018-127/2020 Gasilsko-reševalni center Novo mesto

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu mag Gregorja Šebenika, kot predsednika senata, ter Tadeje Pušnar in Nine Velkavrh, kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Dobava gasilskega vozila za gašenje in reševanje«, na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja MF plus d.o.o., Pot k sejmišču 30, Ljubljana - Črnuče (v nadaljevanju: vlagatelj), ki ga zastopa Odvetniška družba Marovt in partnerji, d.o.o., Rozmanova 12, Ljubljana, zoper ravnanje naročnika Gasilsko-reševalni center Novo mesto, Seidlova cesta 29, Novo mesto (v nadaljevanju: naročnik), dne 11. 9. 2020

odločila:

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik, ki po odprtem postopku oddaja javno naročilo »Dobava gasilskega vozila za gašenje in reševanje«, je obvestilo o naročilu dne 24. 6. 2020 pod številko JN004071/2020-B01 objavil na portalu javnih naročil, dne 25. 6. 2020 pa pod številko 2020/S 121-294505 tudi v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije.

Vlagatelj je zoper določbe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila z vlogo z dne 24. 7. 2020 vložil zahtevek za revizijo, s katerim je predlagal razveljavitev celotnega postopka javnega naročanja ter zahteval povrnitev stroškov postopka pravnega varstva; zahtevek za revizijo je vlagatelj dopolnil še z vlogo z dne 27. 7. 2020. Navaja, da je naročnik v okviru merila možnost vstopa in izstopa iz kabine za posadko preko rotirajočih stopnic ovrednotil z 10 točkami, kar pa je neupravičeno diskriminatorno. Rotirajoče stopnice namreč nimajo takšnih prednosti pred drugimi sodobnimi oblikami stopnic, da bi opravičevale 10 točk. Zahteve za izdelavo stopnic določa standard DIN EN 1846, ki ne zahteva rotirajoče izvedbe stopnic. V kolikor želi posadka vstopiti/izstopiti preko rotirajočih stopnic, se morajo le-te odpreti bistveno bolj, s tem pa bolj posežejo v prostor kot zgibne stopnice. Pri vsakem sistemu stopnic, tudi pri rotirajočih stopnicah, je možna okvara. Vzdrževanje mehanske izvedbe stopnic je po zatrjevanju naročnika enostavno, enako pa po zatrjevanju vlagatelja velja tudi za zgibne stopnice. Tudi zahteva po vratih kabine za posadko s steklom v spodnjem delu je neupravičeno diskriminatorna, naročnik z njo preferira določenega proizvajalca, s tem pa določenega ponudnika. Vlagatelj nudi široka vrata kabine za posadko, ki imajo za večjo preglednost dodatno steklo ob strani. Tehnična rešitev, ki jo ponuja vlagatelj, je enakovredna oziroma boljša od sporne zahteve naročnika, saj je vprašanje, ali steklena odprtina pri nogah gasilca v polni opremi, ki sedi na sedežu in opazuje okolico skozi okno na zgornji polovici vrat, ob upoštevanem sedežnem redu v kabini res omogoča preglednost, kot jo naročnik želi. Glede na navedeno je po mnenju vlagatelja zahtevku za revizijo treba ugoditi.

Naročnik je zahtevek z dokumentom »Odločitev o zahtevku za revizijo« z dne 31. 7. 2020 zavrnil. Zatrjuje, da je pri tehničnih zahtevah upošteval zlasti specifično naravo interventne dejavnosti, ki jo opravlja in ki mnogokrat poteka v ekstremnih ter nepredvidljivih situacijah na terenu, pri čemer je cilj vselej znan – tj. reševanje ljudi, živali in premoženja. Naročnik je v okviru priprav na predmetno javno naročilo primerjal različne rešitve vstopa in izstopa iz kabine in ugotovil, da mu glede na teren, ki ga pokriva, ter razmere, v katerih posreduje, najbolj ustreza rešitev z rotirajočimi stopnicami, ki ima kar nekaj prednosti. Zgibne stopnice, ki jih zagovarja vlagatelj, se v celoti odprejo ne glede na kot odpiranja vrat in lahko pri tem poškodujejo ljudi ali material ob vozilu. Po drugi strani rotirajoče stopnice omogočajo stopenjsko odpiranje vrat, kar pride najbolj do izraza na ozkih ulicah, predvsem v starem mestnem jedru, na parkiriščih, kjer so zaradi premajhne kapacitete vozila parkirana po sredini ter ob in na dovoznih poteh, na ozkih cestah v vinogradniškem okolišu ipd., takšnih področij pa na območju naročnikovega posredovanja ni malo. Prednost stopenjskega odpiranja vrat je tudi kontrolirano odpiranje. Dalje je pri rotirajočih stopnicah možnost izhoda iz kabine v kotu 90° pri upoštevanju primerne stopne ploskve, pri zgibnih stopnicah pa izhod posadke pravokotno na vozilo sploh ni možen, če vrat ni mogoče do konca odpreti. Pri vozilu z rotirajočimi stopnicami je tudi manjša možnost nastanka poškodb (npr. zaradi zaprtih stopnic in zaobljenih robov), izvedba rotirajočih stopnic pa je mehanska, kar zmanjšuje možnost nastanka okvar, s tem pa tudi vzdrževalne stroške. Glede na navedeno naročnik zatrjuje, da je merilo nediskriminatorno, saj zanj obstajajo objektivno opravičljivi razlogi, je sorazmerno in povezano s predmetom javnega naročila. V nadaljevanju naročnik navaja, da je dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila dne 20. 7. 2020 sicer res spremenil, vendar se sprememba ni nanašala na tehnično zahtevo po steklenih vratih v spodnjem delu, zato je vlagatelj z izpodbijanjem slednje prepozen. Kljub temu pojasnjuje, da izpodbijana zahteva zanj predstavlja veliko tehnično prednost v obliki boljše preglednosti terena pred odpiranjem vrat pri izstopanju iz vozila. Slednja namreč omogoča preglednost mesta, kamor se bodo vrata odprla in kamor bodo gasilci izstopili – možno je torej videti, ali je vrata sploh mogoče odpreti, ali je na tem mestu kakšna ovira, luknja ipd., ki jo je voznik spregledal. Po drugi strani steklo v zgornjem delu vrat nudi pogled le na okolico ceste, po kateri pelje vozilo, steklo ob strani na zgornjem delu vrat, ki ga predlaga vlagatelj, pa prav tako omogoča le pogled naprej. Glede na navedeno po oceni naročnika zahtevku za revizijo ni mogoče ugoditi.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z dopisom, št. 336/2020 z dne 3. 8. 2020, odstopil dokumentacijo o postopku oddaje javnega naročila in o predrevizijskem postopku.

