Na vsebino
EN
  • O DKOM
  • REVIZIJSKE ZADEVE
  • PREKRŠKOVNE ZADEVE
  • JAVNOST IN MEDIJI

    • 018-179/2020 Mestna občina Kranj

    Številka: 018-179/2020-13
    Datum sprejema: 14. 1. 2021

    Sklep

    Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in spremembe; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Andraža Žvana kot predsednika senata, Sama Červeka kot člana senata in Nine Velkavrh kot članice senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »PREVOZ OSNOVNOŠOLSKIH OTROK V PŠ TRSTENIK IN PŠ GORIČE«, na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja Luka PGT avtobusni prevozi, d. o. o., Retnje 58, Križe, ki ga zastopa Odvetniška družba Marovt in partnerji, d. o. o., Rozmanova ulica 12, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Mestna občina Kranj, Slovenski trg 1, Kranj (v nadaljevanju: naročnik), dne 14. 1. 2021

    odločila:


    1. Zahtevku za revizijo, ki ga je vlagatelj vložil z vlogo z dne 13. 10. 2020, se ugodi in se razveljavi naročnikova odločitev o oddaji naročila v sklopu 1 (Prevoz osnovnošolskih otrok v Podružnično šolo Trstenik), kot izhaja iz dokumenta št. 600-23/2019-81-403003-406401 z dne 5. 10. 2020, in naročnikova odločitev o oddaji naročila v sklopu 2 (Prevoz osnovnošolskih otrok v Podružnično šolo Goriče), kot izhaja iz dokumenta št. 600-23/2019-80-403003-406401 z dne 5. 10. 2020.

    2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške v višini 4.721,26 eurov v 15 dneh po vročitvi tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višja stroškovna zahteva se zavrne.

    Obrazložitev:

    Naročnik je obvestilo o naročilu, ki ga oddaja po odprtem postopku, dne 15. 4. 2020 objavil na portalu javnih naročil, pod številko objave JN002401/2020-B01. Dne 13. 7. 2020 je naročnik na portalu javnih naročil objavil dokumenta »Odločitev o oddaji javnega naročila za sklop št. 2 – Prevoz osnovnošolskih otrok v Podružnično šolo Goriče« (dokument št. 600-23/2019-57-403003-406401 z dne 10. 7. 2020) in »Odločitev o oddaji javnega naročila za sklop št. 1 – Prevoz osnovnošolskih otrok v Podružnično šolo Trstenik« (dokument št. 600-23/2019-56-403003-406401 z dne 10. 7. 2020), iz katerih je razvidno, da je predmetno naročilo v sklopu 1 dodelil vlagatelju, v sklopu 2 pa ponudniku Avtotransport Andrej Perčič, s. p., Trstenik 9, Golnik. Zoper odločitev naročnika o oddaji naročila v sklopih 1 in 2 je ponudnik Gerčar prevozi, d. o. o., Vrhovlje 17, Lukovica, z vlogo z dne 22. 7. 2020 vložil zahtevek za revizijo, ki mu je Državna revizijska komisija s sklepom št. 018-136/2020-7 z dne 17. 9. 2020 ugodila in v obeh sklopih razveljavila odločitev o oddaji naročila.

    Naročnik je dne 5. 10. 2020 na portalu javnih naročil objavil novo odločitev o oddaji predmetnega naročila, in sicer za sklop 1 v dokumentu »Odločitev o oddaji javnega naročila za sklop št. 1 – Prevoz osnovnošolskih otrok v Podružnično šolo Trstenik« (dokument št. 600-23/2019-81-403003-406401 z dne 5. 10. 2020), za sklop 2 pa v dokumentu »Odločitev o oddaji javnega naročila za sklop št. 2 – Prevoz osnovnošolskih otrok v Podružnično šolo Goriče« (dokument št. 600-23/2019-80-403003-406401 z dne 5. 10. 2020). Iz obeh dokumentov je razvidno, da je naročnik predmetno javno naročilo v obeh sklopih dodelil ponudniku Gerčar prevozi, d. o. o., Vrhovlje 17, Lukovica (v nadaljevanju: izbrani ponudnik). Hkrati je iz dokumentov razvidno tudi, da je naročnik ponudbo vlagatelja v sklopu 1 ocenil kot nedopustno in jo izločil, ker je ugotovil, da ne ponuja zahtevanega števila vozil za prevoz otrok, v sklopu 2 pa jo je ocenil kot dopustno, a jo je zavrnil kot manj ugodno glede na merila.

    Zoper odločitev naročnika o oddaji naročila v sklopih 1 in 2 z dne 5. 10. 2020 je vlagatelj pravočasno, z vlogo z dne 13. 10. 2020, vložil zahtevek za revizijo. V zahtevku za revizijo vlagatelj v zvezi z izločitvijo njegove ponudbe v sklopu 1 navaja, da je oddal ponudbo za oba sklopa in da je naročnik v sklopu 1 zahteval dve vozni enoti (kombija) s številom sedežev 8 + 1. Iz vlagateljeve ponudbe izhaja, da je ponudil dve vozili. Nesporno je, zatrjuje vlagatelj, da naročnik oddaja dva sklopa in da je v sklopu 1 zahteval dve vozili, vendar pa za sklop 2 ni zahteval, da ponudniki v ponudbi izkažejo, da z vozilom za ta sklop razpolagajo. Vlagatelj tako glede na zahteve razpisa ni bil dolžan ponuditi treh vozil. Nikjer v razpisu ni bilo zahtevano, da mora ponudnik pri izkazovanju tehnične sposobnosti dokazati, da razpolaga s tremi ustreznimi vozili. Ker je vlagatelj izkazal, da ima dve vozili, kot je bilo zahtevano, je njegova ponudba dopustna, zatrjuje vlagatelj. Naročnik vlagatelja ni pozval k dopolnitvi ponudbe, to bi lahko storil le v fazi pregleda in dopolnjevanja ponudb, zato naročnik izjasnitve do zahtevka za revizijo, ki jo je vlagatelj podal kot izbrani ponudnik v prejšnjem revizijskem postopku, ne bi smel upoštevati kot del ponudbe. Vlagatelj za svoje navedbe, ki jih je podal v prejšnjem revizijskem postopku, ni predložil nobenih dokazov, iz katerih bi bilo mogoče objektivno ugotoviti, da je bila njegova volja uporabiti eno vozilo za sklop 1, drugo pa za sklop 2. Odločitev naročnika, ki temelji na izjasnitvi vlagatelja v prejšnjem postopku revizije, v fazi, ko ponudb ni mogoče pojasnjevati, zato po mnenju vlagatelja ni pravilna. Naročnik je pri presoji vlagateljeve ponudbe upošteval dejstva, ki iz nje ne izhajajo, navaja vlagatelj, in dodaja, da je naročnik ponudnike obravnaval neenakopravno, saj je ponudbo izbranega ponudnika upošteval takšno, kot je bila oddana do roka za predložitev ponudb, pri vlagatelju pa je nezakonito upošteval tudi izjasnitev iz revizijskega postopka, ki ni del ponudbe. Vlagatelj v nadaljevanju zahtevka za revizijo zatrjuje tudi, da je ponudba izbranega ponudnika nedopustna. Izbrani ponudnik za izvedbo javnega naročila zagotavlja štiri vozila, med drugim vozila Opel Movano, Citroen Jumper in Opel Vivaro. Ob tem je potrdil, da navedena vozila ustrezajo vsem veljavnim predpisom, ki urejajo področje cestnega prometa in vozil v cestnem prometu. Vendar pa v predloženih prometnih dovoljenjih ni vpisan namen uporabe vozila, javni prevoz potnikov, kot to zahteva drugi odstavek 49. člena Zakona o motornih vozilih (Uradni list RS, št. 75/17 in spremembe; v nadaljevanju: ZMV-1). To pomeni, da prometna dovoljenja treh vozil od štirih, ki jih zagotavlja izbrani ponudnik, ne ustrezajo veljavnim predpisom, ponudba pa ni dopustna. Naročnik je tako kršil načelo enakopravne obravnave, zatrjuje vlagatelj, saj je diskriminiral njegovo ponudbo in jo zavrnil, čeprav podlage za to ni imel, kot dopustno pa je izbral ponudbo izbranega ponudnika. Poleg tega iz prometnih dovoljenj, ki jih je predložil izbrani ponudnik, izhaja, da ni opravljal tehničnega pregleda na vsakih šest mesecev, kot to določa ZMV-1, zato je njegova ponudba tudi zaradi tega razloga nedopustna. Na podlagi navedenega vlagatelj predlaga razveljavitev odločitve o oddaji predmetnega javnega naročila v sklopu 1 in sklopu 2, zahteva pa tudi povrnitev stroškov, nastalih z revizijo.

