018-035/2021 Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji, d.d.

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Sama Červeka, kot predsednika senata, Tadeje Pušnar, kot članice senata, in mag. Gregorja Šebenika, kot člana senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »DOBAVA TOVORNIH VOZIL«, na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložila družba MAN Truck & Bus Slovenija d.o.o., Brnčičeva ulica 35, 1231 Ljubljana – Črnuče, ki jo zastopa Odvetniška pisarna Zaman in partnerji d.o.o., Trdinova ulica 4, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika DRUŽBA ZA AVTOCESTE V REPUBLIKI SLOVENIJI D.D., Ulica XIV. divizije 4, 3000 Celje (v nadaljevanju: naročnik), 18. 3. 2021

odločila:

1. Zahtevek za revizijo se v delu, ki se nanaša sklop 4, zavrže.

2. Zahtevek za revizijo se v delu, ki se nanaša na sklope 1, 2, 3 in 5, zavrne kot neutemeljen.

3. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je obvestilo o javnem naročilu, ki ga oddaja po odprtem postopku, dne 14. 5. 2020 objavil na Portalu javnih naročil, pod številko objave JN002996/2020-B01, dne 15. 5. 2020 pa še v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, pod številko objave 2020/S 095-226547. Javno naročilo je razdeljeno na 5 sklopov.

Dne 27. 1. 2021 je naročnik sprejel Odločitev o oddaji javnega naročila, št. 313/2021-icm-80/2020-2, s katero je odločil, da se javno naročilo ne odda in se vse prejete ponudbe zavrne. V obrazložitvi odločitve je navedel, »da je bila po odpiranju ponudb ugotovljena potreba po digitalizaciji in dobavi učinkovitejših in okolju prijaznejših, varčnejših sistemov za izvajanje zimskega vzdrževanja cest. Ugotovljeno je bilo, da je tehnologija, na podlagi katere je naročnik pripravil predmetno dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila, neustrezna in jo je potrebno spremeniti. Dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila po roku za oddajo ponudb ni mogoče več spreminjati ali kakorkoli dodatno pojasnjevati, zato naročnik v skladu s točko II.10. predmetne dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila in v skladu s petim odstavkom 90. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3) zavrača vse prejete ponudbe in javnega naročila ne bo oddal. Naročnik bo izvedel nov postopek javnega naročila tako, da bo dobavil tovorna vozila in nadgradnje za zimsko vzdrževanje cest, katerih tehnologija bo temeljila na zmanjševanju porabe posipnih materialov in vplivov na okolje. Posipalci bodo omogočali natančno doziranje posipnih materialov v odvisnosti od vremenskih pogojev, stanja vozišča, vrste soli in kombinacije posipa z ovlaženjem soli.«

