018-040/2020 Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Finančna uprava Republike Slovenije

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu dr. Mateje Škabar, kot predsednice senata, ter Tadeje Pušnar in mag. Gregorja Šebenika, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Servisiranje, vzdrževanje in popravilo službenih vozil blagovnih znamk Citroën, Opel, Škoda, Renault in Volkswagen« v sklopih 15 »Servisiranje, vzdrževanje in popravilo službenih vozil blagovne znamke Renault - območje Maribor« in 16 »Servisiranje, vzdrževanje in popravilo službenih vozil blagovne znamke Renault - območje Murska Sobota«, na podlagi zahtevkov za revizijo, ki sta ju vložila vlagatelja AVTO ŠKAFAR d.o.o., Plese 1, Murska Sobota (v nadaljevanju: prvi vlagatelj), ter ŠTAJERSKI AVTO DOM d.o.o., Tržaška cesta 38, Maribor, ki ga po pooblastilu zastopa Odvetniška pisarna Mihurko d.o.o., Maistrova ulica 3, Maribor (v nadaljevanju: drugi vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Finančna uprava Republike Slovenije, Župančičeva ulica 3, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 30. 3. 2020

odločila:

1. Obravnavanje zahtevkov za revizijo prvega in drugega vlagatelja se združi v en revizijski postopek.

2. Zahtevek za revizijo prvega vlagatelja se zavrne kot neutemeljen.
3. Zahtevek za revizijo drugega vlagatelja se zavrne kot neutemeljen.

4. Zahteva drugega vlagatelja za povrnitev stroškov pravnega varstva se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 7. 10. 2019 sprejel sklep o pričetku postopka oddaje javnega naročila. Obvestilo o naročilu je bilo objavljeno na portalu javnih naročil dne 14. 10. 2019, pod št. objave JN007179/2019-B01, dne 15. 10. 2019 pa tudi v Dopolnilu k Uradnemu listu Evropske unije, pod št. objave 2019/S 199-483713. Naročnik izvaja odprti postopek (40. člen Zakona o javnem naročanju, Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3).

Naročnik je na portalu javnih naročil (pod št. objave JN007179/2019-ODL01) dne 3. 2. 2020 objavil »ODLOČITEV O ODDAJI JAVNEGA NAROČILA«, št. 430-570/2019-52 z dne 31. 1. 2020, s katero je javno naročilo v sklopih 15 in 16 oddal ponudniku AMZS d.d., Dunajska cesta 128A, Ljubljana (v nadaljevanju: izbrani ponudnik), katerega ponudba je bila v obeh sklopih po merilih najugodnejša.

Prvi vlagatelj je dne 12. 2. 2020 pravočasno vložil zahtevek za revizijo. Zatrjuje, da izbrani ponudnik ne zagotavlja zahteve iz razpisne dokumentacije, skladno s katero mora naročnika ob prihodu na servis opozoriti tudi na morebitne nujne in nenujne vpoklice proizvajalca vozila. Izbrani ponudnik naj ne bi imel vpogleda oz. informacije o časovnem normativu, navodilih in priporočilih proizvajalca, saj mu njegova programska oprema tega ne omogoča. Hkrati vlagatelj opozarja, da izbrani ponudnik ne more zagotavljati originalnih rezervnih delov distributerja nadomestnih delov po cenah, ki jih lahko zagotavljajo pooblaščeni serviserji dotičnega distributerja. Izbrani ponudnik naj tudi ne bi imel vpogleda v cenike originalnih rezervnih delov distributerja. V nadaljevanju vlagatelj še podrobneje pojasnjuje njegov potek in način dela ter tehnične in programske zmožnosti.

