018-145/2019 Splošna bolnišnica Celje

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Nine Velkavrh, kot predsednice senata, ter Sama Červeka in mag. Gregorja Šebenika, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Fizično in tehnično varovanje v Splošni bolnišnici Celje za obdobje štirih (4) let«, na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja PROTECT INFRA, d.o.o., Partizanska cesta 36, Maribor, ki ga po pooblastilu zastopa Odvetniška pisarna Primec, Lah & Jambrovič, d.o.o., Partizanska cesta 36, Maribor (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Splošna bolnišnica Celje, Oblakova ulica 5, Celje (v nadaljevanju: naročnik), dne 12. 9. 2019

odločila:

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov pravnega varstva se zavrne.

Obrazložitev:

Obvestilo o predmetnem javnem naročilu, ki ga naročnik oddaja po odprtem postopku, je bilo objavljeno na Portalu javnih naročil dne 11. 3. 2019, pod št. objave JN001383/2019, in v Uradnem listu EU dne 12. 3. 2019, pod št. objave 2019/S 050-115105.

Naročnik je na Portalu javnih naročil dne 11. 7. 2019 objavil dokument »Odločitev o (ne)oddaji javnega naročila« z dne 5. 7. 2019 (v nadaljevanju: odločitev o oddaji javnega naročila), s katerim je vse tri prejete ponudbe zavrnil kot nedopustne. Naročnik je vlagateljevo ponudbo, ki je glede na merila za oddajo javnega naročila ekonomsko najugodnejša, zavrnil iz razloga neizpolnjevanja referenčne zahteve, saj naj bi vlagatelj predložil le eno ustrezno referenco in ne dveh zahtevanih referenc. Naročnik je navedel, da je referenca referenčnega naročnika URI RS Soča, katere letna vrednost je 122.227,92 EUR, začela veljati z dnem 1. 2. 2019, zato ne izpolnjuje zahteve, da je ponudnik v zadnjih treh letih pred objavo izvajal predmetnemu naročilu istovrstne storitve pri varovanju bolnišničnih oddelkov v letni vrednosti najmanj 100.000 EUR brez DDV.

Vlagatelj je z vlogo z dne 17. 7. 2019 pravočasno vložil zahtevek za revizijo, v katerem predlaga razveljavitev odločitve o oddaji naročila in sprejem nove odločitve o oddaji naročila, ter povrnitev stroškov pravnega varstva. Vlagatelj pojasnjuje, da je v skladu z naročnikovo zahtevo predložil dve referenci, in sicer referenco referenčnega naročnika SB Celje in referenco referenčnega naročnika URI RS Soča. Slednja referenca izpolnjuje časovno zahtevo, saj je vlagatelj začel z izvajanjem storitev dne 1. 2. 2019, torej v obdobju zadnjih treh let pred objavo predmetnega javnega naročila, kot tudi vrednostno zahtevo, saj je pogodbena vrednost referenčnega posla, sklenjenega za štiri leta, 488.911,68 EUR oz. 122.227,92 EUR letno. Naročnik je v referenčnem pogoju opredelil zgolj minimalno letno vrednost, ni pa tudi zahteval, da je ponudnik do objave javnega naročila že zaključil z izvedbo storitev v minimalni letni vrednosti. Takšno zahtevo bi naročnik moral ustrezno opredeliti in namesto glagola »izvajal« uporabiti npr. glagol »izvedel«, s čimer bi jasno zahteval, da je ponudnik z izvedbo referenčnih storitev že zaključil. Letna vrednost storitev je opredeljena iz razloga, da ponudnik izkaže zmožnost zadostitve obsegu storitev javnega naročila. Bistveno je torej, da ponudnik istovrstne storitve (že) izvaja in jih je izvajal v referenčnem obdobju, ne pa da je z izvajanjem teh že zaključil. Naročnikova odločitev je zmotna in neobrazložena.

