018-039/2021Republika Slovenija, Ministrstvo za infrastrukturo, Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Nine Velkavrh, kot predsednice senata, ter Andraža Žvana in dr. Mateje Škabar, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »A-50/20; Dobava in postavitev varnostnih ograj na državnih cestah«, začetem na podlagi zahtevka za revizijo, ki sta ga vložila skupna ponudnika LIKO, d.d. Liboje, Liboje 26A, Petrovče, in LOS CO d.o.o., Dolina 48, Lesce (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika , Tržaška cesta 19, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 18. 3. 2021

odločila:

Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 9. 6. 2020 sprejel sklep o pričetku postopka oddaje javnega naročila. Obvestilo o javnem naročilu je bilo objavljeno na portalu javnih naročil dne 15. 6. 2020, pod št. objave JN003762/2020-B01.

Naročnik je na portalu javnih naročil (pod št. objave JN003762/2020-ODL01) dne 9. 9. 2020 objavil »Odločitev o oddaji javnega naročila«, s katero je javno naročilo oddal ponudniku KVEDER d.o.o., Zadobrova 135, Škofja vas (v nadaljevanju: izbrani ponudnik). Zoper navedeno odločitev je vlagatelj dne 21. 9. 2020 vložil zahtevek za revizijo, ki mu je Državna revizijska komisija s sklepom št. 018-170/2020-5 z dne 24. 11. 2020 ugodila in razveljavila odločitev o oddaji naročila.

Naročnik je nato na portalu javnih naročil (pod št. objave JN003762/2020-ODL01P1) dne 27. 1. 2021 objavil »Odločitev o oddaji javnega naročila« z dne 25. 1. 2021, s katero je zavrnil vse ponudbe in postopek zaključil brez oddaje naročila. V obrazložitvi odločitve je naročnik navedel, da je v popisu del na devetih lokacijah predvidel dobavo in postavitev jeklene varnostne ograje (v nadaljevanju: JVO) N2 W5 na zidu (torej ograjo, ki je z vijaki sidrana v armiranobetonsko konstrukcijo zidu), po prejemu in oceni ponudb pa je ugotovil, da takšen produkt ponuja samo eden izmed ponudnikov, ki je po razvrstitvi glede na merila bistveno dražji od najugodnejšega ponudnika. Naročnik ugotavlja, da bi ustrezen nivo varnosti lahko zagotovil s podobnim produktom – ograjo tipa N2 W4, ki je na trgu širše dostopna. Naročnik tako utemeljuje, da je na podlagi petega odstavka 90. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3) zavrnil vse ponudbe in bo ponovil postopek s spremenjeno specifikacijo oz. popisom del na način, da bo dopustil tudi dobavo in vgradnjo N2 W4 na objektu, ki nudi enak nivo zaščite kot N2 W5, hkrati pa na trgu obstaja več ponudnikov, ki takšen produkt ponujajo; s tem bo zagotovil temeljna načela zagotavljanja konkurence in gospodarnosti javnega naročanja.

