, ki jo je v postopku pravnega varstva priložil izbrani ponudnik. Izbrani ponudnik je priložil izpisek iz dokumenta »Aktualizacija rezultatov faze vzpostavitve storitve«, za katerega izbrani ponudnik zatrjuje, da predstavlja projekt izvedenih del, in iz katerega izhaja, da rešitev vključuje tri koncepte; stacionarne naprave izterjave, prenosne naprave izterjave in vozila mobilne izterjave. Pritrditi gre smiselnim navedbam prvega vlagatelja, da listina, iz katere ni razvidno, na kakšen način in za kakšen namen je bila izdelana, ne more imeti dokazne vrednosti. Izbrani ponudnik je v postopku pravnega varstva nadalje predložil tudi natisnjeno elektronsko sporočilo, iz katerega je razvidno, da je izbrani ponudnik dne 14. 2. 2021 zaprosil referenčnega naročnika za potrditev navedenega števila komponent izterjave, s pripisom »gradivo prilagam v prilogah«, in da je referenčni naročnik (izrecno) potrdil, da je v spornem referenčnem sistemu 6 stacionarnih portalov, 43 prenosnih stebrov in 39 mobilnih vozil izterjave. Prvi vlagatelj s sklicevanjem na pripis »gradivo prilagam v prilogah«, ne more zmanjšati dokazne vrednosti omenjenega elektronskega sporočila. Kljub temu, da je očitno izbrani ponudnik referenčnemu naročniku v zvezi s številom komponent posredoval tudi gradivo, ki ga izbrani ponudnik v postopku pravnega varstva ni priložil, navedeno ne pomeni, da ni jasno, kaj je referenčni naročnik sploh potrjeval, kot to zatrjuje prvi vlagatelj. Povsem jasno razvidno je, da je referenčni naročnik potrjeval število komponent nadzora v referenčnem sistemu, pri čemer je referenčni naročnik izrecno potrdil, da je v sistemu »43 prenosnih stebrov«.

Na tem mestu Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da drugi vlagatelj izpostavljeni listinski dokumentaciji izbranega ponudnika v vlogi z dne 14. 4. 2021 ni nasprotoval (drugi vlagatelj je nasprotoval navedbam izbranega ponudnika, ki se nanašajo na izpolnjevanje izpostavljene zahteve v okviru Projekta Elektronsko cestninjenje – Češka). Ob upoštevanju navedenega in ob upoštevanju, da je naročnik pri pregledu ponudbe izbranega ponudnika razpolagal z referenčnim potrdilom, potrjenim s strani referenčnega naročnika, in ob upoštevanju, da je referenčni naročnik tudi naknadno, tekom postopka pravnega varstva, potrdil, da so v sistemu »prenosni stebri«, medtem ko se drugi vlagatelj sklicuje zgolj na dokument, na podlagi katerega niti ni mogoče zaključiti, da referenčni sistem izbranega ponudnika ni skladen s sporno zahtevo naročnika, Državna revizijska komisija ugotavlja, da drugi vlagatelj ni izkazal naročnikovih kršitev pri pregledu ponudbe izbranega ponudnika v izpostavljenem delu.

Prvi vlagatelj v vlogi, s katero se je opredelil do naročnikovih navedb, in v vlogi, s katero se je opredelil do navedb izbranega ponudnika, izpostavlja vprašanje, ali je »prenosne stebre« mogoče šteti za zahtevane prenosne ANPR kamere. Prvi vlagatelj zatrjuje, da očitno naročnik in izbrani ponudnik kot prenosno nadzorno opremo štejeta prenosni steber. Prvi vlagatelj zatrjuje, da je prenosni steber, s premičnim betonskim temeljem, premična/prestavljiva različica stacionarne opreme, ki se demontira in montira na drugi lokaciji. Zaradi statičnih težav so v referenčnem sistemu omenjene prenosne stebre spremenili v stacionarno opremo. Prvi vlagatelj je vlogi z dne 15. 4. 2020 priložil dokument »Izvedensko mnenje«, iz katerega izhaja mnenje njegovega izdelovalca, da stebri, videza semafor, niso prenosni, da iz referenčnega potrdila ni razvidno, da gre za 43 prenosnih kamer in na kakšen način si predstavljajo »prenosnost« ter da referenčni sistem ne uporablja prenosne ANPR naprave. V zvezi z izpostavljenim dokumentom gre najprej poudariti, da se izven postopka pravnega varstva pridobljeno strokovno mnenje procesno gledano ne obravnava kot dokaz (niti kot izvedensko mnenje niti kot listina), pač pa kot trditve stranke (prim. sodba VS RS II Ips 895/2009, sodba VS RS II Ips 780/2006, sodba VS RS 278/2004). Izbrani ponudnik se v omenjenih vlogah sklicuje na več fotografij prenosnih stebrov, prav tako je priložil dokument »Izkušnje z uvedbo sisteme elektronskega cestninjenja v Slovaški Republiki«, ki ga je (po navedbah izbranega ponudnika) pripravil predstavnik izbranega ponudnika za potrebe strokovnega srečanja in iz katerega izhaja, da je v sistemu 46 statičnih kontrolnih vrat; 6 pritrjenih na avtocestah in hitrih cestah in 40 prenosnih na cestah I. razreda.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da tudi če se »43 prenosnih stebrov«, ki jih v elektronskem sporočilu potrjuje referenčni naročnik, nanaša na stebre »videza semafor« oz. na tip stebrov, razviden iz fotografij, in tako predstavljajo prenosne stebre s premičnim betonskim temeljem, navedeno ne omogoča zaključka o neizpolnjevanju naročnikove zahteve. Že iz navedb prvega vlagatelja je razvidno, da so omenjeni stebri prenosni. Prvi vlagatelj namreč navaja, da so omenjeni stebri bili v začetni fazi predvideni kot premični (s premičnim betonskim temeljem), zaradi statičnih pomanjkljivosti pa so jih v okviru referenčnega projekta spremenili v statične in fiksno nameščene stebre. S strani prvega vlagatelja zatrjevano dejstvo, da se premikanje omenjenih stebrov ni obneslo, posledično pa jih v referenčnem sistemu uporabljajo kot statične, ne spreminja dejstva, da jih je mogoče premikati. V sporni zahtevi naročnik namreč ni zahteval, da ponudniki izkažejo, da v okviru referenčnega sistema dejansko uporabljajo prenosno nadzorno opremo, pač pa je zahteval, da ima sistem zahtevane prenosne ANPR kamere. Pri tem gre sicer pritrditi prvemu vlagatelju, da je naročnik v okviru postopka pravnega varstva, ki ga je Državna revizijska komisija vodila pod opr. št. 018-198/2020 (predmet katerega je bila zakonitost naročnikove zahteve, da morajo ponudniki izkazovati izkušnje s sistemom, ki ima zahtevane prenosne ANPR kamere), zatrjeval, da bo v sklopu izvajanja nadzora nad plačevanjem cestnine sočasno uporabljal različne vrste nadzorne opreme, za katere je zahteval referenco, med drugim tudi prenosno nadzorno opremo (PNO), pri kateri so nadzorne kamere nameščene na nastavljivem stojalu (tripodu ali podobnem sistemu, ki ga zagotovi izvajalec). Vendar pa prvi vlagatelj spregleda, da se izpostavljene navedbe naročnika nanašajo na vprašanje izvedbe predmetnega javnega naročila in ne na vprašanje izpolnjevanja referenčne zahteve glede prenosne nadzorne opreme oz. prenosnih ANPR kamer. Naročnik je kot tehnično specifikacijo predmeta javnega naročila določil zahtevo, da je prenosna nadzorna oprema nameščena na nastavljivem stojalu, ni pa takšne zahteve določil kot referenčne zahteve. Ker naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila ni izrecno opredelil, na kakšen način mora biti izpolnjena referenčna zahteva glede »prenosljivosti« nadzorne opreme oz. ANPR kamer, po presoji Državne revizijske komisije ni mogoče nobenega sistema, v okviru katerega je mogoč prenos nadzorne opreme (oz. prenos ANPR kamer) šteti za neskladnega z zahtevami naročnika. Enako gre ugotoviti glede navedb prvega vlagatelja, povezane s trajanjem prenosa nadzorne opreme. Naročnik je kot tehnično specifikacijo predmeta javnega naročila določil, da mora ponudnik zagotoviti takšen način prenosa nadzorne opreme, da bo čas namestitve nadzorne opreme največ 15 minut, ni pa takšne zahteve določil v okviru referenčne zahteve. Ker naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila v okviru referenčnega projekta ni določil časovnih omejitev, povezanih s prenosom opreme, po presoji Državne revizijske komisije ni mogoče nobenega sistema, v okviru katerega je mogoč (pa čeprav zamuden) prenos nadzorne opreme (oz. prenos ANPR kamer) šteti za neskladnega z zahtevami naročnika. Prvi vlagatelj zato z navedbami, da je v spornem referenčnem projektu sicer mogoče (zamudno) premikanje »prenosnih stebrov«, glede na dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila, ne more izkazati naročnikovih kršitev pri pregledu ponudbe izbranega ponudnika.

Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da niti prvi vlagatelj niti drugi vlagatelj v okviru zahtevka za revizijo nista uspela izkazati naročnikovih kršitev, ko je pri pregledu ponudbe izbranega ponudnika upošteval v ponudbi predloženo referenčno potrdilo, iz katerega izhaja, da je referenčni naročnik potrdil, da tehnični nadzor deluje v sistemu, ki »ima vsaj 5 prenosnih ANPR naprav«.

Prvi in drugi vlagatelj nadalje zatrjujeta, da referenčni sistem za vzpostavitev tehničnega nadzora ne izpolnjuje zahteve glede uporabe dodatne tehnične opreme.

Glede revizijskih navedb, povezanih z (ne)uporabo dodatne tehnične opreme, gre najprej ugotoviti, da je med strankami sporna razlaga dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. Naročnik zatrjuje, da v spornem pogoju za sodelovanje ni prepovedal uporabe dodatne tehnične opreme na splošno, ampak je zahteval, da sistem za »prepoznavo vrste oz. kategorije vozil« ne uporablja dodatne tehnične opreme. Prvi vlagatelj na drugi strani zatrjuje, da je naročnik spremenil dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila, in sicer je zahteval, da je »sistem nadzora« vzpostavljen izključno z ANPR kamerami in ustreznim programskim orodjem. Drugi vlagatelj pa v vlogi z dne 10. 3. 2021 najprej navaja, da je naročnikova razlaga spornega pogoja za sodelovanje v nasprotju z naročnikovimi pojasnili na Portalu javnih naročil, v nadaljevanju postopka pravnega varstva pa zatrjuje, da naročnik nepravilno tolmači pojem »vrsta oz. kategorija vozil«.

Pregled dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila pokaže, da je naročnik v točki 4.2 (d) 2 Navodil zahteval, da ponudniki izkažejo vzpostavitev sistema za tehnični nadzor cestninjenja, »ki temelji na samodejnem prepoznavanju registrskih tablic (ANPR) […] pod pogojem, da se za prepoznavo vrste vozil ne uporablja dodatne tehnične opreme«. Upoštevaje navedeno gre pritrditi navedbam naročnika, da uporabe dodatne tehnične opreme ni prepovedal »na splošno«, pač pa je prepovedal uporabo dodatne tehnične opreme le za prepoznavo vrste vozil. Navedenega ne more spremeniti sklicevanje prvega in drugega vlagatelja na naročnikov odgovor, objavljen na Portalu javnih naročil. Ker je naročnikov odgovor na zastavljeno vprašanje treba razlagati ob upoštevanju vprašanja, ki je bilo zastavljeno, Državna revizijska komisija v nadaljevanju citira celotno zastavljeno vprašanje in odgovor naročnika (glej vprašanje št. 313 in odgovor, objavljena z Dodatkom št. 7 na Portalu javnih naročil dne 15. 10. 2020).

Vprašanje:
»Naročnik v Navodilu ponudniku za izdelavo ponudbe (Poglavje 1) v »4.2 Pogoji za sodelovanje« v zahtevku za referenco tehničnega nadzora (za e-vinjeto) 2. Razvoj rešitev za tehnični nadzor med drugim navedel »Ponudnik mora izkazati, da je vzpostavil vsaj en (1) sistem za tehnični nadzor e-vinjete, ki temelji na samodejnem prepoznavanju registrskih tablic (ANPR), ki vključuje vozila do nosilnosti 3,5 t največje dovoljene mase (NDM) v večsteznem prostem prometnem toku.« Naročnik je v Dodatku 2 z dne 25.09.2020 to zahtevo (referenco) spremenil na način, da se glasi: »Ponudnik mora izkazati, da je vzpostavil vsaj en (1) sistem za tehnični nadzor cestninjenja, ki temelji na samodejnem prepoznavanju registrskih tablic (ANPR), ki vključuje:- vozila do nosilnosti 3,5 t največje dovoljene mase (NDM) v večsteznem prostem prometnem toku, pod pogojem, da se za prepoznavo vrste vozil ne uporablja dodatne tehnične opreme in/ali- vozila z nosilnostjo nad 3,5 t (NDM) v večsteznem prostem prometnem toku, pod pogojem, da se za prepoznavo vrste vozil ne uporablja dodatne tehnične opreme.« Dodatno v zahtevah naročnika »3. Nadzorna oprema« naročnik zmotno navaja: »Kamere za nadzor imajo visoko ločljivost«. Navedbo sicer razumemo, da naj imajo kamere najmanj visoko ločljivost in sprožilni sistem. Prosimo, da pojasnite funkcijo in izvedbo sprožilnega sistema, saj na drugi strani za veljavnost referenčnega posla eksplicitno prepovedujete uporabo dodatne tehnične opreme za prepoznavo vozil. Zajem posnetka vozila po našem razumevanju predstavlja začetek prepoznave vozila (ANPR in več). Prosimo za pojasnilo, zakaj pri referenčnem poslu izključujete za prepoznavo vrste vozil dodatno tehnično opremo, pri tem pa zahtevate, oziroma predpisujete sprožilni sistem? Pri tem ne navedete ali je za vas sprejemljiv sprožilni sistem, ki se ga vgrajuje v cestišče (kar ni pogosta praksa pri družbah za upravljanje avtocest) ali pa sprožilni sistem, ki uporablja tehnologijo Lidar (oziroma laserski scanner) tako za prožilni sistem, kot del sistema za prepoznavo vozil z visokim KPI, kot je to v večini namestitev v Evropi in po svetu. Oba navedena spadata v dodatno tehnično opremo. Če bi imel naročnik v mislih sprožilni sistem, ki je v sami kameri del avtomatske detekcije, oziroma programske opreme bi tega po naši presoji posebej ne izpostavljal. Ali gre pri dikciji da; Ponudnik mora izkazati, da je vzpostavil vsaj en (1) sistem za tehnični nadzor cestninjenja, ki temelji na samodejnem prepoznavanju registrskih tablic (ANPR), ki vključuje:- vozila do nosilnosti 3,5 t največje dovoljene mase (NDM) v večsteznem prostem prometnem toku, pod pogojem, da se za prepoznavo vrste vozil ne uporablja dodatne tehnične opreme in/ali- vozila z nosilnostjo nad 3,5 t (NDM) v večsteznem prostem prometnem toku, pod pogojem, da se za prepoznavo vrste vozil ne uporablja dodatne tehnične opreme.« za enostavno napako in bi se zaradi bistveno višje kompleksnosti ter zahtevanih (in doseganih) KPI bilo pravilno/pravilneje da; Ponudnik mora izkazati, da je vzpostavil vsaj en (1) sistem za tehnični nadzor cestninjenja, ki zajema samodejno prepoznavanje registrskih tablic (ANPR), ki vključuje:- vozila do nosilnosti 3,5 t največje dovoljene mase (NDM) v večsteznem prostem prometnem toku, pod pogojem, da se za prepoznavo vrste vozil uporablja dodatno tehnično opremo.in/ali- vozila z nosilnostjo nad 3,5 t (NDM) v večsteznem prostem prometnem toku, pod pogojem, da se za prepoznavo vrste vozil uporablja dodatno tehnično opremo. Naprošamo, da potrdite ali ovržete«.

Odgovor:
»Naročnik bo nadzor izvajal z ANPR kamerami in ustreznim programskim orodjem in ne s sprožilnim sistemom, ki se ga kot zanko vgrajuje v cestišče, niti s sprožilnim sistemom, ki uporablja tehnologijo Lidar oziroma laserski scanner. Naročnik pojasnjuje, da mora izvajalec imeti referenco, s katero dokazuje, da je vzpostavil sistem nadzora nad cestninjenjem izključno z ANPR kamerami in ustreznim programskim orodjem. Sprožilni sistem je sistem znotraj SNO, PNO in MNO, ki na podlagi zaznave nadzorovanega vozila samodejno sproži evidentiranje dogodka in naredi sliko nadzorovanega vozila. Naročnik ne bo spreminjal referenčnih pogojev«.

