Na vsebino
EN
  • O DKOM
  • REVIZIJSKE ZADEVE
  • PREKRŠKOVNE ZADEVE
  • JAVNOST IN MEDIJI

    • 018-136/2020 Mestna občina Kranj

    Številka: 018-136/2020-7
    Datum sprejema: 17. 9. 2020

    Sklep

    Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in spremembe; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Andraža Žvana kot predsednika senata, Sama Červeka kot člana senata in Nine Velkavrh kot članice senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »PREVOZ OSNOVNOŠOLSKIH OTROK V PŠ TRSTENIK IN PŠ GORIČE«, na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja Gerčar prevozi, d. o. o., Vrhovlje 17, Lukovica, ki ga zastopa odvetnik Domen Krištof, Miklošičeva cesta 30, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Mestna občina Kranj, Slovenski trg 1, Kranj (v nadaljevanju: naročnik), dne 17. 9. 2020

    odločila:

    1. Zahtevku za revizijo, ki ga je vlagatelj vložil z vlogo z dne 22. 7. 2020, se ugodi in se razveljavi naročnikova odločitev o oddaji naročila v sklopu 1 (Prevoz osnovnošolskih otrok v Podružnično šolo Trstenik), kot izhaja iz dokumenta št. 600-23/2019-56-403003-406401 z dne 10. 7. 2020, in naročnikova odločitev o oddaji naročila v sklopu 2 (Prevoz osnovnošolskih otrok v Podružnično šolo Goriče), kot izhaja iz dokumenta št. 600-23/2019-57-403003-406401 z dne 10. 7. 2020.

    2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške pravnega varstva v višini 4.614,27 EUR, v roku 15 dni od prejema tega sklepa.

    Obrazložitev:

    Naročnik je obvestilo o naročilu, ki ga oddaja po odprtem postopku, dne 15. 4. 2020 objavil na portalu javnih naročil, pod številko objave JN002401/2020-B01. Dne 13. 7. 2020 je naročnik na portalu javnih naročil objavil dokumenta »Odločitev o oddaji javnega naročila za sklop št. 2 – Prevoz osnovnošolskih otrok v Podružnično šolo Goriče« (dokument št. 600-23/2019-57-403003-406401 z dne 10. 7. 2020) in »Odločitev o oddaji javnega naročila za sklop št. 1 – Prevoz osnovnošolskih otrok v Podružnično šolo Trstenik« (dokument št. 600-23/2019-56-403003-406401 z dne 10. 7. 2020), iz katerih je razvidno, da je predmetno naročilo v sklopu 1 dodelil ponudniku Luka PGT avtobusni prevozi, d. o. o., Retnje 58, Križe (v nadaljevanju: Luka PGT, d. o. o.), v sklopu 2 pa ponudniku Avtotransport Andrej Perčič, s. p., Trstenik 9, Golnik (v nadaljevanju: Avtotransport Andrej Perčič, s. p.). Iz obeh dokumentov je razvidno, da je naročnik vlagateljevo ponudbo v sklopu 1, v katerem je bila glede na točkovanje pravočasnih ponudb po merilih uvrščena na drugo mesto, in v sklopu 2, v katerem je bila glede na točkovanje pravočasnih ponudb po merilih uvrščena na prvo mesto, izločil kot nedopustno, z obrazložitvijo, da vlagatelj drugega subjekta, s katerim je izkazoval tehnično usposobljenost, ni ustrezno priglasil, saj zanj ni predložil zahtevanih obrazcev.

    Zoper odločitev naročnika o oddaji naročila v sklopih 1 in 2 je vlagatelj pravočasno, z vlogo z dne 22. 7. 2020, vložil zahtevek za revizijo. V zahtevku za revizijo vlagatelj navaja, da je v ponudbi navedel štiri vozila, od tega dve, ki ju ima v lasti, in dve, za kateri ima sklenjeno pogodbo o finančnem leasingu. Za vsa vozila je predložil dokazila, prometno dovoljenje in potrdilo o skladnosti. Tudi če bi bilo res, da ima vlagatelj dve vozili v najemu in da zanju ni predložil dokumentacije (s čimer se vlagatelj ne strinja, saj naročnik enači najem in finančni leasing), bi moral naročnik upoštevati najmanj dve lastniški vozili, ki izpolnjujeta vse zahteve in sta primerni za prevoze za sklop 1, za katerega sta potrebni dve vozili s številom sedežev 8 + 1. Že ob upoštevanju načela enake obravnave in dejstva, da je ponudnik Luka PGT, d. o. o. zagotovil le dve vozili za oba sklopa, je ponudba vlagatelja dopustna in naročnik ni imel podlage za njeno izločitev najmanj za sklop 1, v katerem bi morala biti ponudba ponudnika Luka PGT, d. o. o. izločena, v nasprotnem primeru pa bi morala biti vlagateljeva ponudba izbrana vsaj v sklopu 2. Vlagatelj citira zahteve iz dokumentacije v zvezi z oddajo naročila (v nadaljevanju: razpisna dokumentacija) in navaja, da iz vseh določil razpisne dokumentacije, ki se nanašajo na zahtevo glede vozil in sklicevanje na zmogljivosti drugega subjekta, izhaja, da je bil ponudnik dolžan ta subjekt navesti samo v primeru, da bo vozila pri drugem subjektu vzel v najem. Nikjer pa ni omenjeno, da bi bilo za najem treba šteti tudi finančni leasing, kar je nesmiselno, saj je bistvena razlika med izposojo/najemom vozila pri nekom, ki tudi izvaja prevoze ali se ukvarja z oddajo vozil v najem, in finančnim leasingom vozila, pri katerem gre za način financiranja nakupa vozila, pri katerem dajalec leasinga sicer obdrži lastništvo nad vozilom, dejanski uporabnik pa je jemalec leasinga, kar je razvidno že iz samega prometnega dovoljenja. V tem smislu si od bank sploh ni mogoče sposoditi/najeti vozila, saj se ne ukvarjajo s takšno dejavnostjo. Če bi sledili naročnikovi razlagi, bi to pomenilo, da bi morali vsi ponudniki, ki imajo vozila na leasing, dajalce leasinga navesti kot subjekte, katerih zmogljivosti uporabljajo, kar bi bilo absurdno. Vlagatelj je menil, da v primeru finančnega leasinga ne gre za uporabo kapacitet, ampak način financiranja, zato je predložil fotokopijo prometnega dovoljenja, iz katerega jasno izhaja, da je on uporabnik vozila, lastnik pa Gorenjska banka, d. d., oz. RCI Banque Societe Anonyme, podružnica Ljubljana. Leasing je primeren za financiranje investicij, pri čemer se pojavlja v različnih oblikah. Finančni leasing pomeni čisto finančno operacijo, izpeljano s posebno angažiranimi finančnimi sredstvi prek specializiranih finančnih organizacij in traja vso obratno dobo predmeta. Stranki določita obdobje, v katerem nobena ne more enostransko odstopiti od pogodbe, ta čas pa je sorazmeren običajnemu času uporabe opreme. Finančni leasing pomeni amortizacijsko pogodbo, pri čemer je seštevek obrokov večji od nabavne cene. Dajalec leasinga amortizira svoje stroške investicije, jemalec pa nosi stroške in tveganja glede predmeta. Vlagatelj v nadaljevanju zahtevka za revizijo zatrjuje tudi, da je ponudba ponudnika Luka PGT, d. o. o., v sklopu 1 nedopustna, in sicer zaradi naslednjih razlogov:

    - ponudnik je za oba sklopa zagotovil le dve vozili, po eno za vsak sklop, čeprav je naročnik za sklop 1 zahteval dve vozili in je ponudniku povsem arbitrarno priznal sposobnost za sklop 1, ne pa tudi za sklop 2,
    - ponudnik ne izkazuje referenc, da je v obdobju zadnjih dveh šolskih let izvajal storitve prevoza otrok v vrednosti najmanj 30.000 EUR na šolsko leto pri enem naročniku, saj iz aplikacije Erar izhaja, da pri nobenem naročniku ni presegel navedenega zneska (pri čemer vlagatelj pripominja, da ni imel vpogleda v predložene reference, zaradi česar ni mogel preveriti resničnosti navedb),
    - iz javno objavljenih bilanc bi lahko izhajalo, da ima ponudnik za obe ponujeni vozili sklenjen finančni leasing, pri čemer ni predložil dokumentov, ki jih je naročnik zahteval od vlagatelja, zato je prišlo do neenakopravne obravnave (pri čemer vlagatelj pripominja, da ni imel vpogleda v ponudbo, zaradi česar ni mogel preveriti resničnosti navedb).

    Na podlagi navedenega vlagatelj predlaga razveljavitev odločitve o oddaji naročila v sklopu 1 in 2, zahteva pa tudi povrnitev stroškov, nastalih z revizijo.

    Ponudnika Luka PGT, d. o. o., in Avtotransport Andrej Perčič, s. p., sta se z vlogama z dne 20. 7. 2020 oz. 3. 8. 2020 opredelila do navedb iz zahtevka za revizijo. Ponudnik Luka PGT, d. o. o., v zvezi z očitki o nedopustnosti svoje ponudbe navaja, da je ponudil izvajanje storitev z dvema voziloma, za katera je glede na naročnikove zahteve in kapaciteto vozil sklepal, da zadostujeta za oba sklopa, zato meni, da je bil oškodovan, ko mu ni bil dodeljen sklop 2, sicer pa, kot navaja, je tudi vlagatelj v preteklem šolskem letu za storitve iz sklopa 1 uporabljal le eno vozilo.

