Na vsebino
EN
  • O DKOM
  • REVIZIJSKE ZADEVE
  • PREKRŠKOVNE ZADEVE
  • JAVNOST IN MEDIJI

    • 018-090/2020 Dars, d.d.

    Številka: 018-090/2020-4
    Datum sprejema: 17. 7. 2020

    Sklep

    Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu dr. Mateje Škabar kot predsednice senata, Sama Červeka kot člana senata in Tadeje Pušnar kot članice senata v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Izgradnja državne HC 3 razvojne osi – jug, od priključka A2 Ljubljana–Obrežje pri Novem mestu vzhod do priključka Osredek (1. in 2.etapa)« in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj GD Granit, AD, Skopje, Dimitrie Čupkovski 8, Skopje, Severna Makedonija (v nadaljevanju: vlagatelj), ki ga zastopa mag. Nataša Štelcer, odvetnica v Mariboru, zoper ravnanje naročnika DARS, Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji, d. d., Ulica XIV. divizije 4, Celje (v nadaljevanju: naročnik), 17. 7. 2020

    odločila:

    1. Zahtevek za revizijo se zavrne.

    2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov se zavrne v delu, za katerega bi bil zavezanec za vračilo naročnik.

    Obrazložitev:

    Naročnik je v postopku javnega naročanja (objava 31. 7. 2019 na portalu javnih naročil, pod št. objave JN005456/2019-B01, in 1. 8. 2019 v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, pod št. objave 2019/S 147-360949) z dokumentom »Odločitev o priznanju sposobnosti« št. 313/19-000151/19-odl1 z dne 26. 11. 2019 obvestil gospodarske subjekte, da je v sklopih 1 in 2 sposobnost med drugim priznal skupini gospodarskih subjektov, ki jo sestavljata vlagatelj in gospodarski subjekt Euro Asfalt, d. o. o., Rajlovac b. b., Sarajevo, Bosna in Hercegovina (v nadaljevanju: partner). Gospodarski subjekt CGP, d. d., Ljubljanska cesta 36, Novo mesto (v nadaljevanju: gospodarski subjekt CGP) je kot eden izmed članov konkurenčne skupine gospodarskih subjektov, ki je v postopku javnega naročanja predložila prijavo in ji je naročnik priznal sposobnost za sklopa 1 in 2, zoper odločitev o priznanju sposobnosti za sklopa 1 in 2 vlagatelju s partnerjem vložil zahtevek za revizijo z dne 6. 12. 2019, ki ga je naročnik v tem delu z dokumentom »Odločitev« št. 313/2019-151/19-1 z dne 31. 12. 2019 zavrnil, Državna revizijska komisija pa mu je v tem delu s sklepom št. 018-216/2019-19 z dne 2. 3. 2020 ugodila in razveljavila to naročnikovo odločitev. Naročnik je po prejemu sklepa št. 018-216/2019-19 z dne 2. 3. 2020 z dokumentom »Odločitev o priznanju sposobnosti« št. 313/19-000151/19-odl-spr2 z dne 13. 5. 2020, ki je bil objavljen 14. 5. 2020 na portalu javnih naročil, pod št. objave JN005456/2019-ODL03, med drugim obvestil gospodarske subjekte, da vlagatelju s partnerjem ne prizna sposobnosti za sklopa 1 in 2.

    Vlagatelj je 26. 5. 2020 po pošti priporočeno vložil zahtevek za revizijo z dne 25. 5. 2020, ki mu je predložil pooblastilo z dne 26. 5. 2020 in dve bančni dokazili z dne 26. 5. 2020 o zneskih 1.000 eurov, in predlagal, da se razveljavi odločitev, da se vlagatelju s partnerjem ne prizna sposobnosti za sklopa 1 in 2, uveljavljal pa je tudi povrnitev stroškov. Vlagatelj je navedel, da:
    - je naročnik kršil načeli iz 6. in 7. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3) v zvezi s kršitvijo petega odstavka 89. člena ZJN-3, tretji odstavek 90. člena ZJN-3 v povezavi s 6. členom ZJN-3 ter točke 3, 4.2 in 20 Navodil ponudniku za oddajo prijave za sodelovanje, saj ni utemeljena odločitev, da se gospodarskima subjektoma (vlagatelju s partnerjem) ne prizna sposobnosti za sklopa 1 in 2, ker nista predložila sporazuma, skladnega s točko 4.2 Navodil ponudniku za oddajo prijave za sodelovanje, pa tudi »poziv na pojasnilo ne bi kršil prepovedi večkratnega pozivanja« »glede datuma sklenitve dogovora o delitvi del«, poleg tega pa »naročnikova odločitev ne vsebuje razlogov za sprejem ponudbe izbranega ponudnika kot dopustne«,
    - je naročnik gospodarskemu subjektu CGP omogočil vpogled v njuno prijavo v nasprotju s 7. in 35. členom ZJN-3, kar »narekuje razveljavitev celotne odločitve in ponovitev postopka«.
    Vlagatelj je predlagal izvedbo ustne obravnave ter zaslišanje »direktorjev partnerjev in podizvajalca« in fizične osebe, ki »je sodeloval[a] v postopku sklepanja sporazuma«.

    Naročnik je z dokumentom št. 313/19-151-19-Granit z dne 29. 5. 2020, sklicujoč se na četrti odstavek 26. člena ZPVPJN, pozval vlagatelja na dokazovanje plačila takse, vlagatelj pa je z dopisom z dne 2. 6. 2020, ki mu je predložil še priloge (dokument »Izpisek za račun za dan 26.05.2020« z dne 2. 6. 2020 in prevoda bančnih dokazil, predloženih k zahtevku za revizijo), naročniku sporočil, da je 26. 5. 2020 (na dan, ko je vložil zahtevek za revizijo) že pravilno in pravočasno plačal takso.

    Naročnik je z dokumentom »Odločitev« št. 313/20-000151/2019-Granit z dne 17. 6. 2020, ki ga je vlagateljevi pooblaščenki vročil 24. 6. 2020 (razvidno iz podpisane vročilnice), zahtevek za revizijo in zahtevo za povrnitev stroškov zavrnil.

    Naročnik je kot prilogo dopisoma št. 313/20-151-19-rev-7 z dne 18. 6. 2020 in 313/20-151-19-JV Granit z dne 29. 6. 2020 Državni revizijski komisiji posredoval zahtevek za revizijo in dokumentacijo.

    Državna revizijska komisija do sprejema odločitve o zahtevku za revizijo ni prejela vlagateljeve opredelitve do naročnikovih navedb iz dokumenta »Odločitev« št. 313/20-000151/2019-Granit z dne 17. 6. 2020.

    Državna revizijska komisija je pred (vsebinsko, meritorno) obravnavo zahtevka za revizijo tega najprej predhodno preizkusila in torej preverila izpolnjevanje postopkovnih (procesnih) predpostavk (31. člen ZPVPJN).

    Iz zahtevka za revizijo je razvidno, da sta kot vlagatelj (prvi del 1. točke prvega odstavka 15. člena ZPVPJN) navedena oba gospodarskega subjekta iz skupine gospodarskih subjektov (torej vlagatelj in partner), vendar zahtevka za revizijo nista podpisala predstavnika obeh gospodarskih subjektov (torej vlagatelja in partnerja), niti ni zahtevka za revizijo podpisal predstavnik vlagatelja za vlagatelja in v imenu partnerja. Ta zahtevek za revizijo je bil vložen po pooblaščenki – odvetnici, ki je podpisala zahtevek za revizijo in mu predložila pooblastilo, ki ji ga je 26. 5. 2020 podelil le vlagatelj po svojem generalnem direktorju. Vlagatelj je torej pooblastil drugo osebo za vložitev zahtevka za revizijo, vendar ne iz »Pogodb o konzorciju«, ki sta bili sklenjeni 25. 9. 2019 in predloženi v prijavi, ne iz »Dodatka št. 1 k pogodbi o konzorciju (sklop 1)« in »Dodatka št. 1 k pogodbi o konzorciju (sklop 2)«, ki sta bila sklenjena 5. 11. 2019 in predložena naknadno v postopku oddaje javnega naročila, ne izhaja nič izrecno o uveljavljanju pravnega varstva po ZPVPJN oziroma vložitvi zahtevka za revizijo. Iz predložene dokumentacije tako ni nič razvidno o možnosti vložitve zahtevka za revizijo po vlagatelju tudi v imenu partnerja. Vendar četudi bi Državna revizijska komisija točko e 2. člena vsake izmed »Pogodb o konzorciju«, v katerih je navedeno, da je vlagatelj v imenu partnerja pooblaščen, da »generalno zastopa vse člane konzorcija in sam konzorcij«, tolmačila tako, da bi se lahko nanašal tudi na možnost uveljavljanju pravnega varstva po ZPVPJN oziroma vložitvi zahtevka za revizijo, niti ta določba ne omogoča zaključka, da bi obstajalo izrecno pooblastilo partnerja za prenos pooblastila z vlagatelja na drugo osebo za vložitev zahtevka za revizijo [gl. 96. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s sprem.; v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN]. Državna revizijska komisija zato ni mogla šteti, da sta zahtevek za revizijo vložila oba gospodarska subjekta iz skupine gospodarskih subjektov (torej vlagatelj in partner), pa niti, da pooblaščenka zastopa oba gospodarska subjekta iz skupine gospodarskih subjektov (torej vlagatelja in partnerja), in sicer ne glede na uvodni zapis v pooblastilu, da je pooblastilo podpisal vlagateljev generalni direktor za vlagatelja in partnerja, temveč je lahko štela le, da je zahtevek za revizijo vložil vlagatelj po pooblaščenki. Slednje pa zadošča za obravnavo zahtevka za revizijo, saj ZPVPJN ne določa, da morajo vsi gospodarski subjekti iz skupine gospodarskih subjektov vložiti zahtevek za revizijo, zato tudi ni ugotavljala, ali bi bilo treba šteti, da zahtevek za revizijo ali pooblastilo vsebujeta kakšno pomanjkljivost, ki bi jo bilo mogoče ali treba popraviti. Državna revizijska komisija je zato tudi štela, da je že obstoječe pooblastilo skladno z zahtevo iz 7. točke prvega odstavka 15. člena ZPVPJN.

