EN

018-094/2019 Javno podjetje Okolje Piran, d. o. o.,

Številka: 018-094/2019-6
Datum: 21. 8. 2019

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in spremembe; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu dr. Mateje Škabar kot predsednice senata, Nine Velkavrh kot članice senata in Sama Červeka kot člana senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Zagotavljanje sistema za plačevanje parkirnine preko mobilnega telefona«, na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil ponudnik Easypark SI, d. o. o., Ferrarska ulica 8, Koper, ki ga zastopa Odvetniška družba Marovt in partnerji, d. o. o, Rozmanova 12, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Javno podjetje Okolje Piran, d. o. o., Arze 1b, Piran (v nadaljevanju: naročnik), dne 24. 7. 2019

odločila:

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi odločitev naročnika, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o oddaji javnega naročila« št. 23/JNMV-S/TI-2019 z dne 22. 5. 2019.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške pravnega varstva v znesku 1.671,98 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višja stroškovna zahteva se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je obvestilo o naročilu, ki ga oddaja po postopku oddaje naročila male vrednosti, dne 26. 4. 2019 objavil na portalu javnih naročil, pod številko objave JN002679/2019-W01. Dne 16. 5. 2019 je naročnik na portalu javnih naročil objavil odločitev o oddaji naročila (dokument št. 23/JNMV-2/TI-2019 z dne 16. 5. 2019), iz katere je razvidno, da je predmetno javno naročilo dodelil vlagatelju. Dne 22. 5. 2019 pa je naročnik na portalu javnih naročil objavil novo odločitev o oddaji naročila (dokument št. 23/JNMV-S/TI-2019 z dne 22. 5. 2019), iz katere je razvidno, da je predmetno javno naročilo dodelil ponudniku 2MOBILE, d. o. o., Glinškova ploščad 18, Ljubljana (v nadaljevanju: izbrani ponudnik). Iz obrazložitve nove odločitve je razvidno, da je naročnik po ponovnem pregledu ponudb ugotovil, da vlagateljeva ponudba ne ustreza njegovim potrebam in zahtevam, saj iz nje ni razviden način plačevanja preko SMS-ja in preko aplikacije, prav tako pa nista razvidna uporaba in delovanje nadzornega programa.

Zoper odločitev o oddaji naročila je vlagatelj pravočasno, z vlogo z dne 28. 5. 2019, vložil zahtevek za revizijo, v katerem navaja, da naročnik njegove ponudbe ne bi smel izločiti kot nedopustne. Vlagatelj navaja, da je v ponudbi predložil zahtevano tiskano gradivo, vezano na sistem plačevanja preko telefona, kot je bilo zahtevano v razpisni dokumentaciji. V razpisni dokumentaciji pa ni bilo zahtevano, da bi moral biti iz dokumentacije razviden način plačevanja preko SMS in aplikacije, prav tako ni bilo zahtevano, da bi bila razvidna uporaba in delovanje nadzornega programa. Vlagatelj zato naročniku očita, da je njegova odločitev preuranjena in da je bila razpisna dokumentacija v tem delu nejasna. Če bi bilo zavzeto stališče, da razpisna dokumentacija ni nejasna, pa vlagatelj zatrjuje, da gre za očitno napako v ponudbi, ki bi jo bilo dopustno odpraviti. Iz brošure, ki jo je priložil vlagatelj, res ni razviden način plačevanja preko SMS in preko aplikacije, prav tako nista razvidna uporaba in delovanje nadzornega programa. Vendar pa naročnik dobro ve, kakšen je sistem vlagatelja, saj z njim že razpolaga in ga ima v uporabi. Podatki, za katere naročnik vlagatelju očita, da jih ni v brošuri, so torej naročniku znani in dopolnitev sploh ni potrebna. Vlagatelj v nadaljevanju očita tudi kršitev načela enakopravnosti, saj je izbral ponudbo izbranega ponudnika, ki ne izpolnjuje tehničnih specifikacij. Sistem, ki ga ponuja izbrani ponudnik, ne izda računa na način, kot je bil zahtevan v razpisni dokumentaciji (za vsako plačano parkiranje), temveč ko naložiš denar v mobilno denarnico, kar je lahko enkrat na mesec, odvisno od tega, koliko uporabnik parkira. Naročnik je v razpisu zahteval, da se naročniku in uporabniku ne sme zaračunavati nobenih dodatnih stroškov, izbrani ponudnik pa ima različne načine nalaganja denarja, kjer zaračunava provizijo. Provizija se tako zaračunava pri plačevanju z Moneto, MBills in PayPal. Po mnenju vlagatelja je naročnik pri pripravi razpisne dokumentacije sodeloval z izbranim ponudnikom, saj njegov sistem deluje točno tako, kot so bile določene posamezne zahteve. Na podlagi navedenega vlagatelj predlaga razveljavitev odločitve o oddaji javnega naročila, zahteva pa tudi povrnitev stroškov, nastalih z revizijo.