Drugi vlagatelj je dne 12. 2. 2020 pravočasno vložil zahtevek za revizijo, s katerim predlaga razveljavitev postopka oddaje javnega naročila in povrnitev priglašenih stroškov pravnega varstva. Zatrjuje, da izbrani ponudnik ne izpolnjuje naročnikovih zahtev, skladno s katerimi bi moral razpolagati s programsko opremo s tehničnimi informacijami z veljavno licenco, z ustrezno diagnostično napravo za odkrivanje tehničnih napak na vozilih in z ustreznimi kadri, ki so usposobljeni za uporabo (ustrezne) diagnostične naprave. Oprema, s katero razpolaga izbrani ponudnik, za razliko od originalne opreme:
- ne omogoča dostopa do celovitih in posodobljenih tehničnih informacij, temveč le do osnovnih in starejših tehničnih informacij, ki nato ne omogočajo ustrezne diagnostike;
- ne omogoča vodene diagnoze in ne omogoča vpogleda v postopek menjave;
- ne ponuja vpogleda v ustrezne kataloške številke za originalni ter enakovredni nadomestni del;
- ne zagotavlja normativov Renault za obračun dela po posameznih delovnih operacijah;
- ne omogoča dostopa do hitrejših in učinkovitejših rešitev, ki jih posreduje tehnični center;
- ne omogoča vpogleda v zgodovino vozila;
- ne omogoča izvajanja tovarniško priznanih garancijskih posegov, katere plača proizvajalec;
- ne vsebuje (oz. prikaže) vseh specifičnih vpoklicev in postopkov menjave delov v vpoklicu.
Drugi vlagatelj meni, da bi moral naročnik ponudbo izbranega ponudnika izločiti. Opozarja, da je ravno zaradi bistveno cenejše opreme lahko izbrani ponudnik pripravil ugodnejšo ponudbo. Naročnik je natančno opisal, kakšne storitve in kakšno kvaliteto zahteva, zato ponudba storitev, ki bi se opravljale s funkcionalno in tehnično pomanjkljivo opremo predstavlja neizpolnjevanje zahtev naročnika.

Izbrani ponudnik se je o zahtevkih za revizijo izjasnil z vlogama z dne 12. 2. 2020. Meni, da je zahtevek za revizijo prvega vlagatelja nesubstanciran, zato se do njega ne more opredeliti, saj ni razvidno, kateri razpisni pogoj naj bi bil kršen. Očitki vlagateljev naj tudi sicer ne bi držali.

Naročnik je o zahtevku za revizijo prvega vlagatelja odločil dne 28. 2. 2020 ter ga zavrnil. Meni, da je treba zahtevek za revizijo zavrniti že iz razloga, ker vlagatelj sploh ne navaja, kaj z zahtevkom uveljavlja oz. na kaj se zahtevek nanaša, prav tako ni postavil pravovarstvenega predloga. Ne glede na to naročnik v nadaljevanju poudarja, da pogoj za sodelovanje ni bil, da mora programska oz. tehnična oprema, ki jo je ponudnik navedel za izkazovanje pogojev, omogočati vse tisto, kar je vlagatelj naštel, saj ni nikjer zahteval specifičnih funkcionalnosti opreme. V zvezi z vlagateljevo navedbo o tem, da izbrani ponudnik ne more zagotavljati originalnih nadomestnih delov distributerja po cenah, ki jih lahko zagotavljajo pooblaščeni serviserji, naročnik izpostavlja, da vlagatelj sploh ne očita kršitve in je treba tako navedbo kot pavšalno zavrniti. Vlagatelj trditvenega in dokaznega bremena ni zmogel niti pri zatrjevanju vseh preostalih »pomanjkljivosti« izbranega ponudnika, saj ni predložil nikakršnega dokaza v zvezi s temi očitki. Naročnik še dodaja, da je na portalu javnih naročil izrecno potrdil ustreznost opreme Auto Data in je tako treba tudi iz tega razloga zavrniti navedbe o neustreznosti te programske opreme. Končno naročnik še meni, da revizijske navedbe tudi sicer ne držijo, saj ima oprema izbranega ponudnika ustrezne funkcionalnosti.

Naročnik je o zahtevku za revizijo drugega vlagatelja odločil dne 28. 2. 2020 ter ga zavrnil, enako pa tudi zahtevo za povračilo stroškov pravnega varstva. Poudarja, da pogoj za sodelovanje ni bil, da mora programska oz. tehnična oprema, ki jo je ponudnik navedel za izkazovanje pogojev, omogočati vse tisto, kar je vlagatelj naštel, saj ni nikjer zahteval specifičnih funkcionalnosti opreme. Meni še, da vlagatelj niti ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena, saj očitke zgolj pavšalno navaja, ne predloži pa nikakršnega dokaza. Dodaja, da izbrani ponudnik dostopa preko svojih dobaviteljev do kataloga nadomestnih delov, v katerem so razvidne vse kataloške številke (originalnih in originalov enakovrednih) rezervnih delov. Naročnik poudarja, da ni podal ne zahteve ne načina dokazovanja izpolnjevanja zahteve v fazi oddaje ponudbe glede vpogleda v nujne ne nenujne vpoklice proizvajalca vozila, v časovne normative in priporočila proizvajalca za obračun storitve. Na portalu javnih naročil je izrecno potrdil ustreznost opreme Auto Data. Končno naročnik še meni, da revizijske navedbe tudi sicer ne držijo, saj ima oprema izbranega ponudnika vse ustrezne funkcionalnosti – naročnik te tudi natančneje opredeljuje.

