018-066/2019 Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji d.d

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu dr. Mateje Škabar, kot predsednice senata, ter Nine Velkavrh in Tadeje Pušnar, kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Izdelava dopolnilnih geoloških, geotehničnih in hidrogeoloških raziskav za fazo IDP za državno cesto Slovenj Gradec-jug Dravograd - III. razvojna os«, začetem na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil ponudnik Geoinženiring d.o.o. Dimičeva ulica 14, Ljubljana, ki ga po pooblastilu zastopa Odvetniška družba Potočnik in Prebil o.p., d.o.o., Ajdovščina 4, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji d.d., Ulica XIV. divizije 4, Celje (v nadaljevanju: naročnik), dne 10. 6. 2019

odločila:

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi odločitev naročnika, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o oddaji javnega naročila« št. 313/2019-SNR/14-19 z dne 4. 4. 2019.
2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške pravnega varstva v znesku 13.050,29 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 16. 1. 2019 sprejel sklep o pričetku postopka oddaje javnega naročila. Obvestilo o naročilu je bilo objavljeno na portalu javnih naročil dne 11. 2. 2019, pod št. objave JN000737/2019-B01, ter dne 12. 2. 2019 v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, pod številko objave 2019/S 030-067403.

Naročnik je na portalu javnih naročil (pod št. objave JN000737/2019-ODL01) dne 4. 4. 2019 objavil »Odločitev o oddaji javnega naročila« št. 313/2019-SNR/14-19, s katero je javno naročilo oddal v izvedbo skupnim ponudnikom J.V. GI ZRMK d.o.o. Ljubljana + Zavod za gradbeništvo Slovenije + Geološki zavod Slovenije, Ljubljana (v nadaljevanju: izbrani ponudnik). Iz obrazložitve izhaja, da je naročnik ocenil ponudbo izbranega ponudnika kot dopustno, zato preostalih ponudb ni ocenjeval.

Vlagatelj je z vlogo z dne 16. 4. 2019 pravočasno vložil zahtevek za revizijo, s katerim predlaga razveljavitev odločitve o oddaji javnega naročila ter povrnitev priglašenih stroškov pravnega varstva. Pojasnjuje, da je bilo merilo za izbor ekonomsko najugodnejše ponudbe sestavljeno iz merila cene (80 %) in merila reference odgovornega vodje geološko geomehanskih raziskav (20 %). Po merilu cene se je ponudba izbranega ponudnika uvrstila šele na četrto mesto (naročnik je prejel šest ponudb), zaradi točkovanja v okviru merila reference odgovornega vodje geološko geomehanskih raziskav pa je prehitela vse ostale ponudbe in se uvrstila na prvo mesto. Po mnenju vlagatelja je bilo točkovanje njegove ponudbe v okviru navedenega merila nepravilno, saj je bila ponudba v okviru merila dodatne reference odgovornega vodje geološko geomehanskih raziskav točkovana zgolj z 10 točkami, ker je bila upoštevana le ena od štirih predloženih referenc, preostalih referenc pa naročnik ni upošteval in jih ni točkoval, zaradi česar se je vlagatelj, ki bi bil sicer ekonomsko najugodnejši, uvrstil za ponudbo izbranega ponudnika. Odločitev naročnika naj ne bi bila obrazložena do te mere, da bi bilo jasno, zakaj je naročnik štel, da tri priglašene reference vlagatelja niso upoštevane; vlagatelj tudi ne ve, katera referenca od štirih priglašenih je bila priznana in zakaj ter v čem se ta referenca razlikuje od ostalih treh, ki niso bile priznane. Navaja, da lahko le ugiba, kaj je naročnik imel v mislih, ko mu je odvzel 10 točk pri točkovanju. V nadaljevanju navaja relevantne določbe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila in zatrjuje, da ni ravnal v nasprotju z nobenim delom razpisne dokumentacije. Navedbam naročnika glede pomanjkljivosti podatkov v ponudbenih obrazcih po mnenju vlagatelja ni mogoče slediti, zato bi moral naročnik skladno z Zakonom o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3) in lastno razpisno dokumentacijo vlagatelju dodeliti vse točke. Vlagatelj še poudarja, da se tri reference od štirih nanašajo na projekte referenčnega naročnika DARS, torej ima naročnik glede vseh priglašenih referenčnih poslov vse podatke. Vlagatelj nadalje zatrjuje, da je pri pripravi razpisne dokumentacije predmetnega javnega naročila sodelovala družba DRI upravljanje investicij, Družba za razvoj infrastrukture, d.o.o. (nadalje: DRI), ki je (sledeč podatkom iz AJPES-a) 100% lastnik izbranega ponudnika. Vlagatelj trdi, da je izbrani ponudnik vnaprej vedel, da so razpisni obrazci pripravljeni na način, da ne vsebujejo vseh zahtevanih podatkov, pomanjkljivost pa je odpravil tako, da je (kot edini od ponudnikov) dopolnil obrazec referenčnega potrdila. Vlagatelj torej trdi, da je bil izbrani ponudnik o pomanjkljivosti tega obrazca obveščen, kar predstavlja izkrivljanje konkurence, ukrepov za preprečevanje neenakopravne obravnave in izkrivljanja konkurence pa naročnik ni zagotovil.