Odločitev o oddaji javnega naročila je bila dne 28. 1. 2021 objavljena na Portalu javnih naročil pod številko objave JN002996/2020-ODL01, v posledici česar se na podlagi tretje povedi desetega odstavka 90. člena ZJN-3 z omenjenim dnem objave šteje za vročeno ponudnikom.
Zoper navedeno odločitev je vlagatelj pravočasno vložil Zahtevek za revizijo, v katerem navaja, da je odločitev naročnika pavšalna, nedoločna in neobrazložena, saj iz nje ni razvidno, kakšna digitalizacija in zakaj naj bi bila potrebna, ter kakšen varčnejši sistem za izvajanje zimskega vzdrževanja cest naj bi bil dobavljen. Naročnik je v odločitvi navedel, da obstoji nekakšna nova tehnologija, pri čemer pa ni navedel, katera je ta nova tehnologija za posipanje materialov, kdaj je prišla na trg ter kako se razlikuje od tehnologije, ki je bila zahtevana v konkretnem postopku oddaje javnega naročila. Poleg tega naročnik ni pojasnil, zakaj tehnologija, ki je bila zahtevana v konkretnem postopku oddaje javnega naročila, ni ustrezna in zakaj jo je potrebno spremeniti. S takšno obrazložitvijo je naročnik kršil peti odstavek 90. člena ZJN-3 in načelo transparentnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-3), saj svoje odločitve ni obrazložil na način, ki bi vlagatelju omogočal njen preizkus, posledično pa je vlagatelju onemogočeno učinkovito uveljavljanje pravnega varstva. Zgolj navedba o obstoju nekakšne nove tehnologije, brez da bi podrobno opisal to novo tehnologijo in jo primerjal s sedanjo in podal konkretne tehnične specifikacije, ne zadostuje. Vlagatelj dalje meni, da naročnik favorizira drugega ponudnika, saj je sam ponudil ekonomsko najugodnejšo ponudbo za sklope 1, 2, 3 in 5, zato bi naročnik javno naročilo za navedene sklope moral oddati njemu. Vlagatelj še dodaja, da po zagotovilih njegovega pogodbenega partnerja, odgovornega za dobavo posipalnikov in ostalih naprav za posipavanje, v zadnjih nekaj letih na trgu ni bila predstavljena nobena nova tehnologija posipanja, ki ne bi bila že vključena v ponujeno opremo, z izjemo tehnologije, ki omogoča povsem avtomatizirano (tj. brez kakršne koli kontrole voznika) izvajanje posipavanja. Te tehnologije pa vlagatelj v svoji ponudbi ni smel ponuditi, saj bi bila v nasprotju z izrecnimi zahtevami naročnika (tj. da se naprave za posipanje lahko krmili (vključi/izključi) iz kabine vozila). Vlagatelj zato predlaga, da naročnik oz. Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodi in razveljavi izpodbijano odločitev, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka.

Naročnik je dne 22. 2. 2021 sprejel Odločitev, št. 3.13./2021-REV-080/20, s katero je vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil, zavrnil je tudi njegovo zahtevo za povračilo stroškov. Naročnik se v obrazložitvi svoje odločitve sklicuje na sklep Državne revizijske komisije, št. 018-012/2021-5 z dne 9. 2. 2021, ter v nadaljevanju poudarja, da s svojo odločitvijo ni v ničemer kršil načela enakopravne obravnave ponudnikov, saj je navedel objektiven razlog za zavrnitev ponudb, ki izvira izven sfere ponudnikov, s tem pa ni nobenega izmed ponudnikov postavil v boljši ali slabši položaj, saj bodo tehnične specifikacije v ponovljenem postopku oddaje javnega naročila dopolnjene glede na transparentno naveden cilj naročnika, in sicer na način, da bodo zahteve za vse ponudnike v ponovljenem postopku oddaje javnega naročila enake. Kot je razvidno iz izpodbijane odločitve, je prišlo po odpiranju ponudb do sprememb potreb na strani naročnika (ugotovljena je bila potreba po digitalizaciji in dobavi učinkovitejših, okolju prijaznejših in varčnejših sistemov za izvajanje zimskega vzdrževanja, pri čemer tehnologija, ki je bila vključena v konkretno javno naročilo, tega ni upoštevala), zato je naročnik sprejel odločitev, da mora za dosego zastavljenega cilja zavrniti vse ponudbe in v ponovljenem postopku oddaje javnega naročila dopolniti tehnične specifikacije na način, da bo omogočena realizacija navedenega cilja. Vlagateljev očitek, da naj bi bila obrazložitev odločitve pavšalna in neobrazložena, je zato potrebno kot neutemeljenega zavrniti. Naročnik še pojasnjuje, da bo s spremembo opredelitve svojih potreb oz. spremembo specifikacij v ponovljenem postopku oddaje javnega naročila zasledoval varčnejši sistem, ki zanj vsekakor pomeni tudi doseganje cilja smotrne porabe javnih sredstev. Naročnik dodaja, da iz odločitev Državne revizijske komisije ne izhaja, da bi moral naročnik razloge za neoddajo javnega naročila utemeljiti s specifikacijami naročila, še manj pa podrobno opredeliti specifikacije naročila, ki še niso pripravljene, oz. pojasnjevati razlike med njimi in specifikacijami v javnem naročilu, ki ga ne oddaja, kot to napačno razume vlagatelj. Nerazumno je pričakovati, da bi naročnik že v tej fazi (tj. zavrnitev vseh ponudb) razpolagal s podrobno specifikacijo ter natančnim opisom potreb za ponovno izvedbo javnega naročila. Podrobnejše specifikacije, ki bodo predvidoma vključene v ponovljeni postopek oddaje javnega naročila, je naročnik sicer podrobneje navedel v internem aktu (Obrazložitev za prekinitev postopka javnega naročila dobave tovornih vozil, int. ev. št. 00080/2020 z dne 19. 1. 2021), pri čemer le-teh v tako podrobni meri ni vključil v izpodbijano odločitev, saj še niso dokončne. Da je izpodbijana odločitev ustrezno obrazložena izhaja tudi iz dejstva, da vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja razloge, ki bi lahko pomenili kvečjemu neutemeljenost odločitve, nikakor pa jih ni mogoče upoštevati na način, da obrazložitev sploh ni podana. Gre namreč za vlagateljev očitek, da naročnik »favorizira drugega ponudnika«, kar pomeni, da vlagatelj naročniku očita kršitev načela enakopravne obravnave, ki bila lahko posledica le dejstva, da naj bi bil razlog za zavrnitev vseh ponudb navidezen (kar pa v konkretnem primeru ne drži). Na tem mestu naročnik še dodaja, da vlagatelj svojih navedb glede domnevnega favoriziranja drugega ponudnika ni konkretiziral, niti ni predložil nobenih dokazov v zvezi s tem. Poleg tega vlagatelj s svojimi navedbami pritrjuje, da obstaja možnost spremembe specifikacij oz. tehnologije za konkretno naročilo blaga, in sicer v smeri, da se ponudijo nove tehnologije, ki do sedaj niso bile dopuščene z dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila.

