018-123/2020 ELES, d.o.o.

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in spremembe; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Andraža Žvana kot predsednika senata, Nine Velkavrh kot članice senata in Sama Červeka kot člana senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Dobava in montaža regulacijske dušilke (VSR) za RTP Cirkovce v okviru implementacije kompenzacijskih naprav v EES – Sincro.Grid 2. faza«, na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja Korona inženiring d.d., Cesta v Mestni log 88A, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba Rojs, Peljhan, Prelesnik & partnerji o.p., d.o.o., Tivolska cesta 48, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika ELES, d.o.o., Hajdrihova ulica 2, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 15. 9. 2020

odločila:

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je obvestilo o predmetnem naročilu, ki ga oddaja po odprtem postopku, dne 24. 12. 2019 objavil na portalu javnih naročil, pod številko objave JN008920/2019-E01, dne 27. 12. 2019 pa še v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, pod številko objave 2019/S 249-619613. Dne 2. 7. 2020 je naročnik na portalu javnih naročil objavil dokument »Odločitev«, iz katerega izhaja, da je javno naročilo dodelil ponudniku Siemens Energy d.o.o., Letališka cesta 29c, Ljubljana (v nadaljevanju: izbrani ponudnik), ponudbo vlagatelja pa je zaradi neizpolnjevanja referenčnega pogoja in neustreznosti transportne študije zavrnil kot nedopustno.

Zoper odločitev naročnika o oddaji javnega naročila je vlagatelj pravočasno, z vlogo z dne 13. 7. 2020, vložil zahtevek za revizijo. V zahtevku za revizijo navaja, da transportna študija prevoza regulacijske dušilke, ki so jo ponudniki skladno z dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila morali predložiti v ponudbi, ni dokazilo, ki bi ga v skladu s predpisi o javnem naročanju smel zahtevati naročnik. Poleg tega je zahteva po detajlni transportni študiji nedoločna in že zato nezakonita, naročnik pa jo po oddaji ponudb arbitrarno razlaga na način, da je tudi nesorazmerna. Izkazalo se je namreč, da naročnik detajlno transportno študijo razume kot transportni elaborat, kar pa iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ne izhaja. Nasprotno, iz slednje je jasno razvidno, da naročnik predložitev takšnega elaborata zahteva šele tri mesece pred dostavo predmeta naročila. To pomeni, da je transportna študija, predložena v ponudbi, lahko zgolj preliminarna, kar je tudi razumljivo, saj ponudniki v tej fazi še niso (niti ne morejo biti) dokončno seznanjeni z vsemi konkretnimi transportnimi podatki. Ob upoštevanju dejstva, da naročnik – z izjemo zahtevane detajlnosti – ni določil nikakršnih pravil oziroma meril glede vsebine študije, je nepravilen in povsem arbitraren njegov zaključek o tem, da naj predložena študija vlagatelja ne bi bila (dovolj) detajlna oziroma ustrezna. To še toliko bolj velja ob dejstvu, da je vlagatelj študijo na poziv naročnika dodatno pojasnil in odgovoril na vsa njegova vprašanja. V nasprotju z naročnikom, ki je, tako vlagatelj, recenzijo predloženih transportnih študij ponudnikov zaupal za to neusposobljenim institucijam vprašljive neodvisnosti, sam prilaga neodvisno strokovno mnenje eksperta s področja organizacije izrednih tovorov, iz katerega izhaja, da je študija vlagatelja (dovolj) detajlna, kvalitetna in v celoti ustrezna. Z (drugačnim) mnenjem o transportni študiji vlagatelja, ki ga je pridobil naročnik in nanj oprl odločitev o oddaji javnega naročila, je bil vlagatelj seznanjen šele deset dni po podani zahtevi za vpogled in posredovanje dokumentacije, tj. dan pred potekom roka za uveljavljanje pravnega varstva. S tem so bile vlagatelju – ob dejstvu, da njegovi prošnji za podaljšanje roka za vložitev zahtevka za revizijo ni bilo ugodeno, posledično pa se ni mogel ustrezno ter temeljito seznaniti s posredovano dokumentacijo – kršene ustavno zagotovljene pravice do izjave, enakega varstva pravic ter do pravnega sredstva, naročniku pa gre v tej zvezi očitati tudi nezadostno obrazložitev odločitve o oddaji javnega naročila in kršitev načela transparentnosti javnega naročanja. Kljub podaji zahteve naročnik vlagatelju ni omogočil seznanitve z vsebino transportne študije izbranega ponudnika, s čimer mu je kršil pravico do učinkovitega pravnega varstva. Vendar se vlagateljeva zahteva za vpogled ni nanašala zgolj na ponudbo izbranega ponudnika, temveč tudi na drugo dokumentacijo v zvezi s postopkom javnega naročanja; ker omejitve glede vpogleda za »nedopustne ponudnike« zanjo ne veljajo, naročnik pa vlagatelju slednje ni razkril, je odločitev o vpogledu po mnenju vlagatelja nezakonita tudi iz tega razloga. Poleg tega, da se vlagatelj ne strinja z naročnikovo oceno o neustreznosti transportne študije, nasprotuje tudi njegovi ugotovitvi o neizpolnjevanju referenčnega pogoja. Po zatrjevanju vlagatelja obstajajo različni tipi regulacijske dušilke, tako je treba razlikovati med regulacijsko dušilko tipa »on-load« in regulacijsko dušilko tipa »off-load«. Ker pa naročnik v okviru referenčnega pogoja ni zahteval reference, ki bi se nanašala na »on-load« dušilko, ne more predložene reference vlagatelja označiti za neustrezno samo zato, ker se ta nanaša na »off-load« dušilko, tj. dušilko, ki ne vrši regulacije napetosti pod obremenitvijo. Glede na navedeno vlagatelj predlaga, da se zahtevku za revizijo ugodi in se naročnikova odločitev o oddaji javnega naročila razveljavi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka pravnega varstva.

Naročnik je dne 16. 7. 2020 zahtevek za revizijo skupaj s pojasnilom v zvezi z možnostjo izjasnitve posredoval izbranemu ponudniku. Izbrani ponudnik je naročniku poslal vlogo z dne 22. 7. 2020, v kateri je navedel, da se z ugotovitvami naročnika iz odločitve o oddaji javnega naročila strinja in meni, da je ta korektna tako s pravnega kot tehnično-ekonomskega kriterija.