Izbrani ponudnik se je z vlogo z dne 25. 4. 2019 izjasnil o navedbah vlagatelja v zahtevku za revizijo in vlagateljeve revizijske navedbe zavrnil.

Naročnik je o vlagateljevem revizijskem zahtevku odločil s sklepom, št. 31372019-EV-14/2019-rev z dne 9. 5. 2019, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo in zahtevo za povračilo stroškov pravnega varstva. V obrazložitvi sklepa naročnik pojasnjuje, da ne more pritrditi vlagatelju da je njegova ponudba dopustna, saj tega ni ugotavljal v fazi predrevizijskega postopka, predmet tega postopka je zgolj presoja pravilnosti ocenjevanja ponudbe vlagatelja v skladu z merilom, ki izhaja iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. Za ocenjevanje in razvrščanje ponudb glede na merila sta relevantni »Poglavje 1 – Navodila za izdelavo ponudbe« in »Poglavje 10 – Sposobnost«. V slednjem je bil za namen izkazovanja pogojev glede strokovnega kadra zahtevan »Obrazec 4.2. e - Seznam kadrov« in »Priloga št. 2«. Naročnik je v Navodilih poudaril, da pri točkovanju meril ne bo upošteval referenc za odgovornega vodjo geološko geotehničnih raziskav, ki jih bo ponudnik navedel v »Obrazec 4.2 e – Seznam kadrov« za ocenjevanje izpolnjevanja pogoja iz podčlena 4.2 (e) in da se bodo točkovala le dodatna referenčna dela, ki jih bo ponudnik navedel v obrazec »Priloga št. 2-Merilo« in zanje priložil referenčna potrdila naročnikov del (»Priloga št. 2«). Obrazec »Priloga št. 2« je bil oblikovan za namen izkazovanja referenčnega pogoja iz podčlena 4.2 (e) za vse štiri zahtevanje strokovnjake in za izkazovanje referenčnih zahtev iz podčlena 12.2. Ker sta referenčni zahtevi za odgovornega vodjo geoloških raziskav popolnoma enaki v podčlenu 4.2 (e) in podčlenu 12.2, ni nobene potrebe po oblikovanju dveh različnih obrazcev. Iz referenčnih potrdil vlagatelja izhaja, da je predložil dokazila za referenčna dela, ki jih je moral izkazati za izpolnjevanja kadrovskih pogojev iz podčlena 4.2. (e), le za dve od petih referenčnih del. Vlagatelj tako ni spregledal navodila obrazca v potrdilih za izkazovanje merila dodatne reference, ampak tudi v potrdilih za izkazovanje kadrovskih pogojev. V ponudbi je vlagatelj predložil izpolnjen obrazec »Priloga št. 2-Merilo«, v katerega je navedel odgovornega vodjo geološko geotehničnih raziskav, za vsa štiri referenčna dela priložil potrdila referenčnih naročnikov na obrazcih »Priloga št. 2«, očitno pa spregledal, da mora navesti tudi dolžino objekta, ki jih je navedel le pri tistih referenčnih delih, pri katerih je bila dolžina navedena v samem imenu referenčnega projekta. Zahteva za dodatne reference iz podčlena 12.2 – enako kot za pogoj iz podčlena 4.2 (e) – je bila, da je nominirani odgovorni vodja geološko geotehničnih raziskav vodja pri izvedbi najmanj ene geološko geotehnične raziskave kot odgovorni projektant ali pooblaščeni inženir za objekt državne prometne infrastrukture (ceste ali železnice) v dolžini najmanj 5 km. Pri referenčnih delih