018-207/2019 Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s spremembami; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Nine Velkavrh, kot predsednice senata, ter mag. Gregorja Šebenika in dr. Mateje Škabar, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Gasilska oprema za gašenje požarov«, in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložila družba Alvidis d.o.o., Družba za trgovino, distribucijo in svetovanje, Omersova ulica 46, Ljubljana, ki jo zastopa Odvetniška pisarna Šebenik d.o.o., Slovenska cesta 54, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo, Vojkova cesta 59, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 16. 1. 2020

odločila:

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi odločitev naročnika, kot izhaja iz dokumenta Odločitev o oddaji javnega naročila MORS 92/2018-JNMV - gasilska oprema za gašenje požarov št. 430-108/2018-39, z dne 21. 11. 2019.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške pravnega varstva v znesku 1.449,45 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne prejema tega sklepa do plačila, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je obvestilo o predmetnem naročilu dne 10. 10. 2018 objavil na Portalu javnih naročil, pod številko objave JN 007006/2018-W01.

Naročnik je dne 21. 11. 2019 sprejel Odločitev o oddaji javnega naročila MORS 92/2018-JNMV - gasilska oprema za gašenje požarov št. 430-108/2018-39, s katero je vse sodelujoče ponudnike obvestil, da javnega naročila ne bo oddal. Iz obrazložitve izhaja, da je na podlagi sklepa Državne revizijske komisije št. 018-166/2019-9, z dne 15. 11. 2019, ugotovil, da glede na neustrezne tehnične specifikacije, ki določajo zahtevane značilnosti blaga, ne more ponovno presojati in ocenjevati ponudb. Naročnik je tudi navedel, da v tem trenutku nima več zagotovljenih finančnih sredstev. Naročnik je zapisal, da bo javno naročilo ponovil v kolikor bo imel v naslednjem proračunskem letu zagotovljena finančna sredstva, vendar z drugačnimi tehničnimi zahtevami.

Zoper navedeno odločitev je vlagatelj dne 29. 11. 2019 pravočasno vložil zahtevek za revizijo. Predlaga, da se izpodbijana odločitev razveljavi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov pravnega varstva, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Povzema dosedanje potek postopka in zatrjuje, da je naročnik že od samega začetka favoriziral ponudnika Gallus SM d.o.o, Šentjernej. Državna revizijska komisija je predhodno že dvakrat razveljavila naročnikovo odločitev o izbiri navedenega ponudnika, naročnik pa se je tokrat oziroma po prejemu sklepa št. 018-166/2019-9, z dne 15. 11. 2019, odločil, da predmetnega javnega naročila ne bo oddal. Vlagatelj zatrjuje, da je naročnikova odločitev v nasprotju z 90. členom Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/15 s spremembami; v nadaljevanju: ZJN-3), saj je naročnik v njej zgolj pavšalno navedel, da glede na neustrezne tehnične specifikacije, ki določajo zahtevane značilnosti blaga, ne more ponovno presojati in ocenjevati ponudb. Naročnik v izpodbijani odločitvi ni dovolj konkretno obrazložil, katere tehnične specifikacije zahtevanega blaga naj bi bile neustrezne v takšni meri, da ne more (več) presojati in ocenjevati prejetih ponudb. Pri prejšnjih dveh odločitvah namreč naročnik v zvezi s tem ni imel težav, čeprav so bile tehnične specifikacije tudi predmet postavljenih vprašanj na Portalu javnih naročil. Po dveh razveljavljenih odločitvah je naročnik tokrat pavšalno ugotovil, da ponudb ne more presojati zaradi neustreznih tehničnih specifikacij. Vlagatelj zatrjuje, da je nejasno, katere tehnične zahteve in zakaj naj bi prav zdaj postale neustrezne, zato izpodbijana odločitev ne predstavlja ustrezne seznanitve z razlogom za zavrnitev vseh ponudb. Vlagatelj ugotavlja, da je razlog za takšno odločitev zgolj v tem, da naročnik ne more izbrati favoriziranega ponudnika, zato bo pripravil nov razpis, ki mu bo to omogočil. Vlagatelj še navaja, da je naročnik prav tako zgolj pavšalno ugotovil, da nima več zagotovljenih finančnih sredstev, poleg tega naročnik nikoli ni navedel, da bi ponudba kateregakoli izmed ponudnikov presegala zagotovljena sredstva. Zato je popolnoma nejasno, kam naj bi zagotovljena sredstva izginila, pri čemer je potrebno upoštevati, da gre zgolj za cca. 20.000,00 EUR zagotovljenih sredstev, kar je z naročnikovega vidika zanemarljiv znesek. Ob navedenem, zatrjuje vlagatelj, naročnikove odločitve ni mogoče preizkusiti, prav tako tudi ne bo mogoče v morebitnem ponovljenem postopku preveriti, ali so podane bistveno spremenjene okoliščine, kot obligatoren pogoj, ki mora biti izpolnjen, da bi naročnik lahko za isti predmet izvedel nov postopek javnega naročanja.

