018-198/2020 DARS d.d.

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s spremembami; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Tadeje Pušnar, kot predsednice senata, ter Marka Medveda in dr. Mateje Škabar, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Vzpostavitev in delovanje sistema elektronska vinjeta«, na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložila družba GRAFIK.NET d.o.o., Odranska1/1, Zagreb, ki ga zastopa Odvetniška družba Potočnik in Prebil o.p., d.o.o., Ajdovščina 4, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika DARS d.d., Ulica XIV. divizije 4, Celje (v nadaljevanju: naročnik), dne 28. 12. 2020

odločila:

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov pravnega varstva se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je obvestilo o javnem naročilu dne 4. 9. 2020 objavil na Portalu javnih naročil, pod številko objave JN005518/2020-B01 in dne 7. 9. 2020 v Uradnem listu EU, pod številko objave 2020/S 173-418400.

Zoper dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila je vlagatelj dne 17. 11. 2020 pravočasno vložil zahtevek za revizijo. Predlaga, naj se referenčne zahteve iz točke 4.2.(d)2 umaknejo oziroma ustrezno prilagodi zahteva, v skladu s katero mora nadzorni sistem v okviru istega referenčnega posla vključevati stacionarno nadzorno opremo (5 stacionarnih ANPR naprav), prenosno nadzorno opremo (5 prenosnih ANPR naprav) in mobilno nadzorno opremo (vsaj 5 vozil, opremljenih z ANPR tehnologijo). Vlagatelj zahteva tudi povrnitev stroškov postopka pravnega varstva. Navaja, da iz ustaljenega stališča Državne revizijske komisije izhaja, da je referenca po svoji naravi dokazilo, da je ponudnik sposoben izvesti javno naročilo v zahtevanem obsegu in kakovosti, saj z njo dokazuje, da je v preteklosti primerljiva istovrstna dela že uspešno opravil. V skladu z ustaljeno prakso Državne revizijske komisije je potrebno pri presoji kriterija primerljivosti (istovrstnosti) upoštevati najpomembnejše sklope del iz obrazca ponudbenega predračuna oziroma tiste posamezne postavke, ki so specifične in za katere je mogoče objektivno utemeljiti, da so pomembne pri izvedbi razpisanega javnega naročila (vlagatelj opozarja na sklepe Državne revizijske komisije št. 018-179/2016, 018-075/2015 in 018-294/2013), saj je popolna identičnost dveh predmetov (poslov) po naravi stvari praviloma nemogoča in je naročnik niti ni upravičen zahtevati (odločitev Državne revizijske komisije št. 018-070/2017). Pojasnjuje, da naročnik v obravnavanem primeru naroča vzpostavitev in delovanje sistema elektronske vinjete, ki mu bo omogočal preverjanje, ali so vozniki vozil, ki se vozijo po slovenskih avtocestah, kupili vinjeto, čeprav te ne bodo več imeli nalepljene na vetrobranskem steklu. Izbrani izvajalec bo zato moral vzpostaviti sistem, ki bo preko številnih visoko zmogljivih kamer na centralo sporočal željene podatke o vozilih, ki uporabljajo avtocestno omrežje, v tem sistemu pa bo naročnik nato lahko preveril, ali je bila za posamezno vozilo (elektronska) vinjeta plačana. Naročnik bo podatke o vozilih pridobival s pomočjo računalniško vzpostavljenega sistema, ki bo preko različno pozicionirane nadzorne opreme (kamer) nadzoroval vozila v prometu. Nadzorna oprema bo nameščena na drogovih ob avtocesti (stacionarne naprave - kamere), montirana na nosilce (prenosne naprave - kamere) in nameščena v vozilih (mobilne naprave - kamere). Ne glede na mesto namestitve kamer oziroma njihovo (ne)premičnost, bodo kamere enake (imele bodo enake tehnične specifikacije), poleg tega bodo povezane tudi v isti sistem samodejnega prepoznavanja (ANPR sistem). Ta sistem bo moral naročniku omogočati obdelavo tako pridobljenih podatkov na računalniško vzpostavljenem sistemu. Zmogljivost sistema (in usposobljenost izvajalca, da tak sistem izdela) je tako odvisna od tega, koliko podatkov je sposoben pridobiti in obdelati in ne od tega, na kakšen nosilec je montirana naprava (kamera), ki te podatke pridobiva in jih sporoča sistemu. Pri preverjanju usposobljenosti izvajalca je bistveno, da je v preteklosti že vzpostavil sistem za tehnični nadzor cestninjenja, ki je povezoval določeno število nadzornih naprav (kamer) oziroma da je vzpostavil sistem, ki je količino podatkov, ki jo naročnik namerava pridobiti s pomočjo kamer (nadzornih naprav), zmožen obdelati. Tako je npr. lahko sistem bolj zmogljiv, izvajalec, ki ga je izdelal, pa bolj usposobljen, če je sistem sposoben obdelati podatke 50 stacionarnih kamer, kot pa sistem z zmožnostjo obdelave podatkov 15 enako zmogljivih nadzornih kamer, od katerih je pet stacionarnih, pet prenosnih in pet mobilnih. Naročnik v obravnavanem primeru z referenčnim pogojem dejansko ne preverja, ali je določen subjekt sposoben izvesti obravnavano javno naročilo (saj iz sodelovanja izključuje ponudnike, ki so v preteklosti izvedli bolj zahtevne sisteme), temveč išče subjekt, ki je v preteklosti izvedel identičen posel razpisanemu, česar pa z referenco ni upravičen zahtevati in za to nima objektivno opravičljivih razlogov. Med okoliščine, ki so pomembne za ugotavljanje sposobnosti izvajalcev za izvedbo predmetnega javnega naročila, spadajo zmogljivost sistema in število nadzornih naprav (kamer) in ne metoda in kraj postavitve teh (istih) naprav. Kraj namestitve nadzornih naprav je tisti element referenčnega pogoja, s katerim je naročnik presegel namen referenc (vlagatelj se sklicuje na odločitev Državne revizijske komisije št. 018-113/2020). Vlagatelj zatrjuje, da bi bilo potrebno referenčni pogoj spremeniti na način, da so mesta namestitve nadzornih naprav v pogoju določena alternativno in ne kumulativno ali pa bi moral naročnik dopustiti (vsaj), da bi ponudniki lahko različna mesta namestitve nadzornih kamer izkazali z več različnimi referenčnimi posli - s poslom, ki se nanaša na vzpostavitev sistema s stacionarnimi nadzornimi napravami, z referenco s prenosnimi napravami in z referenčnim projektom, ki se nanaša na sistem z mobilnimi napravami. Ob upoštevanju, da so strokovnjaki, ki se ukvarjajo z razpisano dejavnostjo, ozko specializirani oziroma bodo namestitev nadzornih naprav za ponudnike opravili drugi (za to specializirani) subjekti, bi moral naročnik, če namerava v okviru referenčnega pogoja preveriti tudi sposobnost namestitve teh naprav na nosilce, dopustiti, da bi ponudniki ta del referenčne zahteve lahko izkazali z referencami podizvajalcev.