pod zap. št. od 1 do 3 tega podatka ni, vlagatelj navodilom na obrazcu »Priloga št. 2« preprosto ni sledil v celoti in je ravnal v nasprotju z zahtevo naročnika. Naročnik je nato vpogledal tudi v ponudbe ostalih ponudnikov in ugotovil, da so vsi ostali ponudniki v seznam »Priloga št. 2-Merilo« in v referenčnih potrdilih navedli dolžino prometne infrastrukture. Naročnik je dodelil vlagatelju 10 točk za dodatno referenco »Rekonstrukcija ceste R2-425/1265 Poljana-Šentvid, od km 5*000 do km 10+900«, katere referenčni naročnik je Ministrstvo za infrastrukturo, Direkcija RS za ceste, saj je bila le ta dodatna referenca ocenjena kot ustrezna, ker so bili iz referenčnega potrdila razvidni vsi zahtevani podatki iz podčlena 1.2 Navodil. Za preostala tri referenčna dela pa vlagatelj pri teh referenčnih delih ni bil glavni izvajalec, ampak podizvajalec, nad delom podizvajalca pa DARS d.d. nima vpogleda in jim praviloma ne potrjuje referenc. Zato ni nobenega dvoma, da je naročnikova odločitev o oddaji javnega naročila obrazložena do te mere, da je vlagatelj po ponovnem (bolj natančnem) branju podčlena 12.2, obrazcev »Priloga št. 2-Merilo« in »Priloga št. 2« ter primerjavo v ponudbi predloženega seznama referenčnih potrdil lahko brez težav ugotovil, kateri so podatki, ki niso razvidni, pa so bili zahtevani, da bi prejel točke v okviru merila dodatne reference. Nadalje naročnik pojasnjuje, da ima z družbo DRI sklenjeni pogodbi (št. 555/2006 in št. 102/2019) za opravljanje strokovnih svetovalnih storitev, na podlagi katerih družba DRI vodi predmetni postopek oddaje javnega naročila. Celotna štiričlanska strokovna komisija je bila pred sprejetjem odločitve seznanjena s svojimi dolžnostmi iz 91. člena ZJN-3 in Pravilnika za izvajanje postopkov javnega naročanja v DARS d.d., naročnik ni zaznal nobenega dejanja, ki bi bilo nezakonito, niti dejanja, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da je strokovna komisija v postopku pristranska; komisija v fazi do oddaje ponudbe ni bila udeležena v situacijah, ki bi v smislu 65. in 91. člena ZJN-3 lahko povzročile neenakopravno obravnavo ponudnikov, izkrivljanje konkurence ali nasprotje interesov. DRI pa je naročnika v tem postopku na podlagi 91. člena ZJN-3 pisno obvestila o tem, da so pri postopku javnega naročila sodelovale pri njej zaposlene osebe, in sicer potem, ko so ponudniki predložili ponudbe in je bilo ugotovljeno, da je med njimi ponudba Gradbenega inštituta ZRMK s partnerji. Do kolizije interesov ni prišlo, naročnik je spoštoval vsa določila 91. člena ZJN-3, postopek pa je vodil zakonito in nepristransko.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 14. 5. 2019 opredelil do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo in vztrajal pri svojem zahtevku.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z vlogama z dne 13. 5. 2019 in 17. 5. 2019 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in dokumentacijo predrevizijskega postopka.

