018-122/2020 Republika Slovenija, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, Urad Republike Slovenije za meroslovje

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in spremembe; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Nine Velkavrh kot predsednice senata ter Andraža Žvana in Marka Medveda kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Nakup, dobava in namestitev komparatorske tehnice z zmogljivostjo 1 kg«, na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja LOTRIČ Meroslovje d.o.o., Selca 163, Selca, ki ga zastopa odvetnik mag. Tomaž Pisk, Mestni trg 38, Škofja Loka (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, Urad Republike Slovenije za meroslovje, Tkalska ulica 15, Celje (v nadaljevanju: naročnik), dne 15. 9. 2020

odločila:

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva se zavrne.

3. Zahteva izbranega ponudnika za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je obvestilo o predmetnem naročilu, ki ga oddaja po odprtem postopku, dne 9. 3. 2020 objavil na portalu javnih naročil, pod številko objave JN001530/2020-B01, dne 10. 3. 2020 pa tudi v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, pod številko objave 2020/S 049-115656. Dne 22. 6. 2020 je naročnik na portalu javnih naročil objavil dokument »Odločitev o oddaji javnega naročila« št. 430-4/2020-13 z dne 11. 6. 2020, iz katerega izhaja, da je javno naročilo oddal ponudniku Mettler Toledo d.o.o., Pot heroja Trtnika 26, Ljubljana – Dobrunje (v nadaljevanju: izbrani ponudnik), ponudbo vlagatelja pa je kot nedopustno zavrnil. V obrazložitvi odločitve je naročnik med drugim navedel, da je vlagatelj s pojasnili spremenil oziroma dopolnil tisti del ponudbe, ki se veže na tehnične specifikacije predmeta javnega naročila, v nadaljevanju pa je zapisal še, da zgolj z uporabo notranjih protiuteži iz ponudbe vlagatelja ni mogoče zagotoviti zahtevanega zveznega tehtalnega območja, zato je njegova ponudba nedopustna.

Zoper odločitev naročnika o oddaji javnega naročila je vlagatelj pravočasno, z vlogo z dne 2. 7. 2020, vložil zahtevek za revizijo. V zahtevku za revizijo navaja, da je naročnikova ugotovitev glede zahtevanega zveznega tehtalnega območja, ki ga z vgradnimi protiutežmi pri ponujeni tehtnici naj ne bi bilo mogoče zagotoviti, napačna. Vlagatelj je, kot zatrjuje, naročniku na podlagi poziva že pojasnil, da se zahtevano zvezno tehtalno območje pri tehtnici, ki jo ponuja, doseže z uporabo zunanjih protiuteži. Dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila zunanjih protiuteži sicer ni nikjer omenjala, zato jih ne omenja niti ponudba vlagatelja; naročnik je namreč zahteval le, da mora komparator vsebovati vgrajene protiuteži, to zahtevo pa predmet njegove ponudbe izpolnjuje. Po drugi strani pa dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila zunanjih protiuteži tudi ni nikjer prepovedovala, niti ni izrecno zahtevala zgolj notranjih protiuteži. Ker pa zahtevane značilnosti predmeta javnega naročila oziroma pričakovanja naročnika izhajajo iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, je vlagatelj sklepal, da mu zunanjih protiuteži v ponudbi ni treba navajati. Z odgovorom na poziv naročnika vlagatelj tako svoje ponudbe ni v ničemer dopolnil ali spremenil; dejstvo, da ponuja tudi zunanje protiuteži, namreč izhaja že iz prvotne ponudbe, saj sicer ne bi bilo mogoče doseči območja tehtanja od 0 g do 1010 g. V nasprotnem primeru, če vlagatelj že od začetka ne bi ponujal zunanjih protiuteži, tudi ne bi mogel ponuditi območja tehtanja od 0 g do 1010 g, kar je bila izrecna zahteva dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. Glede navedbe naročnika, da viseč sprejemnik bremen ni razviden iz slik, predloženih v ponudbi, vlagatelj navaja, da je naročniku na podlagi poziva že posredoval pojasnilo z dodatnimi priloženimi skicami predmeta ponudbe, iz katerih je viseč sprejemnik bremen jasno razviden, naročnik pa je zgolj na podlagi teh skic napačno ugotovil, da na mestu za zunanje protiuteži ni dovolj prostora za uporabo vseh protiuteži, ki bi jih bilo potrebno uporabiti za doseganje zveznega tehtalnega območja. Prav tako je naročnik na podlagi pregleda slik napačno zaključil, da ima mehanizem za vgrajene protiuteži 4 pozicije, za pravilno merjenje pa naj bi jih potreboval vsaj 6; mehanizem vgrajenih protiuteži namreč ni razviden iz nobene od predloženih slik. Po zatrjevanju vlagatelja je napačna tudi ugotovitev naročnika o tem, da v njegovi ponudbi niso navedene dimenzije cilindričnih uteži, kakor tudi o tem, da se v njegovem pojasnilu nahaja slika, ki prikazuje drugačen komparator, kot je prikazan v ponudbi. V nadaljevanju vlagatelj izpostavlja domnevne pomanjkljivosti ponudbe izbranega ponudnika, ki je po njegovi oceni nedopustna. Tako zatrjuje, da masni komparator, ki ga ponuja izbrani ponudnik, ne zagotavlja kalibracijskega območja v zahtevanem obsegu, zmogljivost kalibracije glede na OIML R111 v ponudbi naj ne bi bila navedena, sprejemnik bremen naj bi bil vgrajen, ne pa tudi viseč. Poleg tega je naročnik izbranega ponudnika v zvezi s pomanjkljivo izpolnjenim ESPD obrazcem in manjkajočim pooblastilom za pridobitev podatkov iz kazenske evidence pozval na dopolnitev ponudbe, kar po mnenju vlagatelja predstavlja nedopustno razlikovanje med ponudniki. Glede na navedeno vlagatelj predlaga, da Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodi in razveljavi odločitev o oddaji javnega naročila, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka pravnega varstva.