Naročnik je s sklepom z dne 13. 8. 2019 zavrnil vlagateljev zahtevek za revizijo. Naročnik navaja, da je napačno vlagateljevo tolmačenje referenčne zahteve, in sicer, da se je možno sklicevati na referenco v izvajanju. Naročnik je zahteval potrjeno referenco o izvedenem delu in ne o delu v izvajanju, kar potrjuje tudi obrazec št. 7. Referenca je lahko zgolj izkaz preteklega že izvedenega dela. Referenčni naročnik ne more potrditi dela v izvajanju, saj mu ni znano, ali bo izvajalec dela izvedel v zahtevani kvaliteti. Naročnik sicer dopušča možnost, da se pogodba, ki je predmet reference, še izvaja, vendar pa bi morala vrednost izvedenih del do dne objave obvestila o javnega naročila znašati 100.000 EUR.

Vlagatelj je z vlogo z dne 14. 8. 2019 podal predlog za začetek revizijskega postopka pred Državno revizijsko komisijo zaradi molka naročnika.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z dopisom z dne 19. 8. 2019 odstopil dokumentacijo v zvezi z oddajo predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo predrevizijskega postopka.

Vlagatelj v vlogi z dne 21. 8. 2019, s katero se je opredelil do navedb naročnika, navaja, da je za predmetno javno naročilo nerelevantno, kakšno zahtevo je imel v mislih naročnik, pač pa je merodajna zgolj dejanska vsebina zahteve. Ker naročnik ni zahteval potrditve referenčnih storitev s strani referenčnega naročnika, je nejasen naročnikov očitek, da referenčni naročnik ne bi mogel potrditi reference v izvajanju.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.


Uvodoma gre v zvezi z vlagateljevim predlogom za začetek revizijskega postopka zaradi molka naročnika ugotoviti, da je naročnik Državni revizijski komisiji z dopisom z dne 19. 8. 2019, ki ga je Državna revizijska komisija prejela dne 20. 8. 2019, odstopil dokumentacijo postopka pravnega varstva postopka oddaje zadevnega naročila (vključno z zahtevkom za revizijo in sklepom o zavrnitvi zahtevka). Ker se glede na določbo 30. člena ZPVPJN revizijski postopek začne, ko Državna revizijska komisija na podlagi prvega, drugega ali tretjega odstavka 29. člena ZPVPJN od naročnika prejme zahtevek za revizijo, je treba ugotoviti, da se je revizijski postopek, katerega začetek predlaga vlagatelj v vlogi z dne 14. 8. 2019, začel dne 20. 8. 2019, ko je Državna revizijska komisija od naročnika prejela dokumentacijo. Z vidika poteka predmetnega postopka in za zagotovitev pravnega varstva vlagatelja ni relevantno, na podlagi katere pravne podlage je naročnik odstopil zahtevek za revizijo (na podlagi prvega odstavka 29. člena ZPVPJN zaradi zavrnitve zahtevka za revizijo ali na podlagi tretjega odstavka 29. člena ZPVPJN zaradi predloga vlagatelja v povezavi z molkom naročnika), ampak je bistveno, da je naročnik odstopil zahtevek za revizijo ter da se je posledično začel revizijski postopek. Državna revizijska komisija zato v nadaljevanju ni presojala, ali je v zadevnem primeru izpolnjen zakonski dejanski stan molka naročnika (prva poved četrtega odstavka 28. člena ZPVPJN), saj morebitna ugotovitev nastopa molka naročnika ne bi spremenila (oziroma izboljšala) pravnega položaja vlagatelja v konkretnem postopku pravnega varstva, ker se je revizijski postopek pred Državno revizijsko komisijo že začel. Pri tem gre še dodati, da je vlagatelj odločitev naročnika o zahtevku za revizijo v predmetnem postopku pravnega varstva prejel in da se je imel posledično tudi možnost izreči o vseh naročnikovih navedbah, s katerimi je ta odgovoril na posamezne vlagateljeve revizijske očitke, kar je vlagatelj tudi storil z vlogo z dne 21. 8. 2019.

