EN

018-038/2021 Splošna bolnišnica Murska Sobota

Številka: 018-038/2021-7
Datum: 9. 4. 2021

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s spremembami; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Marka Medveda, kot predsednika senata ter Sama Červeka in Tadeje Pušnar, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Medicinska razkužila«, na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložila družba KIMI d.o.o., Planjava 1, Trzin, ki jo zastopa odvetnik Timon Hren, Ajdovščina 1, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Splošna bolnišnica Murska Sobota, Rakičan, Ulica dr. Vrbnjaka 6, Murska Sobota (v nadaljevanju: naročnik), dne 9. 4. 2021

odločila:

1. Zahtevku za revizijo v sklopu z oznako RA.KO.01.01.001 se ugodi in se razveljavi odločitev naročnika za sklop z oznako RA.KO.01.01.001, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o oddaji javnega naročila« z dne 21. 1. 2021.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške pravnega varstva v višini 6.489,60 EUR v 15 dneh po vročitvi tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višja stroškovna zahteva se zavrne.

Obrazložitev:

Obvestilo o naročilu po odprtem postopku je bilo 13. 10. 2020 objavljeno na Portalu javnih naročil, št. objave JN006323/2020-B01, 14. 10. 2020 pa v Dopolnilu k Uradnemu listu Evropske unije, št. objave 2020/S 200-484568. Naročnik javno naročilo, katerega je razdelil na sklope, oddaja z namenom sklenitve okvirnega sporazuma s ponudniki, ki v posameznem sklopu oddajo dopustno ponudbo, za obdobje štirih let. Med strankami okvirnega sporazuma bo naročnik odpiral konkurenco vsakih 12 mesecev tako, da bo njegove stranke pozval k predložitvi ponudb za tiste vrste blaga, za katere je sklenjen. V posameznem obdobju bo naročnik med strankami okvirnega sporazuma, ki bodo predložile ponudbe, izbral najugodnejšega ponudnika na podlagi merila iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila.

Naročnik je 21. 1. 2021 sprejel »Odločitev o oddaji javnega naročila« (v nadaljevanju: odločitev o oddaji naročila), iz katere izhaja, da je v sklopu z oznako RA.KO.01.01.001 - Razkužilo za roke (v nadaljevanju: izpodbijani sklop) prejel štiri ponudbe. Z »D« kot dopustno je označil ponudbo ponudnika Paul Hartmann Adriatic d.o.o., Letališka cesta 3C, Ljubljana (v nadaljevanju: izbrani ponudnik). Ostale tri ponudbe, med njimi vlagateljevo, je označil z »N« kot »neizbrane«.

Odločitev o oddaji naročila je bila 21. 1. 2021 objavljena na Portalu javnih naročil, št. objave JN006323/2020-ODL01, v posledici česar se na podlagi tretje povedi desetega odstavka 90. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/15 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3) z omenjenim dnem objave šteje za vročeno.

Vlagatelj je 2. 2. 2021 vložil »Zahtevek za revizijo zoper Odločitev o oddaji javnega naročila, št. JN12/2020 z dne 21. 1. 2021« (v nadaljevanju: zahtevek za revizijo). Uvodoma navaja, da je odločitev o oddaji naročila v izpodbijanem sklopu glede njegove ponudbe neobrazložena, saj da je iz nje, konkretno iz oznake »N«, ki jo je naročnik pripisal njegovi ponudbi, mogoče razbrati le, da je naročnik ni izbral, ne pa tudi razlogov, zakaj je ni izbral. Ker naročnik razlogov, zaradi katerih bi bila njegova ponudba označena kot nedopustna, ni izrecno zapisal, vlagatelj sklepa, da njegove ponudbe ni označil kot nedopustne, ni pa mu jasno, zakaj jo je naročnik zavrnil. Takšna naročnikova odločitev, navaja vlagatelj, mu onemogoča vložitev učinkovitega pravnega sredstva, kar potrjujeta tudi odločitvi Sodišča EU v zadevah št. T-183/10 in T-165/12 ter odločitvi Državne revizijske komisije v zadevah št. 018-054/2012 in 018-183/2014. Nadalje vlagatelj navaja, da ponudba izbranega ponudnika v izpodbijanem sklopu ni dopustna in bi jo moral naročnik kot tako zavrniti. V zvezi s tem vlagatelj navaja še, da je naročniku podal zahtevo za vpogled v katalog proizvajalca artiklov, ki jih ponuja izbrani ponudnik, naročnik pa da njegovi zahtevi za vpogled v nasprotju s 35. členom ZJN-3 ter 6. členom ZJN-3 ni ugodil in mu je posredoval le predračun izbranega ponudnika, s katerim pa vlagatelj že razpolaga, saj je bil razkrit v fazi javnega odpiranja ponudb. Vlagatelj zahtevek za revizijo zaključuje z utemeljevanjem, da bi moral naročnik v izpodbijanem sklopu kot najugodnejšo dopustno ponudbo izbrati njegovo. Naročniku oz. Državni revizijski komisiji predlaga, da zahtevku za revizijo ugodi in odločitev o oddaji naročila v izpodbijanem sklopu razveljavi. Zahteva tudi povračilo stroškov.

