018-122/2019 Splošna bolnišnica Slovenj Gradec

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in spremembe; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu dr. Mateje Škabar, kot predsednice senata, ter mag. Gregorja Šebenika in Tadeje Pušnar, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Tkivni procesor za obdelavo tkiv«, na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil ponudnik A-Ž LAB, d.o.o., Miklošičeva cesta 18, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba Brumec, o.p., d.o.o., Ravbarjeva 13, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Splošna bolnišnica Slovenj Gradec, Gosposvetska cesta 1, Slovenj Gradec (v nadaljevanju: naročnik), dne 20. 8. 2019

odločila:

1. Vlagateljevemu revizijskemu zahtevku se ugodi in se razveljavi odločitev o oddaji javnega naročila »Tkivni procesor za obdelavo tkiv«, kot izhaja iz naročnikovega dokumenta »Odločitev o oddaji javnega naročila«, št. JNMV/20-2019 z dne 20. 6. 2019.

2. Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške, nastale z revizijo, v višini 1.496,70 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je obvestilo o predmetnem postopku oddaje javnega naročila male vrednosti objavil na Portalu javnih naročil dne 29. 5. 2019, pod številko objave JN003546/2019-W01.

Dne 21. 6. 2019 je naročnik na Portalu javnih naročil objavil dokument »Odločitev o oddaji javnega naročila«, št. JNMV/20-2019 z dne 20. 6. 2019, iz katerega izhaja njegova odločitev, da se predmetno javno naročilo odda ponudniku Labormed, d.o.o., Peričeva ulica 29, Ljubljana (v nadaljevanju: izbrani ponudnik), ki je v postopku predložil dopustno ponudbo z najnižjo ponudbeno ceno. Dopustnosti ostalih predloženih ponudb naročnik ni preverjal.

Vlagatelj je z vlogo z dne 1. 7. 2019 na naročnika naslovil zahtevek za revizijo zoper odločitev o oddaji javnega naročila. V njem primarno predlaga, da se izpodbijana odločitev razveljavi in javno naročilo dodeli njemu, podredno pa, da se izpodbijana odločitev in postopek oddaje javnega naročila v celoti razveljavita. Vlagatelj zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. V obrazložitvi zahtevka vlagatelj zatrjuje, da bi ponudba izbranega ponudnika morala biti izločena, saj ne zadošča vsem postavljenim parametrom. Vlagatelj tako pojasnjuje, da je sam ponudil tkivni procesor za obdelavo tkiv, ki izpolnjuje vse tehnične zahteve, izbrani ponudnik pa je nasprotno ponudil procesor, ki ne izpolnjuje strokovne zahteve št. 5 iz razpisne dokumentacije, ki se nanaša na kontrolo koncentracije alkohola. Ponujeni aparat namreč nima alkoholometra in zato ne bi smel biti izbran. Tudi tkivni procesor, ki ga je ponudila družba Primatron, d.o.o. (drugi najcenejši ponudnik), ne omogoča kontrole koncentracije alkohola. Vlagatelj kot dokaz s tem v zvezi predlaga postavitev izvedenca strojne medicinske opreme, ki bi izpovedal, ali tkivna procesorja, ki sta ju ponudili omenjeni družbi, izpolnjujeta vse naročnikove strokovne zahteve. Vlagatelj dalje izpostavlja, da gre pri zahtevi glede kontrole koncentracije alkohola pri tkivnem procesorju za obdelavo tkiv za bistveno strokovno zahtevo, na kar, poleg pogojev v razpisni dokumentaciji, kažejo tudi dodatna pojasnila naročnika, podana kot odgovori na zastavljena vprašanja v postopku. Tri izmed štirih zastavljenih vprašanj so se tako nanašala na kontrolo koncentracije alkohola, naročnik pa je nanje odgovoril s pojasniloma, da je koncentracija alkohola osnovni direktni fizikalni parameter, ki ga v namen zagotavljanja kakovosti tkivne obdelave mora spremljati, ter da razpisnih zahtev ne spreminja. Naročnik v razpisno dokumentacijo vključene jasne zahteve po tem, da mora tkivni procesor vsebovati kontrolo koncentracije alkohola, ni spreminjal. Vlagatelj v nadaljevanju dodatno pojasnjuje, zakaj je kontrola koncentracije alkohola pomembna. Tako navaja, da se alkohol uporablja za pranje ter odstranjevanje vode in odvečnega formalina iz tkiva, da se ga lahko prepoji s parafinom, ki zatrdi, da se ga lahko odreže. V primeru, da je koncentracija alkohola prenizka, je povečano tveganje za procesiranje vzorcev, predvsem maščobnih ter kožnih tkiv. V tkivni procesor se tako vstavi veliko število vzorcev, aparat pa jih procesira. Vsi vzorci gredo pod vakumom v alkohol, kjer se jih rotira, da se tkivo pripravi za kasnejšo prepojitev s parafinom. Aparati, ki vsebujejo kontrolo koncentracije alkohola, med procesi merijo koncentracijo alkohola, ko ta pade na določeno raven, pa aparat sporoči, da je potrebna rotacija alkoholov. Tako se izvrže najslabši alkohol in na določeno mesto vstavi nov alkohol. Prednost tega je, da se porabi manj reagentov, dodatno pa je tako dostopna natančna evidenca, kakšen alkohol je bil ob vsakem procesu v aparatu, kar izključuje človeški faktor odločanja oz. možnost človeške napake (brez tega tudi ni uradne digitalne sledljivosti o meritvah alkohola). Ponudbi izbranega ponudnika in ponudnika Primatron, d.o.o., kot že navedeno, ne izpolnjujeta postavljenih tehničnih zahtev in ju s preostalima ponudbama, ki jih izpolnjujejo, sploh ni mogoče primerjati. Iz navedenega razloga bi ponudbi izbranega ponudnika in ponudnika Primatron, d.o.o., morali biti izločeni, izbrana pa bi morala biti vlagateljeva ponudba, ki je najcenejša izmed ponudb, ki izpolnjujejo strokovne zahteve.

