018-056/2020 Splošna bolnišnica Slovenj Gradec
Številka: 018-056/2020-6Datum sprejema: 8. 5. 2020
Sklep
Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu dr. Mateje Škabar, kot predsednice senata, ter mag. Gregorja Šebenika, kot člana senata, in Tadeje Pušnar, kot članice senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Oprema za radiologijo z ureditvijo prostorov«, na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja Siemens Healthcare d.o.o., Letališka cesta 29c, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Splošna bolnišnica Slovenj Gradec, Gosposvetska cesta 1, Slovenj Gradec (v nadaljevanju: naročnik), dne 8. 5. 2020
odločila:
1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se v celoti razveljavi postopek oddaje javnega naročila »Oprema za radiologijo z ureditvijo prostorov«, ki je bil dne 27. 1. 2020 objavljen na portalu javnih naročil pod številko objave JN000428/2020-B01 in dne 28. 1. 2020 v Uradnem listu EU pod številko objave 2020/S 019-041207.
2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške postopka pravnega varstva v znesku 2.536,69 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.
Obrazložitev:
Naročnik je dne 27. 1. 2020 na portalu javnih naročil pod številko JN000428/2020-B01 objavil obvestilo o javnem naročilu »Oprema za radiologijo z ureditvijo prostorov«, ki ga je dne 28. 1. 2020 pod številko objave 2020/S 019-041207 objavil tudi v Uradnem listu EU. Omenjeno javno naročilo naročnik oddaja po odprtem postopku.
Vlagatelj je zoper določbe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila (pred potekom roka za predložitev ponudb) z vlogo z dne 17. 3. 2020 vložil zahtevek za revizijo, v katerem naročniku očita:
- kršitev 73. člena ZJN-3, ker javnega naročila ni razdelil na sklope, temveč ga oddaja kot enovito javno naročilo;
- nezakonitost zahteve po obročnem plačevanju angiografskega aparata v 60 enakih zaporednih mesečnih obrokih;
- nezakonitost meril »m11« in »m16«, ki se nanašata na možnost zmanjšanje doze sevanja pri angiografskem aparatu za najmanj 50 %;
- nezakonitost zahtev, povezanih s pripravo vzdrževalne pogodbe za pogarancijsko vzdrževanje angiografskega aparata;
- nezakonitost določbe, da morajo ponudniki v pogarancijskem obdobju zagotoviti brezplačno inštalacijo ene nove programske opreme (aplikacije), ki bo šele razvita in bo predmet vzdrževalne pogodbe;
- nezakonitost zahteve, da morajo ponudniki pri izvedbi javnega naročila sodelovati s točno določenimi podizvajalci;
- opustitev izdelave projektne dokumentacije, ki bi bila sestavni del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, zaradi česar javnega naročila naj ne bi bilo mogoče oddati.
Glede na zatrjevane kršitve vlagatelj predlaga razveljavitev postopka oddaje javnega naročila ter dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila v celoti, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka pravnega varstva.
Naročnik je zahtevek za revizijo s sklepom z dne 30. 3. 2020 zavrnil kot neutemeljenega, posledično pa je zavrnil tudi zahtevo vlagatelja za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva. V omenjenem sklepu naročnik:
- navaja razloge, ki po njegovem mnenju utemeljujejo odločitev za opustitev delitve konkretnega javnega naročila na sklope;
- s sklicevanjem na določbe Zakona o interventnih ukrepih za zagotavljanje stabilnosti javnih zdravstvenih zavodov (Uradni list RS, št. 54/2017; v nadaljevanju: ZIUFSZZ) in na pomanjkanje finančnih sredstev za nabavo potrebne opreme utemeljuje zahtevo po obročnem plačevanju angiografskega aparata v 60 enakih zaporednih mesečnih obrokih;
- pojasnjuje, zakaj sta po njegovi oceni merili »m11« in »m16« skladni z zakonom;
- s sklicevanjem na posamezne določbe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila utemeljuje razloge, zaradi katerih so po njegovem mnenju izpodbijane zahteve, povezane z vzdrževalno pogodbo, zakonite;
- zatrjuje, da je zahteva po brezplačni inštalaciji ene nove programske opreme (aplikacije), ki bo šele razvita, natančno določena in ni pretirana, saj je v interesu ponudnika, da na svojih aparatih implementira (demonstrira) novitete, ki so lahko samo ponudnikova referenca;
- zatrjuje, da so navedeni gospodarski subjekti naročnikovi pogodbeni izvajalci oziroma vzdrževalci obstoječih sistemov, zato je izpodbijana zahteva po njegovi oceni objektivno opravičljiva;
- navaja, da je priprava ponudbe za projektiranje in kasneje izdelava PZI projektov mogoča le ob upoštevanju zahtev proizvajalca izbrane tehnologije in tehnoloških načrtov proizvajalca ponujene opreme, naročnik pa, četudi bi imel projektantska znanja, nikakor ne more izvesti projektiranja, saj v času objave javnega naročila dobavitelj opreme še ni znan.
Naročnik je dne 2. 4. 2020 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo iz postopka oddaje javnega naročila in iz predrevizijskega postopka.
Vlagatelj se je s prvo pripravljalno vlogo z dne 3. 4. 2020 opredelil do navedb naročnika iz odločitve o zahtevku za revizijo. V omenjeni vlogi vztraja pri že podanih navedbah ter dokaznih predlogih, ki jih še dodatno pojasnjuje.
Državna revizijska komisija je dne 7. 4. 2020 od naročnika prejela dodatno dokumentacijo iz postopka oddaje javnega naročila.
Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu, preučitvi navedb vlagatelja in naročnika ter po presoji izvedenih dokazov je Državna revizijska komisija iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, v skladu z 39. in 70. členom ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.
Med strankama postopka je najprej spor o tem, ali bi moral naročnik obravnavano javno naročilo, ki ga oddaja kot celoto, razdeliti na sklope. Za presojo spornega vprašanja je relevanten prvi odstavek 73. člena ZJN-3, ki določa, da mora naročnik javno naročilo oddati po ločenih sklopih ter določiti velikost in predmet takšnih sklopov, če to dopušča predmet javnega naročila in če to prispeva k večji gospodarnosti in učinkovitosti izvedbe javnega naročila. Pri tem mora naročnik zagotoviti nediskriminatorno obravnavo in s tem večjo dostopnost javnega naročila gospodarskim subjektom. V povezavi s citiranimi zakonskimi določbami je Državna revizijska komisija že večkrat pojasnila, da morajo naročniki v skladu s prvim odstavkom 73. člena ZJN-3 ter ob upoštevanju določb Direktive 2014/24/EU predmet javnega naročila razdeliti na sklope (le), če to omogoča predmet javnega naročila, če to prispeva h gospodarni ter učinkoviti izvedbi slednjega in če ne obstajajo utemeljeni razlogi, na podlagi katerih je javno naročilo bolj smiselno oddati kot celoto (prim. npr. odločitve v zadevah, št. 018-230/2017, 018-164/2019, 018-191/2019, 018-006/2020).
Naročnik je predmet obravnavanega javnega naročila opredelil kot nabavo in montažo angiografskega RTG aparata ter druge opreme na Oddelku za radiologijo naročnika, in sicer s predhodno izdelavo projektne dokumentacije, ureditvijo prostorov z izvedbo potrebnih GOI del, dobavo in montažo splošne medicinske in nemedicinske opreme ter šolanjem uporabnika (prim. točko »2. Oznaka in predmet javnega naročila«, vsebovano v poglavju »I. Povabilo k oddaji ponudbe« dokumenta »Razpisna dokumentacija«, v nadaljevanju: dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila). Kakor je med strankama po eni strani nesporno, da predmet konkretnega javnega naročila sestoji iz raznovrstnih storitev, gradnje ter blaga, tako je med njima po drugi strani nesporno tudi, da njegov osrednji ter bistveni del predstavlja nabava angiografskega aparata (skupaj z njegovo montažo).