Izbrani ponudnik se je z vlogo z dne 14. 7. 2020 izjasnil o navedbah vlagatelja iz zahtevka za revizijo. Zatrjuje, da je na podlagi poziva naročnika, ki je bil po njegovi oceni skladen z zakonom, pravočasno dopolnil ponudbo v delu manjkajočih podatkov na obrazcu ESPD in v delu manjkajočega pooblastila za pridobitev podatkov iz kazenske evidence, kar pa je v skladu s prakso Državne revizijske komisije dopustno. V nadaljevanju navaja razloge, ki po njegovi oceni utemeljujejo, da je predložena ponudba skladna z zahtevami naročnika, ter pritrjuje naročnikovim razlogom za oceno o nedopustnosti vlagateljeve ponudbe. Na podlagi navedenega izbrani ponudnik predlaga zavrnitev zahtevka za revizijo, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka pravnega varstva.

Naročnik je s sklepom št. 430-4/2020/21 z dne 15. 7. 2020 zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljenega ter ugotovil, da stroški postopka v konkretnem primeru niso nastali. Naročnik v sklepu uvodoma pojasnjuje potek postopka v delu pregleda in ocenjevanja prejetih ponudb ter predstavi vsebino predloženih dopolnitev oziroma pojasnil ponudb. Ob upoštevanju navedenega naročnik, kot navaja, vztraja pri svojih ugotovitvah iz odločitve o oddaji naročila, tj. da z navedenimi vgrajenimi oziroma notranjimi protiutežmi (brez zunanjih) pri tehtnici vlagatelja ni mogoče doseči zahtevanega zveznega tehtalnega območja. Po mnenju naročnika vlagatelj z zatrjevanjem, da dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila zunanjih protiuteži ni zahtevala niti jih ni prepovedovala, namenoma ozko interpretira izraz »vgrajene protiuteži«. Naročnik je namreč, kot zatrjuje, v tehničnih specifikacijah zahteval, da so protiuteži vgrajene, in ne, da so vgrajene in/ali zunanje. V nadaljevanju navaja, da ponudba vlagatelja poleg izjav vsebuje tudi slike, pri čemer pa slike ne potrjujejo izjav. Zato je vlagatelja pozval na pojasnilo v zvezi z zahtevo glede zveznega tehtalnega območja in visečega sprejemnika bremena, obenem pa tudi na pojasnilo glede dimenzij cilindričnih uteži. Vendar vlagatelj ponudbe ni pojasnil, pač pa je spremenil oziroma dopolnil tisti del ponudbe, ki se veže na tehnične specifikacije predmeta javnega naročila. Naročnik nasprotuje tudi očitkom, da njegovo ravnanje (poziv izbranemu ponudniku na dopolnitev ponudbe) predstavlja nedopustno razlikovanje med ponudniki. Vlagatelj namreč po njegovem mnenju ni bil v enakem ali podobnem položaju kot izbrani ponudnik, saj je bil slednji pozvan, naj posreduje pravilno izpolnjen ESPD obrazec ter manjkajoče pooblastilo za zakonitega zastopnika. Poziv na dopolnitev ponudbe se je torej nanašal na podatke, ki jih je mogoče objektivno preveriti. V nadaljevanju naročnik predstavi še razloge, ki po njegovem mnenju potrjujejo oceno o dopustnosti ponudbe izbranega ponudnika, ter zaključi, da glede na navedeno zahtevku za revizijo ni mogoče ugoditi.

