018-183/2020 2TDK, d.o.o.
Številka: 018-183/2020-37Datum sprejema: 14. 12. 2020
Sklep
Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu mag. Gregorja Šebenika, kot predsednika senata, ter dr. Mateje Škabar in Sama Červeka, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Gradnja objektov drugega tira železniške proge – odsek 2: Črni Kal – Koper«, na podlagi zahtevka za revizijo, ki sta ga skupaj vložili družba YDA Inşaat Sanayi ve Ticaret, A.Ş., Bayraktar Mah. Vedat Dalokay Cad., No: 112 G.O.P Cankaya, Ankara, Turčija, in družba Unitek Inşaat Sanayi ve Ticaret, A.Ş., Bayraktar Mah. Vedat Dalokay Cad. Bagdat Caddesi No: 138/12, Istanbul, Turčija, ki ju obe po pooblastilu zastopa Odvetniška pisarna Jereb, d.o.o., Nazorjeva 3, Kranj (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika 2TDK, d.o.o., Železna cesta 18, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 14. 12. 2020
odločila:
1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.
2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov pravnega varstva se zavrne.
Obrazložitev:
Obvestilo o predmetnem javnem naročilu, ki ga naročnik oddaja po omejenem postopku, je bilo objavljeno na Portalu javnih naročil dne 15. 11. 2019, pod št. objave JN008006/2019, in v Uradnem listu EU dne 18. 11. 2019, pod št. objave 2019/S 222-545552.
Naročnik je dne 8. 5. 2020 sprejel in na Portalu javnih naročil objavil dokument »Odločitev o priznanju sposobnosti« (v nadaljevanju: prva odločitev o priznanju sposobnosti), s katerim je priznal sposobnost za sodelovanje v drugi fazi oddaje javnega naročila desetim kandidatom (oz. skupinam kandidatov), med drugim tudi vlagatelju, medtem ko štirim kandidatom (oz. skupinam kandidatov) sposobnosti za sodelovanje v drugi fazi oddaje javnega naročila ni priznal.
Zoper navedeno odločitev naročnika je družba Kolektor CPG, d.o.o., Slovenija (ki je oddala skupno prijavo z družbama Yapi Merkezi Inşaat ve Sanayi, A.Ş., Turčija, in Ӧzaltin Inşaat Ticaret Ve Sanayi, A.Ş., Turčija) vložila zahtevek za revizijo, kateremu je Državna revizijska komisija s sklepom, št. 018-85/2020-48 z dne 1. 9. 2020, delno ugodila in (med drugim) razveljavila odločitev naročnika, da vlagatelju prizna sposobnost za sodelovanje v drugi fazi javnega naročila.
Naročnik je dne 14. 10. 2020 sprejel in na Portalu javnih naročil objavil (nov) dokument »Odločitev o priznanju sposobnosti«, s katerim je štirim kandidatom oz. skupinam kandidatov priznal sposobnost za sodelovanje v drugi fazi oddaje javnega naročila, medtem ko desetim kandidatom oz. skupinam kandidatov, med drugim vlagatelju, sposobnosti za sodelovanje v drugi fazi oddaje javnega naročila naročnik ni priznal.
V obrazložitvi odločitve o priznanju sposobnosti je naročnik v zvezi z vlagateljevo prijavo najprej citiral del odločitve Državne revizijske komisije, št. 018-85/2020-48, nato pa navedel, da, ker iz vlagateljeve prijave ni mogoče razbrati podatka, kolikšen delež javnega naročila bo oddan v podizvajanje, in ker bi dopolnjevanje prijave v tem delu preseglo okvirje petega odstavka 89. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3), se vlagatelju na podlagi izpostavljenega sklepa Državne revizijske komisije ne prizna sposobnosti za sodelovanje v drugi fazi postopka oddaje javnega naročila.
Vlagatelj je z vlogo z dne 23. 10. 2020 vložil zahtevek za revizijo, v katerem predlaga, (1) da se razveljavi naročnikova odločitev o priznanju sposobnosti v 10. točki, v kateri naročnik vlagatelju sposobnosti ni priznal, (2) da se mu prizna sposobnost za sodelovanje, in (3) da se mu povrnejo stroški pravnega varstva. Vlagatelj nasprotuje naročnikovemu stališču, da so v njegovi prijavi nasprotujoči si podatki glede deleža javnega naročila, ki bo oddan v podizvajanje, in da tega podatka ni mogoče objektivno preveriti. Vlagatelj pojasnjuje, da je predložil tri ESPD obrazce (dva za vsakega partnerja in enega za podizvajalca), pri čemer je podizvajalec izpolnili ESPD obrazec v Delu IV, točka C, tako, da je navedel 7% javnega naročila, ki ga sprejema v podizvajanje, vsak od kandidatov pa je v tej rubriki navedel 7%, ki se oddaja v podizvajanje. Niti v samem obrazcu niti v navodilih glede izpolnjevanja ESPD obrazca ni jasno naveden način izpolnitve tega dela obrazca ESPD, če je zaradi sodelovanja več gospodarskih subjektov predloženih več ESPD obrazcev. Tako ni navedeno, ali posamezni kandidat navede le delež, ki ga posamezni kandidat oddaja v podizvajanje, ali celotni delež javnega naročila, ki se oddaja v podizvajanje. Besedno zvezo »odstotek javnega naročila«, ki je navedena v ESPD obrazcu, je skladno z gramatikalno razlago mogoče razumeti le kot odstotek od celotnega javnega naročila, kar pomeni, da se mora številka v odstotku, navedena v ESPD obrazcu podizvajalca, ujemati s številko v odstotku, ki jo v ESPD obrazcu določi kandidat. Kandidati in podizvajalec morajo torej zapisati delež celotnega javnega naročila, ki je, ne glede na porazdelitev dela med kandidati, vedno enak. V obravnavani zadevi je delež celotnega javnega naročila, ki se oddaja v podizvajanje 7%, oba kandidata in podizvajalec so tako v ESPD obrazcu pravilno navedli, da se v podizvajanje oddaja 7% delež celotnega javnega naročila. Naročnik ni pojasnil, zakaj bi bilo potrebno deleža, ki sta ju navedla kandidata, sešteti. Takšna razlaga nima podlage v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila in je absurdna, saj bi potemtakem lahko ponudnika oddala 200% javnega naročila, kar po naravi strani ni mogoče. Do zatrjevane dvoumnosti v vlagateljevi prijavi je prišlo šele na podlagi zahtevka za revizijo družbe Kolektor CPG, d.o.o., Slovenija, ki je bil vložen s ciljem izključitve konkurentov iz predmetnega postopka. Takšno prizadevanje (ki je neutemeljeno in neargumentirano) ne sme biti deležno pravega varstva, saj je v nasprotju s cilji pravil prava EU, da se vzpostavi čim večja konkurenca. Izpodbija odločitev je v nasprotju z načelom sorazmernosti, saj je imel naročnik na razpolago milejše ukrepe za dosego cilja, ki bi ga moral zasledovati (tj. odprava nejasnosti), in