Izbrani ponudnik se je z vlogo z dne 6. 6. 2019 opredelil do revizijskih navedb vlagatelja. Izbrani ponudnik se opredeljuje do posameznih vlagateljevih argumentov in navaja, da so neutemeljeni, zaradi česar predlaga zavrnitev zahtevka za revizijo.

Naročnik je s sklepom z dne 17. 6. 2019 vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljenega. V obrazložitvi sklepa naročnik navaja, da je v prilogi 10 razpisne dokumentacije jasno določil, da mora ponudnik predložiti tiskano gradivo (brošure, prospekti) vezano na sistem plačevanja preko telefona, ki ga ponuja, in da mora biti iz priloženega tiskanega gradiva razviden način plačevanja preko SMS in aplikacije. Prav tako je bilo določeno, da morajo biti razvidni uporaba in delovanje nadzornega programa, ki ga bo uporabljal naročnik, in druge lastnosti sistema. Dejstvo, da vlagatelj že izvaja storitve pri naročniku, ne pomeni, da vlagatelj tudi v ponudbi ponuja enako storitev. Vlagatelj je svoj sistem spremenil, zato naročnik zavrača trditve, da gre za očitno napako, ki jo je dopustno odpraviti. Priloga 10 se veže na tehnične specifikacije, ki jih ponudnik ne sme dopolnjevati ali popravljati, vlagatelj pa sam priznava, da iz priložene brošure ni razviden način plačevanja. Na očitke o neenakopravni obravnavi in tehnični neustreznosti ponudbe izbranega ponudnika naročnik odgovarja, da je izbrani ponudnik priložil vso zahtevano dokumentacijo, iz katere je nesporno razvidno, da je za vsako parkiranje možen izpis računa skladno z zakonom. Stroški, ki jih v zahtevku za revizijo omenja vlagatelj, niso stroški, ki bi bili povezani s sistemom izbranega ponudnika, temveč gre za stroške, ki jih obračunavajo ponudniki storitev, npr. Moneta, MBill itd. Ti stroški niso povezani s sistemom izbranega ponudnika, temveč gre za uporabo storitve brezgotovinskega poslovanja preko ponudnikov teh storitev. Takšni stroški nastanejo neodvisno od ponujenega sistema za plačevanje in nastanejo tudi pri vlagatelju in drugih ponudnikih, ne pomenijo pa zaračunavanja dodatnih stroškov. Naročnik zavrača tudi trditve vlagatelja, da je pri pripravi razpisne dokumentacije sodeloval z izbranim ponudnikom in da je prišlo do nasprotja interesov. Zahteve, ki jih omenja vlagatelj, izpolnjuje tudi on sam. Pri pripravi tehničnih zahtev je naročnik sodeloval s svojo službo za informatiko, zahteva, ki jo omenja vlagatelj, pa se nanaša na povezljivost sistema in jo je naročniku pomagal oblikovati dobavitelj programa za nadzor plačevanja parkirnin. Navedba vlagatelja, da naročnik s tem, ko omogoča več različnih načinov plačila, preferira rešitev, ki jo ima izbrani ponudnik, je izmišljena, saj gre za možnost plačila, ki jo je imel tudi vlagatelj, a jo je ukinil.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z dopisom z dne 18. 6. 2019 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo iz predrevizijskega postopka.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 19. 6. 2019 opredelil do naročnikovega sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo. Vlagatelj vztraja pri pravovarstvenem predlogu in pri vseh očitkih iz zahtevka za revizijo in se dodatno opredeljuje do posameznih naročnikovih navedb.