Naročnik je Državni revizijski komisiji dne 22. 2. 2021, skladno s prvim odstavkom 29. člena ZPVPJN, odstopil dokumentacijo o postopku oddaje javnega naročila in dokumentacijo o predrevizijskem postopku.

Vlagatelj se je do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo pravočasno opredelil z Opredelitvijo do navedb naročnika z dne 25. 2. 2021, iz katere izhaja, da vztraja pri navedbah iz zahtevka za revizijo. Vlagatelj še dodaja, da se strinja, da naročnik v tej fazi verjetno res še nima prav vseh specifikacij (domnevne) nove tehnologije, a vendar mora imeti na razpolago vsaj toliko informacij in specifikacij (domnevne) nove tehnologije, da mu te omogočajo primerjavo s tehnologijo, ki je bila zahtevana in ponujena v predmetnem postopku oddaje javnega naročila, ter oceno, ali (domnevno) nova tehnologija dejansko prinaša dodatne koristi na področjih, ki jih naročnik zasleduje (ekonomičnost porabe razsipnega materiala, digitalizacija, manjši vplivi na okolje). Naročnik bi takšne informacije moral vključiti v obrazložitev svoje odločitve in z njimi seznaniti tudi ponudnike, česar pa ni storil. Vlagatelj še kot zavajajoče označuje navedbe naročnika, da naj bi sam priznal obstoj drugih (novih) tehnologij, ter v zvezi s tem pojasnjuje, da na trgu dejansko že dalj časa obstajajo tehnične rešitve, ki omogočajo povsem avtomatizirano izvedbo raztrosa materiala, vendar pa (a) ne gre za novo tehnologijo, temveč za tehnologijo, ki je na trgu že nekaj časa in bi tako morala biti naročniku v času priprave dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila že poznana, ter (b) omenjena tehnologija za potrebe naročnika zelo verjetno ni (oz. je zgolj pogojno) uporabna, saj so razmere na posameznih odsekih cest med seboj zelo različne (npr. posamezni odseki, kjer se pojavljajo snežni zameti, zahtevajo večjo količino posipnega materiala), sistem pa naknadnih prilagoditev na terenu ne dopušča več.

Po pregledu dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika, je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je, skladno z 31. členom ZPVPJN, zahtevek za revizijo pred meritorno obravnavo predhodno preizkusila in po uradni dolžnosti preverila obstoj procesnih predpostavk.

