018-100/2019 Javni medobčinski stanovanjski sklad Maribor

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu mag. Gregorja Šebenika, kot predsednika senata, ter Nine Velkavrh in dr. Mateje Škabar, kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Izbira upravnika najemnih stanovanj in večstanovanjskih stavb za obdobje treh let«, na podlagi zahtevka za revizijo ponudnika Staninvest, d.o.o., Gregorčičeva ulica 19, Maribor, ki ga zastopa Odvetniška družba Potočnik in Prebil, o.p., d.o.o., Ajdovščina 4, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Javni medobčinski stanovanjski sklad Maribor, Grajski trg 1, Maribor (v nadaljevanju: naročnik), dne 17. 7. 2019

odločila:

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov pravnega varstva se zavrne.

Obrazložitev:

Obvestilo o predmetnem javnem naročilu, ki ga naročnik oddaja po odprtem postopku, je bilo objavljeno na Portalu javnih naročil dne 17. 9. 2018, pod št. objave JN006440/2018, in v Uradnem listu EU dne 18. 9. 2018, pod št. objave 2018/S 179-405883.

Naročnik je dne 27. 5. 2019 na Portalu javnih naročil objavil odločitev o zavrnitvi vseh ponudb (dokument št. JN 2010-103/2018-Odl-II, z dne 27. 5. 2019), s katero je vse štiri prejete ponudbe zavrnil. Naročnik je v III. točki obrazložitve navedel, da je dne 31. 3. 2019 potekla veljavnost ponudb in veljavnost finančnih zavarovanja za resnost ponudb, v IV. točki obrazložitve pa je navedel, da je dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila v delu, ki se nanaša na pogoje za opravljanje poklicne dejavnosti, ekonomske in finančne pogoje ter reference, nejasna in neustrezna. V točki V. obrazložitve je naročnik navedel, da se je odločil, da na podlagi petega odstavka 90. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3) zavrne vse ponudbe in postopek ponovi z bistveno spremenjenimi in jasno zapisanimi zahtevami.

Vlagatelj je z vlogo z dne 6. 6. 2019 pravočasno vložil zahtevek za revizijo, v katerem predlaga razveljavitev odločitve o zavrnitvi vseh ponudb ter povrnitev stroškov pravnega varstva. Vlagatelj najprej zatrjuje, da naročnik v obrazložitvi izpodbijane odločitve prepleta razloge, s katerimi utemeljuje izločitev (izključitev) vseh ponudb kot nedopustnih (III. točka obrazložitve) in razloge, s katerimi utemeljuje odločitev o zavrnitvi vseh ponudb iz razlogov na njegovi strani (IV. točka obrazložitve). Naročnikova odločitev o zavrnitvi vseh ponudb iz razlogov na njegovi strani je pavšalna, nekonkretizirana, neutemeljena in nezakonita. Vlagatelj nadalje zatrjuje, da je njegova ponudba dopustna. Vlagatelj je za zavarovanje za resnost ponudbe izbral nakazilo brezobrestnega depozita na poslovni račun naročnika, ki ga naročnik do sprejema izpodbijane odločitve ni vrnil, kar pomeni, da finančno zavarovanje za resnost ponudbe ni poteklo, saj je naročnik z njim razpolagal. Na nezakonitost izpodbijane odločitve ne vpliva dejstvo, da je naročnik depozit vrnil po sprejemu izpodbijane odločitve. Za potek veljavnosti zavarovanja je nujno, da naročnik z njim ne razpolaga več, če pa naročnik z njim še razpolaga, pa veljavnost finančnega zavarovanja ne more poteči. Vlagateljevi ponudbi tudi ni potekla veljavnost, saj je potrebno izhajati iz akcesornosti in neločljive povezanosti (veljavnosti) ponudbe in (veljavnosti) finančnega zavarovanja za resnost ponudbe. Zavarovanje za resnost ponudbe je odvisno od ponudbe in je akcesorno ponudbi. Veljavnost finančnega zavarovanja za resnost vlagateljeve ponudbe ni potekla, zato se je zaradi razmerja akcesornosti podaljšala tudi veljavnost vlagateljeve ponudbe. Vlagatelj dne 31. 3. 2019 ni zahteval vračila depozita (naročnik pa ga tudi ni vrnil), s čimer je vlagatelj konkludentno podaljšal veljavnost ponudbe in veljavnost finančnega zavarovanja za resnost ponudbe, naročnik pa je takšno podaljšanje sprejel. Naročnik skuša zlorabiti stališče Državne revizijske komisije, ki mu načeloma omogoča, da po poteku veljavnosti ponudb naročila ne odda. Iz naročnikovih ravnanj v predmetnem postopku je namreč razvidno, da ponudb ni pregledal s potrebno skrbnostjo, pač pa je, ker javnega naročila ni mogel oddati preferiranemu ponudniku (kateremu je z (razveljavljeno) odločitvijo z dne 7. 3. 2019 poskušal oddati naročilo), preračunljivo čakal, da bi potekla veljavnost ponudb.