    Naročnik je s sklepom z dne 9. 11. 2020 zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljenega. V obrazložitvi sklepa naročnik v zvezi z izločitvijo vlagateljeve ponudbe v sklopu 1 povzema določbe Navodil ponudnikom glede razpolaganja z zadostnim številom vozil in navaja pojasnila, ki jih je podal na portalu javnih naročil. Naročnik navaja, da je jasno in nedvoumno zahteval, da sta za sklop 1 potrebni dve vozili s številom sedežev 8+1. Vlagatelj je oddal ponudbo za oba sklopa, v ponudbi pa je priglasil samo dve vozili. Argumentacija vlagatelja temelji na dejstvu, da naročnik za sklop 2 ni navedel števila vozil, temveč je zahteval le zadostno število ustreznih vozil, ki ustrezajo številu otrok, ki se vozijo na relaciji posameznega sklopa, navaja naročnik. To naj bi pomenilo, da iz Navodil ponudnikov ne izhaja zahteva, da mora ponudnik razpolagati z najmanj tremi vozili. Naročnik pojasnjuje, da je jasno določil število otrok, ki uporablja prevoz v posameznem sklopu, in sicer 39 otrok v sklopu 1 ter 6 otrok v sklopu 2, kar pomeni, da je treba za sklop 1 zagotoviti dve vozili, za sklop 2 pa vozilo, ki bo omogočalo prevoz otrok (večji ali manjši avtobus ali kombi s številom sedežev 8+1). Da bi ponudnik, ki oddaja ponudbo za oba sklopa, izpolnil zahteve naročnika, bi moral priglasiti za sklop 1 vsaj dva kombija s sedežem 8+1, za sklop 2 pa večji avtobus ali manjši avtobus ali kombi s številom sedežev 8+1, navaja naročnik, in dodaja, da je enako stališče zavzela tudi Državna revizijska komisija v sklepu št. 018-136/2020. Vlagatelj zato po mnenju naročnika ni oddal ponudbe, s katero bi izkazal usposobljenost, saj za sklop 1 ni priglasil dveh vozil. Nelogično bi bilo sklepati, da ni bilo treba nominirati vsaj treh vozil, saj je sicer ponudnik nezmožen za prevoz šestih otrok v sklopu 2, če v tem sklopu ne nominira nobenega vozila. Po mnenju naročnika vlagatelj ni bil skrben pri pripravi ponudbe in je spregledal zahtevo, da je treba v sklopu 1 priglasiti dve vozili, sedaj pa želi preko domnevne nejasnosti izkazati, da je priglasil zadostno število vozil. Naročnik nadaljuje, da vlagatelja ni bil dolžan pozivati k dopolnitvi ponudbe, saj je to njegova diskrecija. Nič tudi ne more spremeniti dejstva, da je vlagatelj jasno izrazil, da je za vsak sklop predvidel eno vozilo, saj je mislil, da z 20 sedežnim vozilom izpolni zahtevo po dveh kombijih 8+1. Po mnenju naročnika bi vsakršno pojasnjevanje le podaljšalo postopek in bi v vsakem primeru predstavljalo nedopustno spremembo ponudbe. Naročnik tudi meni, da je izjasnitev, ki je bila podana v prejšnjem revizijskem postopku, upoštevala tudi Državna revizijska komisija in je na tej podlagi zaključila, da je vlagatelj v sklopu 1 ponudil eno vozilo in zato ne izkazuje tehnične usposobljenosti, naročnik pa odločitve Državne revizijske komisije ne more spremeniti. Ponudniki so bili obravnavani enakopravno in nihče izmed njih ni bil pozvan k pojasnilu oz. dopolnitvi ponudbe, navaja naročnik, in dodaja, da je odločitev o oddaji naročila tudi ustrezno obrazložena. V nadaljevanju se naročnik opredeljuje tudi do revizijskih navedb o dopustnosti ponudbe izbranega ponudnika v sklopu 2 in navaja, da vlagatelj napačno razlaga zahteve veljavne zakonodaje. Naročnik meni, da ZMV-1 za vozila, ki se uporabljajo za prevoz skupin otrok, alternativno določa, da se vpiše bodisi namen uporabe bodisi oblika nadgradnje. Izbrani ponudnik je nominiral štiri vozila, ki imajo vsa v prometnem dovoljenju vpisano bodisi obliko nadgradnje bodisi namen uporabe, zato je naročnik zaključil, da je izbrani ponudnik predložil tehnično ustrezno dopustno ponudbo. Glede vprašanja tehničnega pregleda se naročnik strinja, da je treba tega opraviti na vsakih šest mesecev, vendar pa ni nujno, da se pregledi vpišejo v prometno dovoljenje. Poleg tega se šestmesečni tehnični pregled ne zahteva za vozila 8+1, kar pomeni, da za dve vozili izbranega ponudnika šestmesečni tehnični pregled ni potreben. Tehnični pregled se ne vpisuje v prometno dovoljenje, temveč se vpiše v evidenco registriranih vozil, ki jo vodi Ministrstvo za infrastrukturo. Izbrani ponudnik je priglasil vozilo Renault Master, ki je registrirano na šest mesecev. Ponudil je štiri vozila, pri čemer se za dve ne zahteva šestmesečno opravljanje tehničnega pregleda, za sklop 2 pa glede na zahteve naročnika zadošča, da se priglasi eno vozilo, ki zadošča za prevoz šestih otrok. Naročnik zato meni, da je izbrani ponudnik izkazal tehnično sposobnost skladno z razpisnimi zahtevami.

    Naročnik je z dopisom z dne 9. 11. 2020 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo iz postopka oddaje javnega naročila in iz predrevizijskega postopka.

    Izbrani ponudnik se je z vlogo z dne 10. 11. 2020 opredelil do zahtevka za revizijo. Izbrani ponudnik se opredeljuje do posameznih vlagateljevih navedb in navaja, da so neutemeljene, zaradi česar predlaga zavrnitev zahtevka za revizijo.

    Vlagatelj se je z vlogo z dne 13. 11. 2020 opredelil do naročnikovega sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo. Vlagatelj vztraja pri pravovarstvenem predlogu in pri vseh očitkih iz zahtevka za revizijo in se dodatno opredeljuje do posameznih naročnikovih navedb.

    Državna revizijska komisija je na podlagi drugega odstavka 33. člena ZPVPJN z dopisom z dne 27. 11. 2020 na Ministrstvo za infrastrukturo, Direktorat za kopenski promet, naslovila vprašanje glede pravilnega vpisa namena uporabe oziroma oblike nadgradnje v prometno dovoljenje vozil, ki se uporabljajo za prevoz potnikov oziroma prevoz skupin otrok. Zahtevana pojasnila je Državna revizijska komisija prejela dne 18. 12. 2020 in jih posredovala naročniku, vlagatelju in izbranemu ponudniku ter jim omogočila, da se lahko v treh dneh od prejema pojasnil opredelijo do njih. Izbrani ponudnik se je do pojasnil opredelil z vlogo z dne 23. 12. 2020, vlagatelj pa z vlogo z dne 28. 12. 2020.

    Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja, izbranega ponudnika in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

    Med vlagateljem in naročnikom je najprej spor glede vprašanja, ali je naročnik kršil določbe Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 in spremembe; v nadaljevanju: ZJN-3) in Navodil ponudnikom, ko je vlagateljevo ponudbo v sklopu 1 izločil iz postopka oddaje predmetnega javnega naročila, ker je ugotovil, da ne ponuja zadostnega števila vozil za prevoz otrok.

    Naročnik je v predmetnem postopku oddaje javnega naročila zahteve glede razpolaganja z ustreznim številom vozil za izvedbo razpisanih storitev določil v 8. poglavju dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila (v nadaljevanju: razpisna dokumentacija) z naslovom »Pogoji za priznanje sposobnosti in razlogi za izključitev«. V poglavju 8.2 z naslovom »Pogoji za sodelovanje« je naročnik v točki 8.2.3 »Tehnična in strokovna sposobnost« pod zaporedno številko 4 za oba sklopa skupaj določil naslednjo zahtevo:

    »Ponudnik bo moral samostojno/skupaj s partnerju/skupaj s podizvajalci razpolagati z zadostnim številom ustreznih vozil in zadostnim številom usposobljenega strokovnega kadra in izpolnjevati druge kadrovske oz. tehnične pogoje, potrebne za izvedbo del (obrazec Priloga št. 9).«

    Nadalje je naročnik v isti točki 8.2.3 »Tehnična in strokovna sposobnost« pod zaporedno številko 6 (prav tako za oba sklopa) določil še naslednjo zahtevo:

    »Ponudnik mora razpolagati z zadostnim številom ustreznih vozil, ki ustrezajo številu otrok, ki se vozijo na relaciji posameznega sklopa.«

    Kot dokazilo za izpolnjevanje citiranih pogojev je naročnik predvidel predložitev obrazcev na prilogah št. 9 in št. 11. Na obrazcu iz priloge št. 9 »Izjava o kadrovski sposobnosti in tehnični usposobljenosti« so ponudniki med drugim izjavili, da »bomo za izvajanje prevoza otrok zagotovili toliko vozil in takšno vrsto vozil ter toliko voznikov, da bomo zadostili vsem zahtevam naročnika in da bomo opravili varen prevoz šolskih otrok na vseh relacijah, ki so predmet tega javnega naročila«. Na obrazcu iz priloge št. 11 »Izjava ponudnika o razpolaganju z vozili« pa so morali ponudniki v posebni tabeli navesti vozila, ki jih zagotavljajo za izvajanje razpisanih storitev. V skladu z zahtevo pod zaporedno številko 6 iz točke 8.2.3 »Tehnična in strokovna sposobnost« in navodili iz obrazca na prilogi št. 11 so morali ponudniki že v ponudbi kot dokazila o izpolnjevanju zahtev glede vozil priložiti tudi fotokopije prometnega dovoljenja za vsako vozilo, fotokopije veljavne pogodbe o zagotavljanju/najemu uporabe vozila drugega subjekta (če z vozilom ne razpolaga niti ponudnik niti partner niti podizvajalec) in fotokopije tehnične dokumentacije proizvajalca vsakega vozila oz. potrdilo o skladnosti (homologacijo), za vsako vozilo, iz katerih izhaja vrednost EURO standarda (pri čemer je slednje dokazilo služilo le za potrebe ocenjevanja ponudb v okviru merila »Višji EURO standard vozil«).

    Ker je naročnik v predmetnem postopku oddaje javnega pogoj razpolaganja z ustreznim številom vozil uvrstil v poglavje »Pogoji za priznanje sposobnosti in razlogi za izključitev« oz. podpoglavje »Tehnična in strokovna sposobnost«, saj je od ponudnikov zahteval, da za izkazovanje tehnične in strokovne ustreznosti že v trenutku predložitve ponudbe izkažejo razpolaganje z ustreznimi vozili za izvajanje razpisanih storitev, jih navedejo v posebni tabeli in zanje predložijo dokazila, to pomeni, da je treba naročnikovo ravnanje z vlagateljevo ponudbo v sklopu 1 presojati z vidika 29. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-3, ki določa, da je ponudba dopustna, če ponudnik (med drugim) izpolni pogoje za sodelovanje (76. člen ZJN-3). V skladu s prvim odstavkom 89. člena ZJN-3 (pregled in ocenjevanje ponudb ter način oddaje javnega naročila) naročnik odda javno naročilo na podlagi meril, potem ko preveri, da je ponudba skladna z zahtevami in pogoji, določenimi v razpisni dokumentaciji, da je ponudbo oddal ponudnik, pri katerem ne obstajajo razlogi za izključitev iz 75. člena ZJN-3, in da ponudnik izpolnjuje pogoje za sodelovanje ter pravila in merila iz 82. in 83. člena ZJN-3, če so bila ta določena.