Naročnik je s sklepom z dne 27. 7. 2020 zahtevek za revizijo zavrnil, posledično pa je zavrnil tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov. V obrazložitvi sklepa naročnik glede zahteve po transportni študiji zatrjuje, da mu ni znan predpis, ki bi takšno dokazilo prepovedoval. V konkretnem primeru gre za javno naročilo dobave naprave z zelo omejenim številom proizvajalcev, ki hkrati predstavlja logistično izjemno zahteven ter drag projekt transporta tovora z maso cca. 350 ton in izrednimi dimenzijami, zato je sporna zahteva po oceni naročnika nedvomno sorazmerna s predmetom naročila. Naročnik si namreč ne želi nepotrebnih zapletov, zamud ali nesreč pri dobavi opreme, posledično pa ima legitimen interes za ugotavljanje, ali je ponudnik sposoben za izvedbo izrednega prevoza. Na podlagi transportne študije lahko torej naročnik z gotovostjo zaključi, da se ponudnik zaveda ter je pripravljen na prevoz tovora s skupno maso cca. 350 ton in dimenzij cca. 5 metrov širine, cca. 65 metrov dolžine ter cca. 5 metrov višine. Nenazadnje pa ne gre spregledati niti, da zahteva po detajlni transportni študiji po objavi dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ni bila izpodbijana in je postala pravnomočna, zato so vlagateljeve navedbe o neobičajni praksi glede zahteve po študiji v tej fazi brezpredmetne. Vlagatelj sicer zatrjuje, da še ni seznanjen z vsemi transportnimi podatki, vendar pa – kljub dejstvu, da je naročnik v izpodbijani odločitvi natančno pojasnil, kateri podatki iz vlagateljeve ponudbe ter njene dopolnitve se ne ujemajo oziroma manjkajo – ne navede natančneje, s katerimi podatki še ni seznanjen. V tej zvezi naročnik ponovno izpostavlja, kot navaja, najbolj očitna in ključna nasprotja glede mase oziroma teže transportne kompozicije, pri kateri gre po zatrjevanju naročnika za več kot 40 ton odstopanja, in glede širine tovora, kjer gre za razliko 1160 mm. Ključni podatki glede transporta izrednega tovora iz transportne študije, predložene v ponudbi, in dopolnitve ponudbe si torej nasprotujejo in so pomanjkljivi, zato naročnik ne ve, kateri podatki so pravilni. Dejstvo, da se je pri recenziji transportnih študij ponudnikov poslužil zunanje strokovne pomoči, kar je bilo v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila izrecno predvideno, po mnenju naročnika ne more biti sporno. Res naročnik vlagatelja z mnenji obeh strokovnih institucij ni seznanil ob objavi izpodbijane odločitve, kljub temu pa mu je obe mnenji nemudoma predložil takoj po prejemu zahteve za vpogled in pozivu k predložitvi manjkajočih strokovnih mnenj. Poleg tega je naročnik že v sami odločitvi o oddaji javnega naročila dovolj natančno povzel razloge za zavrnitev vlagateljeve ponudbe in je bil vlagatelj s temi razlogi v vseh ključnih točkah seznanjen, kar potrjuje tudi pravočasno vložen zahtevek za revizijo. Glede na navedeno in ob dejstvu, da se bo vlagatelj o strokovnih mnenjih imel možnost izjaviti še v opredelitvi do tega naročnikovega sklepa, naročnik meni, da mu pravica do pravnega sredstva oziroma pravica do izjasnitve nista biti odvzeti. Ker je naročnik vlagateljevo ponudbo ocenil za nedopustno, je ravnal v skladu z Zakonom o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 in spremembe; v nadaljevanju: ZJN-3), ko je zavrnil njegovo zahtevo za vpogled v ponudbo izbranega ponudnika. V zvezi z vlagateljevimi navedbami glede izpolnjevanja referenčnega pogoja naročnik izpostavlja, da je zahteval referenco za regulacijsko dušilko, kar pa »off-load« dušilka, na katero se nanaša referenca vlagatelja, ni. Slednja namreč ne omogoča regulacije, temveč le grobo krmiljenje, ki za spremembo moči terja izklop naprave in nato njen ponovni vklop. Regulacijska dušilka, kar je v elektro stroki povsem jasno, je zgolj tista, ki je opremljena z »on-load« stikalom, prek katerega lahko regulator napetosti ali jalove moči, ki krmili OLTC stikalo, vrši sprotno (»on load«, t.j. pod bremenom) regulacijo napetosti omrežja. Ob upoštevanju navedenega naročnik zaključuje, da zahtevku za revizijo ni mogoče ugoditi.

Naročnik je dne 29. 7. 2020 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo iz postopka oddaje javnega naročila in iz predrevizijskega postopka.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 3. 8. 2020 opredelil do naročnikovih navedb iz sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo. V navedeni vlogi vztraja pri pravovarstvenem predlogu in pri vseh očitkih iz zahtevka za revizijo ter se dodatno opredeljuje do posameznih naročnikovih navedb, med njimi zlasti tistih v zvezi z domnevnimi pomanjkljivostmi predložene transportne študije. Navaja, da je po prejemu zahteve za dopolnitev ponudbe od proizvajalca pridobil natančnejši podatek o teži dušilke, zato je lahko podrobneje opredelil prevozna sredstva, dopolnil manjše nejasnosti ter podal zavezujoč podatek o transportni teži 360 ton (v primeru vloge za izdajo dovoljenja za izredni prevoz po zatrjevanju vlagatelja drži navedba 380 ton, saj je bilo upoštevanih 20 ton rezerve, kar je pri tovrstnih prevozih običajna praksa). Enako je vlagatelj ponudbo glede širine tovora (3240 mm) v dopolnitvi ponudbe dopolnil z bolj točnim podatkom (4400 mm). Jasno je, da se upošteva podatek iz dopolnitve, saj je prav dopolnitev ponudb namenjena odpravi nejasnosti. Po mnenju vlagatelja tudi ne drži, da mu je pravica do izjave dana s to vlogo, saj imajo navedbe v njej svoje omejitve, na katere je vlagatelja opozoril naročnik sam v pravnem pouku sklepa.

Naročnik je Državni revizijski komisiji posredoval vlogo z dne 6. 8. 2020, s katero se je opredelil do posameznih navedb vlagatelja iz vloge z dne 3. 8. 2020.

Vlogo naročnika je Državna revizijska komisija – skupaj s pojasnilom v zvezi z možnostjo izjasnitve – posredovala vlagatelju, ki se je do navedb naročnika opredelil z vlogo z dne 25. 8. 2020.

Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja, izbranega ponudnika in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Med strankama je spor o tem, ali je naročnik ravnal v skladu z določili ZJN-3 in dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila, ko je ponudbo vlagatelja, ki se je po merilih uvrstila na prvo mesto, kot nedopustno zavrnil, posledično pa vlagatelju predmetnega javnega naročila ni oddal.

Naročnikovo ravnanje je treba presojati z vidika 29. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-3, skladno s katero je dopustna tista ponudba, ki jo predloži ponudnik, za katerega ne obstajajo razlogi za izključitev in ki izpolnjuje pogoje za sodelovanje, njegova ponudba ustreza potrebam ter zahtevam naročnika, določenim v tehničnih specifikacijah in v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, je prispela pravočasno, pri njej ni dokazano nedovoljeno dogovarjanje ali korupcija, naročnik je ni ocenil za neobičajno nizko in cena ne presega njegovih zagotovljenih sredstev. V skladu s prvim odstavkom 89. člena ZJN-3 naročnik odda javno naročilo na podlagi meril po tem, ko preveri izpolnjevanje naslednjih pogojev: a) ponudba je skladna z zahtevami in pogoji, določenimi v obvestilu o javnem naročilu ter v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, po potrebi ob upoštevanju variant iz 72. člena ZJN-3, in b) ponudbo je oddal ponudnik, pri katerem ne obstajajo razlogi za izključitev iz 75. člena ZJN-3, ki izpolnjuje pogoje za sodelovanje ter pravila in merila iz 82. ter 83. člena ZJN-3, če so ta bila določena.

Iz navedenih določil ZJN-3 izhaja, da lahko naročnik javno naročilo odda le ponudniku, čigar ponudba je dopustna, kot taka pa ustreza potrebam ter zahtevam naročnika iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, vključno s tistimi, ki se nanašajo na predmet javnega naročila.
Naročnik opiše predmet javnega naročila s tehničnimi specifikacijami, ki jih določi v skladu z 68. členom ZJN-3. Gre za zahtevane značilnosti predmeta (npr. stopnjo kakovosti, uporabljene materiale, dimenzije, tehnične parametre, proizvodne postopke, okoljske lastnosti, stopnjo varnosti), ki naj bi izražale pričakovanja naročnika glede namena, ki ga želi doseči z izvedbo javnega naročila. Na podlagi prvega odstavka 93. člena ZJN-3 lahko naročnik določi tudi posebne pogoje v zvezi z izvedbo javnega naročila, ki jih vključi v pogodbo o izvedbi javnega naročila, če so ti pogoji povezani s predmetom javnega naročila v skladu s petim odstavkom 84. člena ZJN-3 in navedeni v povabilu k sodelovanju ali dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. Ti pogoji lahko zajemajo gospodarske, inovativne, okoljske, socialne ali zaposlitvene vidike.


