018-060/2019 Vrhovno sodišče Republike Slovenije, Center za informatiko

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu mag. Gregorja Šebenika, kot predsednika senata, ter Tadeje Pušnar in Nine Velkavrh, kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Dostop do pravno-informacijskega sistema«, na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja LEXPERA, d.o.o., Tivolska cesta 50, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika in pooblaščenega naročnika Vrhovno sodišče Republike Slovenije, Center za informatiko, Tavčarjeva ulica 9, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 26. 6. 2019

odločila:

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov pravnega varstva se zavrne.

Obrazložitev:

Obvestilo o predmetnem javnem naročilu je bilo objavljeno na Portalu javnih naročil dne 13. 3. 2019, pod št. objave JN001449/2019, in v Uradnem listu EU dne 14. 3. 2019, pod št. objave 2019/S 052-119752. Naročnik izvaja javno naročanje v svojem imenu in na svoj račun ter v imenu in za račun naročnika Ustavno sodišče Republike Slovenije, Beethovnova ulica 10, Ljubljana.

Vlagatelj je (pred potekom roka za predložitev ponudb) z vlogo z dne 12. 4. 2019 vložil zahtevek za revizijo, v katerem primarno predlaga razveljavitev celotnega postopka oddaje predmetnega javnega naročila, podredno pa razveljavitev celotne razpisne dokumentacije in nadaljnjih dejanj naročnika. V vsakem primeru vlagatelj zahteva povrnitev stroškov pravnega varstva. Vlagatelj naročniku očita kršitve pri oblikovanju merila za oddajo javnega naročila in pri oblikovanju zahtev glede predmeta javnega naročila ter da na nekatera vprašanja, zastavljena preko Portala javnih naročil, ni odgovoril.

Vlagatelj v vlogi z dne 15. 4. 2019, s katero je (pravočasno) dopolnil zahtevek za revizijo, zatrjuje, da oddaja ponudbe preko spletnega naslova, navedenega v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, ni mogoča.

Naročnik je s sklepom z dne 26. 4. 2019 zavrnil zahtevek za revizijo, vključno z njegovo dopolnitvijo, in vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov.
Naročnik je Državni revizijski komisiji z vlogo z dne 30. 4. 2019 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo predrevizijskega postopka.

Vlagatelj v vlogi z dne 30. 4. 2019, s katero se je opredelil do navedb naročnika, vztraja pri revizijskih navedbah.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.


Predmet javnega naročila, ki ga naročnik oddaja po odprtem postopku, je dostop do pravno-informacijskega sistema. Med strankama revizijskega postopka je spor v tem, ali je naročnik posamezne določbe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ki jih vlagatelj izpostavlja v zahtevku za revizijo, oblikoval v skladu z določbami Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3).

V zvezi s predlogom vlagatelja, da naj Državna revizijska komisija izvede vse dokaze, za katere presodi, da bo bodo pripomogli k zakoniti in pravilni odločitvi o zahtevku za revizijo in da naj ugotavlja tudi dejstva, ki jih vlagatelj ni navajal, ker skladno z 32. členom ZPVPJN ni omejene le na dokazne predloge in zatrjevana dejstva s strani vlagatelja, gre pred vsebinsko obravnavo revizijskih navedb pojasniti, da preiskovalno pooblastilo iz prvega in drugega odstavka 32. člena ZPVPJN vlagatelja ne razbremenjuje dolžnosti navajanja pravno relevantnih dejstev in predlaganja pravno relevantnih dokazov v zahtevku za revizijo. Dolžnost vlagatelja je, da v zahtevku za revizijo navede očitane (konkretne) kršitve ter dejstva in dokaze, s katerimi se kršitve dokazujejo (drugi odstavek 15. člena ZPVPJN). Te obveznosti se vlagatelj ne more razbremeniti s sklicevanjem na 32. člen ZPVPJN.

V zvezi z naročnikovimi navedbami, da je prejel 104 vprašanja zainteresiranih gospodarskih subjektov, kar je (po njegovem mnenju) glede na predmet javnega naročila povsem nerazumno in nedvoumno kaže na zlorabo procesnega instituta postavljanja vprašanj, gre pojasniti, da so ponudniki upravičeni, da v zato določenem roku naročniku zastavijo vprašanja v zvezi z zadevnim postopkom oddaje javnega naročila, naročniki pa so dolžni nanje odgovoriti (prim. četrti odstavek 61. člena ZJN-3). Število prejetih vprašanj v posameznem postopku javnega naročanja je lahko odvisno od več okoliščin, npr. od (ne)jasnosti in (ne)določnosti dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, od pomembnosti javnega naročila za posameznega potencialnega ponudnika…. Čeprav se morebiti naročniku zdi, da je prejel veliko vprašanj potencialnih ponudnikov, pa ne gre spregledati, da je naročnik na podlagi nekaterih vprašanj tudi spremenil in dopolnil dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila, zato ni mogoče zaključiti, da bi bila vsa postavljena vprašanja nepotrebna. Pri postavljanju vprašanj preko Portala javnih naročil je zagotovljena anonimnost postavljavca vprašanj. To pomeni, da niti naročnik niti ostali subjekti niso seznanjeni, kdo je postavil vprašanje, na katerega je naročnik odgovoril. Ob upoštevanju navedenega se naročnikove navedbe, da je večino vprašanj postavil ravno vlagatelj, ki od vseh potencialnih ponudnikov najbolj pozna zahteve in potrebe naročnika (ker naročnik uporablja vlagateljev pravno-informacijski sistem, zahtev glede vsebin pa ne spreminja), izkažejo zgolj za naročnikovo sklepanje.

I. Merilo za oddajo javnega naročila (točki III.1. in III.10. zahtevka za revizijo ter del točke III.7. zahtevka za revizijo)

Vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja, da je naročnik previsoko ovrednotil merilo 1 – cena, saj ga je utežil s 50 % ponderjem. Ob takšnem merilu in ob ponudnikih, ki postavljajo zelo nizko ceno, vlagatelj nima možnosti konkurirati za javno naročilo. Tako visoko ovrednoteno merilo je v nasprotju z namenom javnega naročila, 84. členom ZJN-3, načelom sorazmernosti in načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki. V okviru merila 2 – komentarji zakonov bo naročnik upošteval tudi nepopolne komentarje oz. komentarje, ki ne komentirajo vseh členov zakona. Takšni komentarji nimajo ustrezne vrednosti, z njimi pa tudi ni mogoče doseči cilja in namena javnega naročila, zato je to merilo v nasprotju z načelom sorazmernosti in petim odstavkom 84. člena ZJN-3. Poleg tega je v nasprotju z načelom transparentnosti javnega naročanja, saj ni jasno, kolikšen del zakona lahko ostane nekomentiran. Merilo 2 – komentarji zakonov je višje ovrednoteno kot merilo 3 – pravna literatura. V okviru merila 3 – pravna literatura naročnik bolje vrednoti publikacije s tremi letnimi članki kot publikacije z več članki. Poleg tega naročnik, na podlagi predloga drugega ponudnika, upošteva tudi revijo Pravnik in prilagaja merilo točno določenem ponudniku, s čimer krši načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki, načelo enakopravne obravnave ponudnikov in četrti odstavek 68. člena ZJN-3. Uporabnost nekaterih publikacij ni izražena v ustreznem točkovanju teh publikacij, zato je merilo 2 v nasprotju z načelom sorazmernosti in petim odstavkom 84. člena ZJN-3.

Naročnik navaja, da je pri določitvi meril za oddajo javnega naročila (ob upoštevanju svojih potreb in zakonodaje) avtonomen. Za predmet naročila ni pripravljen plačati katerekoli cene. Ob upoštevanju načela enakopravne obravnave ponudnikov je naročnik naknadno med merila dodal tudi revijo Pravnik.

Merila za oddajo javnega naročila, ki so element za vrednotenje in medsebojno primerjavo ponudb, so urejena v 84. členu ZJN-3, ki v prvem odstavku določa, da naročnik odda javno naročilo na podlagi ekonomsko najugodnejše ponudbe. Slednja se v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZJN-3 določi na podlagi cene ali stroškov, ob uporabi pristopa stroškovne učinkovitosti, na primer z izračunom stroškov v življenjski dobi, kot ga določa ZJN-3, in lahko zajema tudi najboljše razmerje med ceno ter kakovostjo, ocenjeno na podlagi meril, ki se nanašajo na kakovost ter okoljske ali socialne vidike, povezane s predmetom javnega naročila. Skladno s sedmim odstavkom 84. člena ZJN-3 naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila določi relativno utež, ki jo dodeli vsakemu merilu, izbranemu za določitev ekonomsko najugodnejše ponudbe, razen če se slednja določi le na podlagi cene. Navedene uteži se lahko opredelijo z določitvijo razpona z ustrezno največjo razliko.

Skladno s petim odstavkom 84. člena ZJN-3 morajo biti merila za oddajo javnega naročila nediskriminatorna, sorazmerna in povezana s predmetom javnega naročila. Šteje se, da so merila povezana s predmetom javnega naročila, če se nanašajo na gradnje, blago ali storitve, ki jih je treba zagotoviti v skladu z javnim naročilom, in sicer v katerem koli pogledu in na kateri koli stopnji njihove življenjske dobe, vključno z dejavniki, povezanimi s posebnim postopkom proizvodnje, zagotavljanja ali trženja teh gradenj, blaga ali storitev, ali s posebnim postopkom za drugo stopnjo njihove življenjske dobe, tudi če takšni dejavniki vsebinsko niso del njih. V skladu s šestim odstavkom 84. člena ZJN-3 merila ne smejo biti določena tako, da je z njimi naročniku podeljena neomejena svoboda pri izbiri najugodnejše ponudbe. Merila za izbiro morajo zagotoviti možnost učinkovite konkurence, spremljati pa jih morajo podrobni opisi, ki omogočajo učinkovito preverjanje informacij, ki jih predložijo ponudniki, da se oceni, kako ponudba izpolnjuje merila za oddajo javnega naročila.

V predmetnem postopku oddaje javnega naročila je naročnik merilo za oddajo javnega naročila določil v dokumentu »Obrazec V-0 Povabilo k sodelovanju« (v nadaljevanju: Povabilo k sodelovanju), ki je del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. V točki 6 »Merila za izbiro« izpostavljenega dokumenta je naročnik določil, da bo ponudbe ocenjeval na podlagi:
1. merila 1 – cena, uteženega s 50% ponderjem (maksimalno število točk je 155 točk od skupno 310 točk),
2. merila 2 – komentarji zakonov, uteženega z 28% ponderjem (maksimalno število točk je 78 točk od skupno 310 točk),
3. merila 3 – pravna literatura, uteženega z 20% ponderjem (maksimalno število točk je 61 točk od skupno 310 točk),
4. merila 4 – kontekstualni operaterji, uteženega z 2% ponderjem (maksimalno število točk je 7 točk od skupno 310 točk).

Naročnik je v točki 6 Povabila k sodelovanju nadalje določil zakone, katerih komentarje bo ocenjeval v okviru merila 2 – komentarji zakonov, pri čemer je naročnik tudi navedel, koliko točk bo prejela ponudba, če bo ponujeni sistem omogočal dostop do komentarja posameznega zakona (npr. komentar ZKP 10 točk, komentar ZGD-1 8 točk, komentar ZUP 5 točk…). Naročnik je nadalje navedel publikacije, ki jih bo ocenjeval v okviru merila 3 – pravna literatura, kot tudi, koliko točk bo prejela ponudba, če bo ponujeni sistem omogočal dostop do posamezne publikacije (npr. Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete v Ljubljani 10 točk, Pravna praksa 8 točk, Pravnik 5 točk…).

Državna revizijska komisija ne more pritrditi navedbam vlagatelja o nezakonitosti naročnikova ravnanja, ko je merilo 1 – cena utežil s 50% ponderjem. Poudariti gre, da naročnik dodeli naročilo tistemu ponudniku, čigar ponudba je med vsemi ekonomsko najugodnejša oz. čigar ponudba je med ponujenimi rešitvami (po mnenju naročnika) najboljša z ekonomskega vidika. Naročnik v vsakem konkretnem postopku oddaje javnega naročila, upoštevajoč specifičnosti predmeta javnega naročila in lastne potrebe, presodi, kaj v danem primeru zanj predstavlja največjo korist za vloženi denar (ekonomsko najugodnejšo ponudbo) in kako bo pri vrednotenju ponudb na transparenten način upošteval različne vidike predmeta javnega naročila, kot so npr. cena, kakovost in druge komercialne, socialne in/ali okoljevarstvene dejavnike. Iz izpostavljenega dela dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila je razvidno, da bo naročnik v okviru meril upošteval ceno za ponujeni pravno-informacijski sitem (merilo 1) in kakovost ponujenega pravno-informacijskega sistema (ostala merila). Naročnik bo torej vrednostno tehtal in primerjal ponudbeno ceno v primerjavi s prednostmi oz. slabostmi ponujenega pravno-informacijskega sistema ter iskal optimalno razmerje med obojim. To pomeni, da je naročnik pripravljen sprejeti ponudbo z višjo ponudbeno ceno, če je višja ponudbena cena upravičena zaradi dodatne kakovosti ponujenega pravno-informacijskega sistema. Vendar pa naročnik, kot to navaja tudi v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo, zaradi dodatne kakovosti ponujenega sistema ni pripravljen sprejeti katerekoli ponujene cene. Ob upoštevanju, da je merilo 1 – cena uteženo s ponderjem 50% in da so vsa ostala merila (ki merijo kakovost ponujenega pravno-informacijskega sistema) skupaj utežena s ponderjem 50%, gre ugotoviti, da je naročniku cena ponujenega pravno-informacijskega sistema enako pomembna kot kakovost ponujenega sistema, kar je naročnik tudi pojasnil na Portalu javnih naročil, ko je (na zavzemanje zainteresiranega gospodarskega subjekta, da se merilo 1 – cena uteži s ponderjem 80%) pojasnil, da mu je cena enako pomembna kot vsebine, ki jih za to ceno dobi (glej vprašanje in odgovor, objavljen dne 1. 4. 2019 ob 15:52 uri).

Poudariti gre, da ZJN-3 ne postavlja nobenih pravil o morebitnih vrednostnih razmerjih med posameznimi merili, izbranimi za določitev ekonomsko najugodnejše ponudbe, zaradi česar je treba zavzeti stališče, da je odločitev o relativnem pomenu vsakega posameznega merila v razmerju s celoto načeloma prepuščena presoji naročnika. Pri določanju relativnega pomena vsakega posameznega merila v razmerju s celoto gre torej za poslovno odločitev naročnika, utemeljeno v vsakokratnih okoliščinah danega primera (prim. odločitev Državne revizijske komisije, št. 018-168/2018). Tudi v konkretnem primeru predstavlja razmerje med merilom 1 – cena in kakovostjo ponujenega sistema (ostala merila) odločitev naročnika, kakšno ceno je še pripravljen plačati ponudniku, čigar ponujeni sistem omogoča dostop do dodatnih vsebin (torej vsebin, ki jih naročnik ni že zahteval kot tehnične zahteve) in omogoča dodatne funkcionalnosti (torej funkcionalnosti, ki jih naročnik ni že zahteval kot obvezne). V izpostavljeno odločitev naročnika Državna revizijska komisija ne more posegati, saj je na naročniku, da oceni pomembnost posameznih okoliščin, povezanih s predmetom ali izvedbo naročila, ki jih upošteva v okviru ekonomsko najugodnejše ponudbe.