sicer odpravo nejasnosti z uporabo v pravu uveljavljenih metod razlage ter poziv na pojasnilo glede domnevne nejasnosti, odločil pa se je za skrajno sredstvo – nepriznanje sposobnosti. Če je naročnik soočen z domnevno nejasnostjo mora uporabiti v pravu uveljavljene metode razlage in si na njihovi podlagi prizadevati za odpravo te domnevne nejasnosti. Izpodbijana odločitev je nezakonita, ker si niti ne prizadeva za razlago (pač pa kvečjemu za ne-razlago), posledično pa je tudi neobrazložena. Izključitev vlagatelja zgolj iz razloga domnevne nejasnosti in zgolj z namenom, da se zmanjša število ponudnikov in konkurentov, ni in ne more biti legitimen cilj. Z vidika razlage prava bi morali biti tuji ponudniki, skladno s stališčem sodišča EU v zadevi C-27/15, obravnavani z dodatno previdnostjo. Povprečno skrben tuj ponudnik ni mogel računati z možnostjo, da bi lahko bil izključen zaradi domnevno dvoumne in nejasne dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila in posledično nejasne navedbe v ponudbi. Vlagatelj nadalje navaja, da je tudi logična razlaga navedbe v ESPD obrazcu v njegovo korist. Logično je, da pri vpisu deleža posamezni kandidat upošteva le delež javnega naročila, s katerim sam razpolaga. Če oba kandidata prevzemata približno 50%, in če vsak navede 7% od svojega deleža, to za posameznega kandidata pomeni 3,5% celotnega javnega naročila oz. 7% za oba kandidata skupaj. Tudi če bila vlagateljeva ponudba dvoumna, bi ga naročnik moral pozvati na pojasnilo, v utemeljitev slednjega pa se vlagatelj sklicuje na sodbo Sodišča EU T-195/08. Vlagatelj skladno z zakonom velja za šibkejšo stranko, zato bi moral naročnik v primeru dvoma v skladu z načelom pravičnosti ravnati v njegovo korist. Vlagatelj še navaja, da je naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila navedel, da je delež javnega naročila, ki se oddaja v podizvajanje, zgolj okviren in informativne narave, kar pomeni, da se lahko še vedno spreminja. Delež, ki se oddaja v podizvajanje, ni bistven oz. sploh ni del presoje sposobnosti kandidata za drugi krog postopka, zato je nepriznanje sposobnosti na tej podlagi nezakonito, posledično pa je lahko ogrožena pridobitev sredstev naročnika iz Kohezijskega sklada EU.
Naročnik je v vloženem zahtevku za revizijo obvestil kandidate s priznano sposobnostjo in jih seznanil s pravico do izjasnitve o navedbah v zahtevku za revizijo. Iz odstopljene spisovne dokumentacije ni razvidno, da bi se kateri od kandidatov v zakonsko določenem roku (ali kasneje) opredelil do revizijskih navedb.
Naročnik je z odločitvijo z dne 16. 11. 2020 zavrnil zahtevek za revizijo in zahtevo za povrnitev stroškov pravnega varstva. Naročnik navaja, da je bilo isto pravno vprašanje v isti dejanski situaciji, ki ga izpostavlja vlagatelj v zahtevku za revizijo, že obravnavano pred Državno revizijsko komisijo. Vlagatelj oz. tedanji izbrani ponudnik je v predhodnem postopku, v katerega je vstopil kot intervenient, imel položaj enotnega sospornika, saj se lahko spor o dopustnosti vlagateljeve prijave v revizijskem postopku za naročnika in vlagatelja reši le na enak način. Posledično odločitev Državne revizijske komisije, št. 018-85/2020-48, učinkuje tudi zoper vlagatelja. Zaradi razširitve subjektivnih meja pravnomočnosti na potencialne enotne sospornike mora sodišče, če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo pravnomočno odločeno, tožbo po uradni dolžnosti zavreči. Vlagateljev zahtevek za revizijo po vsebini predstavlja pritožbo zoper navedeno odločitev Državne revizijske komisije, ki pa je ZPVPJN ne predvideva. Ker naročnik pri ponovnem pregledu vlagateljeve ponudbe ni ugotovil drugačnih dejstev od tistih, ki so bila predmet predhodnega zahtevka za revizijo in na podlagi katerih je odločala Državna revizijska komisija, in ker vlagatelj tudi ne zatrjuje drugačnih dejstev, vlagatelj ne izkazuje aktivne legitimacije, saj spremembe svojega položaja z vloženim zahtevkom za revizijo ne more doseči. V nadaljevanju naročnik zavrača revizijske navedbe in navaja, da je bil (glede na dikcijo »Gospodarski subjekt namerava oddati v podizvajanje naslednji delež (tj. odstotek) javnega naročila« v ESPD obrazcu) vsak od partnerjev dolžan navesti odstotek javnega naročila, ki ga oddaja v podizvajanje, in ne odstotek od deleža javnega naročila, ki ga prevzema sam. To je tudi logično, saj naročniku podatek o deležu podizvajalca, merjen od deleža partnerja, v ničemer ne koristi. Iz navodil jasno izhaja, da gre za odstotek, ki ga oddaja gospodarski subjekt, in ne vsi gospodarski subjekti skupaj. Tudi vlagatelj sam navaja, da je citirano zahtevo potrebno razumeti na način, da se navede odstotek od celotnega javnega naročila, vendar pa pri tem brez pravne podlage izpelje sklep, da mora biti ta številka v vseh obrazcih ESPD enaka. Iz ESPD obrazcev, predloženih v prijavo vlagatelja, gre razbrati, da vsak izmed partnerjev oddaja 7% celotnega javnega naročila, torej skupaj 14%, medtem ko iz obrazca 1A izhaja, da podizvajalec prevzema 7% celotnega javnega naročila. Obveznost seštevanja deležev je samoumevna, poseben pisni poudarek o obveznosti seštevanja pa bi bil z vidika povprečno sposobnega ponudnika nepotreben. Naročnik na podlagi nobene informacije v vlagateljevi prijavi ne more sklepati, ali je bila volja vlagatelja v podizvajanje oddati 7% ali 14%. Neutemeljene so navedbe, da bi moral naročnik vlagatelja pozvati na odpravo nejasnosti. Ne le, da ne obstoji naročnikova obveznosti pozivanja na odpravo pomanjkljivosti, ampak poprava prijave v tem delu tudi ne bi bila dopustna. Delež podizvajalcev je ena od ključnih poslovnih odločitev kandidata (in ne le informativni podatek), ki mora biti predstavljen v prijavi. Naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila tudi ni določil, da tega podatka ni treba navesti ali da navedba tega podatka ni podlaga za presojo skladnosti prijave z zahtevami naročnika. Naročnik še navaja, da je bil pri ponovni presoji vlagateljeve ponudbe dolžan slediti navodilom Državne revizijske komisije iz odločitve, št. 018-85/2020-48.