Z vlogo z dne 8. 7. 2019 se je vlagatelj opredelil tudi do vloge, s katero se je izbrani ponudnik izjasnil do zahtevka za revizijo.

Po pregledu prejete dokumentacije in preučitvi navedb vlagatelja, izbranega ponudnika in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Med vlagateljem in naročnikom je spor glede vprašanja, ali je naročnik kršil določila Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 in spremembe; v nadaljevanju: ZJN-3) in lastne razpisne dokumentacije, ko je na eni strani vlagateljevo ponudbo izločil, ker naj bi vsebovala pomanjkljivosti v delu, ki se nanaša na izkazovanje tehničnih specifikacij, na drugi strani pa je za ponudbo izbranega ponudnika na podlagi predložene tehnične dokumentacije ugotovil, da izpolnjuje tehnične zahteve in jo posledično ocenil kot dopustno.

Ravnanje naročnika je treba presojati z vidika 29. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-3, ki določa, da je ponudba dopustna, kadar (med drugim) ustreza potrebam in zahtevam naročnika, določenim v tehničnih specifikacijah in v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. V skladu s prvim odstavkom 89. člena ZJN-3 (pregled in ocenjevanje ponudb ter način oddaje javnega naročila) naročnik odda javno naročilo na podlagi meril, potem ko (med drugim) preveri, da je ponudba skladna z zahtevami in pogoji, določenimi v obvestilu o javnem naročilu ter v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, po potrebi ob upoštevanju variant iz 72. člena ZJN-3.

Iz citiranih določil ZJN-3 izhaja, da lahko naročnik naročilo dodeli le ponudniku, ki predloži dopustno ponudbo, in da je eden izmed elementov dopustnosti ponudbe ta, da mora ponudba ustrezati tistim zahtevam naročnika, ki se nanašajo na predmet naročila in jih naročnik določi s tehničnimi specifikacijami. V skladu s 23. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-3 pomenijo tehnične zahteve specifikacijo v dokumentu, ki opredeljuje zahtevane značilnosti proizvoda ali storitve, kot so ravni kakovosti, okoljskih in podnebnih vplivov, zahteve v zvezi z oblikovanjem, prilagojenim vsem uporabnikom, ter ocenjevanje skladnosti, zahteve v zvezi z delovanjem, uporabo proizvoda, varnostjo ali dimenzijami, vključno z zahtevami v zvezi s proizvodom glede imena, pod katerim se prodaja, izrazoslovjem, simboli, preizkušanjem in preizkusnimi metodami, pakiranjem, označevanjem, uporabo znakov, navodili za uporabnike, proizvodnimi postopki in metodami na posamezni stopnji življenjske dobe blaga ali storitve, ter postopki ocenjevanja skladnosti. S tehničnimi specifikacijami naročnik v skladu z 68. členom ZJN-3 opredeli oz. opiše predmet naročila. Z njimi točno opredeli lastnosti predmeta javnega naročila oz. specificira zahtevane značilnosti predmeta, kot npr. način delovanja in uporabe, stopnjo kakovosti, uporabljene materiale, dimenzije, tehnične parametre, proizvodne postopke, okoljske lastnosti, stopnjo varnosti itd. Gre za zahtevane značilnosti predmeta javnega naročila, ki naj bi izražale pričakovanja naročnika glede namena, ki ga želi doseči z izvedbo javnega naročila.

Tehnične zahteve mora naročnik določiti ob upoštevanju določb iz 68. člena ZJN-3, ki predpisujejo, da morajo biti tehnične specifikacije navedene v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, in sicer tako, da ponudnikom zagotavljajo enak dostop do postopka javnega naročanja in da neupravičeno ne ovirajo odpiranja javnih naročil konkurenci. Tehnične specifikacije lahko naročnik določi bodisi v smislu zahtev glede delovanja ali funkcionalnosti bodisi s sklicevanjem na tehnične specifikacije in različne standarde oz. tehnične ocene bodisi s kombinacijo navedenih načinov. Če tega ne upravičuje predmet javnega naročila, v tehničnih specifikacijah ne smejo biti navedeni določena izdelava ali izvor ali določen postopek, značilen za proizvode ali storitve določenega gospodarskega subjekta, ali blagovne znamke, patenti, tipi ali določeno poreklo ali proizvodnja, ki dajejo prednost nekaterim podjetjem ali proizvodom ali jih izločajo. Take navedbe so izjemoma dovoljene, če s splošnimi zahtevami ni mogoče dovolj natančno in razumljivo opisati predmeta naročila, pri čemer morajo v tem primeru vsebovati tudi besedi »ali enakovredni«. Ponudnik mora v svoji ponudbi z vsemi ustreznimi sredstvi in na način, kot je določen v razpisni dokumentaciji, dokazati, da blago izpolnjuje zahteve glede delovanja ali funkcionalnosti, ki jih je določil naročnik (deveti odstavek 68. člena ZJN-3).

