Na vsebino
EN
  • O DKOM
  • REVIZIJSKE ZADEVE
  • PREKRŠKOVNE ZADEVE
  • JAVNOST IN MEDIJI

    • 018-004/2021 Dars, d.d.

    Številka: 018-004/2021-7
    Datum sprejema: 25. 1. 2021

    Sklep

    Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 55. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu mag. Gregorja Šebenika kot predsednika senata ter dr. Mateje Škabar in Marka Medveda kot članov senata v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Čiščenje poslovnih prostorov« ter v zvezi s pritožbo, ki jo je vložil pritožnik EES SISTEMI d.o.o., Ameriška ulica 8, Ljubljana (v nadaljevanju: pritožnik), ki ga zastopa Odvetniška pisarna Bohl, d.o.o., Dunajska cesta 156, Ljubljana (v nadaljevanju: pooblaščenec), zoper ravnanje naročnika DARS d.d., Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji d.d., Ulica XIV. divizije 4, Celje (v nadaljevanju: naročnik), 25. 1. 2021

    odločila:

    1. Pritožba pritožnika zoper odločitev o stroških, priglašenih v vlogah dne 23. 11. 2020 in 9. 12. 2020, se zavrne.

    2. Zahteva pritožnika za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

    Obrazložitev:

    Naročnik je v postopku oddaje javnega naročila (objava 1. 9. 2020 na portalu javnih naročil, pod št. objave JN005437/2020-B01, in 2. 9. 2020 v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, pod št. objave 2020/S 170-411708) z dokumentom »Odločitev o oddaji javnega naročila« št. 3.1.3/20-ICM-000187/2020 z dne 5. 11. 2020 ponudnike med drugim obvestil, da je za vse sklope od I do V izbral pritožnikovo ponudbo. Odločitev je bila istega dne objavljena na portalu javnih naročil, pod št. objave JN005437/2020-ODL01.

    Zoper odločitev o oddaji javnega naročila za sklop II je vlagatelj CELOVITE STORITVE trgovina in storitve d.o.o., Kardeljeva cesta 85, Maribor (v nadaljevanju: vlagatelj), ki ga zastopa Velimir Cugmas, odvetnik v Slovenskih Konjicah, vložil zahtevek za revizijo z dne 16. 11. 2020 in predlagal, da se razveljavi odločitev o oddaji javnega naročila za sklop II ter da mu naročnik povrne revizijske stroške, odvetniško nagrado za zastopanje v predrevizijskem in revizijskem postopku, kot so priglašeni v stroškovniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

    Pritožnik se je z vlogo z dne 23. 11. 2020, vloženo po pooblaščencu, izjasnil o navedbah iz zahtevka za revizijo. Pritožnik je navedel stroškovnik.

    Naročnik je z dokumentom »Odločitev o zahtevku za revizijo« št. 3.1.3/20-ICM-000187/2020-rev. z dne 7. 12. 2020 zavrnil zahtevek za revizijo zoper odločitev o oddaji javnega naročila za sklop II. Naročnik je vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov zavrnil in o stroških izbranega ponudnika-pritožnika ni odločil.

    Naročnik je dne 7. 12. 2020 z dopisom št. 313/2020-ICM/187-20-EES S. Državni revizijski komisiji preko portala eRevizija odstopil vso dotedanjo dokumentacijo o postopku oddaje javnega naročila in dokumentacijo predrevizijskega postopka.

    Vlagatelj je z vlogo z dne 8. 12. 2020 umaknil zahtevek za revizijo zoper odločitev o oddaji javnega naročila za sklop II in zahteval vrnitev revizijskih stroškov (polovico plačane takse), na podlagi česar je Državna revizijska komisija izdala sklep št. 018-199/2020-5 z dne 9. 12. 2020, s katerim je revizijski postopek oddaje predmetnega javnega naročila ustavila.

    Pritožnik je dne 9. 12. 2020 vložil vlogo, ki jo je naslovil »Pritožba zoper odločitev naročnika, s katero je zahtevek za revizijo zavrnil in pri tem ni odločil o potrebnih in priglašenih stroških izbranega ponudnika« (v nadaljevanju: »pritožba«), ki jo je naročnik dne 14. 12. 2020 preko portala eRevizija odstopil Državni revizijski komisiji z dopisom št. 313/2020-ICM-187/20-DKOM z dne 11. 12. 2020.