Vlagatelj se je s prvo pripravljalno vlogo z dne 5. 8. 2020, ki jo je Državna revizijska komisija prejela dne 10. 8. 2020, opredelil do navedb naročnika iz odločitve o zavrnitvi zahtevka za revizijo. V omenjeni vlogi vztraja pri dosedanjih navedbah ter dokaznih predlogih in dodatno pojasnjuje kršitve, ki jih je že zatrjeval v zahtevku za revizijo.
Naročnik se je s pripravljalno vlogo z dne 12. 8. 2020, ki jo je Državna revizijska komisija prejela dne 13. 8. 2020, opredelil do navedb vlagatelja iz prve pripravljalne vloge z dne 5. 8. 2020.

Vlagatelj se je z drugo pripravljalno vlogo z dne 17. 8. 2020, ki jo je Državna revizijska komisija prejela dne 21. 8. 2020, opredelil do navedb naročnika iz vloge z dne 12. 8. 2020.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu, preučitvi navedb vlagatelja in naročnika ter ob upoštevanju izvedenih dokazov je Državna revizijska komisija iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, v skladu z 39. in 70. členom ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

V zvezi s postopkom oddaje konkretnega javnega naročila, katerega predmet je dobava gasilskega vozila za gašenje in reševanje, so med strankama sporna določena vprašanja, ki se nanašajo na vsebino dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. V okviru teh vprašanj je Državna revizijska komisija najprej obravnavala med strankama nastali spor o tem, ali je naročnik merilo, v okviru katerega je predvidel dodelitev določenega števila točk ponudnikom, ki bodo ponudili gasilsko vozilo, ki bo omogočalo vstop in izstop iz kabine za posadko preko rotirajočih stopnic, določil v skladu z Zakonom o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3).

Kot pravilno izpostavlja že vlagatelj, so merila element za vrednotenje in medsebojno primerjavo ponudb. Gre za razlikovalne znake med (dopustnimi) ponudbami, katerih izbira odraža naročnikovo presojo pomembnosti posameznih okoliščin, povezanih s predmetom ali izvedbo naročila. Izhodišče za oblikovanje meril v postopkih javnega naročanja predstavlja 84. člen ZJN-3, ki v prvem odstavku določa, da naročnik javno naročilo odda na podlagi ekonomsko najugodnejše ponudbe. Ekonomsko najugodnejša ponudba je temeljni koncept ZJN-3 pri oblikovanju meril. Njegov namen je, da naročnik naročilo dodeli tistemu ponudniku, katerega ponudba je med vsemi ostalimi ponudbami najboljša z ekonomskega vidika. Kot izhaja iz 89. točke preambule Direktive 2014/24/EU, so merila, ki merijo ekonomsko najugodnejšo ponudbo, pravzaprav namenjena temu, da ugotovijo, katera ponudba ponuja najboljše razmerje med ceno in kakovostjo.

Ekonomsko najugodnejša ponudba se glede na drugi odstavek 84. člena ZJN-3 določi na podlagi cene ali stroškov, ob uporabi pristopa stroškovne učinkovitosti, na primer z izračunom stroškov v življenjski dobi (katerega način je podrobneje opredeljen v 85. členu ZJN-3), in lahko zajema tudi najboljše razmerje med ceno in kakovostjo, ocenjeno na podlagi meril, ki se nanašajo na kakovost ter okoljske ali socialne vidike, povezane s predmetom javnega naročila. Naročniki imajo tako v okviru navedenih zakonskih izhodišč možnost, da vrednotijo oziroma primerjajo zlasti cenovne vidike ponudb (npr. primerjava ponujenih cen predmeta naročila skupaj z ostalimi stroškovnimi elementi, ki so posredno ali neposredno povezani s ceno blaga, kot so npr. stroški uporabe, vzdrževanja, dobave, delovanja, razgradnje itd.), lahko pa poleg cenovnih vidikov upoštevajo tudi druga merila, ki odražajo kakovostne, tehnične, trajnostne, socialne in druge necenovne vidike naročila. Gre torej za vrednostno tehtanje in primerjanje prednosti oziroma slabosti posameznih kakovostnih elementov ponudbe v primerjavi s ceno in ostalimi stroški ter iskanje optimalnega razmerja med obojim.

Posamezna merila so v ZJN-3 našteta primeroma, zato je določitev meril, na podlagi katerih bo naročnik v konkretnem primeru poiskal najboljše razmerje med ceno in kakovostjo, prepuščena naročniku. ZJN-3 kot možna merila, na podlagi katerih lahko naročnik vrednoti in primerja necenovne oziroma nestroškovne vidike ponudbe, torej merila, ki se nanašajo na kakovost, okoljske ali socialne vidike, v drugem odstavku 84. člena našteva primeroma:
a) kakovost, vključno s tehničnimi prednostmi, estetske in funkcionalne lastnosti, dostopnost, oblikovanje, prilagojeno vsem uporabnikom, socialne, okoljske in inovativne značilnosti ter trgovanje in pogoje v zvezi z njim; b) organiziranost, usposobljenost in izkušenost osebja, ki bo izvedlo javno naročilo, če lahko kakovost osebja bistveno vpliva na raven izvedbe javnega naročila; c) poprodajne storitve, tehnična pomoč in pogoji dobave, kot so datum dobave ali dokončanja del, postopek dobave ali izvedbe in trajanje dobav ali del. ZJN-3 v tretjem odstavku 84. člena določa, da je stroškovni dejavnik lahko tudi fiksna cena ali fiksni strošek, če gospodarski subjekti na njihovi podlagi med seboj konkurirajo zgolj v zvezi z merili kakovosti, pri čemer pa pri naročanju naročil, kot so storitve izdelave računalniških programov, arhitekturne in inženirske storitve ter prevajalske in svetovalne storitve, naročnik ne sme uporabiti le merila cene (četrti odstavek 84. člena ZJN-3).