    Naročnik je s sklepom z dne 7. 8. 2020 zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljenega. V obrazložitvi sklepa naročnik citira določila razpisne dokumentacije in navaja, da je v njej jasno navedel, da mora ponudnik subjekte, ki mu nudijo opremo za izvajanje storitev in hkrati ne bodo izvajali storitev prevoza, nominirati kot drug gospodarski subjekt, na čigar kapacitete se sklicuje v smislu 81. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 in spremembe; v nadaljevanju: ZJN-3), in zanj predložiti ustrezna dokazila. Drugi subjekti, ki bi dela izvajali, so morali biti nominirani kot partnerji ali podizvajalci. Naročnik je primeroma navedel najem ali izposojo opreme, vendar pa je treba v to opredelitev vključiti različna pravna razmerja, ki omogočajo uporabo tuje lastnine, tudi pogodbo o leasingu. Navedbe vlagatelja, da mu ni treba nominirati bank, ker leasing ni enak najemu, zato po mnenju naročnika niso utemeljene. Naročnik je podal opis, koga je treba nominirati kot drug gospodarski subjekt in je kot primer navedel najem/izposojo, hkrati pa je naštel več dokazil (pogodba o najemu, dogovor o medsebojnem sodelovanju, pogodba o sodelovanju, dogovor o zagotavljanju), ki so širša kot zgolj najemna pogodba. Jasne opredelitve drugega gospodarskega subjekta, ki ga ni bilo treba priglasiti kot partnerja ali podizvajalca, pač pa je bilo treba zanj predložiti ostala dokazila, ni mogoče razumeti drugače, kot je zapisana – če ponudnik uporablja opremo, ki ni v njegovi lasti in ta subjekt ne bo izvajal prevoznih storitev, mora biti subjekt nominiran že ob oddaji ponudbe kot drug gospodarski subjekt, zanj pa morajo biti predložena tudi dokazila. Naročnik bi se lahko strinjal z vlagateljem, da bi bilo absurdno, če bi bilo treba preverjati pogoje za sodelovanje in razloge za izključitev tudi za banke, vendar je podal jasno zahtevo, kateri subjekti morajo biti nominirani kot drugi gospodarski subjekti, zoper to zahtevo pa ni bil vložen zahtevek za revizijo. Vlagatelj zahtevam naročnika ni sledil, saj je v ponudbi jasno označil, da ni lastnik vozil Renault Master in Opel Movano. Iz ponudbene dokumentacije je razvidno, da sta lastnika vozil Gorenjska banka, d. d., oz. Banque Societe Anonyme, katerih kadrov vlagatelj ni uporabil, kar pomeni, da bi ju moral nominirati kot druga gospodarska subjekta, na katerih kapacitete se sklicuje, česar pa ni storil. Naročnik citira sodno prakso in določila obligacijskega prava in navaja, da leasing ekonomsko gledano predstavlja način financiranja, saj je namen podoben kot pri posojilni pogodbi, pravno pa gre za pogodbo z elementi zakupne pogodbe, kjer se zakupodajalec zavezuje, da bo zakupniku izročil določeno stvar v rabo, ta pa se zavezuje, da mu bo plačeval zakupnino. Pri leasingu gre zato po mnenju naročnika za obliko najemne pogodbe, saj je temeljna kavza v tem, da se plačuje za uporabo stvari. Pogodbe o leasingu so inominatne pogodbe, za katere se uporabljajo splošna pravila pogodbenega prava, skupna pa jim je obveznost dajalca leasinga, da jemalcu leasinga za določen čas prepusti rabo določene stvari. Res je, da je finančni leasing finančna operacija, vendar to ne spremeni dejstva, da je lastnik opreme banka, ki bi jo bilo treba nominirati kot drug subjekt. Kdo nosi breme stroškov in tveganj, je nepomembno, saj so lahko pogodbe, ki omogočajo uporabo tuje opreme, različne in ne spreminjajo dejstva, da ponudnik ne razpolaga z lastno opremo. Tudi Slovenski računovodski standardi leasing obravnavajo kot najem, pri čemer ločujejo operativni (poslovni) in finančni leasing. Ker vlagatelj ni priglasil lastne opreme, temveč opremo, katere lastnik ni, in bo morebitni lastnik postal po plačilu vseh obrokov (česar naročnik ne more vedeti, saj vlagatelj ni predložil pogodbe o leasingu), bi moral banki priglasiti kot drug gospodarski subjekt, navaja naročnik, in dodaja, da dopolnitev ponudbe v tem delu tudi sicer ne bi bila dopustna. V nadaljevanju sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo se naročnik opredeljuje še do nekaterih navedb glede nedopustnosti ponudbe ponudnika Luka PGT, d. o. o., v sklopu 1:

    - ponudnik Luka PGT, d. o. o., je predložil ustrezne reference, ker je nastopal kot soizvajalec v referenčnem poslu Občine Tržič, plačila pa so se izvajala preko glavnega izvajalca,
    - obe vozili ponudnika Luka PGT, d. o. o., sta v njegovi lasti, zato ni prišlo do neenakopravne obravnave.

    Naročnik je z dopisom z dne 11. 8. 2020 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo iz postopka oddaje javnega naročila in iz predrevizijskega postopka.

    Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja, ponudnika Luka PGT, d. o. o., ponudnika Avtotransport Andrej Perčič, s. p., in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

    Med vlagateljem in naročnikom je najprej spor glede vprašanja, ali je naročnik kršil ZJN-3 in določila lastne razpisne dokumentacije, ko je vlagateljevo ponudbo v sklopih 1 in 2 izločil kot nedopustno, z obrazložitvijo, da vlagatelj ni ustrezno priglasil drugega gospodarskega subjekta, s katerim je izkazoval tehnično usposobljenost, oz. da zanj ni predložil obrazcev, katerih predložitev je v tem primeru zahteval naročnik.

    Kot je razvidno iz razpisne dokumentacije, naročnik v okviru predmetnega javnega naročila naroča storitve prevoza osnovnošolskih otrok, in sicer v sklopu 1 prevoze osnovnošolskih otrok v Podružnično šolo Trstenik, v sklopu 2 pa prevoze osnovnošolskih otrok v Podružnično šolo Goriče. Pogoje za priznanje sposobnosti je naročnik določil v 8. poglavju razpisne dokumentacije, v katerem je v točki 8.2.3 Tehnična in strokovna sposobnost pod zaporedno številko 4 določil:

    »Ponudnik bo moral samostojno/skupaj s partnerju/skupaj s podizvajalci razpolagati z zadostnim številom ustreznih vozil in zadostnim številom usposobljenega strokovnega kadra in izpolnjevati druge kadrovske oz. tehnične pogoje, potrebne za izvedbo del (obrazec Priloga št. 9).«

    Nadalje je naročnik v točki 8.2.3 Tehnična in strokovna sposobnost pod zaporedno številko 6 določil:

    »Ponudnik mora razpolagati z zadostnim številom ustreznih vozil, ki ustrezajo številu otrok, ki se vozijo na relaciji posameznega sklopa.«

    Kot dokazilo za izpolnjevanje citiranih pogojev je naročnik predvidel predložitev izjave o kadrovski sposobnosti in tehnični usposobljenosti (priloga št. 9) oz. predložitev izjave ponudnika o razpolaganju z vozili (priloga št. 11), poleg tega pa še predložitev fotokopije veljavnih prometnih dovoljenj za vsako vozilo in (v primeru, če so vozila v lasti drugega subjekta, ki ne bo izvajal prevozov, ampak le posodil vozilo) predložitev fotokopije veljavne pogodbe o zagotavljanju/najemu uporabe vozila drugega subjekta. V prilogi št. 11 so morali ponudniki v posebni tabeli navesti vozila, ki jih zagotavljajo za izvajanje razpisanih storitev.

    Kolikšno je potrebno število vozil, ki jih morajo ponudniki zagotoviti za izvajanje razpisanih storitev prevoza otrok v sklopih 1 in 2, naročnik ni določil niti med pogoji za priznanje usposobljenosti niti v poglavju o tehničnih specifikacijah, v katerem je opisal predmet naročila. Pač pa je na portalu javnih naročil na vprašanje, s kašnimi voznimi enotami (s koliko sedeži in koliko enotami) je potrebno izvajati prevoze v sklopu 1, dne 8. 5. 2020 ob 14:55 odgovoril, da sta za sklop št. 1 potrebni dve vozni enoti (kombija), s številom sedežev 8+1. Navedeno pojasnilo se skladno z določbo prvega in drugega odstavka 67. člena ZJN-3 šteje kot del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, kar pomeni, da so bili ponudniki za izkazovanje tehnične sposobnosti dolžni v sklopu 1 navesti (vsaj) dve ustrezni vozili, v sklopu 2 pa (vsaj) eno ustrezno vozilo.

