018-203/2019 Luka Koper d. d.

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Tadeje Pušnar, kot predsednice senata, ter mag. Gregorja Šebenika in Nine Velkavrh, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »IZBIRA IZVAJALCA STORITEV V PROFITNEM CENTRU GENERALNI TOVORI«, začetem na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil ponudnik INC prekladalne storitve d.o.o., Industrijska cesta 2E, Izola, ki ga po pooblastilu zastopa Odvetniška družba Kljajić, o.p., d.o.o., Veliki trg 10, Izola (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika LUKA KOPER, d.d., Vojkovo nabrežje 38, Koper (v nadaljevanju: naročnik), dne 3. 1. 2020

odločila:

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov pravnega varstva se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je obvestilo o naročilu, katerega oddaja po postopku s pogajanji s predhodnim javnim razpisom, na portalu javnih naročil objavil dne 13. 8. 2019, pod št. objave JN005780/2019-E01, dne 14. 8. 2019 pa tudi v Dopolnilu k Uradnemu listu Evropske unije, pod št. objave 2019/S 156-386244.

Naročnik je dne 11. 11. 2019 na portalu javnih naročil, pod št. objave JN005780/2019-ODL01, objavil »Odločitev o oddaji naročila«, iz katere izhaja, da zavrača obe v postopku prejeti prijavi, ker predmeta javnega naročila ne potrebuje več. V obrazložitvi odločitve je še navedeno, da naročnik zaradi spremenjenih okoliščin predmeta javnega naročila ne potrebuje več, zato v skladu s petim odstavkom 90. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3) zavrača obe prijavi, novega postopka za ta predmet javnega naročila pa ne bo začel.

Vlagatelj je zoper navedeno odločitev dne 21. 11. 2019 preko portala eRevizija pravočasno vložil zahtevek za revizijo, s katerim naročniku predlaga, naj zahtevku ugodi, razveljavi odločitev o oddaji javnega naročila in nadaljuje postopek javnega naročanja, vlagatelju pa povrne priglašene stroške pravnega varstva. Kot bistveno kršitev naročnika uveljavlja popolno neobrazloženost izpodbijane odločitve, zaradi česar mu naj bi bila kršena pravica do učinkovitega pravnega varstva (9. člen ZPVPJN), saj zoper tako odločitev ni mogoče vložiti vsebinskega pravnega sredstva. Navaja, da ni mogoče ugotoviti zakaj naročnik predmeta javnega naročila ne potrebuje in zakaj ne bo začel novega postopka za isti predmet. Možno je celo, da razloga za sprejem take odločitve dejansko sploh ni. Meni, da se v času od objave predmetnega naročila oz. od objave popravka do dneva izdaje izpodbijane odločitve naročnikove potrebe po storitvah niso mogle spremeniti tako drastično, da zdaj naročnik nobene od predmetnih storitev ne bi več potreboval. V nadaljevanju zatrjuje še kršitev načela enakopravne obravnave ponudnikov, kar utemeljuje s tem, da je predmetno javno naročilo sestavni del novega tristebrnega modela zagotavljanja delovne sile v Luki Koper (prvi steber – zaposleni pri naročniku, drugi steber – agencijski delavci, tretji steber – naročilo storitev), ki je bil vlagatelju in drugim poslovnim partnerjem naročnika predstavljen neposredno s strani celotnega vodstva naročnika in ki je bil skozi leto 2019 tudi realiziran s številnimi oddajami javnih naročil za različna vnaprej določena področja novega modela – razen v primeru predmetnega javnega naročila (ki spada na področje tretjega stebra), četudi je naročnik začel s postopkom oddaje javnega naročila. Vlagatelju je bilo predstavljeno, da se lahko prijavi na to javno naročilo, kar je tudi storil, na javno naročilo, ki je bilo objavljeno za agencije (drugi steber) pa so se lahko prijavili le delodajalci, ki so naročniku delovno silo nudili le kot uporabniku. Vlagatelj se na razpis za agencije ni prijavil (čeprav bi se lahko statusno preoblikoval v agencijo in bil eden izmed redkih, ki bi izpolnjevali vse zahtevane pogoje), saj je bilo glede na vsebino del in storitev, ki so bila predstavljena s strani vodstva naročnika, jasno, da je za vlagatelja najbolj ustrezno, da se prijavi le na predmetno javno naročilo. Zaradi teh okoliščin vlagatelj meni, da ima izpodbijana odločitev hkrati za posledico neenakopravno obravnavo vlagatelja v primerjavi z drugimi ponudniki, ki so se na primer prijavili na razpis za agencije, saj se je naročnik nepričakovano, neobrazloženo in brez (utemeljenega) razloga odločil zavrniti vse ponudnike, predvsem pa vlagatelja, ki je verjetno edini izpolnjeval vse razpisne pogoje. Vlagatelj zatrjuje, da mu je z opisanim ravnanjem bila povzročena velika poslovna škoda, ki pa je posledica izključno diskriminacije in zavajanja s strani naročnika.