Kot v sklepu, s katerim je odločil o zahtevku za revizijo, pojasnjuje naročnik (vlagatelj pa temu ne nasprotuje), je umestitev novega angiografskega aparata predvidena v obstoječem, t. im. prenovljenem hibridnem prostoru omejene kvadrature, za katerega je značilna zlasti njegova majhna širina. V dimenzijsko omejenem prostoru se, kot je med strankama nesporno, ne bodo izvajali zgolj postopki intervencijske radiologije, pač pa tudi specifični minimalno invazivni kirurški posegi na hrbtenici (npr. perkutana nukleoplastika in vertebroplastika), ki na eni strani potrebujejo primerno opremljen prostor, na drugi strani pa – kljub vsej potrebni opremi, ki mora biti umeščena vanj – obenem zahtevajo tudi dovolj prostora za popolno mobilnost angiografskega aparata (kot poglavitnega elementa te opreme) ter nemoteno delo 6-8 oseb zdravstvene ekipe, ki ju (poleg rešitve za prečni pomik stativa s C-lokom levo in desno od glave bolnika za neoviran dostop anesteziološkega dela ekipe pred, med in po posegu) nesporno zahteva naročnik.
Iz predstavljenih, med strankama nespornih dejstev tako izhaja, da za zagotovitev izvedbe načrtovanih medicinskih posegov ne bo potrebno le predhodno z GOI deli ustrezno pripraviti prostor za inštalacijo določene opreme (slednjo v vlogi z dne 3. 4. 2020 našteva že vlagatelj, to so angiografski aparat, stropni anestezijski stativ, operacijske luči in stropna zaščita proti sevanju) ter v ta namen pripraviti ustrezno projektno dokumentacijo, temveč bo treba tudi poiskati ustrezno projektno rešitev, kako vso to številno opremo (tudi tisto, za katero je med strankama nesporno, da sicer ne zahteva ustrezne predpriprave prostora, npr. UZ aparat, OCT, sistemi za nadzorovanje življenjskih funkcij, kirurški inštrumentarij) umestiti v dimenzijsko omejen prostor majhne širine. Da je umestitev opreme v prostor lahko težavna, nakazujejo tudi navedbe vlagatelja, ko zatrjuje, da bi lahko naročnik od ponudnikov posamezne opreme zahteval potrditev, da je opremo mogoče dobaviti ter inštalirati v obstoječe gabarite, ali ko predlaga naročniku, da naloži ponudnikom, da v ponudbi izkažejo možnost postavitve opreme v določene gabarite ali v obstoječi prostor s predlogom postavitve aparata.
Upoštevaje navedeno se Državna revizijska komisija strinja z naročnikom, da glede na predstavljene okoliščine konkretnega primera faza priprave projektne dokumentacije, faza izvedbe GOI del za predpripravo prostora in faza nabave ter montaže zahtevane opreme niso medsebojno ločene in nepovezane, kot to zatrjuje vlagatelj, temveč so, nasprotno, v danem primeru nedvomno povezane in druga z drugo prepletene v medsebojni odvisnosti. Državna revizijska komisija tako pritrjuje naročniku, da (tudi) zaradi različnih tehnologij proizvajalcev angiografov projektne dokumentacije za izvedbo GOI del v obravnavanem primeru ni smotrno izdelati vnaprej, tj. pred samo seznanitvijo s konkretno tehnologijo angiografskega aparata, ki bo dobavljen, posledično pa pred tem tudi ni mogoče izvesti ustrezne GOI preureditve oziroma predpriprave prostora. Omenjena dela ter storitve je zato, kot logično zatrjuje naročnik, smiselno izvesti šele po opravljeni izbiri angiografskega aparata, ko je znana njegova tehnologija, s tem pa tudi njegove tehnološke specifike, ki so relevantne za njegovo montažo ter ustrezno predpripravo prostora. V zvezi s tem vlagatelj sicer zatrjuje, da so si prostorske zahteve angiografskih aparatov vseh proizvajalcev zelo podobne, zato se lahko projektiranje PZI in popise del naroči ločeno, neodvisno od tehnologije od ponudnikov pa se zahteva, da v svojo ponudbo vključijo vse potrebne dobave ter storitve, vezane na točno določen model angiografskega aparata. Vendar pa vlagatelj navedbe o podobnosti prostorskih zahtev angiografskih aparatov različnih proizvajalcev po eni strani z ničimer ne dokaže, po drugi strani pa jo celo sam zanika, ko navaja, da četudi gre zgolj za zamenjavo aparata v prostoru, so vedno potrebne prilagoditve, saj imajo aparati različnih proizvajalcev različne specifične zahteve.
Zahtevnost umestitve potrebne opreme, zlasti angiografskega aparata, v obstoječi prostor, ter posledična smiselnost prepletenosti oziroma sočasne izvedbe nabave opreme, priprave projektne dokumentacije in izvedbe GOI del je še dodatno potrjena z neprerekanimi navedbami naročnika o opisu poteka dialoga, ki je med njim ter štirimi potencialnimi ponudniki, vključno z vlagateljem, z namenom razjasnitve določenih tehničnih podrobnosti, pomembnih za pripravo dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, potekal pred objavo obvestila o javnem naročilu. Po navedbah naročnika, ki jih vlagatelj ne zanika in jih je zato šteti za nesporne, je bilo med dialogom ugotovljeno, da je umestitev stropno montiranega C-loka v obstoječi prostor izjemno zahtevna. Kot neprerekano zatrjuje naročnik, so vsi potencialni ponudniki z večkratnimi ogledi prostora preverjali možnost montaže na sedanjo obstoječo ter omejeno višino stropa. Vsi sodelujoči so naročniku tudi zagotovili, da lahko izvedejo javno naročilo in da v obstoječi prostor lahko postavijo aparat, vendar z zavedanjem, da gre – zlasti z vidika priprave prostora in izvedbe prezračevanja – za zelo zahteven projekt.
Nedvomno bi bilo mogoče tudi tako zahteven projekt razdeliti na tri ločene faze ali sklope (oziroma, podredno, na več ali manj ločenih faz ali sklopov), kot to zatrjuje vlagatelj; Državna revizijska komisija ne zanika, da konkretni predmet javnega naročila kot tak to dopušča. Tudi ne gre nasprotovati vlagateljevi navedbi, da bi razdelitev javnega naročila na sklope (npr. 1. priprava projektne dokumentacije, 2. izvedba GOI del, 3. nabava opreme) nedvomno povečala število ponudnikov in s tem konkurenčnost med njimi. Vendar pa za večjo gospodarnost ter učinkovitost izvedbe javnega naročila ni relevantna zgolj faza pridobivanja ponudb, temveč je pomembna tudi izvedbena faza. V tem smislu pa ni mogoče kot nerazumnega šteti pomisleka naročnika o tem, da bi se lahko v primeru razdelitve obravnavanega javnega naročila na sklope npr. zgodilo, da bi izbrani izvajalec GOI del ugotovil, da v primeru izbranega angiografskega aparata ne more izvesti pogodbenih del brez večjih (nepredvidenih posegov) v prostor, kar pa bi lahko ne le časovno podaljšalo in podražilo izvedbo, temveč tudi vodilo v neoptimalne (nefunkcionalne) rešitve izvedbe.
Državna revizijska komisija na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da je naročnik v konkretnem primeru navedel utemeljene razloge, zaradi katerih je javno naročilo, katerega predmet sicer dopušča delitev na sklope, dopustno oddati kot celoto.
