018-153/2019 Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Tadeje Pušnar, kot predsednice senata, ter dr. Mateje Škabar in Nine Velkavrh, kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Dobava sanitarnega potrošnega materiala za obdobje štirih let«, na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil INTER KOOP, družba za trgovino in proizvodnjo, d.o.o., Zrkovska cesta 97, 2000 Maribor, ki ga zastopa Odvetniška družba Potočnik in Prebil o.p., d.o.o., Ajdovščina 4, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana, Studenec 48, p.p. 5211, 1001 Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 18. 9. 2019

odločila:

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi odločitev naročnika, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o izidu javnega naročila« z dne 7. 8. 2019.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške postopka pravnega varstva v višini 7.707,76 EUR, v roku 15 dni od prejema tega sklepa. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev:

Obvestilo o predmetnem javnem naročilu je bilo na Portalu javnih naročil objavljeno dne 31. 5. 2019, pod št. objave JN003645/2019-B01 in dne 3. 6. 2019 v Uradnem list EU, pod št. objave 2019/S 105-255060.

Naročnik je dne 7. 8. 2019 sprejel Odločitev o izidu javnega naročila (v nadaljevanju: odločitev o oddaji naročila), s katero je javno naročilo oddal ponudniku EXIM EX, podjetje za trgovino in promet, d.o.o., Letališka cesta 27, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: izbrani ponudnik), ponudbo vlagatelja pa zavrnil kot nedopustno, ker ponudnik ni ponudil vseh zahtevanih artiklov in v ponudbi ni predložil vse zahtevane dokumentacije. Navedel je, da ponudnik za artikle, navedene v dokumentu ePRO – Specifikacije, zahtevane v točkah 1.1. Podajalnik za brisače zloženke, 2.1. Podajalnik za brisače v roli, 3.1. Podajalnik za toaletni papir, 4.1. Dozator za penilo, 5.1. Podajalnik za zaščitno oblogo za WC desko in 6.1. Podajalnik za higienske vrečke, ni predložil zahtevane dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, katere artikle je dejansko ponudil in ali ustrezajo zahtevam naročnika. Navedel je tudi, da skladno z določbo šestega odstavka 89. člena ZJN-3 ni dovoljeno dopolnjevati ali popravljati tistega dela ponudbe, ki se veže na tehnične specifikacije predmeta javnega naročila, zaradi česar ponudnika ni pozval na dopolnitev ponudbe.

Odločitev o oddaji javnega naročila je bila dne 7. 8. 2019 objavljena na Portalu javnih naročil, št. objave JN003645/2019-ODL01, v posledici česar se na podlagi tretje povedi desetega odstavka 90. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3) z omenjenim dnem objave šteje za vročeno ponudnikom.

Zoper odločitev o oddaji naročila je vlagatelj pravočasno vložil Zahtevek za revizijo z dne 20. 8. 2019. Predlaga, da se zahtevku za revizijo ugodi in izpodbijana odločitev o oddaji naročila razveljavi, predlaga pa tudi, da se mu povrnejo stroški revizijskega postopka.

Vlagatelj uvodoma navaja, da je naročnik napačno določil višino takse, saj v konkretnem primeru ne gre za okvirni sporazum, ampak za pogodbo o sukcesivni dobavi blaga. Zaradi navedenega določba drugega odstavka 71. člena ZPVPJN v delu, ki se nanaša na določitev takse za zahtevek za revizijo zoper odločitev o izbiri strank okvirnega sporazuma, ni uporabljiva, taksa pa bi morala biti izračunana v znesku dveh odstotkov od cene najugodnejše dopustne ponudbe z DDV. V kolikor bo Državna revizijska komisija ugotovila, da so navedbe vlagatelja v zvezi z določitvijo takse pravilne, vlagatelj zahteva vračilo preveč plačane takse.