V predmetnem postopku oddaje javnega naročila je naročnik tehnične zahteve določil v 2. poglavju Dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila po postopku naročila male vrednosti »Zagotavljanje sistema za plačevanje parkirnine preko mobilnega telefona« (v nadaljevanju: razpisna dokumentacija), v kateri je zapisal:

»Ponudnik mora zagotavljati možnost plačevanja parkirnine z mobilnim telefonom in sicer na dva načina, s posredovanim SMS-jem in preko aplikacije.«

V nadaljevanju 2. poglavja razpisne dokumentacije je naročnik v posameznih alinejah naštel tehnične lastnosti, ki jih mora izpolnjevati sistem za plačevanje parkirnine, v poglavju 10.1 razpisne dokumentacije pa je v 10. točki določil način njihovega izkazovanja:

»Tiskano gradivo (Priloga 10)
Ponudnik priloži tiskano gradivo (brošure, prospekti) vezano na sistem plačevanja preko telefona, ki ga ponuja.«

Na prilogi 10 je naročnik podal še naslednje zahteve:

»Ponudnik priloži tiskano gradivo (brošure, prospekti) vezano na sistem plačevanja preko telefona, ki ga ponuja.

Iz priloženega tiskanega gradiva mora biti razviden način plačevanja preko SMS-ja in preko aplikacije. Uporaba in delovanje nadzornega programa, ki ga bo uporabljal naročnik, druge lastnosti sistema.«

Iz citiranih zahtev razpisne dokumentacije je razvidno, da je naročnik v 2. poglavju določil tehnične zahteve, ki jih mora izpolnjevati sistem za plačevanje parkirnine, kot dokazilo za njihovo izpolnjevanje pa je predvidel predložitev tiskanega gradiva (brošur oz. prospektov). Iz tiskanega gradiva oz. tehnične dokumentacije, ki so jo bili v ponudbi dolžni predložiti ponudniki, je moral biti razviden način plačevanja preko SMS-ja in preko aplikacije, prav tako so morali biti razvidni uporaba in delovanje nadzornega programa ter druge lastnosti sistema. Navedeni način izkazovanja tehničnih zahtev izhaja iz predmetne razpisne dokumentacije in je tudi sicer običajen v praksi javnega naročanja – naročnik določi tehnične specifikacije, ki jih mora izpolnjevati ponujeni predmet naročila, hkrati pa od ponudnikov zahteva predložitev tehnične dokumentacije, iz katere morajo biti razvidne tehnične lastnosti in njihova ustreznost zahtevam iz razpisne dokumentacije. To pomeni, da je treba pritrditi naročniku, ki v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, navaja, da je v razpisni dokumentaciji določil, da mora biti iz priloženega gradiva razviden način plačevanja preko SMS-ja in aplikacije, prav tako pa morajo biti razvidni uporaba in delovanje nadzornega programa, ki ga bo uporabljal naročnik, ter druge lastnosti sistema.

