Na vsebino
EN
  • O DKOM
  • REVIZIJSKE ZADEVE
  • PREKRŠKOVNE ZADEVE
  • JAVNOST IN MEDIJI

    • 018-020/2021 Luka Koper, pristaniški in logistični sistem, d.d.

    Številka: 018-020/2021-16
    Datum sprejema: 3. 5. 2021

    Sklep

    Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 55. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Nine Velkavrh, kot predsednice senata, ter mag. Gregorja Šebenika in Tadeje Pušnar, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »IZBIRA IZVAJALCEV STORITEV NA TERMINALU ZA AVTOMOBILE« in na podlagi pritožbe družbe NovaCont, pretovarjanje, skladiščenje in druge poslovne storitve, d.o.o., Škocjanska pot 3, 6000 Koper – Capodistria, ki jo zastopa Godec Černeka Nemec odvetniška družba, o.p., d.o.o., Železna cesta 14, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika LUKA KOPER, pristaniški in logistični sistem, d.d., Vojkovo nabrežje 38, 6000 Koper – Capodistria (v nadaljevanju: naročnik), dne 3. 5. 2021

    odločila:



    1. Pritožba vlagatelja se zavrne kot neutemeljena.

    2. Vlagateljeva zahteva po povrnitvi stroškov, nastalih s pritožbo, se zavrne.

    Obrazložitev:

    Vlagatelj je dne 11. 1. 2021 po svojem pooblaščencu vložil Zahtevek za revizijo, v katerem zatrjuje, da je naročnik s štirimi subjekti: 1) HUMADE d.o.o., 2) RONAI d.o.o., 3) NOVIMAT d.o.o. in 4) EPADA d.o.o., dne 30. 12. 2020 (podpis s strani izvajalcev) oz. 31. 12. 2020 (podpis s strani naročnika) sklenil okvirne sporazume brez izvedbe postopka javnega naročanja, kljub temu da gre za javnega naročnika v smislu določb Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3), ki bi glede na vrednost storitev in glede na vrsto tega naročila, ki ne izpolnjuje nobene od izjem po ZJN-3, moral izvesti odprti postopek. V okvirnih sporazumih je sicer zapisano, da je naročnik izvedel postopek oddaje javnega naročila z oznako JN 238/2020, vendar so v omenjenem postopku, ki je bil objavljen na Portalu javnih naročil pod št. JN006148/2020-E01, vsi štirje izbrani ponudniki po pravnomočnosti odločitve o oddaji javnega naročila svoje ponudbe umaknili. Izbrani ponudniki namreč kljub pozivu na podpis okvirnega sporazuma, ki so ga prejeli med 9. 12. in 11. 12. 2020, niso podpisali okvirnih sporazumov in podpisanih sporazumov dostavili naročniku niti več dni po poteku 10-dnevnega roka iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila oz. naročnikovega poziva. Ker so bile torej ponudbe najkasneje z iztekom dneva 21. 12. 2020 umaknjene (ponudniki so odstopili od namere za sklenitev pogodbe), te ponudbe in postopek oddaje javnega naročila št. JN006148/2020 nista mogla biti podlaga za sklenitev spornih okvirnih sporazumov. S podpisom sporazuma po poteku roka (in po umiku prvotnih ponudb) so vsi štirje podpisniki dali nove ponudbe, ki niso bile dane v postopku, izvedenem po ZJN-3, zato za posle, ki se izvajajo na podlagi teh novih ponudb, ni bilo izvedeno javno naročilo v skladu z ZJN-3. Poleg tega se zadevni okvirni sporazumi, ki se izvajajo od 1. 1. 2021, vse od prvega dne izvajanja izvajajo na drugačen način, kot je bilo to določeno v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila št. JN006148/2020, in sicer se izvajajo v nasprotju s točko II.1 in točko V.3 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, kar pomeni, da gre po vsebini za drugo naročilo, ki nima podlage v postopku oddaje javnega naročila št. JN006148/2020. V zvezi s tem vlagatelj povzema relevantne določbe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ki opredeljujejo, na kakšen način bo naročnik oddajal posamezna naročila, ter pojasnjuje, na kakšen način je naročnik naročal predmetne storitve dne 4. 1. 2021, 5. 1. 2021 in 7. 1. 2021. Vlagatelj še dodaja, da ponudnik Ronai d.o.o. ne razpolaga z zadostnimi kadrovskimi kapacitetami za izvajanje posameznih naročil v obsegu, kakor je predvidel naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, poleg tega navedeni ponudnik več kot 70% prejetih naročil oddaja v podizvajanje, kar je v nasprotju z zahtevo iz točke I.4.3 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. Vlagatelj predlaga, da naročnik oz. Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodi in odloči, da mora naročnik odpraviti ugotovljene kršitve tako, da izvede postopek oddaje javnega naročila v skladu z določbami ZJN-3, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka.

    Naročnik je vlagatelja z dopisom z dne 13. 1. 2021 seznanil z ugotovitvijo, da se zahtevek za revizijo nanaša na očitke sklenitve in izvajanja štirih pogodb oz. okvirnih sporazumov, zaradi česar znaša taksa skupno 8.000,00 EUR, vlagatelj pa je predložil potrdilo o plačilu takse zgolj v višini 1.000,00 EUR. Naročnik je vlagatelja zato pozval, naj dopolni svoj zahtevek za revizijo na način, da dostavi potrdilo o plačilu takse, iz katerega je razvidno, da je taksa v ustrezni višini, torej 8.000,00 EUR plačana na dan vložitve zahtevka za revizijo.

    Vlagatelj je z vlogo z dne 19. 1. 2021, poimenovano Dopolnitev zahtevka za revizijo, prerekal višino takse, kot jo je določil naročnik, vendar je kljub temu iz previdnosti dne 18. 1. 2021 doplačal takso v višini 7.000,00 EUR in v zvezi s tem priložil ustrezno potrdilo.

    Naročnik je s Sklepom o zavrženju zahtevka za revizijo z dne 22. 1. 2021 zavrgel vlagateljev zahtevek za revizijo in zavrnil njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Naročnik je vlagateljev zahtevek za revizijo zavrgel iz 3 razlogov:
    - ker iz vlagateljeve dopolnitve zahtevka za revizijo izhaja, da je vlagatelj takso v višini 7.000,00 EUR doplačal na dan 18. 1. 2021, kar pa ni najkasneje na dan vložitve zahtevka za revizijo, tj. dne 11. 1. 2021,
    - ker vlagatelj ni izkazal drugega elementa aktivne legitimacije, in sicer možnosti nastanka škode, ter
    - ker naročnik ni zavezan postopati po ZJN-3 pri izvajanju naročila »IZBIRA IZVAJALCEV STORITEV NA TERMINALU ZA AVTOMOBILE«, saj ne gre za naročanje blaga, storitve ali gradnje, namenjene za izvajanje ene od dejavnosti iz 13. do 19. člena ZJN-3 (konkretneje 17. člena ZJN-3).