Vlagatelj zatrjuje, da je ponudil vse artikle in zanje predložil vso zahtevano dokumetnacijo. Prepričan je, da se za artikle, za katere je potrebno predložiti proizvajalčev tehnični list, šteje le šest artiklov, navedenih v dokumentu Predračun. Navaja, da iz več delov dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila izhaja, da podajalniki niso smatrani kot artikli, temveč kot oprema, s pomočjo katere se bodo artikli, ki so predmet javnega naročila, uporabljali (npr. iz dokumenta Specifikacije »[…] omogočiti predhoden pregled vzorcev vseh zahtevanih artiklov in podajalnikov oz. dozatorjev.«, »Izbrani ponudnik je po podpisu pogodbe dolžan priskrbeti podajalnike oz. dozatorje za vse artikle.«; iz naročnikovega odgovora na portalu javnih naročil z dne 5. 6. 2019 ob 12:12 uri, da morajo biti podajalniki kompatibilni z zahtevanim artiklom). Dalje navaja, da bo moral izbrani ponudnik naročniku dobavljati artikle (in ne podajalnikov) iz dokumenta Predračun. Lastnik artiklov bo postal naročnik, podajalniki pa ostanejo last ponudnika in predstavljajo prodajno ugodnost, ki jo mora ponudnik nuditi naročniku pri dobavi artiklov, ki so predmet prodajne pogodbe. Vlagatelj zatrjuje, da je mogoče pod pojem »artikel« razumeti blago, ki je navedeno v dokumentu Predračun, podajalniki pa niso artikli, ampak gre za drugo vrsto blaga, ki ni predmet javnega naročila. Zahteve po predložitivi proizvajalčevega tehničnega lista zato ni mogoče razlagati tako, da velja tudi za podajalnike, čeprav je naročnik določil njihove tehnične zahteve. Vlagatelj zatrjuje tudi, da bi moral naročnik, če bi želel, da ponudniki predložijo proizvajalčev tehnični list tudi za podajalnike, to zahtevo podati jasno, na enak način, kot je navedel npr. pri vzorcih (omogočen mora biti predhoden pregled vzorcev vseh zahtevanih artiklov in podajalnikov oz. dozatorjev). Vlagatelj zaključuje, da ni ravnal v nasprotju z dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila, ko za podajalnike ni predložil proizvajalčevih tehničnih listov.

Vlagatelj podredno, v kolikor bi šlo šteti, da je naročnik zahteval predložitev proizvajalčevih tehničnih listov tudi za podajalnike, pojasnjuje, da njegova ponudba ni nedopustna, saj bi mu moral naročnik dopustiti, da tehnične liste predloži po poteku roka za prejem ponudb. Vlagatelj zatrjuje, da so proizvajalčevi tehnični listi dokazila, kot jih opredeljuje 77. člen ZJN-3, ki jih naročnik lahko zahteva šele v fazi pregledovanja ponudb in ne že v fazi oddaje ponudb.

Naročnik je izbranega ponudnika z dopisom z dne 21. 8. 2019 obvestil o prejetem zahtevku za revizijo in o možnosti izjasitve o navedbah vlagatelja skladno z ZPVPJN. Iz predložene spisovne dokumentacije naročnika izhaja, da je izbrani ponudnik navedeni dopis prejel dne 22. 8. 2019, a se do navedb vlagatelja v zahtevku za revizijo ni opredelil.

Naročnik je dne 29. 8. 2019 sprejel Sklep, s katerim je vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil, zavrnil pa je tudi njegovo zahtevo za povračilo stroškov (v nadaljevanju: odločitev o zahtevku za revizijo).

Naročnik se ne strinja z vlagateljem, da je kot artikle, ki so predmet javnega naročila, mogoče šteti le tiste artikle, ki so navedeni v dokumentu Predračun, ne pa tudi podajalnikov. Le-ti so nujni potrebni, ponudniki pa morajo ponuditi take, ki so skladni z zahtevami v dokumentu Specifikacije. Podajalnikov ni mogoče izločiti iz predmeta javnega naročila le zato, ker lastninska pravica ne preide na naročnika ali ker jih naročnik ne poimenuje kot artikle. Da je tudi podajalnike potrebno šteti kot predmet javnega naročila izhaja tudi iz naročnikovih odgovorov na portalu javnih naročil z dne 13. 6. 2019 ob 10:50 uri in ob 10:57 uri. Naročnik navaja, da je dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila jasna in je ni mogoče razumeti drugače, kot da naročnik zahteva predložitev proizvajalčevega tehničnega lista za vsak artikel, ki je naveden v dokumentu Specifikacije, ta zahteva pa velja tudi za podajalnike.