Takšnega zaključka ne more spremeniti niti sklicevanje vlagatelja na posamezna druga javna naročila kot primer delitve le-teh na sklope. Četudi je ravnanje drugih naročnikov v zvezi z drugimi postopki oddaje javnih naročil nerelevantno za presojo ravnanja konkretnega naročnika v obravnavanem postopku oddaje javnega naročila, Državna revizijska komisija zgolj pripominja, da predstavljena primera tudi sicer vlagateljevega stališča o dolžnosti delitve javnega naročila na sklope ne potrjujeta; v prvopredstavljenem primeru sta namreč predmet enovitega javnega naročila tako nabava opreme (CT aparati) kot projektiranje za pripravo prostorov, v drugopredstavljenem primeru pa dobava opreme (magnetno-resonančni tomograf) vključno z izvedbo GOI del. Ker vlagatelj večkrat jasno in nedvoumno poudari, da zahteve po prečnem premiku C-loka ne izpodbija, se Državna revizijska komisija do njegovih navedb glede prečnega premika C-loka v primerjavi z možnostjo premika v parkirni položaj, kot tudi do njegovih pojasnil v zvezi z domnevno napačnim sklicevanjem naročnika na funkcijo Multispace.F ni vsebinsko opredeljevala, saj te niso relevantne za razrešitev spora.
Ker je Državna revizijska komisija ugotovila, da je naročnik v konkretnem primeru navedel utemeljene razloge, ob upoštevanju katerih je obravnavano javno naročilo smiselno oddati kot celoto, ni ugotovila kršitve prvega odstavka 73. člena ZJN-3, ker naročnik javnega naročila ni razdelil na tri (oziroma, podredno, na več ali manj sklopov), kot je to predlagal vlagatelj.
Glede na to, da je Državna revizijska komisija zaključila, da ima naročnik v konkretnem primeru utemeljene razloge za oddajo enovitega javnega naročila, katerega del je tudi izdelava projektne dokumentacije, je s tem hkrati že predstavila del razlogov, zaradi katerih je po njeni oceni neutemeljen tudi očitek vlagatelja, da predmetnega javnega naročila ni mogoče oddati, ker naročnik ni izdelal projektne dokumentacije, ki bi bila sestavni del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, kar pomeni, da ni pripravil tehničnih specifikacij.
Tehnične specifikacije v skladu s 23. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-3 v primeru javnih naročil gradenj pomenijo skupek tehničnih predpisov, ki jih vključuje zlasti dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila in s katerimi so opredeljene zahtevane značilnosti materiala, proizvoda ali blaga, da ustreza uporabi, za katero jo potrebuje naročnik; v primeru javnih naročil blaga ali storitev pa tehnične specifikacije pomenijo specifikacijo v dokumentu, ki opredeljuje zahtevane značilnosti proizvoda ali storitve, kot so ravni kakovosti, okoljskih in podnebnih vplivov, zahteve v zvezi z oblikovanjem, prilagojenim vsem uporabnikom (vključno z dostopnostjo za invalide), ter ocenjevanje skladnosti, zahteve v zvezi z delovanjem, uporabo proizvoda, varnostjo ali dimenzijami, vključno z zahtevami v zvezi s proizvodom glede imena, pod katerim se prodaja, izrazoslovjem, simboli, preizkušanjem in preizkusnimi metodami, pakiranjem, označevanjem, uporabo znakov, navodili za uporabnike, proizvodnimi postopki in metodami na posamezni stopnji življenjske dobe blaga ali storitve, ter postopki ocenjevanja skladnosti.
Tehnične specifikacije tako določajo zahtevane značilnosti blaga in storitve (druga poved iz prvega odstavka 68. člena ZJN-3), njihova priprava pa je, kot navaja vlagatelj, naloga naročnika.
V zvezi z očitkom vlagatelja, da naročnik ni izdelal projektne dokumentacije, ki bi bila sestavni del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, kar po njegovem mnenju pomeni, da ni pripravil tehničnih specifikacij, gre najprej kot relevantno izpostaviti, da predmet javnega naročila v konkretnem primeru med drugim obsega (tudi) pripravo projektne dokumentacije; le-te zato ni pripravil (oziroma zagotovil) naročnik, je pa slednji oblikoval tehnične specifikacije v zvezi z zahtevano pripravo projektne dokumentacije. Kakor je v odgovoru št. 61, na portalu javnih naročil objavljenim dne 4. 3. 2020, navedel naročnik (vsebino tega odgovora navaja tudi v okviru navedb glede izpostavljenega očitka), je izdelal dokumenta z naslovom »Projektna naloga« ter »Študija požarne varnosti«, ki ju je vključil v dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila. Med strankama ni sporno, da so v »Projektni nalogi« vsebovani tlorisi obstoječega stanja ter predlagana nova ureditev prostorov, s katero mora biti izpolnjena poglavitna zahteva naročnika – tj. zagotovitev popolne mobilnosti angiografskega aparata v prostoru, v obstoječi svetli višini prostora 299 cm in predvideni končni višini novega spuščenega stropa 270 cm, brez kolizij s stropnimi stativi. Vlagatelj tudi ne zanika, da je naročnik (poleg navedenih dokumentov) kot izhodišče za izdelavo projektnih rešitev v prostorih, kjer bo umeščen angiografski aparat, določil še zahteve proizvajalca izbrane tehnologije in tehnološki načrt proizvajalca ponujene opreme (gl. odgovor naročnika št. 61).
Po zatrjevanju vlagatelja »Projektna naloga« sicer ni ustrezen opis predmeta javnega naročila, saj je domnevno veliko stvari prepuščenih interpretaciji ponudnikov, naročnik pa si s tem ne more zagotoviti primerljivih ponudb. Ker pa vlagatelj izpostavljene navedbe ne konkretizira in ne pojasni, katere »stvari« so po njegovem mnenju prepuščene interpretaciji ponudnikov, tudi ni mogoče presojati njene utemeljenosti, posledično pa se ni mogoče izreči o kršitvi načel enakopravne obravnave ponudnikov in transparentnosti javnega naročanja, ki ju s to navedbo uveljavlja vlagatelj. Zgolj navedba o potrebi po »manjši prilagoditvi in obdelavi«, vzeta iz konteksta pojasnila naročnika, takšnega zaključka ne more spremeniti. Ne gre zanikati, da bi bilo v konkretnem primeru mogoče projektiranje PZI in popise del naročiti ločeno ter od ponudnikov zahtevati, da v svojo ponudbo vključijo vse potrebne storitve ter dobave, ki so vezane na določen model angiografskega aparata, kot to predlaga vlagatelj. Kakor pa je Državna revizijska komisija pojasnila že pri obravnavi vlagateljevih navedb v zvezi z očitkom oddaje konkretnega javnega naročila kot celote, sta priprava projektne dokumentacije in nabava angiografskega aparata v konkretnem primeru medsebojno povezava, zato ju je – glede na okoliščine, predstavljene v okviru obravnave omenjenega očitka – smiselno oddati kot del enovitega javnega naročila.
Glede na navedeno se vlagateljev očitek, da naročnik ni izdelal projektne dokumentacije, ki bi bila sestavni del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, kar pomeni, da ni pripravil tehničnih specifikacij, izkaže za neutemeljenega. Prav tako Državna revizijska komisija iz istih razlogov ne more pritrditi vlagateljevemu očitku, da javnega naročila ni mogoče oddati, ker naročnik ni izdelal projektne dokumentacije.
Na koncu velja v zvezi z vlagateljevimi navedbami o negotovem položaju ponudnikov, ki da je posledica nezmožnosti kalkulacije ponudbene cene zaradi neobstoja projektne dokumentacije, dodati še, da se od ponudnikov kot strokovnjakov pričakuje, da bodo (tudi brez predhodno zagotovljene projektne dokumentacije) znali oceniti, katera dela in v kolikšnem obsegu so potrebna v konkretnem primeru. Takšno pričakovanje ni neupravičeno tudi zato, ker so v konkretnem primeru oni tisti, ki bodo morali izdelati projektno dokumentacijo. Prav tako ne gre zanikati, da vsak ponudnik s sodelovanjem v postopku javnega naročanja nase prevzema določena tveganja. Glede tega vlagatelj ne zatrjuje, da naročnik ponudnikom ni omogočil enakega izhodiščnega položaja kot podlage za sprejem odločitve o prevzemu teh tveganj. Upoštevaje navedeno je zato šteti, da imajo v danem primeru vsi ponudniki (enako) možnost, da pretehtajo ta tveganja in v primeru odločitve za sodelovanje v obravnavanem postopku javnega naročanja slednja vključijo v ponudbeno ceno ter s tako ceno z drugimi ponudniki konkurirajo za pridobitev javnega naročila.
