EN

018-215/2019 Dars, d.d.

Številka: 018-215/2019-17
Datum sprejema: 10. 3. 2020

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Tadeje Pušnar, kot predsednice senata, ter dr. Mateje Škabar in mag. Gregorja Šebenika, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Izgradnja hitre ceste od priključka Velenje jug do priključka Slovenj Gradec jug na 3 razvojni osi sever - sklop D Gaberke«, začetem na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil CVP d.o.o., Tbilisijska ulica 81, Ljubljana, ki ga po pooblastilu zastopa Odvetniška družba Glušič o.p., d.o.o., Poslovna cona Žeje pri Komendi, Pod javorji 6, Komenda (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji d.d., Ulica XIV. divizije 4, Celje (v nadaljevanju: naročnik), dne 10. 3. 2020

odločila:

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi naročnikova odločitev, da se ne prizna sposobnosti skupini gospodarskih subjektov I.CO.P. S.p.A., Basiliano (Udine), Italija, CVP d.o.o., Ljubljana, NIVO EKO, d.o.o., Žalec, in PROHAUS d.o.o., Dol pri Ljubljani, kot izhaja iz dokumenta »ODLOČITEV O PRIZNANJU SPOSOBNOSTI«, št. 313/19-000176/19-odl2, z dne 15. 1. 2020.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške pravnega varstva v višini 3.225,28 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 26. 6. 2019 sprejel sklep o pričetku postopka oddaje javnega naročila. Obvestilo o naročilu je bilo objavljeno na portalu javnih naročil dne 29. 7. 2019, pod št. objave JN005393/2019-B01, dne 30. 7. 2019 pa tudi v Dopolnilu k Uradnemu listu Evropske unije, pod št. objave 2019/S 145-355967. Naročnik izvaja omejeni postopek (41. člen Zakona o javnem naročanju, Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3).

Naročnik je na portalu javnih naročil (pod št. objave JN005393/2019-ODL01) dne 26. 11 2019 objavil »ODLOČITEV O PRIZNANJU SPOSOBNOSTI«, št. 313/19-000176/19-odl1, s katero je nekaterim prijaviteljem priznal sposobnost, med drugim tudi skupini gospodarskih subjektov I.CO.P. S.p.A., Basiliano (Udine), Italija, CVP d.o.o., Ljubljana, NIVO EKO, d.o.o., Žalec, in PROHAUS d.o.o., Dol pri Ljubljani (v nadaljevanju: skupina gospodarskih subjektov). Naročnik je nato na podlagi zahtevka za revizijo enega od preostalih sodelujočih gospodarskih subjektov razveljavil odločitev o priznanju sposobnosti skupini gospodarskih subjektov, ter v nadaljevanju na portalu javnih naročil (pod št. objave JN005393/2019-ODL02) dne 16. 1. 2020 objavil »ODLOČITEV O PRIZNANJU SPOSOBNOSTI« z dne 15. 1. 2020, št. 313/19-000176/19-odl2, iz katere izhaja, da se skupini gospodarskih subjektov ne prizna sposobnosti za sodelovanje v 2. fazi postopka oddaje javnega naročila. V obrazložitvi odločitve je naročnik navedel, da predložena garancija za resnost ponudbe ni skladna z vzorcem, kot je bil podan v poglavju 5 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila in ni unovčljiva iz vseh razlogov, kot so bili določeni v vzorcu garancije – garancija naj tako ne bi bila unovčljiva iz razloga, če naročnik garancije umakne prijavo za sodelovanje, niti če izbrani naročnik garancije ni posredoval podatkov v roku 8 dni od prejema pogodbe.