Ker vlagatelj priznava, da so v dokumentu Specifikacije podane tehnične zahteve tudi za podajalnike, naročnik ne razume vlagatelja, zakaj bi potreboval še izrecna navodila, da se zahteva po predložitvi proizvajalčevega tehničnega lista nanaša tudi na podajalnike. To očitno izhaja že iz samega dokumenta. Ker je naročnik podal tehnične zahteve tako za sanitarni material kot tudi za podajalnike in dozatorje, je njegova dolžnost, da njihovo skladnost z zahtevami iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila preveri še pred oddajo javnega naročila. To lahko stori le na podlagi, v ponudbi predložene, tehnične dokumentacije. Ker vlagatelj za podajalnike ni podal nobenega podatka, njegove ponudbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, vlagatelja pa v tem delu ni mogoče niti pozvati na njeno dopolnitev. S tem, ko je naročnik zahteval predložitev tehnične dokumentacije tudi za podajalnike, je izkazal posebno skrbnost, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do situacije, ko bi izbrani ponudnik po podpisu pogodbe namestil neustrezne podajalnike, naročnik pa bi bil primoran pogodbo razdreti in izvesti novo javno naročilo.

Naročnik navaja tudi, da iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ne izhaja, da je zahteva po predložitvi proizvajalčevih tehničnih listov podana le za šest artiklov iz dokumenta Predračun. Naročnik meni, da iz dokumenta Specifikacije evidentno izhaja, da zahteve veljajo za vse navedene postavke v dokumentu. Če bi sledili argumentaciji vlagatelja, bi moral naročnik tudi v zahtevi po predložitvi vzorcev izrecno navesti, da zahteva označitev na kateri vzorec in podajalnik oziroma dozator se vzorec nanaša, kar pa je nepotrebno in od naročnika zahteva takšno mero skrbnosti pri navajanju in opredeljevanju artiklov, ki je ni mogoče pričakovati od še tako skrbnega naročnika. Iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila jasno izhaja, da naročnik kot artikel pojmuje vse, kar je predmet javnega naročila, torej tako sanitarni material, kot tudi podajalnike in dozatorje, saj pojem artikel uporablja za celoten predmet javnega naročila.

Podredne navedbe vlagatelja o potrebni dopustitvi predložitve proizvajalčevih tehničnih listov po poteku roka za prejem ponudb naročnik v celoti prereka in navaja, da dopolnjevanje ponudbe v spornem delu, delu tehničnih specifikacij, ni zakonito. Ob sklicevanju na pretekle odločitve Državne revizijske komisije naročnik navaja, da bi vlagatelj, če bi šele v dopolnitvi navedel znamko, tip oziroma model ponujenih podajalnikov, s tem naknadno, po poteku roka za prejem ponudb, določil predmet javnega naročnila, kar ni dopustno. Zavrača tudi navedbe vlagatelja, da proizvajalčevi tehnični listi predstavljajo dokazila v skladu s 77. členom ZJN-3, saj se slednji nanaša na izjave in druga dokazila kot dokaz neobstoja razlogov za izključitev iz 75. člena ZJN-3 in kot dokaz izpolnjevanja pogojev za sodelovanje iz 76. člena ZJN-3. Navedeno ni v nobeni povezavi z dokazili, ki izkazujejo ustreznost ponujenega predmeta javnega naročila.

Naročnik je Državni revizijski komisiji dne 4. 9. 2019, skladno s prvim odstavkom ZPVPJN, odstopil dokumentacijo o postopku oddaje javnega naročila in dokumentacijo o predrevizijskem postopku.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 4. 9. 2019 opredelil do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo. Vztraja pri svojih navedbah iz zahtevka za revizijo in odgovarja na naročnikove navedbe.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika, je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je pred meritorno obravnavo zahtevka za revizijo preverila, ali je bil zahtevek za revizijo vložen pravočasno in pri naročniku; ali vsebuje vse obvezne sestavine iz 15. člena ZPVPJN; ali ga je vložila aktivno legitimirana oseba iz 14. člena ZPVPJN; ali obstajajo omejitve iz 16. člena ZPVPJN in ali je dopusten.