V obravnavanem primeru naročnik oddaja javno naročilo za dobavo in montažo regulacijske dušilke (gl. npr. točko »II.1.4 Kratek opis« oddelka II »Predmet« obvestila o naročilu). Med strankama ni sporno, izhaja pa tudi iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila (gl. 6. člen vzorca pogodbe o izvedbi javnega naročila), da bo moral izbrani ponudnik regulacijsko dušilko, ki bo narejena po meri in bo po podatkih vlagatelja tehtala preko 160 ton, po končani izdelavi dostaviti na lokacijo RTP Cirkovce. Vlagatelj tudi ne zanika navedbe naročnika, da bi to v primeru, ko bi bilo javno naročilo dodeljeno njemu, pomenilo prevoz več kot 160 ton težkega tovora iz proizvodnega obrata v Turčiji, kjer bi bila dušilka izdelana, pa vse do lokacije RTP Cirkovce v Sloveniji, kamor dostavo zahteva naročnik.

Pregled dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila nadalje pokaže, da bodo stroški prevoza regulacijske dušilke (v končni posledici) bremenili naročnika. Iz ponudbenega predračuna (obrazec »Specifikacija pogodbene cene – ponudbeni predračun«) je namreč razvidno, da je cena (v EUR brez DDV) za prevoz dušilke na lokacijo RTP Cirkovce (gl. postavko 2 ponudbenega predračuna) del skupne ponudbene cene (v EUR brez DDV), skupna ponudbena cena pa v skladu s 3. členom vzorca pogodbe predstavlja pogodbeno ceno, ki jo bo za izvedbo konkretnega javnega naročila zavezan plačati naročnik.

Ker bo torej (izbrani) ponudnik regulacijsko dušilko, ki jo bo dobavil, dolžan po izdelavi prepeljati na zahtevano lokacijo, pri čemer bo stroške prevoza plačal naročnik, ne more biti dvoma, da predmet konkretnega javnega naročila vključuje tudi prevoz regulacijske dušilke na lokacijo RTP Cirkovce.

Da je prevoz dušilke del predmeta javnega naročila, med strankama sicer ni sporno. Še več – stranki sta si tudi enotni, da prevoz regulacijske dušilke v konkretnem primeru predstavlja zahteven logistični projekt, ki ima kot tak v okviru predmeta obravnavanega javnega naročila pomembno mesto. Tako naročnik pojasnjuje, da gre v dani zadevi za prevoz tovora s skupno maso (tovora in transportne kompozicije) cca. 350 ton, pri čemer bo celotna transportna kompozicija v širino merila cca. 5 metrov, v dolžino cca. 65 metrov ter v višino cca. 5 metrov, zato dvoma o logistično zelo zahtevnem in dragem projektu po njegovi oceni ne more biti. Navedenemu vlagatelj ne nasprotuje, pač pa tudi sam navaja, da je v konkretnem primeru transport tovora pomembna postavka v celotnem procesu, česar se, kot zatrjuje, dobro zaveda in je zato za ta del angažiral visoko usposobljenega izvajalca.

Ob upoštevanju podatkov o teži konkretnega tovora (tj. regulacijske dušilke) ter ob upoštevanju podatkov o teži in dimenzijah celotne transportne kompozicije (tj. dušilke skupaj s prevozno kompozicijo) tudi po oceni Državne revizijske komisije ni mogoče zanikati, da predstavlja prevoz oziroma dostava predmetne regulacijske dušilke na navedeno lokacijo zahteven logistični projekt, ki ga ni mogoče enačiti s siceršnjo običajno dostavo kot možnim sestavnim delom vsakokratnega naročila blaga.

Ugotovitev, da v konkretnem primeru ne gre za običajno dostavo naročenega blaga, je dodatno potrjena z dejstvom, da bo moral izbrani ponudnik, kot neprerekano navaja že vlagatelj, v zvezi s prevozom regulacijske dušilke naročniku 3 mesece pred dobavo predložiti transportni elaborat (prim. 6. člen vzorca pogodbe), ki sicer, kakor med drugim pojasnjuje vlagatelj, služi kot osnova za pridobivanje potrebnih soglasij, v zaključku pa tudi za pridobitev dovoljenja za izredni prevoz tovora po javnih cestah.

Glede na doslej ugotovljeno Državna revizijska komisija izpostavlja, da prevoz regulacijske dušilke v konkretnem primeru nedvomno predstavlja pomemben del predmeta javnega naročila, ki mu je skozi posamezne določbe oziroma zahteve dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila posebno težo podelil že naročnik sam. Poleg zahteve po predložitvi že omenjenega transportnega elaborata, ki se sicer, kot pravilno ugotavlja vlagatelj, nanaša šele na fazo po sklenitvi pogodbe in zato velja le za izbranega ponudnika, je namreč naročnik določil tudi zahtevo po predložitvi transportne študije, ki pa se nanaša že na fazo oddaje ponudbe in s tem na vse ponudnike. Naročnik je tako v dokumentu »Navodilo ponudniku za izdelavo ponudbe« kot delu dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila pod točko »3. Pogoji za sodelovanje pri predmetnem javnem naročilu so« določil:

»3.11. Ponudnik mora v ponudbi priložiti detajlno transportno študijo poteka transporta dušilke od tovarne proizvajalca do dostavnega mesta na objektu RTP Cirkovce na temelj dušilke na mesto bodočega obratovanja.

Naročnik lahko ustreznost in kakovost predložene študije preveri pri neodvisni strokovni inštituciji ali pri neodvisnem strokovnem ekspertu.«

V zvezi z zahtevo po transportni študiji vlagatelj najprej zatrjuje, da je nedoločna, arbitrarna in nesorazmerna s predmetom javnega naročila, kot taka pa v nasprotju s temeljnimi načeli javnega naročanja ter pravico do učinkovitega pravnega varstva, poleg tega pa še, da je navedena zahteva nezakonita tudi zato, ker transportna študija ni dokazilo, ki bi ga na podlagi določil ZJN-3 v zvezi z dokazovanjem neobstoja razlogov za izključitev oziroma izpolnjevanjem pogojev za sodelovanje smel zahtevati naročnik.

Vendar pa vlagatelj z zgornjimi navedbami ne more uspeti, ne glede pri tem na dejstvo, ali zahtevana transportna študija po svoji naravi dejansko predstavlja dokazilo v zvezi z razlogi za izključitev oziroma pogoji za sodelovanje, kot to meni sam, ali ne. Z izpostavljenimi navedbami namreč vlagatelj zatrjuje nezakonitost določbe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, v okviru katere je opredeljena zahteva po predložitvi transportne študije. Ker pa Državna revizijska komisija v konkretnem primeru odloča o zahtevku za revizijo, ki je vložen zoper odločitev o oddaji javnega naročila, je vlagatelj z navedbami, uperjenimi zoper vsebino dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, v tej fazi postopka prepozen (prim. 25. člen ZPVPJN). Glede na to, da predstavljene navedbe vlagatelja posledično ne morejo vplivati na odločitev Državne revizijske komisije, s tem pa tudi ne na položaj vlagatelja v postopku, jih Državna revizijska komisija po vsebini ni obravnavala.