    Glede prvega razloga za zavrženje naročnik pojasnjuje,
    - da je vlagatelj zahtevku za revizijo priložil potrdilo o plačilu takse v višini 1.000,00 EUR;
    - da v obravnavani zadevi znaša taksa v zvezi z očitki sklenitve štirih pogodb – okvirnih sporazumov brez izvedbe postopka javnega naročanja 4.000,00 EUR (tj. 4 krat po 1.000,00 EUR), v zvezi z očitki izvajanja (oddajanja posameznih naročil) po štirih pogodbah – okvirnih sporazumih pa prav tako 4.000,00 EUR (tj. 4 krat po 1.000,00 EUR), kar skupno znaša 8.000,00 EUR;
    - da je vlagatelja pozval, naj dopolni svoj zahtevek za revizijo na način, da dostavi potrdilo o plačilu takse, iz katerega je razvidno, da je taksa v ustrezni višini, torej 8.000,00 EUR plačana najkasneje na dan vložitve zahtevka za revizijo;
    - da iz dopolnitve zahtevka za revizijo izhaja, da je vlagatelj takso v višini 7.000,00 EUR (do)plačal na dan 18. 1. 2021, kar pa ni najkasneje na dan vložitve zahtevka za revizijo.
    Na vlagateljev očitek, da se njegov zahtevek za revizijo nanaša na eno vprašanje, tj. opustitev objave obvestila o naročilu v skladu z ZJN-3, ZPVPJN pa za posamezen postopek pravnega varstva omogoča odmero le ene takse, naročnik odgovarja, da je vlagatelju pravno varstvo, skladno z drugim odstavkom 5. člena ZPVPJN, zagotovljeno zoper pogodbo (smiselno okvirni sporazum) brez izvedbe postopka javnega naročanja, zato gre v obravnavani zadevi za več ločenih zahtevkov, ki jih je vlagatelj »pro forma« združil v en zahtevek za revizijo, posledično pa znaša vlagateljeva taksna obveznost 4 krat po 1.000,00 EUR, torej skupno 4.000,00 EUR. Na vlagateljev očitek, da ne razume ločene takse tudi za primere očitanih kršitev v zvezi z izvajanjem okvirnega sporazuma, naročnik odgovarja, da tudi ZPVPJN ureja ločeno pravno varstvo zoper sklenitev pogodbe brez izvedbe postopka javnega naročanja (drugi odstavek 5. člena ZPVPJN) in ločeno pravno varstvo v zvezi z oddajo posameznih naročil na podlagi sklenjenega okvirnega sporazuma (tretji odstavek 5. člena ZPVPJN), zaradi česar je njegov poziv povsem skladen z ZPVPJN. Na vlagateljev očitek, da izvajanja pogodb oz. okvirnih sporazumov ne izpodbija kot samostojnih kršitev, naročnik odgovarja, da to ne drži, saj vlagatelj v zahtevku za revizijo jasno uveljavlja »izvajanje« posameznih naročil v nasprotju z določbami dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila in »izvajanje« brez podlage v postopku oddaje javnega naročila. Glede vlagateljevega očitka, da takso v posameznem primeru določi naročnik, naročnik navaja, da ZPVPJN ne nalaga dolžnostnega ravnanja naročniku v primeru, ko se v zahtevku za revizijo uveljavlja kršitev v obliki sklenitve pogodbe – okvirnega sporazuma brez izvedbe postopka javnega naročanja; dolžnostno ravnanje določitve takse s strani naročnika velja izključno v primeru ravnanj naročnika v zvezi s postopki javnega naročanja. Naročnik še navaja, da njegov poziv k dopolnitvi zahtevka za revizijo nikakor ne predstavlja določitve takse za predmetni postopek, ampak poziv skladno s četrtim odstavkom 26. člena ZPVPJN.

    Glede drugega razloga za zavrženje, tj. da vlagatelj ni izkazal možnosti nastanka škode kot drugega elementa aktivne legitimacije, naročnik pojasnjuje, da vlagatelj ne more uveljavljati (domnevnih) objektivnih naročnikovih kršitev pravil javnega naročanja, ki neposredno ne posegajo v položaj ponudnika v postopku oddaje javnega naročila tako, da mu onemogočajo oz. otežujejo sodelovanje v postopku. Pri presoji aktivne legitimacije je treba upoštevati konkretno (obstoječe) naročilo, kar z drugimi besedami pomeni, da v primeru, ko je zahtevek za revizijo vložen zoper sklenitev pogodb – okvirnih sporazumov oz. oddajo posameznih naročil, se mora škoda odražati v nezmožnosti pridobitve konkretnega naročila, zato utemeljevanje aktivne legitimacije z okoliščino, da bi lahko kot ponudnik oddal naročilo v domnevno novem objavljenem javnem naročilu, ne pride v poštev. Naročnik še pojasnjuje, da da je bila vlagateljeva ponudba v postopku oddaje javnega naročila št. JN006148/2020-E01 pravnomočno zavrnjena kot nedopustna in vlagatelj v zvezi s predmetnimi okvirnimi sporazumi v nobenem primeru ne more biti niti potencialno sklenitelj niti prejemnik posameznega naročila na podlagi predmetnih okvirnih sporazumov. Naročnik še dodaja, da je bila dopustnost ponudb štirih ponudnikov pravnomočno ugotovljena, očitan umik ponudb pa na dopustnost ponudb in pravnomočno odločitev naročnika ne vpliva. Naročnik dalje navaja, da vlagatelj tudi ni aktivno legitimiran za zatrjevanje kršitev izvajanja naročil (oddaje posameznih naročil) v nasprotju z določbami dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila št. JN006148/2020-E01, saj ni sklenitelj okvirnega sporazuma. Poleg tega je pravno varstvo v predrevizijskem in revizijskem postopku zagotovljeno le pri izvajanju tistih okvirnih sporazumov, ki so sklenjeni z večjim številom ponudnikov in v katerih niso opredeljeni vsi pogodbeni pogoji in je vrednost posameznih naročil enaka ali višja od vrednosti, od katere dalje je treba javno naročilo poslati v objavo Uradu za publikacije Evropske unije, v konkretnem primeru pa ne gre za tako izvajanje okvirnih sporazumov, zato je pravno varstvo pri oddaji teh naročil zagotovljeno le v sodnem postopku. Naročnik še navaja, da mu vlagatelj v zvezi z očitki izvajanja posameznih naročil v nasprotju z določbami dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila št. JN006148/2020-E01 ne očita kršitev določb ZJN-3, temveč mu očita kršitev sklenjenih pogodb – okvirnih sporazumov, pri čemer pa sam sploh ni sklenitelj katerega koli okvirnega sporazuma, poleg tega pa se spori oz. kršitve, ki izvirajo iz pogodb obligacijskega prava, rešujejo pred stvarno pristojnim sodiščem splošne pristojnosti, zato revizijske navedbe o (domnevni) kršitvi okvirnih sporazumov ne morejo biti predmet tega predrevizijskega in revizijskega postopka.