Izbrani ponudnik se je o navedbah vlagatelja izjasnil z vlogo z dne 8. 7. 2019. V njej izraža prepričanje, da njegova ponudba ustreza zahtevam razpisne dokumentacije, saj naročnik niti v tehničnih zahtevah niti v svojih odgovorih ni specificiral, kakšen naj bo način spremljanja koncentracije alkohola. Ponudba izbranega ponudnika vsebuje prenosni merilec koncentracije alkohola, s katerim se lahko spremlja oziroma kontrolira koncentracija alkohola ne samo v eni posodi, pač pa po želji v poljubni ali vseh posodah, lahko se kontrolira vhodno/izhodno koncentracijo alkohola in podobno. Ponujeni merilec izpolnjuje vse zahteve in standarde za ta namen, po prepričanju izbranega ponudnika pa koncentracijo alkohola meri bolj natančno kot morebitni vgrajeni sistemi. Naročniku je s tem dodatkom nedvomno omogočena kontrola oziroma spremljanje koncentracije alkohola, kot je bilo tudi zahtevano.

Naročnik je o vlagateljevem revizijskem zahtevku odločil s Sklepom, z dne 18. 7. 2019, s katerim je tega zavrnil kot neutemeljenega, ravno tako pa je zavrnil tudi vlagateljevo zahtevo po povrnitvi stroškov postopka. V obrazložitvi sklepa naročnik najprej opisuje potek postopka oddaje predmetnega javnega naročila, ob tem pa zavrača očitane kršitve. Naročnik pojasnjuje, da je v razpisni dokumentaciji kot eno izmed sedmih tehničnih zahtev postavil tudi zahtevo po kontroli koncentracije alkohola. Enako stališče je zavzel tudi pri odgovorih na postavljena vprašanja, saj navedeno za naročnika predstavlja osnovni fizikalni parameter, ki ga v namen zagotavljanja kakovosti tkivne obdelave mora spremljati. Vendar pa naročnik v razpisni dokumentaciji sedem postavljenih zahtev ni zapisal na način, da morajo biti vse zagotovljene v eni enoti v sestavi (naročnik se s tem v zvezi sklicuje na Sklep Državne revizijske komisije, št. 018-072/2015-5). Naročnik tudi ni opredelil, na kakšen način mora ponudnik zagotoviti koncentracijo alkohola, temveč je podal zgolj osnovno zahtevo, da mora biti ta zagotovljena, ni pa postavil zahteve, da mora biti zagotovljena koncentracija alkohola v aparatu. Pri preverjanju ponujene opreme najcenejšega (izbranega) ponudnika je naročnik ugotovil, da je ta predmetno zahtevo zagotovil s prenosnim merilcem koncentracije alkohola, s katerim lahko spremlja zahtevano koncentracijo alkohola, ki izpolnjuje vse standarde in zadosti zahtevam naročnika iz razpisne dokumentacije. Glede na navedeno je ponudba izbranega ponudnika za naročnika tehnično ustrezna.