Naročnik je izbranega ponudnika 10. 2. 2021 obvestil o prejetem zahtevku za revizijo in o možnosti izjasnitve o navedbah vlagatelja v zahtevku za revizijo na podlagi prvega odstavka 27. člena ZPVPJN. Izbrani ponudnik se je z vlogo z dne 16. 2. 2021 opredelil do revizijskih navedb vlagatelja. Med drugim navaja, da je bila celotna ponudbena dokumentacija oddana pravočasno, da so bili sestavni del ponudbe prospekti, katalogi in varnostni listi, da je na poziv naročnika posredoval tudi vzorec prijavljenega artikla ter da zaupa strokovni presoji naročnika. Povračila stroškov ne zahteva.

Naročnik je 24. 2. 2021 sprejel »Odločitev o zavrnitvi zahtevka za revizijo« (v nadaljevanju: odločitev o zahtevku za revizijo). Vlagateljev zahtevek za revizijo in zahtevo za povračilo stroškov je zavrnil. Navaja, da je ponudbo izbranega ponudnika kot prvouvrščeno po merilu pregledal in ugotovil, da je dopustna, zato jo je tudi izbral. Glede očitane neobrazloženosti izpodbijane odločitve navaja, da je le-to utemeljil skladno z ZJN-3 ter da je z izbiro zagotovil učinkovito porabo javnih sredstev. Navaja, da je izpodbijana odločitev jasna in da noben drug ponudnik ni imel težav z njenim razumevanjem, ZJN-3 pa da ne določa natančnejših kriterijev za ugotavljanje zadostnosti oz. ustreznosti obrazložitve. Glede očitane nedopustnosti ponudbe izbranega ponudnika navaja, da le-ta v celoti ustreza razpisnim zahtevam. Glede navedbe vlagatelja, da je njegova ponudba dopustna, navaja, da iz letaka izhaja, da ponujeni artikel vlagatelja v 1000 ml različici nima priložene dozirne pumpice, to pa bi predstavljalo težavo, saj je pomembno, da ob dvakratnem potisku dozirnik sprosti od 3 do 5 ml razkužila. Glede vpogleda navaja, da je vlagatelju omogočil vpogled na način, določen v 35. členu ZJN-3.

Naročnik je Državni revizijski komisiji 24. 2. 2021, skladno s prvim odstavkom 29. člena ZPVPJN, odstopil dokumentacijo o postopku oddaje javnega naročila in dokumentacijo o predrevizijskem postopku.

Vlagatelj se je do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo opredelil z vlogo z dne 26. 2. 2021 (v nadaljevanju: opredelitev do navedb naročnika). Vlagatelj prereka odločitev naročnika ter vztraja pri očitkih iz zahtevka za revizijo. Naročnikovo navedbo, da ponujeni artikel vlagatelja v 1000 ml različici nima priložene dozirne pumpice, zanika kot neresnično in navaja, da je iz ponudbe jasno razvidno, da je ponudil izdelek v obeh pakiranjih (500 ml in 1000 ml) z dozirno pumpico, skladno z naročnikovo zahtevo.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika, je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je pred meritorno obravnavo zahtevka za revizijo preverila, ali je vložen pravočasno in pri naročniku; ali vsebuje vse obvezne sestavine iz 15. člena ZPVPJN; ali ga je vložila aktivno legitimirana oseba iz 14. člena ZPVPJN; ali obstajajo omejitve iz 16. člena ZPVPJN in ali je dopusten. Ker je ugotovila, da so izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 31. člena ZPVPJN, je zahtevek za revizijo, na podlagi drugega odstavka 31. člena ZPVPJN, sprejela v obravnavo.