Navedena zakonska izhodišča naročniku nalagajo, da v vsakem konkretnem postopku oddaje javnega naročila, upoštevajoč specifičnosti predmeta javnega naročila in lastne potrebe, presodi, kaj v danem primeru zanj predstavlja največjo korist za vloženi denar (ekonomsko najugodnejšo ponudbo) in kako naj pri vrednotenju ponudb na transparenten način upošteva različne vidike predmeta javnega naročila, kot so npr. cena, kakovost in druge komercialne, socialne in/ali okoljevarstvene dejavnike. S tem, ko ZJN-3 zgolj primeroma navaja nekatera cenovna in necenovna merila, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati najboljše razmerje med ceno in kakovostjo, naročniku pravzaprav daje na voljo neizčrpen seznam možnih meril za oddajo javnega naročila (prim. 92. točko preambule Direktive 2014/24/EU). Medtem ko je določitev konkretnih meril v vsakem postopku oddaje javnega naročila v pristojnosti naročnika, pa je treba upoštevati, da ZJN-3 določa tudi splošna oziroma načelna izhodišča, ki jih mora naročnik upoštevati pri oblikovanju kateregakoli merila, bodisi cenovnega oziroma stroškovnega merila bodisi merila, ki se nanaša na kakovostne, tehnične, trajnostne, socialne ali druge necenovne vidike naročila. Splošna izhodišča za določitev meril predstavljajo že temeljna načela javnega naročanja, ki so povzeta v petem odstavku 84. člena ZJN-3. Slednji določa, da morajo biti merila za oddajo javnega naročila nediskriminatorna, sorazmerna in povezana s predmetom javnega naročila.

V obravnavanem postopku javnega naročanja je naročnik v povezavi z merili v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila navedel (prim. točko »2.4 Merila za izbiro« poglavja »2. Navodila ponudnikom za pripravo ponudbe« in odgovor naročnika, objavljen na portalu javnih naročil dne 20. 7. 2020 ob 9.52 uri pod zaporedno številko 3):

»Naročnik bo za ocenjevanje ponudb uporabil MERILO EKONOMSKO NAJUGODNEJŠE PONUDBE, ki je sestavljeno iz naslednjih meril:
A Ponudbena cena dobavljenega vozila 70 točk
B Dobavni rok ponujenega vozila 20 točk
C Vstop in izstop iz kabine za posadko preko rotirajočih stopnic 10 točk
Skupaj 100 točk

Ponudbena cena dobavljenega vozila (A)
Ponudbena cena se preračuna v točke po naslednji formuli:

najnižja skupna ponujena vrednost brez DDV
(A)število točk=--------------------------------------- x 70
ponudnikova skupna ponujena cena brez DDV

Po tej formuli dobi najnižja cena 70 točk, ostale pa ustrezno manjše število točk.
Dobavni rok vozila (B)
Šteje se končni dobavni rok vozila. Krajši dobavni rok prinese več točk. Dobavni rok se vpiše v dnevih.

Dobavni rok se preračuna v točke po naslednji formuli:

Najkrajši ponujen dobavni rok
(B)število točk=---------------------------- x 20
Ponudnikov dobavni rok

Po tej formuli dobi ponudba z najkrajšim dobavnim rokom 20 točk, ostale pa ustrezno manjše število točk.

Vstop in izstop iz kabine za posadko preko rotirajočih stopnic (C)

Končna ocena ponudbe
Končna ocena ponudbe (KOi) se ugotovi s seštevanjem doseženih točk posamezne ponudbe po treh merilih po sledeči formuli:

KOi =Ai + Bi +Ci

kjer je
KOi končna ocena i-tega ponudnika
Ai število točk i-tega ponudnika po merilu Ponudbena cena (A)
Bi število točk i-tega ponudnika po merilu Dobavni rok (B)
Ci število točk i-tega ponudnika po merilu Vstop in izstop iz kabine za posadko preko rotirajočih stopnic (C)

V primeru, da bosta dve ponudbi prejeli enako število končnih točk, bo imel pri izboru prednost ponudnik, ki bo ponudil krajši dobavni rok.«

V okviru merila ekonomsko najugodnejše ponudbe, kot ga je v konkretnem primeru določil naročnik, je za vlagatelja sporno merilo, označeno s »C«, tj. »vstop in izstop iz kabine za posadko preko rotirajočih stopnic«. V zvezi s slednjim vlagatelj zatrjuje, da je oblikovano v nasprotju s 84. členom ZJN-3, poleg tega po njegovem mnenju ni skladno z načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki (5. člen ZJN-3) in načelom enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3). Po zatrjevanju vlagatelja je izpodbijano merilo neupravičeno diskriminatorno, saj naročnik z njim nedopustno favorizira enega od proizvajalcev in s tem ponudnikov, ne da bi za to obstajali utemeljeni razlogi. Rotirajoče stopnice za vstop in izstop posadke po mnenju vlagatelja nimajo takšnih prednosti pred drugimi sodobnimi oblikami stopnic, da bi opravičevale 10 točk po merilu. Merilo, tako vlagatelj, ni sorazmerno glede na funkcijo in pomen teh stopnic v gasilskih vozilih. Na drugi strani naročnik pojasnjuje, da ga je pri oblikovanju dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila vodila specifična narava interventne dejavnosti, ki jo opravlja in ki mnogokrat poteka v ekstremnih in nepredvidljivih situacijah ter razmerah na terenu, pri čemer je končni namen oziroma cilj njegove dejavnosti znan – tj. reševanje ljudi, živali in premoženja. Dalje navaja, da imajo rotirajoče stopnice, ki jih nagrajuje z izpodbijanim merilom, kar nekaj uporabnih prednosti, ki mu – zlasti glede na teren, ki ga pokriva, in razmere ter situacije, v katerih posreduje – ustrezajo bolj kot druge možne rešitve vstopa in izstopa posadke iz kabine. Naročnik torej po vsebini smiselno zatrjuje, da ima za določitev izpodbijanega merila, uteženega z 10 točkami, objektivno opravičljive razloge, ki jih v nadaljevanju tudi predstavi.

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da vlagatelj ne nasprotuje navedbam naročnika o tem, da interventna dejavnost, ki jo naročnik kot gasilsko-reševalni center opravlja, pogosto poteka v ekstremnih in nepredvidljivih razmerah na terenu, ki od naročnika terjajo hitre reakcije s ciljem reševanja ljudi, živali in premoženja. Po navedbah naročnika, ki jih vlagatelj ne zanika in jih je zato šteti za nesporne, mora naročnik v okviru intervencij nemalokrat posredovati na ozkih ulicah, ki jih je najti zlasti v starem mestnem jedru, na parkiriščih večstanovanjskih in industrijskih objektov, kjer so vozila (tudi zaradi premajhne kapacitete parkirišč) pogosto parkirana po sredini ter ob in na dovoznih poteh, na ozkih cestah v vinogradniškem okolišu, obdanih z opornimi zidovi, vinogradi ipd., torej na območjih, kjer je gasilskemu vozilu dostop pogosto otežen. Državna revizijska komisija na podlagi vpogleda v fotografije navedenih območij, ki jih je priložil naročnik, pritrjuje njegovim navedbam, da omenjene lokacije omogočajo le malo prostora že za gasilsko vozilo samo, posledično pa torej še manj prostora za odpiranje vrat ter stopnic vozila in za izstop posadke iz vozila (kot tudi vstop nazaj v vozilo).