    Pogoj razpolaganja z ustreznim številom vozil je naročnik uvrstil v točko 8.2.3 razpisne dokumentacije (Tehnična in strokovna sposobnost), kar pomeni, da ga je treba obravnavati z vidika prvega 76. člena ZJN-3. V skladu s prvim odstavkom 76. člena ZJN-3 lahko naročnik določi objektivna pravila in pogoje za sodelovanje, ki se lahko nanašajo na ustreznost za opravljanje poklicne dejavnosti, ekonomski in finančni položaj ter tehnično in strokovno sposobnost. Naročnik lahko v postopek javnega naročanja vključi le tiste zahteve, ki so potrebne za zagotovitev, da ima ponudnik ustrezne pravne in finančne zmogljivosti ter tehnične in strokovne sposobnosti za izvedbo javnega naročila, ki se oddaja. Vse zahteve morajo biti povezane in sorazmerne s predmetom javnega naročila (drugi odstavek 76. člena ZJN-3).

    Glede tehnične in strokovne sposobnosti deseti odstavek 76. člena ZJN-3 določa, da lahko naročnik določi zahteve, s katerimi zagotovi, da imajo gospodarski subjekti potrebne človeške in tehnične vire ter izkušnje za izvajanje javnega naročila v skladu z ustreznim standardom kakovosti. Naročnik lahko zahteva zlasti, da imajo gospodarski subjekti zadostne izkušnje, ki jih izkažejo z ustreznimi referencami iz prejšnjih naročil. Pri javnem naročanju gradenj, storitev ali blaga, za katera je treba izvesti namestitvena ali inštalacijska dela, lahko naročnik strokovno sposobnost gospodarskih subjektov za izvedbo gradenj, storitev ali inštalacijskih del oceni glede na njihove veščine, učinkovitost, izkušnje in zanesljivost (enajsti odstavek 76. člena ZJN-3). Možna dokazila za izkazovanje tehnične sposobnosti so navedena v osmem odstavku 77. člena ZJN-3, v skladu s katerim lahko ponudnik kot dokaz za lastno tehnično usposobljenost (med drugim) predloži izjavo o orodju, obratu ali tehnični opremi, ki je izvajalcu storitev na voljo za izvedbo javnega naročila (točka i osmega odstavka 77. člena ZJN-3). 29. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-3 določa, da je ponudba dopustna, če ponudnik (med drugim) izpolni pogoje za sodelovanje (76. člen ZJN-3). V skladu s prvim odstavkom 89. člena ZJN-3 (pregled in ocenjevanje ponudb ter način oddaje javnega naročila) naročnik odda javno naročilo na podlagi meril, potem ko preveri, da je ponudba skladna z zahtevami in pogoji, določenimi v razpisni dokumentaciji, da je ponudbo oddal ponudnik, pri katerem ne obstajajo razlogi za izključitev iz 75. člena ZJN-3, in da ponudnik izpolnjuje pogoje za sodelovanje ter pravila in merila iz 82. in 83. člena ZJN-3, če so bila ta določena.

    V zvezi z vprašanjem, kdo mora razpolagati z zahtevanimi vozili oz. na kakšen način jih ponudnik lahko zagotovi, je naročnik v razpisni dokumentaciji v poglavju 5.5 z naslovom »Sklicevanje na zmogljivosti drugega subjekta« na podlagi določila iz 81. člena ZJN-3 in prakse Državne revizijske komisije določil naslednja splošna pravila:

    »Ponudnik v skladu z 81. členom ZJN-3 lahko uporablja zmogljivosti drugih subjektov.

    V tem primeru se skladno z določili dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila tudi za vsak drugi gospodarski subjekt v razdelek »ESPD – ostali sodelujoči« predloži ustrezen ESPD obrazec.

    V sistem e-JN v razdelek »Druge priloge« pa ponudnik skladno z določili dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila za drug gospodarski subjekt naloži vse zahtevane izjave in dokazila (med drugim tudi npr. soglasje pravne osebe za pridobitev osebnih podatkov ponudnika, soglasje fizične osebe za pridobitev osebnih podatkov ponudnika, izjavo o udeležbi fizičnih in pravnih oseb v lastništvu, …).

    V primeru uporabe zmogljivosti drugih subjektov mora ponudnik že ob oddaji elektronske ponudbe v sistem e-JN v razdelek »Druge priloge« naložiti ustrezna dokazila, da bo imel na voljo potrebna sredstva za izvedbo javnega naročila: npr. dogovor o medsebojnem sodelovanju, pogodbo o sodelovanju, dogovor o zagotavljanju…

    V kolikor ponudnik zahteve glede izobrazbe ali strokovne ali tehnične usposobljenosti (nominiranih kadrov ali subjekta ali fizičnih oseb) izkaže z uporabo zmogljivosti drugih subjektov, morajo ti drugi subjekti pri izvedbi javnega naročila obvezno izvesti storitve, za katere so bile zahtevane te zmogljivosti.

    V zgornjem primeru mora takšen drugi subjekt, skladno s prakso Odločitev Državne revizijske komisije, v ponudbi obvezno nastopati kot partner ali kot podizvajalec, ter predložiti vse zahtevane obrazce za podizvajalca/partnerja.

    Skladno s prakso Državne revizijske komisije namreč velja, da če ponudnik zahteve glede strokovne/tehnične usposobljenosti izkaže z uporabo zmogljivosti drugih subjektov, morajo ti drugi subjekti v ponudbi obvezno nastopati kot partner ali kot podizvajalec in predložiti obrazce zahtevane za partnerja/podizvajalca

    Torej mora biti vsak takšen drugi subjekt vključen v ponudbo na način, da pri izvedbi javnega naročila sodeluje ali kot partner (soponudnik) ali podizvajalec.«

    V nadaljevanju poglavja 5.5 razpisne dokumentacije je naročnik navedel nekaj konkretnih primerov sklicevanja na zmogljivosti drugega subjekta, med drugim tudi:

    »Primer št. 1:
    V primeru, ko bo ponudnik izvajal storitve z vozili, ki jih bo zagotavljal drugi subjekt, ki bo s tem vozilom za ponudnika tudi izvajal prevoze, mora ponudnik tega subjekta obvezno v ponudbi nominirati/imenovati za podizvajalca ali partnerja (kar je skladno z določili Zakona o javnem naročanju in prakso odločitev Državne revizijske komisije).
    Prav tako mora v tem primeru za ta subjekt (podizvajalca/partnerja) ponudnik predložiti vse obrazce, ki so jih skladno z zahtevami predmetne dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila dolžni predložiti podizvajalci/partnerji (ESPD obrazec, obrazci Priloga št. 2, 3a, 3b, 4, 5, 6, 7,8, …).

    Primer št.2:
    V primeru, ko bo ponudnik izvajal storitve z vozili, ki niso v njegovi lasti - jih bo najel od drugega subjekta, ki pa ne bo tudi izvajal prevozov, tega subjekta zgolj v tem primeru ponudnik ni dolžan nominirati kot partnerja/podizvajalca, mora pa ponudnik za ta subjekt predložiti vse obrazce, ki so jih skladno z zahtevami predmetne dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila dolžni predložiti drugi subjekti (ESPD obrazec, obrazci Priloga št. 2, 5, 6,…).

    V kolikor bo razpolaganje z vozilom (ustreznim številom vozil) ponudnik torej dokazoval/izkazoval s sklicevanjem na drug subjekt (ki ne bo sodeloval pri javnem naročilu) – vozilo si bo le najel/sposodil (torej drug subjekt dejansko ne bo sam izvajal storitev), slednjega v ponudbi, ni potrebno obvezno nominirati kot partnerja ali podizvajalca.
    Mora pa v tem primeru ponudnik za tak drug subjekt predložiti vse obrazce, katere je skladno z določili dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila dolžan predložiti drugi subjekt (npr. Obrazec Priloga št. 2, Obrazec Priloga št. 4 – ESPD, obrazec Priloga št.5, obrazec Priloga št. 6, …).«

    Naročnik je v nadaljevanju razpisne dokumentacije tudi pri posameznih pogojih opisal dopustne načine izkazovanja tehnične in strokovne sposobnosti oz. sklicevanja na zmogljivosti drugih. Tako je v točki 8.2.3 Tehnična in strokovna sposobnost pri že citiranih pogojih pod zaporednima številkama 4 in 6 določil, da lahko posamezen pogoj izpolni ponudnik ali partner oz. da lahko pri skupni ponudbi pogoj izpolnjujejo partnerji skupaj. Ob tem je določil, da lahko ponudnik zahteve glede razpolaganja z vozili izkaže z uporabo zmogljivosti drugih subjektov – v tem primeru morajo ti drugi subjekti pri izvedbi javnega naročila obvezno izvesti storitve, za katere so bile zahtevane te zmogljivosti, oz. mora drug subjekt v ponudbi obvezno nastopati kot partner ali podizvajalec – razen v primeru, da bo ponudnik od subjekta le najel vozilo. Tudi v drugih delih razpisne dokumentacije je naročnik ponovil splošna pravila za uporabo zmogljivosti drugih subjektov. Tako je v točki 8.1.2 razpisne dokumentacije, ki se sicer nanaša na izključitvene razloge, določil enaka pravila, pri čemer je ponovno navedel posamezne konkretne primere, med drugim tudi naslednjega:

    »V primeru, ko bo ponudnik izvajal storitve z vozili, ki niso v njegovi lasti - jih bo najel od drugega subjekta, ki pa ne bo tudi izvajal prevozov, tega subjekta zgolj v tem primeru ponudnik ni dolžan nominirati kot partnerja/podizvajalca, mora pa ponudnik za ta subjekt predložiti vse obrazce, ki so jih skladno z zahtevami predmetne dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila dolžni predložiti drugi subjekti (ESPD obrazec, obrazci Priloga št. 2, 5, 6,…).