Prvi vlagatelj se do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo ni opredelil.

Drugi vlagatelj se je do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo opredelil z vlogo z dne 5. 3. 2020. Vztraja pri revizijskih navedbah in pojasnjuje, zakaj so neutemeljene navedbe naročnika v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo. Zlasti poudarja, zakaj izbrani ponudnik s sporno opremo ne bo mogel izvajati samega predmeta javnega naročila (po standardih proizvajalca vozil), kot je bilo to zahtevano. Kot zmotno označuje navedbo naročnika, da ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena – poudarja, da je že v zahtevku za revizijo podal več dokaznih predlogov, med drugim tudi zaslišanje prič in izvedenstvo.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z vlogo z dne 4. 3. 2020 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in dokumentacijo predrevizijskega postopka.

Po pregledu prejete dokumentacije in preučitvi navedb obeh vlagateljev, izbranega ponudnika in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

V skladu s prvim odstavkom 300. člena ZPP, katerega določbe se na podlagi prvega odstavka 13. člena ZPVPJN glede vprašanj, ki jih ta zakon ne ureja, uporabljajo v revizijskem postopku, se lahko v primeru, kadar teče pred istim sodiščem več pravd med istimi osebami ali več pravd, v katerih je ista oseba nasprotnik raznih tožnikov ali raznih tožencev, vse te pravde s sklepom senata združijo za skupno obravnavanje, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. O vseh združenih pravdah lahko izda sodišče skupno sodbo.

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da sta vlagatelja vložila zahtevka za revizijo v istem postopku oddaje javnega naročila, zato je zaradi pospešitve postopka obravnavanje zahtevkov za revizijo obeh vlagateljev združila v en revizijski postopek, v katerem je odločila z enim sklepom.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


V zvezi z navedbami naročnika, da je zahtevek za revizijo prvega vlagatelja pomanjkljiv, ker naj ta vlagatelj ne bi konkretiziral, na kaj se očitki sploh nanašajo, ter ker ni postavil pravovarstvenega predloga, Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da je prvi vlagatelj v zahtevku za revizijo navedel vse sestavine, ki jih ZPVPJN zahteva v prvem odstavku 15. člena. Ni mogoče pritrditi navedbam naročnika, da iz zahtevka ne bi bilo mogoče ugotoviti, kaj prvi vlagatelj z zahtevkom uveljavlja ali na kaj se zahtevek za revizijo nanaša. Zahtevek za revizijo je bil vložen preko portala eRevizija, pri čemer je razvidno, da je bil vložen v postopku oddaje zadevnega javnega naročila, v samem zahtevku pa je tudi navedeno, da se nanaša na sklop 16. Iz revizijskih navedb nadalje izhaja zatrjevanje prvega vlagatelja, da ponudba izbranega ponudnika ni skladna z naročnikovimi zahtevami. Prvi vlagatelj torej zatrjuje, da ponudba izbranega ponudnika ni dopustna in da naročnik ni imel podlage za oddajo naročila temu ponudniku. Navedba pravne kvalifikacije oziroma navedba domnevno kršene določbe ni obvezna sestavina zahtevka za revizijo. V zvezi z navedbami naročnika, da drugi vlagatelj ni navedel pravovarstvenega predloga, gre še dodati, da ta ni obvezna sestavina zahtevka za revizijo (prim. prvi odstavek 15. člena ZPVPJN) in da je pravna posledica domnevnih naročnikovih kršitev pri presoji ponudbe izbranega ponudnika lahko le razveljavitev naročnikove odločitve o izbiri najugodnejšega ponudnika.