Naročnik je z dokumentom št. 430-442/2019-3, z dne 12. 12. 2019, zahtevek za revizijo zavrnil in posledično zavrnil tudi zahtevo za povrnitev stroškov. Navaja, da pred sprejemom izpodbijane odločitve ni ponovno presojal in ocenjeval ponudb. Ponudbe je namreč v skladu s petim odstavkom 90. člena zavrnil, ker v trenutku sprejema odločitve ni imel več na razpolago finančnih sredstev. Navedena ugotovitev sodi v njegovo presojo, zato so njegove navedbe, ki se nanašajo na tehnične zahteve, pavšalne in nerelevantne za sprejem izpodbijane odločitve. Iz dokumentacije izhaja, zatrjuje naročnik, da je imel za nakup spornih gasilskih cevi sredstva zagotovljena v proračunu oziroma finančnem načrtu Ministrstva za obrambo v letu 2018. Dne 6. 3. 2018 je sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila št. 430-108/2018-1, v katerem je navedel tudi proračunsko postavko in konto, izračun ocenjene vrednosti pa predstavlja prilogo k temu sklepu. Ker je bil v letu 2018 že sprejet Zakon o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2018 in 2019 (Uradni list RS, št. 721/2017) je sredstva načrtoval oziroma zagotovil tudi v proračunskem letu 2019. V trenutku sprejema izpodbijane odločitve, s katero naročila ni oddal in je s tem zavrnil vse ponudbe, načrt pridobitve stvarnega premoženja za 2020 še ni sprejel (načrt tudi še ni sprejet v fazi pisanja te odločitve), prav tako v tistem trenutku še ni bil sprejet Zakon o izvrševanju proračunov za leti 2020 in 2021. Četudi bi sprejel drugačno odločitev in bi naročilo oddal, bi zaradi ponujenega roka dobave (30 koledarskih dne šteto od podpisa pogodbe) plačilo zapadlo v leto 2020, ko za obravnavani predmet nima planiranih oziroma rezerviranih sredstev. Naročnik še navaja, da namen obrazložitve odločitve o zavrnitvi vseh ponudb ni v dokazovanju in ugotavljanju utemeljenosti razlogov za zavrnitev, pač pa seznanitev ponudnikov s poglavitnimi razlogi odločitve, kar pa je tudi konkretno navedel. Prav tako ne vzdrži vlagateljev očitek o tem, da je naročnik z izpodbijano odločitvijo kršil načelo enakopravne obravnave ponudnikov. V kolikor bo namreč v prihodnjem letu imel izkazano potrebo in zagotovljena sredstva, bodo lahko ponudniki znova konkurirali na javnem razpisu pod enakimi pogoji.

