018-056/2021 Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 55. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Nine Velkavrh, kot predsednice senata, ter Andraža Žvana in dr. Mateje Škabar, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Sanacija sistema Klic v sili (KVS): AC Golovec - priključek Trebnje zahod«, na podlagi pritožbe vlagatelja ISKRATEL, telekomunikacijski sistemi, d.o.o., Kranj, Ljubljanska cesta 24A, Kranj, (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji, Ulica XIV. Divizije 4, Celje (v nadaljevanju: naročnik), dne 15. 4. 2021

odločila:

Vlagateljevi pritožbi se ugodi.

Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške predrevizijskega postopka v višini 4.000,00 EUR, in sicer v roku 15 od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo

Obrazložitev:

Obvestilo o javnem naročilu »Sanacija sistema Klic v sili (KVS): AC Golovec - priključek Trebnje zahod«, ki ga naročnik oddaja po odprtem postopku, je bilo objavljeno na portalu javnih naročil dne 18. 1. 2021, pod številko JN000222/2021-B01, s petimi popravki, objavljenimi dne 20. 1. 2021, 15. 2. 2021, 26. 2. 2021, 8. 3. 2021 in 24. 3. 2021.

Vlagatelj je zoper določbe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila vložil zahtevek za revizijo z dne 21. 8. 2017, s katerim je izpodbijal kadrovski pogoj in referenčni pogoj; predlagal je razveljavitev dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila v delih, ki se nanašajo na naknadno spremenjeni referenčni pogoj in da se kadrovski pogoj umakne oziroma se njegovo izpolnitev dopusti s podizvajalcem v skladu z določbo 81. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3). Vlagatelj je zahteval tudi povrnitev stroškov postopka pravnega varstva skupaj s takso.

Dne 16. 3. 2021 je naročnik zahtevku za revizijo v »Odločitvi« v celoti ugodil ter dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila razveljavil v delih, ki se nanašajo na naknadno spremenjen referenčni pogoj, ter umaknil zahtevani kadrovski pogoj oziroma dopustil njegovo izpolnitev s podizvajalcem skladno z določbo 81. člena ZJN-3. Vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva skupaj s takso pa je zavrnil, saj je ugotovil, da vlagatelj stroškov postopka ni opredeljeno navedel, kot mu to nalaga ZPVPJN in da posledično niti ne more presojati, ali so ti bili potrebni ali ne. V nadaljevanju naročnik pojasni, da vlagatelj zahteve z opredeljeno navedenimi stroški postopka ni podal niti po vložitvi zahtevka za revizijo v roku petih delovnih dni, kot ga določa peti odstavek 70. člena ZPVPJN.

Vlagatelj je zoper naročnikovo odločitev o stroških postopka, nastalih v predrevizijskem postopku, vložil pritožbo z dne 18. 3. 2021. Navaja, da drži naročnikova ugotovitev, da v roku petih delovnih dni po vložitvi zahtevka za revizijo ni podal zahteve z opredeljeno navedenimi stroški; nadalje pojasni, da je povračilo stroškov postopka zahteval že v samem zahtevku za revizijo in je s tem zahtevo za povrnitev stroškov podal v skladu z določbami ZPVPJN. Nadalje vlagatelj podrobneje pojasni, da mu v predrevizijskem postopku, razen stroška plačila takse, ki ga je opredelil po vrsti in višini, niso nastali nobeni drugi izdatki in ostali stroški, katerih povračilo bi lahko zahteval. Omenjeni zakon kot stroške predrevizijskega in revizijskega postopka določa takso za predrevizijski in revizijski postopek ter druge izdatke, vključno s stroški dela, ki nastanejo med predrevizijskim, revizijskim in pritožbenim postopkom ali zaradi teh postopkov. Po zatrjevanju vlagatelja je torej ključno vprašanje, ali so stroški potrebni, oziroma kateri stroški so potrebni. Taksa je po mnenju vlagatelja nedvomno potreben strošek, in sicer že iz razloga, ker predstavlja procesno predpostavko (pred)revizijskega postopka, poleg tega so zneski taks tudi zakonsko določeni in tako glede obveznosti nastanka in višine neodvisni od presoje vlagatelja oziroma naročnika. Vlagatelj navaja, da je v zahtevku za revizijo na tretji strani med dokazili jasno navedel, da je bila plačana taksa v višini 4.000,00 EUR in za to priložil še potrdilo, iz katerega je izhajalo, da so stroški plačila takse znašali 4.000,00 EUR. V skladu z ustaljeno prakso Državne revizijske komisije mora vlagatelj stroške postopka opredeljeno navesti, tako da je mogoče preveriti, ali so stroški, nastali v predrevizijskem postopku, potrebni ali ne. V kolikor so torej stroški opredeljeni tako, da je izkazana njihova nujnost, potrebnost, potem so, tako vlagatelj, opredeljeni skladno z ZPVPJN. Po mnenju vlagatelja je njegova zahteva za povrnitev stroškov postopka utemeljena, zato predlaga ugoditev pritožbi.