Naročnik je Državni revizijski komisiji z vlogo z dne 16. 11. 2020 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo predrevizijskega postopka.
Naročnik je dne 10. 12. 2020 (na podlagi poziva Državne revizijske komisije) Državni revizijski komisiji odstopil vlagateljevo vlogo z dne 23. 11. 2020, s katero se je ta opredelil do naročnikovih navedb. Vlagatelj je to vlogo posredoval le naročniku, ne pa tudi Državni revizijski komisiji, kot mu to nalaga šesti odstavek 29. člena ZPVPJN.
Vlagatelj v vlogi z dne 23. 11. 2020 vztraja pri revizijskih navedbah in dodaja, da naročnik namerno ne spoštuje judikata Sodišča EU, ki predstavlja obvezujočo pravno normo.
Po pregledu dokumentacije ter proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.
Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da naročnik predmetno javno naročilo oddaja po omejenem postopku, ki je dvofazni postopek. V prvi fazi gospodarski subjekti na podlagi objavljenega povabila k sodelovanju oddajo prijavo za sodelovanje, v drugi fazi pa gospodarski subjekti, ki jih na podlagi ocene v prijavi predloženih informacij k temu povabi naročnik, oddajo ponudbe (gl. 41. člen ZJN-3). O navedenem je naročnik zainteresirane gospodarske subjekte tudi izrecno seznanil, saj je v točki 2.2.12 dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila navedel, da bo priznal sposobnost vsem kandidatom, ki bodo predložili pravočasno prijavo za sodelovanje, ki bodo v celoti izpolnjevali vse pogoje za priznanje sposobnosti, zahtevane v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, pri katerih ne bodo obstajali razlogi za izključitev in pri katerih ne bo dokazano nedovoljeno dogovarjanje ali korupcija. Naročnik je še določil, da bodo kandidati, ki jim bo na podlagi prijave za sodelovanje priznana sposobnost, v drugi fazi postopka povabljeni k oddaji ponudbe.
Državna revizijska komisija nadalje ugotavlja, da je naročnik v predmetnem postopku oddaje javnega naročila do roka za oddajo prijav (tj. dne 17. 1. 2020) prejel 14 prijav. Naročnik je po pregledu prijav sprejel odločitev o priznanju sposobnosti, s katero je vlagatelju priznal sposobnost za sodelovanje v drugi fazi. Zoper to odločitev je družba Kolektor CPG, d.o.o., Slovenija vložila zahtevek za revizijo, v katerem je (med drugim) zatrjevala naročnikove kršitve pri pregledu prijave sedanjega vlagatelja. Ker so se v takratnem postopku pravnega varstva revizijske navedbe takratnega vlagatelja izkazale za utemeljene, je Državna revizijska komisija (v tem delu) ugodila (takratnemu) zahtevku za revizijo in s sklepom, št. 018-85/2020-48 z dne 1. 9. 2020, naročnikovo odločitev o priznanju sposobnosti sedanjemu vlagatelju razveljavila. Po prejemu izpostavljene odločitve Državne revizijske komisije je naročnik sprejel novo odločitev o priznanju sposobnosti, s katero vlagatelju sposobnosti za sodelovanje v drugi fazi postopka oddaje javnega naročila ni priznal. Zoper to odločitev naročnika je vlagatelj vložil zahtevek za revizijo.
Državna revizijska komisija ne more slediti naročnikovemu zavzemanju, da se predmetni zahtevek za revizijo ne sprejme v vsebinsko obravnavo. Pritrditi gre sicer naročniku, da je v predhodnem postopku pravnega varstva (ki ga je Državna revizijska komisija vodila pod opr. št. 018-85/2020) takratni vlagatelj zahtevka za revizijo (tj. družba Kolektor CPG, d.o.o., Slovenija) zatrjeval naročnikove kršitve pri pregledu prijave sedanjega vlagatelja, ker naj bi iz prijave sedanjega vlagatelja izhajali nasprotujoči si podatki glede deleža javnega naročila, ki bo oddan v podizvajanje, in da sedanji vlagatelj v zahtevku za revizijo (med drugim) zatrjuje, da iz prijave jasno in nedvoumno izhaja podatek o deležu javnega naročila, ki bo oddan v podizvajanje. Vendar navedeno še ne podpira naročnikovega stališča, da vsebinska obravnava predmetnega zahtevka za revizijo ni dopustna. Poudariti gre, da se je z razveljavitvijo prve odločitve o priznanju sposobnosti vlagatelju (ki je bila rezultat prvotnega ocenjevanja in vrednotenja prijave), postopek oddaje javnega naročila vrnil v ponovno ocenjevanje in preverjanje prijav, naročnik pa je bil dolžan na podlagi izvedenega preverjanja in ocenjevanja prijav sprejeti novo odločitev o priznanju sposobnosti. Naročnik je tudi sprejel novo odločitev o priznanju sposobnosti, ki je rezultat novega ocenjevanja in vrednotenja prijav. Zoper to novo odločitev naročnika, s katero vlagatelju sposobnosti ni priznal, je vlagatelj vložil zahtevek za revizijo. Povedano drugače, odločitev Državne revizijske komisije, št. 018-85/2020-48, se nanaša na ravnanje naročnika pri sprejemu prve odločitve o priznanju sposobnosti, vlagatelj pa je vložil zahtevek za revizijo zoper naročnikovo ravnanje pri sprejemu druge, nove odločitve o priznanju sposobnosti.