    V zvezi z vprašanjem, katere zahteve lahko naročnik naloži ponudnikom za priznanje sposobnosti oz. katere zmogljivosti in okoliščine bo pri tem upošteval, je treba pojasniti, da lahko naročnik kot kriterije za priznanje sposobnosti določi tiste pogoje, ki jih opredeljuje 76. člena ZJN-3. V skladu s prvim odstavkom 76. člena ZJN-3 lahko naročnik določi objektivna pravila in pogoje za sodelovanje, ki se lahko nanašajo na ustreznost za opravljanje poklicne dejavnosti, ekonomski in finančni položaj ter tehnično in strokovno sposobnost. Naročnik lahko v postopek javnega naročanja vključi le tiste zahteve, ki so potrebne za zagotovitev, da ima ponudnik ustrezne pravne in finančne zmogljivosti ter tehnične in strokovne sposobnosti za izvedbo javnega naročila, ki se oddaja. Vse zahteve morajo biti povezane in sorazmerne s predmetom javnega naročila (drugi odstavek 76. člena ZJN-3).

    Glede tehnične in strokovne sposobnosti deseti odstavek 76. člena ZJN-3 določa, da lahko naročnik določi zahteve, s katerimi zagotovi, da imajo gospodarski subjekti potrebne človeške in tehnične vire ter izkušnje za izvajanje javnega naročila v skladu z ustreznim standardom kakovosti. Naročnik lahko zahteva zlasti, da imajo gospodarski subjekti zadostne izkušnje, ki jih izkažejo z ustreznimi referencami iz prejšnjih naročil. Pri javnem naročanju gradenj, storitev ali blaga, za katera je treba izvesti namestitvena ali inštalacijska dela, lahko naročnik strokovno sposobnost gospodarskih subjektov za izvedbo gradenj, storitev ali inštalacijskih del oceni glede na njihove veščine, učinkovitost, izkušnje in zanesljivost (enajsti odstavek 76. člena ZJN-3). Možna dokazila za izkazovanje tehnične sposobnosti so navedena v osmem odstavku 77. člena ZJN-3, v skladu s katerim lahko ponudnik kot dokaz za lastno tehnično usposobljenost (med drugim) predloži izjavo o orodju, obratu ali tehnični opremi, ki je izvajalcu storitev na voljo za izvedbo javnega naročila (točka i osmega odstavka 77. člena ZJN-3).

    Zahteva naročnika, da ponudniki razpolagajo z ustreznim številom primernih vozil za izvajanje razpisanih storitev, ima torej podlago v osmem odstavku 77. člena ZJN-3, v skladu s katerim lahko naročnik od ponudnikov zahteva, da kot dokaz za tehnično usposobljenost predložijo izjavo o tehnični opremi, ki jim je na voljo za izvedbo storitev, med tehnično opremo pa je glede na predmet naročila nedvomno mogoče uvrstiti ustrezna vozila za prevoz otrok. Navedeno med strankama v predmetnem postopku niti ni sporno. Sporno pa je, kakšna je konkretna vsebina pogoja razpolaganja z ustreznimi vozili oz. kolikšno število vozil je naročnik zahteval v posameznem sklopu in posledično ali je naročnik vlagateljevo ponudbo glede na njeno vsebino ocenil v skladu z zahtevami iz razpisne dokumentacije. Vlagatelj namreč v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je naročnik v sklopu 1 zahteval dve vozili, ki ju je vlagatelj tudi zagotovil, medtem ko v sklopu 2 od ponudnikov ni zahteval, da v ponudbi izkažejo razpolaganje z vozili za ta sklop. Po mnenju vlagatelja razpisna dokumentacija v primeru oddaje ponudbe za oba sklopa ni zahtevala razpolaganja s tremi ali več vozili, zaradi česar tudi on ni bil dolžan ponuditi tolikšnega števila vozil.

    V zvezi z vprašanjem, kolikšno je potrebno število vozil, ki jih morajo ponudniki zagotoviti za izvajanje razpisanih storitev prevoza otrok v sklopih 1 in 2, da bi izkazali tehnično usposobljenost za izvedbo predmetnega javnega naročila, je treba ugotoviti, da je naročnik v citiranih zahtevah iz zaporednih številk 4 in 6 točke 8.2.3 »Tehnična in strokovna sposobnost« postavil zahtevo, da morajo ponudniki razpolagati z zadostnim številom ustreznih vozil, ki ustrezajo številu otrok, ki se vozijo na relaciji posameznega sklopa. Na portalu javnih naročil je naročnik na vprašanje, s kakšnimi voznimi enotami (s koliko sedeži in koliko enotami) je potrebno izvajati prevoze v sklopu 1, dne 8. 5. 2020 ob 14:55 odgovoril, da sta za sklop št. 1 potrebni dve vozni enoti (kombija) s številom sedežev 8+1. Navedeno pojasnilo se skladno z določbo prvega in drugega odstavka 67. člena ZJN-3 šteje kot del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, kar pomeni, da so bili ponudniki za izkazovanje tehnične sposobnosti v sklopu 1 dolžni navesti (vsaj) dve ustrezni vozili. Dejstvo, da je naročnik v sklopu 1 določil minimalno število vozil za priznanje sposobnosti, medtem ko za sklop 2 takšnega natančnejšega pojasnila ni podal in so bili zato ponudniki dolžni upoštevati splošno zahtevo o razpolaganju z zadostnim številom ustreznih vozil, ki ustrezajo številu otrok, ki se vozijo na relaciji posameznega sklopa, pa še ne pomeni, da ponudnikom v sklopu 2 ni bilo treba dokazati razpolaganja z zadostnim številom vozil za prevoz otrok, kot to želi prikazati vlagatelj. Iz dikcije, da mora ponudnik razpolagati z zadostnim številom ustreznih vozil, ki ustrezajo številu otrok, ki se vozijo na relaciji posameznega sklopa, ter ob upoštevanju dejstva, da je predmet naročila v sklopu 2 prevoz šestih otrok na relaciji Letenice (Kamnitnik) – PŠ Goriče dvakrat na dan v dolžini trase 3,1 km v eno smer (točka 12.3 razpisne dokumentacije), je mogoče izvesti edini možni sklep, in sicer da mora ponudnik v sklopu 2 razpolagati z najmanj enim ustreznim vozilom za prevoz otrok in da mora to vozilo glede na navodila naročnika tudi navesti v tabeli ter zanj predložiti zahtevano dokumentacijo. Brez vsaj enega vozila namreč ni mogoče izvesti predmeta naročila v 2. sklopu – prevoza šestih otrok, zato je razumljivo, da so bili dolžni ponudniki glede na zahteve naročnika v ponudbi izkazati, da za sklop 2 razpolagajo z vsaj enim ustreznim vozilom. Navedeno stališče glede razlage določb razpisne dokumentacije, ki izhaja iz same vsebine pogoja razpolaganja z ustreznim številom vozil, je Državna revizijska komisija zavzela že v sklepu št. 018-136/2020-7.

    Vlagateljeve navedbe, da je naročnik v sklopu 1 zahteval dve vozili in da za sklop 2 ni zahteval izkazovanja razpolaganja z vozilom, zaradi česar naj v razpisni dokumentaciji ne bi bilo zahtevano, da morajo ponudniki v primeru ponudbe za oba sklopa razpolagati z vsaj tremi ustreznimi vozili, nimajo podlage v razpisni dokumentaciji. Kot je bilo že zapisano, pogoja iz zaporedne številke 6 točke 8.2.3 razpisne dokumentacije, v skladu s katerim morajo ponudniki razpolagati z zadostnim številom ustreznih vozil, ki ustrezajo številu otrok, ki se vozijo na relaciji posameznega sklopa, v povezavi s točko 12.3 razpisne dokumentacije, v kateri je določeno, da predmet naročila v sklopu 2 obsega prevoz šestih otrok, ni mogoče razlagati drugače, kot da so bili ponudniki dolžni v sklopu 2 navesti vsaj eno vozilo, saj brez vsaj enega ustreznega vozila prevozov otrok ni mogoče izvajati. Tako ni jasno, na podlagi česa vlagatelj zagovarja stališče, da je na podlagi pojasnila na portalu javnih naročil minimalno število vozil določeno le za sklop 1 in da mu v sklopu 2 ni bilo treba zagotoviti vozila. Vsak izvajalec bo moral razpisane storitve prevozov šolskih otrok v sklopu 2 izvajati z vsaj enim vozilom, zato je stališče, da ponudnikom v tem sklopu ni bilo treba navesti vozila ter zanj predložiti zahtevane dokumentacije, napačno in neskladno z določili predmetne razpisne dokumentacije.