Med strankama dalje ni sporno, da je vlagatelj v ponudbi predložil transportno študijo z dne 10. 3. 2020, kot tudi ne, da je naročnik pri pregledu njegove ponudbe ugotovil domnevne pomanjkljivosti oziroma nejasnosti te študije (o vsem navedenem se je s pregledom spisovne dokumentacije prepričala tudi Državna revizijska komisija). V posledici navedenega je naročnik, kot navaja že sam, dne 10. 4. 2020 na vlagatelja naslovil dopis z oznako /894/MK/MAP2019/06939, s katerim ga je seznanil s svojimi ugotovitvami glede pomanjkljivosti ponudbe, med drugim ga je – poleg ocene o nezadostni detajlnosti transportne študije – opozoril tudi na določene nasprotujoče si podatke v tej študiji (npr. na različne navedbe glede števila osi). V dopisu je naročnik vlagatelja pozval k predložitvi odgovora ter ga opozoril še, da dvakratno pozivanje k istim dopolnitvam ponudbe ni dopustno.

Pregled spisovne dokumentacije pokaže, da je naročnik po prejemu vlagateljevega odgovora (dopis z dne 14. 5. 2020) njegovo transportno študijo, kot je to vnaprej določil v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, posredoval v pregled tretjemu subjektu (transportno študijo sta pregledala Elektroinštitut Milan Vidmar in družba B&B, d.o.o., Kranj), dne 2. 7. 2020 pa sprejel odločitev o oddaji javnega naročila, s katero je ponudbo vlagatelja kot nedopustno zavrnil tudi zaradi (po njegovi oceni) neustrezne transportne študije.

V obrazložitvi odločitve o oddaji javnega naročila je naročnik uvodoma pojasnil, da je zahtevo po detajlni transportni študiji določil, da bi pridobil ponudnika, ki je sposoben izvesti prevoz tako težkega tovora in bo pravočasno ter brez nepotrebnih zapletov, zastojev ali celo nesreč predmet dobave naročniku dostavil na zahtevano mesto, oziroma ponudnika, ki vzame transport takšnih dimenzij resno. V zvezi s tem naročnik vlagatelju očita nezadostno detajlnost študije in »podcenjujoč« opis transportne poti, nadalje pa pojasnjuje, da je pri pregledu vlagateljeve ponudbe že sam opazil pomanjkljivosti in nasprotja v predloženi transportni študiji, kljub temu pa jo je dal preveriti še dvema neodvisnima institucijama, Elektroinštitutu Milan Vidmar in specializirani družbi za transport B&B, d.o.o., Kranj. V zvezi s tem naročnik v obrazložitvi uvodoma navede, da se v celoti sklicuje na navedbe v predloženih strokovnih mnenjih (slednji sta podani v istem dokumentu, zato se v nadaljevanju uporablja izraz »strokovno mnenje«; op. Državne revizijske komisije), v nadaljevanju odločitve pa predstavi, kot zapiše, »najbolj očitne pomanjkljivosti oziroma nasprotja« iz vlagateljeve transportne študije. V okviru teh pomanjkljivosti oziroma nasprotij naročnik vlagatelju očita, da izsek statične stabilnosti premostitvenih objektov podaja izkaz za transport 85 ton, medtem ko naj bi celotna transportna kompozicija tehtala 337,18 ton, poleg tega pa navaja posamezne podatke, ki naj bi bili v študiji predstavljeni različno oziroma naj bi si med seboj nasprotovali (podatki o skupni transportni teži, številu osi, transportni širini tovora, kompoziciji vlačilca ter prikolice in o terminskem načrtu izvedbe pomorskega prometa).

V zvezi s predstavljeno obrazložitvijo izpodbijane odločitve vlagatelj zatrjuje, da je ta oprta na pridobljeno strokovno mnenje Elektroinštituta Milan Vidmar in družbe B&B, d.o.o., Kranj, ki pa ga je vlagatelj – kljub podani zahtevi za vpogled in posredovanje dokumentacije – prejel šele dan pred potekom roka za vložitev zahtevka za revizijo in s tem prepozno za ustrezno seznanitev. Na tej podlagi vlagatelj naročniku očita kršitev temeljnih načel javnega naročanja in številnih procesnih pravic, med njimi tudi takih ustavne narave, ki naj bi jih naročnik storil v povezavi z vlagateljevo zahtevo za vpogled in obrazložitvijo izpodbijane odločitve v tistem delu, v katerem se naročnik glede ocene o neustreznosti transportne študije vlagatelja sklicuje na pridobljeno strokovno mnenje.

Glede revizijskih očitkov o neustreznosti obrazložitve odločitve o zavrnitvi vlagateljeve ponudbe Državna revizijska komisija najprej izpostavlja, da je naročnik, skladno s tretjim odstavkom 90. člena ZJN-3, v odločitvi o oddaji javnega naročila dolžan navesti razloge za zavrnitev vsakega neuspešnega ponudnika, ki ni bil izbran. Državna revizijska komisija je tudi že večkrat zapisala (prim. npr. odločitve v zadevah št. 018-135/2017, 018-139/2017, 018-189/2017, 018-152/2019), da je določba tretjega odstavka 90. člena ZJN-3 – kot izraz načela transparentnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-3), v skladu s katerim mora biti ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem postopku – ključnega pomena za zagotavljanje učinkovitosti uveljavljanja pravnega varstva kot enega izmed temeljnih načel pravnega varstva v postopkih oddaje javnih naročil (9. člen ZPVPJN v povezavi s 7. členom ZPVPJN). Šele izpolnjena dolžnost naročnika, da obrazloži svojo odločitev o oddaji javnega naročila, zagotovi ponudnikom možnost uresničitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva, saj jim omogoči, da se seznanijo s poglavitnimi razlogi naročnikove odločitve, preverijo njihovo logično in pravno vzdržnost ter se na podlagi preizkusa razumnosti odločitve po lastni presoji odločijo, ali jo bodo morebiti izpodbijali v postopku pravnega varstva. Da bi mogli ponudniki sprejeti odločitev o morebitnem uveljavljanju pravnega varstva, morajo biti torej v zadostni meri seznanjeni s konkretnimi ter jasnimi (in ne le z abstraktnimi ter pavšalnimi) razlogi, ki so naročnika vodili pri sprejemu njegove odločitve.

Četudi ZJN-3 ne določa natančnejših kriterijev za ugotavljanje zadostnosti oziroma ustreznosti vsakokratne obrazložitve odločitve o oddaji javnega naročila, pa je te skozi svojo prakso izoblikovala Državna revizijska komisija. V skladu s prakso Državne revizijske komisije ni nujno, da bi bila obrazložitev odločitve vseobsežna, torej takšna, da bi zajemala prav vse podrobnosti posameznih razlogov, na podlagi katerih je naročnik sprejel odločitev o oddaji naročila, mora pa vsebovati jasne ter nedvoumne razloge, da se lahko ponudniki seznanijo z utemeljitvijo odločitve, preverijo njeno pravilnost oziroma zakonitost ter po potrebi zaščitijo svoje pravice. Razlogi za odločitev morajo biti konkretizirani do takšne mere, da lahko ponudnik v morebitnem postopku uveljavljanja pravnega varstva navede vsa relevantna dejstva in predloži dokaze, s katerimi dokazuje, da razlogi, ki jih je naročnik navedel za svojo odločitev, niso utemeljeni, in da posledično odločitev o oddaji naročila ali zavrnitvi ponudbe ni zakonita. Ali je povzetek ustreznih razlogov v odločitvi o oddaji naročila zadosten, je treba presojati v vsakem konkretnem primeru posebej, in sicer glede na vse okoliščine primera (prim. npr. odločitve Državne revizijske komisije št. 018-61/2017, 018-259/2017, 018-152/2019).