Iz citiranega vprašanja je razvidno, da je zainteresirani gospodarski subjekt povzel sporni pogoj za sodelovanje in tehnično specifikacijo glede zahtevanih kamer oz. sprožilnega sistema. V nadaljevanju je zainteresirani gospodarski subjekt zastavil vprašanje, zakaj naročnik v okviru referenčnega posla »za prepoznavo vrste vozil« izključuje dodatno tehnično opremo, če na drugi strani v okviru tehničnih specifikacij zahteva »sprožilni sistem«. Zaradi razlikovanja med pogojem za sodelovanje in tehničnimi specifikacijami (kot jih je razumel zainteresirani gospodarski subjekt), je postavil vprašanje, ali gre pri oblikovanju spornega pogoja za napako in naročnik zahteva izkazovanje izkušenj z izvedbo sistema za tehnični nadzor, ki zajema samodejno prepoznavanje registrskih tablic, pod pogojem, da se za »prepoznavo vrste« vozil uporablja dodatna tehnična oprema. Naročnik je v odgovoru podal pravilno razlago tehničnih specifikacij in pojasnil, da mora biti sprožilni sistem del nadzorne opreme. Glede povezave tehničnih specifikacij in spornega pogoja za sodelovanje pa je pojasnil, da zahteva izkazovanje vzpostavitve »sistema nadzora nad cestninjenjem izključno z ANPR kamerami in ustreznim programskim orodjem«. Takšno navedbo naročnika bi bilo, ob neupoštevanju zastavljenega vprašanja, mogoče razumeti na način, kot ga razume prvi vlagatelj, in sicer da mora nadzor v referenčnem sistemu temeljiti izključno na ANPR kamerah in ustreznem programskem orodju in da je kakršnakoli dodatna oprema (razen ANPR kamer in programske opreme) prepovedana. Vendar pa je treba izpostavljeni odgovor naročnika upoštevati v kontekstu postavljenega vprašanja. Vprašanje zainteresiranega gospodarskega subjekta se je nanašalo izključno na vprašanje uporabe dodatne tehnične opreme in ne na vprašanje namena uporabe (prepovedane) dodatne tehnične opreme. Tudi iz citiranega vprašanja je razvidno, da se je zainteresirani gospodarski subjekt zavzemal, da naročnik, namesto da prepoveduje dodatno tehnično opremo »za prepoznavo vrste vozil«, zahteva dodatno tehnično opremo za »prepoznavo vrste vozil«. Naročnik je z odgovorom pojasnjeval prepoved oz. dovoljenost uporabe dodatne tehnične opreme in ni pojasnjeval oz. spreminjal dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila v delu, ki se nanaša na vprašanje, kaj morajo v referenčnem sistemu ANPR kamere in ustrezno programskem orodju prepoznati brez dodatne tehnične opreme. Da naročnik v tem delu ni spreminjal dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, izhaja tudi iz zadnje povedi naročnikovega odgovora, ko je naročnik izrecno navedel »naročnik ne bo spreminjal referenčnih pogojev«, kar pomeni, da kljub zavzemanju zainteresiranega gospodarskega subjekta za spremembo dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila v delu, ki se nanaša ne/dopustnost dodatne tehnične opreme, naročnik teh zahtev ne bo spremenil. Nelogično bi bilo, da bi naročnik z odgovorom najprej spremenil sporen pogoj za sodelovanje, v nadaljevanju tega odgovora pa bi navedel, da ne bo spreminjal tega pogoja za sodelovanje. Tudi če bi pritrdili drugačnemu stališču prvega vlagatelja, in sicer da je naročnik z navedbo »sistema nadzora nad cestninjenjem izključno z ANPR kamerami in ustreznim programskim orodjem« spremenil sporni pogoj za sodelovanje, bi naročnikova istočasna navedba, da »ne bo spreminjal referenčnih pogojev«, povzročila nejasno dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila. Ponudniki, tudi izbrani ponudnik (ki zatrjuje, da je naročnik zgolj »za prepoznavo vrste vozil« prepovedal dodatno tehnično opremo in da naročnik s spornim odgovorom ni spreminjal pogoja za sodelovanje), bi slednjo navedbo naročnika, v povezavi z že oblikovanim pogojem za sodelovanje, lahko upravičeno razumeli na način, da naročnik prepoveduje zgolj dodatno tehnično opremo »za prepoznavo vrste vozil« in ne uporabe tehnične opreme na splošno, zato bi bilo potrebno dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila razlagati v korist ponudnika (tudi izbranega ponudnika), ki se je zanesel na razlago, ki jo dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila dopušča.

Glede na navedeno gre pritrditi naročniku (in izbranemu ponudniku), da naročnik v spornem pogoju za sodelovanje ni prepovedal uporabe dodatne tehnične opreme na splošno oz. ni prepovedal uporabe dodatne opreme za prepoznavo vozil, ampak je prepovedal uporabo dodatne tehnične opreme za prepoznavo »vrste« vozil. Med strankami je nadalje sporno, na kaj se nanaša pomen »vrsta vozila« oz. kaj konkretno mora referenčni sistem zaznati izključno z uporabo ANPR kamer in programske opreme, da bi bilo mogoče referenčni sistem šteti za skladnega z naročnikovimi zahtevami.

Iz naročnikovih navedb je razvidno, da pojem »vrsta« vozil enači s pojmom »kategorija« vozil in da omenjena pojma razlaga na način (kot izbrani ponudnik), da za izpolnitev spornega pogoja zadošča, da referenčni sistem prepozna dve različni vrsti vozil, torej tudi, da prepozna vozila do 3,5 t najvišje dopustne mase in vozila nad 3,5 t najvišje dopustne mase oz. da za navedeno prepoznavo ne uporablja dodatne tehnične opreme. Prvi in drugi vlagatelj na drugi strani zatrjujeta, da zakonodaja določa pojem »kategorija vozil«, in to ne na način, kot ga razlaga naročnik. Prvi vlagatelj zatrjuje, da, upoštevaje, da se cestnina določi glede na uvrstitev vozila v cestninski razred, je za samo prepoznavo vozil relevanten cestninski razred. Drugi vlagatelj zatrjuje, da v praksi ni mogoče, da bi se dodatna oprema nanašala na ugotavljanje cestninskega razreda in ne za prepoznavo vozila.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila vsebine pojma »vrsta vozil« ni izrecno opredelil, ta pojem tudi ni opredeljen v relevantni zakonodaji. Ob upoštevanju navedenega po presoji Državne revizijske komisije sporne zahteve ni mogoče razlagati v smislu, za katerega se zavzema prvi vlagatelj, da mora biti v okviru sistema (brez dodatne tehnične opreme) omogočena prepoznava, na podlagi katere je mogoča razvrstitev vozila v ustrezni cestninski razred. Naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila ni zahteval, da referenčni sistem prepozna vozila glede na cestninski razred (cestninski razred je skupina vozil istega tipa, za katero se določi enaka višina cestnine, gl. 11. točko prvega odstavka 2. člena Zakona o cestninjenju – Uradni list RS, št. 24/15 sprem., v nadaljevanju: ZCestn). Zato prvi vlagatelj s sklicevanjem na določbe ZCestn in Uredbe o cestninskih cestah in cestnini (Uradni list RS, št. 77/16 s sprem.) oz. s pojasnjevanjem, v katere cestninske razrede se uvrščajo posamezna vozila, ne more uspeti. Pritrditi gre tudi izbranemu ponudniku, da je naročnik v tehničnih specifikacijah (E_VIN-04-Nadzor e-vinjet: Oprema evidence in postopki cestninskega nadzora) določil, da mora biti v okviru predmetnega javnega naročila zaznana in prepoznana »vrsta vozila (osebni avtomobil, tovorno vozilo do 3,5 t, tovorno vozilo nad 3,5 t, avtobus, bivalno vozilo, priklopno vozilo…) in cestninski razred vozila«, iz česar izhaja, da naročnik razlikuje med vrsto vozila in cestninskim razredom vozila. Naročnik je sicer zahteval, da referenčni sistem prepoznava kategorije vozil za cestninjenje, vendar pa naročnik ni določil, da mora ta prepoznava temeljiti izključno na ANPR kamerah in programski opremi. Zato tudi ni ključno, v katere kategorije, skladno s Prilogo 1 (Opredelitev kategorij vozil) Pravilnika o ugotavljanju skladnosti vozil (Uradni list RS, št. 105/09 s sprem.), lahko spadajo vozila. Ker naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila ni prepovedal uporabe dodatne tehnične opreme za prepoznavo vrste vozil glede na cestninski razred oz. za prepoznavo kategorij za cestninski razred, po presoji Državne revizijske komisije po poteku roka za predložitev ponudb pojma »vrste vozil« ni mogoče ozko razlagati oz. razlagati na način, da pomeni cestninski razred vozil ali kategorijo glede na cestninski razred. Naročnik ne more šele po poteku roka za predložitev ponudb dajati referenčnemu pogoju ožje vsebine od tiste, ki iz njega izhaja. Omejevanje pomena katerega od (v pogoju za sodelovanje zapisanih) pojmov šele po poteku roka za predložitev ponudb bi pomenilo določanje vsebine pogoja šele po poteku roka za oddajo ponudb (kar pa je v nasprotju z drugim odstavkom 67. člena ZJN-3). Če je določena zahteva zapisana na način, da dopušča več možnih razlag, je treba uporabiti takšno razlago, ki gre v korist ponudnika (glej npr. odločitve Državne revizijske komisije, št. 018-254/2016, št. 018-70/2017, št. 018-140/2017). Ob odsotnosti natančnejše definicije »vrste vozil« v točki 4.2 (d) 2 Navodil je treba referenčni pogoj razlagati dovolj široko in kot ustreznega obravnavati vsak sistem, ki zgolj z uporabo ANPR kamer in programske opreme na podlagi ene razlikovalne okoliščine razlikuje med vozili, zato tudi ni mogoče zavrniti razlage spornega pogoja, ki ga ponujata naročnik in izbrani ponudnik, in sicer, da je zahteva izpolnjena že, če referenčni sistem prepozna dve različni vrsti vozil, torej tudi, da prepozna vozila do 3,5 t najvišje dopustne mase in vozila nad 3,5 t najvišje dopustne mase oz. da za navedeno razlikovanje ne uporablja dodatne tehnične opreme.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da prvi vlagatelj v delu zahtevka za revizijo, ki se nanaša na izpolnjevanje sporne zahteve, ni zmogel trditvenega bremena (drugi odstavek 15. člena ZPVPJN ter 7. in 212. člen ZPP, v povezavi s 13. členom ZPVPJN). Ugotoviti namreč gre, da prvi vlagatelj v zahtevku za revizijo ne navaja, katera tehnična oprema se uporablja v referenčnem sistemu, niti ne pojasni namena uporabe dodatne tehnične opreme, in v ta namen tudi ne predloži dokazov. Ponoviti gre, da naročnik ni določil, da bo kot ustreznega štel referenčni sistem, ki ne uporablja dodatne tehnične opreme, pač pa je določil, da bo kot ustreznega štel referenčni sistem, ki za prepoznavo vrste vozil ne uporablja dodatne tehnične opreme. Zato prvi vlagatelj zgolj z navedbami (ki predstavljajo zgolj zaključek), da se v referenčnem sistemu »za nadzor cestninjenja uporablja dodatno opremo, kamere za prepoznavo vozila«, ne more uspeti. V utemeljitev te trditve se prvi vlagatelj sklicuje na dokument »Elektronski nadzor in cestninjenje po vsej državi«, iz katerega sicer res izhaja, da je stacionarni nadzorni sistem sestavljen iz več podsistemov, med drugim sistemom za zaznavanje in klasifikacijo vozil, sistemom kamer z avtomatskim prepoznavanjem registrskih tablic, pregledne kamere za zajem kontekstualnih stranskih fotografij vozila. Vendar pa prvi vlagatelj niti ne pojasni, zakaj naj bi navedeno omogočalo sklepanje, da se v okviru spornega referenčnega projekta za prepoznavo vrste vozil uporablja dodatna tehnična oprema. Zgolj podatek o ločenosti sistema za zaznavanje in sistema kamer še ne daje podlage za zaključek o načinu delovanja sistema za zaznavanje. V zvezi z navedbami prvega vlagatelja, da so na nadzorne portale v okviru referenčnega projekta nameščene Tattilove kamere Vega Smart 2HD, gre ugotoviti, da prvi vlagatelj niti ne zatrjuje, da to niso ANPR kamere, ki bi omogočale prepoznavo vrste vozil. Zato četudi iz članka »Tattile brings free-flow tolling to Slovakia« (objavljenega na spletni strani https://www.itsinternational.com/its1/news/tattile-brings-free-flow-tolling-slovakia) in iz fotografij v dokumentu »Traffic Inteligence« (objavljen na spletni strani https://www.skytoll.com/wp-content/uploads/2020/07/EN_FINAL_img_brozura_jul_2020.pdf) izhaja, da se v referenčnem sistemu uporabljajo točno določene kamere, navedeno ne predstavlja zadostne dejstvene podlage, ki bi Državni revizijski komisiji omogočala zaključek, da se v okviru spornega referenčnega projekta za prepoznavo vrste vozil uporablja dodatna tehnična oprema.