ZPVPJN v prvem odstavku 14. člena določa, da se aktivna legitimacija v predrevizijskem in revizijskem postopku prizna vsaki osebi, ki ima ali je imela interes za dodelitev javnega naročila, sklenitev okvirnega sporazuma ali vključitev v dinamični nabavni sistem ali kvalifikacijski sistem in ji je ali bi ji lahko z domnevno kršitvijo nastala škoda (1. alineja prvega odstavka 14. člena). Iz navedene določbe izhaja, da morata biti za priznanje aktivne legitimacije hkrati (kumulativno) izpolnjena dva pogoja: (1) interes za dodelitev javnega naročila ter (2) možnost nastanka škode, ki bi vlagatelju utegnila nastati zaradi zatrjevane kršitve. Če je rok za oddajo prijav ali ponudb že potekel, se šteje, da je interes za dodelitev javnega naročila izkazala tista oseba, ki je oddala pravočasno prijavo oz. ponudbo (drugi odstavek 14. člena).

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da je javno naročilo razdeljeno na 5 sklopov, pri čemer je vlagatelj oddal ponudbo za sklope 1, 2, 3 in 5, zahtevek za revizijo pa je vložil zoper celotno Odločitev o oddaji javnega naročila. Upoštevaje zgoraj navedeno Državna revizijska komisija dalje ugotavlja, da vlagatelj v obravnavanem primeru ne izkazuje interesa za dodelitev javnega naročila v sklopu 4 (prvi element za priznanje aktivne legitimacije), poleg tega mu v tem sklopu tudi ni in mu z domnevno kršitvijo (naročnika) ne bi mogla nastati škoda (drugi element za priznanje aktivne legitimacije). Vlagatelj namreč (celo v primeru, če bi se njegova zatrjevanja v zahtevku za revizijo izkazala kot utemeljena) dejansko nima nobenih možnosti, da bi bila v sklopu 4 njegova ponudba izbrana kot najugodnejša, saj v tem sklopu ponudbe sploh ni oddal. Posledično vlagatelj ni aktivno legitimiran za vložitev zahtevka za revizijo zoper Odločitev o oddaji javnega naročila v delu, ki se nanaša na sklop 4, zato je potrebno zahtevek za revizijo v tem delu na podlagi tretjega odstavka 31. člena ZPVPJN zavreči.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Ker je bilo ugotovljeno, da zahtevek za revizijo, v delu, ki se nanaša na sklope 1, 2, 3 in 5, izpolnjuje vse pogoje iz prvega odstavka 31. člena ZPVPJN, ga je Državna revizijska komisija sprejela v obravnavo.

Med vlagateljem in naročnikom je spor o zakonitosti naročnikove odločitve o zavrnitvi vseh ponudb.

Vlagatelj naročniku očita, da je njegova Odločitev o oddaji javnega naročila neobrazložena, saj ne vsebuje jasnih in nedvoumnih razlogov za sprejem izpodbijane odločitve do te mere, da bi bil omogočen preizkus njene zakonitosti, posledično pa je vlagatelju onemogočeno učinkovito uveljavljanje pravnega varstva.

ZJN-3 sicer ne določa kriterijev za ugotavljanje ustreznosti vsakokratne obrazložitve odločitve o (ne)oddaji javnega naročila, vendar pa je slednje skozi svojo prakso izoblikovala Državna revizijska komisija. V skladu z ustaljeno prakso Državne revizijske komisije (prim. odločitve v zadevah, št. 018-070/2015, 018-234/2015, 018-096/2016, 018-163/2016, 018-134/2017, 018-102/2018, 018-179/2019 itd.), je namen odločitve o oddaji javnega naročila in torej tudi odločitve o zavrnitvi vseh ponudb iskati zlasti v seznanitvi ponudnikov z zadostnimi informacijami, potrebnimi za učinkovito uveljavljanje pravnega varstva. V tem okviru se za obrazložitev ne zahteva, da bi bila vseobsežna, mora pa vsebovati jasne in nedvoumne razloge naročnika do te mere, da je ponudnikom omogočena seznanitev z utemeljitvijo odločitve in preverba zakonitosti le-te, s čemer je na eni strani ponudnikom dana možnost zaščite svojih pravic in pravnih interesov, na drugi strani pa je organu pravnega varstva omogočena presoja zakonitosti takšne odločitve (v kolikor je zahtevana).