    V kolikor bo razpolaganje z vozilom (ustreznim številom vozil) ponudnik torej dokazoval/izkazoval s sklicevanjem na drug subjekt (ki ne bo sodeloval pri javnem naročilu) – vozilo si bo le najel/sposodil (torej drug subjekt dejansko ne bo sam izvajal storitev), slednjega v ponudbi, ni potrebno obvezno nominirati kot partnerja ali podizvajalca.

    Mora pa v tem primeru ponudnik za tak drug subjekt predložiti vse obrazce, katere je skladno z določili dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila dolžan predložiti drugi subjekt (npr. Obrazec Priloga št. 2, Obrazec Priloga št. 4 – ESPD, obrazec Priloga št.5, obrazec Priloga št. 6, …).«

    Iz vlagateljeve ponudbe je razvidno, da je v obrazcu št. 11 navedel štiri vozila, za katera je predložil prometna dovoljenja in potrdila o skladnosti. Iz dokumentacije je razvidno, da je vlagatelj lastnik dveh navedenih vozil, Citroen Jumper in Opel Vivaro, medtem ko je, kot je razvidno iz prometnih dovoljenj, pri dveh vozilih, Renault Master in Opel Movano, naveden kot uporabnik vozil, kot lastnika pa sta navedena GB, d. d., Kranj, in Banque Societe Anonyme, Bančna podružnica Ljubljana. Med vlagateljem in naročnikom ni spora, da vlagatelj z voziloma Renault Master in Opel Movano razpolaga na podlagi sklenjene pogodbe o finančnem leasingu. Sporno pa je vprašanje, ali je mogoče v primeru razpolaganja z opremo na podlagi pogodbe o finančnem leasingu govoriti o uporabi zmogljivosti drugega subjekta in posledično ali je ponudnik v takem primeru dolžan priglasiti drugi subjekt ter zanj predložiti zahtevno dokumentacijo, na podlagi katere naročnik preverja obstoj izključitvenih razlogov oz. izpolnjevanje pogojev za sodelovanje. Naročnik namreč kot razlog za zavrnitev vlagateljeve ponudbe v odločitvah o oddaji naročila za sklop 1 in 2 z dne 10. 7. 2020 navaja, da vlagatelj ni ustrezno priglasil drugega gospodarskega subjekta, s katerim je izkazoval tehnično usposobljenost, oz. da zanj ni predložil obrazcev, katerih predložitev je bila zahtevana v tem primeru.

    Iz citiranih določb razpisne dokumentacije, zlasti iz določil poglavja 5.5 razpisne dokumentacije, v katerem je naročnik določil splošna pravila, ki veljajo v primeru sklicevanja na zmogljivosti drugega subjekta, je razvidno, da je naročnik dopustil, da lahko ponudnik pri izpolnjevanju določenih pogojev, med drugim tudi pri izkazovanju ustreznega števila vozil za izvajanje predmetnih storitev, uporabi zmogljivosti drugih subjektov. Ob tem je predvidel možnost, da ponudnik uporabi ne samo vozilo drugega subjekta, temveč tudi njegove voznike, ki bodo izvajali prevoze – v tem primeru je zahteval, da ponudnik drugi subjekt priglasi kot podizvajalca. Prav tako je naročnik predvidel možnost, da ponudnik uporabi le vozilo drugega subjekta, prevoze pa opravlja z lastnimi vozniki – v tem primeru je določil, da ponudnik drugega subjekta ni dolžan priglasiti kot podizvajalca, je bil pa dolžan zanj predložiti zahtevano dokumentacijo. Če je torej ponudnik razpolaganje z ustreznim številom vozil izkazoval s sklicevanjem na drug subjekt, ki ne bo sodeloval pri javnem naročilu, temveč bo vozilo le najel oz. si ga izposodil, drugega subjekta ni bil dolžan nominirati niti kot partnerja niti kot podizvajalca, moral pa je zanj predložiti vse obrazce, ki jih je skladno z določili razpisne dokumentacije dolžan predložiti drugi subjekt, in sicer obrazec na Prilogi št. 2 (podatki o ponudniku in drugih gospodarskih subjektih), obrazec na Prilogi št. 4 (ESPD obrazec), obrazec na Prilogi št. 5 (soglasje pravne osebe za pridobitev osebnih podatkov), obrazec na Prilogi št. 6 (soglasje fizične osebe za pridobitev osebnih podatkov).

    Pregled citiranih določb razpisne dokumentacije pokaže, da naročnik ni določil posebnih pravil, ki bi veljala le za predmetni postopek oddaje javnega naročila, temveč je le povzel določilo 81. člena ZJN-3, pri čemer je konkretiziral nekaj položajev, v katerih govorimo o uporabi zmogljivosti drugih subjektov. Prvi odstavek 81. člena ZJN-3 namreč določa, da lahko ponudnik glede pogojev v zvezi z ekonomskim in finančnim položajem ter tehnično in strokovno sposobnostjo po potrebi za posamezno javno naročilo uporabi zmogljivosti drugih subjektov, ne glede na pravno razmerje med njim in temi subjekti. Glede pogojev v zvezi z izobrazbo in strokovno usposobljenostjo izvajalca storitev ali gradenj in vodstvenih delavcev podjetja ter pogojev v zvezi z ustreznimi poklicnimi izkušnjami lahko ponudnik uporabi zmogljivosti drugih subjektov le, če bodo slednji izvajali gradnje ali storitve, za katere se zahtevajo te zmogljivosti. Če želi ponudnik uporabiti zmogljivosti drugih subjektov, mora naročniku dokazati, da bo imel na voljo potrebna sredstva, na primer s predložitvijo zagotovil teh subjektov v ta namen. V skladu z drugim odstavkom 81. člena ZJN-3 naročnik v skladu s 77., 79. in 80. členom ZJN-3 preveri, ali subjekti, katerih zmogljivosti namerava uporabiti ponudnik, izpolnjujejo ustrezne pogoje za sodelovanje in ali zanje obstajajo razlogi za izključitev. Naročnik mora od ponudnika zahtevati zamenjavo subjekta, ki ne izpolnjuje pogojev za sodelovanje ali v zvezi s katerim obstajajo obvezni razlogi za izključitev, zamenjavo subjekta pa lahko zahteva tudi, če v zvezi z njim obstajajo neobvezni razlogi za izključitev. V skladu s tretjim odstavkom 81. člena ZJN-3 lahko naročnik v primeru, če ponudnik uporabi zmogljivosti drugih subjektov glede pogojev v zvezi z ekonomskim in finančnim položajem, zahteva, da so ponudnik in navedeni subjekti skupaj odgovorni za izvedbo javnega naročila, v skladu s četrtim odstavkom 81. člena ZJN-3 pa lahko naročnik v zvezi z javnim naročilom gradenj, storitev in blaga, ki vključuje namestitvena ali inštalacijska dela, zahteva, da nekatere ključne naloge opravi neposredno ponudnik sam, če pa ponudbo predloži skupina gospodarskih subjektov, pa sodelujoči v tej skupini.

    Iz citiranih določil 81. člena ZJN-3 je razvidno, da imajo ponudniki načeloma vedno, kadar je to primerno, možnost, da se pri izpolnjevanju pogojev sklicujejo na zmogljivosti drugih subjektov. Združevanje kapacitet več gospodarskih subjektov zaradi zadostitve minimalnim zahtevam glede sposobnosti, ki jih določi naročnik, je dopustno, če ponudnik naročniku dokaže, da bo ob izvedbi naročila dejansko razpolagal s sredstvi drugih subjektov, na katere se sklicuje. Takšna možnost skupnega nastopa vpliva na povečanje konkurenčnosti na trgu javnih naročil ter spodbuja vključevanje malih in srednje velikih podjetij, kar je eden od temeljnih ciljev javnega naročanja. Možnost sklicevanja na zmogljivosti drugih gospodarskih subjektov mora biti zato praviloma vedno podana, čeprav ni absolutna, saj je omejena na položaje, v katerih je uporaba tujih zmogljivosti primerna glede na konkretni predmet naročila, pri čemer ima naročnik v določenih izjemnih primerih tudi možnost zahtevati, da nekatere ključne naloge opravi neposredno ponudnik sam. Poleg tega je možnost uporabe zmogljivosti drugih subjektov povezana tudi z določenimi formalnimi zahtevami. Ponudnik mora namreč dokazati, da ima zmogljivosti drugega dejansko na razpolago, v ponudbi ga mora ustrezno predstaviti in izkazati izpolnjevanje določenih pogojev oz. zahtev, povezanih z izključitvenimi razlogi. Poleg tega mora drugi subjekt v primeru, če se ponudnik nanj sklicuje zaradi izpolnjevanja pogojev v zvezi z izobrazbo in strokovno usposobljenostjo izvajalca storitev ali gradenj in vodstvenih delavcev podjetja ter pogojev v zvezi z ustreznimi poklicnimi izkušnjami, v ponudbi praviloma nastopati kot podizvajalec, naročnik pa lahko v primeru, če ponudnik uporablja zmogljivosti drugih subjektov glede pogojev v zvezi z ekonomskim in finančnim položajem, zahteva solidarno odgovornost za izvedbo naročila. V primerih specifičnih (zahtevnejših) javnih naročil lahko obstajajo tudi okoliščine, zaradi katerih sposobnosti ni mogoče doseči z združevanjem različnih gospodarskih subjektov, zaradi česar ima naročnik izjemoma možnost določiti zahtevo, da minimalno stopnjo sposobnosti doseže bodisi en sam gospodarski subjekt bodisi s sklicevanjem na omejeno število gospodarskih subjektov, takšne omejitve pa so lahko določene le v izjemnih primerih in pod pogojem, da so povezane in sorazmerne s predmetom določenega javnega naročila.