Naročnik je v prilogi dopisa, prejetega dne 23. 7. 2019, Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo v zvezi s predmetnim postopkom oddaje javnega naročila in predrevizijskim postopkom.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 25. 7. 2019 opredelil do navedb naročnika v odločitvi o njegovem revizijskem zahtevku. V vlogi izpostavlja, da je naročnik podal javno naročilo za nakup tkivnega procesorja za obdelavo tkiv, torej ene naprave, brez morebitnih dodatnih naprav. Vse tehnične zahteve morajo biti torej izpolnjene v eni napravi – v samem tkivnem procesorju. Na to jasno kaže vsebina razpisne dokumentacije, kot tudi odgovori, ki jih je podal naročnik. Z izbiro ponudnika, ki ne izpolnjuje postavljene zahteve, je naročnik ponudnike neenakopravno obravnaval. Naročnikovo stališče pa je nesmiselno tudi s tehničnega vidika, zato vlagatelj ponovno predlaga že predlagani dokaz postavitve izvedenca, ki bo natančno pojasnil razliko med integriranim merilcem koncentracije alkohola in merilcem koncentracije kot dodatno napravo. Vlagatelj to sicer pojasnjuje tudi sam, pri čemer navaja, da integriran čitalec alkohola sproti, med samim procesom (ki traja več ur) aktivno meri kakovost alkohola (kar vpliva na kvaliteto priprave vzorcev ter porabo potrošnega materiala), medtem ko ločen prenosni merilec nima nobenega praktičnega pomena, saj se lahko meri zgolj vsebnost alkohola, pa še to po tem, ko je proces priprave vzorcev že zaključen (več ur kasneje). Gre torej za nekakšne ex-post facto meritve, ki nimajo nobenega povratnega vpliva na procese znotraj aparature in nobenega praktičnega pomena za sam proces. Integriran čitalec alkohola tudi sproti in avtomatizirano beleži parametre alkohola, ročni čitalec pa omogoča zgolj to, da laborant po zaključenem procesu ročno testira vsebnost alkohola (kar mora početi ročno in si ročno zapisovati tudi parametre in podatke o ciklu). Pri vgrajenem merilcu se meritev izvaja vsak cikel, pri zunanjem pa je odvisno od operaterja, ali bo opravil meritev. Pri vgrajenem merilcu tudi ni možnosti za »goljufiv rezultat«, saj aparat sam na podlagi meritev določi, kdaj je potrebna menjava kemikalij, pri zunanjem (dodanem) merilcu pa se za meritve najprej dejansko porabi določen delež alkohola za meritev iz reagenčnih posod, pri čemer je sama meritev in odločitev za to, kdaj je potrebna menjava, odvisna izključno od operaterja merilca (vlagatelj izpostavlja možnost prirejanja in odlaganja menjave alkohola, s tem pa tudi možnost ogrožanja varnosti vzorcev, ki pa so neponovljivi in edinstveni za diagnozo različnih tipov obolenj). Meritve pri vgrajenem merilcu so dalje zabeležene in jih ni mogoče spreminjati ali kakorkoli manipulirati, pri dodanem merilcu pa je vsa evidenca, meritve in dejansko izvajanje meritev na operaterju tkivnega procesorja. Z uporabniškega stališča je po vlagateljevem mnenju primerjava teh dveh sistemov povsem nekorektna in brez vsakršnega smisla, saj je vgrajen merilec povsem avtomatski in optimizira proces, porabo kemikalij kot tudi učinkovitost delavcev, pri dodanem merilcu pa se vrača v čas ročnih meritev, ročnega barvanja, procesiranja, kar po vlagateljevem mnenju predstavlja »kameno dobo« histologije, ko je bila časovna enota delavca nepomembna, saj še niso bili poznani vgrajeni (integrirani) sestavni deli za učinkovito rabo delavcev. Vlagatelj navaja, da je pri zunanjem merilcu potrebna vsaj ena ura dodatnega dela na dan (izčrpanje dela alkohola, meritev vrednosti, vrnitev viška odvzetega alkohola, zapisovanje parametrov, odločitev za menjavo…), prav tako gre za ogrožanje nepopolnega procesiranja vzorcev zaradi možnih manipulacij. Vlagatelj tako povzema, da obstaja bistvena razlika med vgrajenim alkoholometrom in zunanjim alkoholometrom, kot dodatno napravo, razpisna dokumentacija pa je bila glede tega jasna. V kolikor bi Državna revizijska komisija ugotovila drugače, je potrebno razpis v celoti razveljaviti, saj je naročnik s formulacijo razpisne dokumentacije in odgovori na vprašanja navidezno ustvarjal vtis, da zahteva aparat s to pomembno funkcionalnostjo v enem samem aparatu (v enem kosu), s tem pa je postopal zavajajoče. Če bi naročnik jasno opozoril, da so sprejemljive tudi drugačne rešitve, bi takšno (manj kompleksno in posledično cenejšo) rešitev lahko ponudili tudi drugi ponudniki.