Na podlagi navedenega ni mogoče pritrditi vlagatelju, ki v zahtevku za revizijo zatrjuje, da naročnik v razpisni dokumentaciji ni zahteval, da bi iz gradiva moral biti razviden način plačevanja preko SMS in preko aplikacije, in da prav tako ni zahteval, da morata biti razvidna uporaba in delovanje nadzornega programa. Vlagatelj se pri tem sklicuje le na 10. točko poglavja 10.1 razpisne dokumentacije, v kateri je naročnik določil, da morajo ponudniki predložiti tiskano gradivo (brošure, prospekti), vezano na sistem plačevanja preko telefona, ki ga ponujajo, povsem pa spregleda navodilo, ki ga je naročnik podal na prilogi 10. Čeprav je že iz določbe 10. točke poglavja 10.1 razpisne dokumentacije razvidno, da so morali ponudniki v ponudbi predložiti tehnično dokumentacijo, iz katere je morala biti razvidna tehnična ustreznost ponujenega sistema (saj je tehnična dokumentacija razumljivo namenjena dokazovanju izpolnjevanja tehničnih zahtev), je iz navodila na prilogi 10 toliko bolj razvidno, da je morala predložena tehnična dokumentacija izkazovati način plačevanja preko SMS-ja, način plačevanja preko aplikacije, uporabo in delovanje nadzornega programa, ki ga bo uporabljal naročnik, ter druge lastnosti sistema. Določba je bila v tem delu jasna in so jo bili dolžni ponudniki upoštevati pri pripravi ponudbe.

Med vlagateljem in naročnikom ni spora, da iz vlagateljeve ponudbene dokumentacije ni razviden način plačevanja preko SMS-ja in način plačevanja preko aplikacije ter da prav tako nista razvidna uporaba in delovanje nadzornega programa, ki ga bo uporabljal naročnik. Vlagatelj namreč v zahtevku za revizijo sam priznava, da iz brošure, ki jo je priložil v ponudbi kot prilogo 10, ti podatki res niso razvidni. Navedeno, ob upoštevanju konkretnih določb predmetne razpisne dokumentacije, ki niso bile nejasne, pomeni, da je vlagateljeva ponudba pomanjkljiva oz. da naročnik na njeni podlagi ni mogel ugotoviti izpolnjevanja vseh tehničnih zahtev, ki so bile določene v 2. poglavja razpisne dokumentacije. Predložitev splošne brošure, ki se nanaša na sistem plačevanja preko telefona in iz katere so sicer razvidni nekateri podatki o ponujenem sistemu, glede na konkretna navodila, dana v predmetnem postopku, ne pomeni izpolnitve zahteve, kot to skuša prikazati vlagatelj, saj morajo iz brošure izhajati določeni specifični podatki, ki jih je naročnik zahteval v razpisni dokumentaciji.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da ugotovljena pomanjkljivost v njegovi ponudbi predstavlja očitno napako, saj naročnik že uporablja njegov sistem, zaradi česar bi lahko sam ugotovil, da so izpolnjene vse tehnične zahteve. V zvezi s temi navedbami Državna revizijska komisija najprej pojasnjuje, da odsotnosti tehnične dokumentacije, iz katere bi bilo mogoče ugotoviti izpolnjevanje tehničnih zahtev in ki jo naročnik v razpisni dokumentaciji izrecno zahteva, ni mogoče opredeliti kot očitne napake. Kot je Državna revizijska komisija že večkrat zapisala (prim. sklepe št. 018-14/2017-5, št. 018-22/2018-6 in 018-194/2018-9), je treba očitnost napake presojati z vidika možnosti njenega odkritja oz. ugotovitve. Napaka je očitna le, če jo je v objektivnem smislu moč zaznati na prvi pogled, prima facie, kar pomeni, da jo je mogoče ugotoviti neposredno, ne pa šele z dodatnim pojasnjevanjem posameznih okoliščin dejanskega stanja oziroma s preverjanjem pravilnosti le-tega. Da pa ne bi dopolnitev ali poprava podatka, ki je bil predhodno opredeljen za očitno napako, dejansko pomenila podaje predloga nove ponudbe, mora biti pravilen podatek naročniku znan (posledično pa tudi na objektivni ravni preverljiv) že ob ugotovitvi očitne napake. V kolikor se namreč naročnik s pravilnim podatkom in s tem s pravo ponudnikovo voljo prvič seznani šele ob odpravi očitne napake, ni mogoče zaključiti, da zaradi dopolnitve ali popravka po roku za oddajo ponudbe ni bila dejansko predlagana nova ponudba. Na navedeno ugotovitev ne more vplivati dejstvo, da naročnik z vlagateljevim sistemom za plačilo parkirnine že razpolaga. Ponudnik je tisti, ki se odloči, kakšen predmet bo glede na naročnikove zahteve ponudil, in ga mora na način, določen v razpisni dokumentaciji, tudi ustrezno predstaviti ter dokazati izpolnjevanje zahtev. Od naročnika ni mogoče pričakovati, da bo sam ugibal, kakšen predmet bo ponudil posamezen ponudnik, tudi če s podobnim predmetom sam že razpolaga. Naročnik ne more vedeti, ali ponudnik namerava ponuditi enak predmet, kot ga je enkrat že dobavil, ali bo ponudil drugačnega – ugibanje naročnika, da bo predmet enak kot tisti, s katerim že razpolaga, bi v tem smislu pomenilo, da bi bil naročnik tisti, ki bi oblikoval ponudbeno voljo namesto ponudnika.