    Državna revizijska komisija je pri predhodnem preizkusu zahtevka za revizijo ugotovila, da je vlagatelj vložil zahtevek za revizijo pred naročnikom in da je treba šteti, da so za obravnavo zahtevka za revizijo izpolnjene procesne predpostavke iz prvega odstavka 26. člena ZPVPJN, ki so vsebinsko enake tistim, ki jih določa prvi odstavek 31. člena ZPVPJN [torej tudi tiste, ki se nanašajo na dokazovanje plačila takse (8. točka prvega odstavka 15. člena ZPVPJN), v kar se je Državna revizijska komisija prepričala ne le z vpogledom v dokazila, ki jih je vlagatelj predložil k zahtevku za revizijo in kot prilogo k dopisu z dne 2. 6. 2020, temveč tudi z vpogledom v evidenco plačanih taks pri Upravi Republike Slovenije za javna plačila (spletna aplikacija UJPnet), iz katere je ugotovila, da je bila taksa iz prve alinee prvega odstavka 70. člena ZPVPJN v ustrezni višini 1.000 eurov iz tretje povedi iz drugega odstavka 71. člena ZPVPJN (zaradi skupnega plačila 2.000 eurov) plačana 26. 5. 2020 in torej na dan vložitve zahtevka za revizijo], zato ga je sprejela v obravnavo (drugi odstavek 31. člena ZPVPJN).

    Vlagatelj se je v zahtevku za revizijo (str. 7 in 8) skliceval na izjasnitev z dne 18. 12. 2019, s katero se je (upoštevajoč drugi odstavek 27. člena ZPVPJN) izjasnil o navedbah iz zahtevka za revizijo, ki ga je vložil gospodarski subjekt CGP in o katerem je odločila Državna revizijska komisija s sklepom št. 018-216/2019-19 z dne 2. 3. 2020. Državna revizijska komisija opozarja, da je v drugem odstavku 15. člena ZPVPJN določeno, da mora vlagatelj v zahtevku za revizijo navesti očitane kršitve ter dejstva in dokaze, s katerimi se kršitve dokazujejo. Možnost dopolnitve zahtevka za revizijo se ne nanaša tudi na sestavine iz drugega odstavka 15. člena ZPVPJN, saj je iz prve povedi iz četrtega odstavka 26. člena ZPVPJN (v predrevizijskem postopku) in prve povedi iz četrtega odstavka 31. člena ZPVPJN (v revizijskem postopku) razvidno, da je mogoče dopolniti zahtevek za revizijo le glede sestavin iz prvega odstavka 15. člena ZPVPJN. Navedeno daje podlago za zaključek, da mora že zahtevek za revizijo vsebovati tiste kršitve in dejstva ter dokaze, ki naročniku in/ali Državni revizijski komisiji omogočajo odločanje o (ne)zakonitosti naročnikovega ravnanja pri javnem naročanju. Vlagatelj se zato ne more v zahtevku za revizijo na splošno sklicevati na navedbe iz izjasnitve, podane skladno z drugim odstavkom 27. člena ZPVPJN v prejšnjem postopku pravnega varstva po ZPVPJN, temveč mora tiste, ki se mu zdijo relevantne v novem postopku pravnega varstva po ZPVPJN, v katerem ima celo drug položaj, namreč vlagatelja, navesti v zahtevku za revizijo. Za obravnavani primer nista relevantni možnosti iz prve povedi iz šestega odstavka 29. člena ZPVPJN o navajanju novih kršitev, dejstev in predlaganja novih dokazov v vlogi, ki ni zahtevek za revizijo, saj Državna revizijska komisija niti ni prejela vlagateljeve opredelitve do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo, ali petega odstavka 31. člena ZPVPJN o dopolnitvi ali spremembi zahtevka za revizijo z novimi kršitvami, dejstvi in dokazi zaradi omogočitve vpogleda po ugotovitvi kršitve pravice do vpogleda v dokumentacijo, saj ne glede na vlagateljeve očitke o kršitvi 35. člena ZJN-3, vlagatelj ni uveljavljal kršitve pravice do vpogleda v dokumentacijo v smislu petega odstavka 31. člena ZPVPJN. Državna revizijska komisija je zato (upoštevajoč drugi odstavek 15. člena ZPVPJN) pri odločanju o zahtevku za revizijo upoštevala le tiste navedbe, ki jih je vlagatelj navedel v zahtevku za revizijo. Državna revizijska komisija pri tem dodaja, da se je o navedbah vlagatelja s partnerjem iz izjasnitve z dne 18. 12. 2019, ki so bile pomembne za sprejem sklepa št. 018-216/2019-19 z dne 2. 3. 2020, skladno s prvo povedjo iz tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN opredelila že v sklepu št. 018-216/2019-19 z dne 2. 3. 2020 (gl. str. 8–9 in 23–24).

    Vlagatelj je v zahtevku za revizijo (str. 12) predlagal izvedbo ustne obravnave in zaslišanje več fizičnih oseb. Naročnik je v dokumentu »Odločitev« št. 313/20-000151/2019-Granit z dne 17. 6. 2020 (str. 9) predlagal, da se ne izvede zaslišanja »zakonitih zastopnikov partnerjev in podizvajalca«, o izvedbi ustne obravnave in zaslišanju fizične osebe, ki »je sodeloval[a] v postopku sklepanja sporazuma«, pa se ni opredelil. Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik v dokumentu »Odločitev« št. 313/20-000151/2019-Granit z dne 17. 6. 2020 (pa niti morebiti kasneje) ni predlagal izvedbe ustne obravnave, zaradi česar pogoj za njeno obvezno izvedbo iz druge povedi iz prvega odstavka 35. člena ZPVPJN ni izpolnjen. Izvedba ustne obravnave je namreč obvezna le, če njeno izvedbo predlagata tako vlagatelj kot naročnik, torej oba (gl. tretjo poved iz prvega odstavka 35. člena ZPVPJN v povezavi z drugo povedjo iz prvega odstavka 35. člena ZPVPJN). Državna revizijska komisija ob tem dodaja (kar bo podrobneje pojasnila v nadaljevanju obrazložitve tega sklepa), da je dejansko stanje, ki je relevantno za sprejem odločitve v obravnavani zadevi, mogoče pravilno in popolno ugotoviti že na podlagi posredovane dokumentacije iz postopka javnega naročanja in postopka (tako prejšnjega kot tokratnega) pravnega varstva, ne da bi ji bilo treba izvesti še ustne obravnave. Državna revizijska komisija je zato upoštevajoč drugo poved iz prvega odstavka 35. člena ZPVPJN zavrnila vlagateljevo ponudbo za izvedbo ustne obravnave. Državna revizijska komisija je izhajajoč iz enakih izhodišč zavrnila tudi vlagateljev predlog za zaslišanje vseh predlaganih fizičnih oseb, saj je (kar bo podrobneje pojasnila v nadaljevanju obrazložitve tega sklepa) dejansko stanje, ki je relevantno za sprejem odločitve v obravnavani zadevi, mogoče pravilno in popolno ugotoviti že na podlagi posredovane dokumentacije iz postopka javnega naročanja in postopka (tako prejšnjega kot tokratnega) pravnega varstva.

    Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija na podlagi razlogov, navedenih v nadaljevanju, odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

    Naročnik je za javno naročilo, razdeljeno na dva sklopa (točka II.2 objave), ki ga oddaja po omejenem postopku (točka IV.1.1 objave; 41. člen ZJN-3), na podlagi objave na portalu javnih naročil in v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije do roka za prejem prijav (tj. do 26. 9. 2019 do 10. ure; točka VII.1.2 obvestila o dodatnih informacijah, informacijah o nedokončanem postopku ali popravku, objava 5. 9. 2019 na portalu javnih naročil, pod št. objave JN005456/2019-K02, in 6. 9. 2019 v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, pod št. objave 2019/S 172-419039) v vsakem sklopu prejel prijavo za sodelovanje tudi vlagatelja s partnerjem. Naročnik je po pregledu prijav v vsakem sklopu priznal sposobnost tudi vlagatelju s partnerjem (gl. dokument »Odločitev o priznanju sposobnosti« št. 313/19-000151/19-odl1 z dne 26. 11. 2019), vendar je Državna revizijska komisija to odločitev razveljavila (gl. sklep št. 018-216/2019-19 z dne 2. 3. 2020), naročnik pa je po ponovnem pregledu prijav odločil, da vlagatelju s partnerjem ne prizna sposobnosti za noben sklop (gl. dokument »Odločitev o priznanju sposobnosti« št. 313/19-000151/19-odl-spr2 z dne 13. 5. 2020). Vlagatelj je vložil zahtevek za revizijo in zlasti izpodbijal naročnikovo odločitev, da mu ne prizna sposobnosti za oba sklopa. Vlagatelj je tudi uveljavljal, da naročnik ni pripravil obrazložitve izpodbijane odločitve skladno z ZJN-3, pa tudi, da je naročnik ravnal v nasprotju z ZJN-3, ko je po izdaji dokumenta »Odločitev o priznanju sposobnosti« št. 313/19-000151/19-odl1 z dne 26. 11. 2019 konkurenčnim gospodarskim subjektom omogočil vpogled v njegovo prijavo. Naročnik je nasprotoval vlagatelju.

    Državna revizijska komisija najprej opozarja, da je pri obravnavi zahtevka za revizijo treba upoštevati, da je naročnik večkrat odločil o priznanju sposobnosti in svoje odločitve objavil na portalu javnih naročil:
    - dokument »Odločitev o priznanju sposobnosti« št. 313/19-000151/19-odl1 z dne 26. 11. 2019 (objava 26. 11. 2019 na portalu javnih naročil, pod št. objave JN005456/2019-ODL01),
    - dokument »Odločitev o priznanju sposobnosti« št. 313/19-000151/19-odl-spr. z dne 15. 1. 2020 (objava 16. 1. 2020 na portalu javnih naročil, pod št. objave JN005456/2019-ODL02)
    in
    - dokument »Odločitev o priznanju sposobnosti« št. 313/19-000151/19-odl-spr2 z dne 13. 5. 2020 (objava 14. 5. 2020 na portalu javnih naročil, pod št. objave JN005456/2019-ODL03).