Naročnik je z dokumentom, št. 313/2020-199/20-EV-rev1, z dne 7. 12. 2020, zahtevek za revizijo zavrnil in posledično zavrnil tudi zahtevo za povrnitev stroškov. Uvodoma pojasnjuje, da je predmet naročila vzpostavitev in delovanje sistema elektronske vinjete (e-vinjeta) za vozila do 3.500 kg največje dovoljene mase (NDM). Sistem e-vinjete sestavljajo centralni sistem in dva glavna podsistema: prodajni sistem in nadzorni sistem z opremo za izvajanje cestninskega nadzora (v nadaljevanju: nadzorna oprema). Zahtevek za revizijo se nanaša na nadzorno opremo. Kot je navedeno v dokumentu E_VIN-04-Nadzor e-vinjet, se s cestninskim nadzorom neprekinjeno 24 ur na dan, 7 dni v tednu in 365 dni v letu ugotavlja, ali cestninski zavezanci za uporabo cestninskih cest plačujejo cestnino. Ker vozila po uvedbi sistema e-vinjete ne bodo imela nobenih navzven vidnih oznak, se bo cestninski nadzor izvajal z zajemom podatkov o registrskih tablicah na vozilih s kamerami, ti podatki pa se bodo primerjali s podatki v centralnem sistemu o vozilih s kupljeno e-vinjeto - gre za tehnologijo samodejne prepoznave registrskih tablic (ANPR - Automatic number - plate recognition). Kot je določeno v dokumentu E_VIN-04-Nadzor e-vinjet, bo naročnik v sklopu izvajanja nadzora nad plačevanjem cestnine sočasno uporabljal različne vrste nadzorne opreme, za katero je zahteval referenco, in sicer: 1. stacionarno nadzorno opremo (SNO), pri kateri so nadzorne kamere nameščene na cestnih portalih, nadvozih ali temeljih z dodatno zaščito, 2. prenosno nadzorno opremo (PNO), pri kateri so nadzorne kamere nameščene na nastavljivem stojalu (tripodu ali podobnem sistemu, ki ga zagotovi izvajalec) in 3. mobilno nadzorno opremo (MNO), pri kateri so nadzorne kamere nameščene v ali na vozilu in zajemajo posnetke, ko nadzorno vozilo stoji ali vozi po cestninski cesti. Vsi navedeni podsistemi nadzora so združeni v celoto in kot taki predstavljajo celovit sistem. Zato je zahteval od ponudnikov, da so vzpostavili vsaj en referenčni sistem, ki vključuje vse navedene vrste nadzorne opreme z vsaj 5 stacionarnimi ANPR napravami, 5 prenosnimi ANPR napravami in vsaj 5 vozili, opremljenimi z ANPR tehnologijo. Takšna zahteva je povezana in sorazmerna s predmetom javnega naročila, saj se vzpostavlja sistem, ki vključuje vse elemente, ki so zahtevani v referenci. Naročnik še navaja, da so v dokumentu E_VIN-04-Nadzor e-vinjet jasno definirane tehnološke zahteve. Kamera je le eden izmed delov nadzornega sistema, za brezhibno delovanje pa je nujna tudi druga tehnična oprema, npr. ustrezna stojala pri prenosni nadzorni opremi, instalacija v vozilo in povezava v centralni sistem. Nikjer v razpisni dokumentaciji ni določeno, da morajo biti kamere enake, določene so le tehnične zahteve, ki jih morajo izpolnjevati. Ponudniki lahko za različne vrste nadzorne opreme ponudijo različne kamere, ključno je le, da so vsi podatki z vseh kamer kompatibilni in uporabljivi za sistem nadzora. Različne vrste nadzorne opreme delujejo v bistveno drugačnih pogojih delovanja in načinu uporabe, čemur so prilagojene tudi zahteve iz razpisne dokumentacije. Pri SNO je oprema fiksno nameščena, pri PNO se seli iz lokacije na lokacijo, med opravljanjem nadzora pa mora stati čim bolj stabilno na mestu. Zato je pri PNO pomemben kratek čas namestitve - od prihoda na lokacijo do prvega posnetka vozila ne sme miniti več kot 15 minut, ko je nameščena, pa mora stabilno stati in delovati na različnih površinah. MNO nadzor pa se opravlja medtem, ko se oprema, ki je nameščena na vozilu, premika, zato mora biti odporna na tresljaje, upor zraka in padavine ter omogočati, da se podatki zbirajo pri različnih hitrostih in se ustrezno prenašajo v sistem. Naročnik zatrjuje, da je to eden izmed najzahtevnejših delov razpisanega sistema. Pomemben je torej način uporabe opreme in ne lokacija. Z vidika referenc oziroma usposobljenosti subjekta, da izdela zahtevani sistem, ni relevantno, kje je bila oprema postavljena (v zvezi s tem v razpisni dokumentaciji ni omejitev), pomembno pa je, kakšne vrste je oprema in kako se uporablja. Naročnik zatrjuje, da je takšno referenčno zahtevo določil, da bi se prepričal, ali ima ponudnik ustrezne izkušnje za