Ker torej vlagatelj ni upošteval naročnikovih jasnih navodil glede načina izkazovanja tehnične ustreznosti ponujenega sistema, njegova ponudba vsebuje pomanjkljivosti, ki se nanašajo na popolnost tehnične dokumentacije oz. na predmet naročila. Vendar pa je treba v predmetnem revizijskem postopku upoštevati, da vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje tudi kršitev načela enakopravne obravnave. Vlagatelj zatrjuje, da tudi v ponudbi izbranega ponudnika obstajajo pomanjkljivosti, ki se nanašajo na tehnične zahteve – konkretno naj izbrani ponudnik ne bi izpolnjeval zahteve, ki se nanaša na izstavljanje računov, ter zahteve, ki se nanaša na prepoved zaračunavanja dodatnih stroškov.

V zvezi s temi navedbami Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v 2. poglavju razpisne dokumentacije med drugim določil naslednji zahtevi:

- Sistem mora uporabniku brez dodatnih stroškov tako za uporabnika kot za naročnika, za vsak plačano parkiranje omogočiti izpis računa skladno z zakonom o DDV.
- Tako naročniku kot uporabniku (plačniku parkirnine) se ne sme zaračunavati nobenih dodatnih stroškov (npr. dodatna provizija za plačilo parkirnine, provizija za izdajo računa, provizija za opomnik za pretek veljavnosti parkirnine …).

V zvezi z revizijskim očitkom, da sistem izbranega ponudnika ne omogoča izpis računov za vsako plačano parkiranje, je izbrani ponudnik v vlogi z dne 6. 6. 2019, s katero se je opredelil do zahtevka za revizijo, navedel le, da sistem omogoča tudi izpis za vsako parkiranje. Izbrani ponudnik je ob tem pojasnil, da je s predložitvijo ponudbe zagotovil, da je ponujen sistem skladen z zahtevami naročnika, kar naj bi izkazal s predložitvijo zahtevane tehnične dokumentacije. Kot še zatrjuje izbrani ponudnik, je ponujena storitev skladna z vsemi zahtevami, tudi z zahtevo, da se omogoča izpis računa za vsako plačano parkiranje. Tudi naročnik v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, v zvezi z izpisom računov za vsako plačano parkiranje navaja le, da je izbrani ponudnik predložil vso zahtevano tehnično dokumentacijo, iz katere naj bi bilo nesporno ugotovljeno, da je možen za vsako parkiranje izpis računa skladno z zakonom, ki ureja DDV. Izbrani ponudnik in naročnik torej zgolj pavšalno odgovarjata na očitke vlagatelja, da ponujeni sistem izbranega ponudnika ne izda računa za vsako plačano parkiranje, temveč le takrat, ko naložiš denar v mobilno denarnico, saj zgolj zatrjujeta, da je zahteva izpolnjena, in se pri tem sklicujeta na ponudbeno tehnično dokumentacijo. Ob tem niti izbrani ponudnik niti naročnik nista pojasnila konkretnega načina, na katerega sistem izbranega ponudnika izdaja račune za parkiranje (s čimer nista odgovorila na konkretne vlagateljeve trditve o izdajanju računa le ob vsakokratnem nalaganju denarja v aplikacijo), prav tako pa nista konkretizirala, iz katerega dela tehnične dokumentacije izbranega ponudnika naj bi bilo izpolnjevanje te zahteve razvidno.