Naročnik je s sklepom z dne 7. 6. 2019 zavrnil zahtevek za revizijo in vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov. Naročnik navaja, da je bil rok veljavnosti ponudb določen na dan 31. 3. 2019. Sprejem ponudbe, ki ji je veljavnost potekla, je odvisen od ravnanja strank. Za podaljšanje lahko zaprosi naročnik (ki se sam odloči, ali bo zanj zaprosil), lahko pa se za podaljšanje odloči tudi ponudnik. Ni mogoče govoriti o tem, da se je veljavnost ponudbe podaljšala s konkludentnim ravnanjem (oz. s tem, da vlagatelj ni zahteval vrnitve depozita), kot tudi ne o akcesornosti ter neločljivosti ponudbe in finančnega zavarovanja za resnost ponudbe. Naročnik zavrača očitke o čakanju na potek veljavnosti ponudb in zavarovanj. Naročnik navaja, da zahteva dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, da mora podizvajalec (ki bo npr. izvajal le obrtniška dela) izpolnjevati pogoj registracije, neutemeljeno omejuje konkurenco.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z vlogo z dne 21. 6. 2019 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo predrevizijskega postopka.

Vlagatelj v vlogi z dne 26. 6. 2019, s katero se je opredelil do naročnikovih navedb, vztraja pri revizijskih navedbah in dodaja, da je naročnik razlog za zavrnitev vseh ponudb (prepozno in posledično neupoštevno) konkretiziral šele v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.


Vlagatelj v zahtevku za revizijo najprej zatrjuje, da naročnik v izpodbijani odločitvi prepleta razloge, s katerimi utemeljuje zavrnitev vseh ponudb kot nedopustnih (III. točka obrazložitve), in razloge, s katerimi utemeljuje zavrnitev vseh ponudb iz razlogov na strani naročnika (IV. točka obrazložitve). Državna revizijska komisija izpostavljenim navedbam ne more slediti, saj izpodbijana odločitev, upoštevaje njeno vsebino, jasno in nedoumno predstavlja odločitev o zavrnitvi vseh ponudb v smislu petega odstavka 90. člena ZJN-3. Naročnik je v odločitvi jasno zapisal, da je izdana »na podlagi petega odstavka 90. člena […] ZJN-3« (uvodni odstavek odločitve). V III. točki obrazložitve (v kateri naj bi po mnenju vlagatelja naročnik navedel razloge za zavrnitev ponudb kot nedopustnih) je naročnik navedel, da je vsem prejetim ponudbam potekla veljavnost in finančno zavarovanje za resnost ponudbe ter »Naročnik je tako sprejel odločitev, da na podlagi petega odstavka 90. člena ZJN-3, ki določa, da lahko naročnik na vseh stopnjah postopka po izteku roka za odpiranje ponudb zavrne vse ponudbe, zavrne vse ponudbe in dopustnost posamezne ponudbe niti ni posebej ugotavljal. Peti odstavek 90. člena ZJN-3 namreč omogoča zavrnitev vseh ponudb, pri čemer ne gre za razloge na strani ponudnikov v smislu nedopustnosti ponudb«. Iz citiranega zapisa je jasno razvidno, da je naročnik, v posledici poteklih veljavnosti ponudb in finančnih zavarovanj za resnost ponudbe, vse ponudbe zavrnil iz razlogov na njegovi strani, in ne iz razloga, ker bi bile (oz. postale) predložene ponudbe nedopustne. Naročnik je v tej točki obrazložitve tudi izrecno navedel, da dopustnosti posameznih ponudb ni posebej ugotavljal, kar že samo po sebi pomeni, da ponudb ni zavrnil kot nedopustnih. Poleg tega je naročnik tudi v V. točki obrazložitve navedel, da se je »v skladu z do sedaj vsem navedenim« (torej tako iz razlogov, navedenih v točki III. obrazložitve, kot iz razlogov, navedenih v točki IV. obrazložitve) odločil, da na podlagi petega odstavka 90. člena ZJN-3 zavrne vse ponudbe.