    Glede tretjega razloga za zavrženje naročnik uvodoma poudarja, da je potrebno presoditi, ali je pridobitna dejavnost pretovora, ki jo sam zagotavlja in v zvezi s katero naroča komercialne storitve, ki so predmet okvirnih sporazumov, namenjena oz. pomeni dejavnost v zvezi z izkoriščanjem geografskega območja za namen zagotavljanja pristaniške infrastrukture ali druge infrastrukture terminalov prevoznikom po morju, kot jo ureja 17. člen ZJN-3. Naročnik pojasnjuje, da je organiziran kot delniška družba, ki opravlja pridobitno dejavnost in ena izmed pridobitnih dejavnosti je tudi dejavnost pretovora. S storitvami, ki so predmet okvirnih sporazumov in ki so namenjene izvajanju pretovora, se ne zagotavlja gospodarska javna služba, kot jo opredeljuje 43. člen Pomorskega zakonika (Uradni list RS, št. 26/01 z dne 12. 4. 2001 s sprem; v nadaljevanju: PZ). Naročnik v konkretnem primeru za izvajanje svoje pridobitne dejavnosti pretovora naroča izvajanje komercialnih storitev na terminalu za avtomobile za ladijski del in premike vozil na terminalu, pri čemer so obseg, potrebe in trajanje storitev odvisne od naročil agentov in špediterjev, te pa od prihoda ladij v tovorno pristanišče in prostih privezov za ladje v tovornem pristanišču, ki ga upravlja naročnik. Gre torej za izvajanje pridobitne dejavnosti naročnika z uporabo komercialnih storitev, ki so predmet okvirnih sporazumov in jih je potrebno izvesti ob prihodu tovorne ladje z vozili v pristanišče ali pa storitve, potrebne za premike vozil na skladiščnih površinah in med skladiščnimi površinami. Za izvajanje storitev morajo izvajalci zagotoviti tudi lastne premične kapacitete (vozila – kombije, osebna vozila in osebje). Pri naročenih storitvah, ki so predmet okvirnih sporazumov, gre tako za storitve, ki so namenjene izključno tržni dejavnosti pretovora, glede katerih je jasno, da določbe 17. člena ZJN-3 ne veljajo, saj ne veljajo za industrijske in poslovne dejavnosti, ki jih naročnik opravlja v pogojih proste konkurence na trgu. Pri izbiri izvajalcev storitev na terminalu za avtomobile nikakor ne gre za zagotavljanje infrastrukture v obmorskih pristaniščih ali druge infrastrukture terminalov prevoznikom po morju, ampak gre za naročilo storitev, ki so povezane izključno z izvajanjem industrijske dejavnosti pretovora. Naročnik dalje pojasnjuje pojem pristaniške infrastrukture in se v zvezi s tem sklicuje na 32. člen PZ ter dodaja, da so kot pristaniška infrastruktura opredeljeni le objekti, ki po namenu služijo nemotenemu izvajanju pristaniške dejavnosti. Naročnik še poudarja, da je potrebno razlikovati med pristaniško infrastrukturo, ki je namenjena javnemu prometu, in pristaniško infrastrukturo, ki ni namenjana za javni promet, ter pojasnjuje, da komercialnih storitev, ki so predmet okvirnih sporazumov, ni mogoče subsumirati pod pojem pristaniške infrastrukture, namenjene za javni promet, zaradi česar naročnik pri njihovem naročilu ni zavezan k upoštevanju določb ZJN-3, ki se nanašajo le na zagotavljanje pristaniške infrastrukture za javni promet. V zvezi z navedenim se naročnik sklicuje na sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. PR 1713/2017-2409 z dne 15. 11. 2018, in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. PRp 44/2019 z dne 25. 4. 2019. Za konec naročnik še dodaja, da je konkretno javno naročilo, katerega predmet je izbira izvajalcev storitev na terminalu za avtomobile, javno objavil na Portalu javnih naročil v smislu načela transparentnosti, z namenom pridobitve čim širšega kroga zainteresiranih ponudnikov, čeprav k temu ni zavezan.

    Vlagatelj je dne 27. 1. 2021 pravočasno vložil Pritožbo in predlagal, da Državna revizijska komisija pritožbi ugodi, razveljavi naročnikov Sklep o zavrženju zahtevka za revizijo z dne 22. 1. 2021 ter vlagateljev zahtevek za revizijo z dne 11. 1. 2021 (primarno) sprejme v obravnavo oz. ga (podredno) vrne naročniku v odločanje v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZPVPJN, zahteva pa tudi povrnitev stroškov pravnega varstva.