Državna revizijska komisija ne more slediti (smiselnim) navedbam vlagatelja, da zaradi (po mnenju vlagatelja) »visoke« uteženosti merilo 1 – cena ni sorazmerno predmetu javnega naročila in ni smiselno povezano s predmetom javnega naročila. Izpostavljene očitke vlagatelj utemeljuje s sklicevanjem na točko 1.1. »Namen naročila« Povabila k sodelovanju, v kateri je naročnik navedel, da je namen javnega naročila pridobitev dostopa do sodobnega, kvalitetnega in ažurnega pravno-informacijskega sistema. Iz navedenega res izhaja, da naročnik želi pridobiti dostop do kakovostnega pravno-informacijskega sistema (slednje je naročnik tudi večkrat ponovil na Portalu javnih naročil), vendar pa to ne pomeni, da je naročniku v obravnavanem postopku pomembna zgolj kakovost ponujenega pravno-informacijskega sistema, pač pa mu je tudi pomembno, koliko bo plačal za dostop do tega sistema. Ni pa mogoče zatrjevati, da ponudbena cena za dostop do ponujenega pravno-informacijskega sistema zaradi uteženosti ni več povezana s predmetom javnega naročila, ki je dostop do pravno-informacijskega sistema. Neutemeljene so tudi navedbe vlagatelja, da je zaradi (po mnenju vlagatelja) »visoke« uteženosti merilo 1 – cena v nasprotju z načelom enakopravne obravnave in načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki. Te očitke vlagatelj utemeljuje z zatrjevanjem, da je določen ponudnik v drugem postopku javnega naročanja, katerega predmet je bil prav tako dostop do pravno-informacijskega sistema, ponudil izvedbo naročila po ponudbeni ceni 0 EUR, in da vlagatelj s ponudniki, ki ponujajo predmet javnega naročila po nizkih cenah, ne more konkurirati. Poudariti gre, da za ugotovitev kršitve naročnika ne more biti relevantna poslovna odločitev ponudnika, po kakšni ceni bo tržil dostop do pravno-informacijskega sistema. Cenovna politika udeležencev na trgu predstavlja poslovno strategijo gospodarskih subjektov in je neločljivo povezana z bistvom podjetniškega udejstvovanja, zato je oblikovanje cen poslovna odločitev gospodarskih subjektov. Ponudnik zaradi (domnevnih) posledic njegove cenovne politike ne more od naročnika zahtevati oblikovanja meril za oddajo javnega naročila po njegovih zmožnostih. Povedano drugače, vlagatelj (domnevnih) posledic njegove cenovne politike (oz. posledic tega, da naj bi tržil dostop po pravno-informacijskega sistema po višjih cenah kot konkurenčni ponudnik) ne more prevaliti na naročnika in mu očitati nezakonitega ravnanja.

Glede merila 2 – komentarji zakonov gre pritrditi vlagatelju, da je naročnik na Portalu javnih naročil (glej vprašanje in odgovor, objavljena dne 8. 4. 2019 ob 16:24 uri) na vprašanje zainteresiranega potencialnega ponudnika »Ali morajo biti v primeru, da sistem ponuja komentar določenega zakona, komentirani vsi členi tega zakona?« odgovoril »Ne«. Prav tako gre pritrditi vlagatelju, da naročnik pri tem ni opredelil »obsega nepopolnosti«. Vendar pa umanjkanje naročnikove opredelitve, kolikšen del zakona (oz. koliko členov posameznega zakona) mora biti komentiran, da bi bil komentar zakona relevanten v okviru izpostavljenega merila, ne pomeni, da je dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila v izpostavljenem delu nejasna in posledično v nasprotju z načelom transparentnosti javnega naročanja, kot to zatrjuje vlagatelj. S tem, ko naročnik ni opredelil obveznega obsega (oz. odstotka) komentiranih členov, iz dokumentacije v zvezi z oddajo jasno in nedvoumno izhaja, da pri ocenjevanju ponudb v okviru merila 2 – komentarji zakonov ne bo relevantno število (oz. odstotek) komentiranih členov, pač pa bo relevantno izključno, ali je omogočen dostop do komentarjev tistih zakonov, ki jih je naročnik izrecno opredelil. Načeloma bi zato lahko bil, tako kot to ugotavlja tudi vlagatelj, v okviru izpostavljenega merila upoštevan tudi komentar zakona, ki obravnava zgolj en člen (če takšen komentar zakona na trgu obstaja).

Zavrniti gre revizijske navedbe, da je naročnik z oblikovanim merilom 2 – komentarji zakonov kršil načelo sorazmernosti in peti odstavek 84. člena ZJN-3. Izpostavljene očitke vlagatelj utemeljuje z navedbami, da naročnik z nepopolnimi komentarji zakonov, ne more doseči namena javnega naročila, in sicer dostopa do kvalitetnega pravno-informacijskega sistema. Samo dejstvo, da v posameznem komentarju niso obravnavani vsi členi tega zakona, še ne pomeni, da takšen komentar nima »ustrezne vrednosti«, kot to zatrjuje vlagatelj. Takšna razlaga bi namreč pomenila, da bi posamezen komentar zakona zaradi novele zakona izgubil »ustrezno vrednost«. Da so takšni komentarji za naročnika še vedno pomembni, izhaja tudi iz naročnikovega pojasnila, objavljenega na Portalu javnih naročil (glej vprašanje in odgovor, objavljena dne 4. 4. 2019 ob 10:16 uri), da bo v okviru izpostavljenega merila enako točkoval ažurne komentarje in komentarje, ki niso ažurni in ne vsebujejo zadnjih veljavnih sprememb in temu prilagojenih komentarjev. Če naročnik, ob upoštevanju svojih potreb, ocenjuje, da mu tudi komentarji zakonov, ki ne obravnavajo vseh členov, prinašajo dodatno korist, zaradi katere je pripravljen sprejeti ponudbo z višjo ceno, Državna revizijska komisija v takšno oceno ne more posegati. V nasprotnem primeru bi namreč Državna revizijska komisija naročila določala, kakšne komentarje zakonov naročnik oz. uporabniki (in sicer sodniki, strokovni sodelavci in drugo sodno osebje, glej točko 1.1. Povabila k sodelovanju) potrebujejo za opravljanje njihovih nalog.

Vlagatelj z navajanjem dejstva, da je naročnik v obravnavanem primeru bolje ovrednotil merilo 2 – komentarji zakonov kot merilo 3 – pravna literatura, ne more uspeti. Iz tako oblikovanih meril je razvidna naročnikova ocena, da mu večjo korist za vloženi denar predstavlja sistem, ki omogoča dostop do komentarjev zakonov, kot pa sistem, ki mu omogoča dostop do točno določene pravne literature oz. da mu je dostop do komentarjev zakonov pomembnejši od dostopa do točno določene pravne literature. Ponoviti gre, da gre pri določanju relativnega pomena vsakega posameznega merila v razmerju s celoto za poslovno odločitev naročnika, presojanje te odločitve pa bi pomenilo, da bi Državna revizijska komisija določala potrebe naročnika in mu določala, dostop do katerih informacij je za naročnika oz. uporabnike bolj pomemben pri opravljanju njihovih nalog.

Smiselno enako gre ugotoviti glede revizijskih navedb v zvezi z merilom 3 – pravna literatura. Vlagatelj zatrjuje, da je naročnik s tem merilom kršil načelo sorazmernosti in peti odstavek 84. člena ZJN-3, ker se uporabnost publikacij, ki so relevantne v okviru tega merila, ne odraža v naročnikovi razporeditvi točk za te publikacije. Državna revizijska komisija ne more presojati, kolikšno korist naročniku prinašajo posamezne publikacije, relevantne v okviru tega merila, saj bi to pomenilo poseg v pričakovanja naročnika glede namena, ki ga želi doseči z izvedbo javnega naročila. Pri tem gre pa še dodati, da vlagatelj v zahtevku za revizijo niti ne pojasnil, kakšna je »uporabnost« posameznih publikacij, in posledično, zakaj po njegovi oceni naročnik ni ustrezno ovrednotil posameznih publikacij v okviru izpostavljenega merila. Vlagatelj kot kriterij »uporabnosti« izpostavlja izključno število člankov v posamezni publikaciji, vendar pa gre pritrditi argumentu naročnika, navedenim na Portalu javnih naročil (glej vprašanje in odgovor, objavljena dne 26. 3. 2019 ob 15:03 uri), da ni pomembno zgolj število člankov v posamezni publikaciji, ampak tudi strokovnost člankov. Več člankov v posamezni publikacij ne more že samo po sebi pomeniti večje »uporabnosti« te publikacije v primerjavi s publikacijo z manj članki. Zato zgolj dejstvo, da naročnik bolje točkuje publikacijo z manjšim številom prispevkov (tj. Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete v Ljubljani) kot publikacijo z večjim številom člankov (tj. Pravna praksa), še ne pomeni tudi, da se »uporabnost« publikacij ne odraža v naročnikovi razporeditvi točk za te publikacije.

Vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo zatrjuje tudi, da je naročnik kršil načelo enakopravne obravnave ponudnikov in načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki. Ugotoviti gre, da vlagatelj v zahtevku za revizijo naročniku ne očita kršitev, ker bo v okviru merila 3 – pravna literatura upošteval revijo Pravnik, pač pa mu očita, da je takšno odločitev sprejel na predlog zainteresiranega gospodarskega subjekta. Poudariti gre, da samo dejstvo, da je naročnik po prejemu obvestila, da je revija Pravnik postala dostopna v pravno-informacijskem sistemu enega izmed potencialnih ponudnikov, določil, da bo tudi to revijo upošteval v okviru spornega merila (glej vprašanje in odgovor, objavljena na Portalu javnih naročil dne 1. 4. 2019 ob 15:52 uri), še ne pomeni, da naročnik prilagaja zahteve točno določenemu ponudniku, kot to zatrjuje vlagatelj. Na more biti namreč ključno, na čigav predlog bo naročnik sporno revijo ocenjeval v okviru meril, ampak je ključno, ali je (ne)zakonito naročnikovo upoštevanje sporne revije v okviru meril. Slednjega pa vlagatelj v zahtevku za revizijo ne zatrjuje. Poleg tega gre še dodati, da je naročnik na Portalu javnih naročil pojasnil, da bo, upoštevaje število člankov in njihovo uporabnost za uporabnike, v okviru meril ocenjeval dostop do izpostavljene revije (glej vprašanje in odgovor, objavljena na Portalu javnih naročil dne 3. 4. 2019 ob 15:30 uri).

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v okviru izpostavljenih revizijskih navedb ni izkazal, da je naročnik merila, na podlagi katerih bo izbral ekonomsko najugodnejšo ponudb, oblikoval v nasprotju s temeljnimi načeli javnega naročanja in določbami ZJN-3.

II. Število uporabnikov in režim uporabe – nedoločnost predmeta javnega naročila (točka III.2. zahtevka za revizijo)

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila nejasna v delu, ki se nanaša na število uporabnikov in režim za uporabo sistema. Naročnik je v tem delu večkrat spreminjal zahteve, ki so same s seboj v nasprotju. Dvoumna določila dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila so v nasprotju z načelom transparentnosti javnega naročanja, načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki in načelom zagotavljanja enakopravne obravnave ponudnikov. Naročnik na drugi strani zatrjuje, da je število uporabnikov sistema jasno že od objave obvestila o javnem naročilu, in sicer naročnik želi dostop do pravno-informacijskega sistema za 2.000 uporabnikov.

S tehničnimi specifikacijami, ki se skladno s prvim odstavkom 68. člena ZJN-3 navedejo v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, naročnik opiše oziroma določi predmet naročila, kar je ena od ključnih nalog naročnika v postopku oddaje javnega naročila. S tehničnimi specifikacijami naročnik potencialnim ponudnikom predstavi zahtevane značilnosti predmeta javnega naročila, ki naj bi izražale pričakovanja naročnika glede namena, ki ga želi doseči z izvedbo javnega naročila. Potencialni ponudniki se na podlagi opisa predmeta naročila seznanijo s pričakovanji naročnika in ocenijo, ali lahko ponudijo izvedbo naročila, ki bo skladna z naročnikovimi zahtevami. Seznanitev z opisom predmeta javnega naročila potencialnim ponudnikom omogoči, da predvidijo obseg in vsebino del, potrebnih za izvedbo javnega naročila, ter da posledično oblikujejo ponudbeno ceno, s katero bodo pokrili stroške izvedbe javnega naročila.

Načelo enakopravne obravnave med ponudniki (7. člen ZJN-3) zahteva, da imajo vsi ponudniki pri oblikovanju svojih ponudb enake možnosti, in torej zahteva, da za vse konkurente veljajo enaki pogoji. Z načelom enakega obravnavanja ponudnikov je povezano načelo transparentnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-3), ki zahteva, da so (tehnične) zahteve, določene v dokumentaciji zvezi z javnim naročilom, oblikovane jasno, natančno in enopomensko, tako da se vsem razumno obveščenim in običajno skrbnim ponudnikom omogoči, da jih razumejo v pravilnem obsegu in jih razlagajo na enak način, in da se naročniku omogoči učinkovit preizkus, ali ponudbe ponudnikov ustrezajo njegovim zahtevam.

Glede revizijskih navedb, da je naročnik večkrat spreminjal in pojasnjeval dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila v delu, ki se nanaša na število uporabnikov in na režim uporabe, gre opozoriti na drugi odstavek 67. člena ZJN-3, ki določa, da se informacije, ki jih posreduje naročnik gospodarskim subjektom na portalu javnih naročil ali prek njega, štejejo za spremembo, dopolnitev ali pojasnilo dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, če iz vsebine informacij izhaja, da se z njimi spreminja ali dopolnjuje ta dokumentacija ali če se s pojasnilom odpravlja dvoumnost navedbe v tej dokumentaciji. Iz navedene določbe izhaja, da lahko naročnik dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila spreminja, dopolnjuje ali pojasnjuje. Zato samo dejstvo, da je naročnik v obravnavanem primeru večkrat spreminjal, dopolnjeval in pojasnjeval dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila v spornem delu, tako ne more že pomeniti kršitve določb ZJN-3. V obravnavanem primeru je potrebno, upoštevaje vlagateljevo trditveno podlago, presoditi, ali iz vseh informacij, ki jih je naročnik posredoval zainteresiranim gospodarskim subjektom preko Portala javnih naročil in ki štejejo za del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila (glej tretjo poved prvega odstavka 67. člena ZJN-3 in drugi odstavek 67. člena ZJN-3), jasno izhajajo naročnikove zahteve.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik predmet javnega naročila najprej opredelil kot dostop do pravno-informacijskega sistema za 2.000 uporabnikov, pri čemer je predvidel možnost, da to število uporabnikov v različnih mesecih niha, vendar pa skupno število uporabnikov na letni ravni znaša 24.000 uporabnikov (glej točko 1. »Predmet javnega naročila« prvotno objavljenega Povabila k sodelovanju in 2. člen vzorca Pogodbe, ki je del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila). Naročnik je na Portalu javnih naročil najprej pojasnjeval število uporabnikov, predvideno možnost glede nihanja števila uporabnikov na mesečni ravni ter število skupnih uporabnikov na letni ravni (glej vprašanji in odgovora, objavljeni dne 19. 3. 2019 ob 14:40 uri in 15:37 uri). Nato pa je naročnik na ponovno vprašanje zainteresiranega subjekta glede skupnega števila uporabnikov na letni ravni in glede predvidene možnosti o nihanju števila uporabnikov na Portalu javnih naročil navedel: »Uporabnikov bo 2.000 vsak mesec. Besedilo glede 24.000 hkratnih aktivnih uporabnikov se črta iz razpisne dokumentacije« (glej vprašanje in odgovor, objavljena dne 22. 3. 2019 ob 15:02 uri). Na Portalu javnih naročil je bilo dne 2. 4. 2019 objavljeno spremenjeno Povabilo k sodelovanju, v katerem je naročnik navedel »Predmet javnega naročila je dostop do pravno-informacijskega sistema za 2.000 aktivnih uporabnikov na slovenskih sodiščih za obdobje 5 let« (glej točko 1. »Predmet javnega naročila« (naknadno objavljenega) Povabila k sodelovanju). Naročnik po objavi spremenjenega Povabila k sodelovanju izpostavljenega dela dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila ni spreminjal, dopolnjeval ali pojasnjeval.

Ob upoštevanju predstavljenega dejanskega stanja Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik že prvotno zahteval dostop za 2.000 uporabnikov, pri čemer je predvidel možnost, da število uporabnikov na mesečni ravni niha. Po spremembi dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila naročnik te možnosti ne predvideva več. Ob upoštevanju navedenega in ob upoštevanju, da je naročnik v naknadno objavljenem Povabilu k sodelovanju izrecno navedel, da je predmet javnega naročila dostop za 2.000 aktivnih uporabnikov, Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz dokumentacija jasno in nedvoumno izhaja, da naročnik zahteva dostop do pravno-informacijskega sistema za 2.000 uporabnikov. Navedenega ne more spremeniti vlagateljevo sklicevanje na vzorec Pogodbe. Čeprav gre pritrditi vlagatelju, da naročnik ni objavil spremenjenega vzorca Pogodbe, posledično pa je v objavljenem vzorcu Pogodbe še vedno predvidena možnost nihanja števila uporabnikov, pa zaradi navedenega dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila ni nejasna. Ponoviti gre, da je naročnik na Portalu javnih naročil navedel, da bo uporabnikov vsak mesec 2.000 in da se besedilo glede 24.000 hkratnih aktivnih uporabnikov črta iz razpisne dokumentacije (glej vprašanje in odgovor, objavljena dne 22. 3. 2019 ob 15:02 uri). Z navedenim je naročnik spreminjal dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila, kar pomeni, da je naročnik spremenil tako zahteve, ki izhajajo iz Povabila k sodelovanju, kot tudi zahteve, ki izhajajo iz vzorca Pogodbe. To pa tudi pomeni, da navedbe v vzorcu Pogodbe glede možnosti nihanja števila uporabnikov niso več upoštevne.