Glede na navedeno gre ugotoviti, da je naročnik vse (štiri) prejete ponudbe zavrnil iz razlogov na njegovi strani, za kar ima podlago v petem odstavku 90. člena ZJN-3. Ker torej naročnik vlagateljeve ponudbe ni zavrnil kot nedopustne, vlagatelj ne more uspeti z navedbami, da je njegova ponudba dopustna (ker ji ni potekla veljavnost in ker ni potekla veljavnost finančnega zavarovanja za resnost ponudbe). Izpostavljene vlagateljeve navedbe gre, ob upoštevanju, da je naročnik zavrnil vse ponudbe iz razlogov na njegovi strani, razumeti na način, da vlagatelj zatrjuje, da so razlogi, ki jih je naročnik navedel v utemeljitev odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, navidezni.

Peti odstavek 90. člena ZJN-3 določa, da lahko naročnik na vseh stopnjah postopka po izteku roka za odpiranje ponudb zavrne vse ponudbe. Če je naročnik zavrnil vse ponudbe, mora o razlogih za takšno odločitev in o tem, ali bo začel nov postopek, obvestiti ponudnike ali kandidate. Kadar izvaja naročnik postopek javnega naročanja, v katerem objavi povabilo k sodelovanju, mora navedeno odločitev objaviti na portalu javnih naročil in, če je to glede na vrednost ali predhodne objave primerno, v Uradnem listu Evropske unije. Kadar naročnik zavrne vse ponudbe, lahko izvede za isti predmet nov postopek javnega naročanja le, če so se bistveno spremenile okoliščine, zaradi katerih je zavrnil vse ponudbe.

Državna revizijska komisija je že v več svojih odločitvah, v katerih je obravnavala zakonitost naročnikove odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, opozorila na prakso Sodišča Evropske unije, ki je pri razlagi skupnostnega prava navedlo, da naročniki ob sprejemu odločitve o zaključku postopka oddaje javnega naročila brez izbire najugodnejše ponudbe ali začetku novega postopka uživajo širok preudarek, pri čemer evropsko pravo javnih naročil ne zahteva, da bi naročniki takšno odločitev smeli sprejeti le v izjemnih primerih, ali na podlagi posebej upravičenih razlogov (na primer v zadevah C-27/98 in C-244/02). Sodišče Evropske unije je ob tem opozorilo, da morajo naročniki pri preklicu javnega razpisa (kljub temu, da direktive s področja javnega naročanja, razen dolžnosti obveščanja, ne določajo nobenih posebnih pravil, ki bi se nanašala na vsebinske ali formalne pogoje za sprejem take odločitve) spoštovati temeljna pravila prava Evropske Unije, še posebej načela, vsebovana v Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, ki zadevajo svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev (zadeva C-92/00). Naročnik sme vedno prekiniti postopek oddaje javnega naročila in ga zaključiti brez izbire najugodnejše ponudbe, celo v primeru, če je do nemožnosti izbire prišlo zaradi napake naročnika, pod pogojem, da je takšna odločitev sprejeta ob spoštovanju temeljnih pravil skupnostnega prava o javnem naročanju, zlasti načela enake obravnave (zadeva C-244/02).