Naročnik je dne 2. 12. 2019 sprejel sklep, s katerim je zahtevek za revizijo zavrnil, posledično pa zavrnil tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva. Meni, da je sprejeta odločitev skladna s petim odstavkom 90. člena ZJN-3, obrazložitev pa dovolj jasna in določna, da prijaviteljem in Državni revizijski komisiji omogoča preverbo njene zakonitosti. Dejstvo je, da predmetnega naročila zaradi spremenjenih okoliščin ne potrebuje več, in tako je to tudi jasen, nedvoumen in utemeljen razlog za zavrnitev vseh prijav. Pravila javnega naročanja ne posegajo v določanje naročnikovih potreb. Odločitev, na kakšen način bo zagotovil izvajanje določenih storitev (ali jih bo izvedel sam ali z angažiranjem zunanjega izvajalca), po mnenju naročnika predstavlja avtonomno poslovno odločitev naročnika, v katero niti ponudnik niti Državna revizijska komisija ne moreta poseči. Naročnik v obrazložitvi sklepa povzema relevantno prakso Sodišče Evropske unije in Državne revizijske komisije v zvezi z zavrnitvijo vseh ponudb (prijav). Meni, da vlagatelj le pavšalno, kot verjetno in ne popolnoma argumentirano navaja, da je možnost, da razloga za sprejem takšne odločitve celo ni, kar bi pomenilo, da je odločitev navidezna. Zavrača vse navedbe vlagatelja glede poslovnega modela, ki naj bi ga moral izvesti in posledično javno naročilo oddati. Ugotavlja, da vlagatelj ni bil postavljen v neupravičeno slabši položaj v primerjavi z drugimi prijavitelji, saj zavrnitev vseh prijav temelji na razlogu, ki ima enak učinek na vse v postopku sodelujoče prijavitelje. Vsak postopek oddaje javnega naročila je samostojen, zakonitost naročnikovih ravnanj se tako presoja med ponudniki zgolj v okviru konkretnega postopka, ne pa med različnimi in med seboj neodvisnimi postopki, kot si to zmotno predstavlja vlagatelj. Poslovne odločitve vlagatelja – ali sodelovati na posameznem javnem naročilu pri določenih naročnikih – so predmet njegove presoje in to nikakor ne vpliva na možnosti, ki jih ima naročnik. Način poslovanja posameznega ponudnika, pravnoorganizacijska oblika in vse ostalo (poslovna strategija, odločanje o sodelovanju v postopkih javnega naročanja) je v domeni posameznega ponudnika; konkuriranje v postopkih javnega naročanja pomeni konkuriranje z vsemi ostalimi ponudniki in prav tako konkuriranje ob zavedanju, da se lahko postopek zaključi tudi brez izbire. Naročnik zato vse navedbe glede povzročitve poslovne škode in diskriminacije označuje za neutemeljene.