Naročnik se tudi neutemeljeno sklicuje na institut sosporniške intervencije iz 202. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s sprem.; v nadaljevanju: ZPP), katerega določbe se na podlagi prvega odstavka 13. člena ZPVPJN glede vprašanj, ki jih ZPVPJN ne ureja, uporabljajo v predrevizijskem, revizijskem in pritožbenem postopku. Pritrditi gre naročniku, da je sedanji vlagatelj (kateremu je naročnik s prvo odločitvijo o priznanju sposobnosti priznal sposobnost, posledično pa je imel v predhodnem postopku pravnega varstva položaj primerljiv izbranemu ponudniku) sodeloval v predhodnem postopku pravnega varstva, prav tako gre pritrditi naročniku, da odločitev Državne revizijske komisije, št. 018-85/2020-48, ki se nanaša na ravnanje naročnika pri sprejemu prve odločitve o priznanju sposobnosti, učinkuje tudi zoper vlagatelja. Spor o (ne)zakonitosti naročnikovega ravnanja pri pregledu prijave (takrat) izbranega ponudnika (sedaj vlagatelja) je potrebno, tako kot zatrjuje naročnik, rešiti na enak način tako za izbranega ponudnika (oz. vlagatelja) kot za naročnika. Odločitev Državne revizijske komisije, št. 018-85/2020-48, tako učinkuje tudi za sedanjega vlagatelja, vendar na način, da tudi za vlagatelja velja, da se je postopek oddaje javnega naročila vrnil v ponovno ocenjevanje in preverjanje prijav, in ne na način, za katerega se zavzema naročnik, in sicer, da je bilo pravnomočno odločeno o neskladnosti vlagateljeve prijave z naročnikovimi zahtevami.
Sedanji vlagatelj v predhodni postopek pravnega varstva ni vstopil kot stranski intervenient na strani naročnika in s slednjim ni imel položaja enotnega sospornika (t.i. sosporniška intervencija – prvi odstavek 202. člena ZPP), kot to zatrjuje naročnik. Sedanji vlagatelj se je zaradi načela zagotovitve kontradiktornosti imel pravico opredeliti do takratnih revizijskih navedb, vendar pa vlagatelj (ki je imel v predhodnem postopku pravnega varstva položaj primerljiv izbranemu ponudniku) ni bil stranka (pred)revizijskega postopka. Stranke (pred)revizijskega postopka so določene v prvem in drugem odstavku 3. člena ZPVPJN, med katerimi pa ni izbranega ponudnika. Da izbrani ponudnik ni stranka (pred)revizijske postopka, potrjuje tudi tretji odstavek 3. člena ZPVPJN, ki določa, da se ima pravico (pred)revizijskega postopka udeleževati tudi izbrani ponudnik – v tem primeru ima enake pravice in dolžnosti kot stranka, če zakon ne določa drugače. Sedanj vlagatelj se v predhodnem postopku pravnega varstva tudi ni mogel pridružiti naročniku kot njegov pomočnik (oz. kot stranski intervenient), ki lahko namesto njega opravlja procesna dejanja, predvidena z ZPVPJN, saj naročnik v predrevizijskem postopku nima položaja stranke, temveč ima položaj organa pravnega varstva, ki odloča o zahtevku za revizijo in ga lahko bodisi zavrne bodisi mu ugodi in deloma ali v celoti razveljavi postopek oddaje javnega naročila. Pri odločanju o zahtevku za revizijo naročnik nastopa na podlagi zakonsko podeljenega pooblastila za odločanje o zahtevku za revizijo in ne kot enakopravna stranka. Priznanje vloge stranskega intervenienta izbranemu ponudniku bi tako lahko pripeljalo do položaja, ko bi izbrani ponudnik v primeru molka naročnika sam opravil procesno dejanje iz prvega odstavka 28. člena ZPVPJN in sam odločil o zahtevku za revizijo. Že ob upoštevanju navedenega gre tako zavrniti naročnikovo sklicevanje na institut sosporniške intervencije (202. člen ZPP).
V zvezi z naročnikovimi navedbami, da vlagatelj spremembe svojega položaja z vloženim zahtevkom za revizijo ne more (več) doseči in da posledično ne izkazuje aktivne legitimacije za vložitev zahtevka za revizijo, gre pojasniti, da se skladno s prvim odstavkom 14. člena ZPVPJN aktivna legitimacija prizna vsaki osebi, ki ima ali je imela interes za dodelitev javnega naročila in ji je ali bi ji lahko z domnevno kršitvijo nastala škoda. V obravnavanem primeru je vlagatelj oddal pravočasno prijavo in s tem izpolnil prvi del pogoja za priznanje aktivne legitimacije, kot ga opredeljuje ZPVPJN. Glede nastanka škode oziroma možnosti njenega nastanka kot drugega pogoja za priznanje aktivne legitimacije pa gre ugotoviti, da vlagatelj v zahtevku za revizijo naročniku očita kršitve pri ponovnem pregledu njegove prijave. Če bi se revizijske navedbe o tem, da naročnik ni ravnal pravilno, ko mu ni priznal sposobnosti iz razloga, ker naj bi njegova prijava obremenjena s pomanjkljivostmi v delu, ki se nanaša na podatek o deležu javnega naročila, oddan v podizvajanje, izkazale za utemeljene, bi bilo potrebno zahtevku za revizijo ugoditi in naročnikovo odločitev o nepriznanju sposobnosti vlagatelju posledično razveljaviti. Naročnik bi moral nato sprejeti novo odločitev o zaključku postopka oddaje javnega naročila, s tem pa bi vlagatelj pridobil vsaj hipotetično možnost za dodelitev konkretnega javnega naročila. Ob ugotovljenem Državna revizijska komisija ugotavlja, da bi vlagatelju zaradi zatrjevanih (domnevnih) naročnikovih kršitev lahko nastala škoda, ki bi se kazala v nepridobitvi predmetnega naročila. Vlagatelju zato ni mogoče odreči aktivne legitimacije za vložitev predmetnega zahtevka za revizijo.