Vlagatelj je dne 5. 2. 2021 pravočasno vložil zahtevek za revizijo, s katerim predlaga razveljavitev odločitve o zavrnitvi vseh ponudb in povrnitev priglašenih stroškov pravnega varstva. Povzema dosedanji potek postopek in meni, da je izpodbijana odločitev naročnika presenetljiva. Argumente naročnika označuje za nerazumljive in nesprejemljive; ocenjuje, da je motiv za zavrnitev vseh ponudb in ponovitev javnega naročila s spremenjeno specifikacijo nekje drugje. Poudarja, da je na državnih in regionalnih cestah varnostna ograja tipa N2 W5 daleč najbolj pogosta in običajna JVO, ki se postavlja že zelo dolgo obdobje, z njo razpolagajo tudi drugi ponudniki in nikoli ni bilo težav z dobavo ali postavitvijo. Vsled tega naj nikakor ne bi držala navedba naročnika, da je alternativna ograja N2 W4 širše dostopna, saj se ta ograja na trgu pojavlja in vgrajuje šele od leta 2013. Da navedba naročnika ne drži, naj bi potrjevalo tudi to, da je prvotno izbrani ponudnik Kveder d.o.o. v svoji ponudbi ponudil in priložil certifikate ter ostalo tehnično dokumentacijo za ograje N2 W5 bankina in z njo tudi razpolaga; izbrani ponudnik je bil iz postopka izločen zato, ker ni priložil vse zahtevane dokumentacije za varnostno ograjo tipa N2 W5 na zidu in potrdila o antikorozijski zaščiti. Vlagatelj nadalje zatrjuje in pojasnjuje, zakaj napovedana sprememba specifikacije (z dopustitvijo tudi ograje tipa N2 W5) s tehničnega vidika ni najbolj primerna in varna. Vlagatelj nadalje meni, da naročnikove finančne opredelitve oz. navedba razloga ekonomičnosti ne vzdrži resne presoje: cenovna razlika med neustreznimi ograjami (skupne dolžine 126 metrov) prvotno izbranega ponudnika in ustreznimi vlagateljevimi ograjami znaša zgolj 19,20 EUR. Tudi sicer bi bila celotna vrednost vlagateljeve (pravilne in popolne) ponudbe najverjetneje izpod okvirne finančne vrednosti naročnika. Spregledati se ne bi smelo niti tega, da bi naročnik s spremembo (razširitvijo) specifikacij na ograje N2 W4 sam sebi storil večjo gospodarsko škodo iz več razlogov: vlagatelj pri tem opisuje razlike med obema tipoma ograj (dolžina stebrov in njihova medsebojna razdalja pri vgradnji) – daljši stebri pri ograji tipa N2 W5 zagotavljajo več stabilnosti in varnosti, večji razmak med stebri pa omogoča lažje in hitrejše vzdrževanje bankin ter košnjo trave. Navedbe naročnika glede načela gospodarnosti v primeru ponovitve javnega naročila so po oceni vlagatelja zelo vprašljive, saj se cena jekla na svetovnem tržišču že od oddaje ponudbe konstantno zvišuje in bo naročnik iz tega razloga v veliki verjetnosti prejel občutno višje ponudbe od trenutnih.

Naročnik je dne 19. 2. 2021 vlagatelju preko portala eRevizija posredoval »Sklep« z dne 18. 2. 2021, s katerim je zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljenega, enako pa tudi zahtevo za povrnitev stroškov. Poudarja, da je po prejemu sklepa Državne revizijske komisije št. 018-170/2020-5 izvedel ponovno analizo ponudb in ugotovil, da je vlagatelj edini izmed štirih ponudnikov, ki dejansko ponuja v popisu del navedene ograje tipa N2 W5 (na zidu). V ponovljeni analizi je ponovno strokovno preučil popis del in vsebino javnega naročila ter ugotovil, da bi lahko enako varnost ograj zagotavljal tudi drug tip ograje N2 W4. Namen javnega naročila skladno z ZJN-3 je, da zagotavlja konkurenčnost trga in omogoči več usposobljenim ponudnikom oddajo ponudbe. S tem, ko bi naročnik izbral vlagateljevo ponudbo, bi kršil temeljno načelo konkurenčnosti, saj konkurenci sploh ne bi omogočil oddati dopustne ponudbe, kar pa ni namen javnega naročanja, niti namen naročnika. Prav tako bi kršil načelo gospodarnosti, saj bi ponudbo oddal bistveno dražjemu ponudniku. Zato je naročnik sklenil zaključiti javno naročilo brez oddaje naročila, ponovno strokovno preučiti vse možnosti izvedbe naročila ter pripraviti nov popis predmeta naročila, ki bo zadostil tako strokovnim zahtevam po varnosti ograj, kot tudi zagotavljal konkurenco ponudnikov. Naročnik meni, da je razlog za zavrnitev vseh ponudb dejansko podan in objektivno utemeljen, ter da bo odprava tega razloga v ponovljenem postopku pomenila tisto bistveno spremenjeno okoliščino, ki mu bo omogočila izvedbo novega postopka. V nadaljevanju naročnik povzema še prakso Državne revizijske komisije glede zavrnitve vseh ponudb.

Naročnik je Državni revizijski komisiji dne 24. 2. 2021 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in dokumentacijo predrevizijskega postopka.