Navedene okoliščine so tiste, v okviru katerih se po zatrjevanju naročnika pri opravljanju njegove dejavnosti pokažejo prednosti za vstop oziroma izstop posadke iz kabine preko rotirajočih stopnic.

Med strankama ni sporno, razvidno pa je tudi iz priloženih fotografij, da se rotirajoče stopnice odpirajo skupaj z vrati kabine za posadko, kar pomeni, da se ob vsakem posameznem odpiranju odprejo le za toliko, za kolikor se odprejo tudi vrata. Takšno, stopenjsko odpiranje vrat, ki jih je mogoče odpreti tudi le delno, pa omogoča, da se vrata, s tem pa tudi stopnice odpirajo nadzorovano, z možnostjo ustavitve, in jih je v primeru morebitnih ovir ob vratih vozila mogoče ustaviti še pred trkom v oviro ter s tem preprečiti poškodbe. V primerjavi z rotirajočimi zgibne stopnice, katerih prednosti po drugi strani zagovarja vlagatelj, nadzorovanega oziroma delnega odpiranja ne omogočajo; vlagatelj namreč ne zanika navedbe naročnika, da se zgibne stopnice iz navpične v vodoravno lego (brez vmesnih stopenj) odprejo takoj po pritisku na kljuko vrat, kar pa v ozkih predelih lahko povzroči, da trčijo npr. ob avtomobil, parkiran ob gasilskem vozilu, in ga s tem poškodujejo.

Dalje se Državna revizijska komisija na podlagi vpogleda v predložene fotografije (»slika 1« in »slika 2«) strinja z naročnikom, da rotirajoče stopnice v določenih primerih zaradi možnosti stopenjskega oziroma delnega odpiranja stopnic skupaj z vrati omogočajo izstop posadke tudi v primerih, ko je gasilsko vozilo parkirano ob ovirah in je treba vrata odpreti npr. med parkiranimi avtomobili, stebrički, opornimi zidovi. Četudi namreč vrat v takšnih primerih ni mogoče odpreti v celoti, gre pritrditi naročniku, da bo izstop/vstop posadke preko rotirajočih stopnic (seveda ob zadostnem kotu odprtih vrat) med ovirami še vedno mogoč, medtem ko bo pri zgibnih stopnicah, kot navaja naročnik, vlagatelj pa temu ne nasprotuje, za vstop/izstop potreben odmik celotnega vozila od ovire.

Takšnega zaključka ne morejo spremeniti vlagateljeve navedbe o tem, da je širina zgibnih stopnic vlagateljevega vozila v odprti legi enaka širini preklopnih pohodnih stopnic pod roletami, medtem ko je razdalja od zunanjega roba obrobe blatnika pri zadnjem kolesu pa do zunanjega roba pohodne stopnice pod roleto v primeru vozila z rotirajočimi stopnicami po zatrjevanju vlagatelja večja, kar po njegovem mnenju pomeni, da vozilo z rotirajočimi stopnicami na intervencijah, kjer morajo gasilci dostopati do opreme v zadnjem delu vozila, zavzame 4 cm več kot vozilo vlagatelja. Kot izhaja iz povzetih navedb, vlagatelj z njimi zatrjuje, da vozilo z rotirajočimi stopnicami za delo na intervencijah zavzame večjo površino kot vozilo vlagatelja, kar pa s samo možnostjo vstopa/izstopa posadke v kabino bodisi preko rotirajočih bodisi preko zgibnih stopnic, na katero se – za razliko od vlagateljevih – nanašajo obravnavane navedbe naročnika, neposredno ni povezano. Naročnik namreč ne zatrjuje, da vozilo z rotirajočimi stopnicami pri intervenciji zavzame manjšo površino, niti ne zatrjuje, kot pravilno opozarja že sam, da je izstop iz kabine za osebo v polni gasilski opremi preko rotirajočih stopnic možen pri vratih, ki bi bila odprta le do skrajne lege pohodnih stopnic, kot je to prikazano na fotografiji (»slika 4«) vlagatelja. Naročnik v okviru utemeljevanja prednosti rotirajočih stopnic namreč zatrjuje (le), da je za izstop/vstop v kabino v polni gasilski opremi v primeru slednjih mogoče izkoristiti prostor med raznimi ovirami, ki se nahajajo ob vozilu, medtem ko je v primeru zgibnih stopnic potrebno za kaj takega celotno vozilo odmakniti od ovire.

Ob upoštevanju navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik uspel izkazati, da sta vstop in izstop posadke iz kabine preko rotirajočih stopnic možna tudi med ovirami, ki se nahajajo ob gasilskem vozilu, in sicer brez poškodb ljudi ter premoženja, ki bi jih povzročile odpirajoče se stopnice. Glede na navedeno Državna revizijska komisija pritrjuje naročniku, da se v okoliščinah opravljanja njegove dejavnosti, ko so intervencije pogosto potrebne tudi na ozkih in zato težje dostopnih območjih, možnost izstopa, pa tudi vstopa posadke v kabino preko rotirajočih stopnic, ki jih je mogoče (skupaj z vrati) odpreti nadzorovano, torej tudi le delno, nedvomno lahko pokaže kot prednost.

Ker je naročniku uspelo izkazati, da mu izpodbijano merilo zagotavlja zatrjevane prednosti, se za neutemeljene izkažejo navedbe vlagatelja o tem, da je merilo neupravičeno diskriminatorno in da rotirajoče stopnice za vstop in izstop posadke nimajo takšnih prednosti pred drugimi sodobnimi oblikami stopnic, da bi opravičevale 10 točk po merilu. V zvezi s tem Državna revizijska komisija izpostavlja še, da je že v odločitvah, št. 018-168/2018 in 018-060/2019 (nanju se sklicuje tudi naročnik), zapisala, da ZJN-3 ne postavlja nobenih pravil o morebitnih vrednostnih razmerjih med posameznimi merili, izbranimi za določitev ekonomsko najugodnejše ponudbe, zaradi česar je treba zavzeti stališče, da je odločitev o relativnem pomenu vsakega posameznega merila v razmerju s celoto načeloma prepuščena presoji naročnika. Pri določanju relativnega pomena vsakega posameznega merila v razmerju s celoto gre torej za poslovno odločitev naročnika, utemeljeno v vsakokratnih okoliščinah danega primera.