Vlagatelj se je z vlogo, z dne 19. 12. 2019, izjasnil o navedbah naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo. Ugotavlja, da naročnik sam priznava, da so njegove navedbe v delu, ki se nanašajo na tehnične specifikacije, povsem pavšalne. Vlagatelj opozarja, da je naročnik v izpodbijani odločitvi večji del obrazložitve o tem, zakaj je zavrnil vse ponudbe, namenil ravno razlogu neustreznih tehničnih specifikacij blaga, razlogu pomanjkanja finančnih sredstev pa je namenil le en stavek. Zato naročnikova ugotovitev, ki se nanaša na tehnične specifikacije, v izpodbijani odločitvi ni nerelevantna, saj je predstavljala bistven razlog za zavrnitev vseh ponudb. V odločitvi o zahtevku za revizijo naročnik šele naknadno navaja, da načrt pridobitve stvarnega premoženja Ministrstva za obrambo še ni bil sprejet in da tudi še ni bil sprejet Zakon o izvrševanju proračunov za leti 2020 in 2021. Tudi ta pojasnila so popolnoma pavšalna in se ne nanašajo na razlog, ki ga je navedel v izpodbijani odločitvi. Da načrt pridobitve stvarnega premoženja (oziroma pravilno: načrt razpolaganja s stvarnim premoženjem za leto 2020) še ni bil sprejet, je nepomembno, saj bi bila naročnikova odločitev o izbiri sprejeta v letu 2019, ravno tako pa bi bila tudi pogodba sklenjena že v letu 2019. Četudi bi se javno naročilo izvedlo v letu 2020, bi naročnik pri sprejemanju načrta razpolaganja s stvarnim premoženjem za leto 2020 nakup predmetnega blaga brez težav lahko vključil vanj. Da načrt razpolaganja s stvarnim premoženjem domnevno še ni bil sprejet, pa zagotovo ne pomeni, da naročnik nima na voljo finančnih sredstev. Načrt razpolaganja je namreč dokument, ki ga sprejme država, s katerim se ne določa finančnih sredstev naročniku. Enako velja glede obrazložitve, ki se nanaša na še ne sprejet Zakon o izvrševanju proračunov za leti 2020 in 2021. Zakon o javnih financah namreč določa, da lahko neposredni uporabnik proračuna prevzema obveznosti s pogodbami, ki zahtevajo plačilo v prihodnjih letih, če so za ta namen že planirana sredstva proračunu tekočega leta. Tudi Zakon o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2018 in 2019 (v okviru določbe dovoljenega obsega prevzetih obveznosti v breme proračunov prihodnjih let) določa, da neposredni uporabnik v tekočem letu lahko odda javno naročilo za celotno vrednost projekta oz. ukrepa, če so zanj načrtovane pravice porabe v sprejetih proračunih. V odločitvi o zahtevku za revizijo namreč naročnik priznava, da je imel za leto 2019 načrtovana sredstva za oddajo predmetnega naročila. Naročnikove navedbe tako potrjujejo njegove očitke iz zahtevka za revizijo, in sicer, da so razlogi, ki jih je naročnik navedel v izpodbijani odločitvi, navidezni in jih je naročnik navedel zgolj z namenom neenakopravne obravnave ponudnikov. Predvsem pa je naročnik ves čas favoriziral ponudnika Gallus SM d.o.o., Šentjernej, in ker naročila ni uspel oddati navedenemu ponudniku, ga sedaj ne želi oddati, še zlasti ne vlagatelju. Vlagatelj zahteva povrnitev stroškov tudi za sestavo te vloge.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika, je Državna revizijska komisija odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da je v obravnavanem postopku oddaje javnega naročila vlagatelj predhodno že dvakrat vložil zahtevek za revizijo. V obeh primerih je vlagatelj izpodbijal naročnikovo odločitev, s katero je bilo javno naročilo oddano v izvedbo istemu izbranemu ponudniku (družbi Gallus SM d.o.o., Šentjernej). Državna revizijska komisija je obema zahtevkoma za revizijo ugodila, prvič zato, ker je (s pomočjo sodnega izvedenca) ugotovila, da je vlagatelj na naročnikov naslov pravočasno posredoval zahtevana pojasnila ponudbe, drugič pa zato, ker je ugotovila, da je naročnik vlagatelja v primerjavi z izbranim ponudnikom neenakopravno obravnaval ter tudi iz razloga, ker je naročnik vlagateljeve očitke, ki so se nanašali na istovrstne pomanjkljivosti ponudbe izbranega ponudnika, zgolj pavšalno zavrnil. Naročnik se je tokrat odločil, da javnega naročila ne bo oddal, zato je zavrnil vse prejete ponudbe.