Državna revizijska komisija je najprej presojala revizijske navedbe, da naročnik odločitve o oddaji naročila oz. odločitve o zavrnitvi njegove ponudbe ni ustrezno obrazložil. V zvezi s temi navedbami gre pojasniti, da mora odločitev o oddaji javnega naročila skladno s tretjim odstavkom 90. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3) vsebovati (tudi) razloge za zavrnitev ponudbe vsakega neuspešnega ponudnika, ki ni izbran. Dolžnost naročnika torej je, da odločitev o oddaji naročila obrazloži, s čimer ponudnikom zagotovi možnost uresničitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Ni nujno, da bi bila obrazložitev odločitve vseobsežna, torej takšna, da bi zajemala prav vse podrobnosti posameznih razlogov, na podlagi katerih je naročnik sprejel odločitev o (ne)oddaji naročila, mora pa odločitev naročnika vsebovati jasne ter nedvoumne razloge, da se lahko ponudniki seznanijo z utemeljitvijo odločitve, preverijo njeno pravilnost oziroma zakonitost ter po potrebi zaščitijo svoje pravice. Razlogi za odločitev morajo biti konkretizirani do takšne mere, da lahko ponudnik v morebitnem postopku uveljavljanja pravnega varstva navede vsa relevantna dejstva in predloži dokaze, s katerimi dokazuje, da razlogi, ki jih je naročnik navedel za svojo odločitev, niso utemeljeni, in da posledično odločitev o oddaji naročila ali zavrnitvi ponudbe ni zakonita. Ali je povzetek ustreznih razlogov v odločitvi o oddaji naročila zadosten, je potrebno presojati v vsakem konkretnem primeru posebej in sicer glede na vse okoliščine primera (prim. npr. zadeve Državne revizijske komisije št. 018-253/2015, 018-61/2017, 018-72/2017, 018-11/2018).

Državna revizijska komisija po pregledu odločitve o (ne)oddaji naročila z dne 5. 7. 2019 ugotavlja, da je naročnik v njej jasno in nedvoumno navedel razloge za zavrnitev vlagateljeve ponudbe. Iz obrazložitve izpodbijane odločitve je jasno razvidno, da je naročnik vlagateljevo ponudbo zavrnil zaradi neizpolnjevanja referenčnega pogoja, prav tako je iz nje jasno razvidno, katere reference naročnik ni štel za skladne z njegovimi zahtevami. Čeprav naročnik, kot to opozarja vlagatelj, v obrazložitvi ni izrecno navedel, katerega elementa referenčne zahteve (časovni, vsebinski, vrednosti…) vlagatelj s to referenco naj ne bi izkazal, pa ne gre spregledati, da je naročnik navedel tako letno vrednost spornega referenčnega posla in datum začetka izvajanja tega posla, iz česar jasno izhaja, da naročnikov zaključek o neustreznosti reference temelji na ugotovitvi, da glede na čas trajanja pogodbe in glede na letno vrednost pogodbe vlagatelj v okviru te reference (še) ni izvedel storitev varovanja v zahtevani letni vrednosti. Vlagatelj se je tako lahko seznanil z razlogom, zaradi katerega je naročnik njegovo ponudbo označil kot nedopustno, pri čemer je bil razlog predstavljen dovolj jasno in konkretno, da ga je vlagatelj lahko preveril in se odločil, ali bo zoper naročnikovo odločitev uveljavljal pravno varstvo. Pri tem tudi ne gre spregledati, da je vlagatelj vložil zahtevek za revizijo, v katerem je navedel vsa relevantna dejstva v zvezi z razlogom za zavrnitev njegove ponudbe. Iz navedb v zahtevku za revizijo je tako razvidno, da se je vlagatelj z razlogom za zavrnitev njegove ponudbe seznanil in posledično pridobil možnost (učinkovitega) uveljavljanja pravnega varstva. Glede na navedeno navedbam vlagatelja, da je izpodbijana odločitev pomanjkljivo obrazložena, ni mogoče slediti.

V nadaljevanju je Državna revizijska komisija presojala med strankama sporno vprašanje, ali je naročnik ravnal skladno z dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila in določbami ZJN-3, ko je vlagateljevo ponudbo, ki se je glede na merilo za oddajo javnega naročila uvrstila na prvo mesto, zavrnil kot nedopustno.