V obravnavanem postopku Državna revizijska komisija vlagateljevim navedbam, da naročnikova Odločitev o oddaji javnega naročila ni obrazložena oz. ni dovolj jasno obrazložena, ni mogla slediti. Naročnik je v obrazložitvi izpodbijane odločitve pojasnil, da je bila po odpiranju ponudb ugotovljena potreba po digitalizaciji in dobavi učinkovitejših in okolju prijaznejših, varčnejših sistemov za izvajanje zimskega vzdrževanja cest ter da je bilo ugotovljeno, da je tehnologija, na podlagi katere je naročnik pripravil predmetno dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila, neustrezna in jo je potrebno spremeniti. Naročnik je še dodatno navedel, da bo izvedel nov postopek javnega naročila tako, da bo dobavil tovorna vozila in nadgradnje za zimsko vzdrževanje cest, katerih tehnologija bo temeljila na zmanjševanju porabe posipnih materialov in vplivov na okolje, pri čemer bodo posipalci omogočali natančno doziranje posipnih materialov v odvisnosti od vremenskih pogojev, stanja vozišča, vrste soli in kombinacije posipa z ovlaženjem soli. Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da je bil razlog za zavrnitev vseh ponudb podan jasno in nedvoumno, samo dejstvo, na kateri del tehničnih specifikacij se razlog nanaša, pa je znan tudi vlagatelju (kar izhaja tako iz zahtevka za revizijo, kot tudi iz opredelitve do naročnikovih navedb), ki je bil s tem torej seznanjen z utemeljitvijo razloga izpodbijane odločitve o zavrnitvi vseh ponudb. Državna revizijska komisija tako ugotavlja, da je na podlagi predstavljene vsebine razloga v zvezi z neustrezno oblikovanimi tehničnimi specifikacijami, vlagatelj imel možnost preveriti, ali je naročnik pri sprejemu te odločitve ravnal (ne)zakonito, v zahtevku za revizijo pa predstaviti in utemeljiti dejstva in dokaze s tem v zvezi (kar je tudi storil). Posledično naročniku ni mogoče očitati, da je ravnal v nasprotju z načelom transparentnosti javnega naročila (6. člen ZJN-3), ravno tako pa ni mogoče ugotoviti, da je bilo vlagatelju onemogočeno učinkovito pravno varstvo.

Glede vlagateljevih navedb, da bi moral naročnik v obrazložitvi izpodbijane odločitve navesti tudi primerjavo med tehnologijo, ki je bila vključena v predmetno javno naročilo, in tehnologijo, ki bo predmet novega postopka oddaje javnega naročila, ter da bi moral naročnik opredeliti tehnične specifikacije, ki bodo predmet novega postopka oddaje javnega naročila, Državna revizijska komisija ugotavlja, da slednje navedbe že presegajo očitek o neobrazloženosti odločitve o zavrnitvi vseh ponudb in pomenijo ugotavljanje utemeljenosti vsebinskih razlogov za sprejem navedene odločitve, več o obravnavi tovrstnih očitkov pa bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo nadalje navaja, da je naročnik v obrazložitvi odločitve podal zgolj navidezne razloge za zavrnitev vseh ponudb z namenom favoriziranja določenega ponudnika oz. z namenom zavrnitve najugodnejše prejete ponudbe, tj. ponudbe vlagatelja, zaradi česar je vlagatelj postavljen v neenakopraven položaj. Smiselno tudi zatrjuje, da naročnikovi razlogi za zavrnitev vseh ponudb niso utemeljeni, ker v zadnjih letih na trgu ni bila predstavljena nobena nova tehnologija posipanja, ki ne bi bila že vključena v predmetno javno naročilo.