Naročnik je dne 28. 7. 2020 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo iz postopka oddaje javnega naročila in iz predrevizijskega postopka.

Vlagatelj se je s pripravljano vlogo z dne 4. 8. 2020 opredelil do naročnikovih navedb iz sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo. V navedeni vlogi vztraja pri pravovarstvenem predlogu in pri vseh očitkih iz zahtevka za revizijo ter se dodatno opredeljuje do posameznih naročnikovih navedb.

Dne 25. 8. 2020 je Državna revizijska komisija prejela manjkajočo dokumentacijo iz predrevizijskega postopka, ki ji jo je posredoval naročnik.

Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja, izbranega ponudnika in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Med strankama je spor o tem, ali je naročnik ravnal v skladu z določili Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3) in dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila, ko je ponudbo vlagatelja ocenil kot nedopustno, ponudbo izbranega ponudnika pa kot dopustno. Vlagatelj namreč zatrjuje, da naročnikovi oceni nista pravilni, saj naj bi bila njegova ponudba v celoti skladna z zahtevami iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, medtem ko naj bi bila ponudba izbranega ponudnika obremenjena s pomanjkljivostmi v delu, ki se veže na tehnične specifikacije predmeta javnega naročila.

Naročnikovo ravnanje je treba presojati z vidika 29. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-3, v skladu s katero je dopustna tista ponudba, ki jo predloži ponudnik, za katerega ne obstajajo razlogi za izključitev in ki izpolnjuje pogoje za sodelovanje, njegova ponudba ustreza potrebam ter zahtevam naročnika, določenim v tehničnih specifikacijah in v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, je prispela pravočasno, pri njej ni dokazano nedovoljeno dogovarjanje ali korupcija, naročnik je ni ocenil za neobičajno nizko in cena ne presega njegovih zagotovljenih sredstev. Naročnik odda javno naročilo na podlagi meril po tem, ko skladno s prvim odstavkom 89. člena ZJN-3 preveri izpolnjevanje naslednjih pogojev: a) ponudba je skladna z zahtevami in pogoji, določenimi v obvestilu o javnem naročilu ter v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, po potrebi ob upoštevanju variant iz 72. člena ZJN-3, in b) ponudbo je oddal ponudnik, pri katerem ne obstajajo razlogi za izključitev iz 75. člena ZJN-3, ki izpolnjuje pogoje za sodelovanje ter pravila in merila iz 82. ter 83. člena ZJN-3, če so ta bila določena.