Oba vlagatelja v bistvu zatrjujeta, da ponudba izbranega ponudnika ni dopustna zaradi neustreznosti opreme, s katero izbrani ponudnik izkazuje izpolnjevanje pogojev za sodelovanje.

Dopustna ponudba je ponudba, ki jo predloži ponudnik, za katerega ne obstajajo razlogi za izključitev in ki izpolnjuje pogoje za sodelovanje, njegova ponudba ustreza potrebam in zahtevam naročnika, določenim v tehničnih specifikacijah in v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, je prispela pravočasno, pri njej ni dokazano nedovoljeno dogovarjanje ali korupcija, naročnik je ni ocenil za neobičajno nizko in cena ne presega zagotovljenih sredstev naročnika (29. točka drugega odstavka 2. člena ZJN-3). Skladno s prvim odstavkom 89. člena ZJN-3 sme naročnik javno naročilo oddati le ponudniku, čigar ponudba je dopustna. Naročnik namreč skladno s prvim odstavkom 89. člena ZJN-3 (pregled in ocenjevanje ponudb ter način oddaje javnega naročila) odda javno naročilo na podlagi meril, potem ko preveri, da so izpolnjeni naslednji pogoji:
a) ponudba je skladna z zahtevami in pogoji, določenimi v obvestilu o javnem naročilu in v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, po potrebi ob upoštevanju variant iz 72. člena ZJN-3, in
b) ponudbo je oddal ponudnik, pri katerem ne obstajajo razlogi za izključitev iz 75. člena tega zakona in izpolnjuje pogoje za sodelovanje ter pravila in merila iz 82. in 83. člena ZJN-3, če so bila določena.

Pogoje za sodelovanje mora naročnik določiti v skladu s 76. členom ZJN-3, ki v prvem odstavku določa, da lahko naročnik določi objektivna pravila in pogoje za sodelovanje, ki se nanašajo na: ustreznost za opravljanje poklicne dejavnosti (točka a), ekonomski in finančni položaj (točka b) ter na tehnično in strokovno sposobnost (točka c). V skladu z drugim odstavkom 76. člena ZJN-3 lahko naročnik gospodarskim subjektom kot zahtevo za sodelovanje naloži pogoje, ki so določeni v 76. členu. Naročnik lahko v postopek javnega naročanja vključi le tiste zahteve, ki so potrebne za zagotovitev, da ima kandidat ali ponudnik ustrezne pravne in finančne zmogljivosti ter tehnične in strokovne sposobnosti za izvedbo javnega naročila, ki se oddaja. Vse zahteve morajo biti povezane in sorazmerne s predmetom javnega naročila. Glede tehnične in strokovne sposobnosti deseti odstavek 76. člena ZJN-3 določa, da lahko naročnik določi zahteve, s katerimi zagotovi, da imajo gospodarski subjekti potrebne človeške in tehnične vire ter izkušnje za izvajanje javnega naročila v skladu z ustreznim standardom kakovosti. Naročnik lahko zahteva zlasti, da imajo gospodarski subjekti zadostne izkušnje, ki jih izkažejo z ustreznimi referencami iz prejšnjih naročil. Možna dokazila za izkazovanje tehnične sposobnosti so navedena v osmem odstavku 77. člena ZJN-3, v skladu s katerim lahko gospodarski subjekti kot dokaz za lastno tehnično usposobljenost predloži med drugim izjavo o orodju, obratu ali tehnični opremi, ki je izvajalcu storitev ali gradenj na voljo za izvedbo javnega naročila (točka i osmega odstavka 77. člena ZJN-3).

V obravnavanem primeru je naročnik sporne pogoje za sodelovanje določil v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila v poglavju »2.5 Dokazila za ugotavljanje poslovne in tehnične sposobnosti« dokumenta »RAZPISNA DOKUMENTACIJA ZA ODDAJO JAVNEGA NAROČILA PO ODPRTEM POSTOPKU«:

»2.5.2 Gospodarski subjekt, ki sodeluje pri izvedbi javnega naročila, mora razpolagati s programsko opremo s tehničnimi informacijami za vsa vozila iz naročnikovega voznega parka, in sicer iz sklopa(ov), za katere(ega oddaja ponudbo. V primeru skupne ponudbe mora vsak izmed skupnih ponudnikov izpolnjevati ta pogoj, enako velja tudi za podizvajalce, če bodo podizvajalci sodelovali pri izvedbi tega javnega naročila.