Dopustna ponudba je ponudba, ki jo predloži ponudnik, za katerega ne obstajajo razlogi za izključitev in ki izpolnjuje pogoje za sodelovanje, njegova ponudba ustreza potrebam in zahtevam naročnika, določenim v tehničnih specifikacijah in v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, je prispela pravočasno, pri njej ni dokazano nedovoljeno dogovarjanje ali korupcija, naročnik je ni ocenil za neobičajno nizko in cena ne presega zagotovljenih sredstev naročnika (29. točka drugega odstavka 2. člena ZJN-3). Skladno s prvim odstavkom 89. ZJN-3 sme naročnik javno naročilo oddati le ponudniku, čigar ponudba je dopustna. Naročnik namreč skladno s prvim odstavkom 89. člena ZJN-3 (pregled in ocenjevanje ponudb ter način oddaje javnega naročila) odda javno naročilo na podlagi meril, potem ko preveri, da so izpolnjeni naslednji pogoji: a) ponudba je skladna z zahtevami in pogoji, določenimi v obvestilu o javnem naročilu in v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, po potrebi ob upoštevanju variant iz 72. člena ZJN-3, in b) ponudbo je oddal ponudnik, pri katerem ne obstajajo razlogi za izključitev iz 75. člena tega zakona in izpolnjuje pogoje za sodelovanje ter pravila in merila iz 82. in 83. člena ZJN-3, če so bila določena.

Kot že navedeno, naročnik je vlagateljevo ponudbo zavrnil iz razloga, ker ena izmed dveh referenc, navedenih v ponudbi vlagatelja, ne izpolnjuje referenčne zahteve, čemur vlagatelj v zahtevku za revizijo nasprotuje.

Naročnik je referenčno zahtevo določil v točki 12.3.1 »Reference ponudnika« dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, in sicer na naslednji način:
»Ponudnik mora izpolnjevati zahtevo, da je izvajal temu naročilu istovrstne storitve pri varovanju bolnišničnih objektov v obdobju zadnjih treh let pred objavo tega javnega naročila, v letni vrednosti storitev posamezne reference najmanj 100.000,00 EUR brez DDV. Ponudnik mora predložiti najmanj dve referenci.
Dokazilo: Izpolnjen ESPD obrazec in izpolnjen OBR-7, na zahtevo naročnika pa se predložijo dokazila o referenčnih delih«.

Del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila je tudi obrazec »Izjava o opravljenih storitvah (reference) – OBR-7«, v katerem je naročnik ponovil referenčno zahtevo, ponudniki pa so vpisali nekatere podatke o referenčnem poslu.

Iz referenčne zahteve izhaja, da je naročnik zahteval navedbo dveh referenčnih poslov. Na podlagi vpogleda v vlagateljevo ponudbo gre ugotoviti, da je ta v ponudbi navedel dva referenčna posla, in sicer referenco predmetnega naročnika in na referenco referenčnega naročnika URI RS Soča, kar med strankama ni sporno. Nadalje med strankama ni sporna referenca predmetnega naročnika. Sporna pa je referenca naročnika URI RS Soča. V zvezi s to referenco med strankama ni sporno, da je vlagatelj z referenčnim naročnikom sklenil pogodbo, katere predmet je izvedba storitev varovanja, pri čemer skupna vrednost pogodbe za obdobje od 1. 2. 2019 do 31. 1. 2023 znaša 488.99,68 EUR, letna vrednost te pogodbe pa znaša 122.227,92 EUR. Navedeno je potrjeno tudi z izjavo referenčnega naročnika z dne 20. 6. 2019, ki jo je (pred sprejemom izpodbijane odločitve) predložil vlagatelj na podlagi naročnikovega poziva. Ob upoštevanju dogovorjene letne vrednosti referenčnega posla (tj. 122.227,92 EUR) in ob upoštevanju relevantnega obdobja izvajanja storitev varovanja (tj. od dne 1. 2. 2019 do 11. 3. 2019), je mogoče slediti naročniku, da vlagatelj v okviru tega referenčnega posla do presečnega datuma (tj. do dne 11. 3. 2019 oz. do objave obvestila o javnem naročilu) še ni izvedel storitev varovanja v (letni) vrednosti 100.000,00 EUR. Da bi vlagatelj v okviru izpostavljenega referenčnega posla že izvedel storitve varovanja v vrednosti 100.000,00 EUR, vlagatelj v zahtevku za revizijo tudi ne zatrjuje.