    Pritožnik je v »pritožbi« predlagal, da se ugodi pritožbi zoper odločitev o stroških tako, da se vlagatelju naloži povrnitev stroškov predrevizijskega postopka, oziroma »podredno«, da Državna revizijska komisija ugodi njegovi pritožbi zoper odločitev o stroških in vrne naročniku predmetno zadevo v ponovno odločanje, ter mu naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Pritožnik navaja, da naročnik v »Odločitvi o zahtevku za revizijo« ni odločil o njegovih stroških, priglašenih v izjasnitvi z dne 23. 11. 2020, čeprav je bil to dolžan storiti. V nadaljevanju še dodaja, da je upravičen do povračila potrebnih stroškov, saj je bil njegov prispevek za rešitev zadeve bistven, ker je uspel dokazati, da očitani izločitveni razlog pri njemu ni bil podan (priložena odločba Ministrstva za finance št. DT 71011-233/2019-9 z dne 28. 2. 2020, plačilni nalog št. PN 201650238 z dne 22. 5. 2017 in elektronska korespondenca pritožnika s Finančno upravo RS in Zavodom za zaposlovanje).

    Državna revizijska komisija je s sklepom št. 018-199/2020-9 z dne 21. 12. 2020 ugotovila, da je »pritožba« po vsebini predlog naročniku za izdajo dopolnilnega sklepa in jo odstopila v odločanje naročniku. V predmetnem sklepu je Državna revizijska komisija glede pritožnikove zahteve o povrnitvi stroškov pritožbenega postopka odločila, da se odločitev o povrnitvi potrebnih stroškov pritožnika pridrži do končne odločitve o »pritožbi«.

    Na podlagi sklepa Državne revizijske komisije št. 018-199/2020-9 z dne 21. 12. 2020 je naročnik sprejel »dopolnilni sklep« št. 3.1.3/20-ICM-000187/2020-dop.rev. z dne 6. 1. 2021 in ga istega dne po portalu eRevizija odstopil Državni revizijski komisiji. Naročnik v njem pojasnjuje, da izbrani ponudnik-pritožnik ni upravičen do povračila stroškov, ki jih je navedel v obeh vlogah in sicer: v izjasnitvi z dne 23. 11. 2020 in v »pritožbi« z dne 9. 12. 2020. Nadalje je dodatno pojasnil razlog za zavrnitev povračila stroškov in navedel, da prispevek pritožnika k rešitvi zadeve ni bil bistven, saj v nobeni izmed obeh vlog ni v celoti pojasnil razloga za zavrnitev zahtevka za revizijo, to je, da opomin ne šteje za globo. Naročnik je v zvezi s povrnitvijo potrebnih stroškov zaključil, da je vse potrebne podatke in dokazila, na podlagi katerih temelji njegova »Odločitev o zavrnitvi zahtevka za revizijo«, pridobil sam, zato pritožnik do njihove povrnitve v nobeni od vlog ni upravičen. Nadalje je v zvezi z višino priglašenih potrebnih stroškov v »pritožbi« z dne 9. 12. 2020 dodal, da so le-ti priglašeni previsoko, ter da pritožnik sodne takse ni plačal, zato stroški iz tega naslova niso utemeljeni.

    Pritožnik je po pooblaščencu vložil vlogo št. 3.13/20-I-ICM-000187/2020 »Pritožba zoper sklep naročnika« (v nadaljevanju: pritožba) z dne 7. 1. 2021, ki jo je naročnik kot prilogo k dopisu št. 313/2020-ICM-187/20-2-DKOM z dne 12. 1. 2021 preko portala eRevizija odstopil Državni revizijski komisiji.