Po proučitvi odstopljene dokumentacije in pritožbenih navedb vlagatelja je Državna revizijska komisija iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, na podlagi 55. člena ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

V skladu s tretjim odstavkom 70. člena ZPVPJN mora naročnik, če je zahtevek za revizijo utemeljen, vlagatelju in izbranemu ponudniku iz lastnih sredstev povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso. Vlagatelj lahko povrnitev stroškov, nastalih v predrevizijskem postopku, skladno s petim odstavkom 70. člena ZPVPJN zahteva v petih delovnih dneh od vložitve zahtevka za revizijo, povrnitev potrebnih stroškov, nastalih v revizijskem postopku, pa do odločitve Državne revizijske komisije o zahtevku za revizijo. Vlagatelj mora v svoji zahtevi za povračilo stroškov opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo.

Iz navedenih določb 70. člena ZPVPJN izhaja, da je vlagatelj, ki je z zahtevkom za revizijo uspel, upravičen do povrnitve potrebnih stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva, pri čemer pa mora povrnitev stroškov (v rokih, kot jih določa 70. člen ZPVPJN) zahtevati in v zahtevi za povrnitev stroške tudi opredeljeno navesti.

Med vlagateljem in naročnikom je spor glede vprašanja, ali je vlagatelj opredeljeno navedel stroške postopka pravnega varstva, katerih povrnitev je zahteval. Naročnik je namreč ocenil, da vlagatelj stroškov postopka pravnega varstva ni opredeljeno navedel, zato je vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov zavrnil, četudi je zahtevku za revizijo ugodil. Vlagatelj se z naročnikovo oceno ne strinja in zatrjuje, da je zakonski zahtevi po opredeljeni navedbi stroškov postopka zadostil.

Državna revizijska komisija na podlagi proučitve zahtevka za revizijo z dne 4. 3. 2021 ugotavlja, da je vlagatelj v okviru slednjega navedel, da mu je naročnik dolžan povrniti vse stroške pravnega varstva skupaj s takso ter vse morebitne dodatno nastale stroške, ki nastanejo v nadaljnjem postopku odločanja v vlagateljevem zahtevku za revizijo, v roku 15 dni od odločitve o zahtevku za revizijo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po presoji Državne revizijske komisije je vlagatelj z omenjeno navedbo, vsebovano v zahtevku za revizijo, pravočasno podal zahtevo za povrnitev stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva.

Da bi bilo mogoče naročniku na podlagi vlagateljeve zahteve naložiti povrnitev stroškov postopka, pa mora vlagatelj (glede na peti odstavek 70. člena ZPVPJN) stroške postopka v zahtevi za njihovo povrnitev tudi opredeljeno navesti.

Kot izhaja iz zahtevka za revizijo (stran 3), je vlagatelj med dokazi (poleg drugih navedenih dokazov) navedel, da je priložil potrdilo o plačilu takse v višini 4.000,00 EUR, v pravovarstvenem zahtevku pa, da je naročnik vlagatelju dolžan povrniti vse stroške postopka pravnega varstva skupaj s takso. Nadalje je v pritožbi z dne 18. 3. 2021 še dodatno pojasnil, da je v zahtevku za revizijo po vsebini in višini opredelil le strošek takse, saj mu ostali stroški niso nastali. Državna revizijska komisija glede na navedeno ugotavlja, da je vlagatelj s tem, ko je v pravovarstvenem zahtevku izrecno zahteval povrnitev takse ter ob tem priložil dokazilo o plačilu takse, na katerem je bila višina plačane takse naročniku znana,opredeljeno navedel strošek predrevizijskega postopka v zahtevku za revizijo, in sicer takse, katero povrnitev je zahteval in zadostil zakonski zahtevi iz petega odstavka 70. člena ZPVPJN.