Iz navedb strank je razvidno, da je med njima sporna razlaga referenčne zahteve, določene v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. Naročnik na eni strani zatrjuje, da postavljeno referenčno zahtevo izpolnjuje ponudnik, ki je v zahtevanem časovnem obdobju že zaključil z izvedbo storitev varovanja v letni vrednosti 100.000,00 EUR, medtem ko vlagatelj na drugi strani zatrjuje, da postavljeno referenčno zahtevo lahko izpolnjuje tudi ponudnik, ki je v zahtevanem časovnem obdobju začel z izvajanjem storitev varovanja v letni vrednosti 100.000,00 EUR, pri čemer ni relevantno, ali je v zahtevanem časovnem obdobju tudi izvedel (opravil) storitve v tej vrednosti.

Državna revizijska komisija ne more slediti navedbam vlagatelja, da naročnikova uporaba izraza »(je) izvajal« v referenčni zahtevi omogoča vlagateljevo razlago referenčne zahteve. Iz naročnikove zahteve »ponudnik…je izvajal…storitve…v obdobju zadnjih treh let…v letni vrednosti … najmanj 100.000,00 EUR« jasno in nedvoumno izhaja, da bo naročnik kot ustrezne reference štel le referenčne posle, ki so bili v zahtevanem časovnem obdobju, to je v obdobju zadnjih treh let pred objavo javnega naročila (tj. tri leta pred 11. 3. 2019), tudi dejansko izvedeni. Za izpolnjevanje referenčne zahteve tako ne zadošča zgolj, da so ponudniki v zahtevanem časovnem obdobju začeli z izvajanjem storitev varovanja v zahtevani letni vrednosti, kot to zatrjuje vlagatelj, pač pa so morali te storitve v zahtevani vrednosti tudi izvesti. Navedeno potrjuje tudi naročnikovo poimenovanje obrazca, v katerega so ponudniki vpisali referenčne posle, in sicer je naročnik ta obrazec poimenoval »Izjava o opravljenih storitvah – reference«, iz česar jasno izhaja, da so morali biti storitve varovanja že opravljene oz. izvedene. Takšno razlago spornega referenčnega pogoja potrjuje tudi namen referenc. Kot je Državna revizijska komisija že večkrat zapisala, referenca je po svoji naravi dokazilo, da je ponudnik sposoben izvesti javno naročilo v zahtevanem obsegu in kvaliteti, saj z njo dokazuje, da je podobno gradnjo ali storitev v preteklosti že večkrat uspešno izvedel ali da je pod podobnimi pogoji že uspešno dobavil podobno blago. Zato je (tudi) skladno z namenom referenc potrebno sporno naročnikovo zahtevo razumeti na način, da je naročnik zahteval, da ponudniki izkažejo izkušnje pri že izvedenih storitvah varovanja, saj lahko naročnik na podlagi dokazila, da je ponudnik že uspešno izvedel primerljivo naročilo, upravičeno sklepa, da ima ponudnik znanje in izkušnje, ki so potrebne za izvedbo predmetnega javnega naročila.

Pritrditi gre tudi naročniku, da referenčni naročniki ocene o kvaliteti izvedenih storitev varovanja (v zahtevani letni vrednosti) že po naravi stvari ne morejo podati pred dejansko izvedbo teh storitev. Vlagatelj ne more uspeti z navedbami, da naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila ni zahteval predložitve referenčnih potrdil, potrjenih s strani referenčnih naročnikov. Naročnik je sicer res zahteval, da ponudniki v ponudbi zgolj navedejo referenčne posle, vendar pa ne gre prezreti, da je naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila (glej točko 12.3.1 in obrazec »Izjava o opravljenih storitvah (reference) – OBR-7«) predvidel predložitev dokazil o referenčnih delih na poziv naročnika in da je ponudnike vnaprej obvestil, da lahko pri pregledu in ocenjevanju ponudb od njih zahteva predložitev izjav referenčnih naročnikov o podrobnejši vsebini in kvaliteti izvedbe predmeta pogodbe.