izvedbo celotnega nadzornega sistema, z referenčno zahtevo, ki bi pokrivala le eno vrsto nadzorne opreme pa navedene zagotovitve ne bi pridobil. Naročnik še navaja, da je z odgovorom na vprašanje št. 230 pojasnil, da se podatki, zajeti pri nadzoru, neposredno prenašajo v nadzorni (centralni) sistem in se na napravah ne hranijo. Kadar ni neposredne omrežne povezave z nadzornim (centralnim) sistemom, se morajo podatki hraniti na napravah do uspešnega prenosa podatkov v nadzorni sistem. Prenos podatkov v nadzorni sistem se mora avtomatsko začeti takoj, ko je na voljo povezava z nadzornim sistemom. S tem se ponudnik, ki je npr. vzpostavil sistem z le stacionarno opremo in ne z mobilno nadzorno opremo, ni ukvarjal. Z odgovorom na vprašanje št. 10 je tudi pojasnil, da mora izvajalec zagotoviti vso opremo/infrastrukturo za zagotavljanje mobilne povezljivosti. Ključna je integracija vse opreme in delov opreme v delujoč sistem in prav to je specifična okoliščina, v zvezi s katero je bila zahtevana referenca. Naročnik še navaja, da so integracijska dela zahtevna in se ne morejo enačiti z enostavnimi montažnimi deli podizvajalcev (npr. v smislu pritrditve kamere na cestni portal). Namestitev stacionarne in prenosne nadzorne opreme bo naročnik izvajal sam, kar je pojasnil tudi v odgovorih na vprašanja št. 261, 262 in 263. Tudi ozko usmerjeni strokovnjaki za ANPR in obdelavo podatkov ne zadostujejo za celovito vzpostavitev sistema. Naročnik zahteva, da ponudnik dokaže, da je sposoben izpeljati celoten projekt, zato so zahtevane tudi druge reference in usposobljeni kadri. Procesi, ki potekajo pri izvajanju nadzora so enoznačni in njihova delitev na posamezno vrsto nadzorne opreme predstavlja dodatne delovne operacije, ki povečujejo možnost napak, zmanjšujejo učinkovitost in imajo velik vpliv na strokovnost in zakonitost izvedbe nalog nadzora. Nujnost integracije vseh podsistemov se kaže tudi pri zagotavljanju zakonitosti v primeru, ko je ena kršitev zaznana z več vrstami nadzorne opreme (npr. isto vozilo brez e-vinjete zazna kamera SNO na portalu in kamera MNO v vozilu). Zahteve za rešitev so povezane tudi s slovenskimi predpisi in specifiko avtocestne mreže, kot so npr. ločevanje vinjetnih vozil na osebna in kombinirana vozila, ter možnostjo, da tuji kršitelj zapusti državo zelo hitro. Zato je odkrivanje kršiteljev v realnem času vitalnega pomena za učinkovit nadzor in posledično zagotavljanje ključnega vira prihodka naročnika. Pomemben faktor pa je tudi kratek rok za izvedbo, ki ga je naročniku določila Vlada RS. Za naročnika je pomembno, da zna ponudnik povezati različne nadzorne sisteme ter s tehnično in aplikativno opremo podpreti celovit poslovni proces. Naročnik še navaja, da bi z večanjem števila zahtevanih posameznih istovrstnih nadzornih sistemov brez utemeljenega razloga nedopustno omejil konkurenco. Za ugotavljanje zmožnosti integracije število kamer oziroma količina opreme po posameznih sklopih (SNO, PNO, MNO) ni ključna, zato je zahteval po posamezni vrsti relativno nizko število kosov, ključno pa je, da ponudnik dokaže, da je sposoben integrirati vse tri vrste opreme. Prav tako tega cilja ni mogoče doseči z dokazovanjem referenčne zahteve s podizvajalci. V nasprotnem primeru bi referenčni pogoj, kot je določen, izgubil svoj smisel, saj je ključno, da je isti subjekt sam sposoben integrirati podatke, ne pa da bi različni podizvajalci izvedli različne vrste nadzora. Podizvajalci za razliko od ponudnikov niso v razmerju z naročnikom, za naročnika pa je pomembno, da so neposredni izvajalci prodajnega in nadzornega sistema v poslovnem razmerju z njim in da ponudnik ali konzorcij ponudnikov solidarno odgovarjajo za izvedbo posla. Naročnik še poudarja, da je skladno z načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki in načelom sorazmernosti posebno pozornost namenil temu, da bodo referenčne pogoje izpolnjevali le ponudniki, hkrati pa je omogočil oddajo ponudbe širokemu krogu ponudnikov (z Dodatkom št. 3 je referenčno zahtevo omilil tako, da se priznajo tudi reference za sisteme vozil z nosilnostjo nad 3.500 kg NDM). Naročnik na koncu še zatrjuje, da ni zahteval nič takega, kar že ne bi obstajalo in da je prejel tri ponudbe.