Glede vlagateljevega citiranja 67. člena ZJN-3 gre sicer pritrditi vlagatelju, da mora dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila vsebovati osnutek pogodbe o izvedbi (prvi odstavek 67. člena ZJN-3), vendar pa gre poudariti, da iz določb ZJN-3 ne izhaja prepoved glede spreminjanja osnutka pogodbe o izvedbi pred potekom roka za predložitev ponudb. Naročnik lahko spremeni (prvotno) objavljen osnutek pogodbe, kar je naročnik v obravnavanem primeru tudi storil z objavo na Portalu javnih naročil dne 22. 3. 2019 in dne 2. 4. 2019. Določbe ZJN-3 naročniku ne nalagajo obveznosti, da v primeru spreminjanja, dopolnjevanja in/ali pojasnjevanja dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila preko Portala javnih naročil objavi čistopis vzorca osnutka pogodbe o izvedbi oz. dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila (prim. odločitev Državne revizijske komisije, št. 018-201/2016). Vlagatelj s sklicevanjem na drugi odstavek 67. člena ZJN-3 ne more uspeti, saj popravek 2. člena vzorca Pogodbe ne bo pomenil spremembe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila po poteku roka za predložitev ponudb, pač pa uskladitev vzorca Pogodbe z do poteka roka za predložitev spremenjeno dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila. Ob upoštevanju navedenega pa se kot neutemeljeno izkaže tudi vlagateljevo sklicevanje na tretji odstavek 67. člena ZJN-3, saj ni mogoče zatrjevati, da bi osnutek pogodbe, objavljen na Portalu javnih naročil, zaradi njegove uskladitve s spremenjeno dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila odstopal od podpisane pogodbe.

Ne glede na vprašanje, ali je naročnik preko Portala javnih naročil prejel očitek o domnevno nejasni dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila v delu, ki se nanaša na režim za uporabo sistema, gre ugotoviti, da je naročnik v (prvotno in naknadno objavljenem) Povabilu k sodelovanju zahteval neomejen dostop, kar pomeni posredovanje in prikaz zahtevanih vsebin v režimu 24/7/365 preko interneta z uporabniškim imenom in geslom, ter sočasen dostop oz. da ponujeni sistem omogoča, da lahko vsi uporabniki delajo hkrati (glej točko 1.2. »Zahteva po pravnih vsebinah« in 3. ter 4. člen vzorca Pogodbe). Na predlog zainteresiranega gospodarskega subjekta o naročnikovi zagotovitvi pravilne uporabe uporabniških imen in gesel (eno uporabniško ime in geslo uporablja le en uporabnik) je naročnik na Portalu javnih naročil odgovoril: »Naročnik bo zahtevo po osebnih geslih – eno uporabniško ime in geslo uporablja le en in isti uporabnik (velja za večino uporabnikov) – vnesel v pogodbo. Naročnik si pridržuje možnost, da se določeno število gesel (cca 10%) oblikuje generično in se glasijo na določeno službo oziroma oddelek, pri čemer velja, da lahko do ponujenega sistema istočasno dostopa le en uporabnik« (glej vprašanje in odgovor, objavljena dne 22. 3. 2019 ob 14:53 uri).

Državna revizijska komisija ne more slediti navedbam vlagatelja, da je dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila v izpostavljenem delu nejasna. Iz nje namreč jasno in nedvoumno izhaja, da naročnik zahteva neomejen in sočasen dostop do pravno-informacijskega sistema za 2.000 uporabnikov, kar pomeni, da lahko 2.000 uporabnikov istočasno dostopa do sistema. Dostop do sistema je omogočen z uporabniškim imenom in geslom, pri čemer bo večina gesel (cca. 90%) individualizirana, kar pomeni, da ga bo lahko uporabljala le ena oseba, druga gesla (cca. 10%) pa bodo generična oz. se bodo glasila na določeno službo oz. oddelek. Generično geslo bodo lahko uporabljale različne osebe, vendar ne istočasno. Z generičnim geslom, ki ga bodo uporabljale različne osebe, bo torej v točno določenem trenutku omogočen dostop do sistema le eni osebi. Povedano drugače, naročnik zahteva 2.000 gesel za dostop do sistema, pri čemer mora biti omogočen istočasen dostop do sistema z vsemi gesli, ne morejo pa različne osebe istočasno (v primeru generičnega gesla) uporabljati gesla. Naročnikova opredelitev gesel (oz. predvidena možnost, da generično geslo uporablja več oseb) ni v nasprotju oz. neskladna z zahtevo glede sočasnega dostopa do sistema za 2.000 uporabnikov, saj naročnik oseb, ki bodo uporabljale generično geslo, ni opredelil kot »uporabnikov«, kot to želi predstaviti vlagatelj v zahtevku za revizijo, pač pa je kot »uporabnika« v primeru generičnih gesel potrebno šteti določeno službo oz. oddelek.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo ni izkazal, da je naročnik zahteve v zvezi številom uporabnikom in režimom za uporabo sistema oblikoval nejasno in v nasprotju z načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki, načelom transparentnosti javnega naročanja in načela enakopravne obravnave ponudnikov.

III. Vsebine EU – vsebovanost v sistemu vs. povezava na zunanji vir, podizvajalci, nadzor (točki III.3. in III.5. zahtevka za revizijo)

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila nejasna v delu, ki se nanaša na vprašanje, na kakšen način ponujeni pravno-informacijski sistem omogoča dostop do EU vsebin. Poleg tega ni jasno, ali gre v primeru povezav na zunanje vire za podizvajanje in ali na to vprašanje vpliva razmerje med ponudnikom in zunanjim virom. S tem, ko je naročnik določil, da se pogodbena določila glede višje sile uporabljajo tudi v primeru povezav na zunanje vire, in s tem, ko naročnik ne zahteva nadzora ponudnika nad posredovanimi in prikazanimi vsebinami, naročnik neenakopravno obravnava ponudnike.

Najprej gre ugotoviti, da je naročnik v točki 1.2. »Zahteve po pravnih vsebinah« Povabila k sodelovanju določil, do katerih vsebin mora ponujeni pravno-informacijski sistem omogočati dostop. Naročnik zahteva, da ponujeni sistem omogoča dostop do zakonodaje (točka 1.2.1. Povabila k sodelovanju), dostop so sodne prakse (točka 1.2.2. Povabila k sodelovanju), dostop do pravne literature (točka 1.2.3. Povabila k sodelovanju) in dostop do drugih vsebin (točka 1.2.1. Povabila k sodelovanju). Naročnik je tudi podrobneje opredelil zahteve glede posameznega dostopa. V okviru dostopa do zakonodaje naročnik zahteva dostop tako do pravnih virov Republike Slovenije kot do pravnega reda EU, prav tako v okviru dostopa do sodne prakse zahteva dostop do sodne prakse Republike Slovenije in sodne prakse EU.

Naročnik torej zahteva, da ponujeni sistem omogoča dostop do pravnega reda EU in do sodne prakse EU (v nadaljevanju tudi vsebine EU). Naročnik v Povabilu k sodelovanju ni opredelil, na kakšen način lahko oz. mora ponujeni sistem omogoča(ti) dostop do vsebin EU (kot tudi ne glede drugih zahtevanih vsebin), je pa navedeno večkrat pojasnjeval na Portalu javnih naročil.

Ugotoviti gre, da je naročnik na Portalu javnih naročil pojasnil, da mora ponujeni sistem vsebovati zahtevane vsebine, da za naročnika ni pomembno, na kakšen način ponudnik to zagotavlja, in da lahko ponudnik to zagotovi tudi preko povezav na zunanje vire (glej vprašanje in odgovor, objavljena dne 19. 3. 2019 ob 14:40 uri). Iz izpostavljenega odgovora tako izhaja, da bi bile lahko vse zahtevane vsebine dostopne preko zunanjega vira. Vendar pa je naročnik to možnost tekom pojasnjevanja dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila izrecno izključil, saj je naknadno pojasnil, da če bo sistem zagotavljal vse zahtevane vsebine preko povezav na zunanje vire, ne bo izpolnjeval vseh pogojev in bo zato ponudba nedopustna (glej vprašanje in odgovor, objavljena dne 3. 4. 2019 ob 11:35 uri). Naročnik je tekom pojasnjevanja dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila pojasnjeval, na kakšen način mora biti omogočen dostop za posamezne zahtevane vsebine, tako je npr. za vsebine slovenske zakonodaje, sodne prakse in pravne literature zahteval, da morajo biti vsebovane v sistemu ponudnika (in ne preko povezav na zunanje vire) (glej npr. vprašanja in odgovore, objavljene dne 27. 3. 2019 ob 15:29 uri, dne 1. 4. 2019 ob 15:33 uri in dne 3. 4. 2019 ob 11:35). Glede načina dostopa do vsebin EU je naročnik pojasnil, da bo kot ustreznega štel sistem, če sistem v primeru določenih pravnih vsebin, in sicer pravni red EU in sodna praksa EU, ne bo dejansko vseboval teh dokumentov, pač pa vseboval povezavo na zunanji vir (glej vprašanje in odgovor, objavljena na Portalu javnih naročil dne 22. 3. 2019 ob 15:17 uri). Navedeno je naročnik smiselno potrdil tudi z odgovorom, objavljenim dne 2. 4. 2019 ob 13:14 uri, in odgovorom, objavljenim dne 3. 4. 2019 ob 11:35 uri, ko je na vprašanje, ali bo štel, da se predpis oz. sodna odločba nahaja v sistemu, če je to zagotovljeno s povezavo na zunanji vir, odgovoril »Da, v primeru evropske zakonodaje in sodne prakse, vendar le, če ponujen sistem omogoča iskanje po teh vsebinah in prikazovanje seznama zadetkov posameznih iskanj v pravno-informacijskem sistemu ponudnika. Vpogled v sam dokument iz seznama zadetkov pa je lahko omogočen prek povezave na drug pravno-informacijski sistem«.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila jasno in nedvoumno izhaja, da je naročnik dopustil, da ponujeni sistem zahtevani dostop do vsebine EU omogoča s povezavami na zunanje vire. Navedenega ne more spremeniti vlagateljevo citiranje naročnikovega odgovora, ko je na vprašanje zainteresiranega gospodarskega subjekta »a) kaj pomeni besedna zveza »vsebovati v sistemu« oziroma »sistem mora vsebovati«?« odgovoril »To pomeni, da morajo biti vsi dokumenti naloženi v sistemu in se do njih ne dostopa preko povezav na druge pravno-informacijske sisteme« (glej vprašanje in odgovor, objavljena dne 3. 4. 2019 ob 11:35 uri). Izpostavljeni odgovor je sicer naročnik res objavil po objavi spremenjenega Povabil s sodelovanju, vendar pa vlagatelj protispisno navaja, da Povabilo k sodelovanju določa, kaj mora »sistem vsebovati«. Kot že navedeno, naročnik je v Povabilu k sodelovanju določil, da katerih pravnih vsebin mora sistem omogočati dostop, pri tem pa načina dostopa ni določil. V zvezi z dostopom do posameznih vsebin je naročnik v Povabilu k sodelovanju uporabil besedo »vsebovati« oz. njeno izpeljanko v okviru zahteve, da so omogočene povezave s komentarjem zakona, če je ta vsebovan v sistemu (torej, če je komentar zakona relevanten v okviru merila) in v okviru zahteve glede rednega osveževanja v zvezi s pravnimi publikacijami, ni pa naročnik v Povabilu k sodelovanju zahteval, da sistem »vsebuje« vsebine EU. Glede vlagateljevega citiranja naročnikovega odgovora, objavljenega dne 19. 3. 2019 ob 14:40 uri, in sicer, da mora ponujeni sistem vsebovati zahtevane vsebine, pa zadošča že ugotovitev, da je naročnik naknadno, torej po 19. 3. 2019, dopustil, da ponujeni sistem vsebuje povezavo na zunanji vir, ne da bi tudi dejansko vseboval te dokumente (glej vprašanja in odgovore, objavljene dne 22. 3. 2019 ob 15:17 uri, dne 2. 4. 2019 ob 13:14 uri, in dne 3. 4. 2019 ob 11:35 uri).

Vlagatelj v zahtevku za revizijo tudi zatrjuje, da ni jasno, ali gre v primeru povezav na zunanje vire za podizvajanje, in ali na to vprašanje vpliva pogodbeno razmerje med ponudnikom in zunanjim virom. Najprej gre poudariti, da je naročnik na Portalu javnih naročil pojasnil, da »zgolj preusmeritev na drug (zunanji) vir ne pomeni oddajanje storitev v podizvajanje, saj med subjektoma ni vzpostavljenega pogodbenega odnosa« (glej vprašanje in odgovor, objavljena dne 26. 3. 2019 ob 15:08 uri). Iz izpostavljenega odgovora tako izhaja, da naročnik zagotavljanja dostopa do zahtevanih vsebin s povezami na zunanji vir brez pogodbenega odnosa med ponudnikom in zunanjim virom ne šteje za oddajo dela javnega naročila v podizvajanje. Naročnik je naknadno na podlagi vprašanja zainteresiranega ponudnika, ali bo izločen, če Urada za publikacijo EU, s katerim ima pogodbeni odnos in ki predstavlja zunanji vir, ne prijavi kot podizvajalca, spremenil dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila na način, da je vanjo vključil določbe glede skupne ponudbe, podizvajalcev in uporabi zmogljivosti drugega subjekta (glej vprašanje in odgovor, objavljena dne 1. 4. 2019 ob 16:02 uri). Na podlagi izpostavljenega ravnanja bi bilo sicer mogoče sklepati, da naročnik zagotavljanje dostopa do zahtevanih vsebin s povezavami na zunanje vire na podlagi pogodbenega odnosa med ponudnikom in zunanjim virom šteje za oddajo dela javnega naročila v podizvajanje. Vendar pa je naročnik na Portalu javnih naročil na vprašanje o podizvajanju v primeru zagotavljanja dostopa preko zunanjih virov odgovoril »Naročnikovo pojasnilo, objavljeno 26. 3. 2019 ob 15:08, se ne spreminja. Naročnik je v razpisno dokumentacijo naknadno vključil določbe o podizvajalcih za primer, ko bi ponudnik želel drug subjekt, ki je neposredno povezan z izvedbo konkretnega naročila in s katerim ima sklenjeno pogodbeno razmerje, prijaviti kot podizvajalca. Vključitev določb o podizvajalcih in uporabi zmogljivosti drugega subjekta v razpisno dokumentacijo ne pomeni, da mora ponudnik prijaviti druge udeležence v primeru preusmeritev na brezplačno dostopne vsebine na zunanjem viru« (glej vprašanje in odgovor, objavljena dne 9. 4. 2019 ob 12:55 uri). Iz navedenega odgovora izhaja, da je naročnik določbe o podizvajalcih vključil v dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila za situacije, ko bi ponudnik »želel« drug subjekt, ki je neposredno povezan z izvedbo konkretnega naročila in s katerim ima sklenjeno pogodbeno razmerje, prijaviti kot podizvajalca. Ob upoštevanju, da je naročnik torej prepustil možnost ponudnikom, da takšen subjekt prijavijo kot podizvajalca, gre ugotoviti, da naročnik zagotavljanja dostopa do zahtevanih vsebin s povezavami na zunanje vire na podlagi pogodbenega odnosa med ponudnikom in zunanjim virom ne šteje za oddajo dela javnega naročila v podizvajanje. V nasprotnem primeru bi bili ponudniki takšen subjekt dolžni priglasiti kot podizvajalca in jim ne bila prepuščana možnost o priglasitvi podizvajalca. Navedeno je naročnik na Portalu javnih naročil smiselno potrdil, ko je na vprašanje zainteresiranega gospodarskega subjekta »Kaj naj storimo, če nimamo sklenjene pogodbe z zunanjim virom? Ali smo jih dolžni prijaviti kot podizvajalce?« odgovoril »Ne. Določbe o podizvajalcih so v razpisno dokumentacijo vključene kot možnost – kot ena od možnih oblik sodelovanja z drugim subjektom« (glej vprašanje in odgovor, objavljena dne 9. 4. 2019 ob 13:36 uri).

Iz navedenega izhaja, da naročnik zagotavljanja dostopa do zahtevanih vsebin s povezavo (preusmeritvijo) na zunanji vir ne šteje kot oddaje dela javnega naročila v podizvajanje. Izpostavljena dokumentacija zato v izpostavljenem delu ni nejasna, kot to zatrjuje vlagatelj. Ob upoštevanju navedenega se kot nerelevantne za rešitev predmetnega spora izkažejo revizijske navedbe, da bi zaradi pridobitve ustrezne dokumentacije s strani podizvajalcev (npr. Urada za publikacije Evropske Unije) za pripravo ponudbe potreboval več časa oz. da je naročnik določil prekratek rok za predložitev ponudb.