V zvezi s sklicevanjem prvega vlagatelja na prispevek in video, objavljena na spletni strani https://www.rtvslo.si/gospodarstvo/zapleti-pri-elektronskem-cestninjenju-ima-skytoll-ustrezne-reference/551763, Državna revizijska komisija ponavlja, da medijske objave v zvezi z oddajo predmetnega javnega naročila niso primerno dokazno sredstvo za dokazovanje pravno odločilnih dejstev, povezanih z vsebino referenčnega projekta – medijske objave lahko dokazujejo le, o čem poročajo mediji, ne pa vsebine referenčnega projekta. Državna revizijska komisija je zato dokazni predlog z vpogledom v prispevek in video, objavljena na omenjeni spletni strani, zavrnila kot neprimeren. V kolikor bi bilo potrebno fotografijo, ki je del zahtevka za revizijo (in po navedbah del omenjenega prispevka), šteti kot del trditvene podlage prvega vlagatelja (v tem primeru gre sicer ugotoviti, da je prvi vlagatelj organu pravnega varstva prepustil »razlago« fotografije in s tem ustvarjanje trditvene podlage prvega vlagatelja) in tako šteti, da prvi vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da sporni referenčni projekt uporablja kamero, sprejemnik, laserski sprožilec in IR bliskavico, pri čemer je kamera skladna z zahtevami naročnika (ob njej je »kljukica«), medtem ko ostale naprave niso skladne z zahtevami naročnika (ob njih je »križec«), bi bilo treba ugotoviti, ne le, da so takšne navedbe prvega vlagatelja kontradiktorne predhodnim revizijskim navedbam (prvi vlagatelj sočasno zatrjuje, da sporni referenčni projekt »uporablja dodatno opremo, kamere za prepoznavo vozila« in da so te kamere skladne z zahtevami naročnika), pač pa, kar je ključno, prvi vlagatelj v zahtevku za revizijo ne pojasni namena uporabe sprejemnika, laserskega sprožilca in IR bliskavice, posledično pa ni mogoč zaključek, da se omenjena oprema uporablja za prepoznavo vrste vozil. Ponoviti gre, da zgolj dejstvo, da je v referenčnem sistemu uporabljena tehnična oprema, ki ni kamera ANPR in programska oprema, še ne pomeni, da sporna zahteva ni izpolnjena. Takšen zaključek bi bil mogoč šele na podlagi ugotovitve, da se ta oprema uporablja za prepoznavo vrste vozil, česar pa prvi vlagatelj v zahtevku za revizijo ne zatrjuje. Prvi vlagatelj šele v vlogi z dne 15. 4. 2021 zatrjuje, da v okviru referenčnega sistema ANPR kamera prepozna zgolj registrsko oznako vozila, vse druge prepoznave pa se izvajajo z laserskim klasifikatorjem. Prav tako je prvi vlagatelj priložil dokument »Izvedensko mnenje« (ki predstavlja izven postopka pravnega varstva pridobljeno strokovno mnenje in posledično trditve prvega vlagatelja), iz katerega izhaja mnenje njegovega pripravljavca, da se v okviru referenčnega sistema uporablja »laser klasifikator nemškega proizvajalca Sick, ki deluje na tehnologiji Lidar« in da referenčni sistem za prepoznavo vozil uporablja dodatno tehnično opremo. Ugotoviti tako gre, da prvi vlagatelj šele v omenjeni vlogi pojasnjuje, da se laser uporablja za prepoznavo vozil (čeprav ne zatrjuje, da za prepoznavo vrste vozil), zato teh navedb, skladno s šestim odstavkom 29. člena ZPVPJN, ni mogoče šteti za pravočasne, posledično pa jih Državna revizijska komisija ni vsebinsko presojala.

Ponoviti gre, da šele, če in ko vlagatelj v postopku zmore trditveno-dokazno breme, se na naročnika (in izbranega ponudnika) prevali trditveno-dokazno breme, in sicer da zatrjuje (in dokaže), da so očitki v zahtevku za revizijo neutemeljeni. Ponoviti gre, da je prvi vlagatelj, kljub onemogočenemu vpogledu v ponudbo izbranega ponudnika seznanjen s tem, na kateri referenčni projekt se v ponudbi sklicuje izbrani ponudnik. Zato onemogočen vpogled v ponudbo izbranega ponudnika prvemu vlagatelju ni preprečeval, da v zahtevku za revizijo navede dejstva (in zanje predloži dokaze), ki preprečujejo zaključek o skladnosti omenjenega referenčnega projekta z naročnikovimi zahtevami. V kolikor je prvi vlagatelj menil, da se v okviru referenčnega sistema izbranega ponudnika uporablja dodatna tehnična oprema, bi lahko v zahtevku za revizijo jasno in določno navedel namen uporabe te opreme. Ker slednje navedbe umanjkajo v zahtevku za revizijo, se trditveno in dokazno breme ni prevalilo na naročnika in izbranega ponudnika. Posledično v predmetnem postopku ni relevantna vsebina dokumenta »Izvedensko mnenje s podrocja kibernetike«, ki ga je v postopku pravnega varstva predložil izbrani ponudnik in ki predstavlja izven postopka pravnega varstva pridobljeno strokovno mnenje, ki se procesno gledano obravnava kot njegove trditve. Ker se trditveno-dokazno breme ni prevalilo na izbranega ponudnika in naročnika, Državna revizijska komisija prvemu vlagatelju tudi ni posredovala celotnega dokumenta »Izvedensko mnenje s podrocja kibernetike«, pač pa mu je posredovala »zakrito verzijo«, saj je izbrani ponudnik nekatere podatke v omenjenem dokumentu označil za poslovno skrivnost.