Vlagatelj se je z vlogo, z dne 10. 12. 2020, izjasnil o navedbah naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo. Vlagatelj najprej poudarja, da z zahtevkom za revizijo ne izpodbija vsebine naročnikovih potreb. Navaja, da naročnikove navedbe glede integracije SNO, PNO in MNO ustvarjajo vtis, da ima naročnik za sporne referenčne zahteve utemeljene razloge, vendar temu ni tako. Vlagatelj se strinja z naročnikom, da je v obravnavanem primeru pomembna integracija nadzornih naprav v nadzorni sistem in da mora zato ponudnik izkazati, da je takšno integracijo sposoben izvesti, vendar pa bi bilo naročnikovo stališče, da ponudnik lahko sposobnost izkaže le, če je v preteklosti že povezal (integriral) SNO, PNO in MNO, utemeljeno le, če bi bil predmet obravnavanega javnega naročila integracija cestnih portalov, stojal (tripodov) in vozil, kar pa ne drži. V enotni nadzorni sistem bo integrirana nadzorna naprava, naravo nadzorne opreme, ki jo je potrebno povezati v sistem, pa imajo (poleg centralnega nadzornega sistema, programske opreme, mrežne povezave ipd.) le nadzorne kamere, ne pa njihovi nosilci (portali in stojala). Nadzorne kamere, ki bodo morale izpolnjevati vse tehnične specifikacije, so tiste, ki jih bo izbrani ponudnik moral povezati v nadzorni sistem - ta pa bo naročniku omogočil preverjanje, ali so vozniki vozil kupili vinjete. Zato ima naročnik glede na predmet javnega naročila oziroma če želi preveriti, ali so ponudniki sposobni izvesti integracijo nadzornih naprav v nadzorni sistem (kar je naročnikov temeljni argument), upravičen interes, da ponudniki izkažejo, da so v preteklosti že izvedli integracijo primerljivega obsega tehnično podobnih naprav. Naročnik je tako uspel pojasniti, zakaj je zanj pomembno, da se pri ponudnikih prepriča, če so sposobni izvesti integracijo nadzornih naprav, ni pa uspel prepričljivo utemeljiti, na kakšen način na sposobnost integracije vplivajo nosilci nadzornih kamer - to je zakaj je z vidika integracije bolj usposobljen ponudnik, ki je v nadzorni sistem v preteklosti povezal 15 nadzornih kamer določenih tehničnih specifikacij (primerljivih tistim, ki jih je naročnik postavil v obravnavanem primeru), od katerih jih je bilo 5 nameščenih na cestne portale, pet na nastavljive nosilce, pet pa v vozila, v primerjavi z izvajalcem, ki je v nadzorni sistem integriral 50 kamer enakih tehničnih lastnosti (ne glede na to, na kakšne nosilce so bile nameščene). Z referenčnimi zahtevami tako naročnik ne preverja usposobljenosti za integracijo nadzornih naprav v nadzorni sistem vsebine in obsega predmetnega javnega naročila, temveč kvečjemu preverja, če je izvajalec bistveno manjše število nadzornih naprav sposoben namestiti na različne nosilce. Utemeljenih razlogov, da bi to sposobnost moral preverjati na način, da so ponudniki nadzorne naprave na različne nosilce namestili sami v okviru istega referenčnega posla, pa naročnik ni uspel navesti. Navedeno je razumljivo, saj teh namestitev specializirani izvajalci, ki se ukvarjajo z integracijo nadzornih naprav, niti ne izvajajo, temveč jih zanje izvajajo podizvajalci. Zato je utemeljen predlog, da bi lahko ponudnik namestitev nadzornih naprav izkazal vsaj z referencami podizvajalcev. Kot izhaja iz odločitve o zahtevku za revizijo, bo namestitev stacionarne in prenosne nadzorne opreme v obravnavanem primeru izvedel celo naročnik sam, zato ni utemeljenih razlogov, da bi naročnik namestitve nadzornih naprav na različne nosilce lahko utemeljeno preverjal v okviru referenčnih zahtev. Če bo naročnik nadzorne kamere na cestne portale in nosilce namestil sam, to pomeni, da bo naročnik nadzorno opremo, ki mu jo bo moral pred tem dobaviti in v sistem integrirati izbrani ponudnik, sam opredelil kot SNO, PNO ali MNO - ko bo opremo (kamere) dobavil in integriral izbrani ponudnik, ta oprema še ne bo definirana kot SNO, PNO ali MNO. Zato niti ne drži, da bo izbrani ponudnik moral izvesti SNO, PNO in MNO, temveč bo moral naročniku le dobaviti in integrirati nadzorno opremo, ki jo bo v SNO, PNO ali MNO namestil šele naročnik, in sicer s tem, ko jo bo namestil na določeno vrsto nosilca. Če naročnik za integracijo nadzornih naprav, za katero sam navaja, da predstavlja zahtevnejši del sistema e-vinjeta, potrebuje visoko usposobljenega zunanjega izvajalca, ki ga išče s tem javnim naročilom, namestitev stacionarne in prenosne nadzorne opreme pa bo izvedel kar sam, je jasno, da namestitev nadzornih naprav na nosilce ne predstavlja integracije, nosilci pa ne dela nadzornega sistema, ki ga bo treba integrirati. Od tehničnih specifikacij in funkcij nadzornih kamer ter od pravilne integracije teh kamer v nadzorni sistem bo odvisno pravilno delovanje sistema e-vinjeta, ne bo pa odvisno od tega, ali bodo te nadzorne kamere nameščene na cestni portal ali v vozilo. Vlagatelj se strinja z naročnikom v tem, da bo uporaba nadzornih naprav glede na vrsto njihove namestitve (SNO, PNO in MNO) različna, vendar ob tem opozarja, da uporaba z integracijo nima nobene zveze. Integracijo nadzornih naprav v nadzorni sistem bo izvedel izbrani ponudnik, te integrirane naprave pa bo na različne načine (pri čemer gre le za različne lokacije in/ali načine namestitve) uporabljal naročnik (ki jo bo pred tem namestil na različne nosilce). Prav tako ni videti povezave med namestitvijo nadzorne kamere v vozila (MNO) in sposobnostjo te naprave za hranjenje podatkov ter prenos teh podatkov v nadzorni sistem, ko se povezava vzpostavi. Zmožnost naprave, da hrani posnetke in te posnetke po vzpostavitvi povezave naloži v nadzorni sistem, je odvisna od tehničnih specifikacij te naprave, ne pa od tega, ali je naprava nameščena v vozilo. Po eni strani takšno funkcijo (če ima ustrezne tehnične specifikacije) omogoča tudi nadzorna naprava, ki ni nameščena v vozilo (in gre npr. za SNO), po drugi strani pa tudi naprava, ki je nameščena v vozilo (MNO), če nima ustreznih specifikacij, te funkcije ne omogoča. Med funkcijo hranjenja podatkov in kasnejšega pošiljanja podatkov v nadzorni sistem ter namestitvijo naprave v vozilo tako ni najti povezave. Četudi pa bi za to obstajala kakršnakoli povezava, pa je to kvečjemu razlog, da bi naročnik od ponudnikov zahteval, da so v preteklosti že izvedli (tudi) nadzorni sistem z MNO. Zahteva, da bi moral ponudnik v okviru istega referenčnega posla poleg tega izvesti tudi PNO in SNO, pa v takem primeru ni utemeljena. Vlagatelj na koncu še opozarja, da je naročnikovo sklicevanje na tri prejete ponudbe, za katere niti ne zatrjuje, da so izpolnile sporni referenčni pogoj, vsaj preuranjeno.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika, je Državna revizijska komisija odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