Vlagatelj (iz skupine gospodarskih subjektov) je z vlogo z dne 28. 1. 2020 pravočasno vložil zahtevek za revizijo, s katerim predlaga razveljavitev odločitve o (ne)priznanju sposobnosti ter povrnitev priglašenih stroškov pravnega varstva; pojasnjuje, zakaj je zavarovanje za resnost ponudbe v celoti skladno z razpisno dokumentacijo in pravnimi pravili Republike Slovenije (oz. v določenih delih celo boljše za naročnika), čeprav morda ne vsebuje identičnih navedb kot vzorec bančne garancije. Posebej še izpostavlja, da je naročnik v vzorcu zavarovanja za resnost ponudbe razlog umika prijave vezal na umik prijave po poteku roka za oddajo ponudb, ter da naročnik v zvezi z drugim razlogom za neustreznost garancije sploh ni določil oz. navedel, predložitev katerih podatkov pričakuje v roku 8 dni od prejema pogodbe – izpodbijano odločitev v tem delu označuje kot neobrazloženo. Meni še, da je finančno zavarovanje v fazi prijav brezpredmetno in ga naročniki nimajo pravice zahtevati ali unovčevati.

Naročnik je o zahtevku za revizijo odločil dne 7. 2. 2020 ter ga zavrnil, enako pa tudi zahtevo za povračilo stroškov pravnega varstva. Pojasnjuje, zakaj je razumna in sorazmerna zahteva, skladno s katero ponudnik ne sme umakniti prijave za sodelovanje v času njene veljavnosti, vlagatelj pa bi moral na določila glede garancije za resnost ponudbe opozoriti preko portala javnih naročil, v kolikor je menil, da so ta določila nejasna, nerazumljiva ali celo nezakonita. Poudarja, da se vzorci finančnih zavarovanj prilagajo k razpisni dokumentaciji z namenom unificiranja in nedvoumnosti pri presoji pravilnosti ter popolnosti prejetih finančnih zavarovanj, torej ravno z namenom, da se prepreči vsakokratno presojanje posameznega zavarovanja po njegovi vsebini. Glede spornega določila o (ne)posredovanju podatkov meni, da je ta zahteva najmanj določljiva (če že ni določena), nanaša pa se na šesti odstavek 91. člena ZJN-3, skladno s katerim mora izbrani ponudnik v roku osmih dni od prejema naročnikovega poziva posredovati določene podatke. Dodaja še, da vlagateljeva garancija za resnost ponudbe ne omogoča širšega kroga upravičenj (glede na vzorec garancije).

Vlagatelj se je do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo opredelil z vlogo z dne 17. 2. 2020, s katero v celoti vztraja pri predhodnih navedbah.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z vlogo z dne 11. 2. 2020 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in dokumentacijo predrevizijskega postopka.

Po pregledu prejete dokumentacije in preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Med vlagateljem in naročnikom je spor glede vprašanja, ali je naročnik ravnal v skladu z določbami ZJN-3 in dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila s tem, ko zaradi ugotovljenih napak v predloženem zavarovanju za resnost ponudbe skupini gospodarskih subjektov, ki so skupaj oddali prijavo, ni priznal sposobnosti in je ni povabil k oddaji ponudbe.

Gre za vprašanje, ki se nanaša na pravilnost predložitve finančnega zavarovanja za resnost ponudbe. Finančno zavarovanje za resnost ponudbe je – kadar ga naročnik zahteva – del ponudbene dokumentacije, kar izhaja iz drugega odstavka 93. člena ZJN-3. Ta določa, da lahko naročnik določi pogoje in načine zavarovanja resnosti ponudbe, dobro izvedbo posla ali odpravo napak v garancijski dobi. Če naročnik zahteva pogoje in načine zavarovanja, morajo biti ti pogoji in načini sorazmerni z javnim naročilom.

Kadar naročnik določi zahtevo za predložitev finančnega zavarovanja za resnost ponudbe, mora upoštevati pravila iz Uredbe o finančnih zavarovanjih pri javnem naročanju (Uradni list RS, št. 27/2016; v nadaljevanju: Uredba), ki je bila izdana na podlagi tretjega odstavka 93. člena ZJN 3. Namen Uredbe je določiti, v katerih primerih so posamezne vrste finančnih zavarovanj obvezne oziroma dopustne, kateri finančni instrumenti so primerni za te vrste finančnih zavarovanj, v kakšni višini in trajanju ter druge zahteve glede zavarovanj tveganj pri javnem naročanju, ki jih morajo upoštevati naročniki. Katero finančno zavarovanje za resnost ponudbe bo zahteval in kakšna mora biti njegova vsebina (npr. višina, rok veljavnosti, rok in način predložitve instrumenta naročniku, pravila o unovčenju, krajevna pristojnost za reševanje sporov), mora naročnik v skladu s tretjim odstavkom 4. člena Uredbe določiti v razpisni dokumentaciji ali v objavljenem povabilu k sodelovanju.

V skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZJN-3 je namen zavarovanja za resnost ponudbe ta, da naročnik (v primeru, kadar zahteva njegovo predložitev) unovči zavarovanje, če ponudnik umakne svojo ponudbo po preteku roka za predložitev ponudb. Kot je Državna revizijska komisija že večkrat zapisala (prim. sklepe št. 018-149/2016, 018-196/2017, 018-087/2018 itd.), iz določbe tretjega odstavka 88. člena ZJN-3 izhaja, da zavarovanje za resnost ponudbe predstavlja poseben del ponudbe, ki se ne nanaša na izkazovanje ponudnikove ustreznosti oz. usposobljenosti za izvedbo naročila in ki tudi ni povezan s tehničnimi specifikacijami ponudbe, ceno ali drugimi elementi, ki vplivajo na razvrstitev ponudb, je pa tesno povezan s samo ponudbo in je namenjen resnosti izkazovanja ponudbene volje. Naročniku prejeto zavarovanje za resnost ponudbe zagotavlja, da po razkritju ponudbenih cen in ostalih elementov meril na javnem odpiranju ponudb ne pride do dogovarjanj med ponudniki oz. do takšnih ravnanj, ko bi najugodnejši ponudniki umaknili svoje ponudbe v korist manj ugodnemu (dražjemu) ponudniku oz. ko z naročnikom ne bi več hoteli sodelovati v postopku pregledovanja in ocenjevanja ponudb.

Naročnik je v predmetnem postopku oddaje javnega naročila zahteve glede predložitve finančnega zavarovanja za resnost ponudbe določil v točki 11.1 dokumenta »NAVODILA PONUDNIKU ZA ODDAJO PRIJAVE ZA SODELOVANJE« (v nadaljevanju: Navodila):
»Prijava za sodelovanje, ki jo predloži ponudnik mora vsebovati naslednje dokumente:
[…]
2. Garancija za resnost ponudbe (po vzorcu iz Poglavja 5) […]«.

Pregled preostale dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila – tj. točke »13. Garancija za resnost ponudbe« Navodil – nadalje pokaže, da je naročnik kot instrument finančnega zavarovanja za resnost ponudbe določil garancijo banke ali zavarovalnice v državi naročnika, pri čemer je (ponovno) izrecno zahteval, da mora biti predloženo zavarovanje skladno z vzorcem iz poglavja 5 te dokumentacije (»Vsebina garancije mora biti skladna z vzorcem, kot je podan v poglavju 5 predmetne razpisne dokumentacije.«). Tudi ta določba glede skladnosti vzorca garancije in predloženega finančnega zavarovanja je jasna in je ni mogoče razlagati drugače, kot je zapisana. Naročnik je z zahtevo po skladnosti določil, da mora ponudnik predložiti takšno finančno zavarovanje za resnost ponudbe, ki se sklada z vzorcem iz razpisne dokumentacije – ki torej obsega takšne pogoje zavarovanja, kot jih vsebujejo posamezne postavke priloženega vzorca. Ni mogoče sprejeti naročnikovega stališča, da je bil iz razloga, ker omenjena točka 13 Navodil v nadaljevanju vsebuje nekoliko drugačno dikcijo (in ki naj bi jo bilo mogoče razumeti v smislu, da je naročnik kot razlog za unovčenje garancije za resnost ponudbe predvidel tudi umik prijave po poteku roka za oddajo prijav in ne šele na po poteku roka za predložitev ponudb), jasen in razumljiv drugačen namen naročnika glede predložitve sporne garancije za resnost ponudbe ali da bi iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila nedvoumno izhajale toliko drugačne zahteve glede vsebine in obsega garancije za resnost ponudbe, da bi v bistvu hkrati predstavljale tudi zahtevo po predložitvi »garancije za resnost prijave« (ki z ZJN-3 oz. Uredbo niti ni predvidena); Državna revizijska komisija je ob upoštevanju predstavljene ureditve zavarovanja za resnost ponudbe v ZJN-3 in namena zavarovanja za resnost ponudbe ter ob upoštevanju naročnikovih navedb v izpodbijani odločitvi (ki se dosledno nanašajo na neskladnost predložene garancije z vzorcem) kot ključne za presojo ustreznosti predložene garancije za resnost ponudbe štela določila iz vzorca garancije za resnost ponudbe, ne pa drugačnih določil iz točke 13 Navodil.