Po pregledu prejete dokumentacije in preučitvi navedb vlagatelja, naročnika in izbranega ponudnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Med vlagateljem in naročnikom je v zadevi spor glede zakonitosti naročnikove odločitve o oddaji predmetnega javnega in neobrazloženosti te odločitve, ker ni jasno razvidno, katerih (dodatnih) referenc vlagateljevega odgovornega vodja geološko geotehničnih raziskav naročnik ni upošteval pri merilu 2 in iz katerih razlogov jih ni upošteval, kar je vplivalo na to, da vlagateljeva ponudba v okviru meril ni bila uvrščena na prvo mesto.

6. člen ZJN-3 (načelo transparentnosti javnega naročanja) zahteva, da mora biti ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem javnem postopku, kar se (upoštevaje vrednosti iz 22. člena ZJN-3) zagotavlja z objavami javnih naročil v Uradnem listu Evropske unije in na portalu javnih naročil. Navedeno načelo se nanaša na postopek oddaje javnega naročila kot celoto in znotraj le-tega zlasti na javno objavo, razpisno dokumentacijo, postopek odpiranja ponudb in dokumentacijo v zvezi z ocenjevanjem in pregledovanjem ponudb. Konkretizirano je tudi v tretjem odstavku 90. člena ZJN-3, ki določa, da mora odločitev o oddaji naročila vsebovati:
– razloge za zavrnitev ponudbe vsakega neuspešnega ponudnika, ki ni bil izbran, in v primeru iz sedmega, osmega in devetega odstavka 68. člena ZJN-3 tudi razloge za odločitev o neenakovrednosti oziroma da gradnje, blago ali storitve ne izpolnjujejo zahtev v zvezi z delovanjem ali funkcionalnostjo,
– značilnosti in prednosti izbrane ponudbe ter ime uspešnega ponudnika ali podpisnikov okvirnega sporazuma,
– razloge za zavrnitev prijave vsakega neuspešnega kandidata k sodelovanju,
– v primeru izvedbe pogajanj ali dialoga, kratek opis poteka pogajanj in dialoga s ponudniki.

Kot je Državna revizijska komisija že večkrat zapisala (prim. npr. odločitve v zadevah št. 018-163/2016, 018-135/2017, 018-139/2017, 018-189/2017, 018-164/2018 itd.), je določba tretjega odstavka 90. člena ZJN-3 kot izraz načela transparentnosti javnega naročanja iz 6. člena ZJN 3 ključnega pomena za zagotavljanje učinkovitosti uveljavljanja pravnega varstva kot enega izmed temeljnih načel pravnega varstva v postopkih oddaje javnih naročil (9. člen ZPVPJN v povezavi s 7. členom ZPVPJN). Da je seznanitev ponudnikov z razlogi za zavrnitev njihovih ponudb pomembna za učinkovito pravno varstvo, izhaja tudi iz prakse Sodišča Evropske unije (npr. sodba Sodišča Evropske unije, C-406/08, Uniplex (UK), ECLI:EU:C:2010:45, točka 30). Šele izpolnjena dolžnost naročnika, da obrazloži svojo odločitev o (ne)oddaji javnega naročila, namreč zagotovi ponudnikom možnost uresničitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva, saj jim omogoči, da se seznanijo s poglavitnimi razlogi naročnikove odločitve, preverijo njihovo logično in pravno vzdržnost ter se na podlagi preizkusa razumnosti omenjene odločitve po lastni presoji odločijo, ali jo bodo morebiti izpodbijali v postopku pravnega varstva. Šele po tem, ko je bil obveščen o razlogih, zaradi katerih v postopku oddaje javnega naročila ni uspel, si torej lahko ponudnik ustvari jasno razlago o morebitnem obstoju kršitve upoštevnih določb in o možnosti vložitve zahteve za revizijo. Ob tem ne gre prezreti niti dejstva, da je (kot sta Sodišče Evropske unije oziroma Splošno sodišče Evropske unije zapisali že v več svojih sodbah) obveznost obrazložitve postopkovna zahteva, ki jo je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, ki je del vsebinske zakonitosti spornega akta. Jasna navedba razlogov za odločitev naročnika pa tudi organu pravnega varstva omogoča izvajanje nadzora zakonitosti navedene odločitve.