Po vpogledu v ponudbo izbranega ponudnika Državna revizijska komisija ugotavlja, da je ta predložil tehnično dokumentacijo, iz katere pa ni razvidno, na kakšen način njegov sistem izdaja račune za plačane parkirnine. V nasprotju s trditvami izbranega ponudnika in naročnika torej Državna revizijska komisija ugotavlja, da tehnična dokumentacija izbranega ponudnika ne vsebuje podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, ali njegov sistem izpolnjuje naročnikovo zahtevo, da mora sistem uporabniku brez dodatnih stroškov tako za uporabnika kot za naročnika za vsak plačano parkiranje omogočiti izpis računa skladno z zakonom o DDV. Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da je v ponudbi izbranega ponudnika ugotovljena istovrstna pomanjkljivost kot v vlagateljevi ponudbi – tudi iz tehnične dokumentacije izbranega ponudnika ni razvidno izpolnjevanje vseh tehničnih zahtev, konkretno ni razvidno izpolnjevanje zahteve glede izstavljanja računov za vsako plačano parkiranje brez dodatnih stroškov.

Naročnik mora v skladu s prvim in drugim odstavkom 7. člena ZJN-3 (načelo enakopravne obravnave ponudnikov) zagotoviti, da med ponudniki na vseh stopnjah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov ni razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila. Naročnik mora zagotoviti, da ne ustvarja okoliščin, ki pomenijo krajevno, stvarno ali osebno diskriminacijo ponudnikov, diskriminacijo, ki izvira iz klasifikacije dejavnosti, ki jo opravlja ponudnik, ali drugo diskriminacijo. Ravnanje naročnika v predmetnem postopku oddaje javnega naročila, ko je vlagateljevo ponudbo zaradi pomanjkljive tehnične dokumentacije, iz katere ni mogel ugotoviti izpolnjevanja vseh tehničnih lastnosti sistema, izločil kot nedopustno, ponudbo izbranega ponudnika pa je ocenil kot dopustno in jo izbral kot najugodnejšo, kljub temu, da tudi iz njegove tehnične dokumentacije ni razvidno izpolnjevanje vseh tehničnih zahtev ponujenega sistema, pomeni kršitev načela enakopravne obravnave.

Ker je naročnik kljub istovrstnim pomanjkljivostim v ponudbah vlagatelja in izbranega ponudnika slednja obravnaval na neenak način, je Državna revizijska komisija ugodila zahtevku za revizijo in zaradi kršitve načela enakopravne obravnave na podlagi 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN razveljavila odločitev o oddaji predmetnega javnega naročila, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o oddaji javnega naročila« št. 23/JNMV-S/TI-2019 z dne 22. 5. 2019. Državna revizijska komisija (z namenom pravilne izvedbe postopka v delu, ki je bil razveljavljen), na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN pojasnjuje, da mora naročnik v nadaljevanju postopka oddaje predmetnega javnega naročila glede na ugotovljene pomanjkljivosti v ponudbah oceniti, ali so napake takšne narave, da omogočajo odpravo v tem postopku oddaje javnega naročila. Zatem pa se mora naročnik, ob upoštevanju konkretnih določb razpisne dokumentacije in ZJN-3, odločiti, ali bo ugotovljene napake odpravljal v predmetnem postopku oddaje javnega naročila ali pa bo postopek ponovil oz. izvedel kakšen drug postopek, ki ga omogoča ZJN-3. V vsakem primeru pa mora oba ponudnika obravnavati na enakopraven način oz. tako, da bo ob ugotovljenih istovrstnih pomanjkljivostih uporabil enake postopke pregledovanja, pojasnjevanja in ocenjevanja ponudb. Ob tem mora naročnik glede na trditve vlagatelja in izbranega ponudnika preveriti tudi izpolnjevanje zahteve, da sistem plačevanja parkirnine tako naročniku kot uporabniku (plačniku parkirnine) ne sme zaračunavati nobenih dodatnih stroškov. Vlagatelj namreč zatrjuje in dokazuje, da ti dodatni stroški nastajajo izključno pri izbranemu ponudniku, slednji pa zatrjuje, da gre za stroške tretjih oseb, ki nastanejo tako pri njem kot tudi pri vlagatelju. Naročnik mora torej preveriti, kakšni dodatni stroški nastajajo, kdo jih zaračunava in ali jih zaračunava vsakokratnemu izvajalcu, posledično pa mora preveriti, ali je pri obeh ponudnikih na enak način izpolnjena zahteva, da ponudnik ne sme zaračunavati nobenih dodatnih stroškov. Tudi v tem delu mora naročnik oba ponudnika obravnavati na enakopraven način.