    Vlagatelj se ob utemeljevanju svojega razumevanja razpisne dokumentacije sklicuje na prakso Državne revizijske komisije, ki pa je v predmetnem postopku ni mogoče uporabiti. V sklepu št. 018-094/2020-10 (in ne 018-092/2020-10, kot napačno citira vlagatelj) je Državna revizijska komisija obravnavala postopek oddaje javnega naročila, v katerem je naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila določil, da morajo ponudniki zagotoviti potrebne tehnične in kadrovske zmogljivosti za izvedbo naročila gradenj, pri čemer pa vsebine svojih zahtev ni natančneje opredelil oz. ni določil niti vrste mehanizacije in opreme, s katero mora ponudnik razpolagati, niti ni podal nobenih natančnih opredelitev glede vrste kadra ali njihovega števila. Ob tem je kot dokazilo za razpolaganje s potrebnimi tehničnimi in kadrovskim zmogljivostmi zahteval le predložitev obrazca ESPD s splošno izjavo ponudnika o izpolnjevanju pogoja, ni pa zahteval kakršnegakoli spiska opreme in pripadajoče dokumentacije o njeni ustreznosti. V predmetnem postopku oddaje javnega naročila je predmet naročila storitev prevoza šolskih otrok (ne pa izvedba gradnje – že s tega vidika zato ne gre za primerljive položaje), naročnik pa je izrecno zahteval razpolaganje z zadostnim številom ustreznih vozil, ki ustrezajo številu otrok, ki se vozijo na relaciji posameznega sklopa. Ob tem je naročnik izrecno zahteval tudi spisek vozil, s katerimi se bodo izvajali prevozi, ter dokumentacijo o njihovi ustreznosti. Kot je bilo že zapisano, je predmet naročila v 2. sklopu prevoz šestih otrok, kar glede na zahtevo razpolaganja z zadostnim številom ustreznih vozil, ki ustrezajo številu otrok, ki se vozijo na relaciji posameznega sklopa, logično pomeni, da mora ponudnik razpolagati z vsaj enim vozilom, s katerim bo lahko sploh izvajal storitve prevoza. To vozilo je bil ponudnik dolžan navesti v posebej pripravljeni tabeli obrazca iz priloge št. 11 in zanj predložiti tudi zahtevano dokumentacijo. Sklep št. 018-094/2020-10 torej že zaradi različnega predmeta naročila, pa tudi zaradi drugačnih določb razpisne dokumentacije glede izkazovanje razpolaganja s tehnično opremo, ni uporabljiv v predmetnem postopku.

    Glede na ugotovitev, da iz razpisne dokumentacije predmetnega postopka oddaje javnega naročila jasno izhaja, da so morali ponudniki v sklopu 1 izkazati razpolaganje z vsaj dvema voziloma za prevoz otrok, v sklopu 2 pa z vsaj enim vozilom, je treba v nadaljevanju odgovoriti še na vprašanje, ali je naročnik vlagateljevo ponudbo v sklopu 1 pravilno ocenil kot nedopustno, in sicer zaradi ugotovitve, da je vlagatelj v tem sklopu navedel le eno vozilo. Vlagatelj namreč v zahtevku za revizijo navaja, da je v ponudbi izkazal, da ima dve vozili, kar naj bi bilo skladno z določili razpisne dokumentacije.

    Državna revizijska komisija je že v sklepu št. 018-136/2020-7 na podlagi vpogleda v vlagateljevo ponudbo ugotovila, da je vlagatelj ponudbo oddal v obeh sklopih (kar jasno izhaja iz dokumentov »Povzetek predračuna« in »Popis storitev […]«). Poleg tega iz vlagateljeve ponudbe jasno izhaja, da je vlagatelj v obrazec priloge št. 11 vpisal dve vozili, MB Sprinter 519 in VW Caravelle, za kateri je navedel, da sta v njegovi lasti, zanju pa je tudi predložil zahtevano dokumentacijo. Da vlagatelj ponudbo oddaja za oba sklopa in da je na obrazcu priloge št. 11 navedel dve vozili, tudi sicer med strankami ni sporno. Kot je Državna revizijska komisija dalje zapisala v sklepu št. 018-136/2020-7, je ob upoštevanju dejstva, da so bili ponudniki, ki oddajo ponudbo za oba sklopa, dolžni navesti vsaj tri vozila, da je vlagatelj predložil ponudbo za oba sklopa in da je v ponudbi navedel le dve vozili, ugotovila, da vlagatelj ni izpolnil naročnikove zahteve za priznanje tehnične sposobnosti, saj kljub dejstvu, da je ponudbo oddal za oba sklopa, ni zagotovil vsaj treh ustreznih vozil. Ob tem je Državna revizijska komisija upoštevala tako dejansko stanje, ki izhaja iz vlagateljeve ponudbe, kot tudi njegove navedbe, podane v vlogi z dne 30. 7. 2020, s katero se je v tedanjem postopku pravnega varstva kot takratni izbrani ponudnik opredelil do revizijskega zahtevka, ki ga je Državna revizijska komisija obravnavala v zadevi št. 018-136/2020-7. Že iz same ponudbe oz. iz dejstva, da je vlagatelj predložil ponudbo za oba sklopa in da je navedel dve vozili za prevoze otrok na dveh različnih lokacijah, je mogoče sklepati, da je ponudil eno vozilo v vsakem sklopu. To dejstvo je vlagatelj potrdil tudi v vlogi z dne 30. 7. 2020, v kateri je zapisal, da je glede na naročnikov odgovor, da sta za sklop 1 potrebna dva kombija s številom sedežev 8 + 1, sklepal, da ima 20 sedežni minibus večjo kapaciteto kot dva manjša kombija in da posledično zadostuje za sklop 1. Drugo vozilo, ki je bilo navedeno v prilogi št. 11, je bilo glede na vlagateljeva pojasnila predvideno za sklop 2, po potrebi pa bi pomagalo še pri prevozih iz sklopa 1. Iz vlagateljeve ponudbe in navedenih pojasnil je bilo tako jasno razvidno, da je vlagatelj tako v sklopu 1 kot tudi v sklopu 2 ponudil po eno vozilo, kar ne izpolnjuje zahteve naročnika glede izkazovanja tehnične usposobljenosti za sklop 1. Državna revizijska komisija je torej tako na podlagi vpogleda v ponudbo vlagatelja kot tudi ob upoštevanju njegovih pojasnil, danih v vlogi z dne 30. 7. 2020, sprejela zaključek, da vlagateljeva ponudba zaradi neustreznega števila vozil, navedenih za sklop 1, v tem delu vsebuje pomanjkljivosti glede izkazovanja tehnične usposobljenosti, zaradi česar je naročnik s tem, ko je vlagatelju priznal sposobnost v sklopu 1, ne pa tudi v sklopu 2, samovoljno posegel v vsebino vlagateljeve ponudbe in jo spremenil iz ponudbe, podane za oba sklopa, v ponudbo, podano le za en sklop.

    Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da navedbe iz vloge z dne 30. 7. 2020, s katero se je v tedanjem postopku pravnega varstva kot takratni izbrani ponudnik opredelil do revizijskega zahtevka, ni dopustno upoštevati pri presoji njegove ponudbe, saj niso bile podane v postopku dopolnjevanja in pojasnjevanja ponudb, kot ga določa peti odstavek 89. člena ZJN-3, poleg tega pa naj jih vlagatelj tudi ne bi dokazal. V zvezi s temi navedbami je treba pojasniti, da sicer drži vlagateljeva trditev, da vloga z dne 30. 7. 2020 ni bila podana v postopku dopolnjevanja ponudb po petem odstavku 89. člena ZJN-3. Vendar pa je treba opozoriti, da je bila vloga podana na podlagi drugega odstavka 27. člena ZPVPJN, ki določa, da se lahko izbrani ponudnik v treh delovnih dneh od prejema zahtevka za revizijo naročniku izjasni o navedbah vlagatelja. Gre torej za vlogo, ki jo v postopku pravnega varstva predvideva ZPVPJN in ki jo mora Državna revizijska komisija upoštevati pri odločanju o zahtevku za revizijo, v okviru katerega se ugotavlja tudi dopustnost posameznih ponudb. Zato ni mogoče zavzeti stališča, da so navedbe iz vloge, s katero se izbrani ponudnik opredeli do zahtevka za revizijo, povsem brezpredmetne, saj jih je treba upoštevati pri razreševanju vprašanj v postopku pravnega varstva oz. pri presoji dopustnosti ponudb, kar pa je povezano tudi s samim postopkom oddaje javnega naročila in vrednotenjem ponudb v njegovem okviru. Vlagatelj je kot takratni izbrani ponudnik v takratnem postopku pravnega varstva podal vlogo z dne 30. 7. 2020, v njej je pojasnil svojo poslovno voljo glede izvajanja storitev prevozov otrok v obeh sklopih, ta pojasnjena poslovna volja pa je tudi sicer (kar je bistveno!) skladna z njegovo ponudbeno dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je oddal ponudbo v obeh sklopih in da je za izvajanje storitev v obeh sklopih ponudil dve vozili. Zato tudi niso razumljive navedbe vlagatelja, da vloge z dne 30. 7. 2020 ne bi bilo dopustno upoštevati, ker naj vlagatelj za svoje navedbe ni bi predložil nobenih dokazov, saj dejstvo, da vlagatelj v vsakem sklopu ponuja po eno vozilo, izhaja že iz njegove ponudbene dokumentacije.

    Poudariti je treba, da pri presoji dopustnosti vlagateljeve ponudbe niso ključna pojasnila iz vlagateljeve vloge z dne 30. 7. 2020, podane v prejšnjem postopku pravnega varstva, temveč je ključna njegova ponudbena dokumentacija, iz katere je jasno razvidno, da je vlagatelj ponudbo oddal za oba sklopa in da je za izvajanje storitev prevoza šolskih otrok v obeh sklopih ponudil dve vozili. Iz navedenega logično izhaja, da je vlagatelj za izvajanje storitev prevoza v vsakem sklopu ponudil eno vozilo, kar pomeni, da vlagateljevo pojasnilo, podano v vlogi z dne 30. 7. 2020, zgolj potrjuje dejansko stanje, kakršno je razvidno iz vlagateljeve ponudbene dokumentacije. Navedeno pa tudi pomeni, da ne drži vlagateljeva trditev, da je naročnik pri oceni njegove ponudbe upošteval dejstva, ki iz ponudbe ne izhajajo.