Med vlagateljem in naročnikom je spor o zakonitosti naročnikove odločitve o oddaji naročila v izpodbijanem sklopu. Vlagatelj naročniku očita, (1) da je izpodbijana odločitev v delu, ki se nanaša na njegovo ponudbo nezadostno obrazložena, (2) da je ponudba izbranega ponudnika nedopustna in bi jo moral naročnik zavrniti, (3) da bi moral naročnik kot dopustno označiti ponudbo vlagatelja in (4) kršitev pravice do vpogleda v dokumentacijo. Naročnik na drugi strani navaja, da je odločitev o oddaji naročila ustrezno obrazložena, da je ponudba izbranega ponudnika dopustna, da je ponudba vlagatelja nedopustna in da pravice do vpogleda ni kršil.

Državna revizijska komisija je najprej obravnavala navedbe v zvezi z vprašanjem, ali je naročnik v obravnavanem postopku javnega naročanja pri sprejemu odločitve o oddaji naročila v izpodbijanem sklopu zadostil standardu obrazloženosti. V zvezi s tem je bilo treba odgovoriti na vprašanje ali je naročnik vlagateljevo ponudbo s tem, ko jo je označil kot »neizbrano«, označil tudi kot nedopustno (v smislu 29. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-3) in, če se tako izkaže, tudi na vprašanje ali je naročnik razlog, zaradi katerega je vlagateljevo ponudbo označil kot »neizbrano« (nedopustno), navedel jasno in konkretno do te mere, da je bila vlagatelju (v povezavi z izpodbijano odločitvijo o oddaji naročila) zagotovljena možnost uresničitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva.

Slednja se, kot je Državna revizijska komisija že večkrat zapisala (glej npr. odločitve v zadevah št. 018-163/2016, 018-171/2017, 018-216/2017, 018-171/2018 itd.), uresničuje tudi skozi določbo tretjega odstavka 90. člena ZJN-3. Omenjena določba, ki med drugim odraža načelo transparentnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-3), v skladu s katerim mora biti ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem postopku, je ključnega pomena za zagotavljanje učinkovitosti kot enega temeljnih načel pravnega varstva v postopkih oddaje javnih naročil (9. člen ZPVPJN v povezavi s 7. členom ZPVPJN). Šele izpolnjena dolžnost naročnika, da obrazloži svojo odločitev o oddaji javnega naročila, zagotovi ponudniku možnost uresničitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva, saj mu omogoči, da se seznani s poglavitnimi razlogi naročnikove odločitve, preveri njeno logično in pravno vzdržnost ter se na podlagi preizkusa razumnosti omenjene odločitve po lastni presoji odloči, ali jo bo izpodbijal v postopku pravnega varstva. Da pa bi mogel ponudnik sprejeti odločitev o uveljavljanju pravnega varstva, mora biti v zadostni meri seznanjen s konkretnimi ter jasnimi razlogi, ki so naročnika vodili pri sprejemu njegove odločitve.

Zakon res, kot navaja naročnik, ne določa kriterijev za ugotavljanje zadostnosti oz. ustreznosti vsakokratne obrazložitve odločitve o oddaji javnega naročila. Je pa kriterije skozi prakso izoblikovala Državna revizijska komisija. V skladu z ustaljeno prakso (prim. odločitve v zadevah št. 018-096/2016, 018-163/2016, 018-019/2017, 018-258/2017, 018-265/2017, 018-097/2018 itd.) mora odločitev naročnika vsebovati jasne ter nedvoumne razloge do te mere, da se lahko ponudnik seznani z utemeljitvijo odločitve, preveri njeno pravilnost oz. zakonitost ter po potrebi zaščiti svoje pravice. Čeravno ni nujno, kar navaja tudi naročnik sam, da bi bila obrazložitev odločitve vseobsežna, torej takšna, da bi zajemala prav vse podrobnosti posameznih razlogov, na podlagi katerih je naročnik sprejel odločitev o oddaji javnega naročila, pa mora obsegati jasno ter konkretno navedbo odločilnih (pravnih in dejanskih) dejstev, ki tvorijo pravno ter dejansko podstat naročnikove odločitve.