V zvezi z navedbami vlagatelja, da bi moral naročnik takso za zahtevek za revizijo določiti v znesku dveh odstotkov od cene najugodnejše dopustne ponudbe z DDV in ne v znesku 6.000,00 EUR, saj v konkretnem primeru naročnik ne sklepa okvirnega sporazuma, Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da ZJN-3 v drugem odstavku 48. člena določa, da okvirni sporazum pomeni sporazum med enim ali več naročniki in enim ali več gospodarskimi subjekti, katerega predmet je določitev pogojev, s katerimi se uredijo naročila, ki se oddajo v posameznem obdobju, zlasti v zvezi s ceno in, če je ustrezno, predvideno količino. Dalje, v prvi povedi šestega odstavka istega člena ZJN-3 določa, da se, če se okvirni sporazum sklene z enim samim gospodarskim subjektom, naročila na podlagi sporazuma oddajo v skladu s pogoji iz okvirnega sporazuma.

V dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila je naročnik (med drugim)
- v dokumentu Navodila ponudnikom, v točki 1. Podatki o naročniku in postopku navedel, da izvaja odprti postopek s sklenitvijo okvirnega sporazuma z enim gospodarskim subjektom; da »po obsegu in časovno ne more vnaprej natančno določiti potreb po blagu, ki je predmet okvirnega sporazuma«, da bo »blago časovno in količinsko naročal glede na dejanske potrebe« in da bo na podlagi sklenjenega okvirnega sporazuma »ob vsakokratni potrebi naročal blago«;
- v 3. členu dokumenta Ponudba-Okvirni sporazum določil, da znaša dobavni rok, če ni dogovorjeno drugače, 48 ur od dneva prejema naročila in da bo naročal »blago sukcesivno, glede na potrebe«;
- v dokumentu Predračun določil okvirne letne količine v enotah mere (listič, meter, kos) za šest artiklov.

Navedbam vlagatelja, da pogodbe v konkretnem primeru ne gre obravnavati kot okvirni sporazum iz 48. člena ZJN-3, temveč kot pogodbo o sukcesivni dobavi blaga, ni mogoče slediti. Iz predstavljenih določb dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila namreč jasno izhaja, da so posamezna naročila tako po času kot po količini vezana na dejanske potrebe naročnika, kar pomeni, da je komunikacija med naročnikom in dobaviteljem pred dobavo blaga potrebna in predvidena, in sicer v obliki poziva k dobavi, to pa pomeni, da ne gre za običajno pogodbo o izvedbi javnega naročila, pač pa za okvirni sporazum po 48. členu ZJN-3 (primerjaj odločitev Državne revizijske komisije v zadevi št. 018-026/2018). Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik ravnal pravilno, ko je v konkretnem primeru takso za zahtevek za revizijo odmeril upoštevaje drugi odstavek 71. člena ZPVPJN, v višini 6.000,00 EUR, saj se odločitev o oddaji naročila nanaša na izbiro strank za sklenitev okvirnega sporazuma, sprejeto v odprtem postopku.

Ker je Državna revizijska komisija ugotovila, da zahtevek za revizijo izpolnjuje vse pogoje iz prvega odstavka 31. člena ZPVPJN, ga je, na podlagi drugega odstavka istega člena ZJN-3, sprejela v obravnavo.

Med vlagateljem in naročnikom je spor glede vprašanja, ali je naročnik ravnal v skladu z določbami ZJN-3 in določbami dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ko je ponudbo vlagatelja kot nedopustno »izključil«, ker v ponudbi ni predložil proizvajalčevih tehničnih listov za podajalnike in dozatorje, navedene v dokumentu Specifikacije (to je za proizvode št. 1.1. »Podajalnik za brisače zloženke«, 2.1. »Podajalnik za brisače v roli«, 3.1. »Podajalnik za toaletni papir«, 4.1. »Dozator za penilo«, 5.1. »Podajalnik za zaščitno oblogo za WC desko«, 6.1. »Podajalnik za higienske vrečke«). Vlagatelj zatrjuje, da se sporna zahteva po predložitvi tehnične dokumentacije ni nanašala na podajalnike in dozatorje, ampak le na blago, navedeno v dokumentu Predračun, na »artikle«.