Ob upoštevanju navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročniku v zvezi z določitvijo merila možnosti »vstopa in izstopa iz kabine za posadko preko rotirajočih stopnic« ni mogoče očitati kršitev 5., 7. ter 84. člena ZJN-3, kot to neutemeljeno zatrjuje vlagatelj. Ker je naročnik že z obravnavanimi navedbami uspel izkazati, da rotirajoče stopnice pri vstopu/izstopu posadke iz kabine gasilskega vozila v okoliščinah, v katerih opravlja interventno dejavnost, zanj predstavljajo prednost pri opravljanju intervencij, Državna revizijska komisija navedb strank, ki se nanašajo na domnevno manjše možnosti poškodb in manjšo možnost nastanka okvar ter posledično manjše stroške vzdrževanja, ki ju kot prednosti rotirajočih stopnic (poleg že obravnavanih) še izpostavlja naročnik, po vsebini ni obravnavala, saj te navedbe, tudi če bi se izkazale za utemeljene, ne bi več mogle vplivati na odločitev Državne revizijske komisije.

V nadaljevanju je Državna revizijska komisija obravnavala navedbe strank, ki se nanašajo na zahtevo po steklu v spodnjem delu vrat za posadko, kot jo je v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila v poglavju »4. Tehnične specifikacije« določil naročnik.

Naročnik najprej navaja, da je vlagatelj z izpodbijanjem navedene tehnične zahteve po njegovem mnenju prepozen. Zatrjuje, da je dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila dne 20. 7. 2020 spremenil (le) v delu referenčne zahteve, pogoja v zvezi s stopicami ter meril za ocenjevanje ponudb, ne pa tudi v delu izpodbijane tehnične zahteve, ki je prav tako ni niti dopolnjeval niti pojasnjeval. Po zatrjevanju naročnika ga je vlagatelj preko portala javnih naročil dne 16. 7. 2020 sicer prosil, naj navedeno zahtevo umakne, a mu naročnik ni ugodil. Čeprav naročnik glede na navedeno ocenjuje, da je vlagatelj z izpodbijanjem sporne tehnične zahteve prepozen, v nadaljevanju odgovarja na navedbe vlagatelja iz zahtevka za revizijo.

Vprašanje pravočasnosti izpodbijanja sporne zahteve je treba presojati ob upoštevanju določb 25. člena ZPVPJN. Ker je v predmetnem postopku pravnega varstva zahtevek za revizijo vložen zoper dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila, je v konkretnem primeru relevanten prvi odstavek navedenega člena, ki določa, da se zahtevek za revizijo, ki se nanaša na vsebino objave, povabilo k oddaji ponudbe ali razpisno dokumentacijo, vloži v desetih delovnih dneh od dneva objave obvestila o naročilu ali prejema povabila k oddaji ponudbe. Kadar naročnik spremeni ali dopolni navedbe v objavi, povabilu k oddaji ponudbe ali v razpisni dokumentaciji, se lahko zahtevek za revizijo, ki se nanaša na spremenjeno, dopolnjeno ali pojasnjeno vsebino objave, povabila ali razpisne dokumentacije ali z njim neposredno povezano navedbo v prvotni objavi, povabilu k oddaji ponudbe ali razpisni dokumentaciji, vloži v desetih delovnih dneh od dneva objave obvestila o dodatnih informacijah, informacijah o nedokončanem postopku ali popravku, če se s tem obvestilom spreminjajo ali dopolnjujejo zahteve ali merila za izbiro najugodnejšega ponudnika.

Kot navaja že naročnik, je bilo obvestilo o predmetnem naročilu na portalu javnih naročil objavljeno dne 24. 6. 2020, popravka pa dne 29. 6. 2020 in 23. 7. 2020. Po vpogledu na portal javnih naročil Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik dne 20. 7. 2020 in 21. 7. 2020 na portalu javnih naročil objavil tudi odgovore na vprašanja potencialnih ponudnikov.

Kakor je Državna revizijska komisija v več svojih odločitvah že ugotovila, skladno z drugo povedjo prvega odstavka 25. člena ZPVPJN za ugotovitev pravočasnosti zahtevka za revizijo ni odločilno, ali je naročnik objavil obvestilo o dodatnih informacijah, informacijah o nedokončanem postopku ali popravku (6. točka prvega odstavka 52. člena ZJN-3), temveč, da je naročnik gospodarskim subjektom zagotovil informacije, ki so bile objavljene na portalu javnih naročil kot odgovori na vprašanja gospodarskih subjektov (kot v konkretnem primeru). V taki obliki objavljene informacije so namreč po svoji vsebini in namenu enake informacijam, ki so objavljene v obvestilih o dodatnih informacijah, informacijah o nedokončanem postopku ali popravku. Nadalje je potrebno upoštevati še, da so te informacije lahko relevantne za ugotovitev pravočasnosti zahtevka za revizijo le, če je naročnik z njimi spremenil ali dopolnil navedbe v objavi, povabilu k oddaji ponudbe ali razpisni dokumentaciji, ne pa tudi, če je z njimi svoje navedbe le pojasnil tako, da s pojasnili ni povzročil spremembe ali dopolnitve teh navedb (prim. odločitvi Državne revizijske komisije v zadevah št. 018-064/2018 in 018-174/2019, na kateri se sklicuje tudi naročnik).

Naročnik že sam navaja, da je z odgovori, na portalu javnih naročil objavljenimi dne 20. 7. 2020, dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila spremenil v delu referenčne zahteve, pogoja v zvezi s stopnicami ter merila za ocenjevanje ponudb, o tem pa se je z vpogledom v naročnikove odgovore, navedenega dne objavljene na portalu javnih naročil, prepričala tudi Državna revizijska komisija. Vpogled na portal javnih naročil pokaže še, da je naročnik dne 23. 7. 2020 objavil tudi popravek dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, s katerim je, kot je navedel, popravil »številko pri % in vrednosti točk pri merilu dobavni rok«. Glede na ugotovitev, da je naročnik najprej z vsebino odgovorov, dne 20. 7. 2020 objavljenimi na portalu javnih naročil, v nadaljevanju pa še s popravkom, objavljenim dne 23. 7. 2020, vsebinsko posegel v dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila na način, da je »spremenil ali dopolnil zahteve«, gre zaključiti, da je vlagatelj s kršitvami, ki jih v povezavi z zahtevo po steklu v spodnjem delu vrat naročniku očita z zahtevkom za revizijo, vloženim dne 24. 7. 2020, pravočasen, četudi se spremembe oziroma dopolnitve dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ne nanašajo na to zahtevo (prim. npr. odločitev Državne revizijske komisije, št. 018-174/2019).