V zvezi s (smiselnimi) navedbami naročnika, da vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje enako dejansko stanje, ki je bil predmet presoje v predhodnem postopku pravnega varstva, gre ponoviti, da se odločitev Državne revizijske komisije, št. 018-85/2020-48, nanaša na ravnanje naročnika pri sprejemu prve odločitve o priznanju sposobnosti, vlagatelj pa je vložil zahtevek za revizijo zoper naročnikovo ravnanje pri sprejemu druge, nove odločitve o priznanju sposobnosti. Poleg tega, Državna revizijska komisija odloča v mejah (vsakokratnega) zahtevka za revizijo (prvi odstavek 38. člena ZPVPJN), kar pomeni, da je bila izpostavljena odločitev Državne revizijske komisije sprejeta na podlagi takrat ugotovljenega dejanskega stanja. Sedanji vlagatelj pa lahko v predmetnem postopku pravnega varstva navaja tudi nove trditve o dejstvih, ki so pravno odločilna oziroma pravno relevantna za presojo naročnikovega ravnanja, ki v okviru prvotnega pravnega varstva niso bile upoštevane. Posledično je vprašanje, ali je naročnik ugotovil druga, drugačna dejstva od tistih, ki so že bila predmet obravnavanja, in ali vlagatelj zatrjuje druga, drugačna dejstva od tistih, ki so že bila predmet obravnavanja, predmet vsebinske presoje zahtevka za revizijo in ne vprašanje obstoja procesnih pogojev.
Glede na navedeno gre ugotoviti, da naročnik ni izkazal razlogov, ki bi preprečevali sprejem zahtevka za revizijo v meritorno obravnavo. Ker takšnih razlogov tudi ni našla niti Državna revizijska komisija v okviru predhodnega preizkusa zahtevka za revizijo, opravljenega po uradni dolžnosti na podlagi 31. člena ZPVPJN, je Državna revizijska komisija v nadaljevanju vsebinsko presojala revizijske navedbe.
Med strankama je sporno, ali je naročnik ravnal v skladu z določbami ZJN-3 in dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ko vlagatelju ni priznal sposobnosti in ga posledično ne bo povabil k sodelovanju v drugi fazi postopka oz. k oddaji ponudbe. Iz odločitve o priznanju sposobnosti izhaja, da naročnik vlagatelju ni priznal sposobnosti, ker iz vlagateljeve prijave ni mogoče razbrati podatka, kolikšen delež javnega naročila bo oddan v podizvajanje, poziv na odpravo te pomanjkljivosti pa bi bil v nasprotju z določbami ZJN-3. Vlagatelj na drugi strani zatrjuje, da naročnik ni podal jasnih navodil glede izpolnjevanja ESPD obrazca oz. glede prikaza podatka o deležu javnega naročila, ki bo oddan v podizvajanje, da iz njegove prijave jasno in nedvoumno izhaja, kolikšen delež javnega naročila bo oddan v podizvajanje, in da četudi bi obstajale morebitne dvoumnosti v tem delu, bi ga bil naročnik dolžan pozvati na odpravo te nejasnosti.
Naročnik lahko v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila določi objektivna pravila in pogoje za sodelovanje, ki se lahko nanašajo na ustreznost za opravljanje poklicne dejavnosti, ekonomski in finančni položaj ter tehnično in strokovno sposobnost. V zvezi s tehnično sposobnostjo gospodarskega subjekta lahko naročnik zahteva navedbo deleža javnega naročila, ki ga gospodarski subjekt morebiti namerava oddati v podizvajanje (prvi odstavek 76. člena ZJN-3 in točka j) osmega odstavka 77. člena ZJN-3).
V obravnavanem primeru je naročnik v točki 3.2.4 »Prijava za sodelovanje« dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila določil, da lahko ponudnik del javnega naročila odda v podizvajanje in da če bo ponudnik izvajal javno naročilo s podizvajalci, mora v prijavi za sodelovanje navesti vse podizvajalce ter vsak del javnega naročila, ki ga namerava oddati v podizvajanje. Kot dokazilo je naročnik določil ESPD obrazce za podizvajalce ter obrazec 1A in obrazec 1B. Slednji predstavlja zahtevo in soglasje podizvajalca za neposredno plačilo, medtem ko je naročnik v obrazcu 1A »Podatki o podizvajalcu« zahteval, da kandidati navedejo naziv podizvajalca, vrsto del in predmet del, ki jih ta prevzema, ter »količino del«, v zvezi s slednjim podatkom je podal opombo in sicer, da kandidati navedejo približen delež javnega naročila v odstotku, ki ga bo izvedel posamezen podizvajalec. Naročnik je tudi pripravil ESPD obrazec, ki so ga izpolnili gospodarski subjekti, pri čemer je naročnik predvidel, da gospodarski subjekti v delu IV, oddelek C, izpolnijo tudi rubriko »Delež podizvajanja – Gospodarski subjekt namerava morebiti oddati v podizvajanje naslednji delež (tj. odstotek) javnega naročila […]«.
Glede na navedeno gre ugotoviti, da je naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila zahteval predstavitev podizvajalcev, vključno s predstavitvijo deleža javnega naročila, ki ga prevzema posamezen podizvajalec, in s predstavitvijo deleža javnega naročila, ki bo oddan v podizvajanje (za kar ima naročnik pravno podlago v točki j) osmega odstavka 77. člena ZJN-3). Ker je torej naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila zahteval navedbo deleža javnega naročila, ki ga gospodarski subjekt namerava oddati v podizvajanje, Državna revizijska komisija ne more pritrditi navedbam vlagatelja, da sporni podatek »ni del presoje sposobnosti kandidata«. Pomena sporne naročnikove zahteve vlagatelj tudi ne more zmanjšati s sklicevanjem na naročnikov odgovor, objavljen na Portalu javnih naročil. Naročnik je na vprašanje zainteresiranega gospodarskega subjekta o načinu izpolnitve ESPD obrazec glede deleža podizvajanja, če za izpolnjevanje pogojev za sodelovanje uporablja zmogljivost fizične osebe, pojasnil, da fizična oseba, ki bo izvajala dela in ki ni zaposlena pri ponudniku, šteje za podizvajalca ter »ker delež vrednostno še ni znan (gre za prvo fazo postopka), lahko gospodarski subjekt navede predviden delež ali navede zgolj oceno v absolutni oceni zneska pričakovanega plačila« (glej vprašanje in odgovor št. 135, objavljena dne 24. 12. 2019 ob 18:22 uri). Naročnik je torej tudi z izpostavljenim odgovorom, objavljenim na Portalu javnih naročil, vztrajal pri zahtevi, da gospodarski subjekt predstavi delež javnega naročila, ki ga namerava oddati v podizvajanje. Naročnikovega pojasnila, da gospodarski subjekt navede »predviden« delež javnega naročila, ki bo oddan v podizvajanje, pa ni mogoče razumeti na način, da je posledično ta podatek zgolj okvirne in informativne narave, kot to zatrjuje vlagatelj. Četudi je naročnik zahteval navedbo »predvidenega« deleža javnega naročila, ki bo oddan v podizvajanje, so bili kandidati dolžni izpolniti to naročnikovo zahtevo in posledično v prijavi (jasno in nedvoumno) predstaviti podatek o »predvidenem« deležu javnega naročila, ki ga nameravajo oddati v podizvajanje.