Vlagatelj se je do navedb naročnika opredelil z vlogo z dne 24. 2. 2021. Poudarja, da je naročnik s konkretnim javnim naročilom zahteval točno določen tip JVO (N2 W5) z utemeljenim razlogom (ker je ta primerna za določene odseke), prvotno pa je izbral in nato v prejšnjem postopku pravnega varstva tudi na vso moč zagovarjal ponudnika, ki mu je ponudil nekaj popolnoma drugega, izpolnjeval pa ni niti nadaljnjih pogojev; šele ko je instančni organ potrdil predočene nepravilnosti, je – namesto da bi izbral pravilno in popolno ponudbo vlagatelja – konkretni postopek zaključil pod pretvezo, da bi lahko ustrezen nivo varnosti zagotovil tudi z drugačno ograjo. Vlagatelj oporeka navedbam naročnika, da sta oba omenjena tipa JVO primerljiva, prosto zamenljiva in da zagotavljata enak nivo varnosti; pri tem poudarja, da je razlika med obema tipoma v zahtevnosti in namenskosti njihove postavitve; kot neresno označuje naročnikovo pavšalizirano izenačevanje obeh vrst ograj. Iz tehničnega vidika naj tudi ne bi bila izvedljiva vgradnja JVO tipa N2 W4 na zidu, saj bi se morala ograja na zadevnih odsekih navezovati na JVO tipa N2 W5, ta dva tipa ograj pa nista medsebojno kompatibilna in bi bilo tako potrebno zamenjati tudi obstoječe ograje, ki so še popolnoma dobre. Vlagatelj meni, da ravnanje naročnika v obravnavanem primeru odkazuje na favoriziranje izbranega ponudnika ter diskvalifikacijo ostalih ponudnikov.

Po pregledu prejete dokumentacije in preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Naročnik predmetnega javnega naročila ni razdelil na sklope. Do poteka roka za predložitev ponudb je prejel štiri ponudbe, in sicer poleg vlagateljeve ponudbe (s ponudbeno ceno 1.149.500,69 EUR z DDV) še ponudbe BGP GRADNJE d.o.o. (za 1.348.009,90 EUR z DDV), KVEDER d.o.o. (za 971.872,97 EUR z DDV) in PETRIČ d.o.o. (za 1.001.292,72 EUR z DDV).

Naročnik je na portalu javnih naročil dne 9. 9. 2020 objavil »Odločitev o oddaji javnega naročila«, s katero je javno naročilo oddal ponudniku KVEDER d.o.o.; zoper navedeno odločitev je vlagatelj dne 21. 9. 2020 vložil zahtevek za revizijo, ki mu je Državna revizijska komisija ugodila in s sklepom št. 018-170/2020-5 razveljavila naročnikovo odločitev o oddaji naročila, zaradi česar je naročnik sprejel novo odločitev, in sicer je zavrnil vse ponudbe iz razlogov na njegovi strani. Zakonitost slednje odločitve je predmet spora med strankama v tem revizijskem postopku.

Naročnikovo ravnanje v predmetnem postopku oddaje javnega naročila je treba presojati z vidika petega odstavka 90. člena ZJN-3, ki določa, da lahko naročnik na vseh stopnjah postopka po izteku roka za odpiranje ponudb zavrne vse ponudbe. Če je naročnik zavrnil vse ponudbe, mora o razlogih za takšno odločitev in o tem, ali bo začel nov postopek, obvestiti ponudnike ali kandidate. Kadar izvaja naročnik postopek javnega naročanja, v katerem objavi povabilo k sodelovanju, mora navedeno odločitev objaviti na portalu javnih naročil in, če je to glede na vrednost ali predhodne objave primerno, v Uradnem listu Evropske unije. Kadar naročnik zavrne vse ponudbe, lahko izvede za isti predmet nov postopek javnega naročanja le, če so se bistveno spremenile okoliščine, zaradi katerih je zavrnil vse ponudbe.