V konkretnem primeru vlagatelj naročniku očita nezadostnost oziroma neustreznost obrazložitve odločitve o zavrnitvi njegove ponudbe, ker naj bi naročnik odločitev v delu, ki se nanaša na oceno o neustreznosti transportne študije, oprl na pridobljeno strokovno mnenje Elektroinštituta Milan Vidmar in družbe B&B, d.o.o., Kranj, s katerim pa se vlagatelj zaradi prepozne vročitve naj ne bi mogel ustrezno in temeljito seznaniti.

Res je naročnik v konkretnem primeru v obrazložitvi odločitve zapisal, da se v izogib ponavljanju glede presoje ustreznosti vlagateljeve transportne študije v celoti sklicuje na navedbe v pridobljenem strokovnem mnenju, kot to zatrjuje vlagatelj; vendar pa drži tudi trditev naročnika, da je sam v nadaljevanju odločitve – kljub omenjeni navedbi – povzel bistvene ugotovitve iz strokovnega mnenja in jih v obrazložitvi predstavil kot razloge za oceno o neustreznosti vlagateljeve študije. To pomeni, da je bil vlagatelj z vsebino strokovnega mnenja seznanjen preko naročnikovih razlogov za oceno o neustreznosti študije. Kot že pojasnjeno, je tako naročnik v obrazložitvi navedel, da predložena transportna študija po njegovem mnenju ne zadosti standardu detajlnosti, nadalje je opis predstavljene transportne poti označil za »podcenjujočega« (kakor je zapisal v obrazložitvi, naj bi vlagatelj med drugim predvidel, da bo prevoz cca. 350 ton težke in več deset metrov dolge transportne kompozicije izvedel pri povprečni hitrosti 90 km/h), poleg tega pa je izpostavil tudi v tem sklepu že predstavljena nasprotja med podatki, navedenimi v transportni študiji, in podatki, navedenimi v dopisu vlagatelja z dne 14. 5. 2020, kot tudi nasprotja med podatki, navedenimi na različnih mestih transportne študije (to so npr. podatki o skupni transportni teži, številu osi, širini tovora oziroma transportne kompozicije). Iz predstavljenih ugotovitev naročnika, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločitve, nadalje izhaja, da je naročnik te ugotovitve navedel jasno, določno in konkretno, opredelil jih je z navedbami konkretnih številčnih podatkov iz transportne študije, pri sklicevanju na te podatke pa je pojasnil tudi, kje v študiji so navedeni.

Ob upoštevanju navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da je iz izpostavljenega dela obrazložitve izpodbijane odločitve povsem jasno in nedvoumno razvidno, da je naročnik transportno študijo vlagatelja kot neustrezno ocenil na podlagi treh razlogov: zaradi nezadostne detajlnosti, zaradi nasprotujočih si podatkov iz študije in zaradi neutreznega opisa transportne poti. Vsakega od razlogov je naročnik še podrobneje pojasnil in s tem natančno ter konkretizirano obrazložil, zakaj šteje, da predložena študija ni dovolj detajlna, da si podatki, navedeni v njej, med seboj nasprotujejo in da je opis transportne poti nerealen. Upoštevaje navedeno gre torej ugotoviti, da se je vlagatelj na podlagi obrazložitve izpodbijane odločitve nedvomno lahko seznanil z razlogi za oceno o neustreznosti transportne študije (kot enem od razlogov za nedopustnost ponudbe), jih preveril in se na tej podlagi imel možnost odločiti, ali bo zoper naročnikovo odločitev uveljavljal pravno varstvo.

Takšnega zaključka ne more spremeniti niti dejstvo, da naročnik, kot priznava tudi sam, vlagatelju ob objavi izpodbijane odločitve (še) ni posredoval pridobljenega strokovnega mnenja (pač pa je to storil po prejemu vlagateljeve zahteve). Bistveno namreč je, da je naročnik ugotovitve iz strokovnega mnenja (pre)oblikoval v (svoje) razloge za oceno o neustreznosti študije, s tem pa v razloge za oceno o nedopustnosti ponudbe, s katerimi je preko izpodbijane odločitve seznanil vlagatelja. Drugače povedano to pomeni, da je naročnik vlagatelja z vsebino strokovnega mnenja v obsegu, kot je ta bila pomembna za preizkus zakonitosti odločitve o zavrnitvi njegove ponudbe, seznanil že z objavo te odločitve. Iz navedenega pa sledi, da je bil vlagatelj v konkretnem primeru (pravočasno) seznanjen z vsemi razlogi, na katere je naročnik oprl odločitev o zavrnitvi njegove ponudbe, zato je to odločitev lahko tudi preveril in se o vložitvi zahtevka za revizijo odločil ne glede na to, ali je s strokovnim mnenjem razpolagal ali ne. Glede na predstavljene okoliščine tudi ni videti ovir, da vlagatelj navedenega ne bi mogel storiti v roku, ki ga je imel na voljo za vložitev zahtevka za revizijo. Ker pa rok za vložitev zahtevka za revizijo določa zakon in ne naročnik (gre torej za t. im. zakonski rok), naročnik tega roka ne bi mogel podaljšati niti, ko bi vlagatelj dejansko bil z razlogi, ki so naročnika vodili pri sprejemu odločitve, seznanjen prepozno (kar pa v konkretnem primeru ni bil).

Že na podlagi predstavljenih ugotovitev Državna revizijska komisija ne more slediti vlagateljevim navedbam o nezadostni oziroma neustrezni obrazloženosti izpodbijane odločitve, posledično pa tudi ne s tem povezanim očitkom naročniku o kršitvi načela transparentnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-3) ter ustavno zagotovljenih pravice do izjave, urejene v okviru ustavne določbe o enakem varstvu pravic (22. člen Ustave RS), in pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

Da vlagateljevim očitkom o kršitvi navedenih načel in pravic ni mogoče pritrditi, še toliko bolj velja ob upoštevanju med strankama nespornega dejstva, da je naročnik po objavi odločitve o oddaji javnega naročila vlagatelju navedeno strokovno mnenje poslal, vlagatelj pa se je z njim seznanil še pred potekom roka za vložitev zahtevka za revizijo. Kot namreč priznava tudi vlagatelj sam, je strokovno mnenje dan pred potekom roka prejel, zato je treba ugotoviti, da se je vlagatelj z vsebino strokovnega mnenja imel možnost seznaniti ne zgolj preko razlogov izpodbijane odločitve, pač pa tudi preko samega strokovnega mnenja v njegovi izvirni vsebini. Navedbe vlagatelja o tem, da je naročnik sprejeto odločitev oprl na strokovno mnenje, ki vlagatelju ni bilo dostopno in mu je ostalo nerazkrito do 13. 7. 2020 (tj. do dneva pred potekom roka za vložitev zahtevka za revizijo), so torej neutemeljene, kot so neutemeljeni tudi očitki o kršitvah s tem povezanih pravic. Ob upoštevanju navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da so vlagateljeve navedbe o tem, da mu je naročnik strokovno mnenje razkril prepozno, zaradi česar naj se vlagatelj z njim ni mogel ustrezno in temeljito seznaniti, neutemeljene.