    Določba 81. člena ZJN-3 daje torej ponudniku možnost, da pri izpolnjevanju pogojev za priznanje usposobljenosti uporabi zmogljivosti drugega subjekta, in nalaga dolžnost, da v tem primeru v ponudbi predloži dokazilo, da bo imel te zmogljivosti dejansko na voljo, ter dokumentacijo, na podlagi katere ima naročnik možnost preveriti, ali tudi drugi subjekti izpolnjujejo ustrezne pogoje za sodelovanje oz. ali za njih obstajajo izključitveni razlogi. Dolžnost predložitve dokumentacije na eni strani in dolžnost preverjanja izpolnjevanja pogojev in obstoja izključitvenih razlogov na drugi strani velja ne glede na to, ali drugi subjekt kot podizvajalec sam izvede del posla, za katerega izkazuje zmogljivosti, ali pa ponudniku le posodi zmogljivosti in sam ne nastopa neposredno v ponudbeni skupini. V tem smislu določila, ki jih je naročnik zapisal v poglavje 5.5 razpisne dokumentacije (in jih ponovil tudi v drugih delih razpisne dokumentacije), ne predstavljajo specifičnih pravil, ki bi veljala le v predmetnem postopku oddaje javnega naročila, temveč gre za pravila, ki na podlagi 81. člena ZJN-3 veljajo v vseh postopkih javnega naročanja. Določb iz poglavja 5.5 razpisne dokumentacije zato ni mogoče razlagati izven okvira 81. člena ZJN-3 oz. izven konteksta zakonskih pravil, ki veljajo v primerih, kadar ponudnik uporablja zmogljivosti drugih subjektov. Naročnik se tako ne more uspešno sklicevati na posebna pravila, ki naj bi glede na določbe razpisne dokumentacije veljala specifično le v tem postopku oddaje javnega naročila (in zoper katera nihče izmed potencialnih ponudnikov ni vložil zahtevka za revizijo), saj je treba pri presoji določb razpisne dokumentacije in njihovi aplikaciji izhajati iz zakonskega okvira, ki ga določa 81. člen ZJN-3. Navsezadnje je tudi naročnik poglavje 5.5 razpisne dokumentacije naslovil kot sklicevanje na zmogljivosti drugega subjekta in pri tem kot izhodišče izrecno navedel določbo 81. člena ZJN-3, kar kaže na to, da ne gre za specifična pravila, temveč le za konkretizacijo zakonske določbe, česar pa ni dopustno razlagati izven zakonskih okvirov. S tega vidika je zato treba odgovoriti na vprašanje, kdaj sploh lahko govorimo o uporabi zmogljivosti drugih subjektov – ali res v vsakem primeru, kadar ponudnik formalno ni pravni lastnik zmogljivosti (opreme), ali pa obstajajo tudi primeri, ko je dejansko razmerje med ponudnikom in opremo kljub odsotnosti formalnega pravnega naslova takšne narave, da je mogoče govoriti o ekonomskem lastništvu, v okviru katerega ponudnik opremo prosto uporablja kot lastno zmogljivost, ne pa kot zmogljivost drugega. Z drugimi besedami in ob upoštevanju okoliščin konkretnega spora je treba v nadaljevanju odgovoriti na vprašanje, ali se ponudnik v primeru, ko razpolaga z vozilom na podlagi pogodbe o finančnem leasingu, sklicuje na zmogljivosti drugega subjekta in je v tem primeru dolžan zanj predložiti zahtevano dokumentacijo, naročnik pa preveriti izpolnjevanje pogojev in obstoj izključitvenih razlogov, ali pa pogodba o finančnem leasingu vzpostavlja tako specifična obligacijska in dejanska razmerja med pogodbenima strankama, da je treba z vidika vprašanja razlage 81. člena ZJN-3 šteti, da ponudnik kot jemalec leasinga dejansko razpolaga z lastnimi zmogljivostmi, ne pa z zmogljivostmi drugega.

    Leasing je, kot je razvidno iz teorije in sodne prakse (v nadaljevanju so vse značilnosti leasinga povzete iz knjige Moderni tipi pogodb avtonomnega gospodarskega prava avtorja dr. Petra Grilca, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1996, strani 158 do 199, ter iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sodbi opr. št. II Ips 280/2002 z dne 12. 2. 2004 in opr. št. II Ips 237/2008 z dne 16. 6. 2011), gospodarski posel financiranja opreme, pogodba o leasingu pa je pravno orodje, s pomočjo katerega se uresniči takšno ekonomsko razmerje. V poslovni praksi je najpogostejši finančni leasing, ki predstavlja čisto finančno operacijo, ki se izpelje s posebno angažiranimi finančnimi sredstvi preko specializiranih finančnih organizacij med proizvajalcem in jemalcem. Finančni leasing traja vso obratno dobo predmeta leasinga – stranki pogodbe določita obdobje trdnosti pogodbe, v katerem nobena od strank ne sme enostransko odstopiti, ta čas pa je sorazmeren gospodarsko običajnemu času uporabe predmeta.

    Pogodba o finančnem leasingu je inominatna pogodba civilnega prava, za katero se uporabljajo pravila obligacijskega prava, ki veljajo za klasične nominatne pogodbe civilnega in gospodarskega pogodbenega prava. Medtem ko so pri operativnem leasingu zaradi krajšega časa trajanja in zato, ker ni namenjen poplačilu polne amortizacije, izraženi zlasti elementi najemne pogodbe, so pri finančnem leasingu izraženi tako elementi najemne oz. zakupne pogodbe kot tudi elementi prodajne pogodbe v modaliteti prodajne pogodbe na obroke oz. prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice, pa tudi elementi pogodbe o investiranju. Elementi najemne pogodbe se običajno kažejo v dogovoru, da dajalec leasinga prepusti predmet v uporabo jemalcu leasinga in za to dobiva plačilo, elementi modalitet prodajne pogodbe pa se kažejo v prevalitvi tveganja na jemalca leasinga in razbremenitvi odgovornosti dajalca leasinga ter v končnem namenu pogodbenih strank, ki je praviloma prehod lastninske pravice s plačilom zadnjega obroka.

    Za pravilno kvalifikacijo pogodbe o leasingu je treba upoštevati kavzo oz. tipične interese pogodbenih strank. Ena izmed značilnosti pogodbe se kaže v njenem dvojnem namenu – jemalec leasinga dobi stvar v uporabo, dajalec pa stvar financira. Jemalec leasinga je tako dolžan plačevati uporabnino, ki se izračuna na podlagi cene za prepustitev v uporabo in cene za stroške uporabe. Pri leasingu s polno amortizacijo se oblikuje posebna klavzula, ki onemogoča odpoved pogodbe v določenem času, ki je dovolj dolg, da dajalcu leasinga omogoči pridobitev polne vrednosti za prepustitev v uporabo in stroške financiranja. Pri leasingu z delno amortizacijo obroki sicer ne pokrijejo vseh stroškov, a tudi ti posli običajno vsebujejo klavzule o doplačilu do polne amortizacije ali odkupu stvari. Druga značilnost pogodbe o finančnem leasingu je ta, da dajalec leasinga pred sklenitvijo pogodbe ne deluje na lasten račun, temveč kot oseba, ki dela po želji jemalca leasinga, saj slednji išče stvar, ki jo želi pridobiti v uporabo preko dobavitelja stvari. Tipična ekonomska kavza finančnega leasinga je pridobiti ekonomsko lastnino na predmetu pogodbe, kar se kaže tudi v finančnih in davčnih predpisih – stvar, ki je dana v leasing, se vodi v premoženju jemalca leasinga, čeprav je ta le ekonomski, ne pa pravni lastnik. Poleg tega je zavezanec za plačilo davka od stvari, dane v leasing, jemalec leasinga, kar izhaja iz pojmovanja, da je jemalec ekonomski lastnik. Na tej podlagi je mogoče sklepati, da je okoliščina ekonomskega lastništva z davčnega vidika pomembnejša od pravnega lastništva. Glede na značilne interese pogodbenih strank finančnega leasinga – dajalčev interes je financiranje, jemalčev pa interes uporabe, dajalec s pogodbo običajno zmeraj prevali stvarne in cenovne rizike na jemalca, običajna pa je tudi pogodbena izključitev lastne odgovornosti. Dajalec jemalcu odstopa tudi tiste zahtevke, ki jih ima proti dobavitelju stvari, zahtevki pa so sorodni tistim iz delovršne in prodajne pogodbe. Taka pogodbena sestava je usmerjena k temu, da dajalca leasinga razbremeni vseh stvarnih in produkcijskih tveganj. To razbremenjevanje je izraz dajalčevih poslovnih interesov, saj želi biti zgolj financer in bi mu dodatno ukvarjanje s stvarjo, dano v leasing, naložilo zgolj obveznosti, ki jih ne želi prevzeti. Hkrati klavzule o prenosih odgovornosti, tveganj in zahtevkov do tretjih oseb kažejo na interes jemalca leasinga, da stvar uporablja kot svojo – čeprav jemalec ni pravni lastnik, nosi vse tipične rizike lastnika.