    Pritožnik je v pritožbi z dne 7. 1. 2021 predlagal, da se ugodi zahtevi za povrnitev stroškov, nastalih v predrevizijskem postopku in stroškov, nastalih v postopku vložitve »pritožbe« in naročniku naloži, da pritožniku povrne stroške pritožbenega postopka oziroma »podredno«, da ugodi pritožbi pritožnika zoper odločitev o stroških in vrne naročniku zadevo v ponovno odločanje in mu naloži, da pritožniku povrne stroške pritožbenega postopka. Pritožnik navaja, da vlaga predmetno pritožbo, ker se ne strinja z odločitvijo naročnika št. 3.1.3/20-ICM-000187/2020-dop.rev z dne 6. 1. 2020, s katero je zavrnil tako njegovo zahtevo za povrnitev stroškov iz zahtevka za revizijo kot tudi zahtevo priglašenih stroškov v »pritožbi«. V nadaljevanju pritožnik še dodaja, da je že v izjasnitvi zahteval povrnitev potrebnih stroškov po predloženem stroškovniku. Da so bili stroški pritožnika potrebni, je kot že v dosedanjih vlogah (v izjasnitvi z dne 23. 11. 2020 in v »pritožbi« z dne 9. 12. 2020) pojasnil na način, da je bil njegov prispevek k rešitvi predmetne zadeve bistven, saj je s pomočjo že omenjene odločbe Ministrstva za finance št. DT 71011-233/2019-9 z dne 28. 2. 2020, plačilnim nalogom št. PN 201650238 z dne 22. 5. 2017 in elektronsko korespondenco pritožnika s Finančno upravo RS in Zavodom za zaposlovanje dokazal, da izločitveni razlog pri njem ni obstajal. V nadaljevanju pritožnik še dodaja, da ne drži, kot je navajal naročnik, da ni pojasnil ključnih razlogov za zavrnitev zahtevka za revizijo, med drugim, da prekršek, za katerega je izrečen opomin, ne šteje za prekršek oziroma kršitev iz točke b) četrtega odstavka 75. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3). V nadaljevanju je izrecno poudaril, da se določba točke b) četrtega odstavka 75. člena ZJN-3 ne uporablja, ko je izbranemu ponudniku izrečena hkrati sankcija opomin in globa, kot je to bilo v pritožnikovem primeru.

    Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja, naročnika in izbranega ponudnika- pritožnika je Državna revizijska komisija na podlagi razlogov, navedenih v nadaljevanju, odločila kot izhaja iz izreka tega sklepa.

    Naročnik je izbral pritožnikovo ponudbo za vse sklope od I do V, zato je bil pritožnik po vložitvi zahtevka za revizijo in njegovem prejemu pri naročniku z dopisom št. 313/2020-ICM/187-20-rev. z dne 20. 11. 2020 (upoštevajoč drugi odstavek 27. člena ZPVPJN) upravičeno obveščen, da se lahko izjasni o navedbah iz zahtevka za revizijo. Pritožnik se je z vlogo z dne 23. 11. 2020 izjasnil o navedbah iz zahtevka za revizijo, pri čemer je, upoštevajoč šesti odstavek 70. člena ZPVPJN, tudi opredeljeno navedel stroške, za katere je zahteval povrnitev. Vendar je pritožnik v primeru zavrnitve zahtevka za revizijo upravičen do povrnitve stroškov, nastalih v predrevizijskem postopku, le, če bi bili ti stroški potrebni (prva poved iz četrtega odstavka 70. člena ZPVPJN).

    Pritožnik je v izjasnitvi o navedbah iz zahtevka za revizijo (tj. v vlogi z dne 23. 11. 2020) navedel stroškovnik. Naročnik je v dokumentu »dopolnilni sklep« št. 3.1.3/20-ICM-000187/2020-dop.rev. z dne 6. 1. 2021 zavrnil tako pritožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov, nastalih v predrevizijskem postopku kot tudi zahtevo za povrnitev stroškov, priglašenih v »pritožbi«. Ocenil je, da pritožnikov prispevek v obeh vlogah, k rešitvi ni bistven in zato je pritožnikove stroške zavrnil kot nepotrebne. Pritožnik se s to naročnikovo odločitvijo ni strinjal, zato je vložil pritožbo v smislu prve povedi iz 50. člena ZPVPJN.