Ker torej naročnikovi oceni o nepravočasnosti uveljavljanja kršitev, ki jih vlagatelj v zvezi z zahtevo po steklu v spodnjem delu vrat očita naročniku, ni mogoče slediti, je Državna revizijska komisija v nadaljevanju obravnavala med strankama nastali spor o tem, ali je naročnik navedeno zahtevo, ki jo je opredelil med tehničnimi specifikacijami predmeta javnega naročila, določil v skladu z ZJN-3.

S tehničnimi specifikacijami, ki jih je treba v skladu s prvim odstavkom 68. člena ZJN-3 navesti v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, naročnik opredeli zahtevane značilnosti (lastnosti) predmeta javnega naročila, ki naj bi izražale njegova pričakovanja glede namena, ki ga želi doseči z izvedbo javnega naročila. Tehnične specifikacije tako določajo zahtevane značilnosti gradnje, storitve ali blaga. Te značilnosti se lahko nanašajo tudi na točno določen postopek ali način proizvodnje ali zagotavljanja zahtevanih gradenj, blaga ali storitev ali na točno določen postopek za kakšno drugo stopnjo v njihovi življenjski dobi, tudi če takšni dejavniki fizično niso del njih, a pod pogojem, da so značilnosti povezane s predmetom javnega naročila ter sorazmerne z vrednostjo in cilji naročila (prvi odstavek 68. člena ZJN-3).

Naročnik določi tehnične specifikacije ob upoštevanju 68. člena ZJN-3, ki v četrtem odstavku določa, da morajo tehnične specifikacije vsem gospodarskim subjektom zagotavljati enak dostop do postopka javnega naročanja in neupravičeno ne smejo ovirati odpiranja javnih naročil konkurenci. Če tega ne upravičuje predmet javnega naročila, v skladu s šestim odstavkom 68. člena ZJN-3 v tehničnih specifikacijah ne smejo biti navedeni določena izdelava ali izvor ali določen postopek, značilen za proizvode ali storitve določenega gospodarskega subjekta, ali blagovne znamke, patenti, tipi ali določeno poreklo ali proizvodnja, ki dajejo prednost nekaterim podjetjem ali proizvodom ali jih izločajo. Take navedbe so izjemoma dovoljene, če sicer ni mogoče dovolj natančno in razumljivo opisati predmeta naročila, vsebovati pa morajo tudi besedi »ali enakovredni«. Naročnik je pri opisovanju predmeta javnega naročila omejen tudi s temeljnimi načeli javnega naročanja, pri čemer mora tehnične specifikacije določiti na način, ki na eni strani zagotavlja konkurenco med ponudniki, na drugi pa njihovo enakopravno obravnavo (5. in 7. člen ZJN-3).

Četudi torej pravila javnega naročanja določajo, kako naj naročnik blago nabavi, pa po drugi strani ne določajo, katero blago sme nabaviti, kakor tudi ne, katere konkretne lastnosti mora imeti blago, ki ga naročnik naroča. Na podlagi navedenega gre tako ugotoviti, da je naročnik pri ugotavljanju svojih potreb in oblikovanju tehničnih specifikacij načeloma samostojen oziroma avtonomen, kar pomeni, da tehnične zahteve določi ob upoštevanju lastnih potreb ter pričakovanj glede na predmet javnega naročila. Avtonomija naročnika pri oblikovanju tehničnih specifikacij pa ni neomejena – naročnik tako ne sme postavljati zahtev, ki niso objektivno opravičljive in bi lahko določenim ponudnikom bodisi dajale neupravičeno prednost bodisi bi jim onemogočale udeležbo v postopku javnega naročanja.

Vlagatelj v zvezi z zahtevo po vratih za posadko, ki morajo biti steklena tudi v spodnjem delu, naročniku očita kršitev 68. člena ZJN-3 in kršitev načela zagotavljanja konkurence med ponudniki (5. člen ZJN-3) ter načela enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3). Po mnenju vlagatelja je izpodbijana zahteva neupravičeno diskriminatorna, saj preferira točno določenega proizvajalca, s tem pa točno določenega ponudnika (tj. Rosenbauer d.o.o.), naročnik pa za njeno določitev naj ne bi imel objektivno opravičljivih razlogov.

V povezavi z vlagateljevimi očitki o kršitvi načel enakopravne obravnave ponudnikov in zagotavljanja konkurence med njimi Državna revizijska komisija pojasnjuje, da zgolj dejstvo, da naj bi sporno tehnično zahtevo izpolnjevalo le gasilsko vozilo enega proizvajalca oziroma enega ponudnika, kot to zatrjuje vlagatelj, samo po sebi (še) ne daje zadostne podlage za zaključek, da je naročnik sporno tehnično zahtevo oblikoval v nasprotju z omenjenima načeloma. Ker bi enako veljalo tudi v primeru, ko bi se za utemeljeno izkazala navedba naročnika o vsaj treh ponudnikih gasilskih vozil, ki nudijo tovrstno rešitev (Euro GV d.o.o., Rosenbauer d.o.o., Gasilska vozila Pušnik d.o.o.), Državna revizijska komisija v nadaljevanju ni ugotavljala, ali omenjeno tehnično zahtevo izpolnjuje gasilsko vozilo enega ali morda treh ponudnikov. Četudi bi se namreč ugotovilo, da lahko določeno zahtevo izpolni le omejen krog potencialnih ponudnikov ali da posamezen ponudnik ne more konkurirati za pridobitev javnega naročila, naročniku še vedno ne bi bilo mogoče očitati kršitev ZJN-3, v kolikor bi izkazal, da je takšna zahteva povezana s predmetom javnega naročila in da ima zanjo objektivno utemeljene razloge.