Naročnik je dne 6. 12. 2019 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo iz postopka oddaje javnega naročila in iz predrevizijskega postopka.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 5. 12. 2019 opredelil do navedb naročnika. Z odločitvijo naročnika se ne strinja in vztraja pri dosedanjih navedbah. Pojasnjuje, da ne zatrjuje, da je naročnik obvezan oddati javno naročilo, kot to napačno razume naročnik, prav tako ne zahteva podrobne obrazložitve razlogov, vendar pa vse to še ne pomeni, da je lahko odločitev o zavrnitvi vseh ponudb popolnoma neobrazložena, kot v konkretnem primeru. Ni niti jasno, ali »spremenjene okoliščine« dejansko sploh obstajajo ali pa gre le za izmišljen citat, brez kakršnekoli vsebine. V zvezi z očitki o tem, da ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu, vlagatelj poudarja, da objektivno ne more podati vsebinskih in konkretnih pritožbenih razlogov zoper odločitev, ki nima nobene obrazložitve. Meni, da četudi se vsak postopek javnega naročanja obravnava samostojno, ni mogoče kar tako spregledati dejstva, da je bil obravnavani postopek oddaje javnega naročila sestavni del celotnega sklopa javnih naročil, o katerem so bili vsi ponudniki obveščeni neposredno s strani razširjenega vodstva naročnika, kar pomeni, da povsem neobrazložena in nekonkretizirana zavrnitev vseh ponudnikov lahko predstavlja tudi poseg v načelo enakopravne obravnave ponudnikov v celotnem sklopu teh javnih naročil, saj gre za nesorazmeren poseg s strani naročnika, glede katerega ima vlagatelj tudi pravico do pravnega varstva.

Po pregledu prejete dokumentacije in preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Med strankama je sporna ustreznost naročnikove obrazložitve odločitve o zavrnitvi vseh prijav ter zakonitost te odločitve. Na tem mestu gre pojasniti, da za rešitev predmetnega spora niso pravno relevantne navedbe vlagatelja, da je njegova prijava (verjetno) edina dopustna; iz izpodbijane odločitve namreč izhaja, da naročnik v obravnavanem primeru ni ugotavljal dopustnosti prejetih prijav, saj je obe prejeti prijavi zavrnil iz razlogov na njegovi strani.

Pravno podlago za sprejem odločitve o zavrnitvi vseh ponudb (smiselno tudi prijav) predstavlja peti odstavek 90. člena ZJN-3, ki določa, da lahko naročnik na vseh stopnjah postopka po izteku roka za odpiranje ponudb zavrne vse ponudbe. Če je naročnik zavrnil vse ponudbe, mora o razlogih za takšno odločitev in o tem, ali bo začel nov postopek, obvestiti ponudnike ali kandidate. Kadar izvaja naročnik postopek javnega naročanja, v katerem objavi povabilo k sodelovanju, mora navedeno odločitev objaviti na portalu javnih naročil in, če je to glede na vrednost ali predhodne objave primerno, v Uradnem listu Evropske unije. Kadar naročnik zavrne vse ponudbe, lahko izvede za isti predmet nov postopek javnega naročanja le, če so se bistveno spremenile okoliščine, zaradi katerih je zavrnil vse ponudbe.

Iz predstavljene določbe ZJN-3 izhaja naročnikova obveznost, da razloge, s katerimi utemeljuje svojo odločitev o zavrnitvi vseh ponudb, navede že v odločitvi sami (»[...]mora o razlogih za takšno odločitev [...]«), s čemer se zagotovi transparentnost kot minimum uresničitve načela enake obravnave ponudnikov (6. in 7. člen ZJN-3) ter možnost uveljavljanja učinkovitega pravnega varstva (9. člen ZPVPJN).