    Iz vpogleda v vsakega izmed dokumentov, navedenih v prejšnjem odstavku obrazložitve tega sklepa, izhaja, da je naročnik navedel, katerim gospodarskim subjektom je priznal sposobnost in katerim ne, pa tudi ugotovitve, zakaj je tako odločil. Iz dokumenta »Odločitev o priznanju sposobnosti« št. 313/19-000151/19-odl1 z dne 26. 11. 2019 je razvidno, da je naročnik navedel svojo odločitev in razloge zanjo v zvezi s prijavami vseh gospodarskih subjektov, iz dokumentov »Odločitev o priznanju sposobnosti« št. 313/19-000151/19-odl-spr. z dne 15. 1. 2020 in »Odločitev o priznanju sposobnosti« št. 313/19-000151/19-odl-spr2 z dne 13. 5. 2020 pa je razvidno, da je naročnik navedel svojo odločitev in razloge zanjo le v zvezi s prijavami nekaterih gospodarskih subjektov, in sicer le v zvezi s tistimi, pri katerih je spreminjal svojo odločitev glede na odločitev, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o priznanju sposobnosti« št. 313/19-000151/19-odl1 z dne 26. 11. 2019. Naročnik je za en gospodarski subjekt v dokumentu »Odločitev o priznanju sposobnosti« št. 313/19-000151/19-odl-spr2 z dne 13. 5. 2020 sicer navedel enako odločitev, kot že v dokumentu »Odločitev o priznanju sposobnosti« št. 313/19-000151/19-odl1 z dne 26. 11. 2019, vendar je treba upoštevati, da je naročnik z dokumentom »Odločitev o priznanju sposobnosti« št. 313/19-000151/19-odl-spr. z dne 15. 1. 2020 gospodarske subjekte obvestil o spremembi odločitve glede na odločitev iz dokumenta »Odločitev o priznanju sposobnosti« št. 313/19-000151/19-odl1 z dne 26. 11. 2019.

    Zahteva za pravno varstvo v postopkih javnega naročanja se skladno s prvim odstavkom 5. člena ZPVPJN lahko vloži zoper vsako ravnanje naročnika v postopku javnega naročanja, razen če zakon, ki ureja javno naročanje, ali ZPVPJN določa drugače. Naročnik oddaja javno naročilo po omejenem postopku (točka b prvega odstavka 39. člena ZJN-3 in 41. člen ZJN-3), ki je strukturirani postopek, saj gospodarski subjekti v tem postopku ne predložijo le ponudbe (četrti odstavek 41. člena ZJN-3), temveč tudi prijavo (prvi odstavek 41. člena ZJN-3) (gl. tudi točko 20.1 Navodil ponudniku za oddajo prijave za sodelovanje). Eno izmed ravnanj naročnika v smislu prvega odstavka 5. člena ZPVPJN, zoper katerega je možno uveljavljati pravno varstvo po ZPVPJN, je sprejem odločitve, da se nekemu gospodarskemu subjektu na podlagi predložene prijave prizna sposobnost ali da se mu je ne prizna, saj je tudi ta odločitev ene izmed odločitev v zvezi z oddajo javnega naročila v smislu drugega odstavka 90. člena ZJN-3. Vlagatelj lahko pravno varstvo po ZPVPJN uveljavlja v rokih, ki jih določa 25. člen ZPVPJN. Tako je v četrtem odstavku 25. člena ZPVPJN določeno, da je po odločitvi o priznanju sposobnosti rok za vložitev zahtevka za revizijo osem delovnih dni od prejema te odločitve. Ker naročnik skladno s prvo povedjo iz desetega odstavka 90. člena ZJN-3 o vseh odločitvah v skladu z 90. členom ZJN-3 obvesti ponudnike in kandidate na način, da podpisano odločitev iz 90. člena ZJN-3 objavi na portalu javnih naročil (izjema iz tretje povedi iz desetega odstavka 90. člena ZJN-3 ni relevantna za obravnavani primer), odločitev pa se skladno s tretjo povedjo iz desetega odstavka 90. člena ZJN-3 šteje za vročeno z dnem objave na portalu javnih naročil, je 26. 5. 2020, ko je vlagatelj vložil zahtevek za revizijo (po pošti priporočeno), rok za uveljavljanje pravnega varstva iz četrtega odstavka 25. člena ZPVPJN zoper odločitev, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o priznanju sposobnosti« št. 313/19-000151/19-odl1 z dne 26. 11. 2019, da se nekaterim gospodarskim subjektom prizna sposobnost, že potekel. Zahtevek za revizijo, s katerim bi vlagatelj izpodbijal odločitev, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o priznanju sposobnosti« št. 313/19-000151/19-odl1 z dne 26. 11. 2019, da se nekaterim gospodarskim subjektom prizna sposobnost, in bi ga upoštevajoč pravila o štetju rokov iz petega odstavka 1. člena ZPVPJN, ki določa kateri dnevi so delovni, in drugega odstavka 111. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN, ki glede na dejansko stanje za konkreten primer sporoča, da se v štetje roka ne všteje 26. 11. 2019, ko je bil na portalu javnih naročil pod št. objave JN005456/2019-ODL01 objavljen dokument »Odločitev o priznanju sposobnosti« št. 313/19-000151/19-odl1 z dne 26. 11. 2019, prepozno vložen, zaradi česar bi ga bilo treba zavreči (tretji odstavek 26. člena ZPVPJN v povezavi s prvo alineo prvega odstavka 26. člena ZPVPJN, ki sta pravni podlagi, ki urejata ravnanje naročnika v predrevizijskem postopku, oziroma tretji odstavek 31. člena ZPVPJN v povezavi s prvo alineo prvega odstavka 31. člena ZPVPJN, ki sta pravni podlagi, ki urejata ravnanje Državno revizijsko komisijo v revizijskem postopku). Vlagatelj zato z vložitvijo zahtevka za revizijo 26. 5. 2020 (po pošti priporočeno), čeprav ga je vložil v osmih delovnih dneh od objave dokumenta »Odločitev o priznanju sposobnosti« št. 313/19-000151/19-odl-spr2 z dne 13. 5. 2020 na portalu javnih naročil, ne more več uspešno izpodbiti odločitev, kot izhajajo iz dokumenta »Odločitev o priznanju sposobnosti« št. 313/19-000151/19-odl1 z dne 26. 11. 2019, da se nekaterim gospodarskim subjektom prizna sposobnost, temveč lahko uspešno izpodbija le (še) odločitve, kot izhajajo iz dokumenta »Odločitev o priznanju sposobnosti« št. 313/19-000151/19-odl-spr2 z dne 13. 5. 2020.

    Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelju ni sporno, da je naročnik z odločitvijo, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o priznanju sposobnosti« št. 313/19-000151/19-odl-spr2 z dne 13. 5. 2020, odločil med drugim o prijavi, ki jo je predložil vlagatelj s partnerjem. Ker ponudbo lahko oddajo le gospodarski subjekti, ki jih na podlagi ocene v prijavi predloženih informacij k temu povabi naročnik (prva poved iz četrtega odstavka 41. člena ZJN-3; gl. tudi četrti odstavek točke 20.1 Navodil ponudniku za oddajo prijave za sodelovanje), naročnik pa še ni pozival gospodarskih subjektov (in torej niti vlagatelja s partnerjem) na predložitev ponudbe, naročnik v tej fazi postopka oddaje javnega naročila še ne razpolaga s ponudbami. Ker naročnik svojo odločitev obrazloži v skladu z določbami 90. člena ZJN-3 (druga poved iz desetega odstavka 90. člena ZJN-3) in z njo obvesti gospodarske subjekte (prva poved iz desetega odstavka 90. člena ZJN-3), naročnik v tej fazi omejenega postopka ne more obvestiti gospodarskih subjektov z razlogi, ki se nanašajo na ponudbe (prva in druga alinea tretjega odstavka 90. člena ZJN-3), pa niti z razlogi, ki so lahko relevantni le v primeru izvedbe pogajanj ali dialoga (četrta alinea tretjega odstavka 90. člena ZJN-3). Drugo poved iz desetega odstavka 90. člena ZJN-3 je v obravnavanem primeru tako treba obravnavati, da naročnika v razmerju do vlagatelja s partnerjem zavezuje tretja alinea tretjega odstavka 90. člena ZJN-3 in jima je bil torej zaradi izdaje dokumenta »Odločitev o priznanju sposobnosti« št. 313/19-000151/19-odl-spr2 z dne 13. 5. 2020 dolžan navesti »razloge za zavrnitev prijave vsakega neuspešnega kandidata k sodelovanju«.

    Iz dokumenta »Odločitev o priznanju sposobnosti« št. 313/19-000151/19-odl-spr2 z dne 13. 5. 2020 izhaja, da je naročnik odločil o priznanju sposobnosti več gospodarskim subjektom, pri čemer je ni priznal le vlagatelju s partnerjem. Naročnik je navedel, katerim gospodarskim subjektom je priznal sposobnost bodisi za sklop 1, bodisi za sklop 2, bodisi za oba sklopa. Iz obrazložitve dokumenta »Odločitev o priznanju sposobnosti« št. 313/19-000151/19-odl-spr2 z dne 13. 5. 2020 tudi izhaja, da je naročnik za vsakega konkurenta vlagatelju s partnerjem navedel, zakaj mu je priznal sposobnost. Državna revizijska komisija tako ugotavlja drugačno dejansko stanje, kot ga je navedel vlagatelj (zahtevek za revizijo, str. 8), pri čemer opozarja, da je vlagatelj sicer (napačno zatrjevano) dejansko stanje tudi napačno pravno tolmačil, saj ga je podrejal pod določbe, ki se nanašajo na navedbo razlogov, ko naročnik prejme ponudbe, ki pa jih naročnik v tej fazi omejenega postopka še ni zahteval in jih zato tudi še ni prejel. Državna revizijska komisija zato v zvezi z navedbo razlogov v zvezi s prijavami gospodarskih subjektov, konkurenčnih vlagatelju s partnerjem, ugotavlja, da niso utemeljene vlagateljeve navedbe, da je naročnik kršil »tretji odstavek 90. člena ZJN-3 v povezavi s 6. členom ZJN-3« (zahtevek za revizijo, str. 8), in sicer neodvisno od tega, ali bi vlagatelj sicer imel pravni interes uveljavljati kršitev, ki se neposredno ne nanaša na njegov položaj.