Državna revizijska komisija je tako že večkrat opozorila, da načela zagotavljanja konkurence med ponudniki ni mogoče interpretirati v smislu zahteve po vzpostavljanju konkurenčnosti tudi na tistih področjih oziroma v tistih primerih, ko te iz upravičenih razlogov ni mogoče doseči. Prav tako tudi načela enakopravnosti v pravu javnih naročil ni mogoče razumeti kot absolutne kategorije. Enakopravnost namreč ne pomeni, da mora naročnik vsem potencialnim ponudnikom omogočiti enak položaj v postopku oddaje javnega naročila. Nasprotno, pravo praviloma ne sme neposredno vplivati na razmerja na trgu z ukrepi, ki bi povzročali ekonomsko ali dejansko enakost. Zaradi različnih ekonomskih, tehničnih, kadrovskih in tudi naravnih danosti je dejanski položaj ponudnikov in njihovih ponudb različen, prednosti, ki jih te dajejo, pa je dovoljeno in pogosto celo gospodarno upoštevati. Zato zgolj dejstvo, da naročnik z določeno zahtevo razlikuje ponudnike, še ne pomeni, da bi bila takšna zahteva že sama po sebi diskriminatorna. V naravi same zahteve je, da ponudnike razvršča na tiste, ki določeno zahtevo izpolnjujejo in je zato njihovo ponudbo mogoče obravnavati kot dopustno (takšno, ki ustreza potrebam in zahtevam naročnika), ter tiste, ki te zahteve ne izpolnjujejo in posledično ne morejo sodelovati v postopku oddaje javnega naročila. Naročniki so zato v postopkih oddaje javnih naročil upravičeni postavljati zahteve, ki imajo za posledico razlikovanje ponudnikov, vendar le iz razlogov, ki so neposredno povezani s predmetom javnega naročila in so objektivno opravičljivi. Ni pa dopustno razlikovanje ponudnikov glede na kriterije, ki niso objektivno opravičljivi in pomenijo zlasti krajevno, predmetno ali osebno diskriminacijo, s čimer je določen gospodarski subjekt bodisi postavljen v bistveno slabši položaj bodisi je privilegiran, ne da bi za to obstajali utemeljeni razlogi.

Takšno stališče izhaja tudi iz sodb Sodišča EU, npr. iz zadeve C-513/99 Concordia Bus Finland Oy Ab, v okviru katere je generalni pravobranilec v svojem stališču pojasnil, da naročniku načeloma ni mogoče preprečiti zahteve po takšni storitvi, ki bi vsebovala zanj najbolj primerne tehnične specifikacije, razen če te ne bi bile postavljene iz objektivno opravičljivih razlogov. Če bi naročniku naložili prilagoditev zahtev zmožnostim potencialnih ponudnikov, to ne bi imelo za posledico le znižanja naročnikovih zahtev, marveč bi pomenilo tudi poseganje v naročnikovo avtonomno pravico do njihovega samostojnega oblikovanja. Poleg tega bi naročnikov umik sporne zahteve iz razpisne dokumentacije iz razloga, ker je eden izmed ponudnikov ne more izpolniti, neupravičeno postavil v slabši položaj tistega ponudnika, ki takšno naročnikovo zahtevo lahko izpolni, zato samo dejstvo, da zahtevo iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila izpolnjuje le določen ponudnik, še ne pomeni kršitve načela enakopravnosti (predstavljeno stališče je v sodbi C-513/99 sprejelo tudi Sodišče EU v odstavkih 82-85).

Navedeno pomeni, da ZJN-3 naročniku ne prepoveduje določitve tehničnih zahtev, s katerimi se omejuje konkurenca, temveč mu prepoveduje zgolj določitev takšnih tehničnih zahtev, s katerimi se neupravičeno omejuje konkurenca. Naročnik torej lahko v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila določi tudi takšne tehnične zahteve, ki jih lahko izpolni samo en ponudnik ali omejeno število ponudnikov, vendar pa mora biti razlikovanje med ponudniki, ki lahko ponudijo aparat z zahtevanimi tehničnimi specifikacijami, in ponudniki, ki takšnega aparata ne morejo ponuditi, neposredno povezano s predmetom javnega naročila in objektivno opravičljivo. V nadaljevanju je zato treba presoditi, ali je naročnik, ki je s tehnično zahtevo v spodnjem delu vrat – ne glede na dejstvo, ali jo izpolnjujejo gasilska vozila enega ali treh ponudnikov – nedvomno omejil konkurenco oziroma zožil krog gospodarskih subjektov, ki lahko pridobijo javno naročilo, za takšno ravnanje imel podlago v objektivno in strokovno utemeljenih razlogih, povezanih s predmetom javnega naročila.

Kot razlog za zahtevano izvedbo vrat kabine za posadko s spodnjim delom v steklu naročnik navaja boljšo preglednost terena pred odpiranjem vrat pri izstopanju posadke iz gasilskega vozila. Pregled skic, ki ju prilaga naročnik in prikazujeta vidno polje iz kabine za posadko brez stekla v spodnjem delu vrat (»slika 10« ) ter vidno polje iz kabine za posadko s steklom v spodnjem delu vrat (»slika 11«), potrjujeta navedbe naročnika o tem, da steklo v zgornjem delu vrat sicer omogoča pogled naprej, na okolico ceste, po kateri se pelje vozilo, ne omogoča pa pogleda navzdol na mesto, kamor se bodo vrata odprla in kamor bo posadka izstopila. Preglednost terena pod vrati, torej preglednost mesta, kamor bo posadka izstopila, pa je po drugi strani, kakor navaja naročnik in je razvidno iz priložene skice (»slika 11«), omogočena v primeru, ko je spodnji del vrat za posadko steklen. Navedena skica (»slika 11«) tako potrjuje navedbe naročnika o tem, da vrata kabine za posadko s steklenim spodnjim delom zagotavljajo pregled nad tem, ali je vrata (zaradi morebitnih ovir ob vozilu) sploh mogoče odpreti, ali se na mestu izstopa morda nahaja kakšna ovira, luknja ipd., ki jo je voznik ob manevriranju in parkiranju vozila spregledal (zlasti v temi, nalivu, megli), ali je ob vozilu mogoče prisotna skupina ljudi, morda celo otrok, na katere je treba paziti pri izstopu iz vozila. Ob upoštevanju navedenega se Državna revizijska komisija tudi strinja z naročnikom, da lahko izvedba vrat s steklom v spodnjem delu posadki med drugim omogoči, da si ob prihodu, že med parkiranjem vozila, ogleda ter oceni situacijo dogodka, kamor je bila napotena.

Upoštevaje navedeno po oceni Državne revizijske komisije ni mogoče zanikati, da steklo v spodnjem delu vrat kabine za posadko pripomore k povečanju preglednosti terena ob vratih vozila pred odpiranjem teh vrat oziroma pri izstopanju posadke iz gasilskega vozila.

Takšnega zaključka ne morejo spremeniti navedbe vlagatelja o tem, da zaradi sedežnega reda v kabini za posadko pri vratih sedi polno opremljen gasilec, ki z nogami zastira pogled skozi steklo v spodnjem delu vrat, hkrati pa opazuje okolico skozi veliko okno na zgornjem delu vrat. Kot namreč izhaja iz navedb naročnika, je zanj boljša preglednost v prvi vrsti pomembna zlasti v trenutku pred odpiranjem vrat ter izstopom posadke iz kabine (gre torej za preglednost nad mestom ob vratih vozila, kamor bo posadka izstopila), ne pa toliko v času, kolikor traja vožnja do kraja posredovanja. Iz tega razloga izpostavljene navedbe vlagatelja, ki se nanašajo na preglednost terena, kot je omogočena za čas vožnje na kraj posredovanja, niso relevantne, kot iz istega razloga niso relevantne niti vlagateljeve navedbe o tem, da gasilci v vozilu med vožnjo pripravljajo strategijo posredovanja in zato nimajo časa za opazovanje okolice.