V zvezi očitki, da je naročnik sodeloval z izbranim ponudnikom pri pripravi razpisne dokumentacije in da je posledično prišlo do konflikta interesov, pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da gre za revizijske navedbe, ki so povsem splošne in nedokazane. Vlagatelj v zahtevku za revizijo ni predložil nobenega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati o sodelovanju izbranega ponudnika in naročnika. Ker mora v skladu z drugim odstavkom 15. člena ZPVPJN vlagatelj v zahtevku za revizijo navesti očitane kršitve ter dejstva in dokaze, s katerimi se kršitve dokazujejo, njegovim navedbam v tem delu, tudi v povezavi s pravilom o trditvenem in dokaznem bremenu iz 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in spremembe) v povezavi s 13. členom ZPVPJN, ni mogoče slediti. Vlagatelj je svoje navedbe v tem delu utemeljil le s svojim mnenjem, da lahko posamezne tehnične zahteve, kot jih je določil naročnik, oblikuje le nekdo, ki je sistem razvijal. Vendar pa na podlagi posamezne zahteve, ki jo določen ponudnik v celoti izpolnjuje, še ni mogoče sklepati, da je ta ponudnik sodeloval pri pripravi razpisne dokumentacije, saj je tudi naročnik tisti, ki mora biti seznanjen z različnimi rešitvami na trgu in se na njihovi podlagi in na podlagi lastnih izkušenj odloči, katero od obstoječih razvitih funkcionalnosti sistemov za plačevanje parkirnine bo vključil med svoje zahteve. Vlagateljeve revizijske navedbe glede konflikta interesov pa so tudi kontradiktorne, saj na eni strani zatrjuje, da so posamezne tehnične zahteve oblikovane v skladu z rešitvami izbranega ponudnika, na drugi strani pa zatrjuje, da bi ponudba izbranega ponudnika morala biti izločena prav zaradi neizpolnjevanja tehničnih zahtev.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je v zahtevku za revizijo in vlogah, s katerima se je opredelil do sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo in izjasnitve izbranega ponudnika, zahteval povrnitev stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN). Ker je njegov zahtevek za revizijo utemeljen, je vlagatelj, skladno s tretjim odstavkom 70. člena ZPVPJN, upravičen do povrnitve potrebnih stroškov postopka pravnega varstva. Državna revizijska komisija je skladno z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015 in spremembe; v nadaljevanju: Odvetniška tarifa) vlagatelju kot potrebne priznala naslednje stroške:

- strošek plačane takse za revizijski zahtevek v višini 1.000,00 EUR,
- strošek odvetniške storitve za sestavo zahtevka za revizijo v višini 900 točk (prva točka Tarifne številke 40), kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR in 22 % DDV znaša 658,80 EUR,
- izdatke po 11. členu Odvetniške tarife (in sicer 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk) v višini 18 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22 % DDV znaša 13,18 EUR.

Državna revizijska komisija je tako vlagatelju kot potrebne priznala stroške v višini 1.671,98 EUR, ki mu jih je naročnik dolžan povrniti v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo. Državna revizijska komisija vlagatelju ni priznala priglašenega stroška za sestavo vloge, s katero se je opredelil do sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo, ter vloge, s katero se je opredelil do izjasnitve izbranega ponudnika, saj v konkretnem primeru ni bil potreben (peti odstavek 70. člena ZPVPJN v povezavi z osmim odstavkom istega člena, pa tudi drugi odstavek 2. člena Odvetniške tarife). Navedbe v vlogah, s katerima se je vlagatelj opredelil do navedb naročnika in izbranega ponudnika, niso bile bistvene in niso pripomogle ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, dne 24. 7. 2019




Predsednica senata:
dr. Mateja Škabar
članica Državne revizijske komisije
















Vročiti:

- Javno podjetje Okolje Piran, d. o. o., Arze 1b, 6330 Piran
- Odvetniška družba Marovt in partnerji, d. o. o, Rozmanova 12, 1001 Ljubljana
- 2MOBILE, d. o. o., Glinškova ploščad 18, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana


Vložiti:

- v spis zadeve, tu.

Natisni stran