ZJN-3 ne določa natančnejših kriterijev za ugotavljanje zadostnosti oziroma ustreznosti vsakokratne obrazložitve odločitve o oddaji javnega naročila, je pa slednje skozi svojo prakso izoblikovala Državna revizijska komisija. V skladu s prakso Državne revizijske komisije (prim. npr. odločitvi v zadevah št. 018-134/2017 in 018-218/2017) mora odločitev naročnika vsebovati jasne ter nedvoumne razloge, da se lahko ponudniki seznanijo z utemeljitvijo odločitve, preverijo njeno pravilnost oz. zakonitost ter po potrebi zaščitijo svoje pravice. Četudi ni nujno, da bi bila obrazložitev odločitve vseobsežna, torej takšna, da bi zajemala prav vse podrobnosti posameznih razlogov, na podlagi katerih je naročnik sprejel odločitev o (ne)oddaji naročila, pa mora obsegati jasno ter konkretno navedbo odločilnih (pravnih in dejanskih) dejstev, ki tvorijo pravno ter dejansko podlago naročnikove odločitve. Razlogi za odločitev morajo biti konkretizirani do takšne mere, da lahko ponudnik v morebitnem postopku uveljavljanja pravnega varstva navede vsa relevantna dejstva in predloži dokaze, s katerimi dokazuje, da razlogi, ki jih je naročnik navedel za svojo odločitev, niso utemeljeni, in da posledično odločitev o oddaji naročila ali izključitvi ponudbe ni zakonita.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je odločitev naročnika popolnoma neobrazložena, s čimer pa ni mogoče soglašati. V obravnavanem primeru Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik dovolj jasno navedel razlog za zavrnitev vseh prijav s tem, ko je v izpodbijani odločitvi navedel, da je zavrnil obe prejeti prijavi, ker predmeta javnega naročila zaradi spremenjenih okoliščin ne potrebuje več, hkrati pa tudi navedel, da ne bo izvedel novega postopka oddaje javnega naročila za isti predmet. Z navedenim je naročnik po presoji Državne revizijske komisije jasno in dovolj konkretizirano navedel razlog za zavrnitev vseh prijav. Na podlagi predstavljene vsebine naročnikove odločitve o zavrnitvi vseh prijav je vlagatelj imel možnost preveriti, ali je naročnik pri sprejemu te odločitve ravnal nezakonito, v zahtevku za revizijo pa predstaviti in utemeljiti dejstva in dokaze s tem v zvezi (kar je v nadaljevanju tudi storil, saj v zahtevku za revizijo zatrjuje kršitev načela enakopravne obravnave ponudnikov, pa tudi to, da se naročnikove potrebe v tako kratkem časovnem obdobju niso mogle bistveno spremeniti). Vlagateljevim revizijskim navedbam o tem, da odločitev o zavrnitvi vseh prijav ni bila obrazložena v skladu z določbami ZJN-3, ni mogoče slediti, prav tako pa tudi ne navedbam o tem, da mu je bilo onemogočeno učinkovito pravno varstvo.

Oddaja naročila v izvedbo ni edini možni zaključek postopka oddaje javnega naročila. ZJN-3 ne določa oz. naročniku ne nalaga dolžnosti, da javno naročilo odda, temveč ureja tudi primere, ko se postopek oddaje javnega naročila ne konča z izbiro najugodnejšega ponudnika. Razlogi za neuspešen zaključek postopka oddaje javnega naročila so lahko bodisi na strani ponudnikov, ker so oddali nedopustne ponudbe oz. prijave, zaradi česar naročnik vse ponudbe oz. prijave zavrne (prva in tretja alineja tretjega odstavka 90. člena ZJN-3), bodisi na strani naročnika, ko iz razlogov na njegovi strani ne odda javnega naročila (že predstavljeni peti odstavek 90. člena ZJN-3).