Vlagatelj očita naročniku, da odločitev o zavrnitvi vseh ponudb ni obrazložena, saj iz nje ni razvidno, katere tehnične specifikacije razpisanega blaga in zakaj naj bi bile neustrezne v takšni meri, da ne more več presojati in ocenjevati prejetih ponudb. Vlagatelj tudi navaja, da je naročnik zgolj pavšalno navedel, da nima več zagotovljenih sredstev. Vlagatelj zato zatrjuje, da odločitve ni mogoče preizkusiti.

Dodelitev javnega naročila najugodnejšemu ponudniku ni edini možni oziroma dopustni zaključek postopka oddaje javnega naročila. ZJN-3 naročniku ne nalaga dolžnosti, da javno naročilo v vsakem primeru odda, temveč dopušča tudi primere, ko se postopek oddaje javnega naročila ne konča z izbiro najugodnejšega ponudnika. Razlogi za neuspešen zaključek postopka oddaje javnega naročila so lahko bodisi na strani ponudnikov, ker so (vsi) oddali nedopustne ponudbe, zaradi česar naročnik vse ponudbe zavrne (prva alineja tretjega odstavka 90. člena ZJN-3), bodisi na strani naročnika, ko iz razlogov na njegovi strani javnega naročila ne odda. Slednji položaj je urejen v petem odstavku 90. člena ZJN-3, ki določa, da lahko naročnik na vseh stopnjah postopka po izteku roka za odpiranje ponudb zavrne vse ponudbe. Če je naročnik zavrnil vse ponudbe, mora o razlogih za takšno odločitev in o tem, ali bo začel nov postopek, obvestiti ponudnike ali kandidate. Kadar izvaja naročnik postopek javnega naročanja, v katerem objavi povabilo k sodelovanju, mora navedeno odločitev objaviti na portalu javnih naročil in, če je to glede na vrednost ali predhodne objave primerno, v Uradnem listu Evropske unije. Kadar naročnik zavrne vse ponudbe, lahko izvede za isti predmet nov postopek javnega naročanja le, če so se bistveno spremenile okoliščine, zaradi katerih je zavrnil vse ponudbe.

Iz zgoraj predstavljene določbe petega odstavka 90. člena ZJN-3 izhaja naročnikova obveznost, da razloge, s katerimi utemeljuje svojo odločitev o zavrnitvi vseh ponudb, navede že v odločitvi sami, s čimer se zagotovi transparentnost postopka (6. člen ZJN-3) ter možnost uveljavljanja učinkovitega pravnega varstva (9. člen ZPVPJN).

ZJN-3 ne določa kriterijev za ugotavljanje ustreznosti vsakokratne obrazložitve odločitve o (ne)oddaji javnega naročila, je pa te skozi svojo prakso izoblikovala Državna revizijska komisija. V skladu z ustaljeno prakso Državne revizijske komisije (prim. odločitve v zadevah, št. 018-096/2016, 018-163/2016, 018-134/2017, 018-218/2017, 018-004/2018, 018-204/2018 itd.), je namen odločitve o oddaji javnega naročila in torej tudi odločitve o zavrnitvi vseh ponudb iskati zlasti v seznanitvi ponudnikov z zadostnimi informacijami, potrebnimi za učinkovito uveljavljanje pravnega varstva. V tem okviru se za obrazložitev ne zahteva, da bi bila vseobsežna, mora pa vsebovati jasne in nedvoumne razloge naročnika do te mere, da je ponudnikom omogočena seznanitev z utemeljitvijo odločitve in preverba njene zakonitosti. Le na ta način je ponudnikom dana tudi možnost zaščite svojih pravic in pravnih interesov, organu pravnega varstva pa je omogočena presoja zakonitosti takšne odločitve.