    Glede prvega razloga za zavrženje, vezanega na plačilo takse, vlagatelj navaja, da se vsi štirje okvirni sporazumi nanašajo na izvajanje istega javnega naročila, tj. naročila storitev na terminalu za avtomobile, in gre torej za en pravni posel – za eno naročilo zagotavljanja storitev na terminalu za avtomobile v določenem obdobju oz. za en okvirni sporazum, sklenjen med enim naročnikom in štirimi izvajalci. Ker gre za sklenitev pogodbe (okvirnega sporazuma) za eno javno naročilo, je naročnik kršitev ZJN-3 storil s tem, ko za to (eno) naročilo ni objavil obvestila o javnem naročilu, na to pa dejstvo, da je za naročilo okvirni sporazum sklenil s štirimi subjekti, ne more imeti nobenega vpliva. Zakonitost ravnanj naročnika (sklenitev okvirnega sporazuma s štirimi subjekti in izvajanje tega sporazuma s temi štirimi subjekti), ki jih vlagatelj izpodbija v skladu s prvim odstavkom 5. člena ZPVPJN, je torej odvisna od presoje enega vprašanja – ali je naročnik v nasprotju z ZJN-3 opustil izvedbo enega postopka javnega naročanja. Vlagatelj bi v okviru postopka oddaje javnega naročila z objavo obvestila, ki bi ga naročnik moral enotno izvesti ne glede na število ponudnikov, s katerimi bi sklenil okvirni sporazum, lahko oddal eno ponudbo in pridobil le eno naročilo oz. bi sklenil le en okvirni sporazum, kar pa je le še dodaten argument v prid stališču, da je za pravno varstvo svojih pravic dolžan plačati le eno takso. Za posamezen postopek pravnega varstva je mogoče odmeriti le eno takso v skladu z 71. členom ZPVPJN. Navedeno velja npr. pri izpodbijanju odločitve o oddaji naročila s sklenitvijo okvirnega sporazuma ne glede na to, koliko skleniteljev okvirnega sporazuma je naročnik z odločitvijo izbral, kot tudi v primeru, ko vlagatelj izpodbija določbe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, kjer se ravno tako plača enotna taksa ne glede na to, koliko določb dokumentacije vlagatelj izpodbija. Nerazumno pa je nadaljnje stališče naročnika, da bi vlagatelj moral plačati ne le ločeno takso za sklenitev okvirnega sporazuma z vsakim izmed štirih gospodarskih subjektov, kar bi sicer moralo biti predmet enega postopka oddaje javnega naročila, temveč celo ločeno takso za vsako dejanje izvajanja okvirnega sporazuma oz. vsako posamezno naročilo po okvirnem sporazumu. Vlagatelj izpostavlja, da nikjer v zahtevku za revizijo ni navedel, da zahteva ugotovitev nezakonitosti oddaje posameznih naročil, niti pravnega varstva v takem primeru v skladu s tretjim odstavkom 5. člena ZPVPJN nima, zato oddaja posameznih naročil ne more biti predmet ločenega revizijskega postopka, posledično pa tudi ne ločene odmere takse. Navedbe v zahtevku za revizijo v zvezi z izvajanjem okvirnega sporazuma so bile podane kot argument in dokaz, da izpodbijano javno naročilo nima podlage v predhodno izvedenem postopku oddaje javnega naročila »IZBIRA IZVAJALCEV STORITEV NA TERMINALU ZA AVTOMOBILE«, ne glede na to, da se naročnik na to javno naročilo v okvirnih sporazumih sklicuje.

    Vlagatelj dalje navaja, da iz petega odstavka 71. člena ZPVPJN izhaja obveznost naročnika, da v vsakem konkretnem primeru določi višino takse, ni pa dolžan vlagatelj sam ugotoviti višino takse. Če velja, da napačen pravni pouk ne more iti v škodo vlagatelju, še toliko bolj velja, da vlagatelj ne more trpeti škodljivih posledic, če mu naročnik pravnega pouka sploh ne da, kakor v zadevnem primeru. Naročnikovo stališče, da je v skladu z ZPVPJN sicer zavezan določiti takso za revizijo v vseh primerih, razen v primeru, ko v nasprotju z zakonom sploh ne objavi javnega naročila, je povsem zgrešeno in bi v primeru sprejetja takega stališča bilo naročniku omogočena zloraba procesnih pravil pravnega varstva v postopkih javnega naročanja. ZPVPJN ne vsebuje podlage, da v primeru, kot je zadevni, naročniku ne bi bilo potrebno določiti višine takse. V konkretnem primeru, ko je naročnik pogodbe sklenil in jih izvaja brez predhodno izvedenega postopka oddaje javnega naročila, se vlagatelj ni mogel na noben način seznaniti z višino takse, kot jo je določil naročnik (8.000,00 EUR), vse do prejema poziva k dopolnitvi z dne 13. 1. 2021. Naročnik je v konkretnem primeru s pozivom na dopolnitev takso za predmetni postopek šele določil. Glede na navedeno bi v konkretnem primeru, tudi če bi taksa dejansko morala znašati več kot 1.000,00 EUR (pa ne znaša), naročnik moral vlagatelja pozvati na doplačilo takse in ne na predložitev potrdila, da je bila ta višja taksa plačana že ob vložitvi zahtevka za revizijo. Tako bi naročnik tudi moral sprejeti kot ustrezno predložitev potrdila o (do)plačilu takse z datumom plačila po datumu prejema poziva na dopolnitev.

    Glede drugega razloga za zavrženje, tj. neobstoja aktivne legitimacije, vlagatelj navaja, da je v zahtevku za revizijo izkazal možnost nastanka škode, saj je navedel, da je naročnik s kršitvami zakona, tj. s podpisom okvirnih sporazumov brez izvedbe postopka po ZJN-3, vlagatelju preprečil pridobitev javnega naročila storitev na terminalu za avtomobile. Če bi naročnik ravnal zakonito, bi moral po ugotovitvi, da so izbrani ponudniki v predhodnem postopku svoje ponudbe umaknili, objaviti novo javno naročilo, v okviru katerega bi imel možnost oddaje ponudbe tudi vlagatelj, ki bi ponudbo v tem postopku tudi oddal. Vlagatelj še dodaja, da je v predhodnem odprtem postopku za isti predmet tudi sam oddal ponudbo, vendar je bila ta zavrnjena le zato, ker vlagatelj zaradi tehničnih težav s portalom eJN ni pravočasno oddal vseh dokumentov, ki jih je naročnik zahteval v dopolnitev. Vlagatelj dalje navaja, da so navedbe naročnika o tem, da vlagatelj ni aktivno legitimiran za izpodbijanje oddaje posameznih naročil na podlagi okvirnega sporazuma, irelevantne, saj vlagatelj ne izpodbija in ne zahteva razveljavitve odločitve o oddaji posameznih naročil.