Kot je Državna revizijska komisija že večkrat pojasnila, veljavni predpisi ne določajo posebnih kriterijev, po katerih bi bilo mogoče presojati utemeljenost/dopustnost razlogov za zaključek postopka oddaje javnega naročila brez oddaje tega, teh pa ni izoblikovala niti sodna praksa. Navedeno posledično pomeni, da ni mogoče kot neskladne s predpisi o javnem naročanju opredeliti pravzaprav nobene odločitve o zavrnitvi ponudb, pri sprejemu katere so bila spoštovana temeljna pravila skupnostnega prava o javnem naročanju. Zato presoja zakonitosti naročnikove odločitve o zavrnitvi ponudb v revizijskem postopku obsega (v obsegu revizijskih navedb) zlasti preverjanje, ali je naročnik pri sprejemu te ravnal v skladu s temeljnimi pravili skupnostnega prava o javnem naročanju, predvsem, ali je naročnik morebiti ravnal netransparentno in diskriminatorno oziroma je ponudnike obravnaval neenakopravno. Načelo enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3) naročnika obvezuje, da mora med ponudniki na vseh stopnjah postopka javnega naročanja glede vseh elementov zagotoviti, da med njimi ni razlikovanja. Kadar naročnik na podlagi petega odstavka 90. člena ZJN-3 postopek oddaje javnega naročila zaključi z zavrnitvijo vseh ponudb, je o kršitvi načela enake obravnave ponudnikov mogoče govoriti zlasti v primeru, kadar je razlog za zaključek postopka naveden le formalno oziroma navidezno, dejansko pa je uporabljen z namenom, da se enega ali več ponudnikov postavi v neupravičeno boljši oziroma slabši položaj v primerjavi z drugimi ponudniki.

Naročnik je izpodbijano odločitev utemeljil z dvema razlogoma, in sicer, (1) da je veljavnost ponudb in veljavnost finančnih zavarovanj za resnost ponudbe potekla, in (2) da je v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila nekatere pogoje za sodelovanje oblikoval nejasno in neustrezno. Državna revizijska komisija je najprej presojala revizijske navedbe, ki se nanašajo na prvi razlog (da je potekla veljavnost ponudb in veljavnost finančnih zavarovanj za resnost ponudbe).

Ugotoviti gre, da je naročnik zahteval, da so ponudbe veljavne do dne 31. 12. 2018 (glej točko I.15. dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila) in da ponudniki predložijo finančno zavarovanje za resnost ponudbe (v višini 7.000,00 EUR), ki »mora veljati do vključno datuma veljavnosti ponudbe (31. 12. 2018)«. Kot primerne instrumente finančnega zavarovanja za resnost ponudbe je naročnik določil bančno garancijo, kavcijsko zavarovanje in depozit, ki se nakaže na naročnikov poslovni račun. (glej poglavje IV. »Finančna zavarovanja« dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila). Iz spisovne dokumentacije je razvidno, da je naročnik ponudnike pozval na podaljšanje finančnega zavarovanja za resnost ponudbe in veljavnosti ponudbe, in sicer do dne 31. 3. 2019. Na podlagi naročnikovega poziva je vlagatelj podal Izjavo o podaljšanju veljavnosti ponudbe z dne 25. 1. 2019, s katero je izjavil, da »podaljšujemo veljavnost naše ponudbe (veza: depozit), in sicer od 1. 1. 2019 do 31. 3. 2019«.