Vzorec garancije za resnost ponudbe kot del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila vključuje naslednjo navedbo:
»Garancija se lahko unovči iz naslednjih razlogov, ki morajo biti navedeni v izjavi upravičenca oziroma zahtevi za plačilo:
1. naročnik garancije je umaknil prijavo za sodelovanje ali ponudbo po poteku roka za prejem ponudb; ali
2. izbrani naročnik garancije na poziv upravičenca ni podpisal pogodbe in ni posredoval podatkov v roku 8 dni od prejema pogodbe; ali
3. izbrani naročnik garancije ni predložil garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti v skladu s pogoji naročila.«

Med strankama je sporno, ali je predloženo zavarovanje za resnost ponudbe skladno z vzorcem garancije za resnost ponudbe, pri čemer je naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo zatrjeval, da predloženo zavarovanje odstopa od vzorca zaradi nevključitve vseh razlogov unovčljivosti iz citirane 1. in 2 točke vzorca garancije.

V ponudbi izbranega ponudnika predloženo »ZAVAROVANJE ZA RESNOST PONUDBE po EGPG-758« zavarovalnice C. vsebuje naslednjo navedbo:
»Garancija se lahko unovči iz naslednjih razlogov, ki morajo biti navedeni v izjavi upravičenca oziroma zahtevi za plačilo:
1. naročnik garancije je umaknil ponudbo po poteku roka za prejem ponudb ali nedopustno spremenil ponudbo v času njene veljavnosti; ali
2. izbrani naročnik garancije na poziv upravičenca ni podpisal pogodbe; ali
3. izbrani naročnik garancije ni predložil garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti v skladu s pogoji naročila.«

Čeprav je naročnik določil zahtevo o skladnosti garancije z vzorcem iz poglavja 5 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, je to skladnost vezal na vsebino garancije, ne pa na njeno obliko (formo). Ne glede na to, da vsebina spornega dela predložnega zavarovanja za resnost ponudbe ni dobesedni prepis iz vzorca garancije v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, je tako potrebno po presoji Državne revizijske komisije preučiti, ali je predloženo zavarovanje po vsebini ustrezno, kot to zatrjuje vlagatelj.

S 1. točko citirane določbe vzorca garancije za resnost ponudbe je naročnik predvidel unovčljivost tega zavarovanja iz razloga, ko bi po roku za predložitev ponudb gospodarski subjekt umaknil prijavo ali ponudbo. Tudi v kolikor bi se glede navedbe naročnika lahko zastavilo vprašanje, ali ni morda določbe iz vzorca mogoče razlagati na način, da je zahtevana unovčljivost garancije (tudi) zaradi umika prijave kadarkoli po njeni predložitvi, pa je v obravnavanem primeru potrebno upoštevati, da sporno besedilo vzorca ni zakonsko besedilo (kot že pojasnjeno, ne ZJN-3 ne Uredba ne urejata zavarovanja resnosti prijave), temveč zahteva, ki jo je določil naročnik. V primeru več možnih tolmačenj je ustaljena praksa Državne revizijske komisije, da je mogoče zahtevo, katere avtor je naročnik, tolmačiti na način, ki je manj omejujoč za zadevni gospodarski subjekt – v tem primeru na zgoraj navedeni način.