Iz navedenih določil ZJN-3 je med drugim razvidno, da je lahko kot dopustna ocenjena (le) ponudba, ki ustreza potrebam ter zahtevam naročnika iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, med njimi tudi tistim, ki se nanašajo na predmet naročila in jih naročnik določi s tehničnimi specifikacijami. Tehnične specifikacije v skladu s prvim odstavkom 68. člena ZJN-3 predstavljajo zahtevane značilnosti gradnje, storitve ali blaga, naročnik pa jih mora navesti v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. Gre torej za zahtevane značilnosti predmeta javnega naročila (npr. stopnjo kakovosti, uporabljene materiale, dimenzije, tehnične parametre, proizvodne postopke, okoljske lastnosti, stopnjo varnosti), ki naj bi izražale pričakovanja naročnika glede namena, ki ga želi doseči z izvedbo javnega naročila. Medtem ko je pod pogoji, določenimi v petem odstavku 89. člena ZJN-3, ponudbo načeloma dopustno dopolnjevati, popravljati in pojasnjevati tudi po poteku roka za oddajo ponudb, je na podlagi šestega odstavka 89. člena ZJN-3 dopolnjevanje in popravljanje ponudbe (z izjemo popravka ali dopolnitve očitne napake) med drugim prepovedano v delu, ki se veže na tehnične specifikacije predmeta javnega naročila.

Tehnične specifikacije predmeta javnega naročila, tj. dobave in namestitve komparatorske tehtnice z zmogljivostjo 1 kg, je naročnik v obravnavanem primeru določil v dokumentu »Priloga 1 – Tehnična specifikacija in količine, komparatorska tehtnica z zmogljivostjo 1 kg« kot delu dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, pri čemer so bile zahtevane lastnosti tehtnice razvidne iz preglednice. Kot izhaja iz preglednice, je naročnik v stolpcu »Lastnost« med drugim navedel »zvezno tehtalno območje 0 g – 1010 g«, pri lastnosti »protiuteži« pa je v stolpcu »Zahtevano/Required« zapisal »vgrajene/inbuilt«.

Med strankama ni sporno, razvidno pa je tudi iz spisovne dokumentacije, da je naročnik na vlagatelja dne 4. 5. 2020 naslovil dopis št. 430-4/2020-6, s katerim ga je seznanil s posameznimi ugotovitvami glede njegove ponudbe. V skladu z ugotovitvami naročnika naj bi iz vlagateljeve ponudbe izhajalo, da »/…/ je zagotovljeno zvezno tehtalno območje 0 g – 1010 g, sočasno pa iz navedenih protiuteži 500 g, 300 g, 100 g, 50 g in 30 g ni razvidno, da je mogoče zagotoviti zvezno tehtalno območje med 0 g in 1010 g«. Glede na navedeno je naročnik vlagatelja pozval, naj z dokazilom pojasni, kako je z nastavitvami navedenih protiuteži mogoče doseči zahtevano zvezno tehtalno območje. Iz dopisa izhaja še, da je naročnik vlagatelja pozval na pojasnilo ponudbe tudi v delu, ki se nanaša na zahtevi v zvezi z visečim sprejemnikom bremen in dimenzijami cilindričnih uteži, kot sta bili določeni v tehničnih specifikacijah predmeta javnega naročila.

Med strankama tudi ni sporno, poleg tega pa je potrjeno z vpogledom v spisovno dokumentacijo, da je vlagatelj naročniku v odgovor posredoval dopis z naslovom »Pojasnilo k ponudbi za nakup, dobavo in vgradnjo 1 kg primerjalne tehtnice 430-4/2020« z dne 11. 5. 2020, v katerem je navedel, da je zvezno tehtalno območje mogoče doseči ob uporabi dodatnih zunanjih protiuteži, v preglednici pa je predstavil tako notranje kot zunanje protiuteži, katerih različne kombinacije pokrivajo območje od 0 g do 1010 g. V nadaljevanju dopisa je vlagatelj odgovoril tudi na preostala vprašanja naročnika.

Stranki sta si dalje enotni, nenazadnje pa izhaja iz spisovne dokumentacije, da je naročnik k odpravi pomanjkljivosti ponudbe pozval tudi izbranega ponudnika (gl. elektronsko sporočilo z dne 21. 5. 2020), vendar – za razliko od vlagatelja – ne v delu, povezanem s tehničnimi specifikacijami, temveč v delu manjkajočih podatkov na obrazcu ESPD in manjkajočega pooblastila za zakonitega zastopnika. Ker je bila torej vsebina, ki je bila predmet odpravljanja pomanjkljivosti ponudbe na eni strani vlagatelja in na drugi izbranega ponudnika, različna, od vsebine pa je bilo odvisno tudi ravnanje naročnika pri odpravi pomanjkljivosti, vlagateljevim navedbam o nedopustnem razlikovanju med obema ponudnikoma zato v tej zvezi ni mogoče pritrditi.