Po pregledu odstopljene dokumentacije in preučitvi navedb vlagatelja, naročnika in izbranega ponudnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Med vlagateljem in naročnikom je v zadevi spor glede zakonitosti naročnikove odločitve o oddaji predmetnega javnega naročila. Vlagatelj zatrjuje, da je ponudba izbranega ponudnika nedopustna, saj naj ne bi izpolnjevala postavljene tehnične zahteve, ki se nanaša na kontrolo koncentracije alkohola. Izbrani ponudnik in naročnik navedenemu nasprotujeta.

Zakon o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 in sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3) v 29. točki prvega odstavka 2. člena določa, da je dopustna ponudba tista, ki jo predloži ponudnik, za katerega ne obstajajo razlogi za izključitev in ki izpolnjuje pogoje za sodelovanje, njegova ponudba ustreza potrebam in zahtevam naročnika, določenim v tehničnih specifikacijah in v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, je prispela pravočasno, pri njej ni dokazano nedovoljeno dogovarjanje ali korupcija, naročnik je ni ocenil za neobičajno nizko in cena ne presega zagotovljenih sredstev naročnika. V skladu s prvim odstavkom 89. člena ZJN-3 (pregled in ocenjevanje ponudb ter način oddaje javnega naročila) naročnik odda javno naročilo na podlagi meril, potem ko preveri, da so izpolnjeni naslednji pogoji: ponudba je skladna z zahtevami in pogoji, določenimi v obvestilu o javnem naročilu ter v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, po potrebi ob upoštevanju variant iz 72. člena ZJN-3.