    Glede tretjega razloga za zavrženje, tj. da ne gre za postopek po ZJN-3, vlagatelj navaja, da je naročnikova interpretacija določbe 17. člena ZJN-3 napačna in v nasprotju z Direktivo 2014/25/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014. Naročnik potrjuje, da se dejavnost, ki je predmet okvirnih sporazumov, izvaja v okviru njegove dejavnosti upravljanja s pristaniščem. V okviru te dejavnosti naročnik ponuja odplačne storitve drugim subjektom, te storitve pa naroča pri izvajalcih okvirnih sporazumov. Kot upravljavec pristanišča ima naročnik edini pravico in možnost ponujati storitve pretovora agentom in špediterjem, gre torej za izključno pravico naročnika, ki jo je pridobil na podlagi pravice do izkoriščanja geografskega prostora za namen zagotavljanja infrastrukture v obmorskih pristaniščih. Naročnik napačno predstavi svojo dejavnost pretovora, za katero navaja, da jo opravlja v pogojih proste konkurence na trgu z drugimi subjekti. Dejavnost pretovora lahko kot upravljavec pristanišča izvaja izključno naročnik. Vlagatelj se v zvezi z navedenim sklicuje na Uredbo o upravljanju koprskega tovornega pristanišča, opravljanju pristaniške dejavnosti, podelitvi koncesije za upravljanje, vodenje, razvoj in redno vzdrževanje pristaniške infrastrukture v tem pristanišču (Uradni list RS, št. 71/08 s sprem.). Naročnik je dolžan upoštevati pravila javnega naročanja pri vseh naročilih v okviru svoje dejavnosti, povezane z izkoriščanjem geografskega prostora, ne pa le za tista naročila, ki so povezana z zagotavljanjem pristaniške infrastrukture. Nesporno je namreč, da je naročnik edini, ki lahko izkorišča geografski prostor pristanišča, dejavnost pretovora, ki je predmet spornih okvirnih sporazumov, pa je tista, ki je v zvezi s tem izkoriščanjem geografskega območja, saj je pravico opravljanja teh dejavnosti naročnik pridobil s koncesijsko pogodbo. Vlagatelj izpostavlja še določbe točke (20) uvodnih pojasnil k Direktivi 2014/25/EU Evropskega parlamenta in Sveta ter v zvezi s tem poudarja, da je v konkretnem primeru naročnik pridobil izključne pravice na podlagi 997. člena PZ in torej ni bil izbran na podlagi transparentnega postopka, v katerem bi imeli možnost enakopravno nastopati vsi subjekti. Vlagatelj se sklicuje še na odločitev sodišča EU v zadevi C-701/15.

    Naročnik se je z dopisom z dne 1. 2. 2021 opredelil do navedb v vlagateljevi pritožbi ter istega dne Državni revizijski komisiji v skladu s 53. členom ZPVPJN odstopil pritožbo in dokumentacijo o postopku javnega naročanja skupaj z dokumentacijo iz predrevizijskega postopka. Naročnik je v Opredelitvi do pritožbe v zvezi z neobstojem aktivne legitimacije ponovno poudaril, da vlagatelj ne zatrjuje nezmožnost pridobitve konkretnega naročila, ampak zatrjuje, da bi lahko v novem postopku javnega naročila oddal ponudbo, zaradi česar ne izkazuje drugega elementa aktivne legitimacije, saj ne zatrjuje, da bi bilo konkretno javno naročilo oddano prav njemu. Naročnik je še dodal, da so navedbe vlagatelja o domnevnem umiku ponudb brezpredmetne in neutemeljene, saj so okvirni sporazumi sklenjeni na podlagi ponudb, ki so jih izvajalci oddali v postopku javnega naročanja št. JN006148/2020-E01.

    Naročnik je Državni revizijski komisiji na njen poziv dne 18. 2. 2021 posredoval dodatno dokumentacijo o postopku javnega naročanja št. JN006148/2020-E01. Hkrati je v dopisu pojasnil, da so bili izbrani ponudniki dvakrat pozvani k sklenitvi okvirnega sporazuma, in sicer prvič dne 9. 12. 2020, ko so izbrani ponudniki tudi istega dne na sedežu naročnika prevzeli okvirni sporazum, ter drugič dne 29. 12. 2020, ko je bil izbranim ponudnikom po elektronski pošti posredovan dopolnjen okvirni sporazum. Okvirni sporazumi so bili nato s strani izbranih ponudnikov podpisani dne 30. 12. 2020, s strani naročnika pa dne 31. 12. 2020. Naročnik je dalje pojasnil, da so bili izbrani ponudniki ponovno pozvani k podpisu okvirnega sporazuma, ker so nekaj dni po prejemu prvega poziva z dne 9. 12. 2020 in pred potekom 10-dnevnega roka od poziva naročniku sporočili, da okvirnih sporazumov ne želijo oz. ne morejo skleniti, saj so jim zavarovalnice podale končne ponudbe za sklenitev zavarovanja civilne odgovornosti za kritje škode, nastale tretjim osebam (ki je ena od njihovih obvez po osnutkih okvirnih sporazumov), za bistveno višjo premijo, kot so jo sicer plačevali do sedaj in kot je bila zadnja ponudba zavarovalnic, ki je bila podlaga za njihovo prijavo na predmetno javno naročilo, česar pa ekonomsko niso bili zmožni. Bistveno povišanje premije, s katerim so se soočili pri končnih ponudbah zavarovalnic, je znašalo namreč skoraj dvakratnik premije (iz okoli 55.000 EUR na okoli 95.000 EUR) in je tako privedlo do ekonomske nevzdržnosti ponujenih cen. Tudi naročnik sam je pri določitvi maksimalno zagotovljenih sredstev izhajal iz predpostavke višine premij, ki so in bodo primerljive dotedanjim, in ni predvidel niti ni pričakoval, da bodo izvajalci naknadno lahko soočeni z bistveno povišanimi premijami. Naročnik je tako skladno s tretjo točko prvega odstavka 95. člena ZJN-3 proučil možnost, če bi sam sklenil zahtevana zavarovanja za vse izbrane ponudnike pod ugodnejšimi pogoji, kot je končno ponudbo od zavarovalnic pridobil vsak izmed izbranih ponudnikov, in zahteval povračilo premije od izbranih ponudnikov ter posledično ustrezno spremenil oz. dopolnil določilo 18. člena okvirnega sporazuma z omenjeno možnostjo. Skladno z navedenim je naročnik s pozivom z dne 29. 12. 2020 posredoval izbranim ponudnikom dopolnjen okvirni sporazum in jih pozval k njegovemu podpisu, ta datum pa je tudi dejansko relevanten za začetek teka 10-dnevnega roka iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila za dostavo podpisanih okvirnih sporazumov. Naročnik namreč zaradi spremenjenih okoliščin pred potekom 10-dnevnega roka od prvega poziva ni več zahteval vrnitve prvotno posredovanih okvirnih sporazumov in je prvi poziv tako zaradi spremenjenih okoliščin v tej zvezi postal brezpredmeten. Izbrani ponudniki pa so pravočasno (znotraj roka 10 dni od prejema drugega poziva) podpisali in poslali naročniku podpisan dopolnjen okvirni sporazum, zaradi česar ni možno govoriti o domnevnem umiku ponudb. Skladno z navedenim gre za okvirne sporazume, sklenjene na podlagi postopka JN006148/2020-E01 in ne brez izvedbe postopka javnega naročanja.