Državna revizijska komisija je že v več svojih odločitvah, v katerih je obravnavala zakonitost naročnikove odločitve o zavrnitvi vseh ponudb (npr. v zadevah, št. 018-88/2018, 018-203/2018, 018-57/2019, 018-11/2019, 018-53/2020 in tudi v odločitvi, št. 018-70/2020) opozorila na prakso Sodišča Evropske unije, ki je pri razlagi skupnostnega prava navedlo, da naročniki ob sprejemu odločitve o zaključku postopka oddaje javnega naročila brez izbire najugodnejše ponudbe ali začetku novega postopka uživajo širok preudarek, pri čemer evropsko pravo javnih naročil ne zahteva, da bi naročniki takšno odločitev smeli sprejeti le v izjemnih primerih ali na podlagi posebej upravičenih razlogov (npr. v zadevah C-27/98 in C-244/02). Sodišče Evropske unije je ob tem opozorilo, da morajo naročniki pri preklicu javnega razpisa (kljub temu, da direktive s področja javnega naročanja, razen dolžnosti obveščanja, ne določajo nobenih posebnih pravil, ki bi se nanašala na vsebinske ali formalne pogoje za sprejem take odločitve) spoštovati temeljna pravila prava Evropske Unije, še posebej načela, vsebovana v Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, ki zadevajo svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev (zadeva C-92/00). Naročnik sme vedno prekiniti postopek oddaje javnega naročila in ga zaključiti brez izbire najugodnejše ponudbe, celo v primeru, če je do nemožnosti izbire prišlo zaradi napake naročnika, pod pogojem, da je takšna odločitev sprejeta ob spoštovanju temeljnih pravil skupnostnega prava o javnem naročanju, zlasti načela enake obravnave (zadeva C-244/02). V sodbi zadeve številka C-440/13 je Sodišče Evropske unije zapisalo, da naročnik ne more biti zavezan, da zaključi začet postopek za oddajo javnega naročila in da naročilo odda, če na koncu postopka za oddajo naročila ostane le en ponudnik, ki bi bil sposoben naročilo izvršiti, člene 41(1), 43 in 45 Direktive številka 2004/18/ES pa je treba razlagati tako, da člen 45 Direktive številka 2004/18/ES – če pogoji za uporabo razlogov za izključitev, ki so v njem določeni, niso izpolnjeni – ne ovira tega, da naročnik sprejme odločitev, da ne odda javnega naročila, za katero je bilo objavljeno obvestilo, in da tega naročila ne odda dokončno edinemu preostalemu ponudniku, ki je bil začasno določen za izbranega ponudnika. Obrazložitev odločitve o razveljavitvi lahko tako temelji na razlogih, ki so z vidika javnega interesa povezani zlasti s presojo smotrnosti, da se zaključi postopek za oddajo javnega naročila, med drugim ob upoštevanju morebitne spremembe gospodarskega konteksta ali dejstev ali celo potreb zadevnega naročnika. Tako odločitev je mogoče obrazložiti tudi z nezadostno konkurenco, saj bi na koncu postopka za oddajo zadevnega naročila ostal le en ponudnik, ki bi bil sposoben to naročilo izvršiti (glej zlasti točke od 35 do 37 omenjene sodbe). Drugačnega zaključka ni napraviti niti na podlagi Direktive 2014/24/EU z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES (Uradni list EU, št. L 94/2014), ki je v pravni red Republike Slovenije prenesena z ZJN-3 (drugi odstavek 1. člena ZJN-3).

Kot je Državna revizijska komisija že večkrat pojasnila, veljavni predpisi ne določajo posebnih kriterijev, po katerih bi bilo mogoče presojati utemeljenost/dopustnost razlogov za zaključek postopka oddaje javnega naročila brez oddaje tega, teh pa ni izoblikovala niti sodna praksa. Navedeno posledično pomeni, da ni mogoče kot neskladne s predpisi o javnem naročanju opredeliti pravzaprav nobene odločitve o zavrnitvi ponudb, pri sprejemu katere so bila spoštovana temeljna pravila skupnostnega prava o javnem naročanju. Zato presoja zakonitosti naročnikove odločitve o zavrnitvi ponudb v revizijskem postopku obsega (v obsegu revizijskih navedb) zlasti preverjanje, ali je naročnik pri sprejemu te ravnal v skladu s temeljnimi pravili skupnostnega prava o javnem naročanju, predvsem ali je naročnik morebiti ravnal netransparentno in diskriminatorno oz. ali je ponudnike obravnaval neenakopravno. Načelo enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3) naročnika obvezuje, da mora med ponudniki na vseh stopnjah postopka javnega naročanja glede vseh elementov zagotoviti, da med njimi ni razlikovanja. Kadar naročnik na podlagi petega odstavka 90. člena ZJN-3 postopek oddaje javnega naročila zaključi z zavrnitvijo vseh ponudb, je o kršitvi načela enake obravnave ponudnikov mogoče govoriti zlasti v primeru, kadar je razlog za zaključek postopka naveden le formalno oz. navidezno, dejansko pa je uporabljen z namenom, da se enega ali več ponudnikov postavi v neupravičeno boljši oziroma slabši položaj v primerjavi z drugimi ponudniki. V tem kontekstu je treba razumeti tudi določbo petega odstavka 90. člena ZJN-3, v skladu s katero lahko naročnik v primeru, če zavrne vse ponudbe, izvede za isti predmet nov postopek javnega naročanja le, če so se bistveno spremenile okoliščine, zaradi katerih je zavrnil vse ponudbe. V primeru, če je razlog za zavrnitev vseh ponudb zgolj formalen oz. navidezen in očitno uporabljen zgolj z namenom favoriziranja ali diskriminacije točno določenega ponudnika, ni mogoče šteti, da bi se v ponovljenem postopku okoliščine bistveno spremenile. V primeru, ko naročnik izkaže, da je razlog za zavrnitev vseh ponudb dejansko podan in objektivno utemeljen, pa je mogoče zaključiti, da bo odprava tega razloga v ponovljenem postopku pomenila tisto bistveno spremenjeno okoliščino, ki bo naročniku omogočila izvedbo novega postopka.