Pritrditi gre vlagateljevim navedbam, da niti v obrazcu ESPD niti v navodilih glede izpolnjevanja tega obrazca ni izrecno opredeljen način izpolnitve rubrike »Delež podizvajanja« ESPD obrazca v primeru nastopa skupine gospodarskih subjektov (torej če prijavo odda skupina kandidatov). Načina izpolnitve te rubrike v primeru nastopa skupine gospodarskih subjektov naročnik tudi ni opredelil na katerem drugem mestu v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. Vendar navedeno še ne potrjuje vlagateljevih navedb o nejasnosti dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. V rubriki »Delež podizvajanja« ESPD obrazca je namreč izrecno navedeno »Gospodarski subjekt namerava morebiti oddati v podizvajanje naslednji delež (tj. odstotek) javnega naročila […]«. Iz takšne navedbe je razvidno, da se delež (tj. odstotek) nanaša na celotno javno naročilo oz. da je v tej rubriki ESPD obrazca zahteva predstavitev odstotka od celotnega javnega naročila. Da je potrebno besedno zvezo »delež (tj. odstotek) javnega naročila« razumeti na način, da je zahtevan vpis odstotka od celotnega javnega naročila, zatrjuje tudi vlagatelj. Izpostavljena besedna zveza tako ne omogoča (tudi) razlage, ki jo v zahtevku za revizijo ponuja vlagatelj, in sicer, da gospodarski subjekt v izpostavljeni rubriki navede le tisti delež javnega naročila, s katerim razpolaga, oz. da v izpostavljeno rubriko vpiše odstotek od odstotka javnega naročila, ki ga sam prevzema v izvedbo.
Ne glede na vprašanje, ali gospodarski subjekt (sam) odda samostojno prijavo ali (skupno) prijavo odda skupina gospodarskih subjektov (tj. skupina kandidatov), vsak gospodarski subjekt izpolni svoj obrazec ESPD, v katerem predstavi podatke, ki se nanašajo nanj. Tudi v primeru skupne prijave je torej vsak sodelujoči gospodarski subjekt v skupini kandidatov dolžan v ESPD obrazcu predstaviti svoje podatke oz. podatke, ki se nanašajo nanj. Ob upoštevanju navedenega in ob upoštevanju, da se rubrika »Delež podizvajanja« ESPD obrazca nanaša na delež od celotnega javnega naročila, je povsem jasno, da vsota vseh vpisanih deležev v ESPD obrazcih skupnih kandidatov predstavlja podatek o tem, kolikšen delež javnega naročila oddaja v podizvajanje ta skupina kandidatov. Naročniku zato v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila tudi ni bilo potrebno izrecno navesti, da bo pri ugotavljanju deleža javnega naročila, ki bo (predvidoma) oddan v podizvajanje, seštel deleže, vpisane v ESPD obrazcih skupnih kandidatov.
Revizijske navedbe, da bi lahko seštevanje deležev preseglo 100%, temeljijo na napačni predpostavki, in sicer, da morajo vsi gospodarski subjekti, ki sodelujejo v skupni prijavi, v ESPD obrazec vpisati enak delež javnega naročila. Ponoviti gre, da v ESPD obrazcu gospodarski subjekt (oz. partner, ki nastopa v skupni prijavi) predstavi podatke, ki se nanašajo nanj, kar pomeni, da vsak partner predstavi, kolikšen delež (celotnega) javnega naročila sam oddaja v podizvajanje. Pritrditi gre vlagatelju, da (tudi v primeru skupne prijave) po naravi stvari ni mogoče oddati v podizvajanje več kot 100% javnega naročila, vendar pa, če vsak partner v ESDP obrazcu navede le delež (celotnega) javnega naročila, ki ga sam oddaja v podizvajanje, potem vsota deležev ne more presegati 100% javnega naročila.
Ker je torej naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila izrecno zahteval, da kandidati predstavijo (predviden) delež javnega naročila, ki bo oddan v podizvajanje, in da v ta namen tudi izpolnijo ESPD obrazec in obrazec 1A, pri čemer je iz opisa rubrike »Delež podizvajanja« ESPD obrazca jasno razvidno, da se ta nanaša na delež oz. odstotek od celotnega javnega naročila, je za rešitev predmetne zadeve pravno nerelevantno sklicevanje vlagatelja na stališča iz sodbe Sodišča EU v zadevi C-27/15. V zvezi z navedeno sodbo je treba ugotoviti, da nikakor ni mogoče govoriti o primerljivem dejanskem stanju. V sodbi C-27/15 je namreč šlo za situacijo, ko je bil gospodarski subjekt izključen zaradi neizpolnjevanja obveznosti, ki je dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila ni izrecno določala, pač pa je bilo to obveznost mogoče ugotoviti šele na podlagi razlage medsebojnega vplivanja več nacionalnih zakonov in prakse nacionalnih organov pravnega varstva. V predmetnem postopku oddaje javnega naročila pa je dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila jasno določala obveznost kandidatov, da predstavijo (predviden) delež javnega naročila, ki bo oddan v podizvajanje.