    Državna revizijska komisija nadalje opozarja, da je treba razlikovati med tem, ali dokument »Odločitev o priznanju sposobnosti« št. 313/19-000151/19-odl-spr2 z dne 13. 5. 2020 v zvezi z vlagateljevo prijavo vsebuje razloge v smislu tretje alinee tretjega odstavka 90. člena ZJN-3, od tega, ali lahko naročnik z razlogi, ki jih je navedel v dokumentu »Odločitev o priznanju sposobnosti« št. 313/19-000151/19-odl-spr2 z dne 13. 5. 2020, utemelji svojo odločitev, da vlagatelju s partnerjem ne prizna sposobnosti.

    Državna revizijska komisija v nasprotju z vlagateljevimi stališči (zahtevek za revizijo, str. 7–8) ugotavlja, da dokument »Odločitev o priznanju sposobnosti« št. 313/19-000151/19-odl-spr2 z dne 13. 5. 2020 v zvezi z vlagateljevo prijavo vsebuje razloge v smislu tretje alinee tretjega odstavka 90. člena ZJN-3. Naročnik je namreč v dokumentu »Odločitev o priznanju sposobnosti« št. 313/19-000151/19-odl-spr2 z dne 13. 5. 2020 odločitev, da vlagatelju s partnerjem ne prizna sposobnosti za noben sklop, med drugim utemeljil s citiranjem dela sklepa št. 018-216/2019-19 z dne 2. 3. 2020. Naročnik je torej citiral del ugotovitev Državne revizijske komisije, iz česar je treba zaključiti, da se je naročnik oprl na razlogovanje, ki ga je pred tem že podala Državna revizijska komisija. Navedeno pomeni, da je naročnik sprejel ugotovitve Državne revizijske komisije za svoje. Naročnik je tudi navedel, da bi moral vlagatelj s partnerjem že v prijavi predložiti sporazuma, ki bi bila tudi vsebinsko skladna z zahtevami iz točke 4.2 Navodil ponudniku za oddajo prijave za sodelovanje, saj bi ta morala vsebovati »opredelitev medsebojne delitve del med partnerji ter morebitnimi podizvajalci (opisno po vrsti del)«. Državna revizijska komisija sicer pritrjuje vlagatelju (zahtevek za revizijo, str. 6–7), da naročnik ni navedel, zakaj ga ni pozval na pojasnila, vendar se ne strinja, da bi bilo zaradi tega treba šteti, da dokument »Odločitev o priznanju sposobnosti« št. 313/19-000151/19-odl-spr2 z dne 13. 5. 2020 ni obrazložen. Naročnikovo dolžnost navedbe razlogov v dokumentu »Odločitev o priznanju sposobnosti« št. 313/19-000151/19-odl-spr2 z dne 13. 5. 2020 je namreč treba v obravnavanem primeru ugotavljati v obsegu, ki ga določa tretja alinea tretjega odstavka 90. člena ZJN-3, vlagatelj pa zahteva obrazložitev, ki ta obseg presega. Iz tretje alinee tretjega odstavka 90. člena ZJN-3 je razvidno, da mora naročnik navesti razlog, ki se nanaša na njegovo storitev v zvezi s prijavo (tj. »zavrnitev prijave […]«) in ne opustitev v zvezi s prijavo ali celo posameznim dejanjem v zvezi s prijavo oziroma pregledom prijave. Državna revizijska komisija se zato tudi ne strinja z vlagateljem (zahtevek za revizijo, str. 7), da bi bil zaradi tega prikrajšan za učinkovito pravno varstvo. Poleg tega tudi ni jasno, kako bi bilo sploh mogoče izvršiti to, za kar si prizadeva vlagatelj (tj. navesti obrazložitev opustitve), če se naročnik niti ne bi zavedal opustitve. Državna revizijska komisija ob tem dodaja, da je iz zahtevka za revizijo (npr. str. 6) razvidno, da je vlagatelj uveljavljal, da ga naročnik ni pozval na pojasnilo informacij iz prijave, njegova opustitev pa naj bi bila kršitev ZJN-3. Tak dejanski in pravni okvir pa je mogoče obravnavati.

    Državna revizijska komisija pritrjuje vlagatelju (zahtevek za revizijo, str. 4), da je naročnik v Navodila ponudniku za oddajo prijave za sodelovanje (torej dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila) vključil točki 3 Ugotavljanje sposobnosti ponudnika na javnem naročilu in 20 Pregled in ocenjevanje prijav za sodelovanje, vendar opozarja, da iz Navodil ponudniku za oddajo prijave za sodelovanje izhajajo tudi druge naročnikove zahteve, ki niso neposredno vezane na ugotavljanje sposobnosti v smislu točke 3, a kljub temu vplivajo na to, ali bo naročnik (lahko) odločil, da gospodarskemu subjektu prizna sposobnost. Četudi Državna revizijska komisija zanemari vprašanje predložitve finančnih zavarovanj, ki ga je navedel naročnik (gl. dokument Odločitev« št. 313/20-000151/2019-Granit z dne 17. 6. 2020, str. 5), in predložitev sporazuma iz točke 4.2 Navodil ponudniku za oddajo prijave za sodelovanje, naročnik npr. ne bi mogel priznati sposobnosti nekemu gospodarskemu subjektu, če ne bi prijel njegove prijave pravočasno (17. točka Navodil ponudniku za oddajo prijave za sodelovanje). Drugačno stališče bi pomenilo, da bi naročnik gospodarske subjekte obravnaval v nasprotju z načelom enakopravne obravnave ponudnikov iz 7. člena ZJN-3. Naročnik je določil še nekatera druga pravila v zvezi s prijavami, npr. o uporabi jezika v prijavi (točka 10 Navodil ponudniku za oddajo prijave za sodelovanje), ki jih ni mogoče tolmačiti, da gospodarskim subjektom prepuščajo diskrecijo, ali jih bodo upoštevali ali ne, saj je naročnik navedel, da morajo gospodarski subjekti nekaj storiti v zvezi s prijavo. Državna revizijska komisija zato – enako kot v sklepu št. 018-216/2019-19 z dne 2. 3. 2020 – opozarja, da bi moral katerikoli gospodarski subjekt (s tem pa tudi vlagatelj ali partner) morebitno nasprotovanje kateri izmed zahtev iz Navodil ponudniku za oddajo prijave za sodelovanje uveljavljati še pred potekom roka za prejem prijav z vložitvijo zahtevka za revizijo (prvi odstavek 25. člena ZPVPJN) ali pa morda prek vprašanj doseči, da naročnik spremeni Navodila ponudniku za oddajo prijave za sodelovanje (torej dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila). Zahteve iz Navodil ponudniku za oddajo prijave za sodelovanje po poteku roka za prejem prijav tako ne zavezujejo le gospodarskih subjektov, temveč tudi naročnika, ki jih mora upoštevati, da ravna skladno s 7. členom ZJN-3 ne le do tistih gospodarskih subjektov, ki so predložili prijave, temveč tudi do tistih gospodarskih subjektov, ki bi prijavo morda predložili, če bi bile zahteve iz Navodil ponudniku za oddajo prijave za sodelovanje določene drugače. Državna revizijska komisija ob tem dodaja, da bi naročnikovo ravnanje, ko bi po poteku roka za prejem prijav upošteval drugačne zahteve iz Navodil ponudniku za oddajo prijave za sodelovanje, pomenilo tudi kršitev načela iz 6. člena ZJN-3, saj mora naročnik v prvi fazi omejenega postopka zagotoviti obveščenost vseh gospodarskih subjektov z obveznimi objavami na portalu javnih naročil, kar vključuje tudi obvestilo o javnem naročilu (56. člen ZJN-3), hkrati pa mora na portalu javnih naročil ali prej njega zagotoviti objavo dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila (prvi odstavek 67. člena ZJN-3). Iz točke I.3 obvestila o javnem naročilu je razvidno, da je v njej navedeno, na kateri povezavi je dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila (Navodila ponudniku za oddajo prijave za sodelovanje) na voljo, in sicer je to povezava na portalu javnih naročil. Kot del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila pa se štejejo tudi informacije, ki jih posreduje naročnik gospodarskim subjektom, sodelujočim v postopku javnega naročanja (tretja poved iz prvega odstavka 67. člena ZJN-3), pri čemer mora naročnik tudi te informacije posredovati pred potekom roka za prejem prijav, da bi lahko šteli, da so jih gospodarski subjekti morali upoštevati. Naročnik je dodatne informacije posredoval še pred rokom za prejem prijav, saj so bila na portalu javnih naročil objavljeni odgovori na vprašanja, pa tudi trikrat obvestila o dodatnih informacijah, informacijah o nedokončanem postopku ali popravku (6. točka prvega odstavka 52. člena ZJN-3 v povezavi s 60. členom ZJN-3). Državna revizijska komisija ob tem opozarja, da bi bilo po poteku roka za prejem prijav tolmačenje zahteve iz Navodil ponudniku za oddajo prijave za sodelovanje v vsebini, ki (bi) presega(lo) jezikovne znake take zahteve, določitev drugačne zahteve od obstoječe, za kar naročnik ne bi zagotovil obveščenosti gospodarskih subjektov na način in v vsebini, ki bi bil skladen z ZJN-3. Državna revizijska komisija ob tem dodaja, da bi naročnik po poteku roka za prejem prijav lahko morebitna odstopanja gospodarskih subjektov od ravnanj po zahtevah iz Navodil ponudniku za oddajo prijave za sodelovanje razreševal v okviru možnosti, ki mu jih nudi ZJN-3 (npr. 36. člen ZJN-3, ki ureja vprašanja jezika v postopku javnega naročanja, ali peti odstavek 90. člena ZJN-3, če so ali se zdijo informacije ali dokumentacija, ki jih morajo predložiti gospodarski subjekti, nepopolne ali napačne oziroma če posamezni dokumenti manjkajo).