ZJN-3 ne določa natančnejših kriterijev za ugotavljanje zadostnosti oziroma ustreznosti vsakokratne obrazložitve odločitve o oddaji javnega naročila, je pa slednje skozi svojo prakso izoblikovala Državna revizijska komisija. V skladu z (v prejšnjem odstavku navedeno) prakso Državne revizijske komisije mora odločitev naročnika vsebovati jasne ter nedvoumne razloge, da se lahko ponudniki seznanijo z utemeljitvijo odločitve, preverijo njeno pravilnost oziroma zakonitost ter po potrebi zaščitijo svoje pravice. Četudi ni nujno, da bi bila obrazložitev odločitve vseobsežna, torej takšna, da bi zajemala prav vse podrobnosti posameznih razlogov, na podlagi katerih je naročnik sprejel odločitev o (ne)oddaji naročila, pa mora obsegati jasno ter konkretno navedbo odločilnih (pravnih in dejanskih) dejstev, ki tvorijo pravno ter dejansko podstat naročnikove odločitve. Razlogi za odločitev morajo biti konkretizirani do takšne mere, da lahko ponudnik v morebitnem postopku uveljavljanja pravnega varstva navede vsa relevantna dejstva in predloži dokaze, s katerimi dokazuje, da razlogi, ki jih je naročnik navedel za svojo odločitev, niso utemeljeni in da posledično odločitev o oddaji naročila ali zavrnitvi ponudbe ni zakonita. Ali je povzetek razlogov v odločitvi o oddaji naročila zadosten oz. ustrezen, je potrebno presojati v vsakem konkretnem primeru posebej, in sicer glede na vse okoliščine primera.

Kot je razvidno iz izpodbijane odločitve o oddaji javnega naročila, je ponudba vlagatelja na podlagi merila »Dodatne reference odgovornega vodja geološko geotehničnih raziskav« prejela 10 točk od možnih 20 točk. Naročnik je v nadaljevanju navedel, da je izbrani ponudnik navedel štiri dodatne reference, pri čemer je bila zgolj ena od teh dodatnih referenc ocenjena kot ustrezna, zato mu je bili na podlagi izračuna točk za reference dodeljenih 10 točk. V zvezi s preostalimi tremi referenčnimi deli je naročnik navedel, da »iz Priloge št. 2– MERILO in potrdil naročnikov del (PRILOGA št. 2) niso razvidni vsi podatki, kot so bili zahtevani v podčlenu 12.2 Navodil«. Naročnik pri tem ni konkretiziral, katera od dodatnih referenc je bila ocenjena kot ustrezna oz. katere so bile ocenjene kot neustrezne.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik z izpostavljeno obrazložitvijo vlagatelja ni seznanil z jasnimi in konkretnimi razlogi za nepriznavanje spornih referenc ključnega kadra kot ustreznih. Iz izpostavljene obrazložitve izhaja zgolj, da je razlog za tri od štirih priglašenih referenc v tem, da iz referenčnih potrdil niso razvidni vsi zahtevani podatki, ne pa tudi, v katerem delu oz. iz katerega razloga posamezen od referenčnih projektov po mnenju naročnika (zato) ni vsebinsko ustrezen. Slednje je naročnik pojasnil šele v odločitvi o zahtevku za revizijo, vendar pa teh navedb ni mogoče upoštevati, saj so bile podane prepozno. Ker naročnik v odločitvi o oddaji javnega naročila ni navedel konkretnih razlogov za nepriznavanje spornih referenc ključnega kadra vlagatelja (kar je rezultiralo v neizbiri njegove ponudbe), vlagatelju ni omogočil, da bi se ob prejemu odločitve o oddaji javnega naročila lahko seznanil z njeno utemeljitvijo in preveril, ali je utemeljena ali ne, Državni revizijski komisiji pa (v posledici) ni omogočil izvajanja nadzora njene zakonitosti.