    Iz zahtevka za revizijo je razvidno, da je vlagatelj v zvezi z izbiro pritožnikove ponudbe za sklop II naročniku očital, da ne zadostuje, če je preveril neobstoj razloga za izključitev iz točke b) četrtega odstavka 75. člena ZJN-3, ki ga je vključil v točko II.6. dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, le v informacijskem sistemu e-Dosje, temveč bi moral od pristojnega organa (tj. Finančne uprave Republike Slovenije; v nadaljevanju: FURS) pridobiti izpis iz evidence o pravnomočnih odločbah o prekrških s področja delovnih razmerij. V nadaljevanju vlagatelj navaja, da je FURS izdala pravnomočno odločbo za dve kršitvi pritožnika, kot to izhaja iz priloge Ministrstva za javno upravo št. 430-42/2020 z dne 19. 2. 2020 - Tolmačenje javno naročniške zakonodaje k odločitvi naročnika RS, Ministrstvo za obrambo, v postopku oddaje javnega naročila »Čiščenje poslovnih prostorov, okoljsko manj obremenjujoča storitev« (objava na portalu javnih naročil JN007647/2019-B01 z dne 30. 10. 2019), da je Ministrstvo za javno upravo na FURS in Inšpektorat za delo RS poslalo zahtevo za preveritev podatkov iz informacijskega sistema e-Dosje za pritožnika v zvezi z b) točko četrtega odstavka 75. člena ZJN-3. Iz odgovora izhaja, da se je pri pritožniku v informacijskem sistemu e-Dosje pojavila tehnična napaka in e-Dosje ni zaznal dveh kršitev delovnopravne zakonodaje ter da je bila s strani FURS izdana pravnomočna odločba zaradi dveh kršitev (ZPDZC-1 23/1-1 in ZPDZC-1 23/1-3) Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (Uradni list RS, št. 32/2014 s sprem.; v nadaljevanju: ZPDZC-1), zato bi moral ugotoviti, da je pri pritožniku podan razlog za izključitev iz točke b) četrtega odstavka 75. člena ZJN-3. Vlagatelj je torej uveljavljal dve kršitvi, ki naj bi utemeljevali, da je naročnik kršil ZJN-3, ko je za sklop II sprejel izpodbijano odločitev. Vlagatelj je tako navedel, da je naročnik, prvič, kršil deveti odstavek 77. člena ZJN-3, ker ni ustrezno preveril obstoja in vsebine podatkov iz pritožnikove ponudbe, in, drugič, ker ne bi smel zaključiti, da pri pritožniku ni podan razlog za izključitev iz točke b) četrtega odstavka 75. člena ZJN-3.

    Državna revizijska komisija nadalje ugotavlja, da iz vloge pritožnika z dne 23. 11. 2020 izhaja, da se pritožnik ni izjasnil o neustreznosti preveritve obstoja in vsebine podatkov iz svoje ponudbe oziroma pridobivanju dokazil, saj iz nobene od navedb ne izhaja, da bi se karkoli izjasnil o namenu, pomenu, statusu ipd. informacijskega sistema e-Dosje in naročnikovi preveritvi podatkov v njem. Izpostavil je celo, da ne ve, če je naročnik pri FURS preveril zahtevano vsebino podatkov. Se pa je pritožnik izjasnil o drugem razlogu, in sicer je pojasnil, zakaj pri njem ne obstaja razlog za izključitev iz točke b) četrtega odstavka 75. člena ZJN-3, oziroma, da ni podal neresnične izjave v obrazcu ESPD, kot mu je to v zvezi s predmetnim očitkom očital vlagatelj. Pritožnik je nadalje pojasnil, da so podatki v evidenci delodajalcev z negativnimi referencami pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju: ZRSZ) napačni, ter v dokaz priložil elektronsko korespondenco z dne 20. 11. 2020 med njim, ZRSZ, s katero je zahteval popravo evidence, da se kršitev ZPDZC-1 23/1-1, na podlagi katere je bila izrečena globa (plačilni nalog št. PN 201650238 z dne 22. 5. 2017) ne bi prikazovala več, in FURS. Pritožnik je v nadaljevanju še dodal, da vlagatelj svoja navajanja utemeljuje zgolj na odločitvi naročnika RS, Ministrstvo za obrambo, v postopku javnega naročila »Čiščenje poslovnih prostorov, okoljsko manj obremenjujoča storitev« (objava na portalu javnih naročil JN007647/2019-B01 z dne 30. 10. 2019), ki je zahtevku za revizijo ugodil, saj je bil takrat pri izbranemu ponudniku - pritožniku izločitveni razlog podan, in sicer zaradi takratnega obstoja še druge odločbe o prekršku, ki pa, kot izhaja iz priloženega plačilnega naloga št. PN 201650238 z dne 22. 5. 2017, ni bil storjen v zadnjih treh letih pred potekom roka za prejem ponudb - 6. 10. 2020, zato ga naročnik v predmetni zadevi za sprejem odločitve na podlagi točke b) četrtega odstavka 75. člena ZJN-3 ne bi smel upoštevati.