    Državna revizijska komisija ugotavlja, da je iz zahtevka za revizijo (npr. str. 5 in 6) razvidno, da je vlagatelj seznanjen s tem, da je naročnik določil točko 4.2 Navodil ponudniku za oddajo prijave za sodelovanje. Naročnik je v njej med drugim določil:
    »Prijava za sodelovanje, ki jo predloži skupina gospodarskih subjektov kot partnerjev v skupni prijavi za sodelovanje, mora izpolnjevati naslednje zahteve:
    […]«
    b) Skupina ponudnikov mora v prijavi za sodelovanje predložiti sporazum o predložitvi skupne prijave za sodelovanje, s katerim opredeli zlasti odgovornost posameznih partnerjev za izvedbo naročila ter prevzem neomejene solidarne odgovornosti vseh partnerjev v skupni ponudbi do naročnika za izvedbo pogodbenih del.
    Partnerji skupne prijave za sodelovanje morajo v sporazumu o predložitvi skupne prijave za sodelovanje enega od partnerjev imenovati za vodilnega partnerja.
    Vodilni partner mora biti hkrati pooblaščen za prevzem in prenos navodil v imenu in za račun vsakega partnerja posebej in za vse partnerje v skupni ponudbi.
    c) Prav tako se mora skupina gospodarskih subjektov kot partnerjev v sporazumu o predložitvi skupne prijave za sodelovanje dogovoriti in določiti:
    • predstavnika partnerjev v skupni prijavi za sodelovanje in
    • opredelitev medsebojne delitve del med partnerji ter morebitnimi podizvajalci (opisno po vrsti del).«

    Državna revizijska komisija, tako kot že v sklepu št. 018-216/2019-19 z dne 2. 3. 2020, ugotavlja, da iz točke 4.2 Navodil ponudniku za oddajo prijave za sodelovanje jasno izhaja, da je v primeru sodelovanja skupine gospodarskih subjektov obvezna sestavina prijave »sporazum o predložitvi skupne prijave za sodelovanje«, ki mora med drugim imeti vsebino, ki je določena v točki 4.2 c) Navodil ponudniku za oddajo prijave za sodelovanje. Tudi iz 4. podtočke točke 11.1 Navodil ponudniku za oddajo prijave za sodelovanje je razvidno, da je v primeru sodelovanja skupine gospodarskih subjektov »sporazum o predložitvi skupne prijave za sodelovanje« obvezna sestavina prijave:
    »Prijava za sodelovanje, ki jo predloži ponudnik mora vsebovati naslednje dokumente:
    […]
    4. V primeru Skupne prijave za sodelovanje, ki jo predloži skupina dveh ali več izvajalcev kot partnerjev, mora prijava za sodelovanje vsebovati tudi kopijo sporazuma ali pogodbe med partnerji skupine izvajalcev in kopije ostalih dokumentov v zvezi s takim sporazumom.«

    Vlagatelj v zahtevku za revizijo ni navedel dejanskega stanja glede gospodarskih subjektov, ki nastopajo v njegovi prijavi, ki bi omogočalo drugačen zaključek, kot je tisti, do katerega je po vpogledu v prijavo in predložena obrazca ESPD prišla Državna revizijska komisija že v sklepu št. 018-216/2019-19 z dne 2. 3. 2020, in sicer, da vlagatelj in partner nastopata kot partnerja, pri tem pa z njima sodeluje še podizvajalec. Državna revizijska komisija poleg tega ugotavlja, da sta vlagatelj in partner 25. 9. 2019 za vsakega izmed sklopov sklenila »Pogodbo o konzorciju« in ti pogodbi predloženi k prijavi. Iz njiju je razvidno, da sta v obeh 4. členih navedena deleža, ki ju prevzemata vlagatelj in partner, vendar ne iz 4. člena teh pogodbe ne iz drugih členov teh pogodb ni razvidno, katere vrste del obsegata ta deleža. Vrste del so opisno razvidne (šele) iz »Dodatka št. 1 k pogodbi o konzorciju (sklop 1)« in »Dodatka št. 1 k pogodbi o konzorciju (sklop 2)«, ki sta bila sklenjena 5. 11. 2019, vlagatelj pa ju je predložil kot priponki k elektronskemu sporočilu, ki ga je poslal 5. 11. 2019 ob 16.19, kot odgovor na to, da ga je naročnik z dopisom št. 313/2019-151/19-Granit z dne 28. 10. 2019 med drugim pozval, da »prijavo dopolni[…] na način, da predloži[…] pogodbi o konzorciju za sklop 1 in sklop 2, v katerih bo […] opredeljena medsebojna delitev del med partnerjema ter morebitnimi podizvajalci (opisno po vrsti del)«.

    Državna revizijska komisija sicer pritrjuje vlagatelju (zahtevek za revizijo, str. 4), da dopis št. 313/2019-151/19-Granit z dne 28. 10. 2019 »ni vseboval navodila glede datuma« (smiselno enako je vlagatelj uveljavljal v zahtevku za revizijo, str. 5, ko je navedel, da »naročnik vlagatelja ni pozval k predložitvi sporazuma, ki bi dokazoval obstoj dogovora o delitvi del (najkasneje) na dan oddaje ponudbe [pravilno: na dan za prejem prijave; opomba Državne revizijske komisije]«, in str. 5–6, zadnji odstavek na str. 5, ki se nadaljuje na str. 6), vendar opustitev opozorila na datum ni kršitev ZJN-3. Ne iz petega odstavka 89. člena ZJN-3 ne iz katerega drugega člena ZJN-3 namreč ne izhaja, da bi moral naročnik vlagatelja opozoriti na datum. Vlagatelj tudi ni navedel, da bi ga moral naročnik opozoriti na datum, ker bi kateremu drugemu gospodarskemu subjektu prostovoljno navedel datum in bi torej vlagatelj to kršitev uveljavljal kot kršitev 7. člena ZJN-3, ker naročnik ne bi tudi vlagatelja opozoril na datum. Še celo več. Vlagatelj v zvezi z uporabo petega odstavka 89. člena ZJN-3 sploh ni uveljavljal, da bi naročnik kršil 7. člen ZJN-3. Državna revizijska komisija pri tem opozarja, da prva poved iz petega odstavka 89. člena ZJN-3 sicer sama po sebi ne bi ne vlagatelju ne partnerju dajala pravice, da bi ju naročnik moral pozvati na katerokoli izmed ravnanj, ki so navedena v tej določbi, saj prva poved iz petega odstavka 89. člena ZJN-3 naročniku le daje možnost, da pozove gospodarske subjekte na določena ravnanja, in mu ne nalaga obveznosti tako ravnati. V prvi povedi iz petega odstavka 89. člena ZJN-3 je namreč določeno, da naročnik lahko to zahteva, ne pa, da to mora zahtevati. Državna revizijska komisija je vsebinsko enako navedla že v sklepu št. 018-216/2019-19 z dne 2. 3. 2020 (gl. str. 17) v delu, v katerem je obravnavala zahtevek za revizijo tedanjega tretjega vlagatelja, ki ga je zastopala celo ista pooblaščenka.

    Državna revizijska komisija sicer tudi pritrjuje vlagatelju (zahtevek za revizijo, str. 5), da »naročnik v Navodilih ni predvidel izločitve prijave v kolikor ponudnik ne predloži sporazuma o skupnem nastopanju« in »naročnik v Navodilih ni predvidel, da se ponudniku ne prizna sposobnost v kolikor glede skupne ponudbe niso sestavni del Pogojev katerih neizpolnitev bi pomenila posledico nepriznanje sposobnosti«, vendar je že v sklepu št. 018-216/2019-19 z dne 2. 3. 2020 opozorila na posledico iz četrte povedi iz petega odstavka 89. člena ZJN-3, skladno s katero mora naročnik izključiti gospodarski subjekt, če ta ne predloži manjkajočega dokumenta ali ne dopolni, popravi ali pojasni ustrezne informacije ali dokumentacije. Če je bilo torej dejansko stanje tako, da je bil izpolnjen zakonski dejanski stan iz četrte povedi iz petega odstavka 89. člena ZJN-3, je naročnik imel pravno podlago za svoje ravnanje že v ZJN-3 in je skladno s to pravno podlago tudi moral ravnati tudi zaradi zagotovitve ravnanja skladno s 7. členom ZJN-3.

    Državna revizijska komisija ne nasprotuje vlagatelju (zahtevek za revizijo, str. 6), da je z elektronskim sporočilom, poslanim 5. 11. 2019 ob 16.19, pravočasno odgovoril na dopis št. 313/2019-151/19-Granit z dne 28. 10. 2019, vendar zgolj dejstvo, da je vlagatelj pravočasno odgovoril nanj, ne more vzpostaviti tudi ugotovitve, da »dopolnitev na podlagi poziva je bila s strani vlagatelja izvedena pravilno in popolno« (zahtevek za revizijo, str. 6).