V obravnavanem primeru vlagatelj zatrjuje, da so referenčne zahteve iz druge, pete, šeste in sedme alineje točke 4.2.(d).2 Poglavja 1 (Navodila ponudniku za izdelavo ponudbe) pretirane in presegajo namen referenc.

V postopku javnega naročanja lahko naročnik določi pogoje za sodelovanje, ki se (lahko) nanašajo na ustreznost za opravljanje poklicne dejavnosti, ekonomski in finančni položaj ter tehnično in strokovno sposobnost (prim. prvi in drugi odstavek 76. člena Zakona o javnem naročanju - Uradni list RS, št. 91/15 s spremembami; v nadaljevanju: ZJN-3). Glede tehnične in strokovne sposobnosti lahko naročnik določi zahteve, s katerimi zagotovi, da imajo gospodarski subjekti potrebne človeške in tehnične vire ter izkušnje za izvajanje javnega naročila (deseti odstavek 76. člena ZJN-3). Naročnik lahko v postopek javnega naročanja vključi le tiste zahteve, ki so potrebne za zagotovitev, da ima ponudnik ustrezne pravne in finančne zmogljivosti ter tehnične in strokovne sposobnosti za izvedbo javnega naročila, ki se oddaja. Vse zahteve morajo biti povezane in sorazmerne s predmetom javnega naročila. Možna dokazila za izkazovanje tehnične sposobnosti so navedena v osmem odstavku 77. člena ZJN-3, v skladu s katerim lahko ponudnik kot dokaz za lastno tehnično usposobljenost predloži seznam gradenj, opravljenih v zadnjih petih letih, oziroma seznam najpomembnejših dobav blaga ali opravljenih storitev v zadnjih treh letih, skupaj z zneski, datumi in navedbo javnih ali zasebnih naročnikov ter potrdili o zadovoljivi izvedbi del (točki a in b osmega odstavka 77. člena ZJN-3).

ZJN-3 določa le posamezna možna dokazila za izkazovanje tehnične in strokovne sposobnosti, medtem ko mora vsebino pogojev in zahtevano raven usposobljenosti določiti naročnik, upoštevaje pri tem kompleksnost predmeta javnega naročila in njegove značilnosti. Naročnik pri tem ni povsem avtonomen, saj ga omejujejo pravila javnega naročanja, primarno izražena skozi temeljna načela. V skladu z načelom enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3) mora naročnik zagotoviti, da med ponudniki na vseh stopnjah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov ni razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila, pri čemer ne sme ustvarjati okoliščin, ki pomenijo krajevno, stvarno ali osebno diskriminacijo ponudnikov, diskriminacijo, ki izvira iz dejavnosti, ki jo opravlja ponudnik, ali drugo diskriminacijo. 8. člen ZJN-3 (načelo sorazmernosti) določa, da se mora javno naročanje izvajati sorazmerno predmetu javnega naročanja, predvsem glede izbire, določitve in uporabe pogojev in meril, ki morajo biti smiselno povezani s predmetom javnega naročila.

Pogoji morajo biti torej oblikovani na način, ki zagotavlja enakopravno obravnavo vseh ponudnikov in pošteno konkurenco v postopku pridobivanja naročila ter morajo biti povezani in sorazmerni s predmetom naročila. Kot je Državna revizijska komisija zapisala že v svojih številnih odločitvah, zagotavljanje enakopravne obravnave ne pomeni, da mora naročnik svoje zahteve oblikovati tako, da sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila omogoči prav vsem ponudnikom na relevantnem trgu. Naročnik namreč prav z določanjem posameznih pogojev ponudnike razvrsti na tiste, ki zahteve izpolnjujejo in lahko zato kot usposobljeni ponudniki sodelujejo v postopku, ter tiste, ki ene ali več posameznih zahtev ne izpolnjujejo in zato v postopku ne morejo sodelovati. Naročniki so v postopkih oddaje javnih naročil upravičeni postavljati pogoje, ki imajo za posledico omejevanje kroga potencialnih ponudnikov za izvedbo javnega naročila oziroma njihovo razlikovanje. Takšno omejevanje potencialnih ponudnikov pa je dopustno le iz razlogov, ki so za javno naročilo bistveni ter so z njim povezani in sorazmerni, oziroma le na podlagi okoliščin, ki jih je mogoče vsebinsko objektivno utemeljiti.

Vlagatelj pravilno navaja, da je referenca (ob upoštevanju ustaljenega stališča Državne revizijske komisije) po svoji naravi dokazilo, da je ponudnik sposoben izvesti javno naročilo v zahtevanem obsegu in kvaliteti, saj z njo dokazuje, da je v preteklosti primerljiva dela že uspešno opravil. Na podlagi dejstva, da je ponudnik že uspešno izvedel primerljivo naročilo, je mogoče sklepati, da ima ustrezno znanje, opremo in izkušnje, potrebne za izvedbo javnega naročila. Ponudnik tehnično usposobljenost za izvedbo naročila torej praviloma izkazuje s takšnim referenčnim poslom, ki ga je mogoče po obsegu, zahtevnosti in kvaliteti primerjati s predmetom naročila. Le v primeru, če ponudnik izkaže, da je že uspešno izvedel primerljiv predmet, kot ga naroča naročnik, je mogoče sklepati, da je ustrezno usposobljen oziroma da bo uspešno izvedel tudi razpisano javno naročilo.

Kot izhaja iz te obrazložitve, vlagatelj navaja, da je naročnikova zahteva, v skladu s katero so morali ponudniki v okviru istega referenčnega posla izdelati sistem za tehnični nadzor cestninjenja, ki je hkrati vključeval stacionarno nadzorno opremo (vsaj 5 stacionarnih ANPR naprav), prenosno nadzorno opremo (vsaj 5 prenosnih ANPR naprav) in mobilno nadzorno opremo vozila (vsaj 5 vozil, opremljenih z ANPR tehnologijo), pretirana in nezakonita.