Neutemeljene so vlagateljeve navedbe, da razlaga referenčne zahteve, da morajo biti do dne 11. 3. 2019 že opravljene storitve v (letni) vrednosti najmanj 100.000,00 EUR, povzroča nejasnost referenčne zahteve v delu, ki se nanaša na obdobje, relevantno za presojo minimalne letne vrednosti. Iz sporne zahteve povsem jasno izhaja, da naročnik ni zahteval, da bi bile storitve varovanja v zahtevani vrednosti opravljene v enem koledarskem letu, ampak je zahteval, da so storitve varovanja v zahtevani vrednosti izvedene v obdobju enega leta, kar pomeni, da je ponudnik lahko z izvajanjem teh storitev začel v enem koledarskem letu, zaključil pa jih v naslednjem koledarskem letu.

Vlagateljeva razlaga referenčnega pogoja, po kateri naj bi bilo pomembno le to, da se je referenčni posel v zahtevani vrednosti začel izvajati pred 11. 3. 2019 (za kar, kot že zapisano ni podlage v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila) bi pripeljala do tega, da bi bilo potrebno šteti kot ustrezno npr. tudi referenco, ki bi se nanašala na pogodbo, sklenjeno dne 11. 3. 2019, če bi bila le-ta sklenjena najmanj za letno vrednost 100.000,00 EUR, kar bi posledično pomenilo, da ponudnik storitve (varovanja) dejansko do presečnega datuma ne bi izvajal niti en dan in bi se referenca nanašala na bodočo (uspešno) še ne izvedeno storitev varovanja. Interpretacija konkretnega referenčnega pogoja, da se lahko referenca nanaša na storitve opravljene (nekoč) v prihodnosti, bi torej pomenila, da lahko sodelujejo v postopku javnega naročila tudi ponudniki, ki v zahtevanem triletnem obdobju dejansko sploh niso izvedli primerljivih izkušenj z storitvami varovanja oz. ki ne morejo izkazati nobene izkušnje oziroma usposobljenosti za izvedbo predmetnega javnega naročila, kar pa bi bilo v popolnem nasprotju z namenom reference, kot dokazilom ponudnikove usposobljenosti.

Ker torej iz naročnikove zahteve, določene v točki 12.3.1 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, izhaja, da so morali biti do dne 11. 3. 2019 že izvedene (opravljene) storitve varovanja v letni vrednosti 100.000,00 EUR, naročniku ni mogoče očitati kršitev, ko je štel, da referenca referenčnega naročnika URI RS Soča, v okviru katere vlagatelj od dne 1. 2. 2019 do dne 11. 3. 2019 še ni izvedel storitev varovanja v vrednosti 100.000,00 EUR, ni skladna z zahtevo, določeno v točki 12.3.1 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročilo. Posledično naročniku ni mogoče očitati kršitev, ko je štel, da vlagatelj ni izkazal izpolnjevanja zahteve, določene v točki 12.3.1 dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, in posledično zavrnil njegovo ponudbo kot nedopustno.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v okviru zahtevka za revizijo ni uspel izkazati naročnikovih kršitev pri tem, ko je vlagateljevo ponudbo zaradi neizpolnjevanja referenčne zahteve ocenil kot nedopustno in jo zavrnil. Državna revizijska komisija je zato na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, vlagateljev zahtevek za revizijo kot neutemeljenega zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj uveljavlja tudi povračilo stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel, povrnitev stroškov pa je odvisna od utemeljenosti zahtevka za revizijo, zato je Državna revizijska komisija, upoštevajoč tretji odstavek 70. člena ZPVPJN, zavrnila vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa


V Ljubljani, 12. 9. 2019


Predsednica senata:
Nina Velkavrh, univ. dipl. prav.,
članica Državne revizijske komisije
















Vročiti:
– Splošna bolnišnica Celje, Oblakova ulica 5, 3000 Celje,
– Odvetniška pisarna Primec, Lah & Jambrovič, d.o.o., Partizanska cesta 36, 2000 Maribor,
– Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
– v spis zadeve, tu.

Natisni stran