Iz citiranih določil ZJN-3 izhaja, da lahko naročnik naročilo dodeli le ponudniku, ki predloži dopustno ponudbo, pri čemer je eden izmed elementov dopustnosti ponudbe ta, da mora ponudba ustrezati zahtevam naročnika, določenim v tehničnih specifikacijah. V skladu s 23. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-3 pomenijo tehnične zahteve specifikacijo v dokumentu, ki opredeljuje zahtevane značilnosti proizvoda ali storitve, kot so ravni kakovosti, okoljskih in podnebnih vplivov, zahteve v zvezi z oblikovanjem, prilagojenim vsem uporabnikom, ter ocenjevanje skladnosti, zahteve v zvezi z delovanjem, uporabo proizvoda, varnostjo ali dimenzijami, vključno z zahtevami v zvezi s proizvodom glede imena, pod katerim se prodaja, izrazoslovjem, simboli, preizkušanjem in preizkusnimi metodami, pakiranjem, označevanjem, uporabo znakov, navodili za uporabnike, proizvodnimi postopki in metodami na posamezni stopnji življenjske dobe blaga ali storitve, ter postopki ocenjevanja skladnosti. S tehničnimi specifikacijami naročnik v skladu z 68. členom ZJN-3 opredeli oz. opiše predmet naročila. Z njimi točno opredeli lastnosti predmeta javnega naročila oz. specificira zahtevane značilnosti predmeta, kot npr. način delovanja in uporabe, stopnjo kakovosti, uporabljene materiale, dimenzije, tehnične parametre, proizvodne postopke, okoljske lastnosti, stopnjo varnosti itd. Gre za zahtevane značilnosti predmeta javnega naročila, ki naj bi izražale pričakovanja naročnika glede namena, ki ga želi doseči z izvedbo javnega naročila. Ponudnik mora v svoji ponudbi z vsemi ustreznimi sredstvi in na način, kot je določen v razpisni dokumentaciji, dokazati, da blago izpolnjuje zahteve glede delovanja ali funkcionalnosti, ki jih je določil naročnik (deveti odstavek 68. člena ZJN-3).
Z vpogledom v dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila (Razpisno dokumentacijo) gre ugotoviti, da je naročnik v tehničnih specifikacijah predmeta javnega naročila (Razpisna dokumentacija, str. 13 in nadaljnje) določil, da je predmet javnega naročila »tkivni procesor za obdelavo tkiv«, ki ga naroča v količini »1 kos«. Da je predmet javnega naročila zgolj omenjena naprava (ne pa npr. tudi druge naprave oz. aparati) izhaja še iz opisa javnega naročila v obvestilu o javnem naročilu (»Tkivni procesor za obdelavo tkiv na Oddelku za patologijo«), navedbe oznake (predmeta) javnega naročila v razpisni dokumentaciji (»Blago: Oprema za patologijo: Tkivni procesor za obdelavo tkiv«), določila 1. člena vzorca pogodbe (»…izroči v last in posest ter v funkcionalno uporabo Tkivni procesor – opremo opredeljeno v ponudbi…«) itd.

Naročnik je v tehničnih specifikacijah določil tudi tehnične zahteve, ki jih mora izpolnjevati ponujeno blago, in sicer:

»TKIVNI PROCESOR – 1 kos
1. Samostoječi avtomatski vakuumski tkivni procesor s kapaciteto vsaj 300 kaset
2. Funkcija zakasnelega starta (»Delayed start«)
3. Možnost programiranja različnih programov fiksacije
4. Obstoj filtrov za odstranjevanje škodljivih hlapov ksilena in formaldehida
5. Kontrola koncentracije alkohola
6. Možnost zunanjega alarma
7. Zaščita proti izsušitvi preparatov v primeru okvare«.

Vezano na med strankama sporno zahtevo po »kontroli koncentracije alkoholov« so bila na Portalu javnih naročil objavljena tri vprašanja potencialnih ponudnikov in naročnikovi odgovori na ta, in sicer:

- na zahtevo »Prosimo, da umaknete zahtevo 5. Kontrola koncentracije alkohola, saj se lahko ustreznost reagentov zagotavlja na druge načine.« je naročnik dne 3. 6. 2019 podal naslednji odgovor: »Koncentracija alkohola je osnovni direktni fizikalni parameter, ki ga v namen zagotavljanja kakovosti tkivne obdelave moramo spremljati.
Naročnik ne spreminja razpisnih zahtev.«;
- na zahtevo »Prosimo, da dovolite prijavo tudi, če se ustreznost (izrabljenost) reagentov ne meri s koncentracijo alkohola, saj koncentracija alkohola (v eni posodi) ni edini parameter, ki zagotavlja kakovost. S tem omogočate odprtost meril in več ponudb, posledično pa cenovno konkurenco in prihranek sredstev.« je naročnik dne 5. 6. 2019 podal naslednji odgovor: »Zastavljeno vprašanje je nejasno.
Kot že odgovorjeno v odgovoru št. 2, je koncentracija alkohola osnovni direktni fizikalni parameter, ki ga v namen zagotavljanja kakovosti tkivne obdelave moramo spremljati. Naročnik ne spreminja razpisnih zahtev.«;
- na zahtevo »Na kvaliteto procesiranja vplivajo vsi reagenti vključeni v proces.
Nekateri sistemi lahko nadzirajo kvaliteto vseh reagentov vključenih v procesiranje na osnovi drugih parametrov kot je koncentracija alkohola. Prosimo, da dovolite prijavo na razpis tudi za alternativne načine kontrole izrabljenosti reagentov.« pa je naročnik dne 7. 6. 2019 podal naslednji odgovor: »Naročnik ne spreminja razpisnih zahtev.«.

Navedeni odgovori predstavljajo del dokumentacije v zvezi z oddajo predmetnega javnega naročila (tretja poved iz prvega odstavka 67. člena ZJN-3).

Z vpogledom v odstopljeno postopkovno dokumentacijo predmetnega postopka oddaje javnega naročila gre ugotoviti še, da je naročnik tudi v dokumentu »Sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila z imenovanjem strokovne komisije«, št. JNMV/20-2019 z dne 28. 5. 2019, navedel, da je predmet javnega naročila »Nabava opreme za patologijo: Tkivni procesor za obdelavo tkiv (1 kos)«, ob tem pa navedel tudi: »Tkivni procesor (TP) je najbolj bistven in osnovni del opreme patohistološkega laboratorija, saj se v njem izvaja obdelava (svežega) tkiva, od katere je odvisna kakovost patohistoloških preparatov. V ta namen mora imeti TP možnost meritev koncentracij, temperature in onesnaženosti regentov, saj jih moramo periodično menjati menjati in/ali nadomeščati (digitalne meritve omogočajo najbolj optimalne menjave kemikalij). Nov TP bo omogočal prihranek pri gospodarni menjavi reagentov…«.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz dokumentacije v zvezi z oddajo predmetnega javnega naročila (Razpisne dokumentacije) nedvoumno izhaja, da je predmet javnega naročila ena naprava, in sicer tkivni procesor. V okviru funkcionalnosti te naprave morajo biti, sledeč dokumentaciji, izpolnjene tudi vse tehnične zahteve, navedene v tehničnih specifikacijah. Razlage naročnika in izbranega ponudnika, da je mogoče eno izmed tehničnih zahtev (5. Kontrola koncentracije alkohola) izpolniti tudi z ločeno napravo, dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila ne utemeljuje. Slednja namreč, kot že pojasnjeno, na več mestih določa, da je predmet naročila en kos točno določene opreme (tkivni procesor), ne pa npr. več kosov različne opreme, s katerimi naj se zagotovi izpolnjevanje postavljenih zahtev ali potreb naročnika (zgolj pripomniti gre, da potrditev navedenega izhaja tudi iz predstavljene vsebine sklepa o začetku predmetnega postopka). Povsem neprepričljivo pa je tudi stališče naročnika in izbranega ponudnika, skladno s katerim naj bi se izmed sedmih zahtev, naštetih v isti tabeli pod naslovom »Tkivni procesor«, šest zahtev (tj. 1-4 ter 6-7 zahteva) nanašalo na izrecno zahtevan tkivni procesor (kar je za udeležence v postopku nesporno), zgolj eno izmed zahtev, ki je po strukturi tabele umeščena med ostalih šest zahtev, pa naj bi bilo mogoče izpolniti z ločenim aparatom, ki v dokumentaciji ni nikjer omenjen ali predviden (tudi na tem mestu gre zgolj pripomniti, da navedenega stališča ne podpira niti vsebina sklepa o začetku predmetnega postopka).