Naročnik v odločitvi o oddaji naročila tudi ni z ničemer izrazil in izkazal, da se je odločil, da nekaterih informacij o oddaji naročila iz drugega in tretjega odstavka 90. člena ZJN-3 ni objavil, ker bi njihovo razkritje oviralo izvajanje zakona ali bi bilo sicer v nasprotju z javnim interesom, ker bi škodilo upravičenim poslovnim interesom javnega ali zasebnega gospodarskega subjekta ali ker bi lahko vplivalo na pošteno konkurenco med gospodarskimi subjekti (četrti odstavek 90. člena ZJN-3). Tega, da bi objava ustreznih informacij ovirala izvajanje zakona ali bi bila sicer v nasprotju z javnim interesom, Državna revizijska komisija ni ugotovila, prav tako pa tudi ne tega, da odločitve o oddaji naročila v okoliščinah konkretnega dejanskega stanja ne bi bilo mogoče obrazložiti ustrezno tretjemu odstavku 90. člena ZJN-3 (v povezavi s prvim odstavkom 6. člena ZJN-3) na takšen način, da to ne bi škodilo upravičenim poslovnim interesom posameznega javnega ali zasebnega gospodarskega subjekta, oziroma na takšen način, da to ne bi vplivalo na pošteno konkurenco med gospodarskimi subjekti.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik z (neustrezno) vsebino odločitve o oddaji naročila v delu, ki se nanaša na vlagateljevo ponudbo, kršil tretji odstavek 90. člena ZJN-3 (v njegovi prvi alineji), v povezavi s prvim odstavkom 6. člena ZJN 3. Naročnik namreč v odločitvi o oddaji naročila ni navedel oziroma obrazložil razlogov za nepriznanje dodatnih reference odgovornega vodja geološko geotehničnih raziskav v okviru merila (kar je rezultiralo v neizbiri oz. zavrnitvi njegove ponudbe) v vsebini, kot od njega to zahteva prva alineja tretjega odstavka 90. člena ZJN-3 (v povezavi s prvim odstavkom 6. člena ZJN-3), s tem pa tudi ni zagotovil, da bi bil ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem postopku.

Že v posledici dosedanjih ugotovitev in zaključkov je Državna revizijska komisija tako na podlagi druge alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN vlagateljevemu zahtevku za revizijo ugodila in razveljavila odločitev naročnika, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o oddaji javnega naročila« št. 313/2019-SNR/14-19 z dne 4. 4. 2019. Kot je Državna revizijska komisija poudarila že v sklepu št. 018-033/2017-9 je namreč le tako mogoče doseči primerljiv položaj, ki bi vlagatelju omogočil učinkovito uveljavljanje pravnega varstva, saj taka odločitev naročniku nalaga pripravo ustrezne obrazložitve odločitve o oddaji naročila, vlagatelju pa omogoča seznanitev z razlogi, da bo lahko (v kolikor se bo ob seznanjenosti z relevantnimi informacijami tako sploh odločil) uveljavljal pravno varstvo v roku iz 25. člena ZPVPJN. Ker je vlagatelj časovno in vsebinsko omejen z uveljavljanjem novih kršitev in dejstev ter predlaganjem novih dokazov v postopku pravnega varstva (peti odstavek 29. člena ZPVPJN), je potrebno upoštevati, da je naročnikova dolžnost informiranja ponudnikov pomembna še pred začetkom pravnega varstva po ZPVPJN.

Državna revizijska komisija v nadaljevanju (tudi ob upoštevanju načela hitrosti in učinkovitosti iz 9. člena ZPVPJN) ni odločala o tem, ali je naročnik kršil določbe ZJN-3 še iz katerega od ostalih razlogov, ki jih v zahtevku za revizijo zatrjuje vlagatelj. Vsebinska presoja zahtevka za revizijo v njegovih preostalih delih namreč ne bi več vplivala na predmetno odločitev Državne revizijske komisije.