Državna revizijska komisija pojasnjuje, da naročnik izvaja omejeni postopek (41. člen ZJN-3), ki se izvaja strukturirano, v dveh posameznih ločenih in navzven zaključenih fazah. Naročnik v prvi fazi tega postopka zbira prijave in ne ponudbe, z njimi pa pridobi izjave o tem, da je določen gospodarski subjekt zainteresiran za kasnejšo izpolnitev naročila, ter preveri njegov interes, da ga naročnik v drugi fazi povabi k oddaji ponudbe. Namen prve faze je tako ugotovitev sposobnosti kandidatov, s čimer si naročnik tudi zameji krog potencialnih ponudnikov. V drugi fazi naročnik ustrezne kandidate (gospodarske subjekte) povabi k predložitvi ponudb – ponudbo lahko oddajo le gospodarski subjekti, ki jih na podlagi ocene v prijavi predloženih informacij k temu povabi naročnik (četrti odstavek 41. člena ZJN-3), pri čemer pa navkljub povabilu naročnika ponudbe niso dolžni oddati.

Umika prijave ZJN-3 ne ureja, vsaj v primeru ravnanja s prijavo za sodelovanje po poteku roka za predložitev ponudb pa je smiselno utemeljen pomislek vlagatelja o tem, da se prijava za sodelovanje »[…] izčrpa s tem, ko jo javni naročnik sprejme (ko je sprejeta, umik pojmovno ni več mogoč) in še dodatno s tem, ko prijavitelj katerega prijava je sprejeta, odda ponudbo« – po poteku roka za predložitev ponudb je mogoče umakniti (le) ponudbo, kar ureja tudi ZJN-3 v že predstavljenih določbah. V kolikor bi bilo torej mogoče umik prijave po poteku roka za predložitev ponudb obravnavati kot umik ponudbe, je potrebno ugotoviti, da predloženo zavarovanje za resnost ponudbe tako situacijo pokriva. V kolikor pa bi se bilo mogoče strinjati z naročnikom v tem, da umik prijave po poteku roka za predložitev ponudb vpliva na ponudbo oz. predstavlja nedopustno spremembo ponudbe, pa v obravnavanem primeru predloženo sporno zavarovanje za resnost ponudbe pokriva tudi tako situacijo.

Z 2. točko citirane določbe vzorca garancije za resnost ponudbe je naročnik predvidel unovčljivost tega zavarovanja v situaciji, ko bi bila kumulativno izpolnjena dva pogoja – tj. (prvič) da izbrani ponudnik kot naročnik garancije na poziv naročnika ne bi podpisal pogodbe in (drugič) ne bi posredoval – sicer neopredeljenih – podatkov v določenem roku. Upoštevaje navedeno je potrebno pritrditi vlagatelju v tem, da predloženo zavarovanje za resnost ponudbe celo presega naročnikove zahteve (vlagatelj navaja, »[…] da je predloženo zavarovanje s strani ponudnikov v skupnem nastopu celo boljše za naročnika […]«), saj je unovčljivo že v primeru nepodpisa pogodbe in ne zgolj v primeru, ko bi bil hkrati izpolnjen še drugi razlog za unovčenje.

Državna revizijska komisija na podlagi navedenega ugotavlja, da predloženo zavarovanje za resnost ponudbe zavarovalnice C. iz obravnavanih razlogov ni neskladno z vzorcem garancije za resnost ponudbe v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. Naročnik na podlagi obravnavanih razlogov ni bil upravičen šteti, da skupini gospodarskih subjektov ni mogoče priznati sposobnosti, zato je Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo na podlagi druge alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN ugodila in razveljavila odločitev, da se skupini gospodarskih subjektov ne prizna sposobnosti, kot izhaja iz dokumenta »ODLOČITEV O PRIZNANJU SPOSOBNOSTI« z dne 15. 1. 2020, št. 313/19-000176/19-odl2,.