V obravnavanem primeru naročnik nabavlja sanitarni potrošni material. V dokumentu Specifikacije, v točki A: TEHNIČNE ZAHTEVE, je naročnik pripravil seznam blaga s tehničnimi zahtevami:
»1. BRISAČA ZLOŽENKA […]
1.1. Podajalnik za brisače zloženke […]
2. BRISAČA V ROLI […]
2.1. Podajalnik za brisače v roli […]
3. TOALETNI PAPIR V ROLI […]
3.1. Podajalnik za toaletni papir […]
4. PENILO […]
4.1. Dozator za penilo […]
5. ZAŠČITNA OBLOGA ZA WC DESKO […]
5.1. Podajalnik za zaščitno oblogo za WC desko […]
6. HIGIENSKA VREČKA […]
6.1. Podajalnik za higienske vrečke […]«.

V točki E: DODATNE ZAHTEVE v dokumentu Specifikacije je določil:

»Ponudnik mora za vsak artikel predložiti proizvajalčev tehnični list (prospekt oz. katalog), v katerem morajo biti jasno označene oz. razvidne zahtevane lastnosti ponujenega artikla. Ponujeni artikel mora ustrezati vsem navedenim zahtevam naročnika.

Na vsakem dokumentu (tehnični list, prospekt, katalog, ipd.) mora biti jasno označeno, na kateri artikel se dokument ali del dokumenta nanaša. To zahtevo se izpolni tako, da se na dokument napiše zaporedno številko in naziv artikla.

[…].«.

Naročnik je pripravil tudi dokument Predračun, v katerem je v stolpcu »Ime artikla« navedel 1. »Brisača zloženka«, 2. »Brisača v roli«, 3. »Toaletni papir v roli«, 4. »Penilo«, 5. »Zaščitna obloga za WC desko«, 6. »Higienska vrečka«; enoto mere, zahtevano pakiranje in okvirne letne količine v enotah mere za vsakega od šestih artiklov. Ponudniki so morali v prazne stolpce vnesti podatke ponujenih artiklov (naziv proizvoda, ponudnikovo šifro proizvoda, proizvajalca proizvoda, ponujeno pakiranje proizvoda, ceno brez DDV za ponujeno pakiranje).

Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da navedba vlagatelja, da podajalniki in dozatorji niso del predmeta javnega naročila, v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila nima podlage. Naročnik je namreč v dokumentu Specifikacije opisal predmet javnega naročila tako, da je v (že predhodno citiranih) točkah 1. – 6.1. v točki A: TEHNIČNE ZAHTEVE istega dokumenta navedel, katero blago potrebuje, določil pa je tudi njegove pričakovane tehnične lastnosti. V zvezi s podajalniki in dozatorji je naročnik na več mestih dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila opisal tudi obveznosti ponudnika, npr. da bo moral po podpisu pogodbe dobavitelj priskrbeti podajalnike in dozatorje za vse artikle in jih namestiti na mesto starih podajalnikov in dozatorjev, po izteku obdobja veljavnosti pogodbe, pa jih bo dolžan odstraniti (npr. točka C: NAMEŠČANJE, SERVISIRANJE IN ODSTRANJEVALNJE PODAJALNIKOV v dokumentu Specifikacije; peti odstavek 4. člena v dokumentu Ponudba-Okvirni sporazum). Na ugotovitev, da so tudi podajalniki in dozatorji del predmeta javnega naročila ne vpliva, da bo v konkretnem primeru v času izvajanja pogodbe njihov lastnik ostal (izbrani) ponudnik.

V nadaljevanju je Državna revizijska komisija obravnavala navedbe vlagatelja, da se zahteva po predložitvi proizvajalčevih tehničnih listov ni nanašala na podajalnike in dozatorje.