Kot izhaja iz spisovne dokumentacije, je naročnik po prejemu vlagateljevega odgovora (dopis z dne 11. 5. 2020) sprejel odločitev o oddaji javnega naročila izbranemu ponudniku, ponudbo vlagatelja pa je zavrnil kot nedopustno. V obrazložitvi odločitve je naročnik (med drugim) zapisal, da vlagateljev odgovor spreminja oziroma dopolnjuje tisti del ponudbe, ki se veže na tehnične specifikacije predmeta javnega naročila, saj vlagatelj v ponudbi ni nikjer navedel, da ponudba vsebuje zunanje protiuteži. Po mnenju naročnika vlagateljevega odgovora zato ni dopustno upoštevati, posledično pa ni mogoče ugotoviti, kakšno komparatorsko tehtnico ponuja oziroma ali ta ustreza vsem zahtevam naročnika. V nadaljevanju obrazložitve je naročnik zapisal še, da zgolj z uporabo notranjih protiuteži iz ponudbe vlagatelja ni mogoče zagotoviti zahtevanega zveznega tehtalnega območja, zato je njegova ponudba nedopustna.

Zoper navedeno odločitev je vlagatelj vložil zahtevek za revizijo, v katerem (med drugim) zatrjuje, da ponudbe ni spremenil, saj je njen predmet vseskozi enak – tj. komparatorska tehtnica, pri kateri je zvezno tehtalno območje od 0 g do 1010 g zagotovljeno z uporabo tako notranjih oziroma vgradnih kot zunanjih protiuteži. Res zunanjih protiuteži v ponudbi ni navedel, vendar jih v skladu z dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila niti ni bil dolžan navesti; slednja je namreč omenjala le vgradne protiuteži, zato je zgolj te v ponudbi omenil tudi sam. Kljub temu je bilo po zatrjevanju vlagatelja že ob oddaji ponudbe jasno, da je zahtevano zvezno tehtalno območje pri ponujeni tehtnici mogoče doseči le (s sočasno) uporabo vgradnih in zunanjih protiuteži, kar pa po njegovem mnenju ni bilo prepovedano. Naročnik navedenemu nasprotuje in vztraja, da je vlagatelj po poteku roka za oddajo ponudb spremenil ponudbo, poleg tega pa zatrjuje, da je v tehničnih specifikacijah zahteval vgradne protiuteži, ne pa vgradnih in/ali zunanjih, zato je njegova ocena o nedopustnosti ponudbe vlagatelja pravilna.

Da bi bilo mogoče ugotoviti, ali je bilo naročnikovo ravnanje v zvezi s ponudbo vlagatelja v delu, ki se nanaša na zvezno tehtalno območje ter vgradne protiuteži, zakonito in je bila posledično tudi naročnikova ocena o nedopustnosti vlagateljeve ponudbe pravilna, je treba najprej razrešiti med strankama nastali spor o tem, ali je naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila zahteval zgolj vgradne protiuteži ali pa je (poleg teh) dopustil tudi zunanje protiuteži. Drugače povedano: med strankama ni sporno, da je morala ponujena komparatorska tehtnica dosego zveznega tehtalnega območja od 0 g do 1010 g omogočati z uporabo protiuteži; je pa sporno, ali so morale biti te vgradne ali pa so lahko bile (tudi) zunanje.