Državna revizijska komisija z namenom pravilne izvedbe postopka oddaje konkretnega javnega naročila v razveljavljenem delu naročnika na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN napotuje, da sprejme eno od odločitev, ki jih predvideva ZJN-3, pri čemer naj upošteva ugotovitve Državne revizijske komisije, kot izhajajo iz tega sklepa.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj zahteva povrnitev stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Ker je zahtevek za revizijo utemeljen, je vlagatelj, skladno s tretjim odstavkom 70. člena ZPVPJN, upravičen do povrnitve potrebnih stroškov postopka pravnega varstva.

Državna revizijska komisija je vlagatelju, skladno s 70. členom ZPVPJN in skladno z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015 s sprem.; v nadaljevanju: OT), kot potrebne priznala naslednje priglašene stroške:
- strošek dolžne vplačane takse za revizijski zahtevek v višini 1.000,00 EUR;
- strošek odvetniške storitve za zahtevek za revizijo v višini 3.000 točk (prva točka tarifne številke 40 OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22 % DDV znaša 2.196,00 EUR;
- izdatke v pavšalnem znesku po tretjem odstavku 11. člena OT (in sicer 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk, tj. 2000 točk) v višini 40 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22% DDV znaša 29,28 EUR.

Državna revizijska komisija vlagatelju ni priznala priglašenih stroškov odvetniških storitev za »posvet s stranko (tar. št. 39/1, tč. 1 odvetniške tarife)« ter za »pregled listin, dokumentacije (tar. št. 39, tč. 2 odvetniške tarife)«. Tarifna številka 39 OT ureja kdaj in v kakšni višini lahko odvetnik obračuna med drugim storitve za nasvete, mnenja in udeležbo na konferencah (prva točka) ter za pregled spisov, listin in druge dokumentacije (druga točka). V tarifni številki 39 OT je izrecno določeno, da se storitve po tej tarifi obračunavajo, če niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev. V obravnavani zadevi ne gre za dejansko stanje iz tarifne številke 39 OT in s tem za uporabljivost te tarifne številke. Sestava zahtevka za revizijo v konkretnem primeru ni bila mogoča brez sestanka s stranko in pregleda listin in dokumentacije, zato gre šteti, da so navedeni stroški sestanka s stranko in pregleda dokumentacije že zajeti v strošku odvetniške storitve za sestavo zahtevka za revizijo (prva točka tarifne številke 40 OT), zaradi česar ne gre za samostojne storitve (prim. odločitve Državne revizijske komisije št. 018-83/2016-13, 018-17/2017-5, 018-221/2017-5, 018-11/2018-5). Državna revizijska komisija vlagatelju tudi ni priznala priglašenega stroška za sestavo vloge z dne 17. 2. 2020, saj ta v konkretnem primeru ni bil potreben (peti odstavek 70. člena ZPVPJN v povezavi z osmim odstavkom istega člena, pa tudi drugi odstavek 2. člena OT). Navedbe v vlogi, s katero se je vlagatelj opredelil do navedb naročnika, niso bile bistvene in niso pripomogle ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve. Državna revizijska komisija vlagatelju tudi ni priznala priglašenega presežka nad priznanimi stroški za izdatke v pavšalnem znesku po 11. členu OT, saj upoštevajoč skupno priznano vrednost storitve za njegovo priznanje ni pravne podlage.

Državna revizijska komisija je tako vlagatelju kot potrebne stroške priznala stroške v višini 3.225,28 EUR, ki mu jih je dolžan naročnik povrniti v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višjo stroškovno zahtevo je Državna revizijska komisija zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, 10. 3. 2020


Predsednica senata:
Tadeja Pušnar, univ. dipl. prav.,
članica Državne revizijske komisije




Vročiti:
– Odvetniška družba Glušič o.p., d.o.o., Poslovna cona Žeje pri Komendi, Pod javorji 6, 1218 Komenda,
– DARS d.d., Ulica XIV. divizije 4, 3000 Celje,
– Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
– v spis zadeve, tu.

Natisni stran