    V predmetnem postopku pravnega varstva vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je ponudil dve vozili za 1. sklop in da mu glede na določbe razpisne dokumentacije za 2. sklop ni bilo treba navesti več vozil. Kot je torej mogoče razumeti vlagatelja, ta zdaj (drugače kot v vlogi z dne 30. 7. 2020) navaja, da sta dve vozili, navedeni v tabeli priloge št. 11, predvideni za izvajanje storitev prevozov otrok v 1. sklopu, medtem ko vlagatelj v ponudbi ni navedel nobenega vozila za izvajanje storitev prevozov otrok v 2. sklopu, ker po njegovem razumevanju razpisne dokumentacije to ni potrebno. Te vlagateljeve navedbe nimajo podlage v razpisni dokumentaciji (ki, kot je bilo že pojasnjeno, v sklopu 1 zahteva najmanj dve vozili, v sklopu 2 pa najmanj eno vozilo, skupaj torej vsaj tri vozila, če ponudnik oddaja ponudbo za oba sklopa), poleg tega pa nasprotujejo tako njegovi ponudbeni dokumentaciji kot tudi njegovim pojasnilom, podanim v prejšnjem revizijskem postopku. Navedeno kaže na to, da vlagatelj v predmetnem postopku pravnega varstva naknadno prilagaja ponudbeno voljo oz. spreminja vsebino ponudbe z namenom prikazati skladnost ponudbe z določbami razpisne dokumentacije v pomenu, ki iz njih ne izhaja.

    Sicer pa je treba pojasniti, da bi bilo treba tudi v primeru, če bi zavzeli stališče, da vlagatelj ne ponuja enega vozila v vsakem sklopu, ugotoviti, da je vlagateljeva ponudba pomanjkljiva in da je tudi v tem primeru brez dodatnih pojasnil oz. dopolnitev ne bi bilo mogoče oceniti kot dopustno. Tudi če bi namreč sprejeli pojasnilo, da sta obe navedeni vozili v vlagateljevi ponudbi namenjeni za izvajanje storitev prevoza otrok v 1. sklopu (kar iz vlagateljeve ponudbe sicer ne izhaja, to pa je, kot je bilo že zapisano, bistvena ugotovitev za presojo njene dopustnosti), bi to pomenilo, da vlagatelj v sklopu 2 ni ponudil nobenega vozila za izvajanje prevozov šestih otrok, kar glede na zgoraj zapisano ne bi bilo skladno z določili razpisne dokumentacije v sklopu 2, hkrati pa bi se glede na pomanjkljive tehnične kapacitete v 2. sklopu postavilo vprašanje narave oz. obsega vlagateljeve ponudbe. Tudi v tem primeru bi torej vlagateljeva ponudba vsebovala pomanjkljivosti, ki bi zahtevale dopolnjevanje oz. spreminjanje ponudbe v delu, ki se nanaša na vprašanje, za kakšen obseg naročila je bila ponudba predložena. V primeru, če bi se izkazalo, da je ponudba dejansko predložena za oba sklopa, bi bila potrebna dopolnitev v delu, ki se nanaša na ponujeno število vozil (takšne dopolnitve pa, ne glede na vprašanje, ali bi bila dopustna, naročnik glede na določbo petega odstavka 89. člena ZJN-3 ni dolžan omogočiti, temveč je to le njegova možnost), v primeru, če bi se izkazalo, da je vlagatelj ponudbo predložil le za 1. sklop, pa bi šlo za nedopustno spremembo obsega ponudbe zaradi pomanjkljivih tehničnih kapacitet za izvedbo celotnega naročila, kar bi preseglo okvir dopustnega dopolnjevanja oz. bi predstavljalo nedovoljena pogajanja in dejansko predložitev nove ponudbe (prim. sodbo Sodišča EU št. C‑324/14, Partner Apelski Dariusz, točke 59 do 70).

    Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelju ni uspelo izkazati, da je naročnik kršil določila ZJN-3 in predmetne razpisne dokumentacije, ko je ob upoštevanju dejstva, da je vlagatelj v svoji ponudbi navedel dve vozili za izvajanje storitev prevozov šolskih otrok v dveh sklopih oz. za dve relaciji, ugotovil, da ne izpolnjuje zahteve glede ustreznega števila vozil za izvajanje storitev prevoza otrok, zaradi česar jo je v sklopu 1 označil za nedopustno in jo izločil iz postopka.

    V nadaljevanju je treba glede na navedbe iz zahtevka za revizijo odgovoriti še na vprašanje, ali je naročnik kršil določila ZJN-3 in razpisne dokumentacije tudi v delu, ki se nanaša na ocenjevanje ponudbe izbranega ponudnika. Vlagatelj v zahtevku za revizijo namreč zatrjuje, da je naročnik kršil načelo enakopravne obravnave ponudnikov, saj naj tudi izbrani ponudnik ne bi ponudil ustreznih vozil za izvajanje storitev prevoza otrok, zaradi česar mu naročnik ne bi smel priznati usposobljenosti za izvedbo naročila. Ob presoji teh navedb je treba pojasniti, da ima vlagatelj za uveljavljanje teh kršitev v sklopu 2 aktivno legitimacijo, saj je naročnik v tem sklopu njegovo ponudbo ocenil kot dopustno, a manj ugodno. Vlagatelju bi torej lahko v 2. sklopu kot drugo uvrščenemu ponudniku zaradi ravnanja naročnika pri ocenjevanju ponudbe izbranega ponudnika nastala škoda, ki se kaže v nezmožnosti pridobitve naročila. V zvezi z vprašanjem aktivne legitimacije vlagatelja v 1. sklopu pa je treba pojasniti, da v skladu z ustaljeno prakso Državne revizijske komisije (prim. npr. odločitve v zadevah št. 018-186/2018, 018-220/2018, 018-175/2019, 018-162/2020, 018-171/2020) ponudniku, katerega ponudba je bila v postopku oddaje javnega naročila spoznana kot nedopustna, v revizijskem postopku pa je bila ugotovljena zakonitost takšne odločitve, ob upoštevanju prvega odstavka 14. člena ZPVPJN ni mogoče priznati več drugega elementa aktivne legitimacije, tj. realne stopnje verjetnosti nastanka škode, saj takšen ponudnik dejansko nima nobenih možnosti, da bi bil v predmetnem (konkretnem) postopku oddaje javnega naročila izbran kot najugodnejši ponudnik. Vendar pa je treba v predmetnem postopku pravnega varstva upoštevati, da vlagatelj ob izpostavljenih pomanjkljivostih v ponudbi izbranega ponudnika v sklopu 1 zatrjuje tudi kršitev načela enakopravne obravnave ponudnikov, ker naj bi naročnik njegovo ponudbo in ponudbo izbranega ponudnika obravnaval neenakopravno. Da bi naročnik ravnal skladno z načelom enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3), mora zagotoviti, da med ponudniki na vseh stopnjah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov ni razlikovanja. V okviru zagotavljanja spoštovanja navedenega načela Državna revizijska komisija upoštevajoč revizijske navedbe preveri, ali je naročnik v primeru ocenjevanja ponudbe izbranega ponudnika dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila v istovrstnem delu razlagal na enak način oz. ali bi enaka razlaga konkretne določbe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila tudi v primeru vlagateljeve ponudbe pripeljala do ugotovitve o njeni dopustnosti (prim. odločitve Državne revizijske komisije v zadevah št. 018-135/2013, 018-144/2015, 018-229/2017, 018-254/2017, 018-094/2019). Ob tem Državna revizijska komisija opozarja, da se lahko presoja enakopravne obravnave ponudnikov omeji le na istovrstne kršitve – torej kršitve, ki se nanašajo na enaka dejanska in pravna vprašanja oz. na identične ponudbene pomanjkljivosti.

    V konkretnem primeru Državna revizijska komisija ugotavlja, da je potrebno z vidika predstavljenega načela vsebinsko obravnavati tudi navedbe vlagatelja o nedopustnosti ponudbe izbranega ponudnika v sklopu 1. Zatrjevana pomanjkljivost v ponudbi izbranega ponudnika je namreč istovrstna pomanjkljivosti, ki je bila ugotovljena v ponudbi vlagatelja. Vlagatelj zatrjuje, da tudi izbrani ponudnik ni ponudil ustreznih vozil za prevoz otrok, kar je bil razlog za zavrnitev njegove ponudbe v sklopu 1. To pomeni, da gre v obeh primerih za istovrstno vprašanje, ali sta vlagatelj oz. izbrani ponudnik ponudila ustrezna vozila, s katerimi sta izpolnila pogoj za priznanje tehnične sposobnosti, kot je bil določen v zaporednih številkah 4 in 6 točke 8.2.3 razpisne dokumentacije »Tehnična in strokovna sposobnost«. Državna revizijska komisija je na podlagi navedenega v nadaljevanju vsebinsko obravnavala revizijske navedbe v delu, ki se nanašajo na vprašanje dopustnosti ponudbe izbranega ponudnika v sklopu 1 in sklopu 2.

    V zvezi z vlagateljevimi navedbami, da izbrani ponudnik ni ponudil ustreznih vozil za izvedbo predmetnih storitev in da s tem ni izkazal tehnične usposobljenosti za izvedbo naročila, saj naj tri od štirih navedenih vozil ne bi imele ustreznih prometnih dovoljenj oz. naj ne bi bili opravljeni ustrezni tehnični pregledi, Državna revizijska komisija ugotavlja, da je, kot je bilo že zapisano, naročnik v zaporednih številkah 4 in 6 točke 8.2.3 razpisne dokumentacije »Tehnična in strokovna sposobnost« za izkazovanje tehnične sposobnosti zahteval razpolaganje z zadostnim številom ustreznih vozil, ki ustrezajo številu otrok, ki se vozijo na relaciji posameznega sklopa. Kot je bilo prav tako že zapisano, je naročnik kot dokazilo za izpolnjevanje citiranih pogojev predvidel predložitev obrazca na prilogi št. 9 (»Izjava o kadrovski sposobnosti in tehnični usposobljenosti«), v katerem so ponudniki med drugim izjavili, da »bomo za izvajanje prevoza otrok zagotovili toliko vozil in takšno vrsto vozil ter toliko voznikov, da bomo zadostili vsem zahtevam naročnika in da bomo opravili varen prevoz šolskih otrok na vseh relacijah, ki so predmet tega javnega naročila«, ter predložitev obrazca na prilogi št. 11 (»Izjava ponudnika o razpolaganju z vozili«), v katerem so morali ponudniki v posebni tabeli navesti vozila, ki jih zagotavljajo za izvajanje razpisanih storitev. V obrazcu na prilogi št. 11, v katerem so ponudniki navedli vozila, so morali ponudniki med drugim tudi izjaviti, da »vsa zgoraj navedena vozila, ustrezajo vsem veljavnim predpisom, ki urejajo področje cestnega prometa in vozil v cestnem prometu, prevoza potnikov v cestnem prometu in prevoza skupin otrok v cestnem prometu«. V skladu z zahtevo pod zaporedno številko 6 iz točke 8.2.3 »Tehnična in strokovna sposobnost« in navodili iz obrazca na prilogi št. 11 so morali ponudniki že v ponudbi kot dokazila o izpolnjevanju zahtev glede vozil priložiti tudi fotokopije prometnega dovoljenja za vsako vozilo, fotokopije veljavne pogodbe o zagotavljanju/najemu uporabe vozila drugega subjekta (če z vozilom ne razpolaga niti ponudnik niti partner niti podizvajalec) in fotokopije tehnične dokumentacije proizvajalca vsakega vozila oz. potrdilo o skladnosti (homologacijo), za vsako vozilo, iz katerih izhaja vrednost EURO standarda.