Kot je bilo že ugotovljeno, je naročnik v tehničnih specifikacijah, ki jih je določil v zvezi s komparatorsko tehtnico, pri navedbi »protiuteži« v stolpcu »Zahtevano/Reqiured« zapisal »vgradne/inbuilt«. Ob upoštevanju takšnega zapisa v okviru opredelitve tehničnih specifikacij pa ne more biti dvoma, da je naročnik, kot navaja tudi sam, zahteval zgolj vgradne protiuteži, kar na drugi strani pomeni, da ni (hkrati) dopustil (tudi) zunanjih protiuteži. Naročnik namreč ni zapisal, da zahteva vgradne in/ali zunanje protiuteži, s čimer bi dopustil (tudi) uporabo zunanjih protiuteži; naročnik je tako pri navedbi »protiuteži« zapisal le »vgradne/inbuilt«, kar pa nedvomno ne vključuje (tudi) zunanjih protiuteži. Da je torej ponujena komparatorska tehtnica morala zahtevano zvezno tehtalno območje zagotavljati zgolj z vgradnimi, ne pa (tudi) z zunanjimi protiutežmi, potrjuje že vlagatelj sam, ko navaja, da je naročnik zahteval le, da komparator vsebuje vgrajene protiuteži, in še, da v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila ni nobene zahteve glede zunanjih protiuteži oziroma da dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila zunanjih protiuteži nikjer ne omenja.

Zaključka, da je morala ponujena komparatorska tehtnica zahtevano zvezno tehtalno območje zagotavljati izključno z vgradnimi protiutežmi, ne more spremeniti niti vlagateljeva navedba o tem, da dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila zunanjih protiuteži ni nikjer prepovedovala. S temi navedbami vlagatelj namreč po vsebini smiselno zatrjuje, da so vse značilnosti predmeta javnega naročila, ki v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila niso izrecno prepovedane, dovoljene. Sprejeti vlagateljevo razlago bi v skrajnem primeru npr. pomenilo, da lahko ponudniki, čeprav je naročnik zahteval avtomobil bele barve, ponudijo tudi avtomobil črne, rdeče, sive ali katerekoli druge barve, saj nobena od barv ni bila izrecno prepovedana. Takšna razlaga pa bi bila v nasprotju ne le s prvim odstavkom 68. člena ZJN-3, ki določa, da so tehnične specifikacije zahtevane značilnosti gradnje, storitve ali blaga, ampak tudi (vsaj) s prvim odstavkom 89. člena ZJN-3, iz katerega izhaja, da je lahko javno naročilo dodeljeno le ponudniku, ki je predložil ponudbo, (med drugim) skladno z zahtevami, določenimi v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila.

Čeprav dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila v konkretnem primeru zunanjih protiuteži res ni nikjer izrecno prepovedovala, kot to zatrjuje vlagatelj, pa gre obenem ugotoviti, da jih po drugi strani tudi ni nikjer izrecno dopuščala. Ker pa so bile vgradne protiuteži kot ena od lastnosti komparatorske tehtnice določene v tehničnih specifikacijah, za katere že vlagatelj sam pravilno ugotavlja, da predstavljajo zahtevane značilnosti predmeta javnega naročila, to pomeni, da naročniku zunanjih protiuteži ni bilo treba (posebej) prepovedati. Nasprotno: v kolikor bi naročnik želel dopustiti zunanje protiuteži, bi moral to v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila tudi določiti, česar pa v konkretnem primeru ni storil.

Ob upoštevanju navedenega Državna revizijska komisija pritrjuje naročniku, da je pri ponujeni komparatorski tehtnici zahtevano zvezno tehtalno območje ob upoštevanju dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila moralo biti zagotovljeno izključno z vgradnimi protiutežmi.

V zvezi s tem vlagatelj zatrjuje, da ima komparatorska tehtnica, ki jo ponuja, zahtevano zvezno tehtalno območje zagotovljeno z uporabo tako vgradnih kot zunanjih protiuteži, pri čemer je to po njegovem zatrjevanju jasno že od oddaje ponudbe dalje, kar pomeni, da ponudbe v tem delu nikoli ni spreminjal. Po drugi strani naročnik navaja, da so bile v ponudbi vlagatelja navedene le vgradne protiuteži, s katerimi zahtevanega zveznega tehtalnega območja ni bilo mogoče doseči, vlagatelj pa je šele na podlagi poziva navedel tudi zunanje protiuteži in s tem spremenil ponudbo.