V obravnavanem primeru glede na podane navedbe strank ni mogoče ugotoviti, da naročnik v izpodbijani odločitvi navaja navidezni razlog za zavrnitev vseh ponudb oz. da ta dejansko ne obstoji. Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik svojo odločitev o zavrnitvi vseh ponudb v bistvu utemeljuje na razlogu nezadostne konkurence (sporno JVO tipa N2 W5 na zidu naj bi ponujal zgolj vlagatelj) in posledično vprašanju (ne)gospodarnosti, saj naj bi bila edina dopustna ponudba bistveno dražja v primerjavi z najugodnejšo; naročnik naj bi zato v ponovljenem postopku spremenil zahtevano delovno širino enega od predvidenih tipov JVO tako, da bo kot ustrezno sprejel tudi JVO (za pritrjevanje na zid) z drugačno delovno širino. Ker je v interesu naročnika, da v postopku sodeluje čim več gospodarskih subjektov oz. da prejme čim več (dopustnih) ponudb, saj ima tako večjo izbiro glede najugodnejše ponudbe, s čimer tudi zagotovi, da je poraba sredstev zanj kar najbolj gospodarna in učinkovita, naročniku ni mogoče odreči pravice, da prejete ponudbe zavrne iz razloga nezadostne konkurence. Kot že pojasnjeno, je tudi Sodišče Evropske unije že zavzelo stališče, da lahko obrazložitev odločitve o razveljavitvi postopka temelji na razlogih, ki so z vidika javnega interesa povezani zlasti s presojo smotrnosti, da se zaključi postopek za oddajo javnega naročila, med drugim ob upoštevanju morebitne spremembe gospodarskega konteksta ali dejstev ali celo potreb zadevnega naročnika; tako odločitev je mogoče obrazložiti tudi z nezadostno konkurenco, saj bi na koncu postopka za oddajo zadevnega naročila ostal le en ponudnik, ki bi bil sposoben to naročilo izvršiti (prim. zadevo C-440/13, točka 35).

Poudariti gre, da je odločitev naročnika za (ne)sprejem edine (dopustne) ponudbe prepuščena njegovi (poslovni) odločitvi. V kolikor naročnik ocenjuje, da lahko cilj, ki ga zasleduje z izvedbo javnega naročila, doseže tudi s spremenjeno dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila, in da takšna spremenjena dokumentacija omogoča večjo konkurenco ter posledično pridobitev večjega števila (dopustnih) ponudb, naročniku ni mogoče očitati kršitev, če z namenom vzpostavitve večje konkurence edine dopustne prejete ponudbe ne sprejme, pač pa vse ponudbe zavrne ter izvede nov postopek javnega naročanja.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo prereka trditev naročnika o bistvenih cenovnih razlikah med edino dopustno (vlagateljevo) in najugodnejšo prejeto ponudbo. Pritrditi je sicer potrebno vlagatelju, da je bila razlika v ponudbeni ceni za spornih devet postavk, ki se nanašajo oz. bi se morale nanašati na JVO tipa N2 W5 na zidu, med sicer neustrezno ponudbo najugodnejšega ponudnika (4.668,00 EUR brez DDV) in vlagatelja (4.687,20 EUR brez DDV) minimalna, vendar pa navedeno ni bistveno: naročnik se namreč v utemeljitvi svoje odločitve ni skliceval na razliko v ceni teh posameznih postavk, ampak na znatnejšo razliko (177.627,72 EUR z DDV) v končni ponudbeni ceni med ponudnikoma, kar je tudi razumljivo, saj naročnik oddaja enovito javno naročilo – javnega naročila ni razdelil po sklopih glede na (npr.) tip JVO ali cestne odseke. Upoštevaje navedeno zato navedbe vlagatelja o domnevno zanemarljivem vidiku vprašanja gospodarnosti niso utemeljene.