Zgolj dejstvo, da je naloga voznika, da posadko opozori na morebitne ovire na tleh, kjer bo izstopila, pa samo po sebi še ni razlog za to, da se boljša preglednost pri izstopu ne bi omogočila celi posadki. Poleg tega pa, kot utemeljeno opozarja naročnik, se lahko (zlasti v primeru posredovanja v temi, nalivu, megli) pripeti, da voznik nehote kakšno oviro tudi spregleda. Enako, kot ne more biti razlog za oceno o izvedbi vrat s steklenem spodnjim delom kot nepotrebnim ali diskriminatornim v nalogah voznika, tudi ne more biti v nalogah tistega, ki sedi ob oknu in ki naj kot prvi, ki bo izstopil, pred izstopom pogleda skozi okno in preveri, kakšen je teren pod vrati, kot to predlaga vlagatelj.

Medtem ko vlagatelj na eni strani navaja, da je steklo v spodnjem delu vrat bolj izpostavljeno poškodbam, kar je povezano z večjimi stroški, naročnik na drugi strani pojasnjuje, da je steklo dovzetnejše za poškodbe le pri močnejših udarcih (večje kamenje), pri čemer je imel doslej zaradi metanja kamenja večkrat poškodovano pločevino na vozilih, nikoli pa uničenega stekla.

Državna revizijska komisija tudi ne more slediti navedbi vlagatelja, da lahko sam ponudi vrata kabine za posadko, ki imajo v zgornjem delu ob strani dodatno steklo, posledično pa omogočajo boljšo preglednost, zaradi česar naj bi bila ponujena rešitev vlagatelja (vsaj) enakovredna zahtevani. Četudi bi se namreč navedba vlagatelja glede preglednosti v primeru predlagane rešitve v splošnem pokazala za utemeljeno, pa ostaja dejstvo, da dodatno okno ob strani, ki bi bilo na zgornjem delu vrat, (kljub možnosti večje preglednosti nad okolico v pogledu naprej) ne bi omogočalo preglednosti navzdol, nad tlemi ob vozilu, ki pa je tista, ki je za naročnika v konkretnem primeru pomembna. Zaradi navedenega torej v konkretnem primeru ni mogoče ugotoviti, da je rešitev, ki jo predlaga vlagatelj, enakovredna zahtevani.

Ker je bilo na eni strani ugotovljeno, da boljša preglednost terena pred odpiranjem vrat pri izstopanju posadke iz gasilskega vozila za naročnika – zlasti ob upoštevanju narave dejavnosti, ki jo opravlja – nedvomno predstavlja prednost pri izvajanju intervencij, na drugi strani pa, da predlagana rešitev vlagatelja – glede na potrebe, ki jih zasleduje naročnik – zahtevi po steklu v spodnjem delu vrat ni enakovredna, Državna revizijska komisija zaključuje, da boljša preglednost terena pred odpiranjem vrat pri izstopanju posadke iz gasilskega vozila v okoliščinah konkretnega primera nedvomno predstavlja objektivno opravičljiv razlog za določitev izpodbijane zahteve.

Glede na to, da je Državna revizijska komisija relevantno dejansko stanje v zvezi z izpodbijano zahtevo v celoti ugotovila že na podlagi predložene listinske dokumentacije strank, je kot nepotreben zavrnila dokazni predlog vlagatelja po postavitvi izvedenca tehnične stroke, ki bi podal mnenje o tem, ali tehnična rešitev vlagatelja z dodatnim steklom ob strani zagotavlja preglednost na enak način kot naročnikova zahteva. Iz istega razloga (tj., ker je dejansko stanje v celoti ugotovila že na podlagi izvedenih listinskih dokazov) Državna revizijska komisija tudi ni opravila ogleda gasilskih vozil, ki ga je v zvezi s svojimi navedbami glede določitve spornega merila kot tudi tehnične zahteve predlagal naročnik, niti ni izvedla ustne obravnave, ki jo je predlagal vlagatelj.

Ob upoštevanju ugotovitve, da je naročnik uspel izkazati tako objektivno opravičljive razloge za določitev merila v zvezi z vstopom/izstopom posadke iz kabine preko rotirajočih stopnic kot objektivno opravičljive razloge za določitev zahteve po steklu v spodnjem delu vrat za posadko, Državna revizijska komisija vlagateljevim navedbam o naročnikovi kršitvi določb ZJN-3 ni mogla pritrditi. V posledici navedenega je Državna revizijska komisija na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zahtevek za revizijo kot neutemeljen zavrnila.

Na koncu Državna revizijska komisija zgolj pripominja, da je vlagatelj v zahtevku za revizijo navedbe o domnevno prirejenem razpisu oziroma merilih ter zahtevah, s katerimi naj bi se favoriziralo določenega ponudnika, utemeljeval tudi s sklicevanjem na druge postopke oddaje javnih naročil, zatrjeval pa je tudi, da je vse postopke pripravljala ista oseba, ki preferira tega ponudnika. Glede na to, da je vsak postopek javnega naročanja samostojna, od drugih postopkov ločena celota, sklicevanje na druge postopke za odločitev v konkretnem primeru ne bi moglo biti relevantno, posledično pa Državna revizijska komisija teh navedb ni vsebinsko obravnavala in v zvezi s tem predlaganih dokazov ni izvedla. Po drugi strani zgolj na podlagi navedbe, da je več razpisov za dobavo gasilskega vozila pripravljala ista oseba, brez navedbe kakršnihkoli drugih okoliščin, ki bi jo utemeljevale, še ni mogoče zaključiti, da so bila v konkretnem primeru kršena določila ZJN-3.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo uveljavljal tudi povrnitev stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel ne v predrevizijskem ne v revizijskem postopku, povrnitev stroškov pa je odvisna od utemeljenosti zahtevka za revizijo, je Državna revizijska komisija v skladu z določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, dne 11. 9. 2020

Predsednik senata:
mag. Gregor Šebenik,
član Državne revizijske komisije






Vročiti:
- Odvetniška družba Marovt in partnerji, d.o.o., Rozmanova 12, 1000 Ljubljana,
- Gasilsko-reševalni center Novo mesto, Seidlova cesta 29, 8000 Novo mesto,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.


Vložiti:
- v spis zadeve.

Natisni stran