Vlagatelj v nadaljevanju naročniku očita nezakonitost zahteve po obročnem odplačevanju angiografskega aparata v 60 enakih zaporednih mesečnih obrokih, kot jo je naročnik določil v odgovoru št. 60, dne 4. 3. 2020 objavljenem na portalu javnih naročil (vsebino slednjega je skladno z drugim odstavkom 67. člena ZJN-3 šteti kot del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila). Zatrjuje, da je obročno odplačevanje, kot ga je predvidel naročnik, v nasprotju z določbami Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih (Uradni list RS, št. 57/2012 s sprem.), poleg tega je po njegovem mnenju nesorazmerno in sporno z vidika enakopravne obravnave ponudnikov. Naročnikov argument, da je v sanaciji, po prepričanju vlagatelja ne opravičuje dejstva, da ga morajo ponudniki kreditirati 60 mesecev po primopredaji.
Državna revizijska komisija v zvezi z očitkom o nezakonitosti zahteve glede obročnega odplačevanja angiografskega aparata ugotavlja, da vlagatelj ni pojasnil, na kakšen način oziroma kako konkretno mu zatrjevana kršitev naročnika onemogoča pripravo dopustne ponudbe, s tem pa sodelovanje v obravnavanem postopku javnega naročanja. Ker posledično ni mogoče ugotoviti, kako bi lahko vlagatelju zaradi domnevne kršitve nastala škoda (prim. prvi odstavek 14. člena ZPVPJN), Državna revizijska komisija navedb v zvezi z zatrjevano kršitvijo ni vsebinsko obravnavala.
Dalje je med strankama sporna naročnikova določitev meril »m11« in »m16«, ki se nanašata na možnost zmanjšanja doze sevanja pri angiografskem aparatu za najmanj 50 %, ta možnost pa mora biti dokazana z vsaj tremi kliničnimi študijami.
Naročnikovo ravnanje je treba presojati z vidika 84. člena ZJN-3, ki v prvem odstavku določa, da naročnik odda javno naročilo na podlagi ekonomsko najugodnejše ponudbe, slednja pa se v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZJN-3 določi na podlagi cene ali stroškov, ob uporabi pristopa stroškovne učinkovitosti, na primer z izračunom stroškov v življenjski dobi, kot ga določa ZJN-3, in lahko zajema tudi najboljše razmerje med ceno ter kakovostjo, ocenjeno na podlagi meril, ki se nanašajo na kakovost ter okoljske ali socialne vidike, povezane s predmetom javnega naročila. Takšna merila lahko na primer vključujejo: a) kakovost, vključno s tehničnimi prednostmi, estetske in funkcionalne lastnosti, dostopnost, oblikovanje, prilagojeno vsem uporabnikom, socialne, okoljske in inovativne značilnosti ter trgovanje in pogoje v zvezi z njim; b) organiziranost, usposobljenost in izkušenost osebja, ki bo izvedlo javno naročilo, če lahko kakovost osebja bistveno vpliva na raven izvedbe javnega naročila; c) poprodajne storitve, tehnično pomoč in pogoje dobave, kot so datum dobave ali dokončanja del, postopek dobave ali izvedbe in trajanje dobav ali del. Skladno s petim odstavkom 84. člena ZJN-3 morajo biti merila za oddajo javnega naročila nediskriminatorna, sorazmerna in povezana s predmetom javnega naročila. Šteje se, da so merila povezana s predmetom javnega naročila, če se nanašajo na gradnje, blago ali storitve, ki jih je treba zagotoviti v skladu z javnim naročilom, in sicer v katerem koli pogledu in na kateri koli stopnji njihove življenjske dobe, vključno z dejavniki, povezanimi s posebnim postopkom proizvodnje, zagotavljanja ali trženja teh gradenj, blaga ali storitev, ali s posebnim postopkom za drugo stopnjo njihove življenjske dobe, tudi če takšni dejavniki vsebinsko niso del njih.
Kot je Državna revizijska komisija že večkrat zapisala (glej npr. odločitve v zadevah, št. 018-049/2013, 018-164/2014, 018-226/2014), predstavlja merilo element za vrednotenje in medsebojno primerjavo ponudb. Merilo je torej vnaprej podan razlikovalni znak med ponudbami, katerega izbira odraža naročnikovo presojo pomembnosti posameznih okoliščin, povezanih s predmetom ali izvedbo javnega naročila. Kdaj je merilo smiselno povezano z vsebino javnega naročila oziroma kdaj naj naročnik določen element opredeli kot merilo, je odvisno od presoje vprašanja, ali bo razlikovanje po določenem elementu tudi resnično zagotavljalo prednost pred ostalimi ponudbami pri dejanski in konkretni izvedbi naročila.
Naročnik je v obravnavanem primeru merilo za izbiro ekonomsko najugodnejše ponudbe opredelil v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, kjer je pod poglavjem »II. Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe« v točki »11. Merila« določil:
»Merilo, ki bo uporabljeno pri izbiri najugodnejšega ponudnika je ekonomsko najugodnejša ponudba. (OBR-3)
1. Skupna ponudbena vrednost 70 točk
2. Izpolnjevanje dodatnih tehničnih kriterijev v okviru meril 30 točk
SKUPAJ 100 točk
1. Skupna ponudbena vrednost:
Skupna ponudbena vrednost je seštevek ponudbene vrednosti opreme, projektiranja, vrednosti GOI del ter vrednosti vzdrževanja »popolno« za obdobje 5 let po poteku garancijske dobe.
V okviru merila ponudbena cena bo naročnik upošteval ponudbeno ceno v EUR z DDV.
Formula za izračun števila točk:
Število točk = (najnižja ponujena cena /ponudnikova ponujena cena) * 70.
Po tej formuli dobi ponudba z najnižjo ponudbeno ceno 70 točk, ostale ponudbe pa sorazmerno manjše število točk.
2. Izpolnjevanje dodatnih tehničnih kriterijev v okviru meril:
Ponudnik bo na podlagi dodatnih tehničnih kriterijev razvidnih in ovrednotenih v tehničnih specifikacijah opreme-angiografski aparat (32 meril-povzetih tudi v obrazcu Predračun-OBR-3) prejel dodatne točke, ki bodo ponderirane na podlagi spodnje formule za izračun števila točk v okviru merila in prištete številu točk pridobljenih na podlagi merila pod št. 1.
Formula za izračun števila točk:
Število točk = (število točk pridobljenih na podlagi izpolnjevanja dodatnih tehničnih kriterijev v okviru meril / 182) * 30.
Po tej formuli lahko dobi ponudnik v primeru izpolnjevanja vseh dodatnih tehničnih kriterijev (vseh 32 meril = najvišje možno število točk = 182 točk) v okviru meril največ 30 točk oz. se jih izračuna na podlagi formule za izračun točk./…/«.
V skladu z zgoraj citirano točko »2. Izpolnjevanje dodatnih tehničnih kriterijev v okviru meril« je naročnik v dokumentu z naslovom »Angio – tehnične spec.«, v katerem je določil tehnične specifikacije angiografskega aparata, opredelil še nadaljnjih 32 meril, med njimi tudi sporni merili »m11« in »m16«, ki se obe nanašata na angiografski aparat. Kot izhaja iz navedenega dokumenta, bo naročnik v okviru merila »m11« z 10 točkami nagradil ponudbo za angiografski aparat, pri katerem bo omogočeno najmanj 50 % zmanjšanje doze pri DSA slikanju, ki ohranja/izboljšuje kakovost slike (pri čemer se zmanjšanje doze ne sme doseči le z zmanjšanjem fps, spremembo vidnega polja ali uporabo kolimacije), v okviru merila »m16« pa prav tako z 10 točkami aparat, pri katerem bodo omogočene še druge možnosti zmanjšanja doze. Tako pri merilu »m11« kot pri merilu »m16« mora biti zmanjšanje doze dokazano z najmanj tremi kliničnimi študijami, ki se nanašajo na aparat s karakteristikami iz iste serije, kot ga ponuja ponudnik (prim. določbe v zvezi z meriloma »m11« in »m16«, kot izhajajo iz dokumenta »Angio – tehnične spec.«, v povezavi z odgovoroma naročnika št. 34 in 49, ki sta bila 4. 3. 2020 objavljena na portalu javnih naročil).