Kot je Državna revizijska komisija že večkrat pojasnila, oddaja naročila v izvedbo ni edini možni zaključek postopka oddaje javnega naročila. ZJN-3 ne določa oz. naročniku ne nalaga dolžnosti, da javno naročilo odda, temveč ureja tudi primere, ko se postopek oddaje javnega naročila ne konča z izbiro najugodnejšega ponudnika. Razlogi za neuspešen zaključek postopka oddaje javnega naročila so lahko bodisi na strani ponudnikov, ker so oddali nedopustne ponudbe, zaradi česar naročnik vse ponudbe zavrne (prva alineja tretjega odstavka 90. člena ZJN-3), bodisi na strani naročnika, ko iz razlogov na njegovi strani ne odda javnega naročila. Peti odstavek 90. člena ZJN-3 določa, da lahko naročnik na vseh stopnjah postopka po izteku roka za odpiranje ponudb zavrne vse ponudbe. Če je naročnik zavrnil vse ponudbe, mora o razlogih za takšno odločitev in o tem, ali bo začel nov postopek, obvestiti ponudnike ali kandidate. Kadar izvaja naročnik postopek javnega naročanja, v katerem objavi povabilo k sodelovanju, mora navedeno odločitev objaviti na portalu javnih naročil in, če je to glede na vrednost ali predhodne objave primerno, v Uradnem listu Evropske unije. Kadar naročnik zavrne vse ponudbe, lahko izvede za isti predmet nov postopek javnega naročanja le, če so se bistveno spremenile okoliščine, zaradi katerih je zavrnil vse ponudbe.

Državna revizijska komisija je že v več svojih odločitvah, v katerih je obravnavala zakonitost naročnikove odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, opozorila na prakso Sodišča Evropske unije, ki je pri razlagi skupnostnega prava navedlo, da naročniki ob sprejemu odločitve o zaključku postopka oddaje javnega naročila brez izbire najugodnejše ponudbe ali začetku novega postopka uživajo širok preudarek, pri čemer evropsko pravo javnih naročil ne zahteva, da bi naročniki takšno odločitev smeli sprejeti le v izjemnih primerih, ali na podlagi posebej upravičenih razlogov (na primer v zadevah C-27/98, točke 23, 25 in 33 ter C-244/02, točka 29). Sodišče Evropske unije je ob tem opozorilo, da morajo naročniki pri preklicu javnega razpisa (kljub temu, da direktive s področja javnega naročanja, razen dolžnosti obveščanja, ne določajo nobenih posebnih pravil, ki bi se nanašala na vsebinske ali formalne pogoje za sprejem take odločitve) spoštovati temeljna pravila prava Evropske Unije, še posebej načela, vsebovana v Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, ki zadevajo svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev (zadeva C-92/00, točka 42). Naročnik sme vedno prekiniti postopek oddaje javnega naročila in ga zaključiti brez izbire najugodnejše ponudbe, celo v primeru, če je do nemožnosti izbire prišlo zaradi napake naročnika, pod pogojem, da je takšna odločitev sprejeta ob spoštovanju temeljnih pravil skupnostnega prava o javnem naročanju, zlasti načela enake obravnave (zadeva C-244/02, točka 36).

Veljavni predpisi torej ne določajo posebnih kriterijev, po katerih bi bilo mogoče presojati utemeljenost oz. dopustnost razlogov za zaključek postopka oddaje javnega naročila brez oddaje tega, tovrstnih kriterijev pa ni izoblikovala niti sodna praksa. Navedeno posledično pomeni, da ni mogoče kot neskladne s predpisi o javnem naročanju opredeliti pravzaprav nobene odločitve o zavrnitvi ponudb, pri sprejemu katere so bila spoštovana temeljna pravila skupnostnega prava o javnem naročanju. Zato presoja zakonitosti naročnikove odločitve o zavrnitvi ponudb v revizijskem postopku obsega (v obsegu revizijskih navedb) zlasti preverjanje, ali je naročnik pri sprejemu te ravnal v skladu s temeljnimi pravili skupnostnega prava o javnem naročanju, predvsem, ali je naročnik morebiti ravnal netransparentno ali diskriminatorno. Državna revizijska komisija se zato v konkretnem primeru ni spuščala v presojo revizijskih očitkov, s katerimi vlagatelj izpodbija utemeljenost vsebinskih razlogov za sprejem izpodbijane odločitve (tj. neobstoj nove tehnologije posipanja), ampak je presojala revizijske očitke le v obsegu dolžnih formalnih ravnanj naročnika (peti odstavek 90. člena ZJN-3), zatrjevanih kršitev načela enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3) ter načela transparentnosti (6. člen ZJN-3).