DOKAZILO: Gospodarski subjekt dokazuje izpolnjevanje pogoja iz točke 2.5.2 s predložitvijo izpolnjenega in podpisanega obrazca ESPD, ki v delu IV: Pogoji za sodelovanje, α: Skupna navedba za vse pogoje za sodelovanje, vsebuje izjavo o izpolnjevanju pogojev v zvezi z javnim naročilom št. JN 24/2019 SERVISI, med katere sodi tudi pogoj št. 2.5.2. Gospodarski subjekt lahko že k ponudbi predloži dokazilo o veljavni licenci programske opreme (npr. račun), iz katerega bo razvidno, da na dan objave javnega naročila na portalu javnih naročil razpolaga z veljavno licenco. To dokazilo se skenira v .PDF dokument in se ga naloži v IS e-JN, in sicer v razdelek »Druge priloge«. Če gospodarski subjekt takšnega dokazila k ponudbi ne bo predložil, ga bo moral predložiti na podlagi naročnikovega poziva.

2.5.3 Gospodarski subjekt, ki sodeluje pri izvedbi javnega naročila, mora razpolagati z ustrezno diagnostično napravo za odkrivanje tehničnih napak na vozilih, kar velja za vsa vozila iz naročnikovega voznega parka, in sicer iz sklopa(ov), za katere(ega) oddaja ponudbo, in z ustreznimi kadri, ki so usposobljeni za uporabo te diagnostične naprave. V primeru skupne ponudbe mora vsak izmed skupnih ponudnikov izpolnjevati ta pogoj, enako velja tudi za podizvajalce, če bodo podizvajalci sodelovali pri izvedbi tega javnega naročila.

DOKAZILO: Gospodarski subjekt dokazuje izpolnjevanje pogoja iz točke 2.5.3 s predložitvijo izpolnjenega in podpisanega obrazca ESPD, ki v delu IV: Pogoji za sodelovanje, α: Skupna navedba za vse pogoje za sodelovanje, vsebuje izjavo o izpolnjevanju pogojev v zvezi z javnim naročilom št. JN 24/2019 SERVISI, med katere sodi tudi pogoj št. 2.5.3. Gospodarski subjekt lahko že k ponudbi predloži dokazilo o veljavni licenci za programsko opremo diagnostične naprave za odkrivanje tehničnih napak na vozilih (npr. račun), iz katerega bo razvidno, da na dan objave javnega naročila na portalu javnih naročil razpolaga z veljavno licenco. To dokazilo se skenira v .PDF dokument in se ga naloži v IS e-JN, in sicer v razdelek »Druge priloge«. Če gospodarski subjekt takšnega dokazila k ponudbi ne bo predložil, ga bo moral predložiti na podlagi naročnikovega poziva.«

Za obravnavani primer je upošteven še naslednji odgovor naročnika na vprašanje enega od potencialnih ponudnikov, objavljen na portalu javnih naročil, ki šteje za del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila (gl. tretjo poved prvega odstavka 67. člena ZJN-3 in drugi odstavek 67. člena ZJN-3):

»Datum objave: 23.10.2019 11:54
VPRAŠANJE:
Kaj se smatra za programsko opremo s tehničnimi informacijami? Kakšna licenca je tu potrebna?

ODGOVOR:
Spoštovani,
Kot programska oprema s tehničnimi informacijami je mišljen dostop do tehničnih informacij za popravilo in servis osebnih in lahkih gospodarskih vozil (kot npr. Auto Data, Haynes Pro, Texa ali enakovredno). Poleg tehničnih informacij za redne servise in vzdrževalna dela vključno s servisnimi intervali, mora ponudnik razpolagati tudi z dostopom do tovarniških tehničnih obvestil in elektro shem. Z veljavno licenco je mišljeno, da bo izbrani ponudnik (izvajalec) moral ves čas trajanja pogodbe dokazovati, da ima plačano (praviloma) letno naročnino za dostop do teh informacij.