Državna revizijska komisija na podlagi vpogleda v izpodbijano odločitev o oddaji naročila uvodoma ugotavlja, da je naročnik v obrazložitvi le-te med drugim zapisal:

»Izbrane ponudbe ponudnikov v dokumentu Izpis končnega izbora označene z D so izbrani, neizbrani pa z N.«

ter:

»Naročnik [je] zaključil, da so ponudbe, za katere naročnik sklepa pogodbe po sklopih, dopustne, saj so bile pravočasne, za ponudnike ne obstajajo razlogi za izključitev in izpolnjujejo pogoje za sodelovanje, ponudbe ustrezajo potrebam in zahtevam naročnika (razen v primerih, navedenih v stolpcu »Opombe«), določenim v tehničnih specifikacijah in v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, so prispele pravočasno, pri njih ni dokazano nedovoljeno dogovarjanje ali korupcija, naročnik jih ni ocenil za neobičajno nizke in cene ne presegajo zagotovljenih sredstev naročnika.«

Naročnik je v dokumentu »Izpis končnega izbora – izbrani in neizbrani artikli«, ki je bil izpodbijani odločitvi priložen in je predstavljal njen sestavni del, pri vsaki od štirih ponudb, ki jih je prejel v izpodbijanem sklopu (glej stran 5), pripisal oznako »D« oz. »N«. Pri izbranem ponudnik je pripisal oznako »D«, pri vlagatelju (in pri ostalih dveh ponudnikih) pa oznako »N«.

Državna revizijska komisija ugotavlja (kar med strankama samo po sebi niti ni sporno), da je naročnik v izpodbijani odločitvi o oddaji naročila podal naslednje zaključke svojih ugotovitev glede ponudb, prejetih v izpodbijanem sklopu: (a) ponudba izbranega ponudnika je dopustna; (b) vlagateljeve ponudbe (tako kot tudi ponudb še dveh ponudnikov) se ne izbere; (c) naročnik bo sklenil okvirni sporazum z izbranim ponudnikom.

Če je iz izpodbijane odločitve po eni strani mogoče kot nesporno ugotoviti, da je naročnik ponudbo izbranega ponudnika označil za dopustno (kar v smislu same obrazloženosti izpodbijane odločitve med strankama niti ni sporno), pa po drugi strani po oceni Državne revizijske komisije ni mogoče napraviti zaključka, da je naročnik vlagateljevo ponudbo s tem, ko jo je označil kot »neizbrano« hkrati označil tudi kot nedopustno, še manj pa zaključek, da je naročnik razloge, zaradi katerih je vlagateljevo ponudbo označil kot »neizbrano« ustrezno obrazložil. Ob tem Državna revizijska komisija kot bistveno izpostavlja dvoje.

Prvič – pregled (Državni revizijski komisiji odstopljene) dokumentacije pokaže, da naročnik ni izkazal, da je pred sprejemom izpodbijane odločitve opravil pregled vseh prejetih ponudb (med njimi vlagateljeve) skladno z 89. členom ZJN-3 in določili lastne dokumentacije v zvezi z oddajo javnih naročil. Ker je naročnik v 12. točki dokumenta »Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe« med drugim izrecno zapisal, da bo »…s ponudniki, ki bodo podali dopustno ponudbo za posamezen sklop sklenil okvirni sporazum…« bi, upoštevajoč že samo pravilo, ki si ga je sam zapisal, moral preveriti dopustnost vseh štirih prejetih ponudb, med njimi tudi vlagateljeve. Iz naročnikovih navedb, kot jih je podal v odločitvi o zahtevku za revizijo, pa izhaja celo ravno nasprotno – da je pregledal (le) dopustnost po merilu najugodnejše ponudbe, to je ponudbe izbranega ponudnika, ne pa tudi vlagateljeve ponudbe.

In drugič – ker (kot ugotovljeno zgoraj) naročnik ni izkazal, da je opravil preveritev dopustnosti vlagateljeve ponudbe, posledično tudi ni mogoče pritrditi stališču naročnika, ko pravi, da je izpodbijana odločitev jasna in obrazložena skladno z ZJN-3. Ravno nasprotno – iz izpodbijane odločitve o oddaji naročila ni moč nedvoumno razbrati niti tega ali je ponudba vlagatelja označena kot dopustna ali kot nedopustna. Drugačnega zaključka po oceni Državne revizijske komisije ni mogoče napraviti niti na podlagi naročnikovih zatrjevanj, da celota vseh z njegove strani opravljenih dejanj (tj. da je v izpodbijani odločitvi jasno navedel, da je izbral ponudbo izbranega ponudnika, da je zagotovil enako obravnavo vseh ponudnikov in da je postopek vodil transparentno in zakonito) že sama po sebi predstavlja zadostne podatke, ki so jih je ponudniki potrebovali za učinkovito uveljavljanje pravnega varstva. Naročnik namreč v obrazložitvi izpodbijane odločitve glede vlagateljeve ponudbe ni navedel prav nobenih konkretnih dejstev oz. konkretnih okoliščin danega primera, ki so ga vodili k sprejemu omenjenega zaključka. Naročnik je zapisal izključno zaključek (to je, da se vlagateljeve ponudbe »ne izbere«), ni pa pri tem zapisal ne abstraktnega pravila (tj. konkretnih določb dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ki jih je uporabil pri pregledu in ocenjevanju vlagateljeve ponudbe), ne ugotovljenega konkretnega dejanskega stanja (tj. konkretnih dejstev), na katerih temelji njegova ocena vlagateljeve ponudbe.