Takšnega zaključka ne more spremeniti niti trditev naročnika, da vlagatelj zahteve z opredeljeno navedenimi stroški ni podal niti po vložitvi zahtevka za revizijo, v roku petih delovnih dni, kot to določa peti odstavek 70. člena ZPVPJN (kar med strankama niti sporno). Državna revizijska komisija namreč kot že zgoraj navedeno ugotavlja, da slednje ne drži, saj je vlagatelj že v zahtevku za revizijo podal zahtevo z opredeljenimi stroški (takse) po vsebini in višini, kar izhaja iz navedbe, in da vlagatelj zahtevku prilaga potrdilo o plačilu takse v višini 4.000,00 EUR in pod rubriko »dokaz: Potrdilo o plačilu takse v višini 4.000,00 EUR, z dne 3. 3. 2021«, kot izkaz izpolnjenih obveznih sestavin zahtevka za revizijo v skladu z 8. točko prvega odstavka 15. člena ZPVPJN.

Zaključka o tem, da je vlagatelj v konkretnem primeru opredeljeno navedel nastali strošek takse, katerih povrnitev je zahteval, ne more spremeniti niti naročnikovo sklicevanje na prakso Državne revizijske komisije, in sicer na sklep št. 018-179/2017-4. Iz predmetne odločitve, na katero se sklicuje naročnik, namreč izhaja, da je takratni vlagatelj v zahtevku za revizijo zapisal »Priloga: potrdilo o plačilu takse«, omenjeno potrdilo zahtevku za revizijo tudi priložil, iz potrdila je izhajalo, da so stroški plačila takse znašali 3.500,00 EUR, vendar pa nikjer v zahtevku za revizijo ni opredeljeno zahteval povrnitve revizijske takse. Državna revizijska komisija na tem mestu pojasnjuje, da zgolj navedba priloženega potrdila o plačilu takse kot priloge zahtevka, ki ne obsega njene višine, kot v sklepu št. 018-179/2017-4, ne more predstavljati opredeljene navedbe stroškov po vsebini in višini. Dejanska podlaga predmetne odločitve se glede na navedeno zadevo od dejanskega stanja v obravnavanem primeru bistveno razlikuje, saj je vlagatelj v predmetnem zahtevku za revizijo v pravovarstvenem predlogu izrecno zahteval povrnitev stroškov postopka, med katerimi je izrecno opredelil takso, med dokazili je izrecno navedel »Potrdilo o plačilu takse v višini 4.000,00 EUR z dne 3. 3. 2021«, (ne pa zgolj pavšalno »plačilo takse«), poleg tega pa je zahtevku priložil tudi potrdilo o plačilu takse v navedeni višini. V posledici navedenega Državna revizijska komisija zaključuje, da odločitve št. 018-179/2017-4, na katero se je skliceval naročnik, zaradi v bistvenem različnega dejanskega stanja od predmetnega (v katerem je vlagatelj zahtevani strošek takse izrecno zahteval ter ga opredeljeno navedel po vrsti in višini) pri presoji obravnavane pritožbe ni mogla upoštevati.

Državna revizijska komisija tako zaključuje, da je vlagatelj strošek takse, ki mu je nastal v postopku pravnega varstva, opredeljeno navedel po vsebini in višini.

Glede na navedeno, je Državna revizijska komisija na podlagi prvega odstavka 55. člena ZPVPJN vlagateljevi pritožbi z dne 18. 3. 2021, ugodila. Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške plačane takse v višini 4.000,00 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa (313. člen ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN), po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz izreka tega sklepa.


Pravni pouk: Zoper to odločitev upravni spor ni dovoljen.

V Ljubljani, dne 15. 4. 2021

Predsednica senata:
Nina Velkavrh, univ. dipl. prav.,
članica Državne revizijske komisije






Vročiti (prek portala e-Revizija):
- vlagatelja,
- naročnik,
- MJU.

Vložiti:
- v spis zadeve.

Natisni stran