Glede na navedeno gre pritrditi naročniku, da je dne 31. 3. 2019 potekla veljavnost (predloženih) ponudb in veljavnost predloženih finančnih zavarovanj za resnost ponudbe. Navedenega ne more spremeniti dejstvo, da je vlagatelj kot finančni instrument za zavarovanje za resnost ponudbe izbral depozit in na naročnikov račun položil denarna sredstva v zahtevani višini ter da naročnik tega denarja vlagatelju do sprejema izpodbijane odločitve ni vrnil. Pritrditi gre vlagatelju, da je imel naročnik tudi po 31. 3. 2019 dostop do položenih denarnih sredstev, saj naročnik denarja do sprejema izpodbijane odločitve (še) ni vrnil vlagatelju (pač pa ga je po navedbah vlagatelja vrnil šele dva dni po sprejemu odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, tj. dne 29. 5. 2019). Vendar pa navedeno ne pomeni tudi, da je bilo finančno zavarovanje za resnost ponudbe po 31. 3. 2019 še vedno veljavno.

Položitev denarnih sredstev oz. depozit je eden izmed možnih instrumentov zavarovanja za resnost ponudbe, zato je potrebno izhajati iz namena finančnega zavarovanja in iz zahtev, ki jih je naročnik določil za finančno zavarovanje za resnost ponudbe. Namen finančnega zavarovanja je, da se iz njega naročnik poplača v primeru nastopa unovčitvenega razloga. Naročnik je v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila (oz. naknadno s pozivom) opredelil zahtevano časovno veljavnost finančnega zavarovanja in unovčitvene razloge oz. razloge, iz katerih bo upravičen unovčiti predloženo finančno zavarovanje. S temi pogoji se je vlagatelj strinjal, saj je predložil ponudbo in finančno zavarovanje za resnost ponudbe oz. depozit, prav tako se je vlagatelj strinjal s podaljšanjem ponudbe in podaljšanjem finančnega zavarovanja za resnost ponudbe do določenega datuma, in sicer do dne 31. 3. 2019. Na drugi strani pa je naročnik pod temi pogoji (torej pogoji, s katerimi se je strinjal tudi vlagatelj) upravičen unovčiti finančno zavarovanje za resnost ponudbe. Ker je naročnik določil, da mora biti finančno zavarovanje za resnost ponudbe (tj. bančna garancija, kavcijsko zavarovanje ali depozit) veljavno do določenega dne, lahko naročnik finančno zavarovanje upravičeno unovči le v tem časovnem obdobju. Na navedeno vrsta finančnega zavarovanja ne more vplivati. Tako kot se je naročnik upravičen poplačati iz bančne garancije (oz. kavcijskega zavarovanja) zgolj do izteka njene veljavnosti, se je naročnik upravičen poplačati iz položenih denarnih sredstev oz. iz depozita le do izteka »njegove veljavnosti« oz. le do datuma, ki ga je določil naročnik in s katerim se je strinjal tudi vlagatelj. Po tem datumu pa se naročnik iz predloženega finančnega zavarovanja (tudi iz položenih denarnih sredstev ne) ne more upravičeno poplačati, saj vlagatelj denarnih sredstev ni položil ob upoštevanju spremenjene (tj. daljše) časovne veljavnosti finančnega zavarovanja, niti ni tega naknadno sprejel. Vlagateljevim navedbam, da je konkludentno podaljšal veljavnost finančnega zavarovanja, ker po 31. 3. 2019 ni zahteval vračila denarja, ni mogoče slediti že iz razloga, ker je naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila izrecno določil, da bo vrnil depozit po zaključku postopka oddaje javnega naročila, ki pa se dne 31. 3. 2019 še ni zaključil. Glede na navedeno Državna revizijska komisija ne more pritrditi navedbam vlagatelja, da je bilo njegovo finančno zavarovanje za resnost ponudbe veljavno na dan sprejema izpodbijane odločitve (tj. dne 27. 5. 2019) oz. da je bilo veljavno, dokler ga naročnik ni vrnil.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje tudi, da veljavnost njegove ponudbe še ni potekla oz. da je bila njegova ponudba veljavna tudi po 31. 3. 2019. Izpostavljene navedbe gre zavrniti kot neutemeljene že iz razloga, ker jih vlagatelj utemeljuje zgolj na (napačnem) izhodišču, in sicer, da veljavnost njegovega finančnega zavarovanja za resnost ponudbe (v trenutku sprejema odločitve o zavrnitvi vseh ponudb) ni potekla, česar vlagatelj, kot navedeno, v zahtevku za revizijo ni uspel izkazati.