Naročnik je sicer v zvezi z oceno dopustnosti vlagateljeve ponudbe v odločitvi o zahtevku za revizijo zapisal, da le-ta po njegovi oceni ni dopustna, saj da z vlagateljeve strani ponujeni artikel v 1000 ml različici nima priložene dozirne pumpice, to pa bi mu predstavljalo težavo, saj je pomembno, da ob dvakratnem potisku dozirnik sprosti od 3 do 5 ml razkužila. V zvezi s tem Državna revizijska komisija izpostavlja, da argument, glede na fazo postopka, v kateri je bil podan, ni upošteven. Kot je Državna revizijska komisija namreč že večkrat zapisala (glej npr. odločitve v zadevah št. 018-207/2019, 018-057/2020, 018-010/2021 itd.), tako kot vlagatelj v postopku pravnega varstva po tem, ko naročnik že odloči o njegovem zahtevku za revizijo, praviloma ne sme navajati novih kršitev, dejstev in predlagati novih dokazov (prim. šesti odstavek 29. člena ZPVPJN), tudi naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo ne sme navajati novih razlogov za utemeljitev svoje odločitve o oddaji javnega naročila, ki jih ni navedel že v sami izpodbijani odločitvi, saj bi bil vlagatelj s tem onemogočen v možnosti uveljavljanja učinkovitega pravnega varstva. Navedeno pomeni, da naročnikovih argumentov, ki jih je v zvezi z domnevno pomanjkljivostjo vlagateljeve ponudbe prvič navedel šele v odločitvi o zahtevku za revizijo, pri odločanju o zahtevku za revizijo ni mogoče upoštevati.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija zaključuje, da je revizijska navedba o neobrazloženosti naročnikove odločitve o oddaji naročila v zvezi z vlagateljevo ponudbo utemeljena. Naročnik pri sprejemu izpodbijane odločitve ni zadostil standardu obrazloženosti, s čimer je kršil tretji odstavek 90. člena ZJN-3 v povezavi s 6. členom ZJN-3.

Ker naročnik vlagateljeve ponudbe, kot pojasnjeno zgoraj, v izpodbijani odločitvi o oddaji naročila ni označil kot nedopustne, je Državna revizijska komisija v nadaljevanju presojala spor med vlagateljem in naročnikom o tem, ali je naročnik ravnal skladno z dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila in določbami ZJN-3, ko je ponudbo izbranega ponudnika označil kot dopustno ponudbo.

Naročnikovo ravnanje je treba presojati z vidika 29. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-3, v skladu s katero je dopustna tista ponudba, ki jo predloži ponudnik, za katerega ne obstajajo razlogi za izključitev in ki izpolnjuje pogoje za sodelovanje, njegova ponudba ustreza potrebam ter zahtevam naročnika, določenim v tehničnih specifikacijah in v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, je prispela pravočasno, pri njej ni dokazano nedovoljeno dogovarjanje ali korupcija, naročnik je ni ocenil za neobičajno nizko in cena ne presega njegovih zagotovljenih sredstev. Naročnik odda javno naročilo na podlagi meril po tem, ko v skladu s prvim odstavkom 89. člena ZJN-3 preveri izpolnjevanje naslednjih pogojev: a) ponudba je skladna z zahtevami in pogoji, določenimi v obvestilu o javnem naročilu ter v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, po potrebi ob upoštevanju variant iz 72. člena ZJN-3, in b) ponudbo je oddal ponudnik, pri katerem ne obstajajo razlogi za izključitev iz 75. člena ZJN-3, ki izpolnjuje pogoje za sodelovanje ter pravila in merila iz 82. ter 83. člena ZJN-3, če so ta bila določena.

Iz citiranih določil ZJN-3 je razvidno, da lahko naročnik naročilo odda (le) ponudniku, ki predloži dopustno ponudbo, pri čemer je bistveni element dopustnosti ponudbe ta, da ponudba ustreza potrebam in zahtevam naročnika, določenim v tehničnih specifikacijah in v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, oz. da je ponudba skladna z zahtevami in pogoji, določenimi v obvestilu o javnem naročilu ter v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila.