    Vlagatelj se je do vloge naročnika z dne 1. 2. 2021 in do vloge naročnika z dne 18. 2. 2021 opredelil z vlogama z dne 2. 3. 2021.

    Dne 18. 3. 2021 je vlagatelj Državni revizijski komisiji posredoval vlogo, v kateri navaja razloge o tem, da je Luka Koper d.d. naročnik (tudi) na t.i. splošnem področju.

    Po pregledu dokumentacije ter navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

    Da bi naročnik sprejel zahtevek za revizijo v (vsebinsko, meritorno) obravnavo, morajo biti skladno z drugim odstavkom 26. člena ZPVPJN izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 26. člena ZPVPJN, in sicer je to odvisno od tega, ali je bil zahtevek za revizijo vložen pravočasno, ali vsebuje vse obvezne sestavine iz 15. člena ZPVPJN, ali ga je vložila aktivno legitimirana oseba iz 14. člena ZPVPJN, ali ne obstajajo omejitve iz 16. člena ZPVPJ ter ali je dopusten. Če naročnik ugotovi, da niso izpolnjeni procesni pogoji iz prve, tretje, četrte ali pete alineje prvega odstavka 26. člena ZPVPJN, zahtevek za revizijo s sklepom zavrže. Enako ravna naročnik, če ugotovi, da zahtevek za revizijo ne vsebuje vseh obveznih sestavin iz prvega odstavka 15. člena tega zakona in manjkajoče sestavine niso razvidne iz vsebine dokumentacije o postopku oddaje javnega naročila, vlagatelj pa kljub naročnikovemu pozivu svojega zahtevka v treh delovnih dneh (ustrezno) ne dopolni. Zoper sklep o zavrženju zahtevka za revizijo lahko vlagatelj vloži pritožbo (prim. tretji, četrti in peti odstavek 26. člena ZPVPJN).

    Predmet zadevnega pritožbenega postopka je preverjanje zakonitosti naročnikove odločitve o zavrženju zahtevka za revizijo. Kot je razvidno iz odstopljene dokumentacije, je naročnik zahtevek za revizijo zavrgel iz treh razlogov, in sicer 1) zaradi pomanjkanja vlagateljeve aktivne legitimacije, 2) ker je vlagatelj zahtevku za revizijo priložil potrdilo o plačilu takse, iz katerega ni razvidno, da je bila taksa v ustrezni višini plačana najkasneje na dan vložitve zahtevka za revizijo ter 3) ker v obravnavani zadevi ne gre za javno naročilo v skladu z določbami ZJN-3. Vlagatelj v pritožbi vsem naštetim ugotovitvam naročnika nasprotuje.

    Državna revizijska komisije je najprej obravnavala pritožbeni očitek, vezan na neobstoj vlagateljeve aktivne legitimacije. Da bi Državna revizijska komisija lahko ugotovila, ali je omenjena procesna predpostavka izpolnjena, je morala najprej ugotoviti dejansko stanje v obravnavani zadevi.

    Med strankama je nesporno:
    - da je naročnik na Portalu javnih naročil dne 6. 10. 2020 pod št. objave JN006148/2020-E01 objavil obvestilo o naročilu »IZBIRA IZVAJALCEV STORITEV NA TERMINALU ZA AVTOMOBILE«;
    - da je naročnik dne 26. 11. 2020 sprejel Odločitev o oddaji javnega naročila, št. JN 238/2020, s katero je odločil, da se javno naročilo »IZBIRA IZVAJALCEV STORITEV NA TERMINALU ZA AVTOMOBILE« odda ponudnikom: 1) HUMADE d.o.o., 2) RONAI d.o.o., 3) NOVIMAT d.o.o. in 4) EPADA d.o.o.;
    - da je navedena odločitev postala pravnomočna dne 9. 12. 2020;
    - da je naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila na str. 39 določil, da »bodo izbrani ponudniki po pravnomočnosti odločitve o oddaji javnega naročila pozvani k podpisu okvirnega sporazuma; če ponudnik v roku 10 koledarskih dni od prejema poziva naročnika k sklenitvi okvirnega sporazuma naročniku ne bi dostavil z njegove strani podpisanega okvirnega sporazuma, bo naročnik upošteval, da je izbrani ponudnik odstopil od namere za sklenitev okvirnega sporazuma; v takem primeru naročnik unovči dano zavarovanje za resnost ponudbe; v vsakem primeru se upošteva, da je okvirni sporazum sklenjen pod odložnima pogojema, ki morata biti izpolnjena kumulativno, in sicer: predložitve finančnega zavarovanja za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti ter predložitve kopije zavarovalne police za zavarovanje civilne odgovornosti«;
    - da je naročnik ponudnike 1) HUMADE d.o.o., 2) RONAI d.o.o., 3) NOVIMAT d.o.o. in 4) EPADA d.o.o. dne 9. 12. 2020 pozval k sklenitvi okvirnih sporazumov;
    - da nobeden od navedenih ponudnikov v roku 10 koledarskih dni od prejema poziva naročniku ni dostavil podpisanega okvirnega sporazuma;
    - da je naročnik z omenjenimi subjekti dne 31. 12. 2020 sklenil okvirne sporazume št. JN 238/2020, katerih predmet je izvajanje storitev na terminalu za avtomobile v tovornem pristanišču Koper.

    Med strankama je sporno, ali podlago za sklenitev spornih okvirnih sporazumov predstavlja pravnomočno končan postopek oddaje javnega naročila »IZBIRA IZVAJALCEV STORITEV NA TERMINALU ZA AVTOMOBILE«, objavljen na Portalu javnih naročil pod št. objave JN006148/2020-E01, oziroma pravnomočna odločitev o oddaji javnega naročila, sprejeta v tem postopku, kot zatrjuje naročnik, ali pa so bili ti okvirni sporazumi sklenjeni brez izvedbe postopka javnega naročanja, čeprav bi ga naročnik v skladu z ZJN-3 moral izvesti, kot zatrjuje vlagatelj.

    Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da vlagatelj v predmetnem postopku uveljavlja kršitev naročnika v obliki opustitve izvedbe postopka javnega naročanja, čeprav bi ga v skladu z ZJN-3 moral izvesti, oziroma opustitve objave obvestila o naročilu, posledica te opustitve pa naj bi bili nezakonito sklenjeni okvirni sporazumi ter nezakonito izvedena posamezna naročila. Vlagatelj torej uveljavlja pravno varstvo v skladu z drugim odstavkom 5. člena ZPVPJN, ki določa, da je pravno varstvo, kadar naročnik sklene pogodbo brez izvedbe postopka javnega naročanja, čeprav bi ga po zakonu, ki ureja javno naročanje, moral izvesti, zagotovljeno v predrevizijskem, revizijskem in sodnem postopku. Državna revizijska komisija tako pritrjuje vlagatelju, da je potrebno navedbe v zahtevku za revizijo v zvezi z »izvajanjem posameznih naročil na podlagi sklenjenih okvirnih sporazumov« razumeti zgolj kot dodaten argument, da naj sklenjeni okvirni sporazumi ne bi imeli podlage v pravnomočno končanem postopku oddaje javnega naročila št. JN006148/2020-E01. Posledično ne drži ugotovitev naročnika, da vlagatelj s svojim zahtevkom za revizijo izpodbija »sklenitev štirih okvirnih sporazumov« in »izvajanje štirih pogodb«, sklenjenih na podlagi teh spornih okvirnih sporazumov, ter da gre v obravnavani zadevi za več ločenih zahtevkov, ki jih je vlagatelj pro forma združil v en zahtevek za revizijo.

    Vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja, da je potrebno v obravnavani zadevi – upoštevaje zgoraj citirano določbo dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila glede »domneve umika ponudb« ter dejstvo, da nobeden od štirih ponudnikov v roku 10 koledarskih dni od prejema poziva naročniku ni dostavil podpisanega okvirnega sporazuma – šteti, da so ti ponudniki svoje ponudbe umaknili. Po vlagateljevem mnenju so s podpisom okvirnih sporazumov po poteku roka in s tem po umiku prvotnih ponudb, vsi štirje podpisniki dali nove ponudbe, ki niso bile dane v postopku, izvedenem po ZJN-3, zaradi česar je potrebno šteti, da so bili sporni okvirni sporazumi sklenjeni brez izvedbe postopka oddaje javnega naročila. Naročnik po drugi strani pojasnjuje, da so bili izbrani ponudniki dvakrat pozvani k sklenitvi okvirnega sporazuma, in sicer prvič dne 9. 12. 2020, ko so na sedežu naročnika prevzeli okvirni sporazum, ter drugič dne 29. 12. 2020, ko je bil izbranim ponudnikom po elektronski pošti posredovan dopolnjen okvirni sporazum, in sicer je bil dopolnjena določba 18. člena okvirnega sporazuma, ki se nanaša na zavarovanje civilne odgovornosti za kritje škode, nastale tretjim osebam. Izbrani ponudniki so namreč nekaj dni po prejemu prvega poziva z dne 9. 12. 2020 naročniku sporočili, da okvirnih sporazumov ne morejo skleniti, saj so jim zavarovalnice podale končne ponudbe za sklenitev zavarovanja civilne odgovornosti za kritje škode, nastale tretjim osebam (ki je ena od njihovih obvez po osnutkih okvirnih sporazumov), za bistveno višjo premijo, kot so jo sicer plačevali do sedaj in kot je bila zadnja ponudba zavarovalnic, ki je bila podlaga za njihovo prijavo na predmetno javno naročilo, česar pa ekonomsko niso bili zmožni. Naročnik je zato proučil možnost, da bi sam sklenil zahtevana zavarovanja za vse izbrane ponudnike pod ugodnejšimi pogoji, kot je končno ponudbo od zavarovalnic pridobil vsak izmed izbranih ponudnikov, in zahteval povračilo premije od izbranih ponudnikov ter posledično ustrezno spremenil oz. dopolnil določilo 18. člena okvirnega sporazuma z omenjeno možnostjo. Skladno z navedenim je naročnik s pozivom z dne 29. 12. 2020 posredoval izbranim ponudnikom dopolnjen okvirni sporazum in jih pozval k njegovemu podpisu, izbrani ponudniki pa so znotraj roka 10 dni od prejema drugega poziva podpisali in poslali naročniku podpisan dopolnjen okvirni sporazum.

    Glede na zgoraj povzeto dejansko stanje v obravnavani zadevi po oceni Državne revizijske komisije ni mogoče zaključiti, da so bili sporni okvirni sporazumi sklenjeni brez izvedbe postopka javnega naročanja. Za situacijo iz drugega odstavka 5. člena ZPVPJN gre namreč takrat, ko naročnik dejansko sklene pogodbo oz. okvirni sporazum brez predhodno izvedenih aktivnosti, kot jih ureja zakonodaja s področja javnega naročanja, o čemer pa v obravnavani zadevi ni mogoče govoriti. Naročnik je namreč za izbiro izvajalcev storitev na terminalu za avtomobile vodil postopek oddaje javnega naročila, sprejel je odločitev o oddaji javnega naročila, s katero je javno naročilo oddal 4 ponudnikom, ki so oddali dopustne ponudbe, ta odločitev pa je tudi postala pravnomočna. Navedenega zaključka Državne revizijske komisije ne more spremeniti dejstvo, da so ponudniki podpisane okvirne sporazume vrnili naročniku po poteku roka, določenega za podpis okvirnih sporazumov, kot tudi ne morebitna ugotovitev, da naročnik pri oddaji posameznih naročil ne upošteva v celoti vrstnega reda, kot je bil določen v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. Prav tako na ta zaključek ne more vplivati okoliščina, da je naročnik po pravnomočnosti odločitve o oddaji javnega naročila spremenil določbo 18. člena okvirnega sporazuma, ki ureja zavarovanje civilne odgovornosti, pri čemer naj bi ta določba po navedbah vlagatelja v bistvenem delu odstopala od tega, kar je bilo določeno v vzorcu okvirnega sporazuma, ki je bil sestavni del dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. V obravnavani zadevi je torej bistveno, da obstaja pravnomočna odločitev o oddaji javnega naročila, ki veže vse stranke v postopku oddaje javnega naročila, očitan »umik ponudb« pa na dopustnost ponudb in pravnomočno odločitev naročnika ne more vplivati.