V zvezi s strokovnim mnenjem o predloženi transportni študiji vlagatelj navaja tudi, da subjekta, ki sta študijo presojala, Elektroinštitut Milan Vidmar in družbe B&B, d.o.o., Kranj, nista niti neodvisna niti strokovnjaka, ki bi bila za presojo take študije usposobljena. Ker pa vlagatelj trditev o zanikanju neodvisnosti v primeru Elektroinštituta Milan Vidmar na eni strani utemeljuje zgolj z navedbo, da naj bi bil omenjeni subjekt (tj. pravna oseba) »bližnji sosed« naročnika, po drugi strani pa že sam navaja, da v primeru Elektroinštituta Milan Vidmar morda celo lahko gre za neodvisne strokovnjake, medtem ko trditve v zvezi z zanikanjem neodvisnosti družbe B&B, d.o.o., Kranj, niti ne konkretizira, predstavljenim trditvam ni mogoče slediti. Vlagatelj namreč v tej zvezi svojega trditvenega, še manj pa dokaznega bremena ne zmore, zato predstavljene trditve nedokazane ostajajo na pavšalni ravni in so kot take neutemeljene (prim. 7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s sprem., v nadaljevanju: ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN). Po drugi strani zgolj navedba dejstva, da Elektroinštitut Milan Vidmar deluje na področju energetike, ob sočasnem upoštevanju dejstva, da bo predmet prevoza regulacijska dušilka, sama po sebi še ne zadošča za zaključek, da omenjeni subjekt ni usposobljen za presojo transportne študije prevoza regulacijske dušilke. Podobno velja tudi za vlagateljeve trditve o domnevni neusposobljenosti družbe B&B, d.o.o., Kranj; ker vlagatelj te trditve utemeljuje le z navedbo o dejavnostih, s katerimi se ukvarja omenjeni subjekt, pri čemer kot njegovo osnovno dejavnost izpostavi višješolsko izobraževanje, po drugi strani pa naročnik pojasni, da omenjeni subjekt med drugim izobražuje tudi inženirje logistike in izvaja usposabljanje za pridobitev licence spremljevalca izrednih prevozov, predstavljene trditve vlagatelja še ne dajejo zadostne podlage za ugotovitev, da družba B&B, d.o.o., Kranj, ni usposobljena za presojo transportne študije.

V zahtevku za revizijo vlagatelj navaja še, da naj bi družbi B&B, d.o.o., Kranj, presojo transportne študije nepooblaščeno naročil Elektroinštitut Milan Vidmar in ne naročnik, pri čemer naj ne bi bilo jasno, kako je bila varovana zaupnost. Ker pa iz vsebine izpostavljene navedbe ni mogoče razbrati, katero konkretno kršitev, ki bi lahko vplivala na položaj vlagatelja v postopku, vlagatelj z njo očita naročniku, Državna revizijska komisija izpostavljene navedbe po vsebini ni mogla obravnavati.

Ob upoštevanju doslej navedenega Državna revizijska komisija zaključuje, da vlagateljevi navedbi o nezadostni oziroma neustrezni obrazložitvi odločitve o zavrnitvi njegove ponudbe ni mogoče pritrditi. Kot že navedeno, se je vlagatelj hkrati z izpodbijano odločitvijo seznanil tudi z jasnimi ter konkretnimi razlogi zanjo, preko teh pa z bistveno vsebino strokovnega mnenja, ki ga je o njegovi transportni študiji pridobil naročnik. Posledično je bilo vlagatelju omogočeno, da predstavljene razloge naročnika preizkusi ter se na tej podlagi odloči, ali bo sprejeto odločitev izpodbijal v postopku pravnega varstva, kar pa je vlagatelj s predmetnim zahtevkom za revizijo nenazadnje tudi storil.

Dalje vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja, da je po objavi odločitve o oddaji javnega naročila naročniku posredoval zahtevo za vpogled v dokumentacijo z dne 3. 7. 2020, ki se ni nanašala zgolj na vpogled v ponudbo izbranega ponudnika, temveč tudi na drugo dokumentacijo v zvezi s postopkom javnega naročanja. Ker v zvezi z vpogledom v to dokumentacijo omejitev glede »nedopustnih ponudnikov« po mnenju vlagatelja ni, bi naročnik vlagatelju po njegovem prepričanju to dokumentacijo moral razkriti.

Za presojo vlagateljevih navedb je relevanten peti odstavek 35. člena ZJN-3, ki določa, da mora naročnik, če je izvedel popoln pregled vseh ponudb, po objavi odločitve o oddaji javnega naročila omogočiti vpogled v ponudbo izbranega ponudnika le tistim ponudnikom, ki so oddali dopustno ponudbo.

Iz navedenih določil ZJN-3 izhaja, da je naročnik v primeru popolnega pregleda vseh ponudb dolžan vpogled omogočiti zgolj ponudnikom, katerih ponudbe je ocenil za dopustne, ne glede pri tem na dejstvo, ali se zahteva za vpogled nanaša le na ponudbo izbranega ponudnika ali tudi na dokumentacijo naročnika, ki je neločljivo povezana s ponudbo izbranega ponudnika (zgolj v slednjo je namreč naročnik – poleg ponudbe izbranega ponudnika – v takem primeru dolžan ponudnikom z dopustno ponudbo omogočiti vpogled; prim. npr. odločitve v zadevah št. 018-101/2018 in 018-117/2019, 018-036/2020).

Ker pa pregled spisovne dokumentacije pokaže, da je naročnik v konkretnem primeru izvedel popoln pregled obeh prejetih ponudb, tako ponudbe vlagatelja kot ponudbe izbranega ponudnika, pri čemer je ponudbo vlagatelja ocenil kot nedopustno, Državna revizijska komisija zaključuje, da naročnik, kot pravilno ugotavlja tudi sam, vlagatelju vpogleda ni bil dolžan omogočiti, in sicer niti v ponudbo izbranega ponudnika niti v dokumentacijo, neločljivo povezano s ponudbo izbranega ponudnika (kot tudi ne v morebitno drugo dokumentacijo postopka oddaje javnega naročila). V kolikor pa ima vlagatelj z navedbo, da bi mu moral naročnik omogočiti vpogled v »drugo dokumentacijo postopka javnega naročanja«, v mislih že obravnavano strokovno mnenje Elektroinštituta Milan Vidmar in družbe B&B, d.o.o., Kranj, pa Državna revizijska komisija zgolj pripominja, da mu je slednje, kot je bilo ugotovljeno, naročnik tudi že posredoval.

Ker je Državna revizijska komisija ugotovila, da so vlagateljeve navedbe o nezadostni obrazloženosti izpodbijane odločitve in kršitvi pravice do vpogleda neutemeljene, je v nadaljevanju obravnavala med strankama nastali spor o tem, ali je naročnik ravnal v skladu z določili ZJN-3 in dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila, ko je predloženo transportno študijo vlagatelja ocenil za neustrezno, posledično pa je vlagateljevo ponudbo zavrnil kot nedopustno.

Kakor je bilo že ugotovljeno, je naročnik transportno študijo vlagatelja za neustrezno ocenil iz treh razlogov: zaradi nezadostne detajlnosti, zaradi nasprotujočih si podatkov iz študije in zaradi neustreznega opisa transportne poti. Ugotovitev, da je vsebina vlagateljeve študije obremenjena s pomanjkljivostmi v obliki nasprotujočih si podatkov, je naročnik v obrazložitvi odločitve utemeljil z naslednjimi navedbami:

- izsek statične stabilnosti premostitvenih objektov na relaciji izrednega prevoza, ki je priložen transportni študiji, podaja izkaz za transport 85 ton, medtem ko bo celotna transportna kompozicija po podatkih iz študije tehtala 337,18 ton;
- podatki o skupni transportni teži si med seboj nasprotujejo (po navedbah naročnika sta v transportni študiji glede skupne transportne teže navedena dva različna podatka, teža 337,18 ton in 380 ton, medtem ko naj bi bil v dopisu vlagatelja z dne 14. 5. 2020 naveden še podatek o skupni teži 360 ton);
- podatki o številu osi si med seboj nasprotujejo (po navedbah naročnika je v transportni študiji navedeno število osi 16, v dopisu vlagatelja z dne 14. 5. 2020 pa 22 in dodatnih 8 osi vlečnih vozil);
- podatki o transportni širini tovora si med seboj nasprotujejo (naročnik ugotavlja, da je v transportni študiji navedena transportna širina tovora 3240 mm in širina tovora za cestni prevoz od proizvajalca do luke Derinca na vozilu širine 3 m, skladno z dopisom vlagatelja z dne 14. 5. 2020 ta znaša 4400 mm, v transportni študiji pa je navedena širina kompozicije od Luke Koper do RTP Cirkovce 5 m);
- v transportni študiji za transport je prikazana kompozicija vlačilca s 3 osmi in prikolice z 10 osmi ter dolžino prikolice 15 m, medtem ko je v dopisu vlagatelja z dne 14. 5. 2020 skica s turškimi podatki za kompoziciji vlačilca s 4 osmi in prikolico z 10 osmi ter drugačnim vpetjem tovora kot tudi drugačno dolžino prikolice (26,4 m);
- terminski načrt izvedbe pomorskega prometa je naveden različno (medtem ko se po navedbah naročnika v transportni študiji navaja trajanje 7-14 dni, se v dopisu vlagatelja z dne 14. 5. 2020 navaja trajanje 5-8 dni).