    Naročnik je v dokumentu »Odločitev o zahtevku za revizijo« št. 3.1.3/20-ICM-000187/2020-rev. z dne 7. 12. 2020 navedel, da je dne 12. 10. 2020 preveril obstoj razloga za izključitev iz točke b) četrtega odstavka 75. člena ZJN-3 v informacijskem sistemu e-Dosje, in sicer pri pritožniku na dan 6. 10. 2020 (dan, na katerega je potekel rok za prejem ponudb; točka IV.2.2 objav), pri čemer iz njega izhaja, da pri pritožniku ni podan ta razlog za izključitev. Naročnik je v nadaljevanju pojasnil, kaj je namen informacijskega sistema e-Dosje in kako ta deluje, pri čemer se je opiral na prejeto pojasnilo Ministrstva za javno upravo št. 430-42/20220/2 z dne 19. 2. 2020. Naročnik je tudi navedel, da je po prejemu zahtevka za revizijo v informacijskem sistemu e-Dosje dne 19. 11. 2020 iz previdnosti pri pritožniku ponovno preveril izpolnjevanje pogojev iz točke b) četrtega odstavka 75. člena ZJN-3, pri čemer se je ponovno potrdilo že ugotovljeno dejstvo, da pri pritožniku ni podan ta izključitveni razlog. Naročnik je v nadaljevanju še dodal, da je bila v izogib kakršnikoli dilemi na FURS in Inšpektorat za delo Republike Slovenije poslana zahteva za potrditev rezultatov v informacijskem sistemu e-Dosje glede razloga za izključitev iz točke b) četrtega odstavka 75. člena ZJN-3, pri čemer je iz prejetih odgovorov razvidno, da informacija za pritožnika v informacijskem sistemu e-Dosje izkazuje dejansko in pravilno stanje.

    Državna revizijska komisija je vpogledala v posredovano dokumentacijo in ugotovila, da se v njej za pritožnika nahaja izpis iz informacijskega sistema e-Dosje, iz katerega je razvidno, da je naročnik 12. 10. 2020 (torej pred sprejemom odločitve o oddaji javnega naročila za sklope od I do V, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o oddaji javnega naročila« št. 3.1.3/20-ICM-000187/2020 z dne 5. 11. 2020, in pred prejemom zahtevka za revizijo) preveril podatke v informacijskem sistemu e-Dosje za pritožnika, pri čemer je v zvezi z razlogom za izključitev iz točke b) četrtega odstavka 75. člena ZJN-3 razvidno, da pri pritožniku ta na dan 6. 10. 2020 ni bil podan. Državna revizijska komisija je v posredovani dokumentaciji vpogledala tudi v poziv št. 313/2020-ICM/187-20-EES S. z dne 24. 11. 2020, s katerim je naročnik pozval FURS in Inšpektorat za delo Republike Slovenije na predložitev dokazil, s katerimi bi bilo mogoče ugotoviti, ali je pri pritožniku podan razlog za izključitev iz točke b) četrtega odstavka 75. člena ZJN-3. Državna revizijska komisija je v posredovani dokumentaciji vpogledala tudi v pojasnilo Ministrstva za javno upravo št. 430-42/20220/2 z dne 19. 2. 2020, pa tudi v pojasnilo FURS št. DT 0211-90307/2020-2 z dne 26. 11. 2020, iz katerega izhaja, da pritožniku nista bili izrečeni dve globi za prekršek. Med posredovano dokumentacijo se nahaja tudi dopis Inšpektorata za delo Republike Slovenije št. 439-1/2020-91 z dne 30. 11. 2020, da pri pritožniku v določenem triletnem obdobju nista bili ugotovljeni dve relevantni kršitvi, za kateri bi bili pravnomočno izrečeni dve globi.

    Državna revizijska komisija nadalje ugotavlja, da odločitev o zahtevku za revizijo v zvezi z očitkom o pomanjkljivi preveritvi obstoja in vsebine podatkov iz pritožnikove ponudbe zaradi razloga za izključitev iz točke b) četrtega odstavka 75. člena ZJN-3 v ničemer ne temelji na pritožnikovi vlogi z dne 23. 11. 2020. Že zaradi tega se Državna revizijska komisija strinja z naročnikom (dokument »dopolnilni sklep« št. 3.1.3/20-ICM-000187/2020-dop.rev. z dne 6. 1. 2021), da v zvezi s tem očitkom pritožnikov prispevek k rešitvi zadeve ni bil bistven. Pritožnikovega prispevka v zvezi s tem očitkom namreč niti ni bilo.