Državna revizijska komisija ugotavlja tudi, da je bil naročnik prek Portala javnih naročil trikrat izrecno pozvan k spremembi zahteve, ki se nanaša na kontrolo koncentracije alkohola. Naročnik ob navedenih pozivih postavljene zahteve ni omilil, omogočil drugačnega načina njenega izpolnjevanja ali pa je odpravil, pač pa je izrecno poudaril pomembnost spremljanja koncentracije alkohola kot osnovnega direktnega fizikalnega parametra, in sicer z namenom zagotavljanja kakovosti.

Državna revizijska komisija ob navedenem kot neupoštevno označuje sklicevanje naročnika na Sklep Državne revizijske komisije, št. 018-072/2015-5, ki naj bi utemeljeval njegovo ravnanje v konkretnem postopku - dejansko stanje omenjene zadeve z dejanskim stanjem predmetne namreč ni primerljivo. V zadevi 018-072/2015 je vlagatelj kot sporen izpostavljal položaj, ko je bil v postopku ponujen (en) aparat, sestavljen iz več modulov. Državna revizijska komisija je, ob upoštevanju dejanskega stanja omenjene zadeve (pa tudi dejstva, da je bil tedanji vlagatelj v delu svojih navedb prepozen) odločila, da je mogoče razpisno dokumentacijo tedanjega postopka »razumeti na način, da morajo ponudniki ponuditi en aparat, ki deluje kot funkcionalna celota, z lastnostmi, ki so navedene v OBR-14«, pri čemer pa je »potrebno kot primerno šteti ponudbo, ki ponuja en aparat, čeprav je ta sestavljen iz več modulov«. V konkretni zadevi se naročnik ne zavzema za stališče, skladno s katerim bi bilo mogoče postavljene tehnične zahteve izpolnjevati z enim aparatom (z več moduli), ki bi deloval kot funkcionalna celota, pač pa za stališče, skladno s katerim bi bilo mogoče te izpolnjevati z dvema povsem ločenima aparatoma, ki nista v ničemer funkcionalno ali drugače povezana in ki sta (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) tudi proizvedena s strani različnih proizvajalcev. Za takšno stališče sklep, na katerega se sklicuje naročnik, podlage ne daje.

V povzetku navedenega gre ugotoviti, da je v okviru konkretnega postopka oddaje javnega naročila, skladno z zahtevami, določenimi v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, mogoče kot dopustno šteti zgolj ponudbo, v kateri je bil ponujen en aparat, tj. tkivni procesor, ki izpolnjuje vse zahteve, določene v okviru tehničnih specifikacij predmeta javnega naročila. Ponudb, pri katerih je bila funkcionalnost »Kontrola koncentracije alkohola« zagotovljena z od tkivnega procesorja ločenimi aparati, ni mogoče šteti za dopustne.

Med udeleženci v postopku pravnega varstva je nesporno, da je izbrani ponudnik zahtevano funkcionalnost »Kontrola koncentracije alkohola« zagotovil z ločeno napravo in ne v okviru ponujenega tkivnega procesorja. Navedeno potrjuje tudi vpogled v ponudbo izbranega ponudnika, iz katere izhaja (izpolnjena tabela na obrazcu Tehnične specifikacije predmeta javnega naročila), da je slednji omenjeno funkcionalnost zagotovil z »dodatno opremo SNAP 41 PORTABLE ALCOHOL METER«. Nadaljnji vpogled v ponudbo izbranega ponudnika pokaže, da gre pri navedeni opremi za prenosni merilec alkohola, torej za samostojen aparat, ki je ločen od sicer ravno tako ponujenega tkivnega procesorja (in ga ni mogoče šteti za modul ali sestavni del tkivnega procesorja) in ki ga proizvaja tudi drug proizvajalec. Zgolj pripomniti gre, da v ponudbi izbranega ponudnika ni bil predložen cenik rezervnih delov za omenjeni aparat (cenik je bil, v obliki dokumenta »Labormed_cenik rezervnih delov za aparat VP1«, namreč predložen zgolj za ponujeni tkivni procesor), ravno tako se na prenosni merilec alkohola ne nanaša predloženi osnutek pogodbe o pogarancijskem vzdrževanju opreme (slednja kot predmet izrecno opredeljuje zgolj pogarancijsko vzdrževanje ponujenega tkivnega procesorja). Predložitev obeh omenjenih dokumentov je za ponujeno opremo naročnik sicer zahteval v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila (strani 6, 9-10, ter 14 dokumentacije).