Zavrniti gre tudi vlagateljeve očitke, da naročnik na vprašanje »Ali smemo zagotavljati izvajanje storitev posredovanja vsebine s strani zunanjega vira (Urada za publikacije Evropske unije) brez pogodbenega odnosa z zunanjim virom?«, objavljeno na Portalu javnih naročil dne 9. 4. 2019 ob 12:55 uri, ni odgovoril. Čeprav gre pritrditi vlagatelju, da naročnik v okviru odgovarjanja na izpostavljeno vprašanje na to vprašanje izrecno ni odgovoril, pa gre ugotoviti, da je naročnik nanj odgovoril v okviru drugega odgovora objavljenega na Portalu javnih naročil. Naročnik je namreč na vprašanje »Kaj naj storimo, če nimamo sklenjene pogodbe z zunanjim virom? Ali smo jih dolžni prijaviti kot podizvajalce?« odgovoril »Ne. Določbe o podizvajalcih so v razpisno dokumentacijo vključene kot možnost – kot ena od možnih oblik sodelovanja z drugim subjektom« (glej vprašanje in odgovor, objavljena dne 9. 4. 2019 ob 13:36 uri). V okviru izpostavljenega odgovora je naročnik dopustil možnost, da ponudniki subjektov, ki zagotavljajo zunanje vire, v ponudbi ne priglasijo kot podizvajalec, kar pa samo po sebi pomeni tudi, da lahko ponudniki ponudijo sistem, ki omogoča dostop do zahtevanih vsebin s povezami na zunanje vire, četudi ponudniki z zunanjim virom oz. s subjektom, ki zagotavlja zunanje vire, niso v pogodbenem razmerju.

V zvezi z vlagateljevimi dvomi o tem, kako naj zagotovi zahtevano razpoložljivost 24/7/365, če v primeru povezav na zunanje vire ne gre za podizvajanje, gre najprej poudariti, da naročnik ne zahteva, da dostop omogoča dostop do zahtevanih vsebin s povezavami na zunanje vire, niti ne prepoveduje, da bi ponudnik v ponudbi subjekt, ki zagotavlja zunanje vire, priglasil kot podizvajalca. Ne glede na navedeno pa gre še dodati, da so vlagateljeve navedbe v izpostavljenem delu kontradiktorne, saj na eni strani zatrjuje izpostavljeno nejasnost dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, na drugi strani pa naročniku očita kršitev načela enakopravne obravnave ponudnikov, ker so ponudniki, ki omogočajo dostop do zahtevanih vsebin s povezavami oz. preusmeritvami na zunanje vire, opravičeni nadzora in razpoložljivosti dostopnosti vsebin v režimu 24/7/365 ter jim je omogočena uporaba instituta višja sila, in so posledično v boljšem položaju kot ponudniki, ki imajo, tako kot vlagatelj, vse zahtevane vsebine v svojem sistemu in ne uporabljajo povezav na zunanje vire.

V zvezi z izpostavljenimi navedbami gre ugotoviti, da naročnik zahteva, da ponudniki omogočajo ustrezen nadzor naročniku (glej 6. člen vzorca Pogodbe), pri čemer je kot nazor mišljeno, da lahko naročnik kadarkoli v času trajanja pogodbe izvajalca opozori na pomanjkljivosti ali nepravilnosti v delovanju ponujenega sistema, izvajalec pa mora ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti v dogovorjenem roku (glej vprašanje in odgovor, objavljena dne 22. 3. 2019 ob 12:00 uri). Poleg tega naročnik zahteva neomejen dostop, kar pomeni posredovanje in prikaz zahtevanih vsebin z vseh pravnih področij v režimu 24/7/365 (glej točko 1.2. Povabila k sodelovanju). Naročnik je nadalje v 14. členu vzorca Pogodbe, z naslovom Višja sila, predvidel, da nobena od strank ni odgovorna za neizpolnitev katerekoli izmed svojih obveznosti iz razlogov, ki so izven njenega nadzora.
Pritrditi gre vlagatelju, da naročnik v primeru preusmeritve na zunanje vire ne zahteva nadzora nad posredovanimi in prikazanimi vsebinami (glej vprašanje in odgovor, objavljena na Portalu javnih naročil dne 5. 4. 2019 ob 13:24 uri). Naročnik je na vprašanje zainteresiranega gospodarskega subjekta »Ali tretji odstavek 14. člena pogodbe, ki sicer nosi naslov VIŠJA SILA in se glasi […] zajema tudi situacijo s preusmeritvijo na zunanje vire (ker ponudnik nad zunanjim virom nima nadzora)?« odgovoril »Kjer nadzor ponudnika objektivno ni mogoč, se uporabljajo pogodbena določila glede višje sile« (glej vprašanje in odgovor, objavljena na Portalu javnih naročil dne 5. 4. 2019 ob 11:52 uri). Glede na navedeno gre ugotoviti, da naročnik glede nadzora in glede dostopnosti razlikuje med vsebinami, ki so vsebovane v ponujenem sistemu, in vsebinami, ki so dostopne preko povezav na zunanje vire. Posledično gre pritrditi vlagatelju, da naročnik razlikuje med ponudniki, ki ponujajo sistem, ki vsebuje (vse) zahtevane vsebine, in ponudniki, ki ponujajo sistem, ki vsebuje (določene) zahtevane vsebine, do nekaterih vsebin pa sistem omogoča dostop s povezami na zunanje vire. Vendar navedeno po presoji Državne revizijske komisije še ne omogoča zaključka o kršitvi načela enakopravne obravnave ponudnikov. Načelo enakopravne obravnave ponudnikov ne pomeni zahteve po njihovi dejanski enakosti, temveč zahtevo, da so vsi udeleženci konkretnega postopka oddaje javnega naročila v enakem procesnem položaju, in da ne sme biti nihče od njih diskriminiran zaradi razlogov, ki za javno naročilo niso bistveni. Namen prepovedi diskriminacije je preprečiti pristranski izbor, ki bi slonel na okoliščinah, ki niso objektivno opravičljive. V obravnavanem primeru izpostavljeno razlikovanje naročnika ne temelji na razlogih, ki za javno naročilo ne bi bili relevantni, saj je povezano z načinom dostopa do zahtevanih vsebin in s predmetom javnega naročila. Pri tem gre še poudariti, da so vsi ponudniki (ne glede na način dostopnosti do vsebin) dolžni zagotoviti dostop do vsebin, ki so vsebovane v sistemu, v režimu 24/7/365 in izvajati nadzor nad temi vsebinami (oz. na poziv naročnika odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti). Torej vsi ponudniki so glede vsebin, nad katerimi imajo oblast, v enakem položaju.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo ni izkazal, da je naročnik zahteve v zvezi z načinom dostopa do zahtevanih vsebin EU, oblikoval v nasprotju z določbami ZJN-3.

IV. Poročevalec – nedoločnost predmeta javnega naročila (točka III.4. zahtevka za revizijo)

Vlagatelj zatrjuje, da je dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila nejasna v delu, ki se nanaša na vprašanje, na kakšen način mora ponujeni pravno-informacijski sistem omogočati dostop do vsebin Poročevalca. Poleg tega je nejasna naročnikova zahteve glede dostopa do vsebin Poročevalca po letu 2006. Vlagatelj ni seznanjen z obsegom predmeta javnega naročila in posledično tudi ne more oblikovati ponudbene cene. Navedeno ravnanje naročnika je po mnenju vlagatelja v nasprotju z načelom transparentnosti javnega naročila.

Ugotoviti gre, da je naročnik v okviru zahteve glede dostopa do zakonodaje, pravni viri Republike Slovenije, zahteval, da ponujeni pravno-informacijski sistem zagotavlja dostop do vsebin Poročevalca Državnega zbora RS vsaj od leta 1991 dalje (glej točko 1.2.1. Povabila k sodelovanju). Na kakšen način mora biti (oz. je lahko) omogočen dostop do teh vsebin (ali mora biti vsebina Poročevalca v ponujenem sistemu ali pa lahko sistem omogoča dostop do teh vsebin s povezavo na zunanje vire), je naročnik pojasnil na Portalu javnih naročil. Kot že navedeno, naročnik je zahteval, da so določene zahtevane vsebine vsebovane v samem ponujenem sistemu, medtem ko je za nekatere zahtevane vsebine dopustil, da sistem omogoča dostop do njih preko povezav na zunanje vire. Glede sporne vsebine je naročnik na Portalu javnih naročil na vprašanje zainteresiranega gospodarskega subjekta, ali so lahko pravni viri Republike Slovenije (v okviru katerih je zastavljavec vprašanja izrecno izpostavil tudi vsebine Poročevalca) dostopni preko povezav na zunanje vire, odgovoril, da morajo biti pravni viri Republike Slovenije vsebovani v ponujenem sistemu (glej vprašanje in odgovor, objavljena dne 27. 3. 2019 ob 15:29 uri). Ob upoštevanju, da je že zastavljavec vprašanja vsebine Poročevalca uvrstil med pravne vire Republike Slovenije, in ob upoštevanju, da glede na točko 1.2.1. Povabila k sodelovanju v okviru dostopa do zakonodaje, pravni viri Republike Slovenije, spadajo tudi vsebine Poročevalca, ne more biti nobenega dvoma, da se naročnikov odgovor, da morajo biti pravni viri Republike Slovenije vsebovani v ponujenem sistemu, nanaša tudi na vsebine Poročevalca. Neutemeljene so zato navedbe vlagatelja, da je dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila v izpostavljenem delu nejasna, saj iz nje jasno in nedvoumno izhaja naročnikova zahteva, da morajo biti vsebine Poročevalca vsebovane v samem sistemu in da posledično naročnik ne dopušča, da bi sistem preko povezav na zunanje vire omogočal dostop to teh vsebin.

Pritrditi gre vlagateljevim navedbam, da je naročnik zahteval dostop do vsebin Poročevalca od leta 1991 dalje, in da je naročnik na Portalu javnih naročil pojasnil, da sistem, ki bo vseboval vsebine Poročevalca Državnega zbora RS do leta 2006 (torej od leta 1991 do 2006), ne bo ustrezal naročnikovi zahtevi iz pete alineje točke 1.2.1 – dostop do vsebin Poročevalca Državnega zbora RS vsaj od leta 1991 dalje (glej odgovor naročnika, objavljen na Portalu javnih naročil 2. 4. 2019 ob 13:09 uri in dne 4. 4. 2019 ob 15:28 uri). Ob upoštevanju, da je bilo naročniku zastavljeno vprašanje glede ustreznosti sistema, ki vsebuje vsebine Poročevalca do leta 2006, naročniku ni mogoče očitati kršitev, ko je odgovoril zgolj na zastavljeno vprašanje, ne da bi tudi pojasnjeval, »kaj od ponudnika zahteva, da zagotavlja v svojem sistemu« glede vsebin Poročevalca od leta 2006 dalje. Pri tem Državna revizijska komisija ne more pritrditi navedbam vlagatelja, da »Poročevalec kot tak po letu 2006 ne obstaja več«. Poročevalec Državnega zbora je namreč bilo glasilo Državnega zbora, namenjeno objavi gradiv, ki jih je le-ta obravnaval, in je izhajal do leta 2017, in sicer v tiskani obliki do leta 2006, in nato v elektronski obliki do leta 2017 (glej spletno stran Državnega zbora). Ob upoštevanju navedenega Državna revizijska komisija ne more slediti navedbam vlagatelja, da je dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila nejasna, saj iz nje jasno in nedvoumno izhaja naročnikova zahteva, da mora biti omogočen dostop do vseh vsebin Poročevalca (od leta 1991 dalje), torej tako do vsebin Poročevalca v tiskani obliki (to je do leta 2006) kot tudi do vsebin Poročevalca v elektronski obliki (to je od leta 2006 dalje).

Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo ni izkazal, da je dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila glede vsebin Poročevalca nejasna in posledično tudi ne kršitve načela transparentnosti javnega naročanja. Že ob upoštevanju navedenega gre zavrniti tudi vlagateljeve očitke o (bodoči, hipotetični) kršitvi drugega odstavka 67. člena ZJN-3. Izpostavljene kršitve naročnika vlagatelj namreč utemeljuje na (napačnem) izhodišču, in sicer, da je dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila v izpostavljenem delu nejasna, česar vlagatelj, kot navedeno, v zahtevku za revizijo ni uspel izkazati.

V. Uradni list EU – prilagajanje določenemu ponudniku (točka III.4. zahtevka za revizijo)

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je naročnik s spremembami dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila zmanjšal zahteve glede dostopa do vsebin Uradnega lista EU, da bi jih prilagodil točno določenemu ponudniku, s čimer je naročnik kršil načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki in načelo enakopravne obravnave ponudnikov. Naročnik na drugi strani zatrjuje, da želi pridobiti čim več konkurenčnih ponudb, zato je (po preučitvi alternativne možnosti seznanitve z izločenimi vsebinami) umaknil zahtevo glede vsebine Uradnega lista EU, serija C, saj bi v nasprotnem primeru prvotno zahtevo izpolnjeval le en ponudnik.

Ugotoviti gre, da je naročnik najprej zahteval, da ponujeni sistem omogoča dostop do vsebine Uradnega lista EU, serije L in serije C (glej točko 1.2.1 Povabilu k sodelovanju), nato pa je to zahtevo spremenil na način, da mora sistem omogočati dostop do vsebin Uradnega lista EU, serije L, medtem ko je dostop do vsebine Uradnega lista EU, serije C, zgolj zaželen, ne pa zahtevan (vprašanje in odgovor naročnika, objavljena na Portalu javnih naročil dne 5. 4. 2019 ob 11:14 uri). Ob upoštevanju navedenega gre pritrditi vlagatelju, da je naročnik tekom pojasnjevanja dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila zmanjšal svoje zahteve oz. da naročnik sedaj zahteva nekaj manj kot je zahteval prvotno.

Iz revizijskih navedb izhaja vlagateljevo zavzemanje, da naročnik določi strožje tehnične specifikacije, ki jih sam izpolnjuje, ker določitev strožjih (prvotnih) tehničnih specifikacij ne bi bila (oz. ni bila) v nasprotju z načelom enakopravne obravnave ponudnikov. Vlagatelj zatrjuje, da umik zahteve iz razloga, ker je en ponudnik ne more izpolniti, neupravičeno v slabši položaj postavlja ponudnika, ki bi takšno zahtevo lahko izpolnil, in da samo dejstvo, da lahko določeno zahtevo izpolni le ponudnik, še ne pomeni kršitve načela enakopravnosti. Pojasniti gre, da vlagatelj izpostavljene navedbe povzema iz odločitve Državne revizijske komisije (in sodbe Sodišča EU), v kateri je bilo dejansko stanje in trditvena podlaga takratnega vlagatelja bistveno drugačno od dejanskega stanja in trditvene podlage vlagatelja v obravnavani zadevi, zato zadevi nista primerljivi. V zadevi, ki jo izpostavlja vlagatelj, je namreč takratni vlagatelj zatrjeval, da naročnikove zahteve ne more izpolniti, ker jo lahko izpolni le točno določen (drug) subjekt, in se je torej zavzemal za določitev »milejših« tehničnih zahtev, v obravnavani zadevi pa vlagatelj niti ne zatrjuje, da izpodbijane zahteve ne more izpolniti, pač pa se zavzema za določitev »strožjih« tehničnih specifikacij.

Spremenjena zahteva naročnika ne posega v vlagateljev pravni položaj, saj mu ne onemogoča sodelovanja v predmetnem postopku oddaje javnega naročila, zaradi spremenjenih zahtev pa tudi ni v slabšem položaju kot drugi ponudniki. Vlagatelj v zahtevku za revizijo ne zatrjuje, da sam ne more izpolniti spremenjene zahteve, pač pa se, kot že navedeno, zavzema, da bi naročnik določil strožje zahteve oz. širši nabor vsebin, do katerih je zahtevan dostop. Poudariti gre, da škoda, ki bi lahko gospodarskemu subjektu nastala zato, ker naročnik ne določi strožje zahteve, in se zaradi tega poveča krog potencialnih kandidatov, praviloma ne more biti relevantna z vidika ugotavljanja obstoja aktivne legitimacije (glej 14. člen ZPVPJN). Ne glede na navedeno pa gre poudariti, da četudi bi bilo potrebno ugotoviti, da je naročnik spremenil zahteve oz. zmanjšal zahteve zaradi zagotovitve sodelovanja v postopku točno določenega ponudnika, naročniku zaradi izpostavljene spremembe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ni mogoče očitati kršitev. Najprej je kot ključno potrebno poudariti, da ZJN-3 ne določa, kaj sme naročnik nabaviti; to je namreč vprašanje, ki je povezano z oblikovanjem potreb. ZJN-3 tako ne določa, da bi moral naročnik določiti tehnične specifikacije, ki omogočajo pridobitev najbolj kvalitetnih izdelkov. Naročniku zato ni mogoče očitati kršitev, če določi take tehnične specifikacije, zaradi katerih zahteva manj, kot bi lahko ponudil posamezen ponudnik. Naročnik z »nizkimi« tehničnimi zahtevami tudi ne krši 86. člena ZJN-3, saj manj kot je tehničnih zahtev ali te tehnične zahteve zahtevajo manj kompleksne, manj izpopolnjene, bolj preproste ipd. tehnične rešitve, večji je lahko krog gospodarskih subjektov, ki jim zadosti. Ker takšne zahteve ne ožijo oz. omejujejo konkurence, temveč omogočajo sodelovanje v postopku večjemu krogu gospodarskih subjektov, tudi niso v nasprotju z načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki (5. člen ZJN-3). Prav tako takšne zahteve ne predstavljajo kršitve načela enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3), saj veljajo za vse gospodarske subjekte na enak način in v enakem obsegu. Zato tudi v obravnavanem primeru naročniku ni mogoče očitati kršitev, če je tekom postopka (pred potekom roka za oddajo ponudb) zmanjšal svoje zahteve. S spremenjeno zahtevo je naročnik namreč razširil konkurenco, ponudniki pa so enako obravnavani, saj nobenemu (tudi vlagatelju ne) ni potrebno izkazati česa drugega ali več kot njegovim konkurentom.

Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo ni izkazal, da je naročnik zahteve glede dostopa do vsebin Uradnega lista EU oblikoval v nasprotju z določbami ZJN-3.

VI. Dostop do vsebin strokovnih člankov iz najmanj 8 pravnih publikacij (del točke III.5. zahtevka za revizijo)

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je naročnikova zahteva glede dostopa do vsebin strokovnih člankov v polnem besedilu iz najmanj 8 pravnih publikacij v nasprotju z načelom enakopravne obravnave ponudnikov. Ponudniki, ki v okviru sistema zagotovijo strokovne članke iz brezplačnih pravnih publikacij, so v boljšem položaju kot ponudniki, ki ponujajo strokovne članke iz plačljivih pravnih publikacij. Ker prvi ponudniki nimajo pogodbenih obveznosti glede časovnega zamika pri objavi člankov in tudi ne stroškov povezanih z njihovo objavo, medtem ko imajo drugi ponudniki finančne obveznosti do virov člankov, lahko (s slabšo ponudbo in nižjimi stroški) ponudijo nižjo ponudbeno ceno kot drugi ponudniki. Naročnik na Portalu javnih naročil ni zanikal kršitve zakona in ni upravičil zahtev. Ker naročnik v tem delu ni natančno določil predmeta, bo v izvajanja tega širil oz. spremenil njegov pomen, kar je v nasprotju z načelom transparentnosti in drugim odstavkom 67. člena ZJN-3.

Pregled dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila potrjuje vlagateljeve navedbe, da je naročnik zahteval, da sistem omogoča dostop do strokovnih člankov v polnem besedilu iz najmanj 8 pravnih publikacij v slovenskem jeziku z raznovrstnih pravnih področij (glej točko 1.2.3. Povabila k sodelovanju). Prav tako gre pritrditi vlagatelju, da je naročnik nadalje zahteval, da mora ponudnik zagotavljati določen nivo ažurnosti ponujenega sistema, med drugim objavo vseh strokovnih člankov v polnem tekstu iz vseh pravnih publikacij, ki jih ponujen sistem vsebuje, najkasneje 30 dni po izidu publikacije, razen če ni z avtorji dogovorjen daljši rok (glej točko 1.2.8. Povabila k sodelovanju).

Najprej gre v zvezi z navedbami vlagatelja, da naročnik na Portalu javnih naročil ni zanikal očitane kršitve ali upravičil zahtev, opozoriti na četrti odstavek 61. člena ZJN-3, ki določa, da mora naročnik v primeru, če prejme zahtevo, vsem gospodarskim subjektom, ki sodelujejo v postopku javnega naročanja, najpozneje šest dni pred iztekom roka za oddajo ponudb zagotoviti dodatne informacije v zvezi s specifikacijami in vse dodatne dokumente. Namen, ki ga naročnik zasleduje pri odgovarjanju na zahteve ter vprašanja, postavljena preko portala javnih naročil, je v zagotavljanju dodatnih informacij, potrebnih za pripravo ponudb, in v podajanju pojasnil, ki naj odpravijo morebitne nejasnosti ter s tem zagotovijo, da bodo predložene ponudbe tudi medsebojno primerljive. Namen zagotavljanja dodatnih informacij preko portala javnih naročil tako v prvi vrsti ni v »zanikanju kršitve zakona« in tudi ne v naročnikovem utemeljevanju razlogov za oblikovanje posameznih določb dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. Zato naročniku ni mogoče očitati kršitev, ker na Portalu javnih naročil v okviru odgovora, ki ga v zahtevku za revizijo izpostavlja vlagatelj, ni zanikal očitane kršitve ali upravičil sporne zahteve.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da naročnik ni natančno določil predmeta, ker, kot gre razumeti vlagatelja, naročnik ni določil konkretnih pravnih publikacij, pač pa je dopustil, da je omogočen dostop do vsebin (oz. člankov) 8 katerihkoli publikacij, in ker naročnik ni določil števila člankov oz. koliko člankov mora imeti posamezna publikacija. Dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila sicer potrjuje slednje navedbe vlagatelja, vendar pa dejstvo, da naročnik ni določil, katere konkretne pravne publikacije bo upošteval v okviru zahteve iz točke 1.2.3. Povabila k sodelovanju, in dejstvo, da ni določil, koliko člankov mora vsebovati pravna publikacija, da bi jo upošteval v okviru izpostavljene zahteve, pomeni zgolj, da so za naročnika sprejemljive vse pravne publikacije (v kolikor so v slovenskem jeziku in iz raznovrstnih pravnih področij) ne glede na število člankov. To pa tudi pomeni, da se lahko vlagatelj, tako kot vsi ostali zainteresirani gospodarski subjekti, po lastni poslovni volji odloči, katerih osem pravnih publikacij bo vključil v ponujeni sistem, z namenom, da izpolni izpostavljeno zahtevo. Ob upoštevanju navedenega gre zavrniti tudi vlagateljeve očitke o naročnikovi (bodoči) kršitvi drugega odstavka 67. člena ZJN-3, saj vlagatelj te kršitve utemeljuje na (napačnem) izhodišču, in sicer, da je dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila v izpostavljenem delu nejasna, česar vlagatelj, kot navedeno, v zahtevku za revizijo ni uspel izkazati. Ne glede na navedeno pa gre še dodati, da revizijski postopek, kot ga določa ZPVPJN, ni namenjen pravnemu varstvu zoper hipotetične situacije, do katerih bi lahko prišlo v prihodnosti pri izvajanju pogodbe o javnem naročilu. Revizijski postopek je namenjen tistemu ponudniku, ki zaradi zatrjevanih kršitev ne more sodelovati v konkretnem postopku oddaje javnega naročila oziroma mu je sodelovanje oteženo. Ob predpostavki, da bo naročnik z vlagateljem kot z izbranim ponudnikom sklenil pogodbo o izvedbi javnega naročila, bo lahko vlagatelj, če bo menil, da naročnik v fazi izvajanja pogodbe »širi oz. spreminja pomen« izpostavljene zahteve, pravno varstvo uveljavljal v postopku pred pristojnim sodiščem.

Državna revizijska komisija ne more slediti navedbam vlagatelja, da je izpostavljena tehnična specifikacija, oblikovana v nasprotju z načelom enakopravne obravnave ponudnikov in načelom zagotavljanja konkurence, ker razlikuje med ponudniki glede vprašanja, ali omogočajo dostop do vsebin plačljivih pravnih publikacij ali brezplačnih pravnih publikacij. Ponoviti gre, da naročnik v okviru sporne zahteve ni opredelil, do katerih pravnih publikacij mora biti omogočen dostop. Vsi ponudniki so v enakem položaju in se lahko samostojno odločijo, katere vsebine bodo vključili v ponujeni sistem. Tako se lahko odločijo (tudi vlagatelj), da ponudijo sistem, ki omogoča dostop zgolj do vsebin brezplačnih pravnih publikacij, ali pa sistem, ki omogoča dostop zgolj do vsebin plačljivih pravnih publikacij. Lahko pa se tudi odločijo, da ponudijo sistem, ki omogoča dostop do vsebin tako brezplačnih kot tudi plačljivih pravnih publikacij. Odločitev vlagatelja, kakšen sistem bo ponudil oz. ali bo njegov ponujeni sistem omogočal dostop (le) do vsebin plačljivih publikacij, je odvisna od njegove poslovne politike in je izključno v njegovi pristojnosti ter (posledic) tega ne more prevaliti na naročnika.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo ni izkazal, da je naročnik zahtevo v zvezi z dostopom do strokovnih člankov v polnem besedilu iz najmanj 8 pravnih publikacij (druga alineja točke 1.2.3 Povabila k sodelovanju), v povezavi z zahtevo, določeno v 8. alineji točke 1.2.8. Povabila k sodelovanju, oblikoval v nasprotju z določbami ZJN-3.

VII. Pravni terminološki slovar in večjezični slovar – nedoločenost, kontradiktornost, prilagajanje določenemu ponudniku (točka III.8. zahtevka za revizijo)

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila nejasna v delu, ki se nanaša na zahtevo glede pravnega terminološkega slovarja. Poleg tega je nedoločna naročnikova zahteva, da izbrani ponudnik zagotovi dostop do zbirk Evroter in Evrokorpus, ko bo dostop do teh dveh zbirk omogočen. Vlagatelj se tudi sprašuje, ali bo naročnik od izbranega ponudnika zahteval zagotovitev še kakšnih drugih povezav ali vsebin na podoben način. S spremembo dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila je naročnik ravnal v korist enega ponudnika, medtem ko je vlagatelju otežil oddajo ponudbe, saj njegov sistem ne ustreza spremenjenim zahtevam. Naročnik je s spremenjeno dokumentacijo kršil načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki, načelo enakopravne obravnave ponudnikov in 68. člen ZJN-3.

Naročnik je v točki 1.2.4. »Dostop do drugih vsebin« Povabila k sodelovanju zahteval, da ponujeni pravno-informacijski sistem omogoča dostop do pravno terminološkega slovarja in večjezičnega pravnega slovarja vsaj za enega od uradnih jezikov EU. To zahtevo je naročnik na Portalu javnih naročil večkrat pojasnjeval, nato pa je dne 9. 4. 2019 ob 11:45 uri objavil odgovor:
»V zvezi s dostopom do drugih vsebin (točka 1.2.4) mora ponujen sistem omogočati zgolj dostop do EvroVoc-a, večjezičnega tezavra Evropske unije. Zbirki Evroterm – večjezična terminološka zbirka in Evrokorpus - vzporedni korpusi prevodov, po informacijah Sektorja za prevajanje pri Generalnem sekretariatu Vlade RS trenutno nista dostopni, zato naročnik dostopa do njiju v tem trenutku ne zahteva. Ko bo dostop do teh dveh zbirk omogočen, bo moral izbrani ponudnik zagotoviti ustrezno povezavo. Gre za zbirki, ki sta javno dostopni brezplačno na spletnih straneh Vlade.«.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da v izpostavljenem delu dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ni nejasnosti, kot to zatrjuje vlagatelj. Iz citiranega odgovora jasno in nedvoumno izhaja, da je naročnik spremenil prvotno določeno zahtevo (in sicer, da mora ponujeni sistem omogočati dostop do pravno terminološkega slovarja in večjezičnega pravnega slovarja) na način, da mora sistem omogočati dostop do zbirke EvroVoc, večjezičnega tezavra Evropske unije, poleg tega pa bo moral izbrani ponudnik, ko bo omogočen dostop do zbirk Evroterm in Evrokorpus, omogočiti tudi dostop do teh zbirk. Naročnik torej v okviru točke 1.2.4. Povabila k sodelovanju ne zahteva več dostopa do pravno terminološkega slovarja in večjezičnega pravnega slovarja, pač pa dostop do zbirke EvroVoc (in kasneje do zbirk Evroterm in Evrokorpus). Navedeno izhaja tudi iz naročnikovega odgovora, objavljenega po objavi zgoraj citiranega odgovora, s katerim je potrdil, da v okviru zahteve, določene v točki 1.2.4. Povabila k sodelovanju, zahteva zgolj dostop do zbirke EvroVoc (glej vprašanje in odgovor naročnika, objavljena dne 9. 4. 2019 ob 11:53 uri).

Vlagatelj nejasnosti dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ne more utemeljiti s sklicevanjem na odgovore naročnika, objavljene na Portalu javnih naročil, pred spremembo dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila in ki se nanašajo na zahteve, ki ne obstojijo več. V obravnavanem primeru ne more biti relevantno, ali je naročnik prvotno določene tehnične specifikacije oblikoval skladno z ZJN-3, ampak je lahko relevantno zgolj vprašanje, ali so spremenjene tehnične specifikacije določene skladno z ZJN-3. Tudi če so namreč bile prvotno določene zahteve (ki se nanašajo na terminološki slovar) nejasne in v nasprotju z ZJN-3, kot to smiselno zatrjuje vlagatelj, le-te ne obstojijo več, saj jih je naročnik spremenil oz. je določil drugačne tehnične zahteve, posledično pa tudi ugotovitev Državne revizijske komisije, da je naročnik prvotno določene tehnične zahteve oblikoval v nasprotju z ZJN-3, ne bi mogla (več) vplivati na oz. izboljšati pravnega položaja vlagatelja v konkretnem postopku oddaje javnega naročila. Smiselno enako gre ugotoviti tudi glede revizijskih navedb, da je naročnik zahteve v zvezi s pravnim terminološkim slovarjem in večjezičnim slovarjem prilagodil zmožnostim drugega ponudnika. Tudi če bi bile zahteve prilagojene točno določenemu gospodarskemu subjektu, te zahteve ne obstojijo več (ker jih je naročnik spremenil) in posledično ne morejo vplivati na pravni položaj vlagatelja v predmetnem postopku oddaje javnega naročila. V zvezi z navedbami, da naročnik ni navedel spletnega mesta zbirke EvroVoc, pa gre poudariti, da je naročnik opredelil, da zahteva dostop do zbirke EvroVoc, pri čemer pa se od povprečno skrbnega in usposobljenega ponudnika pravno-informacijskega sistema, med katere gre šteti tudi vlagatelja, pričakuje, da je strokovnjak na svojem področju in bo lahko sam našel spletno mesto zbirke EvroVoc.

Očitke o kršitvi načela enakopravne obravnave ponudnikov, načela zagotavljanja konkurence med ponudniki in četrtega odstavka 68. člena ZJN-3 vlagatelj utemeljuje z navedbami, da je ob objavi predmetnega javnega naročila njegov sistem ustrezal naročnikovim zahtevam, medtem ko sistem konkurenčnega ponudnika ni ustrezal. Po spremembi dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila pa je naročnik situacijo drastično spremenil v korist konkurenčnega ponudnika, medtem ko njegov sistem ne ustreza več. Državna revizijska komisija je že večkrat pojasnila, da je naročnik, glede na določbe ZJN-3, pri ugotavljanju svojih potreb in pri postavljanju tehničnih specifikacij načeloma samostojen, kar pomeni, da tehnične zahteve določi ob upoštevanju lastnih potreb in pričakovanj glede na predmet javnega naročila, vendar pa ne sme postavljati zahtev, ki niso objektivno opravičljive in bi lahko dajale neupravičeno prednost določenim ponudnikom ali bi jim neupravičeno onemogočale udeležbo v postopku oddaje javnega naročila. Naročniki so v postopkih oddaje javnih naročil upravičeni postavljati zahteve, ki imajo za posledico razlikovanje ponudnikov, vendar le iz razlogov, ki so neposredno povezani s predmetom javnega naročila in so objektivno opravičljivi. Zato tudi če lahko določeno zahtevo izpolni le določen krog potencialnih ponudnikov (ali celo en sam ponudnik) oziroma da posamezen ponudnik ne more konkurirati za pridobitev naročila, in je takšna zahteva povezana s predmetom naročila in temelji na objektivno utemeljenih razlogih, naročniku ni mogoče očitati kršitve določb ZJN-3.