V zvezi z meriloma »m11« in »m16« sta bila dne 4. 3. 2020 ob 9.19 uri na portalu javnih naročil (med drugim) objavljena naslednja vprašanje ter odgovor naročnika:
»VPRAŠANJE
Naročnik v merilih št. m11, m16 zahteva študije, ki izkazujejo zmanjšanje doze. Zahteva je postavljena neustrezno, saj dopušča široko interpretacijo in poljubno presojanje ustreznosti, kar pa ni skladno s pravili javnega naročanja, prakso DKOM in ZJN-3. Naročniku predlagamo, da študije umakne iz meril oz. v nasprotnem primeru prosimo za definicijo merila z absolutnimi vrednostmi, ki imajo klinični pomen:
a. Ali morajo biti študije narejene na enakem modelu aparata, kot bo ponujen na tem javnem naročilu? V kolikor je odgovor »ne«, prosimo za pojasnilo kaj dejansko naročnik preverja s
takim merilom;
b. Kaj točno se razume pod pojmom »tehnologija in algoritmi«? Po eni strani je to lahko zmanjšanje šuma na sliki z naprednim algoritmom za analizo slike, po drugi pa je to lahko zamenjava analognega aparata z digitalnim. Pojem dopušča zelo širok spekter interpretacije in podobne zahteve so že vodile v spore pred državno revizijsko komisijo.
c. Kakšne mere za ohranjanje kvalitete slike se bodo upoštevale v študijah? Ali so dovolj že kvalitativne mere, ali mora biti kvaliteta slike kvantitativno opredeljena z merami kot so npr. MTF, PSF ipd. Širok spekter interpretacije »ohranitev kvalitete slike« je v preteklih javnih naročilih že vodil v spor pred državno revizijsko komisijo.
d. Naročnik zahteva vsaj 50 % zmanjšanje doze vendar ne opredeljuje praga od katerega se mora doza zmanjšati za najmanj 50 %. Taka zahteva potiska ponudnike v neenakopraven položaj, saj so tisti, ki so startali z nižjo dozo že avtomatično v podrejenem položaju. Pravilno bi bilo zmanjšanje doze kvantificirati v absolutnem merilu, saj je le taka številka ustrezna za presojo, ali je nek aparat kvalitetnejši od drugega. Take zahteve so že vodile v spor pred državno revizijsko komisijo.
e. Predlagamo, da se iz meril izločijo študije, ki so bile financirane s strani proizvajalca opreme ali tiste, ki imajo v razkritju navedene osebe, ki so neposredno ali posredno povezane s proizvajalci opreme.
ODGOVOR št. 34
Vztrajamo pri zapisanih merilih in pojasnjujemo:
a: študije naj se nanašajo na aparat s karakteristikami iz iste serije, ki ga ponudnik prijavlja na razpis.
b: mišljene so tehnološke in programske rešitve.
c: kvaliteta slike naj bo v študiji kvantitativno opredeljena. Točke se bodo priznale le na podlagi takšnih dokazov.
d: pomembno je, da je ohranjena ali izboljšana kakovost slike pri zahtevano znižani dozi v študiji kvantificirana. Pomeni, da lahko gre za dodatno/opcijsko tehnologijo in algoritme, ponujeno v konfiguraciji aparata, ki napram osnovni tehnologiji dodatno znižajo dozo za najmanj 50 % . Točke se priznajo tudi, če je navedeno že standardno vključeno v konfiguraciji aparata. V vsakem primeru je navedeno potrebno kvanticifirati in klinično dokazati z najmanj tremi kliničnimi študijami.
e: upoštevajo se vse relevantne študije iz mednarodne strokovne literature, zasnovane na preverljiv način, t.j. s podrobnim opisom, ki v vsakem trenutku omogoča ponovitev študije.«
Ob citiranju navedenega vprašanja ter odgovora vlagatelj zatrjuje, da sta merili »m11« in »m16« nezakoniti, saj dopuščata široko interpretacijo, s tem pa subjektivno ocenjevanje ponudb. Ni namreč jasno, kaj pomeni pojem »enaka serija aparata«, kot tudi ne, kaj je mišljeno s pojmom »tehnološke in programske rešitve«. Prav tako navedeni merili po zatrjevanju vlagatelja omogočata položaj, ko bo z dodatnimi točkami nagrajen aparat z večjo dozno obremenitvijo za paciente in osebje, ne pa tudi aparat z manjšo dozno obremenitvijo. Izpodbijani merili tako po mnenju vlagatelja nista zgolj v nasprotju z načeloma sorazmernosti (8. člen ZJN-3) in enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3), temveč tudi z načelom transparentnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-3).
V zvezi s predstavljenimi revizijskimi navedbami gre najprej ugotoviti, da naročnik ne zanika vlagateljeve trditve, da je vsaka doza sevanja za pacienta in zdravstveno osebje, prisotno pri posegu, škodljiva, zato se je treba pri vseh radioloških preiskavah ravnati po principu ALARA (»as low as reasonably achievable«). Nasprotno – zavedanje škodljivosti sevanja in ravnanje po principu ALARA je razbrati tudi iz ravnanja naročnika, ko ta v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila na obrazcu ponudbenega predračuna (OBR-3) pod točko »2. Izpolnjevanje dodatnih tehničnih kriterijev v okviru meril«, ki se nanaša na angiografski aparat, izrecno izpostavi, da je pri sistemu »poudarek na zmogljivosti, manevriabilnosti, sterilnosti in nizkih doznih obremenitvah«. Da je postavka o zmanjšanih doznih obremenitvah za naročnika izredno pomembna, zato je tudi vključena v merila, naročnik dodatno pojasnjuje tudi sklepu, s katerim je odločil o zahtevku za revizijo.
Na podlagi navedenega zato ne more biti dvoma, da sta merili »m11« in »m16« (v nadaljevanju tudi: merilo), ki se nanašata na zmanjšanje dozne obremenitve, usmerjeni v nagraditev aparata, ki omogoča opravljanje preiskav oziroma posegov pri nizkih doznih obremenitvah in je kot tak zdravju manj škodljiv v primerjavi z aparatom, ki omogoča opravljanje teh preiskav oziroma posegov pri višjih doznih obremenitvah. Vendar pa, kot s primerom ponazori vlagatelj, merilo, ki nagrajuje vsak aparat z možnostjo zmanjšanja doze za najmanj 50 %, navedenega cilja nujno ne zagotavlja.
Kot utemeljeno navaja vlagatelj, bo v okviru merila, ki nagrajuje aparat z možnostjo zmanjšanja doze za najmanj 50 %, dodatne točke prejel aparat, ki bo omogočal preiskave z dozo npr. 100 enot in bo to dozo lahko dodatno znižal za 55 % ter tako omogočal preiskave z dozo 45 enot. Po istem merilu pa točk ne bo prejel aparat, ki bo omogočal preiskave z dozo npr. 60 enot, to dozo pa bo lahko dodatno znižal za 33 % in omogočal preiskave z dozo vsega 40 enot. Četudi bo torej drugi aparat omogočal preiskave z nižjo dozno obremenitvijo, posledično pa bo zdravju manj škodljiv, po merilu, kot ga je določil naročnik, točk ne bo prejel, medtem ko bo po drugi strani z dodatnimi točkami po tem merilu nagrajen prvi aparat, ki bo – v primerjavi z drugim – omogočal preiskave z višjo dozno obremenitvijo, posledično pa bo zdravju bolj škodljiv.