Drugi vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da glede na naročnikovo zahtevo odpadejo vsi sistemi, ki uporabljajo laserski sprožilni sistem (npr. IR bliskavica, radijski sprejemnik in oddajnik, laserski sprožilec), kar drži le, če je laserski sprožilni sistem namenjen za prepoznavo vrste vozil, če pa je namen laserskega sprožilca v referenčnem sistemu drugačen, pa trditev drugega vlagatelja ne drži. Drugi vlagatelj nadalje zatrjuje, da se v referenčnem sistemu uporabljajo kamere z dodatno tehnično opremo, pri čemer drugi vlagatelj (čeprav je na njem trditveno in dokazno breme; drugi odstavek 15. člena ZPVPJN ter 7. in 212. člen ZPP, v povezavi s 13. členom ZPVPJN) v zahtevku za revizijo niti ne navaja, katera dodatna tehnična oprema se uporablja v referenčnem sistemu, niti ne pojasni namena uporabe dodatne tehnične opreme. Drugi vlagatelj, tako kot prvi vlagatelj, v zahtevku za revizijo zgolj naredi zaključek o uporabi dodatne tehnične opreme, ne navede pa pravno odločilnih dejstev, ki bi omogočala takšen zaključek. Drugi vlagatelj navedbe o uporabi nedopustne dodatne tehnične opreme utemeljuje »na podlagi analize tehnične rešitve referenčnega sistema« (katere drugi vlagatelj zahtevku za revizijo ni priložil) in »javno dostopnih podatkov«, pri čemer se drugi vlagatelj sklicuje na spletno stran https://www.itsinternational.com/its1/news/tattile-brings-free-flow-tolling-slovakia (na omenjeno spletno stran se je skliceval tudi prvi vlagatelj, pri čemer je drugi vlagatelj priložil prevod celotne strani), iz katere izhaja zgolj, da so v okviru referenčnega sistema nameščene kamere subjekta Tattile. Poleg tega iz izpostavljenega dokumenta izhaja, da kamere Tattile vključujejo algoritem za identifikacijo registrske tablice in optično prepoznavanje znakov in da omogočajo naložitev algoritma za prepoznavanje vozil. Na podlagi izpostavljene listine je mogoče zgolj zaključiti, da so v referenčnem sistemu uporabljene določene kamere. Da to ne bi bile kamere ANPR, ki bi v povezavi s programsko opremo omogočale prepoznavo vrste vozil, drugi vlagatelj ne zatrjuje. Drugi vlagatelj je zahtevku za revizijo kot dokaz za trditev, da se v okviru referenčnega sistema uporabljajo kamere z dodatno tehnično opremo, priložil fotografije, ki so po vsebini primerljive fotografiji, na katero se je skliceval prvi vlagatelj v zahtevku za revizijo in ki naj bi bila objavljena na portalu rtvslo.si. Državna revizijska komisija je sicer vpogledala v omenjene fotografije, vendar pa drugi vlagatelj v zahtevku za revizijo ni zatrjeval, katera oprema je uporabljena v spornem referenčnem sistemu, manjkajoče trditvene podlage pa ne more nadomestiti izvedba dokazov, saj ta služi dokazovanju zatrjevanih (konkretnih in določnih) pravno relevantnih dejstev, ne pa dopolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage. Izvedba predlaganega dokaza z vpogledom v fotografije ne more služiti ustvarjanju trditvene podlage, pač pa bi lahko služila dokazovanju zatrjevanih (konkretnih in določnih) pravno relevantnih dejstev, ki pa v zahtevku za revizijo umanjkajo. Poleg tega pa, četudi bi šteli, da drugi vlagatelj zatrjuje, da so v sistemu uporabljena kamera, sprejemnik, laserski sprožilec in IR bliskavica, še vedno umanjka trditvena podlaga, ki bi omogočala zaključek, da so sprejemnik, laserski sprožilec in IR bliskavica namenjeni za prepoznavo vrste vozil, in ne za kakšen drug namen.

V zvezi z navedbami drugega vlagatelja v vlogi z dne 29. 3. 2021, da se v okviru referenčnega sistema posamezna vozila kategorizirajo na podlagi podatka o številu osi, ta podatek pa se ugotavlja s pomočjo dodatne tehnične opreme za preverjanje števila osi, gre ponoviti, da naročnik ni prepovedal dodatne tehnične opreme za preverjanje števila osi. Posledično drugi vlagatelj z izpostavljenimi navedbami ne more izkazati neskladnosti spornega referenčnega sistema z naročnikovimi zahtevami. Državna revizijska komisija zato ni izvedla predlaganega vpogleda v izpis iz spletne strani https://www.emyto.sk/en/obu/use, saj želi drugi vlagatelj z izpostavljenim dokaznim predlogom dokazovati dejstva, ki, glede na obstoječo dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila, niso pravno odločilna za presojo izpolnjevanja spornega pogoja za sodelovanje. V vlogi z dne 14. 4. 2021 drugi vlagatelj še zatrjuje, da imajo na Slovaškem vsa vozila nad 3,5 t nameščeno posebno satelitsko enoto, ki omogoča prepoznavo vozila nad 3,5 t največje dovoljene mase, vendar te navedbe vpogled v izpis iz spletne strani https://www.dkv-euroservice.com/sl/storitve/cestnina/cestnine-po-dr%C5%BEavah/druge-dr%C5%BEave/slova%C5%A1kem/, ki jo je priložil drugi vlagatelj, ne potrjuje. Iz omenjenega izpisa izhaja, da se cestnine na Slovaškem plačujejo preko naprave v vozilu (OBU), ne pa tudi, da se v referenčnem sistemu za prepoznavo vrste vozil uporablja ta naprava.

Glede navedb drugega vlagatelja, da bodo zatrjevane kršitve »lahko dokazane oz. izkazane (šele) v fazi revizijskega postopka, tj. ko bo Državna revizijska komisija vpogledala v ponudbo izbranega ponudnika in bo lahko na podlagi listin v ponudbi neposredno ugotovila oziroma potrdila nepravilnosti in kršitve, ki jih v zadevni vlogi zatrjuje vlagatelj zahtevka za revizijo«, gre pojasniti, da na podlagi ponudbe izbranega ponudnika ni mogoče ugotoviti zatrjevanih nepravilnosti. Državna revizijska komisija na podlagi vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika namreč ugotavlja, da se v ponudbi izbranega ponudnika nahaja potrjeno referenčno potrdilo za omenjeni projekt, iz katerega izhaja, da je referenčni naročnik potrdil, da sporni sistem omogoča prepoznavo vrste vozil brez uporabe dodatne tehnične opreme.

Ponoviti gre, da šele, če in ko vlagatelj v postopku zmore trditveno-dokazno breme, se na naročnika (in izbranega ponudnika) prevali trditveno-dokazno breme, in sicer da zatrjuje (in dokaže), da so očitki v zahtevku za revizijo neutemeljeni. Ponoviti gre, da je drugi vlagatelj, kljub onemogočenemu vpogledu v ponudbo izbranega ponudnika seznanjen s tem, na kateri referenčni projekt se v ponudbi sklicuje izbrani ponudnik. Zato onemogočen vpogled v ponudbo izbranega ponudnika drugemu vlagatelju ni preprečeval, da v zahtevku za revizijo navede dejstva (in zanje predloži dokaze), ki preprečujejo zaključek o skladnosti omenjenega referenčnega projekta z naročnikovimi zahtevami. V kolikor je drugi vlagatelj menil, da se v okviru referenčnega sistema izbranega ponudnika uporablja dodatna tehnična oprema, bi lahko v zahtevku za revizijo jasno in določno navedel, katera oprema se uporablja in kakšen je namen uporabe te opreme. Ker slednje navedbe umanjkajo v zahtevku za revizijo, se trditveno in dokazno breme ni prevalilo na naročnika in izbranega ponudnika. Posledično v predmetnem postopku ni relevantna vsebina dokumenta »Izvedensko mnenje s podrocja kibernetike«, ki ga je v postopku pravnega varstva predložil izbrani ponudnik in ki predstavlja
izven postopka pravnega varstva pridobljeno strokovno mnenje, ki se procesno gledano obravnava kot njegove trditve. Ker se trditveno-dokazno breme ni prevalilo na izbranega ponudnika in naročnika, Državna revizijska komisija drugemu vlagatelju tudi ni posredovala celotnega dokumenta »Izvedensko mnenje s podrocja kibernetike«, pač pa mu je posredovala »zakrito verzijo«, saj je izbrani ponudnik nekatere podatke v omenjenem dokumentu označil za poslovno skrivnost.

Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da niti prvi vlagatelj niti drugi vlagatelj v okviru zahtevka za revizijo nista uspela izkazati naročnikovih kršitev pri pregledu ponudbe izbranega ponudnika v delu, ki se nanaša na izkazovanje izpolnjevanja pogoja za sodelovanje, določenega v točki 4.2 (d) 2 Navodil.

Prvi in drugi vlagatelj nadalje zatrjujeta, da Projekt elektronsko cestninjenje – Češka ne izpolnjuje zahtev, določenih v točki 4.2 (d) 2 Navodil. Ponoviti gre, da je naročnik v izkaz izpolnjevanja pogoja za sodelovanje, določenega v točki 4.2 (d) 2 Navodil, zahteval zgolj priglasitev enega referenčnega projekta. Na omenjeni referenčni projekt se izbrani ponudnik v ponudbi sklicuje v okviru merila za oddajo javnega naročila (naročnik je v točki 12.2. Navodil določil, da bo v okviru merila »Dodatne reference ponudnika« točkoval reference za tehnični nadzor, ki izpolnjujejo vse zahteve, določene v točki 4.2 (d) 2 Navodil) in zato ne vpliva na vprašanje izpolnjevanja pogojev za sodelovanje in s tem na (ne)dopustnost ponudbe izbranega ponudnika. Zato bi morebitna utemeljenost revizijskih navedb o neskladnosti omenjenega referenčnega projekta z naročnikovimi zahtevami, narekovala ugotovitev o naročnikovi kršitvi pri ocenjevanju ponudb (naročnik izbranemu ponudniku ne bi smel dodeliti 3 dodatnih točk), ki pa glede na konkretne okoliščine primera (ko je naročnik izmed prejetih ponudb edino ponudbo izbranega ponudnika ocenil za dopustno, vlagatelja pa nista uspela izkazati naročnikovih kršitev pri zavrnitvi njunih ponudb) ni vplivala oz. ni mogla vplivati na pravni položaj prvega in drugega vlagatelja v predmetnem postopku pravnega varstva in ne more predstavljati kršitev, ki bi lahko bistveno vplivale na oddajo javnega naročila (prim. 16.a člen ZPVPJN). Državna revizijska komisija zato navedb prvega vlagatelja in drugega vlagatelja, da Projekt elektronsko cestninjenje – Češka ni skladen z zahtevami, določenimi v točki 4.2 (d) 2 Navodil, ni presojala.

Državna revizijska komisija ni ugotavljala, ali je izbrani ponudnik omenjeno referenco s Sklepom o določitvi poslovne skrivnosti z dne 17. 2. 2021 označil za poslovno skrivnost (izbrani ponudnik omenjene reference, skladno z drugim odstavkom 35. člena ZJN-3 niti ne bi bil upravičen označiti za poslovno skrivnost), in je s tem povezani dokazni predlog prvega vlagatelja (druga alineja na strani 12 vloge z dne 15. 4. 2021) zavrnila kot nepotrebnega. Državna revizijska komisija je namreč že ob upoštevanju, da morebitne naročnikove kršitve pri ocenjevanju ponudbe izbranega ponudnika (glede na konkretne okoliščine) niso mogle vplivati na pravni položaj prvega vlagatelja in ne morejo predstavljati kršitev, ki bi lahko bistveno vplivale na oddajo javnega naročila, zavrnila predlog prvega vlagatelja za posredovanje referenčnega potrdila, ki se nanaša na omenjeni referenčni projekt, kot tudi predlog, da Državna revizijska komisija naloži sodnemu tolmaču (ki je prevedel sporno referenčno potrdilo) predložitev korespondence, iz katere bo razvidno, kdaj je v prevod prejel sporno referenčno potrdilo. V zvezi z navedbami prvega vlagatelja, da če je bilo sporno referenčno potrdilo potrjeno za datumom vnaprej, bi lahko takšno ravnanje predstavljalo katerega izmed ravnanj, določenega v prvem odstavku 75. člena ZJN-3, v povezavi z osmim odstavkom 75. člena ZJN-3, gre pojasniti, da je v okviru izpostavljenega izključitvenega razloga ključno, da je že bila izrečena pravnomočna sodba. V obravnavanem primeru pa prvi vlagatelj ne zatrjuje, da bi bila (zaradi domnevnega potrjevanja referenčnega potrdila vnaprej) že izrečena pravnomočna sodba. Pri tem pa gre še dodati, da Državna revizijska komisija v postopku pravnega varstva odloča o zakonitosti oddaje javnih naročil na vseh stopnjah postopka javnega naročanja (prim. prvi odstavek 60. člena ZPVPJN), ni pa Državna revizijska komisija pristojna za presojo, ali bi predložitev domnevno vnaprej potrjenega referenčnega potrdila izpolnjevala znake kaznivega dejanja.

Prvi in drugi vlagatelj nadalje zatrjujeta, da izbrani ponudnik ni izkazal izpolnjevanja pogojev za sodelovanje, določenih, v točki 4.2 (e) Navodil, pri čemer prvi vlagatelj izpostavlja točki 4.2 (e) 1.3 in 4.2 (e) 4 Navodil, drugi vlagatelj pa točki 4.2 (e) 1.3 in 4.2 (e) 4 Navodil. Oba vlagatelja smiselno zatrjujeta, da tudi kader ne izpolnjuje naročnikovih zahtev, saj je naročnik tudi pri kadrovskih referencah zahtevani sistem opredelil enako kot v točki 4.2 (e) Navodil

Naročnik je v točki 4.2 (e) 1 Navodil zahteval, da ponudniki v delovno skupino vključijo projektnega vodjo, ki je v zahtevani vlogi sodeloval pri referenčnem sistemu, pri čemer naročnik kot ustrezne sisteme šteje: sistem, ki se nanaša na spletno prodajo e-vinjete (tudi) za vozila do nosilnosti 3,5 t največje dovoljene mase (točka 4.2 (e) 1.1 Navodil), sistem, ki se nanaša na spletno prodajo e-storitev (točka 4.2 (e) 1.2 Navodil) in sistem, ki se nanaša na tehnični nadzor cestninjenja (točka 4.2 (e) 1.3 Navodil). Na podlagi vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika Državna revizijska komisija ugotavlja, da je izbrani ponudnik kot projektnega vodjo nominiral osebo, ki je sodelovala pri vzpostavitvi sistema za spletno prodajo e-vinjete v okviru Projekta elektronska vinjeta. V obravnavanem primeru je zato relevantno, ali je izbrani ponudnik izkazal izpolnjevanje pogoja za sodelovanje na način, določen v točki 4.2 (e) 1.1 Navodil, in ne v točki 4.2. (e) 1.3, ki jo izpostavlja prvi vlagatelj. Naročnik je sicer v točki 4.2 (e) 1.1 Navodil določil enake zahteve za sistem, kot jih je za referenčni sistem določil v točki 4.2 (d) 1.1, vendar pa prvi in drugi vlagatelj nista izkazala naročnikovih kršitev pri zaključku, da v okviru Projekta elektronska vinjeta vzpostavljen sistem za spletno prodajo e-vinjete ni skladen z njegovimi zahtevami. Posledično gre zavrniti tudi (smiselne) navedbe prvega in drugega vlagatelja, da nominirani projektni vodja ni sodeloval pri vzpostavitvi sistema za spletno prodajo e-vinjete, ki izpolnjuje zahteve, določene v točki 4.2. (e) 1 Navodil. Glede na navedeno gre ugotoviti, da prvi in drugi vlagatelj nista izkazala naročnikovih kršitev pri pregledu ponudbe v delu, ki se nanaša na pogoj za sodelovanje, določen v točki 4.2. (e) 1 Navodil.

Naročnik je v točki 4.2 (e) 4 Navodil zahteval, da ponudniki v delovno skupino vključijo vodilnega strokovnjaka za tehnični nadzor, ki »je v zadnjih petih (5) letih od objave tega javnega naročila v vlogi vodilnega strokovnjaka za tehnični nadzor uspešno sodeloval na vsaj enem projektu vzpostavitve poslovno-informacijskega sistema za tehnični nadzor delovanja cestninjenja, ki temelji na samodejnem prepoznavanju registrskih tablic (ANPR), ki vključuje:
– vozila do nosilnosti 3,5 t največje dovoljene mase (NDM) v večsteznem prostem prometnem toku, pod pogojem, da se za prepoznavo vrste vozil ne uporablja dodatne tehnične opreme
in/ali
– vozila z nosilnostjo nad 3,5 t (NDM) v večsteznem prostem prometnem toku, pod pogojem, da se za prepoznavo vrste vozil ne uporablja dodatne tehnične opreme.