Dolžnost vlagatelja je, da v zahtevku za revizijo navede očitane (konkretne) kršitve ter dejstva in dokaze, s katerimi se kršitve dokazujejo (drugi odstavek 15. člena ZPVPJN). Skladno s trditveno-dokaznim bremenom, ki izhaja iz 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s sprem.), v povezavi s 13. členom ZPVPJN, mora tista stranka, ki določeno dejstvo zatrjuje, le-tega tudi dokazati oz. zanj predlagati dokaze. V obravnavanem primeru vlagatelj zgolj zatrjuje, da njegov sistem s spremembo dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ne ustreza več naročnikovim zahtevam, pri tem pa vlagatelj ne zatrjuje, da naročnik nima objektivno opravičljivih razlogov za določitev sporne zahteve glede dostopa do zbirke EvroVoc in da izpostavljena zahteva ni povezana s predmetom javnega naročila. Šele če bi vlagatelj v zahtevku za revizijo navedel ustrezno trditveno podlago, bi bilo na naročniku, da zatrjuje in dokaže obstoj okoliščin, ki opravičujejo sporno zahtevo. V obravnavanem primeru pa vlagatelj izpostavljene očitke utemeljuje zgolj z navedbami, da njegov sistem ne izpolnjuje sporne zahteve, vendar pa, kot že navedeno in kot je večkrat navedel tudi vlagatelj v zahtevku za revizijo, samo dejstvo, da posamezni gospodarski subjekt določene zahteve ne more izpolniti, še ne more pripeljati do zaključka, da je takšna zahteva oblikovana v nasprotju z določbami ZJN-3. Pri tem pa gre še dodati, da vlagatelj niti ne zatrjuje, da sporne zahteve ne more izpolniti oz. da ne more ponuditi sistema, ki omogoča dostop do zbirke EvroVoc, saj zatrjuje, da bo »moral v enem tednu prilagoditi svoj sistem na tak način, da bo ustrezal bistveno spremenjenim naročnikovim zahtevam«. Naročniku pa ni mogoče naložiti obveznosti, da določi takšne tehnične specifikacije za zahtevani dostop do pravno-informacijskega sistema, ki jih izpolnjuje obstoječi vlagateljev pravno-informacijski sistem.

V zvezi z vlagateljevimi očitki, da je naročnik zmanjšal svoje potrebe, da bi jih prilagodil točno določenemu ponudniku, gre ponoviti, da tudi če naročnik zmanjša svoje zahteve, posledično pa je s tem omogočeno sodelovanje širšemu krogu gospodarskih subjektov, naročniku ni mogoče očitati kršitev. Z zmanjšanjem zahtev naročnik namreč širi konkurenco, ne pa omejuje (oz. oži). Pri tem pa gre še dodati, da iz vlagateljevih navedb izhaja zavzemanje, da naročnik določi takšne tehnične specifikacije (dostop do pravno terminološkega slovarja), ki jih izpolnjuje vlagatelj, ne pa tudi drug točno določen gospodarski subjekt, s čimer pa vlagatelj v postopku pravnega varstva ne more uspeti. Poudariti gre, da sodi določanje potreb naročnika, na podlagi katerih le-ta oblikuje predmet javnega naročila, v domeno naročnika, saj le on pozna svoje delovanje in specifične zahteve. Državna revizijska komisija naročnikove odločitve, da ne bo zahteval dostopa do pravno terminološkega slovarja, ne more tehtati, saj gre pri oblikovanju potreb za avtonomno odločitev naročnika, v katero ne ponudnik ne Državna revizijska komisija ne moreta poseči.

V zvezi z revizijskimi očitki, da je nedoločna naročnikova zahteva, da bo moral izbrani ponudnik omogočiti dostop do zbirk Evroterm in Evrokorpus, (ker naročnik ni opredelil spletnega naslova ter roka za vzpostavitev in ker ni jasno, ali bo naročnik obvestil ponudnika, da je dostop do teh zbirk omogočen ali ne), gre najprej poudariti, da ne gre za zahtevo, ki bi jo morali izpolniti ponudniki, da bi sodelovali v postopku oddaje javnega naročila. Izpostavljena zahteva se nanaša na fazo izvajanja pogodbe o izvedbi predmetnega naročila, saj jo bo moral izpolniti le ponudnik, kateremu bo oddano javno naročilo. Ne glede na navedeno pa izpostavljenim revizijskim očitkom Državna revizijska komisija ne more pritrditi. Pritrditi gre sicer vlagatelju, da naročnik ni navedel, na kateri spletni strani bosta dostopni zbirki Evroterm in Evrokorpus, vendar izpostavljenega podatka vlagatelj pri pripravi ponudbe ne potrebuje, saj dostop do teh zbirk ne predstavlja zahteve, ki bi jo morali izpolniti ponudniki. Prav tako gre pritrditi vlagatelju, da naročnik ni opredelil roka za vzpostavitev dostopa do teh zbirk kot tudi ne, ali bo naročnik obvestil izbranega ponudnika oz. izvajalca, ko bo dostop do teh zbirk omogočen. Vendar pa navedeno po presoji Državne revizijske komisije na položaj vlagatelja v postopku oddaje javnega naročila ne vpliva, saj bo zaradi umanjkanja izpostavljenih podatkov lahko vlagatelj (ob predpostavki, da mu bo dodeljeno javno naročilo) v okviru izvedbe javnega naročila ugovarjal morebitno nerazumno postavljenemu roka za vzpostavitev dostopa oz. očitkom o neizpolnitvi pogodbenih obveznosti.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo ni izkazal, da je naročnik zahtevo, določeno v točki 1.2.4. »Dostop do drugih vsebin« Povabila k sodelovanju, oblikoval v nasprotju z načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki (5. člen ZJN-3), načelom transparentnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-3), načelom enakopravne obravnave (7. člen ZJN-3) in četrtim odstavkom 68. člena ZJN-3.




VIII. Obveznost zahtev – nedoločenost predmeta javnega naročila (točka III.9. zahtevka za revizijo)

Vlagatelj zatrjuje, da je naročnik večkrat pojasnjeval zahteve, v posledici naročnikovih odgovorov pa so si posamezne zahteve v nasprotju. Pri tem vlagatelj izpostavlja naročnikovo zahtevo glede iskalnika v povezavi z dostopom do zahtevanih vsebin preko zunanjih virov. Zaradi nejasnih zahtev dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila je naročniku prepuščena odločitev, kdaj bo sicer obvezna funkcionalnost zares obvezna za posamezno vsebino. Vlagatelj se sprašuje, ali se od njega pričakuje, da bo za vsako zahtevo preko Portala javnih naročil preveril, ali naročnik tako misli, kot je zapisano, ali pa so katere vsebine izvzete in neobvezne. Ker ni jasno, katere zahteve so dejansko zahtevane in katere so samo želja naročnika, je naročnik kršil načelo transparentnosti, četrti odstavek 61. člena ZJN-3 in drugi odstavek 67. člena ZJN-3.

Ugotoviti gre, da je naročnik v točki 1.2.6. »Iskalnik« Povabila k sodelovanju med drugim zahteval, da mora sistem omogočati (1) iskanje po vseh vsebinah ponujenega sistema istočasno, (2) iskanje z logičnimi operatorji IN, ALI, NE v slovenskem jeziku, v kolikor jih izvorna zbirka ne podpira, pa v tujem, prvenstveno angleškem jeziku, in (3) označevanje (obarvanje/poudarjanje) besedila iskalne zahteve/izraza v seznamu zadetkov in vsebini vsakega dokumenta, ki je rezultat konkretnega iskanja.

Tudi če bi bilo potrebno pritrditi vlagatelju, da so zahtevane funkcionalnosti, ki jih sicer vlagatelj v zahtevku za revizijo nepravilno navaja (kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju), mogoče zagotoviti le, če dostop do zahtevanih vsebin ni zagotovljen s preusmeritvijo na zunanji vir (kot že navedeno, naročnik je zahteval, da morajo biti vsebine slovenske zakonodaje, sodne prakse in literature vsebovane v sistemu ponudnika, medtem ko je dopustil, da je vsebina EU (pravni red EU in sodna praksa EU) dostopna preko povezave na zunanji vir), pa gre ugotoviti, da je naročnik zahteve v zvezi s funkcionalnostjo sistema na Portalu javnih naročil tudi dopolnjeval in spreminjal.

Naročnik je na Portalu javnih naročil, kot to ugotavlja tudi vlagatelj, na vprašanje zainteresiranega ponudnika glede zahteve o »istočasnosti« iskanja odgovoril »Zahteva po istočasnem iskanju pomeni, da mora ponujen sistem omogočati istočasno iskanje znotraj vsebinskih sklopov slovenske sodne prakse, zakonodaje in literature in ločeno istočasno znotraj vsebinskih sklopov evropske sodne prakse in zakonodaje« (glej vprašanje in odgovor, objavljena dne 2. 4. 2019 ob 12:07 uri). Ob upoštevanju citiranega odgovora gre tako ugotoviti, da naročnik razlikuje med iskanjem znotraj vsebin, ki so vsebovane v samem ponujenem sistemu (vsebine slovenske zakonodaje, sodne prakse in literature), in iskanjem znotraj vsebin, do katerih je dostop možen preko povezav na zunanje vire (vsebine EU). Da bi bilo izpostavljeno naročnikovo razlikovanje glede istočasnosti iskanja v nasprotju oz. neskladno z zahtevo oz. dopustitvijo, da so nekatere zahtevane vsebine vsebovane v sistemu, nekatere pa dostopne preko povezav na zunanje vire, vlagatelj ne zatrjuje.

Naročnik je v prvotno objavljenem Povabilu k sodelovanju zahteval, da sistem omogoča iskanje IN, ALI, NE v slovenskem jeziku, nato pa je v odgovoru, objavljenem na Portalu javnih naročil dne 27. 3. 2019 ob 15:36 uri navedel, da se ta zahteva spremeni tako, da mora sistem omogočati iskanje z logičnimi operatorji IN, ALI, NE v slovenskem jeziku, v kolikor jih izvorna zbirka ne podpira pa v tujem, prvenstveno angleškem jeziku. Takšna zahteva izhaja tudi iz spremenjenega Povabila k sodelovanju. Iz vlagateljevih navedb izhaja zgolj zatrjevanje, da je prvotno določena funkcionalna zahteva sistema v nasprotju z možnostjo, da je za določene vsebine omogočen dostop s povezami na zunanje vire, kar pa v obravnavanem primeru ne more biti relevantno, saj prvotno določena zahteva ne obstoji več, ker jo je naročnik spremenil. Tudi če bi Državna revizijska komisija ugotovila, da je bila prvotno določena zahteva glede funkcionalnosti neskladna z dopuščeno možnostjo dostopa do nekaterih vsebin, to ne bi moglo (več) vplivati oz. izboljšati pravnega položaja vlagatelja v konkretnem postopku oddaje javnega naročila. Državna revizijska komisija zato izpostavljenih navedb ni vsebinsko presojala. Da bi bila spremenjena funkcionalna zahteva sistema v nasprotju oz. neskladna z možnostjo zagotovitve dostopa do vsebin s povezami na zunanje vire, vlagatelj v zahtevku za revizijo ne zatrjuje.

Naročnik je na Portalu javnih naročil na vprašanje zainteresiranega ponudnika, ali »sistem ustreza, če ne označi besedila iskalne zahteve/izraza v vsebini dokumenta, kadar je vsebina dokumenta zagotovljena le kot povezava na zunanji vir?« odgovoril »Da« (glej vprašanje in odgovor, objavljena dne 27. 3. 2019 ob 15:40 uri). Ob upoštevanju navedenega gre ugotoviti, (kar ugotavlja tudi vlagatelj v zahtevku za revizijo), da je naročnik v primeru povezav na zunanje vire odstopil od zahteve glede označevanja iskalne zahteve v vsebini dokumenta. Naročnik torej tudi v zvezi z izpostavljeno funkcionalnostjo razlikuje med iskanjem znotraj vsebin, ki so vsebovane v samem ponujenem sistemu (vsebine slovenske zakonodaje, sodne prakse in literature), in iskanjem znotraj vsebin, do katerih je dostop možen preko povezav na zunanje vire (vsebine EU). Da bi bilo izpostavljeno naročnikovo razlikovanje glede označevanja iskalne zahteve v vsebini dokumenta v nasprotju (oz. neskladno) z zahtevo oz. dopustitvijo, da so nekatere zahtevane vsebine vsebovane v sistemu, nekatere pa dostopne preko povezav na zunanje vire, vlagatelj ne zatrjuje.

Ob upoštevanje navedenega Državna revizijska komisija ne more pritrditi navedbam vlagatelja, da so naročnikove zahteve glede funkcionalnosti ponujenega sistema v nasprotju (oz. v neskladju) z zahtevo oz. dopustitvijo, da so nekatere zahtevane vsebine vsebovane v sistemu, nekatere pa dostopne preko povezav na zunanje vire.

Iz revizijskih navedb izhaja, da vlagatelj (ker je naročnik izpostavljene funkcionalnosti na podlagi vprašanj zainteresiranih gospodarskih subjektov pojasnjeval oz. spreminjal na način, da za določene vsebine ne velja, in ker je naročnik šele na vprašanje zainteresiranega gospodarskega subjekta glede vsebin Uradnega lista EU, serije C, zahteve spremenil na način, da te vsebine niso več zahtevane, temveč samo zaželene) dvomi v pravilnost vseh ostalih naročnikovih zahtev. Ponoviti gre, da ZJN-3 naročniku ne prepoveduje spreminjanja in dopolnjevanja dokumentacije v zvezi z oddajo ponudb do poteka roka za predložitev ponudb, pač pa lahko naročnik objavljeno dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila do poteka roka za oddajo ponudb spreminja, dopolnjuje ali pojasnjuje (prim. prvo alinejo prvega odstavka in drugi odstavek 60. člena ZJN-3 ter drugi odstavek 67. člena ZJN-3). Zato samo dejstvo, da je naročnik v obravnavanem primeru večkrat spreminjal in pojasnjeval dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila, tako ne more že pomeniti kršitve določb ZJN-3. Skladno z drugim odstavkom 67. člena ZJN-3 se informacije, ki jih posreduje naročnik gospodarskim subjektom na portalu javnih naročil ali prek njega, štejejo za spremembo, dopolnitev ali pojasnilo dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, če iz vsebine informacij izhaja, da se z njimi spreminja ali dopolnjuje ta dokumentacija ali če se s pojasnilom odpravlja dvoumnost navedbe v tej dokumentaciji. To pomeni, da postanejo vse spremembe, dopolnitve in pojasnila del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. Z objavo preko Portala javnih naročil so vsi potencialni ponudniki hkrati in na enak način obveščeni o vseh morebitnih spremembah, dopolnitvah in pojasnilih dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, posledično pa so vsi ponudniki ob pripravi ponudb obravnavani enako. Na drugi strani pa je naročniku omogočeno, da so prejete ponudbe skladne z vsemi njegovimi (tudi naknadnimi) zahtevami in da lahko prejete ponudbe presoja na podlagi enakih kriterijev. To pa tudi pomeni, da naročnik prejete ponudbe pregleda ob upoštevanju zahtev dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, kot je obstajala ob poteku roka za predložitev ponudb, in da naročnik po poteku roka za predložitev ponudb ne bo mogel odstopiti od zahtev, določenih v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. Nasprotno ravnanje ni bilo namreč v nasprotju z načelom enakopravne obravnave ponudnikov in drugim odstavkom 67. člena ZJN-3.

Pred potekom roka za oddajo javnega naročila do zatrjevane kršitve drugega odstavka 67. člena ZJN-3 že po naravi stvari ne more priti, zato so že iz tega razloga neutemeljeni revizijski očitki o naročnikovi kršitvi drugega odstavka 67. člena ZJN-3. Če bo vlagatelj menil, da naročnik prejetih ponudb ni pregledal ob upoštevanju določb dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila (oz. da je naročnik ob pregledu ponudb spreminjal zahteve), bo imel vlagatelj (če bi takšno hipotetično bodoče ravnanje naročnika vplivalo na pravni položaj vlagatelja) pravno varstvo zagotovljeno pred Državno revizijsko komisijo. V fazi izvajanja pogodbe pa bo lahko vlagatelj (ob predpostavki, da bo naročnik z vlagateljem kot z izbranim ponudnikom sklenil pogodbo o izvedbi javnega naročila), če bo menil, da naročnik »širi oz. spreminja pomen« zahtev, uveljavljal pravno varstvo v postopku pred pristojnim sodiščem.

Vlagatelj v tem delu zahtevka za revizijo citira četrti odstavek 61. člena ZJN-3 in zatrjuje, da je naročnik kršil tudi to zakonsko določbo. Pri tem vlagatelj ne pojasni oz. utemelji, zakaj naj bi naročnik, v okviru odgovarjanja na vprašanja, ki jih izpostavlja vlagatelj, kršil to določbo. Ponoviti gre, da je dolžnost vlagatelja, da v zahtevku za revizijo navede očitane (konkretne) kršitve ter dejstva in dokaze, s katerimi se kršitve dokazujejo (drugi odstavek 15. člena ZPVPJN). Vlagatelj ne more uspeti z zahtevkom za revizijo, če le na splošno naročniku očita nezakonito ravnanje s prepisovanjem zakonskih določb, ne da bi tudi navedel dejstva in dokaze, ki po njegovem mnenju izkazujejo zatrjevano kršitev. Zaradi umanjkanja trditvene podlage (v okviru te točke zahtevka za revizijo) Državna revizijska komisija ni mogla slediti podani navedbi vlagatelja o kršitvi četrtega odstavka 61. člena ZJN-3.