Upoštevaje navedeno Državna revizijska komisija zaključuje, da merilo, ki nagrajuje aparat z možnostjo zmanjšanje doze za najmanj 50 %, ne zagotavlja nujno, da bo nagrajen aparat, ki omogoča opravljanje preiskav z nizkimi doznimi obremenitvami (oziroma z doznimi obremenitvami, ki so – v primerjavi z doznimi obremenitvami pri ostalih aparatih – nižje). Ker torej tako določeno merilo navedenega cilja (vselej) ne zagotavlja, ni sorazmerno s predmetom javnega naročila, posledično pa je v nasprotju s petim odstavkom 84. člena ZJN-3.
Prav tako je utemeljena vlagateljeva navedba, da naročnik, ki je zahteval, da morajo biti študije, s katerimi se bo dokazovalo zmanjšanje doze, narejene »na aparatu s karakteristikami iz iste serije«, obenem ni pojasnil, kaj naj bi pojem »iz iste serije« pomenil. Kot navaja že vlagatelj, posledično ni jasno, ali so z aparatom s karakteristikami iz iste serije mišljeni stropni angiografski aparati, angio. RTG aparati določenega proizvajalca, aparati z istim imenom ali kaj drugega. Naročnik v sklepu, s katerim je odločil o zahtevku za revizijo, sicer zatrjuje, da je jasno, da se morajo študije nanašati na aparat ponudnikovega proizvajalca, kakor tudi, da se morajo nanašati na stropno montiran aparat, ter zaključuje, da se pojem iste serije nanaša na tip aparata. Vendar so ta naročnikova pojasnila prvič podana šele v postopku pravnega varstva, medtem ko dejstva, ki jih pojasnjujejo, iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila niso jasno razvidna. Ob upoštevanju navedenega Državna revizijska komisija pritrjuje vlagateljevi navedbi o tem, da je dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila v delu določitve meril »m11« ter »m16« nejasna, saj iz nje ni mogoče jasno in nedvoumno razbrati, na kakšen angiografski aparat se morajo nanašati zahtevane študije, da bodo skladne z naročnikovo zahtevo po aparatu s karakteristikami iz iste serije. Ker pa dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila v izpostavljenem delu ni jasna, ni izključena možnost subjektivnega ocenjevanja ponudb, kot to utemeljeno zatrjuje vlagatelj. Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija zato pritrjuje vlagatelju, da je naročnik z nejasno določitvijo meril »m11« ter »m16« kršil 84. člen ZJN-3 v povezavi z načelom enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3) ter načelom transparentnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-3).
Glede na to, da je Državna revizijska komisija nezakonitost meril »m11« ter »m16«, kot ju je določil naročnik, ugotovila že na podlagi obravnavanih vlagateljevih navedb, se v nadaljevanju ni vsebinsko opredeljevala do njegovih navedb o tem, da naročnik ni pojasnil, kaj v okviru omenjenih meril pomeni pojem »tehnološke in programske rešitve«, kot tudi ne, katere mere za kvaliteto sliko bodo v danem primeru upoštevne (CNR, SNR, PSF, ločljivost,…). Te navedbe so namreč usmerjene v utemeljevanje iste, že ugotovljene kršitve naročnika (nejasna in posledično nezakonita določitev meril »m11« ter »m16«), zato tudi v primeru ugotovitve njihove utemeljenosti ne bi več mogle vplivati na zaključek Državne revizijske komisije o nezakoniti določitvi navedenih meril.
V nadaljevanju je Državna revizijska komisija obravnavala vlagateljeve navedbe v zvezi z naslednjo določbo iz 2. člena vzorca pogodbe na obrazcu OBR-6:
»Izvajalec mora izvesti določene instalacijske povezave na obstoječe delujoče sisteme pri naročniku in vključiti v izvedbo pooblaščene izvajalce: CNS sistem Sauter-klimat; Četrta pot- pristopna kontrola; AKTIVA- požarna centrala; Meditrade-RIS/PACS./…/«.
Vlagatelj v zvezi s citirano zahtevo zatrjuje, da slednja predstavlja kršitev načela zagotavljanja konkurence med ponudniki (gl. 5. člen ZJN-3), saj naročnik od ponudnikov ne sme zahtevati sodelovanja z določenimi podizvajalci. Po zatrjevanju vlagatelja lahko podizvajalci v takem primeru različnim ponudnikom podajo različne ponudbe, posledično pa ponudniki niso v enakopravnem položaju (prim. 7. člen ZJN-3).
Iz predstavljenih navedb izhaja, da vlagatelj citirano določbo razume kot zahtevo naročnika, da morajo navedeni gospodarski subjekti pri izvedbi javnega naročila sodelovati kot podizvajalci. Po oceni Državne revizijske komisije je omenjena razlaga citirane določbe nedvomno mogoča, Državna revizijska komisija pa je, kot pravilno izpostavlja vlagatelj, glede zahteve o sodelovanju z določenimi gospodarskimi subjekti kot podizvajalci že zavzela stališče (prim. npr. odločitev v zadevi, št. 018-032/2020). Vendar je, po drugi strani, omenjeno določbo mogoče razumeti tudi zgolj v smislu seznanitve ponudnikov s podatkom, s katerimi sistemi naročnik že razpolaga in kdo so vzdrževalci teh sistemov; ta podatek je namreč tako za ponudnike kakor za naročnika pomemben ne le z vidika običajne medsebojne komunikacije oziroma dogovarjanja vzdrževalcev dveh sistemov pri naročniku na načelni ravni, pač pa tudi z vidika ocene o možni povezljivosti ponujene opreme posameznega ponudnika z že obstoječimi sistemi naročnika. S tega vidika je logična tudi navedba naročnika, da je zanj vitalnega pomena, da se v obstoječe, brezhibno delujoče sisteme povezuje tudi vsa nova tehnološka oprema in medicinska oprema.
V zvezi z razlago postavljenih zahtev je Državna revizijska komisija že večkrat opozorila na potrebo po preglednem ravnanju naročnika. Načelo transparentnosti (6. člen ZJN-3) med drugim zahteva tudi, da so vsi pogoji in zahteve v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila določeni jasno, natančno in nedvoumno oziroma tako, da lahko vsi razumno obveščeni in običajno skrbni ponudniki razumejo njihov natančen obseg in jih razlagajo enako, naročnik pa lahko učinkovito preizkusi, ali ponudbe ponudnikov ustrezajo zahtevam, ki se nanašajo na zadevno javno naročilo (prim. sodbo Sodišča Evropske Unije v zadevi Evropska komisija proti Kraljevini Nizozemski, št. C-368/10 z dne 10. 5. 2010, točka 109). Namen zahteve po vnaprejšnji jasni, natančni in nedvoumni določitvi zahtev v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila je torej preprečiti naročnikovo subjektivno oziroma arbitrarno ocenjevanje in vrednotenje ponudb ter zagotoviti, da se ponudniki že vnaprej seznanijo z okoliščinami, ki bodo vplivale na oddajo javnega naročila. Le na ta način lahko ponudniki pripravijo ne samo dopustno, temveč tudi konkurenčno ponudbo, ki jo bo mogoče primerjati s ponudbami drugih ponudnikov.
Upoštevaje navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da je zahteva po sodelovanju z določenimi gospodarskimi subjekti določena nejasno do te mere, da ni mogoče ugotoviti, kaj natanko v konkretnem primeru pomeni sodelovanje z vzdrževalci obstoječih sistemov naročnika – ali to pomeni zgolj običajno sodelovanje dveh vzdrževalcev različnih sistemov istega naročnika na načelni ravni, npr. v smislu medsebojnega obveščanja o relevantnih okoliščinah, povezanih z obema sistemoma, ali pa pomeni sodelovanje navedenih gospodarskih subjektov pri izvedbi javnega naročila kot podizvajalcev izbranega ponudnika. Ker sporna zahteva ni določena jasno, natančno ter nedvoumno, in ker na podlagi tako določene zahteve tudi ne bo mogoče medsebojno primerjati prejetih ponudb, Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik pri oblikovanju te zahteve ni ravnal skladno z načelom enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3) in načelom transparentnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-3).
