018-190/2020 Univerzitetni klinični center Ljubljana,

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 55. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu dr. Mateje Škabar kot predsednice senata ter Nine Velkavrh in Andraža Žvana kot članov senata v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »IZVAJANJE PRANJA PERILA V UKCL« in na podlagi pritožbe, ki jo je vložil pritožnik Negovanje tekstilij Šinkovec, d.o.o., Kidričeva cesta 55, Škofja Loka (v nadaljevanju: pritožnik) zoper ravnanje naročnika Univerzitetni klinični center Ljubljana, Zaloška cesta 2, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), 4. 12. 2020

odločila:

1. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

2. Zahteva pritožnika za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev:

Pritožnik je v postopku oddaje javnega naročila po odprtem postopku (objava 20. 4. 2020 na portalu javnih naročil, pod št. objave JN002471/2020-B01, ter 21. 4. 2020 v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, pod št. objave JN002471/2020-B01) dne 29. 9. 2020 vložil zahtevek za revizijo, s katerim je predlagal razveljavitev odločitve o oddaji javnega naročila, ki je bila dne 17. 9. 2020 objavljena na portalu javnih naročil, pod št. objave JN002471/2020-ODL01.

Naročnik je s sklepom z dne 28. 10. 2020 zahtevek za revizijo zavrgel. Pojasnjuje, da je ob predhodnem preizkusu zahtevka za revizijo v skladu s 26. členom ZPVPJN ugotovil, da zahtevek za revizijo ne vsebuje potrdila o plačani taksi kot ene od obveznih sestavin, zato je vlagatelja pozval, naj v treh delovnih dneh od prejema poziva dopolni zahtevek za revizijo s potrdilom, iz katerega bi bilo razvidno, da je bila taksa plačana najpozneje na dan vložitve zahtevka za revizijo – vlagatelja je pri tem tudi opozoril na posledice nepravočasne ali neustrezne dopolnitve. Ne glede na to v postavljenem roku ni prejel ustrezne zahtevane dopolnitve. Posledično je zahtevek za revizijo zavrgel, ker ne vsebuje vseh elementov, določenih v prvem odstavku 15. člena ZPVPJN. Odločitev o zavrženju zahtevka za revizijo je bila pritožniku vročena dne 13. 11. 2020.

Pritožnik je dne 17. 11. 2020 pravočasno vložil pritožbo (sicer datirano na 13. 11. 2020) in predlagal razveljavitev sklepa z dne 28. 10. 2020 ter povrnitev stroška plačane takse v višini 1.000,00 EUR. Ugotavlja, da je naročnik zavrgel zahtevek za revizijo zaradi nepredložitve potrdila o plačani taksi, pri čemer pa še vedno ni jasno, kaj je ustrezna taksa. Pritožnik zatrjuje, da pravni pouk v izpodbijani odločitvi o oddaji javnega naročila ni bil jasen, saj sta bila navedena dva zneska in pritožnik ne ve, katerega je treba plačati, saj gre za en postopek. Meni, da nepopoln pravni pouk ne sme imeti škodljivih posledic. Če bi bila višina takse jasno določena že v razpisni dokumentaciji, bi lahko uveljavljal učinkovito pravno varstvo, zdaj pa mora vlagati pritožbe in bo ostal brez pravnega varstva zato, ker pravni pouk ni bil napisan jasno. Pritožnik meni, da to ni pošteno. Iz zahtevka za revizijo naj bi bilo jasno razvidno, da ponudba izbranega ponudnika ni pravilna, sedaj pa se išče procesne razloge za to, da se zahtevka za revizijo ne bi obravnavalo. Pritožnik še dodaja, da ker še vedno ne ve, kateri znesek takse je pravi, je sedaj (dne 17. 11. 2020, kot to izhaja iz priloženega potrdila o plačilu) iz previdnosti plačal takso v višini 1.000,00 EUR in jo bo doplačal, če bo Državna revizijska komisija ocenila, da znaša 25.000,00 EUR.

Naročnik je dne 23. 11. 2020 Državni revizijski komisiji odstopil pritožbo in dokumentacijo postopka oddaje javnega naročila ter pravnega varstva. Istega dne je na Državno revizijsko komisijo naslovil tudi vlogo »Odgovor na pritožbo«, v kateri poudarja, da je bila višina takse jasno določena, izkazovalo pa naj bi se tudi, da gre vlagateljev interes v smer zavlačevanja postopka (vsa pisanja naročnika se vročajo na zadnji dopustni rok), s čimer si vlagatelj omogoča neopravičeno podaljšanje izvajanja predmetnih storitev pri naročniku in pridobitev neupravičene premoženjske koristi.

Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb pritožnika in naročnika je Državna revizijska komisija pritožbo zavrnila, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Med pritožnikom in naročnikom je spor glede vprašanja, ali je naročnik kršil določbe ZPVPJN, ko je pritožnikov zahtevek za revizijo zavrgel, in sicer na podlagi ugotovitve, da pritožnik zahtevka tudi po pozivu ni dopolnil s potrdilom o plačilu ustrezne takse.

Skladno z drugo alinejo prvega odstavka 26. člena ZPVPJN naročnik po prejemu zahtevka za revizijo preveri (med drugim), ali ta vsebuje vse obvezne sestavine iz 15. člena ZPVPJN. Skladno s četrtim odstavkom istega člena naročnik v primeru, če ugotovi, da zahtevek za revizijo ne vsebuje vseh obveznih sestavin iz prvega odstavka 15. člena ZPVPJN in manjkajoče sestavine niso razvidne iz vsebine dokumentacije o postopku oddaje javnega naročila, nemudoma, najpozneje pa v treh delovnih dneh od prejema zahtevka za revizijo, vlagatelja pozove, da ga v treh delovnih dneh od prejema poziva dopolni. V pozivu mora naročnik jasno navesti, v katerem delu naj se zahtevek dopolni, in vlagatelja opozoriti na pravne posledice nepravočasne ali neustrezne dopolnitve. Če vlagatelj v roku zahtevka za revizijo ne dopolni ali ga ne dopolni ustrezno, naročnik zahtevek za revizijo v treh delovnih dneh od poteka roka za dopolnitev s sklepom zavrže. Če vlagatelj zahtevek za revizijo pravočasno in ustrezno dopolni, ga naročnik sprejme v obravnavo. V primeru dopolnitve obvezne sestavine iz 8. točke prvega odstavka 15. člena tega zakona se šteje, da je dopolnitev pravočasna in ustrezna, če vlagatelj v treh delovnih dneh od prejema poziva naročniku dostavi potrdilo o plačilu takse iz prvega, drugega, tretjega ali četrtega odstavka 71. člena tega zakona, iz katerega je razvidno, da je bila taksa v ustrezni višini plačana najpozneje na dan vložitve zahtevka za revizijo. Vlagatelj lahko zoper sklep o zavrženju zahtevka za revizijo vloži pritožbo (peti odstavek 26. člena ZPVPJN). Sklep naročnika o zavrženju zahtevka za revizijo postane pravnomočen z dnem, ko zoper njega ni več mogoče vložiti pritožbe ali voditi postopka po vloženi pritožbi (šesti odstavek 26. člena ZPVPJN).

Ker zahtevku za revizijo nesporno ni bilo priloženo potrdilo o plačilu takse kot obvezne sestavine zahtevka za revizijo (8. točka prvega odstavka 15. člena ZPVPJN), je naročnik na pritožnika skladno s četrtim odstavkom 26. člena ZPVPJN naslovil dopis oz. poziv (št. 845080105-019-20/9 z dne 2. 10. 2020), naj v treh delovnih dneh od prejema poziva dopolni zahtevek za revizijo s potrdilom, iz katerega bo razvidno, da je bila taksa plačana najpozneje na dan vložitve zahtevka za revizijo – pritožnika je pri tem tudi opozoril na posledice nepravočasne ali neustrezne dopolnitve (»V kolikor vlagatelj v roku ne bo dostavil zahtevanega dokumenta oziroma bo le-ta neustrezen, bo naročnik zahtevek za revizijo v treh delovnih dneh od poteka roka za dopolnitev le-tega s sklepom zavrgel.«). Naročnik je poziv odposlal priporočeno po pošti dne 5. 10. 2020, pritožniku pa je bil vročen dne 21. 10. 2020 (razvidno iz poštne povratnice).

Kot je razvidno iz odstopljene dokumentacije pritožnik v zahtevanem roku naročniku ni predložil (nikakršnega) potrdila o plačilu takse, je pa naročniku poslal vlogo z dne 26. 10. 2020, v kateri navaja, da ne razume, zakaj takse ne bi bilo več mogoče plačati naknadno, ob upoštevanju tega, da naj ne bi bilo jasno, kolikšna je višina takse, saj pravni pouk izpodbijane odločitve o oddaji naročila navaja dve vrednosti.