IX. Nedoločenost testne uporabe sistema (točka III.11. zahtevka za revizijo)

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da naročnik ni navedel nobenih (postopkovnih) pravil enomesečne testne uporabe sistema, kar je v nasprotju z načelom transparentnosti. Ker naročnik ni določil postopka in načina testnega preverjanja bo v okviru testnega preverjanja širil oz. spreminjal njegov pomen, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 67. člena ZJN-3. Določbe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ki jih lahko naročnik uporabi drugače, ne zagotavljajo enakega dostopa do postopka javnega naročanja, zato naročnik krši tudi četrti odstavek 68. člena ZJN-3.

Naročnik je v točki 2.3. »Posebni pogoj za sodelovanje« Povabila k sodelovanju zahteval, da ponudniki za potrebe preverjanja izpolnjevanja vsebinskih in funkcionalnih zahtev glede ponujenega pravno-informacijskega sistema naročniku omogočijo 7 testnih gesel za 1-mesečni neomejen dostop do ponujenega sistema. Ta gesla so bili ponudniki dolžni navesti v ponudbeni dokumentaciji. Naročnik je nadalje navedel, da v kolikor strokovna komisija med testno uporabo sistema ugotovi več kot pet bistvenih pomanjkljivosti v sistemu, ki se nanašajo na neizpolnjevanje zahtev po dostopnosti do pravnih vsebin (npr. določenega predpisa ali sodne odločbe v sistemu ni) ali na neobstoj zahtevanih povezav, bo ponudnik izločen iz nadaljnjega postopka javnega naročanja (nedopustna ponudba). V točki 6. »Merilo za izbiro« Povabila k sodelovanju je naročnik navedel, da bo strokovna komisija merilo 2 – komentarji zakonov, merilo 3 – pravna literatura in merilo 4 – kontekstualni operaterji ocenjevala na podlagi enomesečne testne uporabe ponujenega sistema

Naročnik je na Portalu javnih naročil dne 10. 4. 2019 ob 16:49 uri na vprašanje zainteresiranega gospodarskega subjekta »Prosimo za razlago, kaj pomeni »testna uporaba sistema« iz točke 2.3 Povabila k sodelovanju oziroma naročnika pozivamo, da natančno določi postopek preverjanja s testno uporabo sistema« odgovoril »Preverjanje vsebinske in funkcionalne ustreznosti ponujenega sistema (izpolnjevanje pogojev) ter vključenost vsebin, ki so določene kot merilo za izbor, bo opravila strokovna komisija naročnika na podlagi enomesečne testne uporabe ponujenih sistemov. O rezultatih preverjanja bo naročnik sestavil poseben zapisnik. Naročnik oziroma testni uporabniki bodo ponujene sisteme uporabljali v enakem obsegu in na enak način, s čimer bo zagotovljena enakopravna obravnava ponudnikov«.

Iz izpostavljenih določb dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila izhaja, da je naročnik enomesečno testno uporabo sistema predvidel z namenom, da ugotovi, ali ponujeni pravno-informacijski sistem izpolnjuje zahteve, določene v točki 1.2 »Zahteve po pravnih vsebinah« Povabila k sodelovanju, in sicer tako glede dostopa do posameznih vsebin kot tudi glede funkcionalnosti ponujenega sistema. Naročnik je torej enomesečno testno uporabo sistema predvidel z namenom, da ugotovi, ali je ponujeni sistem skladen z naročnikovimi tehničnimi zahtevami in posledično, ali je ponudba dopustna. Poleg tega bo naročnik v okviru enomesečne testne uporabe preveril, ali ponujeni sistemi omogočajo dostopnost do vsebin, ki jih je naročnik opredelil v okviru meril (komentarji točno določenih zakonov in točno določena pravna literatura) in ali ponujeni sistem omogoča funkcionalnost, ki jo je naročnik opredelil v okviru merila 4 (operaterji PRED in BLIZU). Naročnik je torej enomesečno testno uporabo sistema predvidel tudi z namenom, da oceni, kako ponudba izpolnjuje merila za oddajo javnega naročila oz. z namenom, da bo lahko posamezni ponudbi dodelil ustrezno število točk v okviru posameznega kakovostnega merila. Enomesečna testna uporaba je torej namenjena pregledu ponudb in ocenjevanju ponudb.

V zvezi z navedbami vlagatelja, da naročnik ni vnaprej določil postopkovnih pravil testne uporabe, gre pojasniti, da določbe ZJN-3 ne določajo načina oz. postopka pregleda in ocenjevanja ponudb. Prav tako določbe ZJN-3 naročniku ne nalagajo, da bi vnaprej opredelil, na kakšen način oz. po kakšnem postopku bo pregledal in ocenjeval ponudbe. Čeprav ZJN-3 naročniku torej ne nalaga, da vnaprej določi postopek oz. način pregleda in ocenjevanja ponudb, pa mora naročnik tudi pri pregledu in ocenjevanju ponudb upoštevati načela, na katerih temelji javno naročanje. Tudi v obravnavanem primeru bo moral naročnik v okviru enomesečne testne uporabe ponujenega sistema (torej pri pregledu in ocenjevanju ponudb) upoštevati načelo transparentnosti javnega naročanja in enakopravne obravnave ponudnikov, zagotoviti pa bo moral tudi možnost naknadne preverljivosti postopka ocenjevanja in preverjanja posameznih sistemov oz. ponudb. To pomeni, da bo naročnik v okviru enomesečne uporabe sistema moral ponudnike obravnavati enakopravno in ocenjevati na enak način ter na podlagi enakih kriterijev. Naročnik bo moral postopek enomesečne uporabe sistema ustrezno dokumentirati (npr. z izpisi oz. print screen) in s tem zagotoviti možnost naknadne preverljivosti testne uporabe. Iz dokumentacije bo moralo biti razvidno, kaj je naročnik v okviru testne uporabe ugotavljal in katera dejstva je naročnik pri tem ugotovil. Ugotovitev naročnika o (ne)skladnosti ponujenega sistema z zahtevami in naročnikova dodelitev točk ponudbi v okviru posameznega ponudnika morata biti objektivni preverljivi, saj mora naročnik ponudnike v skladu s tretjim odstavkom 90. člena ZJN-3 obvestiti o svoji odločitvi, ponudniki pa morajo imeti možnost (tudi v postopku pravnega varstva) preveriti, ali je naročnik odločitev sprejel v skladu z določili dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila in pravili javnega naročanja.

Tudi naročnik je na Portalu javnih naročil pojasnil, da bo naročnik (oz. testni uporabniki) uporabljal ponujene sisteme v enakem obsegu in na enak način, s čimer bo zagotovljena enakopravna obravnava ponudnikov, in da bo naročnik o rezultatih preverjanja sestavil posebni zapisnik. V zvezi z vlagateljevimi navedbami, da izpostavljeni odgovor vlagatelju ni potrdil izvedbe testne uporabe sistema ob upoštevanju načela enakopravne obravnave ponudnikov, gre poudariti, da se bo lahko vprašanje, ali je naročnik pri izvedbi testne uporabe sistema enakopravno obravnaval ponudnike postavilo šele po izvedeni testni uporabi. Pred izvedbo testne uporabe sistema pa takšni očitki predstavljajo zgolj hipotetične kršitve, do katerih bi lahko prišlo pri izvedbi testne uporabe sistema, in sicer če naročnik ponudnikov ne bi enakopravno obravnaval. Prav tako so pred izvedbo testne uporabe sistema preuranjeni očitki, da bo naročnik pri testni uporabi sistema širil oz. spreminjal pomen testne uporabe in s tem kršil drugi odstavek 67. člena ZJN-3. Neutemeljene pa so tudi vlagateljeve navedbe o kršitvi četrtega odstavka 68. člena ZJN-3. Predvidena enomesečna testna uporaba sistema namreč ne predstavlja tehnične zahteve, ki bi jo morali izpolniti ponudniki, pač pa, kot že navedeno, način pregleda in ocenjevanja prejetih ponudb.

Vlagatelj s sklicevanjem na odločitve Državne revizijske komisije, ki se nanašajo na umanjkanje vnaprej določenih pravil žreba, v primeru če sta ponudbi (ali več njih) po merilu za oddajo javnega naročila uvrščeni na prvo mesto, ne more uspeti. Stališče, ki ga je namreč zavzela Državna revizijska komisija glede določitve postopkovnih pravil v zvezi z žrebom, ni uporabljivo tudi pri pregledovanju in ocenjevanju ponudb. Žreb se nanaša na izbiro ponudbe po merilu za oddajo javnega naročila, saj predstavlja tehniko, s katero naročnik izbere eno od (dopustnih) ponudb, ki so po merilu za oddajo javnega naročila uvrščene na prvo mesto, medtem ko pregled in ocenjevanje samo po sebi ne predstavlja izbire ponudbe, temveč šele ugotavljanje, ali je ponudba dopustna (torej skladna z naročnikovimi zahtevami) in ugotavljanje njene ekonomske in kakovostne vrednosti v okviru vnaprej določenih meril.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo ni izkazal, da je naročnik določbe glede enomesečne testne uporabe sistema oblikoval v nasprotju z določbami ZJN-3.

X. Interesna področja – nedoločenost predmeta javnega naročila (točka III.12. zahtevka za revizijo)

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da naročnik z dogovorom na Portalu javnih naročil ni razjasnil zahteve glede obveščanja uporabnikov. Ker naročnik ni jasno določil predmeta javnega naročila, je kršil načelo transparentnosti in načelo enake obravnave ponudnikov. Naročnik bo pri izvajanju širil oz. spreminjal pomen te zahteve, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 67. člena ZJN-3. Vlagatelj citira četrti odstavek 61. člena ZJN-3 in zatrjuje, da je naročnik kršil tudi to določbo.

Naročnik je zahteval, da ponujeni pravno-informacijski sistem omogoča obveščanje uporabnikov o novostih neposredno v ponujenem sistemu in/ali preko elektronske pošte, poslane na naslov uporabnika (glej točko 1.2.7. »Obveščanje o novih vsebinah« Povabila k sodelovanju). Naročnik je na Portalu javnih naročil dne 2. 4. 2019 ob 13:34 na vprašanje zainteresiranega gospodarskega subjekta v zvezi z izpostavljeno zahtevo odgovoril: »Sistem mora glede na s strani uporabnika opredeljena interesna področja omogočati neposredno v sistemu obveščanje o:
– spremembah zakonov in podzakonskih predpisov RS
– novih zakonih in podzakonskih predpisih RS
– sodni praksi slovenskih višjih sodišč in Vrhovnega sodišča«.

Na vprašanje zainteresiranega gospodarskega subjekta »V odgovorih je prvič omenjena opredelitev interesnih področij s strani uporabnika (2. 4. 2019 ob 13:34). Prosimo za podrobnejšo opredelitev zahteve« je naročnik na Portalu javnih naročil odgovoril »Interesa področja so mišljena v smislu interesov, kot jih opredelijo uporabniki kot izhodišče za obveščanje (npr. zahteva za obveščanje o spremembah Zakona o pravdnem postopku)« (glej vprašanje in odgovor, objavljena na Portalu javnih naročil dne 4. 4. 2019 ob 11:52 uri).

Vlagatelj zatrjuje, da izpostavljeni odgovor naročnika vlagatelju »ni razjasnil zahteve«. Ugotoviti gre, da vlagatelj razen pavšalnega navajanja, da je dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila v izpostavljenem delu nedoločna, ne navede nobenih okoliščin, na podlagi katerih bi bil mogoč zaključek o nedoločni oz. nejasni dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. Vlagatelj v zahtevku za revizijo ne navede, v katerem delu naj bi bila sporna zahteva nejasna, prav tako ne navede, kako bi bilo mogoče sporno zahtevo razumeti oz. kako jo sam razume. Ne glede na navedeno pa gre še dodati, da po presoji Državne revizijske komisije zahteva glede obveščanja uporabnikov ni nejasna. Naročnik namreč jasno in nedvoumno zahteva, da sistem omogoča obveščanje uporabnikov o spremembah zakonov in podzakonskih aktov, novih zakonih in podzakonskih aktih in o sodni praksi višjih sodišč in Vrhovnega sodišča. Pri tem se bo uporabnike obveščalo le o novostih oz. spremembah s tistega področja, ki ga bodo opredelili posamezni uporabniki.

Kot že navedeno, očitki o naročnikovi kršitvi drugega odstavka 67. člena ZJN-3 so na tej stopnji postopka oddaje javnega naročila, torej pred potekom roka za oddajo javnega naročila, preuranjeni, saj do izpostavljene do kršitve izpostavljene določbe že po naravi stvari ne more priti pred potekom roka za predložitev ponudb. Tudi v tem delu zahtevka za revizijo vlagatelj zgolj citira četrti odstavek 61. člena ZJN-3 in zatrjuje, da je naročnik kršil tudi to zakonsko določbo, ne da bi pojasnil oz. utemeljil, zakaj naj bi naročnik, v okviru odgovarjanja na vprašanje, ki ga izpostavlja vlagatelj, kršil to določbo. Ponoviti gre, da je dolžnost vlagatelja da v zahtevku za revizijo navede očitane (konkretne) kršitve ter dejstva in dokaze, s katerimi se kršitve dokazujejo (drugi odstavek 15. člena ZPVPJN). Vlagatelj ne more uspeti z zahtevkom za revizijo, če le na splošno naročniku očita nezakonito ravnanje s prepisovanjem zakonskih določb, ne da bi tudi navedel dejstva in dokaze, ki po njegovem mnenju izkazujejo zatrjevano kršitev. Zaradi umanjkanja trditvene podlage (v okviru te točke zahtevka za revizijo) Državna revizijska komisija ni mogla slediti podani navedbi vlagatelja o kršitvi četrtega odstavka 61. člena ZJN-3.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo ni izkazal, da je naročnik zahtevo v zvezi z obveščanjem o novih vsebinah (točka 1.2.7. Povabila k sodelovanju) oblikoval v nasprotju z določbami ZJN-3.

XI. Neodgovorjena vprašanja – nedoločenost predmeta javnega naročila (točka III.13. zahtevka za revizijo)

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je naročnik kršil četrti odstavek 61. člena ZJN-3, ker na dve vprašanji, zastavljeni preko Portala javnih naročil, ni odgovoril. Vlagatelj odgovora na zastavljeni vprašanji potrebuje za pripravo ponudbe (tudi cenovnega dela) in zato, da bi se lahko ustrezno odločil glede zagotavljanja kasnejših obveznosti do naročnika. V zvezi s prvim vprašanjem, ki se nanaša na skladnost pravno-informacijskega sistema gospodarskega subjekta Tax-Fin-Lex z zahtevami naročnika, vlagatelj navaja, da bi lahko, če je rešitev tega sistema skladna z naročnikovimi zahtevami, ponudil sistem z enako rešitvijo. Za vlagatelja rešitev glede varovanja podatkov ni sprejemljiva, saj če vse vsebine zagotavlja v svojem sistemu, mora upoštevati zakonodajo s področja varstva osebnih podatkov, kar pa ne velja za ponudnike, ki zagotavljajo zahtevane vsebine z zunanjimi povezavami. Naročnik zato krši načelo enakopravne obravnave ponudnikov. Naročnik na drugi strani zatrjuje, da je na sporni vprašanji odgovoril v okviru odgovorov na druga zastavljana vprašanja.

Skladno s četrtim odstavkom 61. člena mora naročnik, če pravočasno prejme zahtevo, vsem gospodarskim subjektom, ki sodelujejo v postopku javnega naročanja, najpozneje šest dni pred iztekom roka za oddajo ponudb zagotoviti dodatne informacije v zvezi s specifikacijami in vse dodatne dokumente.

Za ugoditev zahtevku za revizijo v izpostavljenem delu ne zadošča že med strankama nesporno dejstvo, da naročnik dveh prejetih vprašanj ni objavil na Portalu javnih naročil in nanju izrecno ni odgovoril. Ponoviti gre, da je namen odgovarjanja na zahteve ter vprašanja, postavljena preko portala javnih naročil, v zagotavljanju dodatnih informacij, potrebnih za pripravo ponudb, in v podajanju pojasnil, ki naj odpravijo morebitne nejasnosti ter s tem zagotovijo, da bodo predložene ponudbe tudi medsebojno primerljive. Ponudniki morajo biti seznanjeni s potrebnimi informaciji za pripravo konkurenčne ponudbe, skladne z zahtevami naročnika. Vendar pa pri tem ni ključno, na kakšen način oz. na podlagi katerega odgovora, objavljenega na Portalu javnih naročil, se ponudniki seznanijo s potrebnimi informacijami za pripravo ponudb, pač pa je ključno, da se s potrebnimi informacijami seznanijo. Tudi v obravnavanem primeru je zato potrebno presoditi, ali se je vlagatelj z informacijami, glede katerih sta bili zastavljeni vprašanji, seznanil na kakšen drug način oz. ali je naročnik informacije, glede katerih sta bili zastavljeni vprašanji, zainteresiranim ponudnikom posredoval v okviru drugih informacij oz. odgovorov, objavljenih na Portalu javnih naročil.