Naročnik je v točki 4.2.(d).2 Poglavja 1 (Navodila ponudniku za izdelavo ponudbe) postavil naslednjo referenčno zahtevo (Državna revizijska komisija v nadaljevanju citira referenčno zahtevo, kot je bila dne 25. 9. 2020 spremenjena z Dodatkom št. 2 k dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila):

»Ponudnik mora izkazati, da je vzpostavil vsaj en (1) sistem za tehnični nadzor cestninjenja, ki temelji na samodejnem prepoznavanju registrskih tablic (ANPR), ki vključuje:

- vozila do nosilnosti 3,5 t največje dovoljene mase (NDM) v večsteznem prostem prometnem toku, pod pogojem, da se za prepoznavo vrste vozil ne uporablja dodatne tehnične opreme

in/ali

- vozila z nosilnostjo nad 3,5 (NDM) v večsteznem prometnem toku, pod pogojem, da se za prepoznavo vrste vozil ne uporablja dodatne tehnične opreme.

Sistem mora izpolnjevati vsaj naslednje pogoje:

- deluje v cestninskem omrežju s prostim prometnim tokom velikosti vsaj 300 km,
- vključuje stacionarno nadzorno opremo, prenosno nadzorno opremo in mobilno nadzorno opremo vozila,
- deluje za vozila s hitrostjo vsaj do 150 km/h za zajem slike vozila in vsaj do 150 km/h za prepoznavo registrske tablice vozila,
- je integriran z zalednim centralnim sistemom, v katerega prenaša podatke v realnem času,
- ima vsaj 5 stacionarnih ANPR naprav,
- ima vsaj 5 prenosnih ANPR naprav,
- ima vsaj 5 vozil, opremljenih z ANPR tehnologijo,
- nadzor deluje v sistemu, v katerem je registrirano vsaj 500.000 registrskih tablic,
- prepoznava različne kategorije vozil,
- prepoznava registrske tablice vsaj desetih (10) različnih držav,
- je skladen z zahtevami EU o varovanju osebnih podatkov (GDPR).

Začetek produkcijskega delovanja referenčnega sistema ne sme biti starejše kot osem (8) let od objave tega javnega naročila.

Naročnik bo kot ustrezno izpolnjevanje pogoja glede začetka produkcijskega delovanja priznal tudi vse večje posodobitve in/ali nadgradnje referenčnega sistema (npr.: zamenjava zastarelih tehnoloških rešitev), če vrednost posodobitev in/ali nadgradenj v obdobju osem (8) let od objave tega javnega naročila presega 25 % pogodbene vrednosti vzpostavitve po osnovni pogodbi referenčnega sistema. V tem primeru mora ponudnik v obrazcu navesti tudi obdobje, v katerem so bile izvedene take posodobitve in/ali nadgradnje.

Ponudnik je vzpostavil referenčni sistem in ga vzdrževal v operativnem delovanju najmanj 12 zaporednih mesecev v načinu 7x24x365. To vzdrževanje referenčnega sistema mora biti v obdobju, ki ni starejše od 24 mesecev od objave tega javnega naročila.

Skupna vrednost vseh pogodb z vsemi morebitnimi aneksi za vse storitve (vzpostavitev in delovanje), opravljene v okviru referenčnega sistema mora biti najmanj 1 (en) milijon EUR brez DDV.«

Vlagatelj zatrjuje, da bi bilo potrebno referenčni pogoj spremeniti na način, da bi bila mesta namestitve nadzornih naprav določena alternativno in ne kumulativno ali pa bi moral naročnik dopustiti (vsaj), da bi ponudniki lahko različna mesta namestitve nadzornih kamer izkazali z več različnimi referenčnimi posli - s poslom, ki se nanaša na vzpostavitev sistema s stacionarnimi nadzornimi napravami (SNO), s poslom s prenosnimi napravami (PNO) in z referenco, ki se nanaša na sistem z mobilnimi nadzornimi napravami (MNO). Vlagatelj tudi navaja, da so strokovnjaki, ki se ukvarjajo z razpisano dejavnostjo, ozko specializirani, zato bodo namestitev nadzornih naprav opravili drugi (za to specializirani) subjekti. Po vlagateljevem mnenju bi moral zato naročnik dopustiti, da bi ta del referenčne zahteve (torej samo namestitev naprav) ponudniki lahko izkazali tudi z referencami podizvajalcev.

Predmet obravnavanega javnega naročila je vzpostavitev in delovanje sistema elektronske vinjete (e-vinjeta) za vozila do 3.500 kg največje dovoljene mase (NDM). Izbrani ponudnik bo moral v obravnavanem primeru vzpostaviti sistem, ki bo preko številnih visoko zmogljivih kamer na centralo sporočal željene podatke o vozilih, ki uporabljajo avtocestno omrežje, v tem sistemu pa bo naročnik nato lahko preveril, ali je bila za posamezno vozilo vinjeta plačana.

Naročnik je tehnične zahteve za nadzorno opremo postavil v dokumentu E_VIN-04-Nadzor e-vinjet. Državna revizijska komisija v nadaljevanju povzema tiste naročnikove zahteve, iz katerih so razvidne ključne razlike med posameznimi vrstami nadzorne opreme.

Iz točke 3.1 dokumenta E_VIN-04-Nadzor e-vinjet (Stacionarna nadzorna oprema - SNO) med drugim izhaja, da nadzorna enota SNO zagotavlja sočasen nadzor nad vozečimi vozili na najmanj treh vzporednih prometnih pasovih. Stacionarna nadzorna oprema (SNO) je naprava modularne zasnove, ki je nameščena v varovalnem ohišju, varovalno ohišje pa mora biti prilagojeno za pritrditev na portal, nadvoz ali temelj na cestišču. Pritrditev na portal in nadvoz omogočata elementa za montažo, ki ju zagotovi izvajalec. Prvi element je sestavni del varovalnega ohišja, drugi pa je pritrjen na objekt. Elementa za montažo morata zagotoviti hitro namestitev nadzorne opreme - od prihoda na lokacijo do prvega posnetka vozila lahko preteče največ 30 minut. Element za montažo na objektu izvede izvajalec v soglasju z naročnikom. Temelje za dodatno zaščito SNO izvede naročnik, pri čemer mu izvajalec predloži natančne specifikacije za njihovo izvedbo. Dodatno zaščito, ki zagotavlja enostavno namestitev SNO brez dodatnih orodij in nastavitev, zagotovi izvajalec. Električni priključek in povezavo na optično omrežje za montažo SNO v dodatno zaščito, pritrjeno na temelje, zagotovi naročnik, izvajalec pa določi način izvedbe priključkov. Namestitev SNO opravi naročnik brez uporabe dodatnih orodij, izvajalec pa za opisano delo usposobi 10 uporabnikov in v zvezi s tem izdela dokumentacijo z navodili. Lokacije namestitve na nadzornih točkah se določijo v dogovoru z naročnikom. Naročnik je predvidel naslednje število lokacij za namestitev ohišij: na cestnih portalih do dvajset (20), na nadvozih do pet (5) in na temeljih z dodatno zaščito do petinsedemdeset (75).