Med strankama je v nadaljevanju spor o zakonitosti naročnikove zahteve, da morajo ponudniki sami pripraviti pogodbo za vzdrževanje angiografskega aparata v pogarancijskem obdobju, katere predmet mora biti tudi brezplačna inštalacija programske opreme (aplikacije), ki bo šele razvita.
V zvezi s spornim vprašanjem je naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila pod poglavjem »II. Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe« v točki »9. Ponudbena vrednost« med drugim določil, da je treba v končno ponudbeno vrednost, predstavljeno v ponudbenem predračunu na obrazcu OBR-3, všteti tudi stroške vzdrževanja angiografskega aparata za »popolno« 5 letno pogarancijsko obdobje, pri čemer morajo ponudniki pri oddaji ponudbe prek portala e-JN v razdelek »Drugi dokumenti« med drugim naložiti tudi vzorec vzdrževalne pogodbe za pogarancijsko obdobje 5 let, ki ga pripravijo sami (gl. tudi podtočko 19 točke »12. Ponudba in zahtevana dokazila« čistopisa dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, na portalu javnih naročil objavljenega dne 10. 3. 2020).
V podtočki »(4) Stroški vzdrževanja angiografskega aparata za »popolno« 5 letno pogarancijsko obdobje« točke »9. Ponudbena vrednost« je naročnik med drugim navedel:
»/…/Vzdrževalno pogodbo za pogarancijsko obdobje bo naročnik sklenil naknadno, za čas od preteka garancijske dobe dalje, vendar pa ponujeni finančni pogoji in obseg storitev ob sklenitvi pogodbe ne smejo biti slabši od ponujenih v dokumentaciji za oceno opreme ob razpisu. Vzdrževalno pogodbo bosta naročnik in izbrani ponudnik uskladila pred iztekom garancijskega roka. Plačevanje vzdrževalnih storitev se bo izvajalo mesečno na podlagi mesečnega e-računa s plačilnim rokom 60 dni./…/«.
Predmet vzdrževalne pogodbe o pogarancijskem vzdrževanju angiografskega aparata bi morala biti tudi brezplačna inštalacija ene nove programske opreme (aplikacije) v obdobju 5-ih let, ki bo razvita in klinično uporabna s strani proizvajalca. V zvezi s tem je naročnik v čistopisu dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, objavljenim dne 10. 3. 2020, v podtočki »(4) Stroški vzdrževanja angiografskega aparata za »popolno« 5 letno pogarancijsko obdobje« točke »9. Ponudbena vrednost« izrecno poudaril:
»Naročnik ne odstopa od razpisne zahteve, da mora izbrani ponudnik v 5-letnem pogarancijskem obdobju zagotoviti brezplačno inštalacijo ene nove programske opreme (aplikacije) v obdobju 5-ih let (po lastnem izboru oz. potrebi), ki bo razvita in klinično uporabna s strani proizvajalca. Ta zahteva je predmet pogodbe o vzdrževanju in je lahko tudi demo verzija, ki pa mora biti polno uporabna v času trajanja vzdrževalne pogodbe.«
Dalje je naročnik v vzorec pogodbe o izvedbi javnega naročila na obrazcu OBR-6, vsebovan v poglavju »IV. Razpisni obrazci, vzorci, potrdila in izjave«, vključil tudi 14. člen v naslednjem besedilu:
»Naročnik se bo po preteku garancijskega roka odločil o sklenitvi vzdrževalne pogodbe za vzdrževanje angiografskega aparata za naslednje vzdrževalno obdobje (npr. 5 let), vendar pa ponujeni finančni pogoji in obseg storitev ob sklenitvi vzdrževalne pogodbe ne smejo biti slabši od ponujenih v dokumentaciji za oceno opreme ob razpisu. Vzdrževalno pogodbo bosta naročnik in izvajalec uskladila pred iztekom garancijskega roka. Plačevanje vzdrževalnih storitev se bo izvajalo mesečno na podlagi mesečnega e-računa s plačilnim rokom 60 dni./…/«.
Med strankama postopka ni spora o tem, da je naročnik od ponudnikov zahteval pripravo vzorca pogodbe za vzdrževanje angiografskega aparata v pogarancijskem obdobju, katerega predmet je morala biti tudi brezplačna inštalacija ene nove programske opreme (aplikacije) po lastnem izboru oziroma potrebi, ki bo šele razvita, navedeno pa je potrjeno tudi s pregledom citiranih določb dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. Med strankama postopka je tako spor o tem, ali je smel naročnik breme priprave vzorca vzdrževalne pogodbe prevaliti na ponudnike, kot tudi o tem, ali je zakonita naročnikova zahteva po brezplačni inštalaciji vnaprej neznane programske opreme (aplikacije) po lastnem izboru oziroma potrebi, ki mora biti vključena v pogodbo o vzdrževanju. Za to pogodbo namreč po zatrjevanju vlagatelja ni jasno niti, ali bo sploh sklenjena, saj da se bo naročnik – glede na določila 14. člena vzorca pogodbe o izvedbi javnega naročila – o tem šele odločil.
Z navedbo, da ni jasno, ali bo pogodba za vzdrževanje angiografskega aparata za obdobje po izteku garancijskega roka sklenjena ali ne, vlagatelj odpira vprašanje določitve predmeta javnega naročila. Naročnik opiše predmet s tehničnimi specifikacijami, s katerimi opredeli zahtevane značilnosti (lastnosti) predmeta javnega naročila, ki naj bi izražale njegova pričakovanja glede namena, ki ga želi doseči z izvedbo javnega naročila. Na kakšen način naročnik opredeli tehnične specifikacije, določa peti odstavek 68. člena ZJN-3. Pri tem pa velja, da mora naročnik tehnične specifikacije opredeliti, s tem pa predmet javnega naročila določiti jasno, nedvoumno in tako, da imajo ponudniki za pripravo ponudbe zadostne informacije. Kot je Državna revizijska komisija tudi v tej odločitvi že pojasnila, načelo transparentnosti (6. člen ZJN-3) med drugim namreč zahteva tudi, da so vsi pogoji in zahteve v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila določeni jasno, natančno in nedvoumno oziroma tako, da lahko vsi razumno obveščeni in običajno skrbni ponudniki razumejo njihov natančen obseg in jih razlagajo enako, naročnik pa lahko učinkovito preizkusi, ali ponudbe ponudnikov ustrezajo zahtevam, ki se nanašajo na zadevno javno naročilo (prim. sodbo Sodišča Evropske Unije v zadevi Evropska komisija proti Kraljevini Nizozemski, št. C-368/10 z dne 10. 5. 2010, točka 109). Namen zahteve po vnaprejšnji jasni, natančni in nedvoumni določitvi zahtev v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila je torej preprečiti naročnikovo subjektivno oziroma arbitrarno ocenjevanje in vrednotenje ponudb ter zagotoviti, da se ponudniki že vnaprej seznanijo z okoliščinami, ki bodo vplivale na oddajo javnega naročila. Le na ta način lahko ponudniki pripravijo ne samo dopustno, temveč tudi konkurenčno ponudbo, ki jo bo mogoče primerjati s ponudbami drugih ponudnikov. Navedeno je še zlasti pomembno v delu, ki se nanaša na opis predmeta javnega naročila, saj je jasna in konkretna določitev predmeta javnega naročila bistven predpogoj za izvedbo postopka oddaje javnega naročila in spoštovanje temeljnih načel.