    Upoštevaje zgornjo ugotovitev Državne revizijske komisije, da podlago za sklenitev spornih okvirnih sporazumov predstavlja pravnomočno končan postopek oddaje javnega naročila »IZBIRA IZVAJALCEV STORITEV NA TERMINALU ZA AVTOMOBILE«, objavljen na Portalu javnih naročil pod št. objave JN006148/2020-E01, oz. pravnomočna odločitev o oddaji javnega naročila, sprejeta v tem postopku, ter upoštevaje dejstvo, da je bila vlagateljeva ponudba v omenjenem postopku zavrnjena kot nedopustna, pri čemer vlagatelj v zahtevku za revizijo izrecno navaja, da omenjene odločitve ne izpodbija, Državna revizijska komisija zaključuje, da je naročnikova ugotovitev o umanjkanju vlagateljeve aktivne legitimacije za vložitev zahtevka za revizijo pravilna. Vlagatelj namreč ni izkazal možnosti nastanka škode, kar je drugi element aktivne legitimacije iz prve alineje prvega odstavka 14. člena ZPVPJN.

    V kolikor bi bilo potrebno vlagateljeve revizijske navedbe razumeti na način, da vlagatelj z njimi izpodbija zakonitost ravnanja naročnika po pravnomočnosti odločitve o oddaji naročila (tj. da naročnik zaradi domnevnega »umika ponudb« ne bi smel skleniti spornih okvirnih sporazumov), pa Državna revizijska komisija pojasnjuje, da sama ni pristojna za odločanje o sporih, ki se ne nanašajo na postopek oddaje javnega naročila, oziroma, ki sodijo že v izvedbeno fazo javnega naročila. Za odločanje o teh sporih je pristojno sodišče splošne pristojnosti (prim. tudi določbo četrtega odstavka 5. člena ZPVPJN).

    Ne glede na zgoraj navedeno pa Državna revizijska komisija na tem mestu samo še ugotavlja, da vlagatelj v svoji vlogi z dne 2. 3. 2021 utemeljeno opozarja, da se naročnik glede dopolnitve oz. spremembe okvirnega sporazuma v delu, ki se nanaša na zavarovanje civilne odgovornosti za kritje škode, nastale tretjim osebam, neutemeljeno sklicuje na 95. člen ZJN-3. Navedeni člen namreč ureja spremembe pogodb o izvedbi javnih naročil med njihovo veljavnostjo. V obravnavani zadevi pa je do spremembe 18. člena okvirnega sporazuma prišlo še pred samo sklenitvijo okvirnega sporazuma. Ker bi v obravnavani zadevi lahko šlo za situacijo iz tretjega odstavka 67. člena ZJN-3, tj. da določba okvirnega sporazuma, ki ureja zavarovanje civilne odgovornosti, v bistvenem delu odstopa od tega, kar je bilo določeno v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, bo Državna revizijska komisija v ločenem postopku in na podlagi Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 7/03 s sprem.) proučila, ali so podani pogoji za začetek postopka o prekršku zoper naročnika oz. njegovo odgovorno osebo.

    Ob dejstvu, da morajo biti za vsebinsko obravnavo zahtevka za revizijo kumulativno izpolnjene vse, v 26. členu ZPVPJN določene procesne predpostavke, že morebitno umanjkanje zgolj ene od njih terja zavrženje zahtevka za revizijo. Ker je torej naročnik ugotovil, da vlagatelj ni aktivno legitimirana oseba za vložitev zahtevka za revizijo, je odločitev naročnika o zavrženju zahtevka za revizijo pravilna že zgolj zaradi neobstoja aktivne legitimacije vlagatelja. Državna revizijska komisija se posledično do navedb, ki se nanašajo na drugi in tretji razlog za zavrženje zahtevka za revizijo, ni vsebinsko opredeljevala, saj obravnava teh navedb na vlagateljev položaj v predmetnem postopku ne bi mogla več vplivati.

    Državna revizijska komisija zato zaključuje, da je naročnik ravnal skladno s tretjim odstavkom 26. člena ZPVPJN, ko je zavrgel zahtevek za revizijo, zato pritožba zoper to naročnikovo odločitev ni utemeljena in jo je potrebno zavrniti (prvi odstavek 55. člena ZPVPJN).

    S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.


    Vlagatelj je v pritožbi zahteval povrnitev stroškov, ki so mu nastali v postopku. Ker mora naročnik potrebne stroške, nastale v pritožbenem postopku, vlagatelju povrniti (le) v primeru, če je pritožba utemeljena (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN), Državna revizijska komisija pa je vlagateljevo pritožbo zavrnila, je na podlagi osmega odstavka 70. člena ZPVPJN (v povezavi s tretjim odstavkom 70. člena ZPVPJN) zavrnila tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

    Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagatelj preplačal zakonsko določeno višino takse za vložitev zahtevka za revizijo. Drugi odstavek 71. člena ZPVPJN (med drugim) določa, da znaša taksa v primeru, ko se zahtevek za revizijo nanaša na odločitev o izbiri strank za sklenitev okvirnega sporazuma, ki je bila sprejeta v postopku naročila male vrednosti ali v postopku zbiranja ponudb po predhodni objavi, 2.000,00 EUR, v kolikor je bila omenjena odločitev sprejeta v katerem koli drugem postopku javnega naročanja, pa znaša taksa 6.000,00 EUR. Vlagatelj v obravnavani zadevi sicer ne izpodbija odločitve o izbiri strank za sklenitev okvirnega sporazuma, sprejete v odprtem postopku, vendar pa izpodbija ravnanje naročnika v postopku javnega naročanja, ki je bilo podlaga za sklenitev okvirnih sporazumov. Državna revizijska komisija zato ocenjuje, da je bil vlagatelj za predmetni zahtevek za revizijo dolžan vplačati takso v višini 6.000,00 EUR in ne 8.000,00 EUR, kot je dejansko plačal. Državna revizijska komisija bo zato na podlagi 2. alineje četrtega odstavka 72. člena ZPVPJN ministrstvu, pristojnemu za finance, naložila vračilo preveč plačane takse v znesku 2.000,00 EUR.

    S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.


    PRAVNI POUK:
    Zoper to odločitev upravni spor ni dovoljen.


    V Ljubljani, 3. 5. 2021

    Predsednica senata:
    Nina Velkavrh, univ. dipl. prav.,
    članica Državne revizijske komisije



















    Vročiti:
    - pooblaščenec vlagatelja,
    - naročnik,
    - Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo.

    V vednost:
    - Oddelek za splošne, pravne, finančne in kadrovske zadeve.

    Vložiti:
    - v spis zadeve, tu.

    Natisni stran