Medtem ko torej vlagatelj zatrjuje, da je bilo vseskozi jasno, da komparatorska tehtnica, ki jo ponuja, zahtevanega zveznega tehtalnega območja (zgolj) z vgradnimi protiutežmi ne zagotavlja, pač pa je slednjega mogoče doseči šele ob hkratni uporabi zunanjih protiuteži, naročnik zatrjuje, da je navedeno postalo jasno šele na podlagi odgovora vlagatelja z dne 10. 5. 2020 (ponudba je bila zato z odgovorom po mnenju naročnika spremenjena).

Iz povzetih navedb tako izhaja, da med strankama ni sporno, da vlagateljeva komparatorska tehtnica z vgradnimi protiutežmi, kot jih ima zagotovljene, zahtevanega zveznega tehtalnega območja ne dosega. Da so bile v vlagateljevi ponudbi navedene zgolj vgradne protiuteži 500 g, 300 g, 100 g, 50 g in 30 g, s katerimi ni bilo mogoče zagotoviti zveznega tehtalnega območja od 0 g do 1010 g, se je z vpogledom v dokument »Tehnične specifikacije«, predložen v vlagateljevi ponudbi, prepričala tudi Državna revizijska komisija.

Državna revizijska komisija je že ugotovila, da je bilo zagotavljanje zveznega tehtalnega območja v razponu od 0 g do 1010 g z vgradnimi protiutežmi ena od zahtev naročnika, prav tako je tudi že pojasnila, da je bilo nedoseganje zahtevanega zveznega tehtalnega območja z vgradnimi protiutežmi eden od razlogov, na podlagi katerih je naročnik ponudbo vlagatelja ocenil kot nedopustno. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa za odločitev v konkretni zadevi ne more biti ključnega pomena, ali je dejstvo, da vlagatelj zgolj z vgradnimi utežmi ne dosega zahtevanega zveznega tehtalnega območja, bilo jasno že ob oddaji ponudbe ali pa je to dejstvo postalo jasno šele na podlagi vlagateljevega odgovora na poziv naročnika (ne glede pri tem na pravno naravo tega odgovora). Bistveno namreč je, da je navedena ugotovitev naročnika med strankama nesporna, saj ji vlagatelj ne nasprotuje, pač pa jo s svojimi navedbami potrjuje tudi sam.

V posledici navedenega Državna revizijska komisija (na podlagi predstavljenih navedb strank kakor tudi na podlagi vpogleda v ponudbo vlagatelja) ugotavlja, da komparatorska tehtnica, ki jo ponuja vlagatelj, z vgradnimi protiutežmi, ki jih ima zagotovljene (500 g, 300 g, 100 g, 50 g in 30 g), ne dosega zahtevanega zveznega tehtalnega območja v razponu od 0 g do 1010 g, kot je to v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila zahteval naročnik. Iz tega pa sledi, da naročnik ni kršil določil ZJN-3 in dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ko je ponudbo vlagatelja zaradi nedoseganja navedenega zveznega tehtalnega območja z zagotovljenimi vgradnimi protiutežmi ocenil kot nedopustno.

Ker je Državna revizijska komisija že na podlagi obravnavanih navedb zaključila, da vlagateljevim navedbam o nezakonitosti naročnikove ocene o njegovi ponudbi kot nedopustni ni mogoče pritrditi, v nadaljevanju ni obravnavala preostalih navedb vlagatelja, saj te, četudi bi se izkazale za utemeljene, odločitve Državne revizijske komisije ne bi mogle več spremeniti.

Ob dejstvu, da je naročnik vlagateljevo ponudbo kot nedopustno (med drugim) ocenil na podlagi ugotovitve o nedoseganju navedenega zveznega tehtalnega območja z vgradnimi protiutežmi, vlagatelj ponudbi izbranega ponudnika enake pomanjkljivosti ni očital. Po zatrjevanju vlagatelja je ponudba izbranega ponudnika nedopustna zato, ker masni komparator, ki ga ponuja izbrani ponudnik, naj ne bi zagotavljal kalibracijskega območja v zahtevanem obsegu, zmogljivost kalibracije glede na OIML R111 v ponudbi naj ne bi bila navedena, sprejemnik bremen naj bi bil vgrajen, ne pa tudi viseč.