Vlagatelj, ki se je do teh očitkov opredelil, je v dokaz navedb o ustreznosti transportne študije k zahtevku za revizijo med drugim priložil dokument »Mnenje o transportni študiji prevoza dušilke« z dne 10. 7. 2020, ki ga je pred začetkom postopka pravnega varstva pripravil A. A. Ker pa mnenje, ki si ga stranka sama pridobi pred začetkom postopka pravnega varstva, ne predstavlja dokazne listine (prim. 34. člen ZPVPJN), razen če stranki izrecno soglašata, da se ga uporabi kot dokaz pri ugotavljanju dejanskega stanja, je Državna revizijska komisija navedeno mnenje z dne 10. 7. 2020, glede katerega naročnik ni izrecno soglašal, da se ga uporabi kot dokaz, upoštevala kot del vlagateljeve trditvene podlage in ne kot del njegovega dokaznega gradiva (smiselno prim. tudi sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 200/2005 z dne 7. 12. 2006, in opr. št. II Ips 647/2006 z dne 5. 2. 2009, ter sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 575/2017 z dne 22. 5. 2017).

V zvezi s predstavljenimi očitki o nasprotujočih si podatkih vlagatelj najprej navaja, da razlika med težama celotne kompozicije glede na prvo študijo in poznejšo težo potrjuje izvedljivost transporta tako za 337 ton kot za 360 ton skupne mase. Teža 380 ton, navedena v vlogi za izdajo dovoljenja za izredni prevoz, se po zatrjevanju vlagatelja pojavlja kot dodatna rezerva za gotovost statičnih izračunov, v kolikor bodo v bodoče potrebni. Natančna skupna teža tovora po trditvah vlagatelja v predpogodbeni fazi sicer še ni znana, je pa vlagatelj po prejemu naročnikove zahteve za dopolnitev ponudbe že razpolagal z natančnejšim podatkom o dejanski teži dušilke, zato je lahko v dopisu z dne 14. 5. 2020 podal zavezujoč podatek o skupni teži 360 ton.

Na podlagi izpostavljenih navedb Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj naročnikove ugotovitve o nasprotujočih si podatkih glede skupne transportne teže ne zanika. Še več – vlagatelj s svojimi navedbami sam potrjuje, da transportna študija (skupaj z dopisom vlagatelja z dne 14. 5. 2020, ki se med drugim nanaša tudi na to študijo) glede skupne transportne teže vsebuje tri različne podatke, in sicer podatek o teži 337,18 ton, podatek o teži 360 ton in podatek o teži 380 ton. V tej zvezi med strankama ni sporno, da je vlagatelj v transportni študiji, predloženi v ponudbi, navedel podatka o skupni transportni teži 337,18 ton in 380 ton (slednjega v vlogi za izdajo dovoljenja za izredni prevoz, ki je priloga transportne študije). Razlika med podatkoma naj bi bila po navedbah vlagatelja posledica dejstva, da je v okviru podatka o transportni teži 380 ton v skladu z običajno prakso upošteval še 20 ton rezerve, vendar Državna revizijska komisija ugotavlja, da navedba o upoštevanju 20 ton rezerve razlike med podatkoma o skupni teži 380 ton in 337,18 ton ne pojasnjuje. Vlagatelj, ki je v transportni študiji navedel dva različna podatka o skupni transportni teži, med katerima je, kot pravilno ugotavlja naročnik, več kot 40 ton razlike, je v dopisu z dne 14. 5. 2020 navedel še tretji podatek o transportni teži (tj. 360 ton), s tem pa je nejasnost transportne študije v delu skupne transportne teže le še povečal.

Enako kot vlagatelj ne zanika, da je v transportni študiji, predloženi v ponudbi, navedel dva različna podatka o skupni transportni teži, po pozivu naročnika k odpravi pomanjkljivosti pa v dopisu z dne 14. 5. 2020 še tretjega, tudi ne zanika, da se v transportni študiji naveden podatek o številu osi (16) ne sklada s podatkom o številu osi, navedenem v dopisu z dne 14. 5. 2020 (22+8). Nasprotno – da se podatka glede števila osi med seboj razlikujeta (o čemer se je Državna revizijska komisija z vpogledom v študijo in dopis z dne 14. 5. 2020 prepričala tudi sama), vlagatelj tudi sam potrjuje z navedbo, da je razlika v številu osi posledica nadgradnje študije oziroma upoštevanja nove kompozicije.

Dalje vlagatelj ne zanika navedb naročnika o različnih podatkih glede transportne širine, pač pa navaja, da ti podatki niso namenjeni končni izvedbi, saj da končna širina še ni znana. S temi navedbami vlagatelj po vsebini smiselno zatrjuje, da podatki glede transportne širine, kot jih je navedel v transportni študiji, za izvedbo prevoza regulacijske dušilke niso relevantni. Ker pa naročnik navedbe podatkov o transportni širini niti ni zahteval in je torej vlagatelj te podatke po lastni presoji vključil v transportno študijo, predstavljenim navedbam vlagatelja po oceni Državne revizijske komisije ni mogoče slediti. Dejstvo, da je vlagatelj po lastni presoji predmetne podatke vključil v študijo, ki obravnava izvedbo prevoza dušilke, namreč kaže na to, da jih je sam štel za relevantne za (končno) izvedbo prevoza dušilke. Glede na to, da vlagatelj v zvezi z ugotovitvami naročnika o nasprotjih med podatki o transportni širini zatrjuje le, da ti podatki niso namenjeni končni izvedbi prevoza (kot ugotavlja naročnik, je med podatkoma o transportni širini 3240 mm in 4400 mm kar 1160 mm razlike), medtem ko samih ugotovitev naročnika, da si ti podatki med seboj nasprotujejo, ne zanika, gre omenjene naročnikove ugotovitve šteti za nesporne (tudi sicer so te potrjene z vpogledom transportno študijo vlagatelja in njegov dopis z dne 14. 5. 2020).

Iz istega razloga je za nesporne treba šteti naročnikove ugotovitve glede nasprotujočih si podatkov o različnih kompozicijah ter trajanju izvedbe pomorskega prometa, navedenih v transportni študiji vlagatelja in njegovem dopisu z dne 14. 5. 2020, ki jim vlagatelj prav tako ne nasprotuje (tudi sicer se je z vpogledom v študijo ter dopis vlagatelja z dne 14. 5. 2020 o pravilnosti naročnikovih ugotovitev Državna revizijska komisija prepričala tudi sama).