    Kot nadalje izhaja iz razpisne dokumentacije, je naročnik v poglavju 12.1 Splošne tehnične zahteve in opis storitev (velja za oba sklopa) določil tudi naslednjo zahtevo:

    »Ponudnik mora imeti/razpolagati z voznim parkom (vozili), ki v celoti ustreza pogojem, ki jih morajo izpolnjevati vozila, s katerimi se vozijo skupine otrok. Vsako vozilo mora biti v brezhibnem tehničnem in voznem stanju ter redno vzdrževano in servisirano, vse skladno z določili:
    • Zakona o prevozih v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 131/06 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljnjem besedilu: ZPCP-2),
    • Zakona o motornih vozilih (Uradni list RS, št. 75/17; v nadaljnjem besedilu: ZMV-1),
    • Pravilnika o licencah za opravljanje prevozov v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 67/07),
    • Pravilnika o delih in opremi vozil (Uradni list RS, št. 44/13),
    • ostalih veljavnih predpisov, ki urejajo področje predmeta javnega naročila.«

    Iz citiranih določil razpisne dokumentacije je razvidno, da so bili ponudniki v predmetnem postopku oddaje javnega naročila dolžni že v ponudbi (in ne morda šele neposredno pred začetkom izvajanja naročila) navesti vozila, s katerimi razpolagajo oz. s katerimi bodo izvajali razpisane storitve prevozov otrok v sklopih 1 in 2, pri čemer so morali zagotoviti, da v tabeli navedena vozila izpolnjujejo vse zahteve, ki jih določajo predpisi s področja cestnega prometa in vozil v cestnem prometu, prevoza potnikov v cestnem prometu in prevoza skupin otrok v cestnem prometu. Prav tako so morali ponudniki v zvezi s ponujenimi vozili že v ponudbi predložiti dokumentacijo (prometna dovoljenja, pogodbe o zagotavljanju uporabe vozil in tehnično dokumentacijo proizvajalcev vozil oz. potrdila o skladnosti), s katero so dokazovali izpolnjevanje naročnikovih zahtev. Predmetna razpisna dokumentacija je bila torej oblikovana na način, da odreka priznanje tehnične sposobnosti za izvedbo naročila tistemu ponudniku, ki v tabeli na prilogi št. 11 navede vozila, ki ne ustrezajo predpisom s področja cestnega prometa.

    V zvezi z vlagateljevimi navedbami, da je iz predloženih prometnih dovoljenj za tri od štirih navedenih vozil iz ponudbe izbranega ponudnika razvidno, da ni vpisan namen uporabe vozila, Državna revizijska komisija ugotavlja, da zahteve glede vpisa namena uporabe vozila določa ZMV-1, ki v 1. točki prvega odstavka 49. člena določa, da se prvi tehnični pregled izvede eno leto po prvi registraciji za:

    - tovorna vozila in sedlaste ter cestne vlačilce,
    - vozila za prevoz nevarnega blaga, ki jih je treba v skladu s predpisi posebej označiti,
    - delovna vozila,
    - avtobuse,
    - priklopna vozila, razen za lahke, bivalne in traktorske priklopnike ter posebna priklopna vozila za prevoz čolnov, vodnih skuterjev in drugih priprav za šport in prosti čas, katerih največja tehnično dovoljena masa presega 750 kg in ne presega 3.500 kg,
    - vozila, ki se uporabljajo za javni prevoz potnikov,
    - vozila, ki se uporabljajo za prevoz skupin otrok,
    - vozila, ki se uporabljajo za usposabljanje kandidatov za voznike,
    - vozila za izposojo brez voznika in
    - intervencijska vozila, opremljena kot vozila s prednostjo ali vozila za spremstvo.

    V skladu z drugim odstavkom 49. člena ZMV-1 morajo imeti vozila iz šeste, sedme, osme, devete in desete alineje 1. točke prvega odstavka 49. člena ZMV-1 (torej vozila za javni prevoz potnikov, vozila za prevoz skupin otrok, vozila za usposabljanje kandidatov za voznike, vozila za izposojo brez voznika in intervencijska vozila, opremljena kot vozila s prednostjo ali vozila za spremstvo) v prometnem dovoljenju vpisan namen uporabe oziroma obliko nadgradnje. Četrti odstavek 49. člena ZMV-1 določa, da se tehnični pregledi opravljajo vsakih šest mesecev za naslednje vrste vozil, ki morajo imeti v prometnem dovoljenju vpisan namen uporabe oziroma obliko nadgradnje:

    1. vozila, ki se uporabljajo za javni prevoz potnikov,
    2. avtobusi,
    3. vozila, ki se uporabljajo za usposabljanje kandidatov za voznike,
    4. vozila, ki se uporabljajo za prevoz skupin otrok, razen vozil za prevoz skupine otrok, ki so zasnovana in izdelana za prevoz največ osmih potnikov poleg voznika, in
    5. intervencijska vozila, opremljena kot vozila s prednostjo in vozila za spremstvo, razen vozil v lasti prostovoljnih gasilskih društev, ki so po obliki nadgradnje in namenu uporabe gasilska vozila.

    V zvezi s 4. točko četrtega odstavka 49. člena ZMV-1 je treba pojasniti, da je v času poteka roka za predložitev ponudb v predmetnem postopku oddaje javnega naročila (17. 6. 2020) vsebovala drugačno določbo (vozila, ki se uporabljajo za prevoz skupin otrok, razen vozil v lasti prostovoljnih gasilskih društev, ki so po obliki nadgradnje in namenu uporabe gasilska vozila) in da je bila izjema opravljanja tehničnega pregleda na vsakih šest mesecev za vozila za prevoz skupine otrok, ki so zasnovana in izdelana za prevoz največ osmih potnikov poleg voznika, določena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravilih cestnega prometa (Uradni list RS, št. 92/20 z dne 29. 6. 2020), začela pa je veljati 14. 7. 2020.

    Sedmi in osmi odstavek 49. člena ZMV-1 določata globe za prekršek v primeru uporabe vozila, za katero ni opravljen tehnični pregled v skladu z zahtevami 49. člena ZMV-1, deveti odstavek 49. člena ZMV-1 pa določa globe za prekršek tudi v primeru uporabe vozila, ki v prometnem dovoljenju nima vpisanega namena uporabe oz. oblike nadgradnje, ima pa opravljen tehnični pregled vozila v skladu z 49. členom ZMV-1.

    Glede na dejstvo, da drugi odstavek 49. člena ZMV-1 določa, da morajo imeti (med drugim) vozila za javni prevoz potnikov in vozila za prevoz skupin otrok v prometnem dovoljenju vpisan namen uporabe oziroma obliko nadgradnje, je Državna revizijska komisija od Ministrstva za infrastrukturo, Direktorata za kopenski promet, zahtevala pojasnila, ali je treba navedeno določbo oz. dikcijo »vpisan namen uporabe oziroma obliko nadgradnje« razlagati na način, da v primeru, ko prevoznik z vozilom opravlja šolske prevoze otrok, zadostuje, da ima vozilo v prometno dovoljenje vpisan bodisi namen uporabe bodisi obliko nadgradnje, ali pa je treba določbo razlagati na način, da morajo imeti vozila, s katerimi se opravlja prevoze šolskih otrok, v prometno dovoljenje obvezno vpisan namen uporabe, v primeru vpisa zgolj oblike nadgradnje vozila pa bi to predstavljalo neskladnost z določbami ZMV-1.

    Kot v vlogi z dne 17. 12. 2020 pojasnjuje Ministrstvo za infrastrukturo, Direktorat za kopenski promet, drugi odstavek 49. člena ZMV-1 določa, da morajo imeti določena vozila v prometnem dovoljenju vpisan namen uporabe oz. obliko nadgradnje. V navedeni določbi beseda »oziroma« pomeni »in« ali pa »ali«. To pomeni, da je pri avtobusih (kategorija M2 in M3) dovolj že to, da imajo vpisano nadgradnjo, saj se taka vozila praviloma uporabljajo samo za javni prevoz potnikov in zato namena nimajo vpisanega. Če pa se avtobus uporablja še za prevoz skupine otrok, ima v prometnem dovoljenju vpisan tudi namen uporabe, in sicer »prevoz skupine otrok« ali kombinacijo dveh namenov »javni prevoz potnikov / prevoz skupine otrok«. Osebna vozila (vozila kategorija M1) pa nimajo nadgradnje, ki bi nakazovala na namen javnega prevoza potnikov oziroma prevoza skupine otrok, zato morajo ta vozila, če se za to uporabljajo, imeti v prometnem dovoljenju vpisan namen uporabe (npr. javni prevoz potnikov, prevoz skupine otrok ali kombinacijo obeh namenov). Namen vpisa načina uporabe v prometne dovoljenju, še pojasnjuje Ministrstvo za infrastrukturo, Direktorat za kopenski promet, je ta, da imajo vozila, kot jih določa prvi odstavek 49. člena ZMV-1, prvi tehnični pregled opravljen eno leto po prvi registraciji, vozila, ki jih določa četrti odstavek 49. člena ZMV-1, pa imajo nato tehnični pregled vsakih šest mesecev.