    Vlagatelj je tudi neutemeljeno navajal (zahtevek za revizijo, str. 6–7), da bi ga moral naročnik znova pozvati na določeno ravnanje v okviru petega odstavka 89. člena ZJN-3. »Pogodbi o konzorciju«, ki sta ju predložila vlagatelj s partnerjema v prijavi, nista vsebovala obvezne sestavine iz druge alinee točke 4.2 c) Navodil ponudniku za oddajo prijave za sodelovanje. Podatki za »opredelitev medsebojne delitve del med partnerji ter morebitnimi podizvajalci (opisno po vrsti del)« v prijavi vlagatelja s partnerjem niso bili nejasni in bi jih bilo zato mogoče pojasniti, temveč so manjkali, zato bi bila mogoča le dopolnitev že predloženih »Pogodb o konzorciju« s podatki, ki jih ti še nista vsebovali. Števili, ki sta določali deleža, namreč vsebinsko nič ne povesta o »vrsti del«. Ni pa nejasno razumevanje enoznačno navedenih števil, ki sporočata, kolikšen delež je prevzel vlagatelj in kolikšen partner. Vendar je podatek o deležu, čeprav sta ga vlagatelj in partner določila do roka za prejem prijav, podatek, ki izraža njuno voljo, in to ni dejstvo, katerega ozadje bi bilo mogoče objektivno preveriti. Objektivno je ugotovljiva le višina deležev, saj sta bili števili jasno zapisani in predloženi naročniku, dejstva, zakaj sta si vlagatelj in partner razdelila posel v takih deležih, pa ne. Niti zaslišanje posameznih fizičnih oseb in »predložit[ev]« »ustrezni[h] in dopustni[h] dokazni[h] sredst[ev]« (ki jih vlagatelj sicer ni konkretiziral) (zahtevek za revizijo, str. 6) ne bi moglo vzpostaviti utemeljitve objektivne preverljivosti dejstev, zakaj sta si vlagatelj in partner razdelila posel v takih deležih. V obravnavanem primeru je objektivno preverljivo samo to, koliko znašata deleža, ne pa tudi, zakaj ta znašata toliko. Poleg tega je treba dodati, da je na »Dodatku št. 1 k pogodbi o konzorciju (sklop 1)« in »Dodatku št. 1 k pogodbi o konzorciju (sklop 2)« naveden datum 5. 11. 2019, ta podatek pa ni nejasen, zato tudi ni v potrebe, da bi se zaslišale fizične osebe. Iz narave stvari je tudi jasno, da je 5. 11. 2019 datum, ki je nastopil kasneje, kot je 26. 9. 2019 (do 10. ure), ko je potekel rok za prejem prijav. Da sta ne nazadnje tudi vlagatelj in partner štela, da sta »Pogodbi o konzorciju«, ki sta ju predložila v prijavi, pomanjkljivi, ne pa nejasni, izhaja že iz »Dodatka št. 1 k pogodbi o konzorciju (sklop 1)« in »Dodatka št. 1 k pogodbi o konzorciju (sklop 2)«, saj je v obeh teh dokumentih v 1. členu zapisano uvodno besedilo, da »Partnerja sporazumno ugotovita, da se Pogodba o konzorciju spremeni tako, da se dopolni z naslednjimi dogovori […]« Vlagatelj in partner sta v teh dokumentih navedla, da dopolnjujeta »Pogodbi o konzorciju«, dopolnjujeta pa ju z dogovori, ki sledijo v nadaljevanju. Dogovori, ki sledijo v nadaljevanju, predstavljajo soglasje njunih volj v zvezi s sodelovanjem za pridobitev javnega naročila. Državna revizijska komisija se zato ne strinja z vlagateljem (zahtevek za revizijo, str. 6), da je naročnik kršil ZJN-3, ker ga v okviru petega odstavka 89. člena ZJN-3 ni pozval še na pojasnilo. Državna revizijska komisija pri tem znova opozarja, da prva poved iz petega odstavka 89. člena ZJN-3 sicer sama po sebi ne bi ne vlagatelju ne partnerju dajala pravice, da bi ju naročnik moral pozvati na katerokoli izmed ravnanj, ki so navedena v tej določbi, saj prva poved iz petega odstavka 89. člena ZJN-3 naročniku le daje možnost, da pozove gospodarske subjekte na določena ravnanja, in mu ne nalaga obveznosti tako ravnati. Vlagatelj opustitve naročnikovih ravnanj po prvi povedi iz petega odstavka 89. člena ZJN-3 sicer tudi ni uveljavljal v kontekstu kršitve 7. člena ZJN-3. Ker sta določitev deležev in »opredelitev medsebojne delitve del med partnerji ter morebitnimi podizvajalci (opisno po vrsti del)« izraz volje gospodarskih subjektov, ni mogoče šteti, da bi naročnik lahko vsebino izraza volje gospodarskih subjektov objektivno preveril v smislu tretje povedi iz petega odstavka 89. člena ZJN-3 naknadno po poteku roka za prejem prijav, zato je v tem kontekstu jasen razlog, kot ga je naročnik navedel v dokumentu »Odločitev o priznanju sposobnosti« št. 313/19-000151/19-odl-spr2 z dne 13. 5. 2020. Izraz volje gospodarskih subjektov (in torej vlagatelja s partnerja) za izpolnitev zahteve iz druge alinee točke točko 4.2 c) Navodil ponudniku za oddajo prijave za sodelovanje bi tako moral izhajati že iz prijave. Čeprav je naročnik vlagatelja pozval na dopolnitev prijave, le zaradi tega ni storil kršitve ZJN-3, ki bi bila že vplivala na sprejeto odločitev v zvezi s priznanjem sposobnosti, temveč je v zadevi bistveno, kako je ravnal, ko je prejel elektronsko sporočilo, ki ga je vlagatelj poslal 5. 11. 2019 ob 16.19 in h kateremu je pripel priponki »Dodatka št. 1 k pogodbi o konzorciju (sklop 1)« in »Dodatka št. 1 k pogodbi o konzorciju (sklop 2)«. Odločitev v zvezi s prijavo vlagatelja s partnerjem, ki jo je sprejel naročnik in jo vlagatelju s partnerjem sporočil v dokumentu »Odločitev o priznanju sposobnosti« št. 313/19-000151/19-odl-spr2 z dne 13. 5. 2020, ni v nasprotju s četrto povedjo iz petega odstavka 89. člena ZJN-3, in sicer že vsaj zato, ker naročnik dokazil z dne 5. 11. 2019 že glede na njuno naravo ne bi mogel upoštevati, da bi lahko objektivno preveril, da je izpolnjena zahteva iz druge alinee točke 4.2 c) Navodil ponudniku za oddajo prijave za sodelovanje.

    Na ugotovitve iz prejšnjega odstavka obrazložitve tega sklepa ne vplivajo vlagateljeva stališča (zahtevek za revizijo, str. 7), da »je dogovor bil sklenjen pred oddajo prijave, saj sta le tako lahko partnerja s podizvajalcem pripravila skupno prijavo«, »sta z oddajo skupne prijave izkazala obstoj dogovora«, »tehničnih specifikacij ali drugačnih popisov v objavljeni dokumentaciji ni bilo, zato tudi ni bila mogoča delitev del« in »obseg razpisanih del ne vsebuje vrste del, temveč predmet JN […]«. Čeprav se Državna revizijska komisija strinja z vlagateljem, da se v prijavi nahajata »Pogodbi o konzorciju«, kar omogoča zaključek, da sta se vlagatelj in partner dogovarjala in dosegla soglasje za predložitev prijave, vsebinsko enako pa je ugotovila tudi Državna revizijska komisija v sklepu št. 018-216/2019-19 z dne 2. 3. 2020, to ne spremeni dejstva, da naročnik le na podlagi predloženih »Pogodb o konzorciju« ni mogel ugotoviti, da je izpolnjena tudi zahteva iz druge alinee točke 4.2 c) Navodil ponudniku za oddajo prijave za sodelovanje. Vsebinsko enako je navedel tudi naročnik (dokument »Odločitev« št. 313/20-000151/2019-Granit z dne 17. 6. 2020, str. 9–10). Čeprav je Državna revizijska komisija v sklepu št. 018-216/2019-19 z dne 2. 3. 2020 pritrdila naročniku (gl. dokument »Odločitev« št. 313/2019-151/19-1 z dne 31. 12. 2019, str. 20), da dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila »sploh ni vsebovala popisa del« (gl. četrti odstavek točke 1.1 Navodil ponudniku za oddajo prijave za sodelovanje, v kateri je naročnik navedel, da bo popis del poleg recenziranega PZI posredoval naknadno v »2. fazi javnega naročila«; enako izhaja iz odgovorov, objavljenih na portalu javnih naročil 7. 8. 2019 ob 15.20 in 8. 8. 2019 ob 12.59), je tudi ugotovila, da »to dejstvo ne more biti odločilno, saj ne iz druge alinee točke 4.2 c) Navodil ponudniku za oddajo prijave za sodelovanje ne iz kakšnega drugega dela dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ne izhaja, da je treba delitev del opisati upoštevaje popise del«. Vlagatelj tej ugotovitvi Državne revizijske komisije ni nasprotoval. Državna revizijska komisija nadalje ugotavlja, da sta vlagatelj in partner kljub odsotnosti popisa del v »Dodatku št. 1 k pogodbi o konzorciju (sklop 1)« in »Dodatku št. 1 k pogodbi o konzorciju (sklop 2)« navedla vrste del, kar je poudaril tudi naročnik (dokument »Odločitev« št. 313/20-000151/2019-Granit z dne 17. 6. 2020, str. 10). Poleg tega je treba upoštevati, da naročnik izvaja postopek oddaje javnega naročila gradenj (gl. tudi točko II.1.3 obvestila o javnem naročilu), ki bo vključevala tudi objekte na trasi, ki so (kot je vsebinsko pravilno ugotovil vlagatelj; zahtevek za revizijo, str. 7) navedeni v točki 1.1 Navodil ponudniku za oddajo prijave za sodelovanje, in ni ne razumno ne prepričljivo, da vlagatelj s partnerjem, ki sta oba izvajalca gradbenih del, ne bi mogla vedeti vsaj tega, katere vrste del so običajno potrebne za izvedbo vsaj nekaterih gradenj, kot so te, ki so predmet tega javnega naročila. Naročnik v drugi alinei točke 4.2 c) Navodil ponudniku za oddajo prijave za sodelovanje tudi ni določil, da bi morali gospodarski subjekti vrste del opisati obširno ali podrobno, zato bi v skladu z ustaljeno prakso Državne revizijske komisije, da zahtev dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ki omogočajo več različnih tolmačenj (širše/blažje in ožje/strožje), ni mogoče tolmačiti v škodo gospodarskim subjektom, ki so zahtevo izpolnili na vsaj katerega izmed načinov, ki jih tolmačenje omogoča, zato bi naročnik moral upoštevati vsak opis, ki bi zadostil vsaj najširšemu oziroma najblažjemu tolmačenju zahteve iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. Vendar, kot že ugotovljeno, iz »Pogodb o konzorciju« ni izhajal noben opis vrste del. Državna revizijska komisija ob tem še ugotavlja, da je naročnik v točki 1.1 Navodil ponudniku za oddajo prijave za sodelovanje tudi navedel, da »natančen obseg del je določen v Poglavju 9 – PGD in nerevidiran PZI za izgradnjo etape 1 in 2, od priključka NM – vzhod do priključka Osredek na hitri cesti Novo mesto – priključek Maline 3, razvojna os – južni del«, »Poglavje 9 PGD in nerecenziran projekt za izvedbo PZI« pa je skladno s peto alineo točke 7.1 Navodil ponudniku za oddajo prijave za sodelovanje del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila (»Razpisna dokumentacija vsebuje naslednje dokumente: …«). Naročnik je v točki 7.2 Navodil ponudniku za oddajo prijave za sodelovanje navedel, da je Poglavje 9 dostopno gospodarskim subjektom v elektronski obliki na naročnikovem portalu, pri čemer je navedel, v kateri rubriki in pod katero oznako. Iz zahtevka za revizijo tudi ne izhaja, da bi vlagatelj navedel, da PGD in/ali nerecenzirani PZI nista (bila) del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ali pa da naročnik ni omogočil seznanitve s PGD ali nerecenziranim PZI, pa da niti s pomočjo PGD ali nerecenziranim PZI ne bi bilo mogoče navesti vrste del. Državna revizijska komisija tudi pripominja, da je vsaj nekatere podatke o vrstah del mogoče razbrati iz pravnega akta, ki se nanaša na objekt (gl. Uredbo o državnem prostorskem načrtu za državno cesto od avtoceste A2 Ljubljana–Obrežje pri Novem mestu do priključka Maline, Uradni list RS, št. 102/2012 in 70/2017).