Kot že predhodno navedeno, je naročnik zahtevo po predložitvi tehnične dokumentacije zapisal v dokumentu Specifikacije, in določil, da morajo ponudniki »[…] za vsak artikel predložiti proizvajalčev tehnični list (prospekt oz. katalog) […].«. S tem v zvezi je potrebno najprej ugotoviti, ali je naročnik kot »artikel« res (kot zatrjuje) pojmoval vse, kar je predmet javnega naročila, iz česar bi izhajalo, da je proizvajalčeve tehnične liste potrebno predložiti tudi za podajalnike in dozatorje.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila besedilo (zahteve) oblikoval na naslednji način, npr.:
- 1.1. Podajalnik za brisače zloženke mora biti »kompatibilen z artiklom pod točko 1«, 2.1. Podajalnik za brisače v roli mora biti »kompatibilen z artiklom pod točko 2« itd (prva alineja tehničnih zahtev vsakega od produktov pod zap.št. 1.1., 2.1., 3.1., 4.1., 5.1. in 6.1. iz točke A: TEHNIČNE ZAHTEVE v dokumentu Specifikacije),
- »Izbran ponudnik je po podpisu pogodbe dolžan priskrbeti podajalnike oz. dozatorje za vse artikle.« (del prvega odstavka točke C v dokumentu Specifikacije; tudi peti odstavek 4. člena v dokumentu Ponudba-Okvirni sporazum),
- »Ponudnik mora naročniku na njegovo pisno zahtevo omogočiti predhoden pregled vzorcev vseh zahtevanih artiklov in podajalnikov oz. dozatorjev.« (četrti odstavek točke E v dokumentu Specifikacije).
V dokumentu Predračun je naročnik v tabeli v stolpcu »Ime artikla« navedel produkte pod zap.št. 1., 2., 3., 4., 5. in 6. iz dokumenta Specifikacije.

Iz vsebine predhodno citiranih delov dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila jasno in nedvoumno izhaja, da naročnik, tako pri poimenovanju produktov, ki obsegajo predmet javnega naročila, kot po vsebini zahtev, razlikuje med skupino produktov, ki jih poimenuje »artikli« in skupino produktov, med katere šteje podajalnike in dozatorje. Za prve, »artikle«, gre ugotoviti, da so navedeni v točkah 1., 2., 3., 4., 5. in 6. dokumenta Specifikacije in dokumenta Predračun, med tem kot so »podajalniki in dozatorji« navedeni v točkah 1.1., 2.1., 3.1., 4.1., 5.1. in 6.1. dokumenta Specifikacije. Navedbi naročnika, da pojem »artikel« uporablja za celoten predmet javnega naročila«, tako ni mogoče slediti.

Ker iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila izhaja, katere produkte naročnik razume kot »artikle« in ker je naročnik v zahtevi po predložitvi tehnične dokumentacije določil, da mora ponudnik »za vsak artikel predložiti proizvajalčev tehnični list (prospekt oz. katalog) […]«, Državna revizijska komisija ugotavlja, da ni mogoče slediti niti navedbi naročnika, da zahteva po predložitvi proizvajalčevih tehničnih listov »evidentno« velja za vse produkte, navedene v dokumentu Specifikacije - tudi za podajalnike in dozatorje. Zapis sporne zahteve v dokument Specifikacije na ugotovljeno ne more vplivati, saj je ključna vsebina sporne zahteve, ki iz nje jasno izhaja, ne pa dokument, v katerega je uvrščena.

Sporna zahteva po predložitvi proizvajalčevih tehničnih listov se torej nanaša le na artikle pod zap.št. 1., 2., 3., 4., 5. in 6. iz dokumenta Specifikacije, zato tolmačenje razpisne zahteve na način, kot ga izvaja naročnik, ko predložitev proizvajalčevih tehničnih listov zahteva tudi za podajalnike in dozatorje, presega vsebino zahteve, ki iz nje jasno izhaja, kar ni skladno s prvo povedjo drugega odstavka 67. člena ZJN-3 (prepoved spreminjanja ali dopolnjevanja dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila po poteku roka za prejem ponudb). Državna revizijska komisija tako ugotavlja, da naročnik ni ravnal pravilno, ko je ponudbo vlagatelja zavrnil kot nedopustno, ker za podajalnike in dozatorje ni predložil proizvajalčevih tehničnih listov. Ker naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila ni določil, da bi bilo potrebno podajalnike in dozatorje na kakršenkoli način specificirati, zanje pa, kot ugotovljeno, ni predvidel niti predložitve dokazil v izkaz izpolnjevanja tehničnih zahtev, naročnik, ob upoštevanju vsebine predložene vlagateljeve ponudbe, nima podlage niti za ugotovitev, da vlagatelj podajalnikov in dozatorjev ni ponudil.

Državna revizijska komisija je že pri presoji obravnavanih očitkov ugotovila, da vlagateljeva ponudba ni nedopustna, zato njegovih podrednih očitkov (v zvezi s pozivom na predložitev dokazil) ni obravnavala. Morebitna ugotovitev o (ne)utemeljenosti teh očitkov namreč ne bi mogla več vplivati na (drugačno) odločitev Državne revizijske komisije. Ker vlagateljeva ponudba ni nedopustna, bi bila presoja očitka, ali bi ga moral naročnik v spornem delu pozvati k dopolnitvi ponudbe, tudi sicer brezpredmetna.