Na podlagi predstavljenega dejanskega stanja je potrebno ugotoviti, da je izbrani ponudnik v postopku predložil nedopustno ponudbo. Iz njegove ponudbe namreč izhaja neizpolnjevanje postavljene tehnične zahteve, ki se nanaša na kontrolo koncentracije alkohola, saj ta ni bila zagotovljena v okviru funkcionalnosti ponujenega tkivnega procesorja, pač pa z ločenim aparatom, česar pa ni mogoče šteti za skladno s tehničnimi specifikacijami predmeta javnega naročila. S tem povezane revizijske navedbe vlagatelja so utemeljene.

Glede na navedeno je Državna revizijska komisija, na podlagi 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, vlagateljevemu zahtevku za revizijo ugodila tako, da je razveljavila naročnikovo odločitev o oddaji predmetnega javnega naročila, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o oddaji javnega naročila«, št. JNMV/20-2019 z dne 20. 6. 2019.

Državna revizijska komisija naročnika (z namenom pravilne izvedbe postopka v delu, ki je bil razveljavljen), na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN, napotuje, da v nadaljevanju postopka oddaje predmetnega javnega naročila sprejme eno od odločitev, ki jih predvideva ZJN-3. Če se bo naročnik odločil, da bo nadaljeval postopek javnega naročanja s sprejemom odločitve o oddaji javnega naročila, mora ponovno presojo ponudbe izbranega ponudnika opraviti skladno z določili ZJN-3, dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila in ob upoštevanju ugotovitev Državne revizijske komisije, kot izhajajo iz tega sklepa.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je zahteval povrnitev stroškov pravnega varstva. Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

Državna revizijska komisija je vlagatelju, skladno s 70. členom ZPVPJN ter skladno z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015 in sprem.; v nadaljevanju: OT), priznala naslednje potrebne in opredeljeno navedene stroške:

- strošek plačane takse za revizijski zahtevek v višini 713,09 EUR,
- strošek odvetniške storitve za sestavo zahtevka za revizijo v višini 512,40 EUR (700 točk), ki ga je Državna revizijska komisija odmerila ob upoštevanju 1. točke tarifne številke 40 OT ter 22% DDV,
- strošek odvetniške storitve za sestavo opredelitve do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo, kot obrazložene vloge med postopkom, v višini 256,20 EUR (350 točk), ki ga je Državna revizijska komisija odmerila ob upoštevanju 2. točke tarifne številke 40 OT ter 22% DDV,
- materialne stroške v višini 15,00 EUR (20,5 točk), ki jih je Državna revizijska komisija izračunala ob upoštevanju tretjega odstavka 11. člena OT in ob upoštevanju 22% DDV.

Državna revizijska komisija vlagatelju ni priznala priglašenih stroškov za (dva) sestanka s stranko, saj so v tar. št. 39 OT opredeljene storitve, ki niso že zajete v drugih tarifnih številkah (gre torej za samostojne storitve). Ker pa sestava zahtevka za revizijo ter opredelitve do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo v konkretnem primeru ni bila mogoča brez sestankov s stranko, gre šteti, da so stroški slednjih že zajeti v strošku odvetniških storitev za sestavo zahtevka za revizijo ter opredelitve. Državna revizijska komisija vlagatelju posledično tudi ni priznala presežka nad priznanimi materialnimi stroški.

Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške v višini 1.496,70 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, dne 20. 8. 2019
Predsednica senata:
dr. Mateja Škabar,
članica Državne revizijske komisije






Vročiti:
- Splošna bolnišnica Slovenj Gradec, Gosposvetska cesta 1, Slovenj Gradec,
- Odvetniška družba Brumec, o.p., d.o.o., Ravbarjeva 13, Ljubljana,
- Labormed, d.o.o., Peričeva ulica 29, Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška 21, Ljubljana.

Vložiti:
- v spis zadeve – tu.

Natisni stran