V obravnavanem primeru vlagatelj trdi, da je naročnik s tem, ko je z izpodbijano odločitvijo ponudbo izbranega ponudnika v izpodbijanem sklopu označil kot dopustno, prekršil določbo prvega odstavka 89. člena ZJN-3. Vlagatelj v zvezi s tem navaja, da je na podlagi vpisanih kataloških številk oz. dobaviteljevih šifer artiklov (981037 + 981600), ki jih je izbrani ponudnik vpisal v predračunu, mogoče ugotoviti, da izbrani ponudnik v nasprotju z naročnikovo razpisno zahtevo ponuja artikel (razkužilo za roke) le v parkiranju 500 ml (s pumpico), ne pa tudi v pakiranju 1000 ml. Naročnik na drugi strani navaja, da ponudba izbranega ponudnika oz. ponujeni artikel v celoti ustreza razpisnim zahtevam in da je vlagatelj napačno razumel odgovor, objavljen na Portalu javnih naročil 6. 11. 2020, kar po njegovem dokazuje tudi dejstvo, da so vsi ponudniki (z izjemo vlagatelja in še enega) oddali ponudbo le z artiklom 500 ml.

Naročnik je tehnične zahteve predmeta naročila določil v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, in sicer je v dokumentu »07.1 Specifikacija zahtev naročnika – medicinska razkužila« zapisal (stran 10):

»RA.KO.01.01.001 - Razkužilo za roke
a) Strokovne zahteve […]
b) Varnost […]
c) Embalaža
- Embalaža: plastenka prosto stoječa; kompatibilna z nosilnim sistemom naročnika, opremljena z dozirno pumpico, ki je integrirana ali priložena vsaki plastenki
- Dozirni sistem: dozirna pumpica, ki omogoča nanos zahtevane količine sredstva: 1.) vsaj 3 ml z dvema pritiskoma za higiensko razkuževanje (navesti količino v ml pri enkratnem pritisku) 2.) 6-10 ml skupne količine sredstva za kirurško razkuževanje (prvi nanos + drugi nanos – navesti količino v ml pri enkratnem pritisku)
- Volumen polnjenja: 500 ml plastenka z dozirno pumpico in 1000 ml plastenka z dozirno pumpico.«

V dokumentu (obrazcu) »Predračun«, ki predstavlja sestavni del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, je naročnik v stolpcu C (»Dolg opis razpisne šifre«) v celici C51 zapisal:

»Razkužilo za roke, tekoče, na osnovi 2-propanola, z negovalnimi dodatki, brezbarvno in da ne pušča barvnih sledi. Dodani morajo biti razmaščevalci. Čas delovanja do 30 sekund za higiensko razkuževanje in 90 sekund za kirurško razkuževanje. Proizvod naj bi bil kot biocid registriran v SLO (register biocidov), s širokim spektrom delovanja, vključno z večkrat odpornimi mikrobi. Učinki so naslednji: baktericiden, popolni virucid (HBV, HIV, rota, noro, adeno), fungiciden, tuberkulociden. Sredstvo mora imeti medicinsko prijeten vonj, dozirni sistem naj ima navedeno količino tekočine ob enkratnem pritisku pumpice. Plastenka naj bo prosto stoječa in opremljena z integrirano dozirno pumpico (lahko priložena) ter obvezno kompatibilna s stenskim dozirnim sistemom naročnika. Dozatorji morajo biti priloženi plastenkam povsod, kjer so potrebni. Dozirna pumpica mora omogočati nanos zahtevane količine sredstva (vsaj 3 ml z dvema pritiskoma za higiensko razkuževanje (navesti količino ob enem pritisku) ter 6-10 ml skupne količine za kirurško razkuževanje (prvi nanos + drugi nanos), volumen 500 ml, 1000 ml.«

V obravnavanem primeru predstavlja dokument »Predračun« enega bistvenih delov dokumentacije v zvezi z oddaji javnega naročila in posledično tudi ponudbe izbranega ponudnika. Naročnik je namreč v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila (navodila za izpolnjevanje obrazca je naročnik določil v dokumentu »Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe«, točki 10.2.3) od ponudnikov zahteval, da vanj (poleg cen in nekaterih drugih podatkov) vpišejo še dobaviteljevo šifro artikla, kataloško številko, komercialni naziv artikla, proizvajalca. Navedeno pomeni, da so morali ponudniki v dokumentu navesti tudi podatke, ki vključuje specifikacijo ponujene opreme.