Naročnik je v izpodbijani odločitvi tudi konkretiziral, na kakšen način bo v novem postopku oddaje predmetnega javnega naročila poskušal zagotoviti večjo konkurenčnost in pridobitev večjega števila (dopustnih) ponudb, saj je navedel, katero določbo obstoječe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila bo v ponovljenem postopku oddaje javnega naročila spremenil ter na kakšen način jo bo spremenil. V zvezi z navedbami vlagatelja, ki se nanašajo na naročnikovo napoved, da bo za spornih devet cestnih odsekov poleg JVO tipa N2 W5 na zidu dopustil tudi JVO tipa N2 W4 na zidu, gre pojasniti, da predmet zadevnega postopka pravnega varstva ne more biti vprašanje, ali so predvidene spremembe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila skladne z določbami ZJN-3 ter ali je ta drugačen tip JVO na zadevnih cestnih odsekih tehnično najbolj ustrezen (kot to izpostavlja vlagatelj v zahtevku za revizijo) oz. sploh izvedljiv (kot to vlagatelj navaja v vlogi z dne 24. 2. 2021), ampak je predmet zadevnega postopka vprašanje, ali je mogoče očitati kršitve ZJN-3 naročniku zaradi tega, ker je – glede na konkretne okoliščine obravnavane zadeve – zavrnil vse ponudbe iz razloga nezadostne konkurence (o čemer se je Državna revizijska komisija v obrazložitvi tega sklepa že izrekla).

V zvezi z navedbami vlagatelja o tem, da je JVO tipa N2 W5 na trgu širše dostopna od JVO tipa N2 W4, Državna revizijska komisija ugotavlja, da se je naročnik v izpodbijani odločitvi skliceval na primerjavo obeh tipov JVO različnih delovnih širin za montažo na zid, iz navedb vlagatelja pa gre razumeti, da se zgolj na splošno sklicuje na razširjenost JVO tipa N2 W5, ki se pritrjuje na bankino, ne pa na tipe (teh) ograj za montažo na zid. Prav tako iz navedb vlagatelja ni mogoče razbrati, kako na trenutno dostopnost JVO s pritrjevanjem na zid vpliva zatrjevano dejstvo, da naj bi se ograje tipa N2 W4 na trgu pojavile šele leta 2013 oz. 2014. Upoštevaje navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz navedb vlagatelja ni mogoče razbrati razlogov, ki bi kazali na morebitno neresničnost naročnikove ugotovitve glede dostopnosti zadevnih JVO na relevantnem trgu.

Z navedbami, povezanimi z gospodarnostjo izvedbe predmeta javnega naročila, pa vlagatelj niti ne more uspeti. Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj z izpostavljenimi navedbami izpostavljenimi navedbami ne ščiti svojega pravnega položaja v predmetnem postopku oddaje javnega naročila, čemer je namenjen zahtevek za revizijo, pač pa varuje javni interes, za kar glede na 6. člen ZPVPJN ni aktivno legitimiran.

Državna revizijska komisija ob vsem ugotovljenem zaključuje, da vlagatelj v okviru zahtevka za revizijo ni uspel izkazati, da je naročnik v predmetnem postopku oddaje javnega naročila s tem, ko je zavrnil vse ponudbe, kršil določbe ZJN-3. Državna revizijska komisija je zato, na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, zahtevek za revizijo vlagatelja zavrnila kot neutemeljenega.

Ker vlagatelj ni zahteval povračila stroškov, slednji tudi niso bili predmet odločanja Državne revizijske komisije.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz izreka tega sklepa.


Pravni pouk: Zoper to odločitev je dovoljen upravni spor. Tožba se vloži neposredno pisno pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana, ali pa se mu pošlje po pošti. Rok za vložitev tožbe je 30 dni od vročitve odločitve Državne revizijske komisije.


V Ljubljani, 18. 3. 2021

Predsednica senata:
Nina Velkavrh, univ. dipl. prav.,
članica Državne revizijske komisije






Vročiti (preko portala eRevizija):
– vlagatelj,
– naročnik,
– RS, MJU.

Vložiti:
– v spis zadeve, tu.

Natisni stran