    Iz citiranih določb ZMV-1 in pojasnil Ministrstva za infrastrukturo, Direktorata za kopenski promet, je razvidno, da morajo imeti vozila kategorije M2 in M3, ki se uporabljajo za prevoz potnikov, v prometnem dovoljenju vpisano bodisi obliko nadgradnje bodisi namen uporabe za javni prevoz potnikov, v primeru, če se ta vozila uporabljajo tudi za prevoz skupine otrok, pa morajo imeti v prometnem dovoljenju vpisan namen uporabe, in sicer »prevoz skupine otrok« ali kombinacijo dveh namenov »javni prevoz potnikov / prevoz skupine otrok«. Vozila kategorije M1 morajo imeti v prometnem dovoljenju vpisan namen uporabe, in sicer v primeru javnega prevoza potnikov »javni prevoz potnikov«, v primeru prevoza skupine otrok pa »prevoz skupine otrok« ali kombinacijo dveh namenov »javni prevoz potnikov / prevoz skupine otrok«. Vozila, ki se uporabljajo za prevoz skupin otrok, morajo imeti opravljen tehnični pregled vsakih šest mesecev, kar je v času poteka roka za predložitev ponudb veljalo tudi za vozila za prevoz skupine otrok, ki so zasnovana in izdelana za prevoz največ osmih potnikov poleg voznika.

    V zvezi z vprašanjem vpisa namena uporabe v prometno dovoljenje je treba upoštevati tudi Zakon o prevozih v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 131/2006 in spremembe, v nadaljevanju: ZPCP-2), ki 16. točki prvega odstavka 3. člena izraz »javni prevoz« opredeljuje kot prevoz, ki je pod enakimi pogoji dostopen vsem uporabnikom prevoznih storitev in se izvaja v komercialne namene, v 37. točki prvega odstavka 3. člena pa izraz »posebni linijski prevoz« opredeljuje kot prevoz samo določene vrste potnikov, ki izključuje druge potnike in se opravlja na podlagi pisne pogodbe med prevoznikom in naročnikom prevoza. Prevoz potnikov v notranjem prometu se skladno s petim poglavjem ZPCP-2 (Prevoz potnikov) opravlja kot javni linijski prevoz, posebni linijski prevoz, občasni prevoz, avtotaksi prevoz in kot posebna oblika prevoza (44. člen ZPCP-2). Posebni linijski prevoz potnikov je prevoz določene kategorije potnikov, ki se zaradi časovne in prostorske posebnosti prevoza izvaja ločeno od sistema javnega potniškega prevoza potnikov. S posebnim linijskim prevozom se opravlja prevoz delavcev na delo in domov, prevoz šoloobveznih otrok, dijakov in študentov med domom in izobraževalno ustanovo, prevoz oseb s posebnimi potrebami med domom in zavodom ter prevoz vojakov in vojakinj ter njihovih družin med domom in vojašnico (prvi odstavek 54. člena ZPCP-2). Glede na navedeno in glede na predmet javnega naročila, in sicer dnevni prevoz otrok v Podružnično šolo Trstenik in Podružnično šolo Goriče, gre ugotoviti, da je predmet javnega naročila opravljanje posebnega linijskega prevoza oz. prevoz šoloobveznih otrok do izobraževalne ustanove in nazaj. Ob upoštevanju dejstva, da je naročnik v razpisni dokumentaciji izrecno zahteval, da vozila, navedena v tabeli priloge št. 11, s katerimi namerava ponudnik izvajati storitve prevoza otrok, ustrezajo vsem veljavnim predpisom, ki urejajo področje cestnega prometa in vozil v cestnem prometu, prevoza potnikov v cestnem prometu in prevoza skupin otrok v cestnem prometu, pri čemer je konkretno izpostavil tudi skladnost vozil z določbami ZMV-1 in ZPCP-2, je treba ugotoviti, da so bili ponudniki v predmetnem postopku oddaje javnega naročila za izkazovanje tehnične usposobljenosti dolžni v ponudbi navesti ustrezna vozila za prevoz otrok, ki so bila med drugim že v trenutku poteka roka za oddajo ponudb skladna z določili ZMV-1 in ZPCP-2, ter predložiti tudi ustrezna dokazila, kar v konkretnem primeru pomeni, da so morala imeti v prometnem dovoljenju vpisan namen posebnega linijskega prevoza skupine otrok in opravljen tehnični pregled. Podobno stališče je Državna revizijska komisija ob primerljivih določbah razpisne dokumentacije zavzela tudi v zadevi št. 018-245/2016.

    Pregled ponudbe izbranega ponudnika pokaže, da je predložil obrazec na prilogi št. 11, v katerem je v za to predvideni tabeli navedel naslednja vozila:

    - Renault Master 2.3/DCi,
    - Opel Movano,
    - Citroen Jumper 30/2.0/HDi,
    - Opel Vivaro 1.6 CDTi.

    Za vsa navedena vozila je izbrani ponudnik predložil tudi fotokopije prometnih dovoljenj, iz katerih so razvidna naslednja dejstva:

    - vozilo Renault Master 2.3/DCi kategorije M2 avtobus ima v rubriki »Oblika nadgradnje« vpisano »CA enonivojsko vozilo«, v rubriki »Namen uporabe« pa ima vpisano »za javni prevoz potnikov«,
    - vozilo Opel Movano kategorije M2 avtobus ima v rubriki »Oblika nadgradnje« vpisano »CA enonivojsko vozilo«, rubrika »Namen uporabe« pa je prazna,
    - vozilo Citroen Jumper 30/2.0/HDi kategorije M1 osebni avtomobil ima v rubriki »Oblika nadgradnje« vpisano »SH vozilo z dostopom za invalidski voziček«, rubrika »Namen uporabe« pa je prazna,
    - vozilo Opel Vivaro 1.6 CDTi kategorije M1 osebni avtomobil ima v rubriki »Oblika nadgradnje« vpisano »AF večnamensko vozilo«, rubrika »Namen uporabe« pa je prazna.

    Iz ponudbe izbranega ponudnika je razvidno, da je treba pritrditi vlagatelju, ki v zahtevku za revizijo navaja, da tri ponujena vozila izbranega ponudnika, Opel Movano, Citroen Jumper in Opel Vivaro, nimajo vpisanega namena uporabe. Navedena vozila v prometnem dovoljenju sploh nimajo vpisanega namena uporabe, temveč izključno obliko nadgradnje, kar pa glede na določila ZMV-1 (in ob upoštevanju pojasnil Direktorata za kopenski promet) ne zadostuje. Vozili Citroen Jumper in Opel Vivaro sta vozili kategorije M1, zato bi morali imeti v primeru, ko se uporabljata za prevoz skupine otrok, vpisan namen »prevoz skupine otrok« ali vsaj kombinacijo namenov »javni prevoz potnikov / prevoz skupine otrok« (če se uporabljata tudi za javni prevoz potnikov). Podobno velja tudi za vozilo Opel Movano, ki je sicer kategorije M2, vendar pa mora tudi tako vozilo glede na pojasnila Direktorata za kopenski promet v primeru opravljanja posebnega linijskega prevoza otrok vpisan namen »prevoz skupine otrok« ali kombinacijo namenov »javni prevoz potnikov / prevoz skupine otrok«, iz česar bi bilo razvidno, da se vozilo uporablja za prevoz otrok, kar je tudi predmet naročila. Vozila Opel Movano, Citroen Jumper in Opel Vivaro, ki jih je v tabeli priloge št. 11 navedel izbrani ponudnik, torej ne izpolnjujejo zahtev iz drugega odstavka 49. člena ZMV-1 in posledično ne izpolnjujejo zahtev naročnika iz razpisne dokumentacije.

    Kot je bilo že pojasnjeno, je namen vpisa namena uporabe v prometno dovoljenje ta, da imajo vozila, kot jih določa prvi odstavek 49. člena ZMV-1, prvi tehnični pregled opravljen eno leto po prvi registraciji, vozila, ki jih določa četrti odstavek 49. člena ZMV-1, pa imajo nato tehnični pregled vsakih šest mesecev. Tehnični pregled vsakih šest mesecev je v skladu s četrtim odstavkom 49. člena ZMV-1 obvezen tako za vozila, ki se uporabljajo za javni prevoz potnikov oz. avtobuse, kot tudi za vozila, ki se uporabljajo za prevoz skupin otrok, pri čemer je treba upoštevati, da v trenutku poteka roka za prejem ponudb v predmetnem postopku oddaje javnega naročila še ni veljala izjema za vozila za prevoz skupine otrok, ki so zasnovana in izdelana za prevoz največ osmih potnikov poleg voznika. Vendar pa je treba neodvisno od vprašanja, ali imajo vozila izbranega ponudnika opravljen tehnični pregled v skladu z določili ZMV-1 (iz prometnih dovoljenj, ki jih je predložil izbrani ponudnik, ni razvidno, da vsa vozila izpolnjujejo zahteve glede tehničnih pregledov, vozilo Opel Movano ima npr. datum prve registracije 29. 8. 2019 in veljavnost do 29. 8. 2020, vozilo Opel Vivaro ima datum prve registracije 29. 11. 2018, zatem pa je bila veljavnost podaljšana vsako leto, vozilo Citroen Jumper ima datum prve registracije 27. 7. 2017, zatem pa je bila veljavnost podaljšana vsako leto) ugotoviti, da že uporaba vozila brez vpisanega namena v prometnem dovoljenju predstavlja kršitev ZMV-1 ne glede na to, ali so bili tehnični pregledi pravilno opravljeni (deveti odstavek 49. člena ZMV-1). Posledično to pomeni, da vozila izbranega ponudnika že zaradi neustreznega vpisa namena uporabe oz. odsotnosti vpisa namena uporabe ne izpolnjujejo zahtev ZMV-1, s tem pa glede na določila konkretne razpisne dokumentacije predmetnega postopka oddaje javnega naročila ne izpolnjujejo zahtev za priznanje tehnične usposobljenosti.