    Iz navedenih stališč je razvidno, da se v pogodbah o finančnem leasingu prepletajo elementi različnih nominatnih kontraktov, zlasti najemne in prodajne pogodbe. Prav tako je razvidno, da je za pravilno kvalifikacijo pogodbe treba upoštevati interes pogodbenih strank. Celotna pravna konstrukcija finančnega leasinga vzpostavlja takšna pravna in dejanska razmerja, v katerih je dajalec leasinga zgolj financer, ki se nima namena ukvarjati s stvarjo, zaradi česar prenese vse rizike, ki jih sicer nosi lastnik stvari, na jemalca leasinga. Jemalec leasinga stvar uporablja kot svojo, v zvezi z njo prevzema obveznosti, uveljavlja zahtevke proti tretjim in stvar tudi v svojih računovodskih listinah vodi kot lastno sredstvo. Zlasti elementi razbremenitve odgovornosti dajalca leasinga, prevalitve tveganja in prevzema obveznosti na jemalca leasinga ter namena prehoda lastninske pravice kažejo na to, da pogodba o finančnem leasingu prevzema tudi značilnosti prodajne pogodbe, zaradi česar tudi sodišča, če so podane takšne konkretne okoliščine, posamezne elemente pogodbe o finančnem leasingu podvržejo pravilom o prodaji na obroke. V vsakem primeru vnaprejšnja in enostranska podreditev pogodbe o finančnem leasingu pod določen tip pogodbe, npr. zgolj pod prodajno ali zgolj pod najemno pogodbo, ne da bi upoštevali posebnosti, specifične interese strank ter razporeditev bremen in tveganj, prikrije resnično naravo pogodbe.

    Ob upoštevanju navedenih teoretičnih stališč o temeljnih značilnostih pogodbe o finančnem leasingu je treba v nadaljevanju odgovoriti na vprašanje, ali gre v primeru, ko ponudnik pogoj za priznanje tehnične sposobnosti izkazuje s stvarjo (zmogljivostjo), s katero razpolaga na podlagi pogodbe o finančnem leasingu, za sklicevanje na zmogljivost drugega subjekta. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da prvi odstavek 81. člena ZJN-3 ne določa pravice ponudnikov do uporabe lastnine drugih subjektov, temveč pravico do uporabe zmogljivosti drugih subjektov. Razlaga, da je vozilo, s katerim ponudnik razpolaga na podlagi pogodbe o finančnem leasingu, dejansko zmogljivost dajalca leasinga, banke oz. druge finančne institucije, nima podlage v temeljnih značilnostih pogodbe o finančnem leasingu, saj je temeljni interes dajalca leasinga financiranje stvari in prejemanje rednih obrokov odplačevanja financiranja, ne pa ukvarjanje s stvarjo ali dajanje posameznih dovoljenj za uporabo stvari v konkretnih poslih jemalca leasinga. V ta namen so tudi vsa tveganja in obveznosti s stvarjo ter uveljavljanje morebitnih zahtevkov prenesena na jemalca leasinga, kar pomeni, da je element nemotene ekonomske rabe stvari, katere posledica je pridobivanje dobička in redno odplačevanje obrokov, prevladujoč. Ker se vozilo tudi računovodsko vodi kot osnovno sredstvo jemalca leasinga, z vidika določbe 81. člena ZJN-3 ni mogoče ugotoviti, da se ponudnik v primeru izkazovanja tehnične sposobnosti z vozilom, s katerim razpolaga na podlagi pogodbe o finančnem leasingu, sklicuje na zmogljivost dajalca leasinga, banke ali druge finančne institucije, čeprav je ta formalni lastnik predmeta, temveč je treba ob upoštevanju temeljnih značilnosti finančnega leasinga z vidika 81. člena ZJN-3 šteti, da uporablja lastno zmogljivost. Ravnanje naročnika, ki je ponudbo vlagatelja zavrnil kot nedopustno, ker ni predložil zahtevane dokumentacije za banke kot formalne lastnice vozil, s katerimi vlagatelj razpolaga na podlagi pogodbe o finančnem leasingu (kar je razvidno tudi iz predloženih prometnih dovoljenj, v katerih je vlagatelj naveden kot uporabnik vozila), zato nima podlage v določbah ZJN-3.

    Navedb naročnika, da se sicer zaveda absurdnosti položaja, v katerem bi se za banke oz. dajalce leasinga preverjali razlogi za izključitev ali pogoji za priznanje sposobnosti, vendar pa je v razpisni dokumentaciji jasno določil, za katere druge gospodarske subjekte so ponudniki dolžni predložiti dokumentacijo, ni mogoče razlagati izven konteksta zakonskega okvirja določbe 81. člena ZJN-3. Kot je bilo zapisano, prvi odstavek 81. člena ZJN-3 ne določa pravice ponudnikov do uporabe lastnine drugih subjektov, temveč pravico do uporabe zmogljivosti drugih subjektov, zaradi česar je treba v vsakem konkretnem primeru ugotoviti, ali je narava posameznega konkretnega razmerja taka, da lahko govorimo o uporabi zmogljivosti drugega gospodarskega subjekta. Pri tem pa je treba pri pogodbi o finančnem leasingu poleg okoliščine pravnega lastništva upoštevati druge elemente, zaradi katerih postane pravica do dejanske uporabe prevladujoča in dejansko pomeni, da jemalec leasinga stvar uporablja kot svojo. Po drugi strani tudi dikcije razpisne dokumentacije, na katero se sklicuje naročnik, ni mogoče razlagati na način, da so bili dolžni ponudniki, ne glede na določbo 81. člena ZJN-3, predložiti dokumentacijo za druge gospodarske subjekte v vsakem primeru, kadar ponudniki niso lastniki vozil, in da vključuje različna pravna razmerja, ki omogočajo uporabo tuje lastnine, kot so zakupna pogodba, pogodba o leasingu, rabokupna pogodba, najemna pogodba – torej pravna razmerja, ki imajo elemente izposoje, najema ali pravice do uporabe tuje opreme. Dikcija »V primeru, ko bo ponudnik izvajal storitve z vozili, ki niso v njegovi lasti - jih bo najel od drugega subjekta, ki pa ne bo tudi izvajal prevozov …« res lahko obsega različna pogodbena razmerja, za katera je značilna izposoja oz. najem tuje opreme, a je pri pogodbi o finančnem leasingu element najemne pogodbe v ozadju, v ospredju pa je financiranje in takšna konstrukcija pogodbenih klavzul, ki položaj jemalca leasinga približajo dejanskemu lastniku predmeta in ki povzročijo, da jemalec leasinga stvar dejansko uporablja kot svojo lastno. Zaradi teh značilnosti pogodbe o finančnem leasingu ni mogoče samodejno uvrstiti v običajna najemna razmerja, za katera je sicer značilen element uporabe tuje stvari, ker pogodbene klavzule finančnega leasinga vzpostavljajo takšna dejanska in pravna razmerja med pogodbenimi strankami, zaradi katerih ni mogoče govoriti o uporabi zmogljivosti drugega subjekta, temveč o uporabi lastnih zmogljivosti. Naročnik zato ni imel podlage v določbah ZJN-3 in lastne razpisne dokumentacije, ko je štel, da se vlagatelj pri vozilih, katerih uporabnik je na podlagi pogodbe o finančnem leasingu, sklicuje na zmogljivosti drugega subjekta, zaradi česar je njegovo ponudbo neutemeljeno označil kot nedopustno in jo izločil iz postopka.

    Vlagatelj v nadaljevanju v sklopu 1, v katerem je bila njegova ponudba glede na točkovanje pravočasnih ponudb po merilih uvrščena na drugo mesto (zaradi česar tudi ni mogoče slediti naročniku, ki navaja, da vlagatelj v sklopu 1 nima interesa ugovarjati zoper dopustnost ponudbe ponudnika Luka PGT, d. o. o.), navaja, da naročnik ponudbe ponudnika Luka PGT, d. o. o., ne bi smel oceniti kot dopustne, saj naj bi ponudnik za oba sklopa zagotovil le dve vozili, za kateri naj bi tudi on imel sklenjen finančni leasing, čeprav je naročnik zahteval vsaj tri vozila, poleg tega pa naj bi bile predložene tudi neustrezne reference, saj naj ne bi bilo izkazano, da je v obdobju zadnjih dveh šolskih let izvajal storitve prevoza otrok v vrednosti najmanj 30.000 EUR na šolsko leto pri enem naročniku.

    Vlagateljeve navedbe, ki se nanašajo na dopustnost ponudbe izbranega ponudnika, je treba presojati z vidika 29. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-3, ki določa, da je ponudba dopustna, če ponudnik (med drugim) izpolni pogoje za sodelovanje (76. člen ZJN-3). Kot je bilo že zapisano, lahko naročnik v skladu s prvim odstavkom 76. člena ZJN-3 določi objektivna pravila in pogoje za sodelovanje, ki se lahko nanašajo na ustreznost za opravljanje poklicne dejavnosti, ekonomski in finančni položaj ter tehnično in strokovno sposobnost, če pri tem oblikuje takšne zahteve, ki so povezane in sorazmerne s predmetom javnega naročila in ki so potrebne za zagotovitev, da ima ponudnik ustrezne pravne in finančne zmogljivosti ter tehnične in strokovne sposobnosti za izvedbo javnega naročila, ki se oddaja. Z zahtevami, ki se nanašajo na tehnično in strokovno sposobnost, naročnik zagotovi, da imajo gospodarski subjekti potrebne človeške in tehnične vire ter izkušnje za izvajanje javnega naročila v skladu z ustreznim standardom kakovosti. Naročnik lahko zahteva zlasti, da imajo gospodarski subjekti zadostne izkušnje, ki jih izkažejo z ustreznimi referencami iz prejšnjih naročil, in da razpolagajo z ustreznim orodjem, obratom ali tehnično opremo.