V kolikor bi se torej za utemeljene izkazale vlagateljeve navedbe o tem, da na podlagi določb dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ni mogoče ugotoviti, ali bo navedena pogodba o vzdrževanju sklenjena ali ne, bi to obenem pomenilo tudi, da na podlagi teh določb ni mogoče ugotoviti, ali je vzdrževanje angiografskega aparata po izteku garancijske dobe sploh predmet tega javnega naročila ali ne. Takšna ugotovitev pa bi hkrati pomenila, da naročnik predmeta javnega naročila ni določil jasno, nedvoumno in tako, da bi imeli ponudniki za pripravo ponudbe zadostne informacije.
Medtem ko na eni strani iz zgoraj citiranih določb dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, vsebovanih v točkah »9. Ponudbena vrednost« in »12. Ponudba in zahtevana dokazila« poglavja »II. Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe«, (kot gotovo dejstvo) izhaja, da bo naročnik z izbranim ponudnikom sklenil pogodbo o vzdrževanju angiografskega aparata za obdobje 5 let po izteku garancijske dobe, Državna revizijska komisija na drugi strani ne more pritrditi naročniku, da je enako razbrati tudi iz 14. člena vzorca pogodbe o izvedbi javnega naročila. Kot pravilno izpostavlja vlagatelj, iz slednjega namreč izhaja, da se bo naročnik po izteku garancijskega roka šele odločil o sklenitvi pogodbe za vzdrževanje angiografskega aparata za naslednje vzdrževalno obdobje (npr. 5 let). To pa pomeni, da na podlagi določb dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ni mogoče ugotoviti, ali bo pogodba o vzdrževanju angiografskega aparata za obdobje po izteku garancijske dobe sklenjena ali ne, posledično pa tudi ni mogoče ugotoviti, ali je vzdrževanje navedenega aparata za obdobje po izteku garancijske dobe predmet tega javnega naročila ali ne.
Ob tem ne gre spregledati navedbe vlagatelja, da bi morala biti predmet urejanja obravnavane pogodbe o vzdrževanju tudi brezplačna inštalacija ene nove programske opreme (aplikacije), ki bo šele razvita. Ker pa na podlagi določb dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ni mogoče ugotoviti niti, ali bo navedena pogodba sklenjena ali ne, in posledično ne, ali je torej omenjeno vzdrževanje predmet tega javnega naročila ali ne, tudi ni mogoče ugotoviti, ali je brezplačna inštalacija ene nove programske opreme (aplikacije), ki naj bi bila urejena v navedeni pogodbi, predmet tega javnega naročila ali ne.
V posledici navedenega Državna revizijska komisija preostalih očitkov vlagatelja, ki se nanašajo na naročnikovi zahtevi glede priprave vzorca pogodbe za vzdrževanje angiografskega aparata v obdobju po izteku garancijskega roka in glede brezplačne inštalacije programske opreme (aplikacije), ki bo šele razvita, ni obravnavala, saj morebitna ugotovitev njihove utemeljenosti ne bi mogla več vplivati na drugačno odločitev Državne revizijske komisije.
Ob upoštevanju navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik predmeta javnega naročila ni določil jasno, nedvoumno in tako, da bi imeli ponudniki za pripravo ponudbe zadostne informacije, s čimer je kršil 68. člen ZJN-3 v povezavi z načelom enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3) in načelom transparentnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-3).
Državna revizijska komisija na podlagi navedenega ugotavlja, da je zahtevek za revizijo utemeljen, pri čemer pa navedene kršitve z milejšim ukrepom (tj. z delno razveljavitvijo postopka) ni mogoče sanirati. Posledično je Državna revizijska komisija na podlagi druge alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zahtevku za revizijo ugodila in postopek oddaje javnega naročila »Oprema za radiologijo z ureditvijo prostorov« razveljavila v celoti.
Državna revizijska komisija naročnika, upoštevaje tretji odstavek 39. člena ZPVPJN, napotuje, da v primeru ponovne izvedbe postopka oddaje predmetnega javnega naročila le-tega izvede v skladu z določili ZJN-3 in ob upoštevanju ugotovitev Državne revizijske komisije iz te odločitve.
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.
Vlagatelj je zahteval povrnitev stroškov pravnega varstva, in sicer 4.000,00 EUR, kolikor je znašala vplačana taksa za postopek pravnega varstva, ter 2.196,00 EUR in 22% DDV za pripravo zahtevka za revizijo. Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).
Zakon o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93 s sprem.; v nadaljevanju: ZOdv) v 20. členu določa, da sodišča in drugi organi o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih uporabljajo odvetniško tarifo. Skladno z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/15 s sprem.; v nadaljevanju: Odvetniška tarifa) je vlagatelj, ki je zastopan po odvetniku, upravičen do povračila stroškov odvetniških storitev, in sicer do povračila nagrade (oziroma plačila) za sestavo zahtevka za revizijo, ki zajema tudi povračilo nagrade (oziroma plačila) za zastopanje vlagatelja v postopku pravnega varstva. Vlagatelju, ki je imel takega pooblaščenca, gre v primeru uspeha v revizijskem postopku znesek, določen v Odvetniški tarifi, ki zajema oboje, tj. tako plačilo za delo odvetnika za sestavo zahtevka za revizijo kot plačilo za zastopanje. Vlagatelj, ki v postopku pravnega varstva nastopa sam (oziroma ni zastopan po odvetniku), ni upravičen do plačila za zastopanje (vlagatelj že po naravi stvari ne more zastopati samega sebe), niti ni upravičen do plačila (nagrade) za svoje delo (sestavo zahtevka za revizijo), ampak je upravičen zgolj do povračila stroškov, ki jih je imel s sestavo zahtevka za revizijo. Po ustaljeni praksi Državne revizijske komisije je mogoče vlagatelju, ki v postopku pravnega varstva nastopa sam, kot potrebne stroške dela priznati petino zneska, ki bi mu pripadal, če bi bil v postopku pravnega varstva zastopan po odvetniku.
Na podlagi navedenega in ob upoštevanju dejstva, da bi v konkretnem primeru, če bi vlagatelj nastopal z odvetnikom, vrednost odvetniške storitve (ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta, prve točke Tarifne številke 40 Odvetniške tarife in vrednosti točke v višini 0,60 EUR, povečano za 22 % DDV) znašala 2.196,00 EUR, je Državna revizijska komisija vlagatelju kot potrebne priznala stroške dela za pripravo zahtevka za revizijo v višini 439,20 EUR. Prav tako je Državna revizijska komisija vlagatelju ob upoštevanju 70. člena ZPVPJN kot potreben strošek priznala strošek vplačane takse v višini 4.000,00 EUR, skupaj torej 4.439,20 EUR. Državna revizijska komisija je odločila, da se vlagatelju, v skladu z doseženim uspehom v postopku, ki ga glede na zatrjevane kršitve ocenjuje na 4/7 (vlagatelj je z zahtevkom za revizijo uspel v delu, ki se nanaša na merila, sodelovanje z določenimi gospodarskimi subjekti, vzdrževalno pogodbo ter brezplačno inštalacijo programske opreme (aplikacije), ki bo šele razvita, ne pa tudi v delu, ki se nanaša na delitev javnega naročila na sklope, obročno odplačevanje angiografskega aparata in naročnikovo opustitev predhodne izdelave projektne dokumentacije), povrne le 4/7 potrebnih stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva, tj. 2.536,69 EUR (drugi odstavek 154. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s sprem., v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN).
Državna revizijska komisija je tako vlagatelju priznala stroške v višini 2.536,69 EUR, ki mu jih je naročnik dolžan povrniti v roku 15 dni od prejema tega sklepa. Višjo stroškovno zahtevo vlagatelja je Državna revizijska komisija zavrnila.
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.
V Ljubljani, dne 8. 5. 2020
Predsednica senata:
Dr. Mateja Škabar,
članica Državne revizijske komisije
Vročiti:
- Siemens Healthcare d.o.o., Letališka cesta 29c, 1000 Ljubljana,
- Splošna bolnišnica Slovenj Gradec, Gosposvetska cesta 1, 2380 Slovenj Gradec,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.
Vložiti:
- v spis zadeve.