Državna revizijska komisija je že v več svojih odločitvah, v katerih je obravnavala zakonitost naročnikove odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, opozorila na prakso Sodišča Evropske unije, ki je pri razlagi skupnostnega prava navedlo, da naročniki ob sprejemu odločitve o zaključku postopka oddaje javnega naročila brez izbire najugodnejše ponudbe ali začetku novega postopka uživajo širok preudarek, pri čemer evropsko pravo javnih naročil ne zahteva, da bi naročniki takšno odločitev smeli sprejeti le v izjemnih primerih, ali na podlagi posebej upravičenih razlogov (na primer v zadevah C-27/98, točke 23, 25 in 33 ter C-244/02, točka 29). Sodišče Evropske unije je ob tem opozorilo, da morajo naročniki pri preklicu javnega razpisa (kljub temu, da direktive s področja javnega naročanja, razen dolžnosti obveščanja, ne določajo nobenih posebnih pravil, ki bi se nanašala na vsebinske ali formalne pogoje za sprejem take odločitve) spoštovati temeljna pravila prava Evropske Unije, še posebej načela, vsebovana v Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, ki zadevajo svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev (zadeva C-92/00, točka 42). Naročnik sme vedno prekiniti postopek oddaje javnega naročila in ga zaključiti brez izbire najugodnejše ponudbe, celo v primeru, če je do nemožnosti izbire prišlo zaradi napake naročnika, pod pogojem, da je takšna odločitev sprejeta ob spoštovanju temeljnih pravil skupnostnega prava o javnem naročanju, zlasti načela enake obravnave (zadeva C-244/02, točka 36). V sodbi zadeve številka C-440/13 je Sodišče Evropske unije zapisalo, da naročnik ne more biti zavezan, da zaključi začet postopek za oddajo javnega naročila in da naročilo odda, če na koncu postopka za oddajo naročila ostane le en ponudnik, ki bi bil sposoben naročilo izvršiti, člene 41(1), 43 in 45 Direktive številka 2004/18/ES pa je treba razlagati tako, da člen 45 Direktive številka 2004/18/ES – če pogoji za uporabo razlogov za izključitev, ki so v njem določeni, niso izpolnjeni – ne ovira tega, da naročnik sprejme odločitev, da ne odda javnega naročila, za katero je bilo objavljeno obvestilo, in da tega naročila ne odda dokončno edinemu preostalemu ponudniku, ki je bil začasno določen za izbranega ponudnika. Obrazložitev odločitve o razveljavitvi lahko tako temelji na razlogih, ki so z vidika javnega interesa povezani zlasti s presojo smotrnosti, da se zaključi postopek za oddajo javnega naročila, med drugim ob upoštevanju morebitne spremembe gospodarskega konteksta ali dejstev ali celo potreb zadevnega naročnika. Tako odločitev je mogoče obrazložiti tudi z nezadostno konkurenco, saj bi na koncu postopka za oddajo zadevnega naročila ostal le en ponudnik, ki bi bil sposoben to naročilo izvršiti (glej zlasti točke od 35 do 37 omenjene sodbe). Drugačnega zaključka ni napraviti niti na podlagi Direktive 2014/24/EU z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES (Uradni list EU, št. L 94/2014), ki je v pravni red Republike Slovenije prenesena z ZJN-3 (drugi odstavek 1. člena ZJN-3).

Veljavni predpisi torej ne določajo posebnih kriterijev, po katerih bi bilo mogoče presojati utemeljenost oz. dopustnost razlogov za zaključek postopka oddaje javnega naročila brez oddaje tega, teh pa ni izoblikovala niti sodna praksa. Navedeno posledično pomeni, da ni mogoče kot neskladne s predpisi o javnem naročanju opredeliti pravzaprav nobene odločitve o zavrnitvi ponudb, pri sprejemu katere so bila spoštovana temeljna pravila skupnostnega prava o javnem naročanju. Zato presoja zakonitosti naročnikove odločitve o zavrnitvi ponudb v revizijskem postopku obsega (v obsegu revizijskih navedb) zlasti preverjanje, ali je naročnik pri sprejemu te ravnal v skladu s temeljnimi pravili skupnostnega prava o javnem naročanju, predvsem, ali je naročnik morebiti ravnal netransparentno in diskriminatorno oziroma je ponudnike obravnaval neenakopravno.