    V zvezi z vlagateljevimi navedbami, da ponudnik Luka PGT, d. o. o., ne razpolaga z ustreznimi referencami, ki bi izpolnjevale zahteve glede vrednosti referenčnega posla, Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v točki 8.2.3 Tehnična in strokovna sposobnost pod zaporedno številko 1 za sklop 1 določil naslednji referenčni pogoj:

    »Ponudnik mora predložiti/navesti referenčne posle, iz katerih izhaja, da je v zadnjih 6 šolskih letih pred rokom za oddajo ponudb, samostojno/s partnerjem/podizvajalci, vsaj v neprekinjenem obdobju dveh (2) zaporednih šolskih let izvajal storitve rednega linijskega prevoza osnovnošolskih otrok, v vrednosti najmanj 30.000,00 EUR brez DDV na šolsko leto pri enem (1) naročniku.«

    Kot dokazilo za izpolnjevanje referenčnega pogoja je naročnik predvidel predložitev seznama referenčnih poslov na prilogi št. 8, pri čemer si je pridržal možnost, da bo izpolnjevanje referenčnega pogoja v fazi pregledovanja ponudb dodatno preveril pri referenčnih naročnikih.

    Kot je razvidno iz ponudbe ponudnika Luka PGT, d. o. o., je ta na prilogi št. 8 navedel en referenčni posel, prevoz šoloobveznih otrok, ki ga je v obdobjih 2017/2018 in 2018/2019 izvajal za naročnika Občino Tržič. Ob tem je za vsako šolsko leto navedel tudi vrednosti izvedenih storitev, ti pa v obeh šolskih letih posamično presegata vrednost 30.000,00 EUR brez DDV. Kot je nadalje razvidno iz dokumentacije, je naročnik navedene reference preverjal pri referenčnem naročniku, Občini Tržič, ki je potrdil v ponudbi navedene vrednosti. V zvezi z revizijsko navedbo, da te vrednosti niso razvidne iz aplikacije Erar, naročnik pojasnjuje, da je ponudnik Luka PGT, d. o. o., v referenčnem poslu nastopal kot partner oz. soizvajalec glavnega izvajalca, preko katerega so se izvajala tudi posamezna plačila, kar je tudi razlog, da v prilogi št. 8 navedeni zneski niso razvidni v aplikaciji. Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelju ni uspelo izkazati neustreznost referenc glede zahtevanih vrednosti oz. da naročniku ni mogoče očitati kršitve določil ZJN-3 in razpisne dokumentacije, ko je ugotovil, da referenca ponudnika Luka PGT, d. o. o., presega vrednostni prag, določen v referenčnem pogoju iz zaporedne številke 1 točke 8.2.3 Tehnična in strokovna sposobnost.

    V zvezi z nadaljnjimi revizijskimi navedbami, da tudi ponudnik Luka PGT, d. o. o., razpolaga z vozili na podlagi pogodbe o finančnem leasingu in da tudi on ni predložil zahtevane dokumentacije za dajalce leasinga, zaradi česar naj bi po mnenju vlagatelja prišlo tudi do neenakopravne obravnave, Državna revizijska komisija ugotavlja, da je ponudnik Luka PGT, d. o. o., na prilogi št. 11 navedel dve vozili, MB Sprinter 519 in VW Caravelle, za kateri je navedel, da sta v njegovi lasti. To dejstvo je razvidno tudi iz priloženih prometnih dovoljenj. Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagateljevim navedbam glede lastništva ponujenih vozil in posledično neenakopravne obravnave ponudnikov ni mogoče slediti.

    V zvezi z revizijskimi navedbami, da je ponudnik Luka PGT, d. o. o., za oba sklopa ponudil dve vozili, čeprav je naročnik za sklop 1 zahteval dve vozili, za sklop 2 pa eno vozilo, in da je naročnik posledično navedenemu ponudniku povsem arbitrarno priznal sposobnost v sklopu 1, medtem ko mu je v sklopu 2 ni priznal, pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik, kot je bilo že zapisano, zahteve glede razpolaganja z vozili določil pod zaporedno številko 6 točke 8.2.3 Tehnična in strokovna sposobnost, v kateri je zapisal, da mora ponudnik »razpolagati z zadostnim številom ustreznih vozil, ki ustrezajo številu otrok, ki se vozijo na relaciji posameznega sklopa.« Kot dokazilo za izpolnjevanje citiranega pogoja je naročnik predvidel predložitev izjave ponudnika o razpolaganju z vozili na prilogi št. 11, poleg tega pa še predložitev fotokopije veljavnih prometnih dovoljenj za vsako vozilo. Kot je bilo že ugotovljeno, naročnik v razpisni dokumentaciji sprva ni določil, kolikšno je potrebno minimalno število vozil, ki jih morajo ponudniki zagotoviti za izvajanje razpisanih storitev prevoza otrok v sklopih 1 in 2, naknadno pa je na portalu javnih naročil na vprašanje, s kakšnimi voznimi enotami (s koliko sedeži in koliko enotami) je potrebno izvajati prevoze v sklopu 1, dne 8. 5. 2020 ob 14:55 odgovoril, da sta za sklop št. 1 potrebni dve vozni enoti (kombija), s številom sedežev 8+1. Kot je bilo prav tako že pojasnjeno, se navedeni naročnikov odgovor skladno z določbo prvega in drugega odstavka 67. člena ZJN-3 šteje kot del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, kar pomeni, da so bili ponudniki za izkazovanje tehnične sposobnosti dolžni v sklopu 1 navesti (vsaj) dve ustrezni vozili s številom sedežev 8+1, v sklopu 2 pa (vsaj) eno ustrezno vozilo.

    Ponudnik Luka PGT, d. o. o., je, kot je bilo že ugotovljeno, v prilogi št. 11 navedel dve vozili, za kateri je predložil tudi fotokopiji prometnih dovoljenj. Iz njegove ponudbe (povzetek predračuna, popis storitev) je razvidno, da je predložil ponudbo za oba sklopa, torej tako za sklop 1 (Prevoz osnovnošolskih otrok v Podružnično šolo Trstenik) kot tudi za sklop 2 (Prevoz osnovnošolskih otrok v Podružnično šolo Goriče). Ob upoštevanju citiranih določil razpisne dokumentacije in naročnikovega odgovora na portalu javnih naročil Državna revizijska komisija ugotavlja, da ponudnik Luka PGT, d. o. o., ni izpolnil naročnikove zahteve za priznanje tehnične sposobnosti, saj kljub dejstvu, da je ponudbo oddal za oba sklopa, ni zagotovil vsaj treh ustreznih vozil. To izhaja tudi iz vloge z dne 30. 7. 2020, s katero se je ponudnik Luka PGT, d. o. o., opredelil do revizijskih navedb in v kateri navaja, da je glede na naročnikov odgovor, da sta za sklop 1 potrebna dva kombija s številom sedežev 8 + 1, sklepal, da ima 20 sedežni minibus večjo kapaciteto kot dva manjša kombija in da posledično zadostuje za sklop 1. Drugo vozilo, ki je bilo navedeno v prilogi št. 11, je bilo predvideno za sklop 2, po potrebi pa bi pomagalo še pri prevozih iz sklopa 1, je še navedel ponudnik Luka PGT, d. o. o. Iz navedenih pojasnil je razvidno, da je ponudnik Luka PGT, d. o. o., tako v sklopu 1 kot tudi v sklopu 2 ponudil po eno vozilo, kar ne izpolnjuje zahteve naročnika glede izkazovanja tehnične usposobljenosti za sklop 1.

    Da so v ponudbi ponudnika Luka PGT, d. o. o., pomanjkljivosti glede števila ponujenih vozil, tudi za naročnika ni sporno. Kot je razvidno iz odločitve o oddaji naročila za sklop 1 z dne 10. 7. 2020, je naročnik ponudniku Luka PGT, d. o. o., priznal usposobljenost za izvedbo naročila in mu v tem sklopu tudi dodelil naročilo. Vendar pa, kot je razvidno iz odločitve o oddaji naročila za sklop 2 z dne 10. 7. 2020, naročnik ponudniku Luka PGT, d. o. o., ni priznal sposobnosti za izvedbo naročila v sklopu 2, z obrazložitvijo, da ponudnik ponuja dve vozili za oba sklopa, kar pomeni, da ponudnik ni ponudil ustreznega števila vozil za izvajanje prevozov v obeh sklopih, ker pa bo izbran za izvajalca prevozov v sklopu 1, nima dovolj vozil še za izvajanje prevozov v sklopu 2.