Sistem mora izpolnjevati vsaj naslednje pogoje:
– deluje v cestninskem omrežju s prostim prometnim tokom velikosti vsaj 300 km,
– vključuje stacionarno nadzorno opremo, prenosno nadzorno opremo in mobilno nadzorno opremo vozila,
– je integriran z zalednim centralnim sistemom v katerega prenaša podatke v realnem času,
– prepoznava različne kategorije vozil prepoznava registrske tablice vsaj desetih (10) različnih držav
– je skladen z zahtevami EU o varovanju osebnih podatkov (GDPR)«.

Kot že pojasnjeno pri obravnavi revizijskih navedb, ki se nanašajo na ravnanje naročnika pri pregledu ponudbe drugega vlagatelja, je naročnik zahteval, da ponudniki za nominiranega vodilnega strokovnjaka za tehnični nadzor izkažejo dve referenci.

Pregled ponudbe izbranega ponudnika pokaže, da je izbrani ponudnik v ponudbi nominiral vodilnega strokovnjaka za tehnični nadzor in zanj navedel dva referenčna posla; eden je Projekt elektronsko cestninjenje – Češka, drugi referenčni projekt pa ni niti Projekt elektronska vinjeta niti Projekt elektronsko cestninjenje.

Prvi vlagatelj in drugi vlagatelj zatrjujeta, da sistem, vzpostavljen v okviru Projekta elektronsko cestninjenje – Češka, ne izpolnjuje zahteve glede vzdrževanja v operativnem delovanju najmanj 12 zaporednih mesecev in zahteve glede števila registriranih registrskih tablic. Ugotoviti gre, da naročnik v točki 4.2 (e) 4 Navodil ni določil zahteve glede obdobja vzdrževanja (v operativnem delovanju), kot tudi ni določil zahteve glede števila registriranih registrskih tablic. Izpostavljeni zahtevi je naročnik določil (le) v točki 4.2 (d) 2 Navodil, ne pa tudi v točki 4.2 (e) 4 Navodil. Ker pri presoji izkazovanja izpolnjevanja pogoja za sodelovanje, določenega v točki 4.2 (e) 4 Navodil, ni relevantno niti obdobje vzdrževanja niti število registriranih registrskih tablic, prvi in drugi vlagatelj z izpostavljeno trditveno podlago ne moreta izkazati naročnikovih kršitev pri pregledu ponudbe izbranega ponudnika v omenjenem delu. Ob upoštevanju navedenega je Državna revizijska komisija s tem povezane dokazne predloge prvega vlagatelja, drugega vlagatelja in izbranega ponudnika zavrnila kot nepotrebne, saj so usmerjeni v dokazovanje dejstev, ki v obravnavanem primeru, glede na točko 4.2 (e) 4 Navodil, niso pravno odločilna za presojo naročnikovega ravnanja.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da prvi vlagatelj v zahtevku za revizijo ni zatrjeval, da sistem, vzpostavljen v okviru Projekta elektronsko cestninjenje – Češka, ne bi izpolnjeval zahteve glede prenosnih ANPR kamer (navedeno je prvi vlagatelj zatrjeval in dokazoval zgolj za sistem, vzpostavljen v okviru Projekta elektronsko cestninjenje). Prvi vlagatelj je šele v vlogi z dne 15. 4. 2021, s katero se je opredelil do navedb izbranega ponudnika (izbrani ponudnik je v postopku pravnega varstva zatrjeval in dokazoval, da omenjeni sistem izpolnjuje zahtevo glede prenosnih ANPR kamer), zatrjeval, da sporni sistem ne izpolnjuje te zahteve. Ker omenjene navedbe prvega vlagatelja niso pravočasne, jih Državna revizijska komisija ni vsebinsko obravnavala. Kot že navedeno, če vlagatelj, skladno s šestim odstavkom 29. člena ZPVPJN, v vlogi, s katero se opredeli do naročnikovih navedb v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo, ne sme navajati novih kršitev in novih dejstev ter predlagati novih dokazov, sme še toliko manj navajati nove kršitve in nova dejstva ter predlagati nove dokaze v nadaljnjih vlogah v postopku pravnega varstva. Omenjene navedbe prvega vlagatelja v vlogi z dne 15. 4. 2021 po vsebini predstavljajo nove naročnikove kršitve, pri čemer prvi vlagatelj v izpostavljeni vlogi niti ne navaja kot tudi ne dokaže, da omenjenih novih kršitev brez svoje krivde ni mogel navesti že v predrevizijskem postopku. Ker Državna revizijska komisija omenjenih prepoznih navedb prvega vlagatelja ni vsebinsko obravnavala, je kot nepotrebne zavrnila dokazne predloge izbranega ponudnika in dokazne predloge prvega vlagatelja, povezane z uporabo prenosnih ANPR kamer v sistemu, vzpostavljenem v okviru Projekta elektronsko cestninjenje – Češka.

Smiselno enako gre ugotoviti glede navedb drugega vlagatelja, ki je navedel, da »referenčni posel, na katerega se sklicuje izbrani ponudnik […] ne izpolnjuje […] vsaj 5 stacionarnih ANPR naprav, vsaj 5 stacionarnih ANPR naprav in vsaj 5 vozil opremljenih z ANPR tehnologijo«. Omenjene navedbe je drugi vlagatelj utemeljeval s sklicevanjem na dokument »Državni revizijski nadzor in cestninjenje«, ki se nanaša na sistem, vzpostavljen v okviru Projekta elektronsko cestninjenje. Drugi vlagatelj je šele v vlogi z dne 15. 4. 2021, s katero se je opredelil do navedb izbranega ponudnika (izbrani ponudnik je v postopku pravnega varstva zatrjeval in dokazoval, da omenjeni sistem izpolnjuje zahtevo glede prenosnih ANPR kamer) zatrjeval, da sporni sistem ne izpolnjuje te zahteve. Če pa bi bilo treba šteti, da drugi vlagatelj z izpostavljenimi navedbami zatrjuje tudi, da sistem, vzpostavljen v okviru Projekta elektronsko cestninjenje – Češka, ne bi izpolnjeval zahteve glede prenosnih ANPR kamer, gre ugotoviti, da drugi vlagatelj za navedeno ne navede (nobenih) pravno relevantnih dejstev, in v ta namen tudi ne predloži dokazov. Ker navedbe drugega vlagatelja v vlogi z dne 14. 4. 2021, skladno s šestim odstavkom 29. člena ZPVPJN, niso pravočasne, jih Državna revizijska komisija ni vsebinsko obravnavala, z njimi povezane dokazne predloge izbranega ponudnika in drugega vlagatelja pa je zavrnila kot nepotrebne.

Kot že navedeno, oba vlagatelja sta v postopku pravnega varstva zatrjevala, da sistem Projekta elektronsko cestninjenje – Češka uporablja nedovoljeno dodatno tehnično opremo. Vendar prvi vlagatelj v zahtevku za revizijo podane (gole) navedbe »tudi referenčni sistem Republike Češke ne izpolnjuje zahtev po neuporabi dodatne opreme«, ki predstavlja zaključek, z ničemer ne utemelji in ne navede niti katero opremo uporablja sporni sistem niti ne zatrjuje namena uporabe te opreme, prav tako umanjka dokazna podlaga v tej smeri. Dokazni predlogi prvega vlagatelja se namreč nanašajo na sistem, vzpostavljen v okviru Projekta elektronsko cestninjenje. Pri tem gre ponoviti, da je dokazni predlog z vpogledom v prispevek, objavljen na portalu rtvslo.si očitno neprimeren za dokazovanje vrste opreme, ki se uporablja v referenčnem sistemu, kot tudi za dokazovanje namena uporabe posamezne vrste opreme, kot odločilnega dejstva v zadevi. Smiselno enako gre ugotoviti glede navedb drugega vlagatelja, ki se nanašajo na uporabo dodatne tehnične opreme. Drugi vlagatelj ne navede niti katero opremo uporablja sporni sistem niti ne zatrjuje namena uporabe te opreme, prav tako umanjka dokazna podlaga v tej smeri. Drugi vlagatelj se je v zahtevku za revizijo skliceval na spletno stran, ki se nanaša izključno na sistem, vzpostavljen v okviru Projekta elektronsko cestninjenje, in kot dokaz predlagal »slike kamer z dodatno tehnično opremo iz Slovaške«, iz česar jasno izhaja, da se ta dokazila ne nanašajo na sistem, vzpostavljen v okviru Projekta elektronsko cestninjenje – Češka. Oba vlagatelja šele v vlogi, s katero sta se opredelila do navedb izbranega ponudnika (ki je zatrjeval in dokazoval, da omenjeni sistem za prepoznavo vozil ne uporablja dodatne tehnične opreme) konkretizirano zatrjujeta, da sistem, vzpostavljen v okviru Projekta elektronsko cestninjenje – Češka, ne izpolnjuje omenjene zahteve. Takšne navedbe pa skladno s šestim odstavkom 29. člena ZPVPJN niso pravočasne in jih ni dopustno vsebinsko obravnavati, s tem povezane dokazne predloge prvega in drugega vlagatelja pa gre zavrniti ne le kot prepozne, pač pa tudi kot nepotrebne. Upoštevaje navedeno in upoštevaje, da se zaradi pomanjkljive trditvene in dokazne podlage prvega in drugega vlagatelja trditveno in dokazno breme ni prevalilo na naročnika (in izbranega ponudnika), je Državna revizijska komisija zavrnila tudi dokazne predloge izbranega ponudnika, usmerjene v dokazovanje trditev, da referenčni sistem izpolnjuje sporno zahtevo. Ker vlagatelja v zahtevku za revizijo nista navedla (pravno relevantnih) dejstev, na podlagi katerih bi bilo (če bi se v postopku dokazovanja izkazala za resnična) mogoče sprejeti zaključek »da sistem Republike Češke ne izpolnjuje zahtev po neuporabi dodatne opreme«, ni mogoče ugotoviti naročnikove kršitve pri pregledu ponudbe izbranega ponudnika v delu, ki se nanaša na izpolnjevanje pogoja za sodelovanje, določenega v točki v točki 4.2 (e) 4 Navodil.