Pregled izpodbijane odločitve o zavrnitvi vseh ponudb pokaže, da je naročnik navedel dva razloga za svojo odločitev, in sicer je na podlagi sklepa Državne komisije št. 018-166/2019-9, z dne 15. 11. 2019, ugotovil, da glede na neustrezne tehnične specifikacije, ki določajo zahtevane značilnosti blaga, ne more ponovno presojati in ocenjevati ponudb, navedel pa je tudi, da v tem trenutku nima več zagotovljenih finančnih sredstev. Naročnik je v obrazložitvi tudi zapisal, da bo javno naročilo ponovil, v kolikor bo imel zagotovljena finančna sredstva v naslednjem proračunskem letu in bodo izkazane potrebe po istovrstnem blagu, vendar z drugačnimi tehničnimi zahtevami. V odločitvi, s katero je odločil o zahtevku za revizijo, se je naročnik strinjal z vlagateljem, da je njegova obrazložitev v delu, ki se nanaša na tehnične zahteve, pavšalna. Glede drugega razloga je naročnik (šele) v izpodbijani odločitvi dodatno navedel, zakaj nima na razpolago finančnih sredstev. Ker pa vlagatelj v postopku pravnega varstva po tem, ko naročnik že odloči o njegovem zahtevku za revizijo praviloma ne sme navajati novih kršitev, dejstev in predlagati novih dokazov (šesti odstavek 29. člena ZPVPJN), tudi naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo ne sme navajati novih razlogov za utemeljitev svoje odločitve o (ne)oddaji javnega naročila, saj bi bil vlagatelj s tem onemogočen v možnosti uveljavljanja učinkovitega pravnega varstva. Navedeno pa pomeni, da argumentov, ki jih je naročnik v zvezi s finančnimi sredstvi prvič navedel šele v odločitvi o zahtevku za revizijo, pri odločanju ni mogoče upoštevati.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik izpodbijano odločitev obrazložil nekonkretizirano in na način, da iz obrazložitve ni mogoče razbrati razlogov, zaradi katerih je zavrnil vse ponudbe. Iz sporne obrazložitve izhaja zgolj ugotovitev, da glede na neustrezne tehnične specifikacije, ki določajo zahtevane značilnosti blaga, ne more ponovno presojati in ocenjevati ponudb, ne pa tudi, katere tehnične specifikacije in zakaj mu preprečujejo izbiro najugodnejšega ponudnika. Naročnik se je sicer v tem delu skliceval na predhodno odločitev Državne revizijske komisije (št. 018-166/2019), vendar Državna revizijska komisija z njo, kot že izhaja iz te obrazložitve, ni presojala tehničnih specifikacij, pač pa je ugotavljala, ali je bila vlagatelj (v zvezi s postavljenimi tehničnimi zahtevami) v primerjavi s takrat izbranimi ponudnikom, obravnavan enakopravno. Naročnik je v obrazložitvi tudi ugotovil, da v tem trenutku nima več zagotovljenih finančnih sredstev, ni pa v zvezi z tem prav tako navedel nobenih konkretnih razlogov. Poleg tega se je naročnik (kot že izhaja iz te obrazložitve) v sklepu, s katerim je odločil o zahtevku za revizijo, celo strinjal z vlagateljevim očitkom o tem, da je njegova obrazložitev v delu, ki se nanaša na tehnične specifikacije, pavšalna. Kot je namreč navedel naročnik, sodi ugotovitev o tem, da za predmetno javno naročilo ne razpolaga več z zagotovljenimi sredstvi, v njegovo domeno, zato je bila njegova obrazložitev v delu, ki se nanaša na tehnične zahteve, pavšalna in nerelevantna za sprejem izpodbijane odločitve.