Poleg veljavne licence za programsko opremo s tehničnimi informacijami (pogoj iz točke 2.5.2) naročnik zahteva tudi veljavno licenco za programsko opremo za diagnostično napravo za odkrivanje tehničnih napak na vozilih in diagnostične postopke (pogoj iz točke 2.5.3). […]«

Med strankami ni sporno dejstvo, da je izbrani ponudnik predložil podpisana in ustrezno izpolnjena obrazca »Ponudba« in ESPD z izjavo o izpolnjevanju pogojev, ter da je že k ponudbi predložil datoteki »Dokazilo o veljavni licenci programske opreme.pdf« in »Dokazilo o veljavni licenci programske opreme diagnostične naprave za odkrivanje napak.pdf« (ki vsebujeta račune in dobavnico za licenco oz. naročnino programskih paketov). Vendar pa vlagatelja zatrjujeta, da (programska) oprema, kot je razvidna iz teh dokazil in s katero razpolaga izbrani ponudnik, ne omogoča določenih funkcionalnosti, zaradi česar naj izbrani ponudnik ne bi izpolnjeval pogojev za sodelovanje.

V zvezi z očitki vlagateljev, da (programska) oprema ne omogoča dostopa do celovitih in posodobljenih tehničnih informacij, temveč le do osnovnih in starejših tehničnih informacij, da izbrani ponudnik s to opremo in diagnostično napravo ne more dostopati do hitrejših in učinkovitejših rešitev, ki jih posreduje tehnični center, da oprema ne omogoča vpogleda v zgodovino vozil ter da univerzalni tester izbranega ponudnika ne zmore izvesti vodene diagnoze, Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila ne v okviru spornega pogoja za sodelovanje ne v poglavju »3. VSEBINSKO TEHNIČNI OPIS PREDMETA JAVNEGA NAROČILA« ni zahteval, da mora ta oprema omogočati funkcionalnosti, ki jih izpostavljata vlagatelja, ali da bi bilo potrebno predmetne storitve izvajati izključno na način, kot to (podrobno) opisujeta vlagatelja.

Enako je potrebno ugotoviti glede navedb vlagateljev o tem, da orodje (programska oprema) Autodata za razliko od originalnega testerja Clip ne omogoča vpogleda v postopek menjave ter da to orodje ne ponudi ustrezne kataloške številke za dele; tudi sicer Državna revizijska komisija v zvezi s tem očitkom ugotavlja, da je naročnik na vprašanje enega od potencialnih ponudnikov to programsko opremo izrecno opredelil kot ustrezno.

V zvezi z očitki o tem, da orodje (programska oprema) Autodata ne ponudi ustrezne kataloške številke za dele, da Autodata ali ESI ne zagotavljata normativov Renault za obračun dela po posameznih delovnih operacijah ter ne vsebujeta vseh informacij o vpoklicih za vozila (pač pa samo za vozila, starejša od dveh let) se vlagatelja po vsebini sklicujeta še na vsebino poglavja »3. VSEBINSKO TEHNIČNI OPIS PREDMETA JAVNEGA NAROČILA«, kjer je naročnik navedel:
- zahteve, skladno s katerimi bo izbrani ponudnik moral v naročnikova vozila starosti do vključno 5 let vgrajevati originalne ali originalom enakovredne nadomestne dele proizvajalca vozila, v naročnikova vozila starosti nad 5 leti pa cenejše nadomestne dele, ki morajo biti po ključnih lastnostih enakovredni originalnim nadomestnim delom blagovne znamke proizvajalca vozil;
- določbo o cenah teh nadomestnih delov (za originalne nadomestne dele tako veljajo cene iz cenika uradnega distributerja nadomestnih delov, na katere se obračuna popust, ki ga ponudi ponudnik, za originalom enakovredne nadomestne dele ter cenejše nadomestne dele pa veljajo cene iz cenika dobavitelja teh delov, na katere se obračuna popust, ki ga ponudi ponudnik);
- zahtevo o obračunavanju nekaterih od predmetnih storitev (tj. storitev iz točk 1, 2, 3 in 5) po pogodbeno določenih cenah in na podlagi časovnih normativov, navodil in priporočil proizvajalca;
- zahtevo, skladno s katero mora izvajalec storitev naročnika ob prihodu na servis opozoriti tudi na morebitne nujne in nenujne vpoklice proizvajalca vozil.
Navedene določbe predstavljajo opis predmeta naročila oz. specifikacijo storitev, česar pa po presoji Državne revizijske komisije ni mogoče razlagati na način, da bi bilo na podlagi teh določb mogoče širše (in posledično bistveno strožje) tolmačiti sporna pogoja za sodelovanje, navedena v poglavju »2.5 Dokazila za ugotavljanje poslovne in tehnične sposobnosti« dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. Upoštevaje zgoraj predstavljeno vsebino relevantnega dela poglavja 3 velja ponovno poudariti, da naročnik niti v opisu predmeta javnega naročila ni specificiral načina, na katerega naj izvajalec opravlja storitve (in tako npr. tudi ne načina, na katerega naj se izvajalec seznani z vpoklici vozil, ceniki nadometnih delov, normativi proizvajalca itd.) – tudi zato na podlagi teh določb ni mogoče presojati (ne)ustreznosti opreme, s katero ponudniki razpolagajo ob oddaji ponudbe in na podlagi katere je naročnik presojal, ali ponudnik izpolnjuje pogoje za sodelovanje.