Načelo enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3) naročnika obvezuje, da mora med ponudniki na vseh stopnjah postopka javnega naročanja glede vseh elementov zagotoviti, da med njimi ni razlikovanja. Kadar naročnik na podlagi petega odstavka 90. člena ZJN-3 postopek oddaje javnega naročila zaključi z zavrnitvijo vseh ponudb, je o kršitvi načela enake obravnave ponudnikov mogoče govoriti zlasti v primeru, kadar je razlog za zaključek postopka naveden le formalno oziroma navidezno, dejansko pa je uporabljen z namenom, da se enega ali več ponudnikov postavi v neupravičeno boljši oziroma slabši položaj v primerjavi z drugimi ponudniki.

Državna revizijska komisija ne more slediti revizijskim navedbam, da so naročnikovi razlogi za zavrnitev vseh ponudb navidezni. Kot je bilo že predhodno ugotovljeno, je naročnik za zavrnitev vseh ponudb prepričljivo navedel in konkretiziral razlog, ki se nanaša neustrezno oblikovane tehnične specifikacije. Poleg tega Državna revizijska komisija tudi ugotavlja, da je naročnik s sprejemom izpodbijane odločitve vse ponudnike obravnaval enako, ker zaradi ugotovljenih neustreznih tehničnih specifikacij, javno naročilo ni bilo dodeljeno nobenemu izmed ponudnikov. Ker bo v ponovljenem postopku oddaje javnega naročila lahko sodeloval tudi vlagatelj, prav tako ni mogoče ugotoviti, da je naročnik možnost, ki mu jo daje peti odstavek 90. člena ZJN-3, zlorabil z namenom diskriminirati vlagatelja. Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročniku ni mogoče očitati ravnanja, ki bi bilo v nasprotju s 6. členom in 7. členom ZJN-3.

V kolikor je vlagateljeve revizijske navedbe o neobstoju novejše oz. boljše tehnologije posipanja potrebno razumeti (tudi) v smislu, da niso podane bistveno spremenjene okoliščine, kot pogoj za izvedbo novega postopka oddaje javnega naročila za isti predmet, Državna revizijska komisija na tem mestu še pojasnjuje, da je lahko vprašanje, ali so se bistveno spremenile okoliščine, zaradi katerih je naročnik v konkretnem primeru zavrnil vse prejete ponudbe, glede na predhodno že opisano določbo petega odstavka 90. člena ZJN-3, relevantno šele v primeru ponovljenega postopka za isti predmet javnega naročanja, ne pa pri presoji zakonitosti naročnikovih ravnanj v primeru zavrnitve vseh ponudb.

Na podlagi zgoraj navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v okviru zahtevka za revizijo ni uspel izkazati naročnikovih kršitev v postopku oddaje javnega naročila, ko je vse prejete ponudbe zavrnil zaradi razlogov na njegovi strani. Državna revizijska komisija je zato, na podlagi 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, zahtevek za revizijo vlagatelja kot neutemeljenega zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je v zahtevku za revizijo in v opredelitvi do navedb naročnika uveljavljal povračilo stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Ker z zahtevkom za revizijo ni uspel, je Državna revizijska komisija v skladu z določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN njegovo zahtevo za povračilo stroškov postopka pravnega varstva zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.


Pravni pouk: Zoper to odločitev je dovoljen upravni spor. Tožba se vloži neposredno pisno pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana, ali pa se mu pošlje po pošti. Rok za vložitev tožbe je 30 dni od vročitve odločitve Državne revizijske komisije.


V Ljubljani, 18. 3. 2021



Predsednik senata:
Samo Červek, univ. dipl. prav.,
predsednik Državne revizijske komisije










Vročiti (e-Revizija):
– naročnik,
– vlagatelj,
– RS MJU.

Vložiti:
– v spis zadeve, tu.

Natisni stran