Prvo vprašanje, zastavljeno naročniku preko Portala javnih naročil, katerega naročnik (nesporno) ni objavil na Portalu javnih naročil in nanj izrecno ni odgovoril, se glasi:
»Ali ponujeni sistem ustreza zahtevam točke 1.2.1. Dostop do zakonodaje, 4 alineja podpoglavja Pravni red EU »primarna zakonodaja (ustanovitvene pogodbe, spremembe in dopolnitve ustanovitvenih pogodb in pogodbe o pristopu k Evropski uniji) in sekundarna zakonodaja (uredbe, direktive, odločbe, priporočila in mnenja)«, če so v sistemu vsebovane le povezave na te zbirke na spletni strani https://eur-lex.europa.eu, kot na spletnih straneh https://www.tax-fin-lex.si/Home/Vsebina/PrimarnaZakonodajaSLO in https://www.tax-fin-lex.si/Home/Vsebina/VeljavnaZakonodajaEUR-LEX.«.

Ugotoviti gre, da se izpostavljeno vprašanje nanaša na vprašanje dostopa do vsebin pravnega reda EU, kamor spada tudi naročnikova zahteva glede dostopa do primarne zakonodaje in sekundarne zakonodaje (glej točko 1.2.1. Povabila k sodelovanju). Kot že navedeno, naročnik je na Portalu javnih naročnik večkrat pojasnjeval, na kakšen način lahko ponujeni sistem omogoča dostop do vsebin EU. Naročnik je določil, da lahko sistem omogoča dostop do vsebin EU s povezami na zunanje vire (glej vprašanje in odgovor, objavljena na Portalu javnih naročil dne 22. 3. 2019 ob 15:17 uri). Prav tako je naročnik pojasnil, da bo štel, da se predpis v primeru evropske zakonodaje nahaja v sistemu, če ponujen sistem omogoča iskanje po teh vsebinah in prikazovanje seznama zadetkov posameznih iskanj v pravno-informacijskem sistemu ponudnika. Vpogled v sam dokument iz seznama zadetkov pa je lahko omogočen prek povezave na drug pravno-informacijski sistem (glej vprašanje in odgovor, objavljena dne 3. 4. 2019 ob 11:35 uri). Ker je naročnik s slednjim odgovorom pojasnil, da mora sistem omogočati iskanje po zahtevanih vsebinah (torej iskanje po primarni in sekundarni zakonodaji) in (posledično) prikazati seznam zadetkov posameznih iskanj, je s tem tudi odgovoril, da zgolj povezava na zbirke na spletni strani https://eur-lex.europa.eu, ne ustreza naročnikovim zahtevam. Ne da bi se Državna revizijska komisija opredeljevala, ali je sistem vlagatelju konkurenčnega ponudnika skladen z naročnikovimi zahtevami in ali ta sistem (v okviru drugih spletnih strani, kot jih izpostavlja vlagatelj) omogoča iskanje po vsebinah EU, gre poudariti, da spletni strani, ki ju izpostavlja vlagatelj v spornem vprašanju, ne omogočata iskanja z zahtevanimi funkcionalnostmi. Poleg tega ne gre prezreti, da je naročnik na Portalu javnih naročil (glej vprašanje in odgovor, objavljena dne 3. 4. 2019 ob 11:40 uri) na podobno vprašanje, ki se je nanašalo na vsebine mednarodnih sporazumov (ki so prav tako uvrščene v okvir vsebin EU, glej točko 1.2.1. Povabila k sodelovanju), in sicer »Ali ponujeni sistem ustreza zahtevam točke 1.2.1. Dostop do zakonodaje, 5 alineja podpoglavja Pravni red EU »mednarodni sporazumi«, če so v sistemu vsebovane le povezave na te zbirke na spletni strani https://eur-lex.europa.eu, kot na spletnih straneh https://www.tax-fin-lex.si/Home/MednarodniSporazumuEUR-LEX«, odgovoril nikalno in pojasnil, da mora biti v sistemu prikazan (najmanj) seznam zadetkov, kar je posledica omogočenega iskanja po teh vsebinah. Pritrditi gre zato naročniku, da je na sporno vprašanje smiselno odgovoril v okviru objavljenih odgovorov na druga vprašanja, posledično pa naročniku zaradi umanjkanja izrecnega odgovora na sporno vprašanje ni mogoče očitati, da ponudnikom ni zagotovil potrebnih informacij za pripravo ponudbe. Ob upoštevanju navedenega Državna revizijska komisija naročniku ni naložila, da preko Portala javnih naročil odgovori na sporno vprašanje, saj je odgovor na to vprašanje razviden iz odgovorov, ki jih je naročnik že objavil na Portalu javnih naročil.

Drugo vprašanje, zastavljeno naročniku preko Portala javnih naročil, katerega naročnik (nesporno) ni objavil na Portalu javnih naročil in nanj izrecno ni odgovoril, se glasi:
»Ali 15. člen pogodbe (varovanje podatkov) velja samo za ponudnika, ki ima vse vsebine v svojem sistemu? V takem primeru naročnik ustvarja negativno diskriminacijo«.

Naročnik je v 15. členu vzorca Pogodbe, z naslovom varovanje podatkov, določil:
»Izvajalec se zavezuje z vsemi informacijami, dokumenti in drugimi podatki, za katere izve oziroma s katerimi se seznani pri izvajanju te pogodbe, ravnati v skladu z veljavno zakonodajo s področja varstva osebnih podatkov in s področja varstva poslovnih oziroma uradnih skrivnosti ter jih uporabljati izključno v zvezi z izvedbo te pogodbe. Izvajalec je dolžan obvestiti svoje delavce, da lahko pri svojem delu pridejo v stik z zaupnimi podatki, pri delu z njimi pa morajo ti ravnati z največjo mero skrbnosti.«

Najprej gre ugotoviti, da se 15. člen vzorca Pogodbe in z njim povezano vprašanje ne nanaša na zahteve, ki bi jih morali izpolniti ponudniki, da bi sodelovali v postopku oddaje javnega naročila, ampak gre za določbe, ki napovedujejo vsebino bodočega pogodbenega razmerja. Nadalje gre pritrditi navedbam naročnika v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo, da pogodbeno določilo zavezuje katerega koli ponudnika, ki bo izbran. Da bo sporno določilo vzorca Pogodbe zavezovala ponudnika ne glede na vprašanje načina dostopa do zahtevanih vsebin, izhaja tudi iz naročnikovih odgovorov, objavljenih na Portalu javnih naročil. Naročnik je na Portalu javnih naročil na vprašanje, ali mora pri preusmeritvi uporabnika na zunanje vire poleg IP naslova in iskalne zahteve, v pogodbi o obdelavi opredeliti še kakšen drug osebni podatek, odgovoril nikalno. Na opozorilo zainteresiranega gospodarskega subjekta, da morajo biti uporabniki obveščeni, da z uporabo zunanjega vira lahko razkrijejo domače IP naslove (v primeru oddaljenega dostopa) in da imajo zunanji viri lastne piškotke in politiko varstva zasebnosti, o čemer morajo biti uporabniki obveščeni, je naročnik odgovoril, da bo (po potrebi) seznanil uporabnike o politiki varstva zasebnosti, akceptiranju piškotkov in drugih pomembnih elementih, ki se tičejo razkrivanja in beleženja podatkov o uporabniku (glej vprašanji in odgovora, objavljena na Portalu javnih naročil dne 5. 4. 2019 ob 11:48 uri). Naročnik je nadalje na vprašanje, ali bo štel, da izvajalec ne izpolnjuje obveznosti, če posameznemu uporabniku, ki ne bo podal soglasja za obdelavo osebnih podatkov, ne bo omogočil povezave na zunanji vir, odgovoril, da je obveznost izvajalca, da uporabnikom zagotovi dostop do zahtevanih vsebin. Obveščanje uporabnikov o varstvu zasebnosti in njihovo privolitev za obdelavo osebnih podatkov bo zagotovil naročnik, v kolikor bo potrebno (glej vprašanje in odgovor, objavljena na Portalu javnih naročil dne 8. 4. 2019 ob 16:52 uri).

Ugotoviti gre, da se je naročnik z izpostavljenimi odgovori opredeljeval do varovanja osebnih podatkov v primeru povezav na zunanje vire, pri čemer je naročnik predvidel, da bo, če bo to potrebno, zagotovil privolitev uporabnikov za obdelavo osebnih podatkov in da bo obvestil uporabnike glede varstva osebnih podatkov oz. o pomembnih elementih, ki se tičejo razkrivanja in beleženja podatkov o uporabniku. Samo dejstvo, da se je naročnik opredeljeval do načina varovanja osebnih podatkov v primeru povezav na zunanje vire, pomeni, da se je naročnik opredelil tudi do same obveznosti varovanja osebnih podatkov v primeru povezav na zunanje vire. Ni namreč logično, da bi se naročnik opredeljeval do načina varovanja osebnih podatkov v primeru povezav na zunanje vire, če takšna obveznost ponudnika, ki zagotavlja dostop do vsebin s povezami na zunanje vire, ne bo obstajala. Ne glede na navedeno pa gre še dodati, da je izvajalec dolžan varovati osebne podatke oz. spoštovati zakonodajo ne glede na vprašanje, ali je naročnik to izrecno zahteval v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila ali ne. Pritrditi gre zato naročniku, da je na sporno vprašanje smiselno odgovoril v okviru objavljenih odgovorov na druga vprašanja, posledično pa naročniku zaradi umanjkanja izrecnega odgovora na sporno vprašanje ni mogoče očitati, da ponudnikom ni zagotovil potrebnih informacij za pripravo ponudbe. Ob upoštevanju navedenega Državna revizijska komisija naročniku ni naložila, da preko Portala javnih naročil odgovori na sporno vprašanje, saj je odgovor na to vprašanje razviden iz odgovorov, ki jih je naročnik že objavil na Portalu javnih naročil.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo tudi ni izkazal naročnikove kršitve 74. člena ZJN-3, ki (med drugim) določa, da naročnik podaljša rok za prejem ponudb, če iz kakršnega koli razloga dodatne informacije, čeprav jih je gospodarski subjekt pravočasno zahteval, niso bile predložene najpozneje šest dni pred iztekom roka za prejem ponudb. Ugotoviti gre, da je bil zadnji vsebinski odgovor na sporni vprašanji na Portalu javnih naročil objavljen dne 9. 4. 2019. Ob upoštevanju navedenega in ob upoštevanju, da je bil rok za predložitev ponudb v trenutku vložitve zahtevka za revizijo določen na dan 17. 4. 2019 (naročnik je po prejemu zahtevka za revizijo sprejel sklep o zadržanju postopka in za nedoločen čas predložil oddajo ponudb in odpiranje ponudb), gre ugotoviti, da je naročnik zahtevane informacije zagotovil šest dni pred potekom roka za predložitev ponudb.

Zavrniti gre tudi vlagateljeve očitke o kršitvi načela enakopravne obravnave ponudnikov, saj izpostavljeno kršitev naročnika vlagatelj utemeljuje na napačnem izhodišču, in sicer, da za ponudnike, ki bodo zagotovili dostop do zahtevanih vsebin s povezami na zunanje vire, 15. člen vzorca Pogodbe ne velja.


XII. Oddaje ponudbe ni omogočena (dopolnitev zahtevka za revizijo)

Vlagatelj zatrjuje, da je naročnik zahteval, da ponudniki oddajo ponudbe preko sistema e-JN na spletnem naslovu https://ejn.gov.si/eJN2, vendar pa vlagatelj na tem spletnem naslovu ne more oddati ponudbe in dostopati do dokumenta Navodila za uporabo informacijskega sistema za uporabo funkcionalnosti elektronske oddaje ponudb e-JN: PONUDNIKI (v nadaljevanju: Navodila), ki je del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. Vlagatelj je z uporabo spletnega brskalnika sam našel stran za elektronsko javno naročanje, in sicer na naslovu https://ejn.gov.si., vendar pa ni našel Navodil. Vlagatelj je ugibal najprej in menil, da gre morda za dokument Navodila za uporabo aplikacije – Ponudniki, vendar tega dokumenta ni mogel odpreti. Ob upoštevanju navedenega vlagatelj zatrjuje, da je naročnik kršil načelo transparentnosti javnega naročanja in načelo enakopravne obravnave ponudnikov, saj je zahteve glede oddaje ponudbe zapisal nepravilno in nejasno in s tem vlagatelju onemogočil oddajo ponudbe.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik v zvezi z izpostavljenimi očitki vlagatelja na Portalu javnih naročil ni prejel opozorila V predrevizijskem in revizijskem postopku se, skladno s tretjim odstavkom 16. člena ZPVPJN, ne presojajo očitane kršitve, ki se nanašajo na vsebino objave, povabilo k oddaji ponudb ali razpisno dokumentacijo, če bi lahko vlagatelj ali drug morebitni ponudnik prek portala javnih naročil naročnika opozoril na očitano kršitev, pa te možnosti ni uporabil. Šteje se, da bi vlagatelj ali drug morebitni ponudnik prek portala javnih naročil lahko opozoril na očitano kršitev, če je bilo v postopku javnega naročanja na portalu javnih naročil objavljeno obvestilo o naročilu, na podlagi katerega ponudniki oddajo prijave ali ponudbe.

Ker iz vprašanj, objavljenih na Portalu javnih naročil, ne izhaja, da bi vlagatelj (ali drug gospodarski subjekt) naročnika opozoril na domnevno kršitev glede nepravilne navedbe spletnega naslova za oddajo ponudbe – v konkretnem postopku javnega naročanja je namreč bilo na Portalu javnih naročil objavljeno obvestilo o naročilu, na podlagi katerega ponudniki oddajo prijave ali ponudbe, gospodarskim subjektom pa je bilo omogočeno, da preko portala javnih naročil naročnika opozorijo na kršitev, predlagajo pojasnila, spremembe tudi v zvezi s spornim delom dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila – Državna revizijska komisija izpostavljenih očitkov vsebinsko ni obravnavala.

Ne glede na navedeno pa gre še dodati, da vlagatelj v obravnavanem primeru ni izkazal, da preko spornega spletnega naslova mogel oddati ponudbe (npr. z izpisom strani). Državna revizijska komisije je spletni naslov, naveden v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, vpisala v spletni brskalnik, pri čemer jo je ta preusmeril na spletno mesto oz. naslov, ki ga v zahtevku za revizijo izpostavlja vlagatelj (https://ejn.gov.si.). Na tem spletnem naslovu se nahaja povezava »Navodila za uporabo aplikacije – Ponudniki«, ki vsebuje dokument »Navodila za uporabo informacijskega sistema za uporabo funkcionalnosti elektronske oddaje ponudb e-JN: PONUDNIKI«, v katerega je Državna revizijska komisija lahko vpogledala. Dodati še gre, da v kolikor vlagatelj ni uspel oddati ponudbe, bo to lahko storil še naknadno, saj je naročnik v posledici prejetega zahtevka za revizijo sprejel sklep o zadržanju postopka in zadržal nadaljnje aktivnosti v postopku oddaje javnega naročila, in sicer tako oddajo ponudb in javno odpiranje ponudb (glej naročnikovi obvestili, objavljeni na Portalu javnih naročil dne 16. 4. 2019). To pomeni, da bo moral naročnik določiti nov rok za predložitev ponudb, v katerem bo lahko vlagatelj (če tega še ni storil) oddal ponudbo.


XIII. Sklepno

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v okviru zahtevka za revizijo ni uspel izkazati naročnikovih kršitev v postopku oddaje javnega naročila, zato je, na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, vlagateljev zahtevek za revizijo kot neutemeljenega zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj v zahtevku za revizijo zahteva tudi povračilo stroškov postopka pravnega varstva. Vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel, povrnitev stroškov pa je odvisna od utemeljenosti zahtevka za revizijo, zato je Državna revizijska komisija, upoštevajoč tretji odstavek 70. člena ZPVPJN, zavrnila vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov pravnega varstva.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, 26. 6. 2019


Predsednik senata:
mag. Gregor Šebenik
član Državne revizijske komisije












Vročiti:
– LEXPERA, d.o.o., Tivolska cesta 50, 1000 Ljubljana,
– Vrhovno sodišče Republike Slovenije, Tavčarjeva ulica 9, 1000 Ljubljana,
– Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
– v spis zadeve, tu.

Natisni stran