Vendar pa iz ustaljene prakse Državne revizijske komisije – ob upoštevanju prvega odstavka 14. člena ZPVPJN – izhaja, da ponudniku, čigar ponudba je bila v postopku oddaje javnega naročila spoznana kot nedopustna, v revizijskem postopku pa je bila ugotovljena zakonitost takšne odločitve, ni več mogoče priznati drugega elementa aktivne legitimacije, tj. realne stopnje verjetnosti nastanka škode. Če ponudbe zaradi ugotovljenih nepravilnosti ni mogoče obravnavati kot dopustne, je v skladu s prvim odstavkom 89. člena ZJN-3 ni mogoče izbrati kot najugodnejše. To pomeni, da tak ponudnik (celo v primeru, če bi se njegove navedbe glede drugih kršitev v postopku oddaje javnega naročila izkazale za utemeljene) dejansko nima nobenih možnosti, da bi bil v predmetnem postopku oddaje javnega naročila izbran kot najugodnejši, zaradi česar mu zaradi zatrjevanih domnevnih nepravilnosti v zvezi s predmetnim postopkom oddaje javnega naročila, ki se ne nanašajo na utemeljenost zavrnitve njegove ponudbe, ni nastala in mu tudi ne bi mogla nastati škoda. Ob upoštevanju navedenega Državna revizijska komisija izpostavljenih revizijskih navedb, ki se nanašajo na domnevno nedopustnost ponudbe izbranega ponudnika, ni vsebinsko obravnavala, posledično pa v tej zvezi predlaganih dokazov ni izvedla. Vlagatelj namreč za obravnavo teh navedb, ki niso usmerjene v zatrjevanje neenakopravne obravnave v postopku oddaje javnega naročila, saj se ne nanašajo na istovrstne kršitve, ne izkazuje pravnega interesa.

Zatrjevane kršitve naročnika v zvezi s ponudbo izbranega ponudnika tako ne morejo vplivati na ugotovitev Državne revizijske komisije, da naročnik ni kršil določil ZJN-3 in dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ko je – ob upoštevanju ugotovitve, da vlagateljeva komparatorska tehtnica z zagotovljenimi vgradnimi protiutežmi ne dosega zahtevanega zveznega tehtalnega območja, ki med strankama ni bila sporna – ponudbo vlagatelja ocenil kot nedopustno.

Ker torej navedbam o kršitvah naročnika, ki jih v zahtevku za revizijo zatrjuje vlagatelj, ni mogoče pritrditi, je Državna revizijska komisija, na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, zahtevek za revizijo kot neutemeljenega zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo in v nadaljnjih vlogah, s katerimi se je opredelil do navedb naročnika, uveljavljal tudi povrnitev stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel ne v predrevizijskem ne v revizijskem postopku, povrnitev stroškov pa je odvisna od utemeljenosti zahtevka za revizijo, je Državna revizijska komisija v skladu z določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

Povrnitev stroškov postopka pravnega varstva je v vlogi, s katero se je izjasnil o zahtevku za revizijo, zahteval tudi izbrani ponudnik. Državna revizijska komisija je zahtevo izbranega ponudnika za povrnitev stroškov zavrnila, saj je ocenila, da v konkretnem primeru njegov prispevek k rešitvi zadeve ni bil bistven in ni pripomogel ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi slednje, posledično pa priglašeni stroški izbranega ponudnika niso bili potrebni (četrti in osmi odstavek 70. člena ZPVPJN).

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, dne 15. 9. 2020




Predsednica senata:
Nina Velkavrh, univ. dipl. prav.,
članica Državne revizijske komisije










Vročiti:
- Odvetnik mag. Tomaž Pisk, Mestni trg 38, 4220 Škofja Loka,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, Urad Republike Slovenije za meroslovje, Tkalska ulica 15, 3000 Celje,
- Odvetniška pisarna Petek & Novak, d.o.o., Dunajska 51, 1000 Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška 21, 1000 Ljubljana.


Vložiti:
- v spis zadeve, tu.

Natisni stran