    Državna revizijska komisija nadalje ugotavlja, da je naročnik že s preveritvijo v informacijskem sistemu e-Dosje 12. 10. 2010 lahko ugotovil, ali je bil pri pritožniku na dan 6. 10. 2020 podan razlog za izključitev iz točke b) četrtega odstavka 75. člena ZJN-3, čemur pritrjujeta pojasnili Ministrstva za javno upravo št. 430-42/20220/2 z dne 19. 2. 2020 in FURS št. DT 0211-90307/2020-2 z dne 26. 11. 2020. FURS je v svojem pojasnilu opozoril, da je bila izdana zgolj ena pravnomočna odločba o prekršku. Dejstvo, da je v evidenci delodajalcev z negativnimi referencami, ki je objavljena na spletni strani ZRSZ, navedeno drugače, ne dokazuje, da je tudi FURS to upošteval. Iz pojasnila FURS št. DT 0211-90307/2020-2 z dne 26. 11. 2020 je razvidno, da je FURS seznanjen s sodnimi odločbami, zaradi katerih ni mogoče zaključiti, da obstoji več kot ena pravnomočna odločba o prekršku. Niti Inšpektorat za delo Republike Slovenije (dopis št. 439-1/2020-91 z dne 30. 11. 2020) ne šteje, da sta bili pritožniku pravnomočno izrečeni dve globi. Inšpektorat za delo Republike Slovenije se je oprl na svojo evidenco, ne pa na evidenco, ki je objavljena na spletni strani ZRSZ (oziroma evidenco ZRSZ). Iz pojasnila Ministrstva za javno upravo št. 430-42/20220/2 z dne 19. 2. 2020 je tudi razvidno, da evidenca delodajalcev z negativnimi referencami, ki je objavljena na spletni strani ZRSZ, ni našteta med evidencami iz prve povedi iz desetega odstavka 75. člena ZJN-3 oziroma prvega odstavka 3. člena Pravilnika o enotnem informacijskem sistemu na področju javnega naročanja (Uradni list RS, št. 37/2018), v katerih informacijski sistem e-Dosje zbira podatke. Pritožnik sicer nikoli niti ni navedel, da evidenca delodajalcev z negativnimi referencami, ki je objavljena na spletni strani ZRSZ, predstavlja evidenco iz prve povedi iz desetega odstavka 75. člena ZJN-3 oziroma prvega odstavka 3. člena Pravilnika o enotnem informacijskem sistemu na področju javnega naročanja. Pritožnik je, kot je poudaril v izjasnitvi z dne 23. 11. 2020, da je s tem, ko je predložil ustrezna dokazila, opozoril na nepravilno stanje vpisa števila izdanih pravnomočnih odločb o prekrških v evidenci delodajalcev z negativnimi referencami ZRSZ, na katerega se je skliceval vlagatelj v zahtevku za revizijo. ZRSZ je nato aktualiziral podatke glede izrečenih pravnomočnih odločb o prekrških. Pritožnik je predmetno akcijo pri ZRSZ na podlagi pridobljene informacije FURS v elektronski korespondenci štel za bistven prispevek k dokazovanju neobstoja izločitvenega pogoja iz točke b) četrtega odstavka 75. člena ZJN-3 in s tem po njegovemu mnenju izkazal upravičenost do povračila zahtevanih stroškov predrevizijskega in pritožbenega postopka, kot jih je zahteval v »pritožbi« z dne 7. 1. 2020. Vendar Državna revizijska komisija hkrati pojasnjuje, da je naročnik že pri vpogledu v informacijski sistem e-Dosje 12. 10. 2020 ugotovil, da razlog za izključitev iz točke b) četrtega odstavka 75. člena ZJN-3 pri pritožniku na dan 6. 10. 2020 ni podan. V nadaljevanju Državna revizijska komisija ugotavlja, da se vlagateljevo sklicevanje na pravnomočno odločbo FURS za dve kršitvi pritožnika, kot to izhaja iz priloge Ministrstva za javno upravo št. 430-42/2020/2 z dne 19. 2. 2020 - Tolmačenje javno naročniške zakonodaje k odločitvi naročnika RS, Ministrstvo za obrambo, v postopku oddaje javnega naročila »Čiščenje poslovnih prostorov, okoljsko manj obremenjujoča storitev« (objava na portalu javnih naročil JN007647/2019-B01 z dne 30. 10. 2019) v zahtevku za revizijo ne nanaša na čas po 6. 10. 2020 (datum roka za oddajo ponudb), ki bi v evidenci števila izdanih pravnomočnih odločb o prekrških pomenila aktualno stanje. Državna revizijska komisija tako zaključuje, da je naročnik lahko že na podlagi svojih ravnanj iz postopka javnega naročanja in svojih poizvedb pri Ministrstvu za javno upravo, FURS in Inšpektoratu za delo Republike Slovenije ugotovil, da pri pritožniku ni podan razlog za izključitev iz točke b) četrtega odstavka 75. člena ZJN-3. Državna revizijska komisija se zato strinja z naročnikom (dokument »dopolnilni sklep« št. 3.1.3/20-ICM-000187/2020-dop.rev. z dne 6. 1. 2021), da v zvezi s tem očitkom pritožnikov prispevek k rešitvi zadeve ni bil bistven.