    Ne da bi se Državna revizijska komisija opredeljevala do vprašanja, za kakšno pomanjkljivost gre v ponudbi ponudnika Luka PGT, d. o. o., je treba pojasniti, da se lahko pomanjkljivosti, nepopolnosti ali manjkajoči podatki v ponudbi odpravljajo oz. dopolnjujejo le po postopku, določenem v petem odstavku 89. člena ZJN-3. Ta določa, da lahko naročnik v primeru, če so ali se zdijo informacije ali dokumentacija, ki jih morajo predložiti gospodarski subjekti, nepopolne ali napačne oziroma če posamezni dokumenti manjkajo, zahteva, da gospodarski subjekti v ustreznem roku predložijo manjkajoče dokumente ali dopolnijo, popravijo ali pojasnijo ustrezne informacije ali dokumentacijo, pod pogojem, da je takšna zahteva popolnoma skladna z načeloma enake obravnave in transparentnosti. Naročnik od gospodarskega subjekta zahteva dopolnitev, popravek, spremembo ali pojasnilo njegove ponudbe le, kadar določenega dejstva ne more preveriti sam. Predložitev manjkajočega dokumenta ali dopolnitev, popravek ali pojasnilo informacije ali dokumentacije se lahko nanaša izključno na takšne elemente ponudbe, katerih obstoj pred iztekom roka, določenega za predložitev prijave ali ponudbe, je mogoče objektivno preveriti. Če gospodarski subjekt ne predloži manjkajočega dokumenta ali ne dopolni, popravi ali pojasni ustrezne informacije ali dokumentacije, mora naročnik gospodarski subjekt izključiti. Naročnik lahko torej pomanjkljivosti oz. nepopolnosti ponudbe odpravlja le po postopku, določenem v petem odstavku 89. člena ZJN-3, ta pa od njega zahteva, da ponudnika ustrezno pozove k odpravi nepravilnosti, na podlagi česar je ponudnik dolžan ponudbo dopolniti v skladu z naročnikovimi navodili (pod pogojem, da gre za takšne elemente ponudbe, ki jih je dopustno dopolnjevati oz. popravljati, da so ti elementi objektivno preverljivi in da sta pri tem spoštovani načeli transparentnosti in enakopravne obravnave ponudnikov).

    Iz dokumentacije predmetnega postopka oddaje javnega naročila je razvidno, da naročnik ponudnika Luka PGT, d. o. o., ni pozival k dopolnjevanju ponudbe na podlagi petega odstavka 89. člena ZJN-3. Nasprotno, iz dokumenta »Zapisnik o analizi ponudb« z dne 9. 7. 2020 je razvidno, da je naročnik ponudnika Luka PGT, d. o. o., pozival le k predložitvi dokazil, na podlagi katerih je lahko preveril obstoj določenih izključitvenih razlogov (pri čemer je bil poziv izdan na podlagi drugega odstavka 89. člena ZJN-3), medtem ko je dejstvo, da sta bili v prilogi št. 11 navedeni le dve vozili, označil kot nebistveno pomanjkljivost: »ponudnik je v seznamu vozil navedel 2 vozili na podlagi česar je naročnik, skladno z objavljenim pojasnilom na portalu javnih naročil sklepal, da prevozov na obeh sklopih ponudnik ne bi mogel izvajati, lahko pa jih izvaja sklop št. 1«. Naročnik je torej povsem samovoljno, ne da bi ob ugotovljeni pomanjkljivosti izvedel postopek iz petega odstavka 89. člena ZJN-3 in ne da bi ponudniku Luka PGT, d. o. o., omogočil, da pojasni vsebino svoje ponudbe, spremenil njegovo ponudbo na način, da je v prilogi št. 11 navedeni vozili upošteval le za sklop 1, s čimer je njegovo ponudbo spremenil iz ponudbe, predložene za oba sklopa, v ponudbo, predloženo le za en sklop. Pri tem ni jasno, zakaj se je naročnik odločil, da lahko navedeno spremembo izvede sam, brez sodelovanja ponudnika Luka PGT, d. o. o. (v smislu druge povedi petega odstavka 89. člena ZJN-3, ki določa, da lahko naročnik od gospodarskega subjekta zahteva dopolnitev, popravek, spremembo ali pojasnilo njegove ponudbe le, kadar določenega dejstva ne more preveriti sam), niti ni jasno, zakaj je ponudniku Luka PGT, d. o. o., priznal sposobnost v sklopu 1 in mu jo odrekel v sklopu 2, ne pa morda obratno. Slednje naročnikovo ravnanje je toliko bolj neskladno z dejansko ponudbeno voljo ponudnika Luka PGT, d. o. o., saj je ta, sicer naknadno, v vlogi z dne 30. 7. 2020, pojasnil, da je nameraval prevoze v sklopu 1 opravljati z enim vozilom, enako pa tudi v sklopu 2, zaradi česar je v prilogi št. 11 navedel le dve vozili.

    Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da so bile v ponudbi ponudnika Luka PGT, d. o. o., nesporno ugotovljene pomanjkljivosti glede izkazovanja ustreznega števila vozil in posledično izkazovanja tehnične sposobnosti. Naročnik je te pomanjkljivosti, ne da bi imel za to podlago v določbah ZJN-3, nepravilno označil kot nebistvene, posledično pa jih je samovoljno, ne da bi izvedel postopek iz petega odstavka 89. člena ZJN-3, odpravil na način, da je ponudbo ponudnika Luka PGT, d. o. o., spremenil, ne da bi pri tem upošteval pravo ponudbeno vsebino. Že zgolj zato, ker je naročnik kljub ugotovljeni pomanjkljivosti nedopustno posegel v ponudbo izven okvirov, ki jih določa peti odstavek 89. člena ZJN-3, je morala Državna revizijska komisija ugotoviti kršitev tudi v delu, ki se nanaša na ocenjevanje ponudbe ponudnika Luka PGT, d. o. o., v sklopu 1. Ob tem Državna revizijska komisija opozarja, da se ne more opredeljevati do vprašanja, ali je pomanjkljivost v ponudbi ponudnika Luka PGT, d. o. o., takšne narave, da bi jo bilo sploh dopustno odpraviti, saj ni mogoče vnaprej predvideti, na kakšen način bi naročnik oblikoval poziv, če bi se odločil za odpravo nepopolnosti v skladu s petim odstavkom 89. člena ZJN-3, oz. na kakšen način bi ponudnik Luka PGT, d. o. o., sploh dopolnil ali spremenil svojo ponudbo.

    Na podlagi navedenega je Državna revizijska komisija, v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, zahtevku za revizijo ugodila in razveljavila naročnikovo odločitev o oddaji naročila v sklopu 1 (Prevoz osnovnošolskih otrok v Podružnično šolo Trstenik), kot izhaja iz dokumenta št. 600-23/2019-56-403003-406401 z dne 10. 7. 2020, in naročnikovo odločitev o oddaji naročila v sklopu 2 (Prevoz osnovnošolskih otrok v Podružnično šolo Goriče), kot izhaja iz dokumenta št. 600-23/2019-57-403003-406401 z dne 10. 7. 2020.

    Državna revizijska komisija naročnika (z namenom pravilne izvedbe postopka v delu, ki je bil razveljavljen), na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN napotuje, da v nadaljevanju postopka oddaje predmetnega javnega naročila sprejme eno od odločitev, ki jih predvideva ZJN-3. Če se bo naročnik odločil, da bo nadaljeval postopek javnega naročanja s sprejemom odločitve o oddaji javnega naročila, mora ob morebitni ponovni presoji ponudb v sklopih 1 in 2 upoštevati ugotovitve Državne revizijske komisije iz obrazložitve tega sklepa, ki se nanašajo na naravo pogodbe o finančnem leasingu in v zakonu predviden postopek dopolnjevanja ponudb.


    S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


    Vlagatelj je v zahtevku za revizijo zahteval povrnitev stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN). Ker je zahtevek za revizijo utemeljen, je vlagatelj, skladno s tretjim odstavkom 70. člena ZPVPJN, upravičen do povrnitve potrebnih stroškov postopka pravnega varstva.

    Državna revizijska komisija je vlagatelju, skladno s 70. členom ZPVPJN in skladno z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015 s sprem.; v nadaljevanju: OT), kot potrebne priznala naslednje priglašene stroške:

    - strošek plačane takse za revizijski zahtevek v skupni višini 3.500,17 EUR (vlagatelj je potrdilo o plačilu takse za sklop 1 v višini 2.447,81 EUR in za sklop 2 v višini 1.052,36 EUR priložil zahtevku za revizijo),
    - strošek odvetniške storitve za sestavo zahtevka za revizijo v višini 1.500 točk (prva točka Tarifne številke 40 OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22 % DDV znaša 1.098,00 EUR,
    - izdatke po 11. členu OT v zahtevani višini 22 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22 % DDV znaša 16,10 EUR.

    Državna revizijska komisija je tako vlagatelju kot potrebne priznala stroške v višini 4.614,27 EUR. Naročnik je vlagatelju priznane stroške v navedeni višini dolžan povrniti v roku 15 dni od prejema tega sklepa.


    S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.



    V Ljubljani, dne 17. 9. 2020




    predsednik senata
    Andraž Žvan, univ. dipl. prav.
    član Državne revizijske komisije





    Vročiti:

    - Mestna občina Kranj, Slovenski trg 1, 4000 Kranj
    - Odvetnik Domen Krištof, Miklošičeva cesta 30, 1000 Ljubljana
    - Luka PGT avtobusni prevozi, d. o. o., Retnje 58, 4294 Križe
    - Avtotransport Andrej Perčič, s. p., Trstenik 9, 4204 Golnik
    - Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška 21, 1000 Ljubljana


    Vložiti:

    - v spis zadeve, tu.

    Natisni stran