    Glede ustreznosti ponujenih vozil se je izbrani ponudnik izjasnil v vlogi z dne 10. 11. 2020, s katero se je opredelil do zahtevka za revizijo, in v vlogi z dne 23. 11. 2020, s katero se je opredelil do pojasnil Direktorata za kopenski promet. Ne glede na vprašanje, ali je navedbe izbranega ponudnika iz njegove vloge z dne 10. 11. 2020 sploh dopustno upoštevati (iz dokumentacije je razvidno, da mu je bil zahtevek za revizijo vročen s potekom 15 dnevnega roka za prevzem nesprejete pošiljke, in sicer 3. 11. 2020, kar pomeni, da se je tridnevni rok za posredovanje izjasnitve iz drugega odstavka 27. člena ZPVPJN iztekel 6. 11. 2020), Državna revizijska komisija ugotavlja, da so navedbe izbranega ponudnika v vlogi z dne 10. 11. 2020 in vlogi z dne 23. 11. 2020 vsebinsko deloma podobne. V zvezi z navedbami izbranega ponudnika, da je lahko v prometno dovoljenje vpisan bodisi namen uporabe bodisi nadgradnja, je treba ponovno ugotoviti, da v skladu s pojasnili Direktorata za kopenski promet to velja le za vozila kategorije M2 ali M3, vendar le v primeru, če se ta vozila uporabljajo le za javni prevoz potnikov. V primeru, če se ta vozila uporabljajo tudi za poseben linijski prevoz skupine otrok, pa morajo imeti v prometnem dovoljenju vpisan namen »prevoz skupine otrok« ali kombinacijo dveh namenov »javni prevoz potnikov / prevoz skupine otrok«. Za vozila kategorije M1 pa velja, da morajo imeti v vsakem primeru vpisan namen uporabe, in sicer v primeru, če se uporabljajo za prevoz otrok, bodisi »prevoz skupine otrok« ali kombinacijo dveh namenov »javni prevoz potnikov / prevoz skupine otrok«. Vpis namena uporabe ni samo deklaratorne narave, kot to zatrjuje izbrani ponudnik, temveč gre v primeru nevpisa za kršitev določil ZMV-1, ki neodvisno od vprašanja tehničnih pregledov predstavlja prekršek. Sicer se je treba strinjati z izbranim ponudnikom, da je bistveno predvsem vprašanje, ali je vozilo redno servisirano in varno, vendar pa ni mogoče spregledati dejstva, da ZMV-1 ravno s tem namenom predpisuje izvajanje tehničnih pregledov, na katerih se ugotavlja primernost za uporabo vozila za namen, za katerega je predvideno. Vozilo, ki nima vpisanega namena uporabe in nima opravljenega tehničnega pregleda v skladu z 49. členom ZMV-1, ne izpolnjuje zahtev predpisa, ki ureja področje cestnega prometa in vozil v cestnem prometu, prevoza potnikov v cestnem prometu in prevoza skupin otrok v cestnem prometu, s tem pa ne izpolnjuje zahtev, ki so bile določene v predmetni razpisni dokumentaciji. Ob tem je treba dodati, da naročnik v predmetnem postopku oddaje javnega naročila ni dopustil, da bi ponudnik ustrezna vozila zagotovil šele neposredno pred izvajanjem storitev prevoza, temveč, kot je bilo že ugotovljeno, iz razpisne dokumentacije izhaja zahteva, da so bili ponudniki dolžni ustrezna vozila za prevoz otrok, ki so skladna s predpisi s področja cestnega prometa in vozil v cestnem prometu, prevoza potnikov v cestnem prometu in prevoza skupin otrok v cestnem prometu, zagotoviti že v trenutku poteka roka za predložitev ponudb (kar izhaja tako iz zahtev pod zaporednimi številkami 4 in 6 točke 8.2.3 razpisne dokumentacije »Tehnična in strokovna sposobnost« kot tudi iz točke 12.1 Splošne tehnične zahteve in opis storitev).

    Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da ni mogoče sprejeti naročnikove razlage, da ZMV-1 alternativno določa vpis namena uporabe ali oblike nadgradnje (kot je bilo že večkrat pojasnjeno, to velja le za vozila kategorije M2 ali M3, če se ta vozila uporabljajo le za javni prevoz potnikov, ne pa tudi v primeru, če se ta vozila uporabljajo tudi za poseben linijski prevoz skupine otrok). Prav tako ni mogoče sprejeti naročnikove razlage, da za vozila za prevoz skupine otrok, ki so zasnovana in izdelana za prevoz največ osmih potnikov poleg voznika, velja izjema glede opravljanja tehničnega pregleda, saj ta izjema v trenutku poteka roka za predložitev ponudb še ni veljala. Zato se tudi ni mogoče strinjati z naročnikom, da je izbrani ponudnik ponudil ustrezna vozila za opravljanje prevozov otrok v sklopih 1 in 2 in da je posledično izkazal tehnično sposobnost za izvedbo naročila. Na podlagi navedenega je Državna revizijska komisija, v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, zahtevku za revizijo ugodila in razveljavila naročnikovo odločitev o oddaji naročila v sklopu 1 (Prevoz osnovnošolskih otrok v Podružnično šolo Trstenik), kot izhaja iz dokumenta št. 600-23/2019-81-403003-406401 z dne 5. 10. 2020, in naročnikovo odločitev o oddaji naročila v sklopu 2 (Prevoz osnovnošolskih otrok v Podružnično šolo Goriče), kot izhaja iz dokumenta št. 600-23/2019-80-403003-406401 z dne 5. 10. 2020. Državna revizijska komisija naročnika (z namenom pravilne izvedbe postopka v delu, ki je bil razveljavljen), na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN napotuje, da v nadaljevanju postopka oddaje predmetnega javnega naročila sprejme eno od odločitev, ki jih predvideva ZJN-3. Če se bo naročnik odločil, da bo nadaljeval postopek javnega naročanja s sprejemom odločitve o oddaji javnega naročila, mora ob morebitni ponovni presoji ponudb upoštevati ugotovitve Državne revizijske komisije iz obrazložitve tega sklepa. Ob tem mora v sklopu 1 ob upoštevanju dejstva, da je bila vlagateljeva ponudba ocenjena kot nedopustna zaradi neizpolnjevanja zahteve glede ustreznih vozil za prevoz otrok in da naročniku ni uspelo izkazati, da tudi ponudba izbranega ponudnika s ponujenimi vozili izpolnjuje zahteve za priznanje tehnične sposobnosti, pri ocenjevanju ponudb zagotoviti enakopravno obravnavo.


    S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


    Vlagatelj je v zahtevku za revizijo zahteval povrnitev stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN). Ker je zahtevek za revizijo utemeljen, je vlagatelj, skladno s tretjim odstavkom 70. člena ZPVPJN, upravičen do povrnitve potrebnih stroškov postopka pravnega varstva.

    Državna revizijska komisija je vlagatelju, skladno s 70. členom ZPVPJN in skladno z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015 s sprem.; v nadaljevanju: OT), kot potrebne priznala naslednje priglašene stroške:

    - strošek plačane takse za revizijski zahtevek v skupni višini 3.604,96 EUR (vlagatelj je potrdilo o plačilu takse za sklop 1 v višini 2.670,34 EUR in za sklop 2 v višini 934,62 EUR priložil zahtevku za revizijo),
    - strošek odvetniške storitve za sestavo zahtevka za revizijo v višini 1.500 točk (prva točka Tarifne številke 40 OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22 % DDV znaša 1.098,00 EUR,
    - izdatke po 11. členu OT v višini 25 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22 % DDV znaša 18,30 EUR.

    Državna revizijska komisija vlagatelju ni priznala presežka priglašenih stroškov za sestavo zahtevka za revizijo in materialne izdatke, saj za to ni podlage v OT. Prav tako ni priznala odvetniških storitev za pregled dokumentacije, saj teh storitev ni mogoče priznati kot samostojnih storitev, ki niso zajete v drugih tarifnih številkah OT (glej tar. št. 39 OT). Sestava zahtevka za revizijo ni bila mogoča brez pregleda dokumentacije, zato gre šteti, da so ti priglašeni stroški že zajeti v strošku odvetniške storitve za sestavo navedene vloge med postopkom (prim. odločitve Državne revizijske komisije, št. 018-083/2016, 018-011/2018, 018-043/2020). Državna revizijska komisija vlagatelju prav tako ni priznala priglašenih stroškov za sestavo vloge z dne 13. 11. 2020, s katero se je vlagatelj opredelil do sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo, saj v konkretnem primeru niso bili potrebni (peti odstavek 70. člena ZPVPJN v povezavi z osmim odstavkom istega člena, pa tudi drugi odstavek 2. člena OT). Navedbe v vlogi z dne 13. 11. 2020 niso pripomogle ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve.

    Naročnik je vlagatelju priznane stroške pravnega varstva v višini 4.721,26 EUR dolžan povrniti v roku 15 dni, ki skladno s 313. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 z dne 15. 4. 1999 in spremembe; v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN teče od dneva vročitve tega sklepa. Ker je naročnik v zamudi s povračilom stroškov postopka šele s potekom 15-dnevnega paricijskega roka, je mogoče zakonske zamudne obresti vlagatelju priznati šele od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje (in ne že od dneva odločitve naročnika o zahtevku za revizijo dalje, kot je to zahteval vlagatelj).


    S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


    Pravni pouk: Zoper to odločitev je dovoljen upravni spor. Tožba se vloži neposredno pisno pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, Fajfarjeva 33, 1000 Ljubljana, ali pa se mu pošlje po pošti. Rok za vložitev tožbe je 30 dni od vročitve odločitve Državne revizijske komisije.


    V Ljubljani, dne 14. 1. 2021




    predsednik senata
    Andraž Žvan, univ. dipl. prav.
    član Državne revizijske komisije













    Vročiti:

    - Mestna občina Kranj, Slovenski trg 1, 4000 Kranj
    - Odvetniška družba Marovt in partnerji, d. o. o., Rozmanova ulica 12, 1001 Ljubljana
    - Gerčar prevozi, d. o. o., Vrhovlje 17, 1225 Lukovica
    - Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška 21, 1000 Ljubljana


    Vložiti:

    - v spis zadeve, tu.

    Natisni stran