Tehnične zahteve za prenosno nadzorno opremo so navedene v točki 3.2 dokumenta E_VIN-04-Nadzor e-vinjet (Prenosna nadzorna oprema - PNO). Nadzorna enota PNO mora zagotavljati izvedbo nadzora na obeh straneh voznega pasu tako, da se nadzor opravlja za prihajajoče ali odhajajoče vozilo mimo kamere ANPR po desni in levi strani. Za nadzor s PNO se zagotovi 20 enot. Enota PNO je premična kamera na nastavljivem stojalu (tripod ali sorodni sistem, ki ga zagotovi izvajalec), s katero se nadzira prihajajoča in odhajajoča vozila. Čas namestitve enote PNO (od prihoda na lokacijo do prvega posnetka vozila) ne sme presegati 15 minut. Izvajalec za to delo usposobi 10 uporabnikov in ob začetku uporabe opreme vse uporabnike - nadzornike (cca. 175). Enota PNO se uporablja na površinah priključkov, počivališč, nadzornih točk in drugih podobnih lokacijah cestninskih cest z ustreznim vsestranskim in prilagodljivim sistemom postavitve. Enota PNO mora poleg delovanja na lastni vir energije zagotavljati tudi delovanje s priklopom na električno omrežje. Najkrajše neprekinjeno trajanja obratovanja, ki ni povezano z omrežjem, je 12 ur, najdaljši čas polnjenja pa ne sme presegati 6 ur.

Tehnične zahteve za mobilno nadzorno opremo izhajajo iz točke 3.3 dokumenta E_VIN-04-Nadzor e-vinjet (Mobilna nadzorna oprema vozila - MNO). Enota MNO predstavlja kamere (največ štiri ANPR kamere), ki so nameščene v ali na vozilu in zajemajo posnetke vozil, ki vozijo na levem in desnem voznem pasu pred nadzornim vozilom in na levem in desnem voznem pasu za nadzornim vozilom. Zajem posnetkov nadziranih vozil se izvaja, ko nadzorno vozilo stoji ali vozi po cestninski cesti. Izvajalec za to delo usposobi 10 uporabnikov in ob začetku uporabe opreme vse uporabnike - nadzornike (cca. 175). Vgradnjo opreme v (naročnikova) vozila izvede izvajalec, in sicer v 25 kombiniranih vozil znamke Mercedes V250, 1 kombinirano vozilo Volkswagen Transporter T5, 4 osebna vozila Škoda Octavia karavan in 3 osebna vozila Renault Megane karavan. Enota MNO mora delovati s priklopom na sekundarno električno omrežje, ki ga zagotovi naročnik.

Naročnik torej v sklopu nadzorne opreme naroča cca. 100 enot SNO, 20 enot PNO in 33 enot MNO oziroma vzpostavlja sistem, ki vključuje vse elemente, ki so zahtevani tudi z referenco. Vlagatelj sicer pravilno opozarja, da bodo v enotni nadzorni sistem integrirane nadzorne naprave in da imajo naravo nadzorne opreme, ki jo je potrebno povezati v sistem (poleg centralnega nadzornega sistema, programske opreme in mrežne povezave) le nadzorne kamere in ne tudi njihovi nosilci (portali, stojala…). Po drugi strani pa naročnik tudi pravilno zatrjuje, da je kamera le eden izmed delov posameznega nadzornega sistema in da je za brezhibno delovanje posamezne vrste nadzorne opreme nujna tudi druga tehnična oprema, kot so npr. ustrezni elementi za montažo pri stacionarni nadzorni opremi, primerna stojala pri prenosni nadzorni opremi ter ustrezna instalacija v vozilih pri mobilni nadzorni opremi. Posamezni nadzorni sistemi so torej sestavljeni iz več tehnoloških komponent, ki skupaj zagotavljajo zahtevano funkcionalnost. Vsaka od navedenih treh nadzornih oprem ima svoje posebnosti ter deluje v drugačnih pogojih in načinu uporabe, čemur pa so prilagojene tudi zahteve iz razpisne dokumentacije. Pri SNO je oprema fiksno nameščena in se po namestitvi ne premika več, pri PNO se oprema seli iz lokacije na lokacijo, med opravljanjem nadzora pa mora biti čimbolj stabilna in delovati na različnih površinah (tlakovana, netlakovana, trda, mehka, enakomerna, neenakomerna, poševna, dvigajoča se, drseča tla …). Zato je pri PNO zelo pomemben čas namestitve - od prihoda na lokacijo do prvega posnetka vozila ne sme miniti več kot 15 minut. Za razliko od SNO in PNO, kjer oprema med delovanjem stoji na mestu, se pri MNO nadzor opravlja medtem, ko se oprema, ki je nameščena v ali na vozilu, premika. Pogoji za zajem, prepoznavo in zapis podatkov morajo biti v vseh treh različicah nadzorne opreme enaki, saj mora biti sistem odziven na morebitne spremembe oziroma prilagoditve. Sistem mora delovati brezhibno in ne glede na to, s kakšno vrsto nadzorne opreme so bili zajeti posamezni podatki. Naročnik v zvezi s tem prav tako upravičeno opozarja na odgovor št. 230, s katerim je pojasnil, da se podatki, zajeti pri nadzoru, neposredno prenašajo v nadzorni (centralni) sistem in se na samih napravah ne hranijo. Kadar pa ni neposredne omrežne povezave z nadzornim (centralnim) sistemom, se morajo podatki hraniti na napravah do uspešnega prenosa podatkov v nadzorni sistem. Z navedenim se ponudnik, ki je npr. vzpostavil sistem z le stacionarno nadzorno opremo (in ne tudi z ostalima vrstama nadzorne opreme) ni ukvarjal, je pa prav tako pomembno za pravilno delovanje sistema. Poleg tega naročnik tudi pravilno zatrjuje, da je integracija vseh podsistemov nujna tudi pri zagotavljanju zakonitosti v primeru, ko je ena kršitev zaznana z več različnimi vrstami nadzorne opreme (npr. v primeru, ko isto vozilo brez e-vinjete zazna kamera SNO na portalu in kamera MNO v vozilu). Kljub več zabeleženim dogodkom namreč takšna vožnja predstavlja le eno kršitev.