    Ker vlagatelj ni že pred potekom roka za prejem prijav izpodbijal zahtev iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila (torej Navodil ponudniku za oddajo prijave za sodelovanje) (gl. prvi odstavek 25. člena ZPVPJN) ali z vprašanji dosegel njihovega preoblikovanja, je bil naročnik pri sprejemu odločitve o priznanju sposobnosti gospodarskim subjektom zavezan upoštevati tudi zahteve iz druge alinee točke 4.2 c Navodil ponudniku za oddajo prijave za sodelovanje, pri tem pa upoštevati, da jih vlagatelj s partnerjem ni izpolnil že na podlagi v prijavi predloženih »Pogodb o konzorciju«. Državna revizijska komisija je sicer ugotovila, da je vlagatelj naknadno predložil »Dodatek št. 1 k pogodbi o konzorciju (sklop 1)« in »Dodatek št. 1 k pogodbi o konzorciju (sklop 2)«, vendar je morala upoštevati, da je naročnik za svoje ravnanje, ko vlagatelju ni priznal sposobnosti za sklopa 1 in 2, imel podlago v četrti povedi iz petega odstavka 89. člena ZJN-3, razlog za sprejeto odločitev, ki ga je navedel v dokumentu »Odločitev o priznanju sposobnosti« št. 313/19-000151/19-odl-spr2 z dne 13. 5. 2020, pa to odločitev uspe obraniti. Zahtevek za revizijo zoper odločitev, da naročnik vlagatelju s partnerjem ne prizna sposobnosti za sklopa 1 in 2, zato ni utemeljen.

    Vlagatelj je v nadaljevanju zahtevka za revizijo (str. 8–12) uveljavljal še kršitev 35. člena ZJN-3, ker je naročnik po sprejemu odločitve o priznanju sposobnosti za sklopa 1 in 2, kot je izhajala iz dokumenta »Odločitev o priznanju sposobnosti« št. 313/19-000151/19-odl1 z dne 26. 11. 2019, nekaterim gospodarskim subjektom omogočil vpogled v njegovo prijavo. Pri tem je vlagatelj navedel (zahtevek za revizijo, str. 9), da je zaradi kršitve 35. člena ZJN-3 treba razveljaviti »celotn[o] odločit[ev] in ponovit[i] postop[ek]«.

    Vlagatelj je najprej navedel (zahtevek za revizijo, str. 8), da se Državna revizijska komisija pri obravnavi izjasnitve vlagatelja s partnerjem (vloga z dne 18. 12. 2019) »ni izrek[la]« o kršitvi 35. člena ZJN-3, na katero je opozoril v vlogi z dne 18. 12. 2019. Vlagateljevo stališče je napačno, saj je Državna revizijska komisija v sklepu št. 018-216/2019-19 z dne 2. 3. 2020 (gl. str. 8–9) v zvezi s kršitvijo 35. člena ZJN-3 navedla:
    »Gospodarski subjekt GD Granit s partnerjem je v vlogi z dne 18. 12. 2019 tudi uveljavljal, da je naročnik četrtemu vlagatelju nezakonito omogočil vpogled v njegovo prijavo, zaradi česar je kršil 6., 7. in 35. člen ZJN-3, te kršitve pa je mogoče popraviti le z razveljavitvijo "celotne odločitve in ponovit[vijo] postopka". Državna revizijska komisija najprej opozarja, da drugi odstavek 27. člena ZPVPJN določa, da se nekateri subjekti lahko v predrevizijskem postopku izjasnijo "o navedbah vlagatelja" in torej določa obseg pravice, ki jo imajo določeni subjekti v predrevizijskem postopku, navedbe gospodarskega subjekta GD Granit s partnerjem o nezakonitem vpogledu v prijavo pa ta obseg presegajo, saj se ne nanašajo na navedbe četrtega vlagatelja, temveč na naročnikovo ravnanje. Nestrinjanju z naročnikovim ravnanjem v postopku javnega naročanja je namenjen zahtevek za revizijo (gl. npr. prvi odstavek 5. člena ZPVPJN), ki ga gospodarski subjekt GD Granit s partnerjem vsaj izrecno ni vložil. Vendar če naj bi bilo treba vlogo z dne 18. 12. 2019 v delu, ki se nanaša na očitane nezakonitosti pri vpogledu v prijavo, razumeti kot zahtevek za revizijo, je treba upoštevati, da je bila odločitev, da se posameznim gospodarskim subjektom (med katerimi je gospodarski subjekt GD Granit s partnerjem) prizna sposobnost, drugim pa ne, objavljena na portalu javnih naročil 26. 11. 2019, zato bi moral gospodarski subjekt GD Granit s partnerjem bodisi sam, bodisi po partnerju, bodisi oba vložiti zahtevek za revizijo najkasneje v roku iz četrtega odstavka 25. člena ZPVPJN, česar ni storil. Ker bi že zaradi navedenega ne moglo priti do vsebinske (meritorne) obravnave zahtevka za revizijo (tj. vloge z dne 18. 12. 2019, kolikor jo je mogoče v izpostavljenem delu šteti za zahtevek za revizijo), ni relevantno še ugotavljati, ali je bila plačana taksa (tretja poved iz drugega odstavka 71. člena ZPVPJN) in predloženo potrdilo o njenem plačilu (8. točka prvega odstavka 15. člena ZPVPJN), niti ni relevantno ugotavljati, ali bi gospodarski subjekt GD Granit s partnerjem lahko izkazoval aktivno legitimacijo oziroma pravni interes, da bi se dosegla razveljavitev odločitve celo v delu, ki se nanaša na priznanje sposobnosti gospodarskemu subjektu GD Granit s partnerjem.

    Ne glede na predhodno navedeno Državna revizijska komisija dodaja, da čeprav bi se lahko potrdilo, da naročnik na podlagi ZJN-3 ne bi smel omogočiti vpogleda v prijave, česar zaradi nepomembnosti za rešitev zadeve ni ugotavljala, ni mogoče spregledati, da naročnik na podlagi ZJN-3 ne bi bil upravičen priznati sposobnosti gospodarskemu subjektu, ki npr. ne bi izpolnjeval pogojev za sodelovanje ali bi bili pri njem podani razlogi za izključitev. Kršitev v zvezi s priznanjem sposobnosti tako ni v nikakršni povezavi z morebitno kršitvijo v zvezi vpogledom v prijave. Vpogled v prijavo gospodarskega subjekta GD Granit s partnerjem se je zgodil po tem, ko je naročnik že sprejel odločitev o priznanju sposobnosti gospodarskemu subjektu GD Granit s partnerjem. Ali je naročnik smel priznati sposobnost gospodarskemu subjektu GD Granit s partnerjem bo predmet odločanja v revizijskem postopku.«

    Iz sklepa št. 018-216/2019-19 z dne 2. 3. 2020 (gl. str. 8–9) je tako razvidno, da je Državna revizijska komisija upoštevala, kot kateri subjekt sta vlagatelj s partnerjem podala navedbe o kršitvi 35. člena ZJN-3. Državna revizijska komisija pa je tudi navedla, da kršitev v zvezi z vpogledom v prijavo vlagatelja s partnerjem ni v nikakršni zvezi z vprašanjem zakonitosti sprejema odločitve o priznanju sposobnosti za sklopa 1 in 2 vlagatelju s partnerjem. Državna revizijska komisija slednje pojasnjuje tudi v nadaljevanju obrazložitve tega sklepa.

    Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik prvo odločitev, s katero je gospodarske subjekte obvestil o priznanju sposobnosti (tj. dokument »Odločitev o priznanju sposobnosti« št. 313/19-000151/19-odl1), sprejel 26. 11. 2019 in ta je bila objavljena na portalu javnih naročil 26. 11. 2019, kar se je zgodilo, preden je gospodarski subjekt CGP zahteval vpogled v (med drugim) prijavo vlagatelja s partnerjem. Gospodarski subjekt je namreč vpogled v (med drugim) prijavo vlagatelja s partnerjem zahteval z vlogo z dne 27. 11. 2020, ki jo je naročniku poslal 27. 11. 2020 po pošti priporočeno. Naročnik je gospodarskemu subjektu CGP v zvezi z vpogledom v (med drugim) prijavo vlagatelja s partnerjem odgovoril po elektronski pošti in mu sporočilo z obvestilom o predložitvi kopij prijave poslal 2. 12. 2019 ob 10.46. Že iz tega opisa dejanskega stanja je razvidno, da domnevne nezakonitosti zaradi omogočitve vpogleda v (med drugim) prijavo vlagatelja s partnerjem niso v nikakršni vzročni zvezi z vprašanjem, ali je naročnik smel vlagatelju s partnerjem priznati sposobnost (dokument »Odločitev o priznanju sposobnosti« št. 313/19-000151/19-odl1 z dne 26. 11. 2019). Če naročnik vlagatelju s partnerjem ne bi smel priznati sposobnosti (dokument »Odločitev o priznanju sposobnosti« št. 313/19-000151/19-odl1 z dne 26. 11. 2019), morebitna ugotovitev nezakonite omogočitve vpogleda v prijavo (med drugim) vlagatelja s partnerjem ne bi v ničemer mogla vplivati na preprečitev ugotovitve, da je naročnik ravnal nezakonito, ko je vlagatelju s partnerjem priznal sposobnost. Državna revizijska komisija zato ni ugotavljala, ali je naročnik kršil 35. člen ZJN-3, ker je gospodarskemu subjektu CGP omogočil vpogled v prijavo vlagatelja s partnerjem, ker neodvisno od ugotovitve, to ne bi moglo vplivati na odločanje o zakonitosti odločitve o priznanju sposobnosti vlagatelju s partnerjem. Na podani zaključek ne vplivajo vlagateljeve utemeljitve o naročnikovem ravnanju v nasprotju z mnenjem Ministrstva za javno upravo z dne 4. 4. 2018 in zatrjevane kršitve 7. člena ZJN-3. Ugotoviti je treba, da mnenje Ministrstva za javno upravo z dne 4. 4. 2018 ni pravno zavezujoče. Vlagatelj je sicer očital kršitev 7. člena ZJN-3, vendar ne glede na to, ali bi bilo treba 35. člen ZJN-3 tolmačiti le na način, da je vpogled omogočen le v ponudbe, ne iz 35. člena ZJN-3 ne iz drugih določb ZJN-3 ne izhaja, da bi moral naročnik samoiniciativno omogočati vpogled, saj to ni ravnanje, ki ga mora naročnik sprovesti neodvisno od volje gospodarskih subjektov. Iz tretje in četrte povedi iz petega odstavka 35. člena ZJN-3 je namreč razvidno, da je vpogled odvisen od tega, ali ga »ponudnik« zahteva. Neodvisno od vprašanja obstoja opozorila na kršitev (tretji odstavek 16. člena ZPVPJN), je vlagatelj je z ugovori o naročnikovih opustitvah ureditve vprašanj o vpogledu že v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila prepozen (tretji odstavek 25. člena ZPVPJN) oziroma je v tem delu zahtevek za revizijo vložen prepozno (prvi odstavek 25. člena ZPVPJN). Vlagatelj je tudi navedel, da si je tolmačil ZJN-3 tako, da mu ne omogoča vpogleda v prijave, vendar to v ničemer vlagatelju ni preprečevalo, da bi kljub temu zahteval od naročnika vpogled v prijave in počakal na njegov negativni/pozitivni odgovor, kar toliko bolj velja zaradi tega, ker je naročnik tudi vlagatelja po elektronski pošti obvestil, da bo gospodarskemu subjektu CGP omogočil vpogled v prijavo vlagatelja s partnerjem. Da je tudi vlagatelj prejel to elektronsko sporočilo, je razvidno iz elektronskega sporočila, ki ga je vlagatelj poslal naročniku 3. 12. 2019 ob 10.05, saj se je v njem skliceval, da ga je naročnik obvestil, da bo gospodarskemu subjektu CGP omogočil vpogled v prijavo vlagatelja s partnerjem, tej naročnikovi odločitvi pa je vlagatelj nasprotoval z navajanjem več razlogov. Naročnik je na to vlagateljevo elektronsko sporočilo odgovoril z elektronskim sporočilom, ki ga je poslal 4. 12. 2019 ob 11.18, in pojasnil, zakaj se ne strinja z vlagateljevimi stališči. Tudi zatrjevana kršitev načela transparentnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-3) ne pripomore k vlagateljevemu uspehu, poleg tega pa vlagatelj s partnerjem nista bil prikrajšana za možnost obrambe svojega položaja. Naročnik je namreč vlagatelja s partnerjem seznanil z zahtevkom za revizijo z dne 6. 12. 2019, ki ga je vložil gospodarski subjekt CGP, vlagatelj s partnerjem pa se je z vlogo z dne 18. 12. 2019 izjasnil o navedbah iz zahtevka za revizijo gospodarskega subjekta CGP in predlagal, da se zavrne zahtevek za revizijo. Državna revizijska komisija je v obrazložitvi tega sklepa tudi navedla, da se je o navedbah vlagatelja s partnerjem iz izjasnitve z dne 18. 12. 2019, ki so bile pomembne za sprejem sklepa št. 018-216/2019-19 z dne 2. 3. 2020, skladno s prvo povedjo iz tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN opredelila že v sklepu št. 018-216/2019-19 z dne 2. 3. 2020 (gl. str. 8–9 in 23–24), kar kaže na to, da sta bila vlagatelj in partner aktivno udeležena v postopku pravnega varstva, ki je bil začet zaradi zahtevka za revizijo gospodarskega subjekta CGP.

    V zvezi z vlagateljevimi argumenti (zahtevek za revizijo, str. 10–12) o možnosti uveljavljanja pravnega varstva pa Državna revizijska komisija opozarja na četrti odstavek 25. člena ZJN-3, ki določa roke za vložitev zahtevka za revizijo, pri čemer je rok za vložitev zahtevka za revizijo po odločitvi o priznanju sposobnosti osem delovnih dni od prejema te odločitve. Iz te določbe ZPVPJN izhaja, da imajo gospodarski subjekti časovno omejeno možnost izpodbijati naročnikovo odločitev o priznanju sposobnosti, to pa lahko vpliva na vprašanje tolmačenja uveljavljanja pravnega varstva v strukturiranih postopkih javnega naročanja, kot je tokratni omejeni postopek (41. člen ZJN-3).

    Upoštevajoč navedeno je Državna revizijska komisija glede na to, kar je uveljavljal vlagatelj, zahtevek za revizijo skladno s prvo alineo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zavrnila.

    S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

    Vlagatelj je plačal takso v višini 2.000 eurov, iz tretje povedi iz drugega odstavka 71. člena ZPVPJN pa je razvidno, da taksa, kadar se zahtevek za revizijo nanaša na odločitev o priznanju sposobnosti, znaša 1.000 eurov. Državna revizijska komisija niti v sklepu št. 018-216/2019-19 z dne 2. 3. 2020 ni tretje povedi iz drugega odstavka 71. člena ZPVPJN tolmačila, da mora vlagatelj, ki izpodbija odločitev o priznanju sposobnosti v več sklopih, plačati takso za vsak sklop, saj se tretja poved iz drugega odstavka 71. člena ZPVPJN ne sklicuje na pojem sklop, kot se to sklicuje npr. prva poved iz drugega odstavka 71. člena ZPVPJN. Ker je vlagatelj takso torej preplačal, bo Državna revizijska komisija skladno z drugo alineo četrtega odstavka 72. člena ZPVPJN Ministrstvu za finance naložila vračilo preveč vplačane takse.

    Vlagatelj ni uspel z zahtevkom za revizijo, zato je Državna revizijska komisija zavrnila njegovo zahtevo za povrnitev stroškov v delu, za katerega bi bil zavezanec za vračilo naročnik (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

    S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.


    V Ljubljani, 17. 7. 2020

    Predsednica senata:
    dr. Mateja Škabar
    članica Državne revizijske komisije














    Vročiti:
    - DARS, Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji, d. d., Ulica XIV. divizije 4, 3000 Celje,
    - odvetnica mag. Nataša Štelcer, Ulica Vita Kraigherja 3, 2000 Maribor,
    - Strabag AG, Ortenburgerstrasse 27, Spittal an der Drau, Avstrija, Strabag AG, Podružnica Ljubljana, Letališka cesta 33, 1000 Ljubljana,
    - Strabag, d. o. o., Letališka cesta 33, 1000 Ljubljana,
    - Odvetniška družba Potočnik in Prebil, o. p., d. o. o., Ajdovščina 4, 1000 Ljubljana (1.),
    - Odvetniška družba Potočnik in Prebil, o. p., d. o. o., Ajdovščina 4, 1000 Ljubljana (2.),
    - CGP, d. d., Ljubljanska cesta 36, 8000 Novo mesto,
    - Odvetniška pisarna Mužina, Žvipelj in partnerji, d. o. o., Brdnikova ulica 44, 1000 Ljubljana,
    - odvetnik mag. Ivan Kranjec, Bleiweisova cesta 30, 1000 Ljubljana,
    - Cengiz Inşaat Sanayi ve Ticaret, A. Ş., Kisikli Cad. 37, 34662 Carigrad, TR – Turčija,
    - T-2, d. o. o., Verovškova ulica 64 a, 1000 Ljubljana,
    - I.CO.P., S.p.A., Via Silvio Pellico 2, 33031 Basiliano (Videm), I – Italija,
    - Odvetniška družba Glušič, o. p., d. o. o., Pod javorji 6, PC Žeje pri Komendi, 1218 Komenda,
    - Pomgrad, d. d., Bakovska ulica 31, 9000 Murska Sobota,
    - Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

    Vložiti:
    - v spis zadeve, tu.

    V vednost:
    - finančna služba, tu.

    Natisni stran