V zvezi z očitkom vlagateljev, da oprema izbranega ponudnika ne omogoča izvajanja tovarniško priznanih garancijskih posegov, katere plača proizvajalec, Državna revizijska komisija še pripominja, da skladno z dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila »[p]onudnik, ki nima statusa pooblaščenega serviserja proizvajalca vozil, ne bo izvajal popravil, ki sodijo v garancijo proizvajalca vozila […]« (osmi odstavek poglavja »3. VSEBINSKO TEHNIČNI OPIS PREDMETA JAVNEGA NAROČILA«), kar je – ob upoštevanju, da izbrani ponudnik nima statusa pooblaščenega serviserja proizvajalca vozil – dodaten razlog za neutemeljenost teh navedb.

Ne glede na vprašanje, ali je naročnik v smislu izkazovanja pogoja za sodelovanje zahteval opremo, ki omogoča dostop do navodil in priporočil proizvajalca, tovarniških tehničnih obvestil in elektro shem, pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da je drugi vlagatelj tozadevne navedbe konkretizirano podal (šele) v vlogi z dne 5. 3. 2020. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagatelj s temi navedbami oz. očitki prepozen, saj se lahko vlagatelj skladno s šestim odstavkom 29. člena ZPVPJN v treh delovnih dneh od prejema odločitve iz prve ali druge alineje prvega odstavka 28. člena tega zakona opredeli do navedb naročnika v tej odločitvi, vendar ne sme navajati novih kršitev, dejstev in predlagati novih dokazov, razen če dokaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti ali predložiti v predrevizijskem postopku. Vlagatelj v obravnavanem primeru ni niti zatrjeval niti dokazal, zakaj teh dejstev in kršitev ni uveljavljal že v zahtevku za revizijo. Državna revizijska komisija se zato do teh navedb ne opredeljuje posebej.

Ne glede na to ali sporna oprema izbranega ponudnika omogoča navedene ali tem enakovredne funkcionalnosti, kot jih izpostavljata vlagatelja, dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila ne daje podlage za to, da bi bilo mogoče opremo izbranega ponudnika obravnavati kot neustrezno ter tako ugotoviti, da ponudba zaradi neizpolnjevanja pogojev za sodelovanje ni dopustna. Upoštevaje navedeno Državna revizijska komisija kot nepotrebne zavrača dokazne predloge drugega vlagatelja, ki so usmerjeni v dokazovanje (ne)obstoja izpostavljenih funkcionalnosti opreme izbranega ponudnika (drugi vlagatelj je predlagal pridobitev podatkov o programski opremi in diagnostičnih napravah izbranega ponudnika ter vlagatelja pri zastopniku proizvajalca vozil, interdisciplinarno izvedenstvo s področja informatike, avtomehanske stroke in področja strojništva itd.). Ob upoštevanju predstavljenih ugotovitev glede vsebine naročnikovih zahtev oz. pogojev za sodelovanje se za nerelevantne izkažejo tudi navedbe o tem, da izbrani ponudnik ne razpolaga s kadri za uporabo ustrezne diagnostične naprave, s kakršno bi po oceni vlagateljev moral razpolagati izbrani ponudnik. V kolikor pa gre navedbe drugega vlagatelja v tem delu razumeti tudi na način, da izbrani ponudnik ne razpolaga s kadri za uporabo obstoječe diagnostične naprave, pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da drugi vlagatelj teh svojih navedb ni izkazal (s tem v zvezi ni predlagal izvedbe relevantnega dokaza).