Državna revizijska komisija na podlagi vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika ugotavlja, da je izbrani ponudnik v navedenem dokumentu pri postavki, ki se nanaša na izpodbijani sklop, vpisal v kategorijo (stolpec) »Dobaviteljeva šifra artikla« podatek »981037+981600«, v kategorijo »Kataloška številka« podatek »981037+981600«, v kategorijo »Komercialni naziv artikla« podatek »Sterillium med + dozirna pumpica«, v kategorijo »Proizvajalec« podatek »Bode«, v kategorijo »Komentar dobavitelja« pa podatek »Katalog Bode str. 9, 29«.

Na podlagi pregleda ponudbe izbranega ponudnika Državna revizijska komisija ugotavlja, da je v katalogu proizvajalca ponujenega artikla, na katerega se izbrani ponudnik sklicuje (datoteka »Katalog Bode 2020«), pod kataloško številko 981037 naveden izdelek »Sterillium med, 500 ml« (glej stran 9), pod kataloško številko 981600 pa izdelek »Dozirna pumpica za 350 / 500 ml plastenke« (glej stran 29).

Državna revizijska komisija glede na navedeno zaključuje, da je izbrani ponudnik v izpodbijanem sklopu ponudil artikel v doziranju 500 ml in dozirno pumpico, ne pa tudi artikla v doziranju 1000 ml in dozirne pumpice.

Državna revizijska komisija ob tem ugotavlja, da naročnik vlagateljeve navedbe, da izbrani ponudnik ponuja sporni artikel, t.j. razkužilo za roke (le) v doziranju 500 ml, ne pa tudi v doziranju 1000 ml, niti ne zanika, temveč se v bran presoji dopustnosti ponudbe izbranega ponudnika v odločitvi o zahtevku za revizijo sklicuje na domnevni nesporazum oz. na vlagateljevo napačno razumevanje odgovora, objavljenega na portalu 6. 11. 2020.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je bilo na Portalu javnih naročil v zvezi z izpodbijanim sklopom zastavljenih več vprašanj, med drugim tudi vprašanje:

»Spoštovani, Prosimo za dodatna pojasnila: RA.KO.01.01.001, Razkužilo za roke: kakšna je okvirna količina v EM za pakiranje 500ML in kakšna za pakiranje 1000ML? Ali naročnik dopušča, da ponudimo izdelek samo v pakiranju 500ML? Ali naročnik dopušča, da ponudimo izdelek v pakiranju 500ML enega proizvajalca in izdelek v pakiranju 1000ML drugega proizvajalca, če oba izdelka izpolnjujeta vse strokovne zahteve?«

Naročnik je odgovor na vprašanje na Portalu javnih naročil objavil 6. 11. 2020 ob 12:57:

»Lahko ponudite razkužila za roke različnih proizvajalcev, če izpolnjujejo vse strokovne zahteve. Količine 1000 ml razkužila so 5% celotne količine.«

Državna revizijska komisija na podlagi pregleda dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, konkretno tehničnih specifikacij (dokument »07.1 Specifikacija zahtev naročnika – medicinska razkužila«, stran 10) ter obrazca »Predračun« ne more napraviti drugačnega zaključka od tega, da je naročnik od ponudnikov v izpodbijanem sklopu zahteval artikel (razkužilo za roke) v doziranju tako 500 ml (z dozirno pumpico) kot tudi v doziranju 1000 ml (z dozirno pumpico). Naročnik je v obeh dokumentih namreč zapisal »Volumen polnjenja: 500 ml plastenka z dozirno pumpico in 1000 ml plastenka z dozirno pumpico.« oz. »volumen 500 ml, 1000 ml.«

Drugačnega zaključka ni mogoče napraviti niti na podlagi naročnikovih navedb iz odločitve o zahtevku za revizijo, ko pravi, da »…so se s pojavom covid-19 vse bolnišnice v Republiki Sloveniji znašle v težki situaciji in so kupovale vse, kar se je dalo na tržišču dobiti, tudi razkužila z volumnom 1000 ml (5% letne količine), kar v preteklosti ni bila praksa. Primarno naročnik za svoje potrebe uporablja razkužila z volumnom 500 ml in dozirno pumpico. V primeru odsotnosti dozirne pumpice mora zdravstveno osebje samo skrbeti za napolnjenost posameznega razkužila, kar ob trenutni porabi razkužil predstavlja povečano možnost prenosa okužb ter povečan obseg dela…«

Tako naročnikovo navajanje in sklicevanje na prakso, kot tudi njegova razlaga, da je vlagatelj napačno razumel odgovor, podan na Portalu javnih naročil, ne zdrži kritične presoje, toliko bolj ob upoštevanju dejstva, da je naročnik z zgoraj citiranim odgovorom na vprašanje (»količine 1000 ml razkužila so 5% celotne količine«) zahtevo, ki jo je zapisal že v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, le še potrdil, obenem pa dopolnil (v smislu določitve količin enega in drugega doziranja).