V posledici navedenega je Državna revizijska komisija, skladno z drugo alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, zahtevku za revizijo vlagatelja ugodila in razveljavila odločitev o oddaji naročila, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o izidu javnega naročila« z dne 7. 8. 2019.

Z razveljavitvijo odločitve o oddaji naročila se postopek oddaje javnega naročila vrne v fazo pregleda in ocenjevanja ponudb. Na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN Državna revizijska komisija naročnika napotuje, da predmetni postopek zaključi na enega izmed načinov, ki ga omogoča ZJN-3, pri tem pa upošteva določila omenjenega zakona, lastno dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila ter predmetno odločitev Državne revizijske komisije.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo in v vlogi, s katero se je opredelil do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo, zahteval povrnitev stroškov pravnega varstva. Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (relevantni del prve povedi tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN).

Ker je Državna revizijska komisija vlagateljevemu zahtevku za revizijo ugodila, je vlagatelju, skladno s 70. členom ZPVPJN ter skladno z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015 s sprem., v nadaljevanju: OT), priznala naslednje potrebne in opredeljeno navedene stroške:
- strošek plačane takse za zahtevek za revizijo v višini 6.000,00 EUR (vlagatelj je potrdilo o plačilu takse v navedeni višini priložil zahtevku za revizijo);
- strošek odvetniške storitve za sestavo zahtevka za revizijo v višini 1.683,60 EUR (2.300 točk, ki jih je Državna revizijska komisija izračunala ob upoštevanju 1. točke tarifne številke 40 OT, ob upoštevanju vrednosti točke in ob upoštevanju 22% DDV),
- materialne stroške v višini 24,16 EUR (33 točk, ki jih je Državna revizijska komisija izračunala ob upoštevanju tretjega odstavka 11. člena OT, ob upoštevanju vrednosti točke in ob upoštevanju 22% DDV).

Državna revizijska komisija vlagatelju ni priznala presežka nad priznanimi stroški odvetniške storitve za sestavo zahtevka za revizijo, saj glede na vrednost spora za njegovo priznanje ni podlage v OT. Posledično Državna revizijska komisija vlagatelju tudi ni priznala priglašenega presežka nad priznanimi stroški za izdatke v pavšalnem znesku po 11. členu OT, saj, upoštevajoč priznano vrednost storitve, za njegovo priznanje ni pravne podlage.

Preostale priglašene stroške, kot izhajajo iz stroškovnika v zahtevku za revizijo, in sicer strošek sestanka s stranko in strošek pregleda listin in dokumentacije, ter priglašene stroške, kot izhajajo iz stroškovnika v opredelitvi vlagatelja do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo, in sicer strošek druge obrazložene vloge med postopkom, materialne stroške, strošek sestanka s stranko, strošek pregleda listin in dokumentacije in strošek DDV, je Državna revizijska komisija zavrnila, saj v konkretnem primeru navedeni stroški bodisi niso bili potrebni (peti odstavek 70. člena ZPVPJN v povezavi z osmim odstavkom istega člena, pa tudi drugi odstavek 2. člena OT) bodisi jih ni mogoče priznati kot samostojne storitve, ki niso zajete v drugih tarifnih številkah OT (tarifna številka 39). Navedbe v vlogi, s katero se je vlagatelj opredelil do navedb naročnika niso pripomogle ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve.

Naročnik je vlagatelju priznane stroške pravnega varstva v višini 7.707,76 EUR dolžan povrniti v roku 15 dni od prejema tega sklepa. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne kot neutemeljena.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

V Ljubljani, 18. 9. 2019



Predsednica senata:
Tadeja Pušnar, univ. dipl. prav.,
članica Državne revizijske komisije


Vročiti:
- Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana, Studenec 48, p.p. 5211, 1001 Ljubljana
- Odvetniška družba Potočnik in Prebil o.p., d.o.o., Ajdovščina 4, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana
- EXIM EX, podjetje za trgovino in promet, d.o.o., Letališka cesta 27, 1000 Ljubljana

Vložiti:
- v spis zadeve, tu

Natisni stran