Referenčna zahteva po vzpostavitvi zgolj sistema s SNO, za kar se zavzema vlagatelj, tako naročniku ne bi zagotavljala, da je takšen ponudnik zadostno tehnično in strokovno usposobljen oziroma da ima ustrezne izkušnje za izvedbo razpisanega nadzornega sistema. Kot je prepričljivo navedel naročnik, je v obravnavanem primeru ključno, da ponudnik z referencami dokaže, da je sposoben integrirati vse tri vrste nadzorne opreme (SNO, PNO in MNO) v enem projektu na način, ki je omogočal zakonito in učinkovito izvajanje nadzora. Z večanjem števila posameznih istovrstnih nadzornih sistemov v referenci, za kar si prav tako prizadeva vlagatelj, bi naročnik brez utemeljenega razloga nedopustno omejil konkurenco. Ob vsem navedenem Državna revizijska komisija ne more slediti vlagatelju, da bi moral naročnik pri zahtevani referenci upoštevati samo količino podatkov, zbranih iz nadzornih naprav ali samo posamezne reference različnih nadzornih naprav. Za ugotavljanje zmožnosti integracije število kamer oziroma količina opreme po posameznih vrstah nadzorne opreme (SNO, PNO in MNO) za naročnika torej ni ključna, zato je zahteval po posamezni vrsti nadzorne opreme temu primerno tudi relativno nizko število posamezne vrste nadzorne opreme (po 5 enot SNO, PNO in MNO), čeprav dejansko naroča (kot že izhaja iz zgornje obrazložitve) bistveno večje količine. V obravnavanem primeru je ključna integracija vse opreme in delov opreme v delujoč sistem in prav to je specifična okoliščina v zvezi s katero je bila zahtevana referenca. Za naročnika je (kot navaja) bistveno, da mu ponudnik dokaže, da zna povezati različne nadzorne sisteme ter s tehnično in aplikativno opremo podpreti celovit poslovni proces. Ob navedenem oziroma iz razloga, ker tudi predmet obravnavanega javnega naročila (eden izmed njegovih bistvenih delov) vključuje vse tri nadzorne opreme, ki so zahtevane z referenco, Državna revizijska komisija pritrjuje naročniku, da so sporne referenčne zahteve sorazmerne in smiselno povezane z razpisano storitvijo.

Vlagatelj in naročnik sta si edina v tem, da bo v obravnavanem primeru namestitev stacionarne nadzorne opreme (SNO) in prenosne nadzorne opreme (PNO) izvedel naročnik sam. Ne glede na to pa je potrebno upoštevati, da bo moral izbrani ponudnik zagotoviti elemente za montažo SNO, predložiti natančne specifikacije za izvedbo temeljev (kamor bo pritrjenih večina enot stacionarne nadzorne opreme) ter zagotoviti, da čas namestitve enote SNO ne bo presegal 30 minut. Ravno tako bo moral tudi zagotoviti, da čas namestitve enote PNO od prihoda na lokacijo nadzora do prvega posnetka vozila ne bo daljši od 15 minut (izpolnjevanje navedenih zahtev bo naročnik, kot izhaja iz dokumenta E_VIN-04-Nadzor e-vinjet, preveril pred prevzemom opreme). Poleg tega bo moral izbrani ponudnik v zvezi z namestitvijo SNO in PNO usposobiti ekipo 10 uporabnikov - inštruktorjev (Train The Trainer), pri čemer bo moral za namestitev SNO izdelati tudi dokumentacijo z navodili, pri PNO pa bo moral od začetka uporabe opreme usposobiti še vse uporabnike - nadzornike (cca. 175 oseb). Enote PNO bo v vsa vozila namestil izbrani ponudnik, pri čemer bo moral tudi pri tej nadzorni opremi usposobiti ekipo 10 uporabnikov - inštruktorjev (Train The Trainer) in ob začetku uporabe opreme vse uporabnike - nadzornike (cca. 175 kadrov). Ob navedenem oziroma iz razloga, ker bo imel izbrani ponudnik v zvezi z namestitvijo nadzorne opreme ključne zadolžitve, Državna revizijska komisija tudi ni sledila vlagateljevemu očitku, da bi moral naročnik dopustiti, da bi ta del referenčne zahteve (torej nameščanje vseh treh vrst nadzorne opreme) ponudniki lahko izkazali z referencami podizvajalcev.

V zvezi z naročnikovim mnenjem, da bodo lahko vse zgoraj navedene vlagateljeve pomisleke ovrgle tudi tri prejete ponudbe, Državna revizijska komisija ugotavlja, da navedeno sicer še ne pomeni, da so ponudbe tudi dopustne (v smislu 29. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-3), kaže pa na to, da so se ponudniki, kljub domnevno prestrogim referenčnim zahtevam naročnika, vendarle pripravljeni odzvati na njegovo povpraševanje.

Državna revizijska komisija ob vsem ugotovljenem zaključuje, da vlagatelj v zahtevku za revizijo ni uspel izkazati, da je naročnik z referenčnimi zahtevami kršil določila ZJN-3, zato je zahtevek za revizijo, na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, kot neutemeljenega zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je zahteval povrnitev stroškov, nastalih v predrevizijskem in revizijskem postopku. Ker je zahtevek za revizijo neutemeljen, je Državna revizijska komisija, glede na določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN, zavrnila vlagateljevo zahtevo za povračilo stroškov, nastalih v postopku.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

V Ljubljani, dne 28. 12. 2020





Predsednica senata:
Tadeja Pušnar, univ. dipl. prav.
članica Državne revizijske komisije





Vročiti:
- Dars d.d., Ulica XIV. divizije 4, Celje,
- Odvetniška družba Potočnik in Prebil o.p., d.o.o., Ajdovščina 4, Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, Ljubljana.

Vložiti:

- v spis zadeve, tu.

Natisni stran