Pregled vlagateljeve prijave pokaže, da v njej nastopata dva partnerja in en podizvajalec – vodilni partner YDA, A.Ş., Turčija, partner Unitek, A.Ş., Turčija, in podizvajalec 2eF, d.o.o., Kozina. V vlagateljevi prijavi se nahajajo trije ESPD obrazci. V ESPD obrazcu partnerja YDA, A.Ş., Turčija, je v rubriki »Delež podizvajanja« navedeno »2eF, svetovanje v gradbeništvu d.o.o. – 7%«. Prav tako je v ESPD obrazcu partnerja Unitek, A.Ş., Turčija, v rubriki »Delež podizvajanja« navedeno »2eF, svetovanje v gradbeništvu d.o.o. – 7%«. Navedbe vlagatelja, da je podizvajalec 2eF, d.o.o., Kozina, v rubriki »Delež podizvajanja« ESPD obrazca navedel »7%«, so protispisne, saj gre na podlagi vpogleda v ESPD obrazec podizvajalca ugotoviti, da ta sporne rubrike ni izpolnil (kar je tudi razumljivo, saj podizvajalec ne bo oddal javnega naročila v podizvajanje, pač pa prevzema del javnega naročila v izvajanje). V vlagateljevi prijavi se nadalje nahaja izpolnjen obrazca 1A »Podatki o podizvajalcih«, v katerem je kot edini podizvajalec navedena družba 2eF, d.o.o., Kozina, v zvezi s količino del (oz. odstotkom javnega naročila, ki ga bo izvedel ta podizvajalec) pa je navedeno 7%.
Ob upoštevanju, da je vsak partner (tj. vodilni partner YDA, A.Ş., Turčija, ter partner Unitek, A.Ş., Turčija) izpolnil svoj ESPD obrazec, in ob upoštevanju, da se navedbe v ESPD obrazcu posameznega partnerja nanašajo samo na tistega partnerja, na katerega se zadevni ESPD obrazec nanaša, gre pritrditi naročniku, da iz obrazcev ESPD izhaja, da bo vlagatelj oddal 14% javnega naročila v podizvajanje. Vsak izmed partnerjev je namreč v svojem ESPD obrazcu navedel, da namerava v podizvajanje oddati 7% javnega naročila, torej namerava vsak izmed partnerjev oddati 7% celotnega javnega naročila, kar pomeni, da skupaj nameravata oddati v podizvajanje 14% javnega naročila. Takšen podatek pa ni skladen s podatkom o deležu javnega naročila, ki ga prevzema edini nominirani podizvajalec – ta podatek je razviden iz obrazca 1A, iz katerega izhaja, da bo edinemu imenovanemu podizvajalcu v zadevni prijavi v izvedbo oddanih 7% javnega naročila. Ker podatek o deležu javnega naročila, oddanem v podizvajanje, ki izhaja iz obrazca 1A, ni skladen s podatkom o deležu javnega naročila, oddanem v podizvajanje, ki izhaja iz ESPD obrazcev partnerjev, gre zavrniti navedbe vlagatelja, da se v njegovi prijavi ne nahaja nejasnost. Pritrditi gre namreč naročniku, da iz vlagateljeve prijave ni mogoče razbrati podatka, kolikšen delež javnega naročila bo oddan v podizvajanje, saj iz nje na eni strani izhaja, da bo oddanih 7% javnega naročila (kar izhaja iz obrazca 1A), na drugi strani pa izhaja, da bo oddanih 14% javnega naročila (kar izhaja iz ESPD obrazcev obeh partnerjev).
Vlagatelj ne more uspeti z navedbami, da bi moral naročnik izpostavljeno nejasnost odpraviti sam z uporabo v pravu uveljavljenih metod razlage in da je, ker si naročnik ne prizadeva za razlago (temveč kvečjemu za ne-razlago), izpodbijana odločitev neobrazložena. Najprej gre pojasniti, da je potrebno razlikovati med vprašanjem obsega oz. ustreznosti obrazložitve odločitve in vprašanjem utemeljenosti odločitve. Obveznost obrazložitve odločitve o zavrnitvi vlagateljeve prijave, ki je bistvena postopkovna obveznost, se nanaša na zagotavljanje učinkovitega pravnega varstva. V obravnavanem primeru je naročnik v izpodbijani odločitvi jasno in nedvoumno predstavil razlog, zaradi katerega vlagatelju sposobnosti za sodelovanje v drugi fazi postopka ni priznal, in sicer, ker se v vlagateljevi prijavi nahaja pomanjkljivost v delu, ki se nanaša na podatek o deležu javnega naročila, ki bo oddan v podizvajanje, zato ni mogoče pritrditi revizijskim navedbam o neobrazloženosti izpodbijane odločitve. Vprašanje, ali ta razlog obstoji oz. ali bi naročnik moral razlagati (in odpravljati) ugotovljeno pomanjkljivost v vlagateljevi prijavi, pa se nanaša na vsebinsko zakonitost odločitve oz. njeno utemeljenost, ki se presoja v primeru spora oz. v postopku pravnega varstva.
V zvezi z navedbami vlagatelja, da bi si moral naročnik prizadevati, da sam, z uporabo v pravu uveljavljenih metod razlage, odpravi nejasnosti v vlagateljevi prijavi in da njegov pravni položaj ne bi smel biti slabši kot takšen, da se zanj upošteva razlaga, ki je zanj manj ugodna, gre najprej izpostaviti, da je kandidat tisti, od katerega se pričakuje, da prijavo pripravi z ustrezno skrbnostjo in odgovornostjo – v kolikor prijava ni pripravljena skladno z zahtevami dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, posledice nosi kandidat sam. Poleg tega je Državna revizijska komisija že večkrat poudarila (npr. zadeve, št. 018-112/2013, 018-164/2015 in 018-2/2020), da naročnik ni upravičen nadomestiti volje ponudnika oz. kandidata. Če iz prijave izhajajo nasprotujoči si podatki glede deleža javnega naročila, ki se oddaja v podizvajanje, naročnik ne more (in ne sme) sklepati o tem, kateri podatek je pravilen oz. o tem, kolikšen delež javnega naročila kandidat oddaja v podizvajanje. Kolikšen delež javnega naročila bo kandidat oddal v podizvajanje, predstavlja poslovno odločitev kandidata, in ne naročnika. Kandidat pripravi prijavo, naročnik pa jo pregleda; pri pregledu prijave pa naročnik ni upravičen nadomestiti oz. sooblikovati poslovne volje kandidata.