Vlagatelj skozi revizijske navedbe zatrjuje neenakopravno obravnavo in kršitev načela enake obravnave ponudnikov, pri čemer pa s tem v zvezi ne navaja relevantnih dejstev in ne predlaga dokazov, ki bi kazali na to, da je nasproti drugemu prijavitelju postavljen v slabši položaj ali obravnavan neenakopravno. V zahtevku za revizijo je vlagatelj očitek neenakopravne obravnave ponudnikov namreč utemeljeval predvsem z navedbami glede nezadostne obrazložitve odločitve o zavrnitvi vseh prijav, ki pa mu kot že pojasnjeno ni bilo mogoče pritrditi. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik z odločitvijo o zavrnitvi vseh prijav vse prijavitelje postavil v enak položaj, to je v položaj, v katerem javno naročilo ne bo dodeljeno nobenemu od njih.

Vlagatelj sicer še zatrjuje, da je bil postavljen v slabši položaj in neenakopravno obravnavan v primerjavi s ponudniki, ki sodelujejo ali so sodelovali v drugih naročnikovih postopkih oddaje javnih naročil (npr. za drugi steber v modelu zagotavljanja delovne sile), vendar pa je s tem v zvezi potrebno pritrditi naročniku v tem, da navedbe glede izvajanja drugih postopkov javnega naročanja, katerih predmet sploh niso storitve, ki so predmet tega javnega naročila, ne utemeljujejo kršitve načela enakopravne obravnave ponudnikov, skladno s katerim (prvi odstavek 7. člena ZJN-3) mora naročnik zagotoviti, da med ponudniki na vseh stopnjah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov ni razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila. Načelo enakopravne obravnave ponudnikov se nanaša na konkretno javno naročilo oz. na udeležence tega postopka, zato niti ne more biti relevantno, kako je bil vlagatelj obravnavan v primerjavi z udeleženci drugih postopkov javnega naročanja. Na navedeno ne more vplivati niti okoliščina, da naj bi bila vsa javna naročila (na katera se sklicuje vlagatelj) posledica reorganizacije delovne sile pri naročniku.

Vlagatelj z navedbami, da naročnik ni (še bolj podrobno) utemeljil, zakaj predmetnih storitev ne potrebuje več, ter o tem, da se razmere glede potreb po predmetnih storitvah niso drastično spremenile tekom izvedbe postopka oddaje javnega naročila, odpira vprašanja v zvezi s potrebami naročnika pri izvajanju njegove dejavnosti. Potrebno je poudariti, da Državna revizijska komisija naročnikove odločitve, ali in na kakšen način bo zagotovil izvajanje določenih storitev (npr. jih bo izvedel sam ali z angažiranjem zunanjega izvajalca ali pa jih sploh ne bo izvedel), ne more presojati, saj gre pri navedenem za avtonomno odločitev naročnika, v katero ne vlagatelj ne Državna revizijska komisija ne moreta posegati (prim. npr. odločitve v zadevah št. 018-043/2018 in 018-25/2017).

Na podlagi vsega navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v okviru zahtevka za revizijo ni uspel izkazati naročnikovih kršitev v postopku oddaje javnega naročila, ko je obe prejeti prijavi zavrnil iz razloga, ker predmeta javnega naročila ne potrebuje več. Državna revizijska komisija je zato, na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, zahtevek za revizijo vlagatelja zavrnila kot neutemeljenega.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je v zahtevku za revizijo uveljavljal povračilo stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Ker z zahtevkom za revizijo ni uspel, je Državna revizijska komisija v skladu z določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN njegovo zahtevo za povračilo stroškov postopka pravnega varstva zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, 3. 1. 2020


Predsednica senata:
Tadeja Pušnar, univ. dipl. prav.,
članica Državne revizijske komisije






Vročiti:
- Odvetniška družba KLJAJIĆ, o.p., d.o.o., Veliki trg 10, 6310 Izola,
- LUKA KOPER, d.d., Vojkovo nabrežje 38, 6000 Koper,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
- v spis zadeve, tu.

Natisni stran