V zvezi z navedbami vlagateljev o nezmožnosti ustreznega izpolnjevanja pogodbenih obveznosti izbranega ponudnika Državna revizijska komisija izpostavlja, da gre za domneve o prihodnjem ravnanju izbranega ponudnika in naročnika, ki jih v tej fazi postopka oddaje javnega naročila ni mogoče preveriti in ne morejo biti relevantne pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za sodelovanje. Kolikor gre navedbe razumeti kot opozorilo naročniku na morebitne bodoče kršitve, pa Državna revizijska komisija pristavlja, da mora naročnik skrbeti ne le za zakonito oddajo javnega naročila, ampak tudi za njegovo zakonito izvedbo. Vendar pa, kot že navedeno, v tej fazi postopka javnega naročanja tovrstnih domnevnih kršitev ni mogoče presojati.

Drugi vlagatelj v zahtevku za revizijo še navaja, da se v zadnjem času vzpostavlja praksa razmerja med enako dostopnostjo do izvajanja storitev (ki so predmet javnih naročil) med pooblaščenimi in nepooblaščenimi serviserji, pri čemer meni, da »[…] za ceno domnevne enakopravnosti nikakor ni mogoče dopustiti manj strokovnega izvajanja storitev oziroma izvajanja storitev z manj funkcionalno in pomanjkljivejšo programsko opremo, diagnostičnimi napravami, orodji ter znanjem kadrov […]«; vlagatelj še navaja, da se ne zavzema za kakršnokoli a priori favoriziranje pooblaščenih serviserjev, temveč le za celovito analizo ponudb različnih ponudnikov. Državna revizijska komisija (ponovno) izpostavlja, da je za presojo (dopustnosti) ponudb ključna vsebina obstoječe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila s pogoji in zahtevami. V kolikor je mogoče te navedbe drugega vlagatelja razumeti na način, da problematizira vsebino zahtev in pogojev v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, pa je potrebno pojasniti, da po poteku roka za prejem ponudb zahtevka za revizijo, ki se nanaša na vsebino objave, povabilo k oddaji ponudbe ali razpisno dokumentacijo (prvi in drugi odstavek 25. člena ZPVPJN) ni dopustno vložiti (razen če bi naročnik v postopku javnega naročanja določil rok za prejem ponudb, ki je krajši od desetih delovnih dni – v tem primeru se lahko zahtevek za revizijo vloži v desetih delovnih dneh od dneva objave obvestila o naročilu).

Državna revizijska komisija zaključuje, da vlagatelja z zahtevkom za revizijo nista uspela izkazati očitanih kršitev in s tem povezanih nezakonitosti naročnikovega ravnanja pri izdaji izpodbijane odločitve o oddaji naročila v spornih sklopih 15 in 16, zato je na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zahtevka za revizijo obeh vlagateljev zavrnila kot neutemeljena.

Ker je bilo že zaradi navedenega potrebno ugotoviti neutemeljenost navedb obeh vlagateljev, se Državna revizijska komisija ni posebej opredeljevala do vprašanja, ali je prvi vlagatelj zadostil dokaznemu bremenu (prvi vlagatelj namreč za svoje trditve ni predlagal izvedbe nobenega dokaza).

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. in 3. točke izreka tega sklepa.


Ker drugi vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel, povrnitev stroškov pa je odvisna od utemeljenosti zahtevka za revizijo, je Državna revizijska komisija, upoštevajoč tretji odstavek 70. člena ZPVPJN, njegovo zahtevo za povrnitev stroškov v celoti zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 4. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, 30. 3. 2020


Predsednica senata:
dr. Mateja Škabar,
članica Državne revizijske komisije




Vročiti:
– AVTO ŠKAFAR d.o.o., Plese 1, 9000 Murska Sobota,
– Odvetniška pisarna Mihurko d.o.o., Maistrova ulica 3, 2000 Maribor,
– Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Finančna uprava Republike Slovenije, Župančičeva ulica 3, 1000 Ljubljana,
– AMZS d.d., Dunajska cesta 128A, 1000 Ljubljana,
– Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
– v spis zadeve, tu.

Natisni stran