Neutemeljeni so tudi revizijski očitki, da bi ga naročnik moral pozvati na odpravo ugotovljene pomanjkljivosti v prijavi. Pojasniti gre, da je, ob upoštevanju določbe petega in šestega odstavka 89. člena ZJN-3, dopolnitev, popravek, sprememba ali pojasnilo podatkov v prijavi oz. ponudbi v določenem obsegu možna. Čeprav z odpravo ugotovljene pomanjkljivosti v vlagateljevi prijavi vlagatelj ne bi spreminjal ali popravljal tistih delov prijave, v katere skladno s šestim odstavkom 89. člena ZJN-3 ni dopustno posegati, pa bi odprava ugotovljene pomanjkljivosti presegala okvirje petega odstavka 89. člena ZJN-3. Skladno s to določbo se lahko dopolnitev, sprememba, popravek ali pojasnilo informacije ali dokumentacije nanaša izključno na takšne elemente prijave oz. ponudbe, katerih obstoj pred iztekom roka, določenega za predložitev prijave ali ponudbe, je mogoče objektivno preveriti. Vlagateljeva prijava bi potrebovala popravek v delu, ki se nanaša na delež javnega naročila, ki bo oddan v podizvajanje. Državna revizijska komisija je že večkrat pojasnila (prim. odločitve Državne revizijske komisiji, št. 018-98/2017, 018-191/2017, in tudi 018-018-85/2020-48), da podatek o obsegu javnega naročila, oddanega v podizvajanje, ni tak element ponudbe oz. prijave, katerega obstoj pred iztekom roka, določenega za predložitev ponudbe oz. prijave, bi bilo mogoče objektivno preveriti. Odločitev, kolikšen delež javnega naročila bo kandidat oddal v podizvajanje, namreč predstavlja poslovno voljo kandidata, ki (v kolikor ni navzven razvidna) ne predstavlja objektivnega dejstva ali podatka, katerega obstoj pred iztekom roka, določenega za predložitev prijav, bi bilo mogoče naknadno preveriti.
Navedenega ne more spremeniti sklicevanje vlagatelja na odločitev Sodišča v zadevi T-195/08. Izpostavljena odločitev je bila sprejeta ob drugačni pravni podlagi (ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti), poleg tega pa se navedena zadeva in obravnavana zadeva razlikujeta v tem, da je bil v navedeni zadevi podatek, ki je manjkal na določenem mestu v ponudbi, razviden iz drugih delov ponudbe, predložene do poteka roka za predložitev ponudb, medtem ko v obravnavani zadevi, kot že navedeno, na podlagi vlagateljeve prijave ni mogoče ugotoviti podatka glede deleža javnega naročila, ki bo oddan v podizvajanje, saj se v njej nahajajo nasprotujoči si podatki.
V zvezi s sklicevanjem vlagatelja na sodbo Sodišča EU v zadevi C-305/08 gre pojasniti, da iz te sodbe (in številnih drugih sodb Sodišča EU) izhaja, da je eden od ciljev prava Evropske unije prosti pretok storitev ter neizkrivljena in največja mogoča konkurenca v vseh državah članicah in da v interesu prava EU, da se zagotovi čim večja udeležba ponudnikov. Načelo zagotavlja konkurence med ponudniki je tako eno izmed temeljnih načel, na katerih temelji javno naročanje in katerega je naročnik dolžan upoštevati v postopku oddaje javnega naročila (prim. 3. in 5. člen ZJN-3). Vendar pa omenjeno načelo, kot tudi ne načelo sorazmernosti, ne omogoča priznanja sposobnosti za sodelovanje v drugi fazi kandidatu, ki je oddal prijavo, ki ni skladna z naročnikovimi zahtevami. Pri izvedbi postopka oddaje javnega naročila mora naročnik (med drugim) zagotoviti spoštovanje vseh temeljnih načel javnega naročanja in ne le načela zagotavlja konkurence med ponudniki, ki ga naročnik upošteva predvsem v fazi priprave dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. Pri pregledu prijav mora naročnik ravnati skladno z načelom transparentnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-3) in načelom enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3). Priznanje sposobnosti kandidatu, ki je oddal prijavo, ki ne izpolnjuje naročnikovih zahtev, bi tako pomenilo kršitev določb dokumentacije v zvezo z oddajo javnega naročila, načela transparentnosti in načela enakopravne obravnave ponudnikov.
Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v okviru zahtevka za revizijo ni uspel izkazati naročnikovih kršitev pri zaključku, da iz vlagateljeve prijave ni jasno razvidno, kolikšen delež javnega naročilo bo oddan v podizvajanje. Prav tako vlagatelj v okviru zahtevka za revizijo ni izkazal naročnikovih kršitev, ker vlagatelja ni pozval na odpravo ugotovljene pomanjkljivosti. S tem, ko vlagatelj v prijavi ni jasno opredelil deleža javnega naročila, ki bo oddan v podizvajanje, ni ravnal skladno z zahtevo, določeno v točki 3.2.4. dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila (v povezavi z obrazcem 1A), posledično pa naročniku ni mogoče očitati kršitev, ko vlagatelju skladno s točko 2.2.12 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ni priznal sposobnosti za sodelovanje v drugi fazi oddaje javnega naročila in posledično vlagatelja ne bo povabil k oddaji ponudbe v drugi fazi. Državna revizijska komisija je zato, na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, zahtevek za revizijo vlagatelja kot neutemeljenega zavrnila.
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.
Vlagatelj uveljavlja tudi povračilo stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel, povrnitev stroškov pa je odvisna od utemeljenosti zahtevka za revizijo, zato je Državna revizijska komisija, upoštevajoč tretji odstavek 70. člena ZPVPJN, zavrnila vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov.
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa
V Ljubljani, 14. 12. 2020
Predsednik senata:
mag. Gregor Šebenik
član Državne revizijske komisije
Vročiti:
– 2TDK, Družba za razvoj projekta, d.o.o., Železna cesta 18, 1000 Ljubljana,
– Odvetniška pisarna Jereb, d.o.o., Nazorjeva 3, 4000 Kranj,
– Odvetniška pisarna Mužina, Žvipelj in partnerji, d. o. o., Brdnikova ulica 44, 1000 Ljubljana,
– Kolektor CPG, d.o.o., Industrijska cesta 2, Kromberg, 5000 Nova Gorica,
– Cengiz Inşaat Sanayi ve Ticaret, A.Ş., Kisikli Cad. 37, 34662 Carigrad, Turčija,
– Gorenjska gradbena družba, d.d., Jezerska cesta 20, 4000 Kranj,
– Odvetniška pisarna Čeledin, d.o.o., Tomšičeva ulica 1, 1000 Ljubljana,
– Strabag AG, Ortenburgerstrasse 27, Spittal an der Drau, Avstrija, Strabag AG, Podružnica Ljubljana, Letališka cesta 33, 1000 Ljubljana,
– Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.
Vložiti:
– v spis zadeve, tu.