Čeprav naročnik, kot že izhaja iz te obrazložitve, ni dolžan izbrati najugodnejšega ponudnika (tudi iz razlogov na njegovi strani), pa se je vlagatelju ob navedenem upravičeno vzbudil dvom v enakopravno in nediskriminatorno obravnavo ponudnikov oziroma vtis, da naročnik (kot je navedel) »favorizira ponudnika Gallus SM d.o.o., Šentjernej, in ker naročila ni uspel oddati navedenemu ponudniku, ga sedaj ne želi oddati, še zlasti ne vlagatelju«. Nenazadnje pa je tudi možno, da vlagatelj, če bi se (pravočasno) seznanil s konkretnimi razlogi, ki so botrovali zavrnitvi vseh ponudb, zahtevka za revizijo sploh ne bi vložil.

Ker je vlagatelj uspel izkazati, da so razlogi, ki jih je naročnik navedel v obrazložitvi izpodbijane odločitve, pavšalni in nedoločni, s čimer je naročnik kršil peti odstavek 90. člena ZJN-3 in načelo transparentnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-3), je Državna revizijska komisija na podlagi druge alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, zahtevku za revizijo ugodila in razveljavila naročnikovo odločitev o zavrnitvi vseh ponudb, kot izhaja iz dokumenta Odločitev o oddaji javnega naročila MORS 92/2018-JNMV - gasilska oprema za gašenje požarov št. 430-108/2018-39, z dne 21. 12. 2019.

Državna revizijska komisija naročnika, z namenom pravilne izvedbe postopka v delu, ki je bil razveljavljen, na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN, napotuje, da v nadaljevanju postopka oddaje predmetnega javnega naročila sprejme eno od odločitev, ki jih predvideva ZJN-3. Če se bo naročnik (ponovno) odločil, da bo vse prejete ponudbe zavrnil, mora upoštevati ugotovitve Državne revizijske komisije iz tega sklepa.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je z zahtevkom za revizijo uspel, zato mu Državna revizijska komisija, upoštevajoč prvi, drugi in tretji odstavek 70. člena ZPVPJN ter skladno z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015; v nadaljevanju: OT), ob upoštevanju okoliščin primera, kot potrebne priznava naslednje priglašene stroške - stroške takse v višini 1.000,00 EUR, strošek odvetniške storitve za sestavo zahtevka za revizijo v priglašeni višini 600 točk (prva točka Tarifne številke 40), kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22 % DDV znaša 439,20 EUR, in izdatke po 11. členu Odvetniške tarife v priglašeni višini 14 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22 % DDV znaša 10,25 EUR. Državna revizijska komisija pa vlagatelju ni priznala stroškov za postavke »sestanek s stranko« in »poročilo stranki«, saj je upoštevala, da predstavljajo storitve, ki so zajete v storitve iz tarifne številke 40/1 OT. Državna revizijska komisija vlagatelju prav tako ne priznava stroška odvetniške storitve za opredelitev do navedb naročnika, saj navedbe v vlagateljevi vlogi, z dne 19. 12. 2019, niso bile bistvene in niso pripomogle ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve.

Državna revizijska komisija je tako vlagatelju priznala stroške v višini 1.449,45 EUR.

Naročnik je vlagatelju priznane stroške dolžan povrniti v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

Ljubljani, dne 16. 1. 2020


Predsednica senata:
Nina Velkavrh, univ. dipl. prav.
članica Državne revizijske komisije








Vročiti:

- Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo, Vojkova cesta 59, Ljubljana,
- Odvetniška pisarna Šebenik d.o.o., Slovenska cesta 54, Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, Ljubljana.


Vložiti:

- v spis zadeve, tu.

Natisni stran