V obravnavani zadevi gre tako pritrditi naročniku, da je dne 31. 3. 2019 potekla veljavnost (predloženih) ponudb in veljavnost predloženih finančnih zavarovanj za resnost ponudbe. Ob upoštevanju navedenega in ob upoštevanju, da je naročnik izpodbijano odločitev o zavrnitvi vseh ponudb sprejel dne 27. 5. 2019, razloga, navedenega v izpodbijani odločitvi o oddaji javnega naročila, in sicer, da je potekla veljavnost ponudb in veljavnost finančnih zavarovanj za resnost ponudbe, ni mogoče označiti kot navideznega v smislu petega odstavka 90. člena ZJN-3. Pri tem gre še dodati, da zgolj dejstvo, da je naročnik z odločitvijo o oddaji naročila z dne 25. 2. 2019 oddal javno naročilo ponudniku UPRA-STAN, d.o.o., nato pa to odločitev na podlagi zahtevka za revizijo zadevnega vlagatelja razveljavil, ne more na splošno in avtomatično pripeljati do zaključka, da je naročnik »preračunljivo čakal«, da bi vsem ponudbam potekla veljavnost, in da naročnik izpostavljenega ponudnika preferira. Poudariti gre, da razlog, ki ga je naročnik navedel v odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb, učinkuje do vseh ponudnikov enako. Naročniku pa tudi ni mogoče očitati kršitev, ko je na podlagi petega odstavka 90. člena ZJN-3 vse prejete ponudbe zavrnil iz razloga, ker je potekla veljavnost ponudb in veljavnost finančnih zavarovanj za resnost ponudbe (prim. odločitve Državne revizijske komisije, št. 018-028/2017 in 018-013/2018).

Ker je že na podlagi navedenega potrebno ugotoviti neutemeljenost vlagateljeve zahteve za razveljavitev izpodbijane odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, Državna revizijska komisija v nadaljevanju ni presojala revizijskih navedb, ki se nanašajo na drugi razlog za zavrnitev vseh ponudb, in sicer, da so nekateri pogoji za sodelovanje v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila oblikovani nejasno in neustrezno. Vsebinska presoja teh navedb namreč, ob upoštevanju, da za zavrnitev vseh ponudb zadostuje že en razlog, namreč ne bi mogla več vplivati na vsebinsko drugačno odločitev Državne revizijske komisije v tem postopku.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v okviru zahtevka za revizijo ni uspel izkazati naročnikovih kršitev v postopku oddaje javnega naročila, ko je na podlagi petega odstavka 90. člena ZJN-3 vse prejete ponudbe zavrnil iz razloga, ker je potekla veljavnost ponudb in veljavnost finančnih zavarovanj za resnost ponudbe. Državna revizijska komisija je zato, na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, zahtevek za revizijo vlagatelja kot neutemeljen zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj v zahtevku za revizijo zahteva tudi povračilo stroškov postopka pravnega varstva. Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel, povrnitev stroškov pa je odvisna od utemeljenosti zahtevka za revizijo, je Državna revizijska komisija, upoštevajoč tretji odstavek 70. člena ZPVPJN, zavrnila vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov pravnega varstva.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

V Ljubljani, 17. 7. 2019

Predsednik senata:
mag. Gregor Šebenik
član Državne revizijske komisije








Vročiti:
- Javni medobčinski stanovanjski sklad Maribor, Grajski trg 1, 2000 Maribor,
- Odvetniška družba Potočnik in Prebil, o.p., d.o.o., Ajdovščina 4, 1000 Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
- v spis zadeve, tu.

Natisni stran