    Državna revizijska komisija tako ugotavlja, da je naročnik upravičeno zaključil, da pritožnikov prispevek k rešitvi zadeve ni (bil) bistven in mu zato ni priznal povrnitve stroškov. Državna revizijska komisija je zato pritožbo zavrnila skladno s prvim odstavkom 55. člena ZPVPJN.

    S tem je potrjena tudi pravilnost naročnikove odločitve, da zavrne tudi stroške, priglašene v »pritožbi« z dne 9. 12. 2020, saj tudi, če je mogoče šteti, da je pritožnik s »pritožbo« uspel, in je naročnik izdal »dopolnilni sklep« št. 3.1.3/20-ICM-000187/2020-dop.rev. z dne 6. 1. 2021, »pritožba« ni pripomogla h končnemu uspehu, saj pritožniku namreč niso bili priznani stroški za vlogo (izjasnitev) z dne 23. 11. 2020.

    Pritožnik je v pritožbi zahteval povrnitev tudi stroškov zaradi vložitve pritožbe, vendar z njo ni uspel, zato je Državna revizijska komisija zavrnila njegovo zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

    Ker je Državna revizijska komisija ugotovila, da naročnik z dokumentom »dopolnilni sklep« št. 3.1.3/20-ICM-000187/2020-dop.rev. z dne 6. 1. 2021 upravičeno pritožniku ni priznal povrnitve stroškov, zahtevanih v vlogi z dne 23. 11. 2020, ni ugotavljala, ali bi bila pritožba v smislu prve povedi iz 50. člena ZPVPJN zoper odločitev o stroških mogoča (dopustna) in ali bi morala sama odločiti o povrnitvi teh stroškov kot o akcesornem zahtevku. Pritožnik glede na predhodno pojasnjeno namreč ne bi mogel niti v takem primeru uspeti z zahtevo za povrnitev stroškov, nastalih v predrevizijskem postopku, saj Državna revizijska komisija ob upoštevanju stališč, zaradi katerih je zavrnila pritožbo, pritožniku ne bi priznala povrnitve teh stroškov. Rezultat zavrženja pritožbe in sprejema odločitve o zavrnitvi povrnitve stroškov bi bil glede posledice (učinka) do pritožnika enak, saj pritožniku ne bi bila priznana povrnitev stroškov. Ker pritožnik ne bi uspel doseči povrnitve stroškov, nastalih v predrevizijskem postopku, ne bi uspel niti s povrnitvijo stroškov iz vloge z dne 7. 1. 2021 (tj. vloge pritožba).

    S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. in 2. točke izreka tega sklepa.


    Pravni pouk: Upravni spor zoper to odločitev ni dovoljen.


    V Ljubljani, 25. 1. 2021

    Predsednik senata
    mag. Gregor Šebenik,
    član Državne revizijske komisije






    Vročiti:
    - DARS d.d., Ulica XIV. divizije 4, 3000 Celje,
    - Odvetnik Cugmas Velimir, Liptovska ulica 6a, 3210 Slovenske Konjice,
    - Odvetniška pisarna Bohl, d.o.o., Dunajska cesta 156, 1000 Ljubljana,
    - Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

    Vložiti:
    - v spis zadeve, tu.

    Natisni stran