Ob upoštevanju navedenega Državna revizijska komisija pritrjuje naročniku, da je vlagatelj v ponudbi sicer predložil transportno študijo prevoza regulacijske dušilke, kot je to bilo zahtevano v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, vendar pa je ta vsebovala določene nasprotujoče si podatke glede prevoza dušilke na lokacijo RTP Cirkovce. Četudi je naročnik, kot že obrazloženo, vlagatelja z dopisom z dne 10. 4. 2020 (oznaka /894/MK/MAP2019/06939) seznanil s pomanjkljivostmi transportne študije, vlagatelj z odgovorom (dopis z dne 14. 5. 2020) teh pomanjkljivosti ni odpravil, pač pa je z navedbo dodatnih podatkov, ki so se razlikovali od že navedenih, nejasnost transportne študije le še povečal.

Kot je bilo ugotovljeno, transportna študija vlagatelja tako vsebuje različne podatke glede skupne transportne teže, števila osi, transportne širine ipd., ki se vsi nanašajo na prevoz regulacijske dušilke kot del predmeta javnega naročila, ki mu je naročnik v konkretnem primeru skozi določbe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila podelil posebno težo. Glede na to, da so morali ponudniki v skladu z zahtevo dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila v ponudbi predložiti transportno študijo regulacijske dušilke, in ob upoštevanju dejstva, da je transportna študija, ki jo je predložil vlagatelj, (tudi po posredovanju dopisa vlagatelja z dne 14. 5. 2020) vsebovala nasprotujoče si podatke glede prevoza regulacijske dušilke, kar pomeni, da je bila ponudba vlagatelja s pomanjkljivostmi v obliki vsebinskih nasprotij obremenjena v delu, ki je povezan s predmetom javnega naročila, naročniku ni mogoče očitati, da je kršil določila ZJN-3 in dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila s tem, ko je transportno študijo vlagatelja ocenil za neustrezno, posledično pa njegovo ponudbo zavrnil kot nedopustno.

Takšnega zaključka ne more spremeniti navedba vlagatelja, da naročnik vsebine transportne študije ni določil. Že dejstvo, da je naročnik v zvezi z delom predmeta javnega naročila, tj. prevozom regulacijske dušilke, zahteval predložitev detajlne transportne študije, za katero je predvidel celo možnost zunanje recenzije (s čimer so bili ponudniki vnaprej seznanjeni, da bo transportna študija predmet posebej skrbnega ocenjevanja), kaže na težo, ki jo je naročnik v konkretnem primeru namenil prevozu dušilke in sami transportni študiji. Vnaprejšnja neopredelitev vsebine študije zato ni mogla pomeniti, da lahko ponudniki prevoz dušilke predstavijo s podatki, ki si med seboj nasprotujejo. Nasprotno: zahteva po detajlni transportni študiji, ki ponudnikov pri predstavitvi vsebine ni omejevala, je ponudnikom omogočala, da v študiji predstavijo zgolj tiste podatke, ki jih kot strokovnjaki sami štejejo za relevantne in ki so jim v fazi pred sklenitvijo pogodbe že znani. Že po naravi stvari pa je jasno, da si podatki, ki so jih ponudniki sami ocenili za dovolj pomembne, da so jih navedli v transportni študiji, med seboj niso smeli nasprotovati. Morebitna drugačna razlaga, v skladu s katero bi zaradi naročnikove vnaprejšnje neopredelitve vsebine sicer nedvomno zahtevane študije ponudnikom bilo dopuščeno v slednji navesti nasprotujoče si podatke, bi namreč pomenila, da je lahko kot dopustna ocenjena ponudba, ki vsebuje pomanjkljivosti v obliki nasprotujočih si podatkov glede predmeta kot enega najpomembnejših elementov ponudbe. Sprejeti vlagateljevo razlago bi tako pomenilo, da lahko ponudniki glede na neopredelitev natančne vsebine študije predložijo kakršnokoli transportno študijo s kakršnimikoli netočnimi ali nasprotujočimi si podatki, česar pa v tem konkretnem postopku, ob upoštevanju dejstva, da je prevoz dušilke kot del predmeta naročila logistično izjemno zahteven, ni mogoče sprejeti.

Na ugotovitev, da je naročnik ravnal pravilno, ko je transportno študijo vlagatelja ocenil kot neustrezno, ne more vplivati navedba vlagatelja, da naj bi naročnik pri oddaji javnega naročila za dobavo in montažo VSR dušilke za RTP Divača na podlagi bistveno enake predložene dokumentacije ugotovil, da je ponudba vlagatelja dopustna. Kot namreč pravilno ugotavlja že vlagatelj sam, ravnanje naročnika v nekem drugem postopku oddaje javnega naročila, ki predstavlja samostojno, od obravnavanega postopka ločeno celoto, ne more biti relevantno za presojo ravnanja naročnika v obravnavanem postopku.

Ker vlagatelj naročnikovih ugotovitev, da predložena transportna študija vsebuje nasprotujoče si podatke, ni zanikal, temveč jih je s svojimi navedbami tudi sam potrdil, zaradi česar je bilo treba te ugotovitve šteti za nesporne (kljub temu se je Državna revizijska komisija o pravilnosti slednjih prepričala z vpogledom v vlagateljevo transportno študijo in dopis z dne 14. 5. 2020), Državna revizijska komisija dokaza s postavitvijo izvedenca transportne stroke, ki ga je v zvezi z dokazovanjem ustreznosti transportne študije predlagal vlagatelj, ni izvedla. Vlagatelj postavitve izvedenca transportne stroke tudi sicer ni predlagal za dokazovanje medsebojne skladnosti podatkov (da si podatki med seboj nasprotujejo, vlagatelj ni zanikal), temveč za dokazovanje zatrjevane zadostne detajlnosti študije, do česar pa se Državna revizijska komisija ni vsebinsko opredeljevala. Revizijske navedbe o zadostni detajlnosti vlagateljeve transportne študije so bile namreč usmerjene v izpodbijanje naročnikove ocene o neustreznosti vlagateljeve transportne študije, za katero pa je Državna revizijska komisija že na podlagi drugega razloga (tj. zaradi nasprotujočih si podatkov v študiji) ugotovila, da je pravilna. Ker vlagateljeve navedbe o zadostni detajlnosti študije ne bi več mogle spremeniti odločitve Državne revizijske komisije, jih Državna revizijska komisija ni obravnavala, iz istega razloga pa se Državna revizijska komisija tudi ni opredeljevala do vlagateljevih navedb glede zatrjevanega izpolnjevanja referenčnega pogoja.

Ker je Državna revizijska komisija ugotovila, da naročnik ni kršil določil ZJN-3 in dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ko je ponudbo vlagatelja (med drugim) zaradi nasprotujočih si podatkov v transportni študiji prevoza regulacijske dušilke ocenil kot nedopustno, je na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zahtevek za revizijo kot neutemeljen zavrnila.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je v zahtevku za revizijo in v nadaljnjih vlogah, s katerimi se je opredelil do navedb naročnika, uveljavljal tudi povrnitev stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel ne v predrevizijskem ne v revizijskem postopku, povrnitev stroškov pa je odvisna od utemeljenosti zahtevka za revizijo, je Državna revizijska komisija v skladu z določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva zavrnila.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, dne 15. 9. 2020




Predsednik senata:
Andraž Žvan, univ. dipl. prav.,
član Državne revizijske komisije









Vročiti:

- Odvetniška družba Rojs, Peljhan, Prelesnik & partnerji o.p., d.o.o., Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana,
- ELES, d.o.o., Hajdrihova ulica 2, 1000 Ljubljana,
- Siemens Energy d.o.o., Letališka cesta 29c, 1000 Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška 21, 1000 Ljubljana.


Vložiti:

- v spis zadeve, tu.

Natisni stran