V posameznem primeru določi višino takse (za predrevizijski in revizijski postopek) naročnik (četrti odstavek 71. člena ZPVPJN), ta pa je v izpodbijani odločitvi o oddaji naročila zapisal:
»Višina takse znaša skladno z 2. odstavkom 71. člena ZPVPJN z vključeno novelo ZPVPJN-C je 25.000 EUR.
Ne glede na drugi odstavek 71. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja znaša taksa v primeru, ko se zahtevek za revizijo ne nanaša na odločitev o oddaji naročila, 1.000 eurov«.

Državna revizijska komisija ne more pritrditi pritožniku v tem, da je citiran pravni pouk nejasen; naročnik je namreč nedvoumno določil takso v višini 25.000,00 EUR, hkrati pa je povzel še zakonsko določilo o višini takse za primer, če se zahtevek za revizijo ne bi nanašal na odločitev o oddaji naročila. Ker se v obravnavanem primeru zahtevek za revizijo nanaša na odločitev o oddaji naročila (kar izhaja tudi iz same vsebine zahtevka »zoper ODLOČITEV O ODDAJI JAVNEGA NAROČILA Št. 845080105-019-20/8 z dne 17.09.2020«, s katerim pritožnik predlaga, da se »1. V celoti razveljavi ODLOČITEV O ODDAJI JAVNEGA NAROČILA […]«) zato ni mogoče slediti pritožnik v tem, da ni bilo mogoče ugotoviti višine takse, ki jo je bilo potrebno plačati. Ne glede na vprašanje (ne)jasnosti pravnega pouka izpodbijane odločitve o oddaji javnega naročila pa Državna revizijska komisija še pristavlja, da pritožnik takse do dneva vložitve zahtevka za revizijo sploh ni plačal (torej ne v višini 1.000,00 EUR ne v višini 25.000,00 EUR), kar med strankama niti ni sporno. O nespornem dejstvu, da taksa do vključno dne 29. 9. 2020 (tj. dan, ko je bil vložen zahtevek za revizijo) ni bila plačana, se je prepričala tudi Državna revizijska komisija z vpogledom v evidenco plačanih, preplačanih, premalo plačanih in vrnjenih taks (primerjaj prvo poved 73. člena ZPVPJN) pri Upravi Republike Slovenije za javna plačila (spletna aplikacija UJPnet).

Upoštevaje vse navedeno Državna revizijska komisija zaključuje, da pritožnik tudi po prejemu poziva z dne 2. 10. 2020 v roku, določenem v njem, ni ravnal v skladu z njim in naročniku ni predložil potrdila o plačilu takse iz prvega, drugega ali tretjega odstavka 71. člena ZPVPJN kot obvezne sestavine zahtevka za revizijo (gl. prvi odstavek 15. člena ZPVPJN). V posledici je Državna revizijska komisija pritožnikovo pritožbo na podlagi prvega odstavka 55. člena ZPVPJN kot neutemeljeno s sklepom zavrnila. Odločitev Državne revizijske komisije o pritožbi je pravnomočna (druga poved 50. člena ZPVPJN).

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Pritožnik je v pritožbi zahteval povrnitev stroškov, ki so mu nastali v postopku. Ker mora naročnik potrebne stroške, nastale v pritožbenem postopku, pritožniku povrniti (le) v primeru, če je pritožba utemeljena (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN), Državna revizijska komisija pa je pritožbo zavrnila, je na podlagi osmega odstavka 70. člena ZPVPJN (v povezavi s tretjim odstavkom 70. člena ZPVPJN) zavrnila tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, 4. 12. 2020

Predsednica senata:
dr. Mateja Škabar,
članica Državne revizijske komisije




Vročiti:
- NEGOVANJE TEKSTILIJ ŠINKOVEC, d.o.o., Kidričeva cesta 55, 4220 Škofja Loka,
- UNIVERZITETNI KLINIČNI CENTER LJUBLJANA, Zaloška cesta 2, 1000 Ljubljana,
- Salesianer Miettex Periteks d.o.o., Blatnica 2, 1236 Trzin,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
- v spis zadeve, tu.

Natisni stran