V zvezi z navedbami prvega vlagatelja, da iz »medijskih objav« izhaja, da ponujena rešitev izbranega ponudnika temelji na izkušnjah pri vzpostavitvi »elektronske vinjete na Češkem« in domnevno na Slovaškem, zato je mogoče sklepati, da ponujena rešitev izbranega ponudnika ne izpolnjuje tehničnih zahtev naročnika, gre pojasniti, da zaključkov o ponujenem predmetu javnega naročila ni mogoče delati na podlagi referenčnih poslov. Ne glede na navedeno gre še dodati, da je iz dokumenta »Opis informacijskih tehnologij in storitev za izvedbo pogodbe – Opisi opreme, materialov, drugega blaga in storitev, navedenih v ponudbi«, ki se nahaja v ponudbi izbranega ponudnika, razvidno, da izbrani ponudnik ponuja stacionarno nadzorno opremo, prenosno nadzorno opremo, mobilno nadzorno opremo in ročno nadzorno opremo.

Državna revizijska komisija navedb drugega vlagatelja, da je naročnik ponudbi izbranega ponudnika neupravičeno dodelil dodatne točke v okviru merila »Dodatni strokovni kader«, ni vsebinsko presojala. Morebitna utemeljenost teh revizijskih navedb bi narekovala ugotovitev o naročnikovi kršitvi pri ocenjevanju ponudb (naročnik izbranemu ponudniku ne bi smel dodeliti točk v okviru merila »Dodatni strokovni kader«), ki pa, glede na konkretne okoliščine primera (ko je naročnik izmed prejetih ponudb edino ponudbo izbranega ponudnika ocenil za dopustno, drugi vlagatelj pa ni uspel izkazati niti kršitev naročnika pri pregledu njegove ponudbe niti kršitev pri zaključku, da je ponudba izbranega ponudnika dopustna), ni mogla vplivati na pravni položaj drugega vlagatelja v predmetnem postopku pravnega varstva in (glede na konkretne okoliščine zahteve) ne bi mogla predstavljati kršitev, ki bi lahko bistveno vplivale na oddajo javnega naročila (prim. 16.a člen ZPVPJN).


Glede navedb prvega vlagatelja o naročnikovih kršitvah pri pregledu ponudbe drugega vlagatelja


Prvi vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da ponudba drugega vlagatelja ne izpolnjuje pogoja za sodelovanje, določenega v točki 4.2. (d) 2 Navodil, in da je neobičajno nizka. Naročnik je ponudbo drugega vlagatelja ocenil za nedopustno iz razloga neizpolnjevanja pogoja za sodelovanje, določenega v točki 4.2. (d) 1 Navodil, in nekaterih pogojev za sodelovanje, določenih v točki 4.2 (e) Navodil. Prvi vlagatelj torej v zahtevku za revizijo smiselno zatrjuje, da ponudbe drugega vlagatelja ni mogoče šteti za dopustno tudi iz razlogov, ki jih naročnik v postopku oddaje javnega naročila ni ugotovil. Državna revizijska komisija ugotavlja, da prvemu vlagatelju ni mogoče priznati aktivne legitimacije za presojo navedb, povezanih z naročnikovim ravnanjem pri pregledu ponudbe drugega vlagatelja, saj prvi vlagatelj ni izkazal, kako bi lahko domnevne naročnikove kršitve, ko ponudbe drugega vlagatelja ni označil za nedopustno tudi iz razloga neizpolnjevanja pogoja za sodelovanje, določenega v točki 4.2. (d) 2 Navodil, in razloga, povezanega z neobičajno nizko ponudbo, vplivale na njegov pravni položaj oz. kakšna škoda mu je oz. bi mu lahko nastala (prvi odstavek 14. člena ZPVPJN). Državna revizijska komisija zato izpostavljenih navedb ni vsebinsko presojala, z njimi povezane dokazne predloge prvega vlagatelja pa je zavrnila kot nepotrebne.


Zaključno


Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da prvi vlagatelj v okviru zahtevka za revizijo ni uspel izkazati naročnikovih kršitev, ko je njegovo ponudbo zavrnil kot nedopustno iz razloga preseganja zagotovljenih sredstev. Prav tako prvi vlagatelj v okviru zahtevka za revizijo ni izkazal naročnikovih kršitev pri pregledu ponudbe izbranega ponudnika in ko je izbranemu ponudniku oddal predmetno javno naročilo. Ker prvi vlagatelj v okviru zahtevka za revizijo ni uspel izkazati naročnikovih kršitev v postopku oddaje javnega naročila, je Državna revizijska komisija, na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, zahtevek za revizijo prvega vlagatelja kot neutemeljenega zavrnila.

Državna revizijska komisija nadalje ugotavlja, da drugi vlagatelj v okviru zahtevka za revizijo ni uspel izkazati naročnikovih kršitev, ko je njegovo ponudbo zavrnil kot nedopustno iz razloga, ker drugi vlagatelj s ponudbeno dokumentacijo ni izkazal izpolnjevanja pogojev za sodelovanje, določenih v točkah 4.2 (d) 1, 4.2 (e) 1, 4.2 (e) 3, 4.2 (e) 4 in 4.2 (e) 5 Navodil. Prav tako drugi vlagatelj v okviru zahtevka za revizijo ni izkazal naročnikovih kršitev pri pregledu ponudbe izbranega ponudnika in ko je izbranemu ponudniku oddal predmetno javno naročilo. Ker drugi vlagatelj v okviru zahtevka za revizijo ni uspel izkazati naročnikovih kršitev v postopku oddaje javnega naročila, je Državna revizijska komisija, na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, zahtevek za revizijo drugega vlagatelja kot neutemeljenega zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. in 4. točke izreka tega sklepa.


Prvi in drugi vlagatelj sta zahtevala povrnitev stroškov, nastalih v predrevizijskem in revizijskem postopku. Ker sta zahtevka za revizijo neutemeljena, je Državna revizijska komisija, glede na določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN, zavrnila zahtevo prvega in drugega vlagatelja za povračilo stroškov, nastalih v postopku.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 5. in 6. točke izreka tega sklepa.


Povrnitev stroškov pravnega varstva zahteva v vlogi z dne 17. 2. 2021 in v vlogi z dne 23. 2. 2021 tudi izbrani ponudnik. Čeprav je izbrani ponudnik v predmetnem postopku pravnega varstva vložil obsežni vlogi, ki ju je podprl s številnimi listinskimi dokazi (prevedenimi v slovenski jezik), je Državna revizijska komisija zahtevi izbranega ponudnika zavrnila, saj je ocenila, da v konkretnem primeru prispevek izbranega ponudnika za rešitev zadeve ni bil bistven in ni pripomogel ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve, zato stroški izbranega ponudnika niso bili potrebni (tretji in osmi odstavek 70. člena ZPVPJN).

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 7. točke izreka tega sklepa.


Pravni pouk: Zoper to odločitev je dovoljen upravni spor. Tožba se vloži neposredno pisno pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana, ali pa se mu pošlje po pošti. Rok za vložitev tožbe je 30 dni od vročitve odločitve Državne revizijske komisije.

V Ljubljani, 10. 5. 2021

Predsednica senata:
Tadeja Pušnar, univ. dipl. prav.,
članica Državne revizijske komisije





Vročiti:
– prvi vlagatelj,
– drugi vlagatelj,
– naročnik,
– izbrani ponudnik,
– MJU.

Vložiti:
v spis zadeve, tu.

Natisni stran