Ker se z razveljavitvijo odločitve o oddaji javnega naročila postopek oddaje javnega naročila vrne v fazo pregleda in ocenjevanja ponudb (89. člen ZJN-3 v povezavi z 2. alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN), Državna revizijska komisija naročnika, z namenom pravilne izvedbe postopka v delu, ki je bil razveljavljen, na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN, napotuje, da v nadaljevanju postopka oddaje konkretnega javnega naročila sprejme eno od odločitev, ki jih predvideva ZJN-3, pri tem pa upošteva ugotovitve Državne revizijske komisije, kot izhajajo iz tega sklepa. Naročnik mora pri svojem ravnanju upoštevati zlasti, da mora biti ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem postopku (prvi odstavek 6. člena ZJN 3) ter da mora biti odločitev o dodelitvi točk po posameznih merilih objektivno preverljiva in razvidna iz dokumentacije o oddaji javnega naročila, v primeru neoddaje javnega naročila pa mora upoštevati obveznosti, ki mu jih nalagajo določila 90. člena ZJN-3.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je v zahtevku za revizijo in v vlogi z dne 14. 5. 2019, s katero se je opredelil do navedb naročnika, zahteval povrnitev stroškov postopka pravnega varstva.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN). Ker je v konkretnem primeru zahtevek za revizijo utemeljen, je torej vlagatelj na podlagi tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN upravičen do povrnitve potrebnih stroškov postopka pravnega varstva.

Državna revizijska komisija je drugemu vlagatelju, skladno s 70. členom ZPVPJN in skladno z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015 s sprem.; v nadaljevanju: OT), kot potrebne priznala naslednje priglašene stroške:
– strošek dolžne vplačane takse za revizijski zahtevek v višini 10.898,94 EUR,
– strošek odvetniške storitve za sestavo zahtevka za revizijo v višini 2.900 točk (prva točka tarifne številke 40 OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22 % DDV znaša 2.122,80 EUR,
– izdatke v pavšalnem znesku (drugi vlagatelj izdatkov v dejanski višini ni specificiral niti izkazal) po tretjem odstavku 11. člena OT (in sicer 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk, tj. 2000 točk) v višini 39 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22% DDV znaša 28,55 EUR.

Državna revizijska komisija vlagatelju ni priznala stroška odvetniških storitev za sestavo vloge z dne 14. 5. 2019, s katero se je vlagatelj opredelil do navedb naročnika iz odločitve o zahtevku za revizijo, saj ta strošek v konkretnem primeru ni bil potreben (peti odstavek 70. člena ZPVPJN v povezavi z osmim odstavkom istega člena, pa tudi drugi odstavek 2. člena OT). Navedbe v tej vlogi namreč niso bile bistvene in niso pripomogle ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve. Državna revizijska komisija vlagatelju tudi ni priznala v zahtevku za revizijo in v vlogi z dne 14. 5. 2019 priglašenih stroškov za sestanek s stranko in za pregled listin ter dokumentacije, saj so v tar. št. 39 OT opredeljene storitve, ki niso že zajete v drugih tarifnih številkah (gre torej za samostojne storitve). Ker pa sestava zahtevka za revizijo v konkretnem primeru ni bila mogoča brez sestanka s stranko in pregleda listin ter dokumentacije, gre šteti, da so navedeni stroški sestanka s stranko ter pregleda listin in dokumentacije že zajeti v strošku odvetniške storitve za sestavo zahtevka za revizijo, zaradi česar ne gre za samostojne storitve, medtem ko stroška za sestavo vloge z dne 14. 5. 2019, s tem pa tudi vseh, vanjo zajetih stroškov, Državna revizijska komisija ni štela kot potrebnih.

Državna revizijska komisija je tako vlagatelju kot potrebne stroške priznala stroške v višini 13.050,29 EUR, ki mu jih je dolžan povrniti naročnik v roku 15 dni od prejema tega sklepa. Višjo stroškovno zahtevo je Državna revizijska komisija zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, 10. 6. 2019

Predsednica senata:
dr. Mateja Škabar,
članica Državne revizijske komisije




Vročiti:
– Odvetniška družba Potočnik in Prebil o.p., d.o.o., Ajdovščina 4, 1000 Ljubljana,
– DARS d.d., Ulica XIV. divizije 4, 3000 Celje,
– GRADBENI INŠTITUT ZRMK d.o.o., Dimičeva ulica 12, 1000 Ljubljana,
– Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
– v spis zadeve, tu.

Natisni stran