Ob upoštevanju navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik ni ravnal skladno z določbami dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila in 89. člena ZJN-3 v povezavi z 29. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-3, ko je ponudbo izbranega ponudnika v izpodbijanem sklopu označil kot dopustno. Upoštevajoč ugotovljeno kršitev naročnika v zvezi z obrazložitvijo odločitve o oddaji naročila v delu, ki se nanaša na presojo vlagateljeve ponudbe, je Državna revizijska komisija na podlagi druge alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zahtevku za revizijo v izpodbijanem sklopu ugodila in razveljavila naročnikovo odločitev o oddaji naročila, kot za izpodbijani sklop izhaja iz odločitve o oddaji naročila.

Ker je Državna revizijska komisija na podlagi navedenih očitkov ugotovila naročnikovo kršitev v postopku oddaje javnega naročila (neobrazloženost naročnikove odločitve v delu, ki se nanaša na presojo vlagateljeve ponudbe ter nezakonitost oddaje javnega naročila izbranemu ponudniku) in ugodila predlogu vlagatelja, revizijskih očitkov, ki se nanašajo na kršitev pravice do vpogleda, ni obravnavala, saj njihova presoja ne bi mogla v ničemer vplivati na (drugačno) odločitev Državne revizijske komisije.

Z razveljavitvijo odločitve o oddaji naročila v izpodbijanem sklopu se postopek oddaje javnega naročila vrne v fazo pregleda in ocenjevanja ponudb. Na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN Državna revizijska komisija naročnika, z namenom pravilne izvedbe postopka v delu, ki je bil razveljavljen, napotuje, da v nadaljevanju postopka oddaje predmetnega javnega naročila sprejme eno od odločitev, ki jih predvideva ZJN-3, pri tem pa upošteva ugotovitve Državne revizijske komisije, kot izhajajo iz tega sklepa.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo zahteval povrnitev stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN). Ker je zahtevek za revizijo utemeljen, je vlagatelj, skladno s tretjim odstavkom 70. člena ZPVPJN, upravičen do povrnitve potrebnih stroškov postopka pravnega varstva.

Državna revizijska komisija je vlagatelju, skladno s 70. členom ZPVPJN in Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015 s sprem.; v nadaljevanju: OT), upoštevaje vrednost spornega predmeta kot potrebne priznala naslednje priglašene stroške:
- strošek dolžne vplačane takse za revizijski zahtevek v višini 6.000,00 EUR;
- strošek odvetniške storitve za zahtevek za revizijo v višini 800 točk (prva točka tarifne številke 40 OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke znaša 480 EUR brez DDV (ker pooblaščeni odvetnik ni zavezanec za plačilo DDV);
- izdatke v pavšalnem znesku po tretjem odstavku 11. člena OT (in sicer 2% od skupne vrednosti do 1000 točk) v višini 16 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke in znaša 9,6 EUR (ker pooblaščeni odvetnik ni zavezanec za plačilo DDV);

Državna revizijska komisija vlagatelju prav tako ni priznala priglašenih stroškov za sestavo vloge opredelitev do navedb naročnika z dne 26. 2. 2021, saj v konkretnem primeru niso bili potrebni (peti odstavek 70. člena ZPVPJN v povezavi z osmim odstavkom istega člena, pa tudi drugi odstavek 2. člena OT). Navedbe v vlogi z dne 26. 2. 2021 niso pripomogle ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve.

Naročnik je vlagatelju priznane stroške pravnega varstva v višini 6.489,60 EUR dolžan povrniti v roku 15 dni, ki skladno s 313. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s sprem.) v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN teče od dneva vročitve tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višjo stroškovno zahtevo je Državna revizijska komisija zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

Pravni pouk: Zoper to odločitev je dovoljen upravni spor. Tožba se vloži neposredno pisno pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana, ali pa se mu pošlje po pošti. Rok za vložitev tožbe je 30 dni od vročitve odločitve Državne revizijske komisije.

V Ljubljani, dne 9. 4. 2021



Predsednik senata:
Marko Medved, univ. dipl. prav.
član Državne revizijske komisije




Vročiti (prek portala e-Revizija):
- pooblaščenec vlagatelja,
- izbrani ponudnik,
- naročnik,
- MJU.

Vložiti:
- v spis zadeve.

Natisni stran