018-155/2018 Občina Hoče - Slivnica

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Nine Velkavrh, kot predsednice senata, ter Tadeje Pušnar, kot članice senata, in mag. Gregorja Šebenika, kot člana senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Izdelava projektne dokumentacije za dozidavo OŠ Dušana Flisa Hoče in OŠ Franca Lešnika – Vuka Slivnica pri Mariboru«, na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja REGION projektni biro Brežice, d.o.o., Cesta prvih borcev 11, Brežice, ki ga zastopa Odvetnik Boštjan Podgoršek in odvetniki, Levstikova ulica 6, Brežice (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Občina Hoče – Slivnica, Pohorska cesta 15, Hoče (v nadaljevanju: naročnik), dne 15. 10. 2018

odločila:

1. Zahtevek za revizijo z dne 7. 9. 2018 se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 6. 7. 2018 na portalu javnih naročil pod številko JN004626/2018-W01 objavil obvestilo o javnem naročilu male vrednosti »Izdelava projektne dokumentacije za dozidavo OŠ Dušana Flisa Hoče in OŠ Franca Lešnika – Vuka Slivnica pri Mariboru«.

Dne 5. 9. 2018 je naročnik na portalu javnih naročil objavil dokument »Odločitev o zavrnitvi vseh ponudb«, št. 430-27/2018-008 z dne 3. 9. 2018, iz katerega izhaja, da je obe ponudbi, ki ju je prejel do izteka roka za oddajo ponudb, zavrnil zaradi razlogov na njegovi strani. Kakor je razbrati iz omenjene odločitve, je naročnik v fazi pregledovanja in ocenjevanja ponudb ugotovil, da javnega naročila v obsegu, kot je bil predviden z dokumentacijo v zvezi z oddajo slednjega, ne potrebuje, saj z navedenim javnim naročilom naroča le PGD (oz. DGD) dokumentacijo, ne pa tudi PZI dokumentacije, ki jo prav tako potrebuje. Z vidika kvalitete izvajanja del in gospodarne porabe javnih sredstev je po oceni naročnika primerneje, da hkrati s PGD dokumentacijo naroči tudi izdelavo PZI dokumentacije. Posledično naročnik ugotavlja, da potrebuje drugačen predmet javnega naročila, zato zavrača obe prejeti ponudbi, pri čemer bo po pravnomočnosti sprejete odločitve pričel nov postopek javnega naročanja, katerega predmet bo izdelava tako PGD kot PZI dokumentacije za izvedbo dozidave objektov OŠ Dušana Flisa Hoče ter OŠ Franca Lešnika – Vuka Slivnica.

Vlagatelj, eden izmed dveh ponudnikov, ki sta v navedenem postopku javnega naročanja predložila ponudbi, je zoper odločitev naročnika o zavrnitvi obeh ponudb vložil zahtevek za revizijo z dne 7. 9. 2018. Zatrjuje, da je naročnik oddajo predmetnega javnega naročila neupravičeno in brez utemeljenih razlogov zaključil brez izbire najugodnejšega ponudnika. Pojasnila naročnika v omenjeni odločitvi so po mnenju vlagatelja neustrezna, nezadostna, nerealna in ne ustrezajo dejanskim razlogom za zavrnitev ponudb. Ker izpodbijane odločitve posledično ni mogoče preizkusiti, je zato tudi ni mogoče šteti za obrazloženo. Predstavljeni razlog je dvoumen, saj naročnik po eni strani pojasnjuje, da takšnega javnega naročila, kot je predmetno, ne potrebuje, po drugi strani pa navaja, da bo predmet novega javnega naročila izdelava tako PZI kot tudi PGD dokumentacije. Iz navedenega po oceni vlagatelja jasno izhaja, da ni res, da naročnik takšnega javnega naročila ne potrebuje, s tem pa so razlogi za izpodbijano odločitev sami s seboj v nasprotju. Poleg izpostavljenega tudi ni mogoče preizkusiti naročnikove trditve o večji primernosti hkratnega naročila PGD ter PZI dokumentacije z vidika gospodarne porabe proračunskih sredstev. Vsebinsko gre za dva ločena sklopa projektne dokumentacije in ni nikakršnih indicev, da bi bilo takšno javno naročilo bolj primerno z vidika gospodarnosti ravnanja z javnimi sredstvi. Enako kot razloga gospodarnosti po mnenju vlagatelja ni mogoče preizkusiti niti razloga kvalitete izvajanja del. Razlogi za odločitev so torej navidezni in tudi presplošni ter kot taki omogočajo arbitrarno ravnanje naročnika, ki se lahko kadarkoli odloči, da bo k enemu javnemu naročilu hkrati dodal še novega. Kadar naročnik zavrne vse ponudbe, lahko v skladu z zakonom za isti predmet izvede nov postopek javnega naročanja le, če so se bistveno spremenile okoliščine, zaradi katerih je zavrnil vse ponudbe. Po oceni vlagatelja naročnik tako ne more izvesti novega postopka javnega naročanja na način, predstavljen v izpodbijani odločitvi, saj gre dejansko za isti predmet, brez bistvene spremembe okoliščin, zaradi katerih je naročnik zavrnil obe ponudbi. Glede na navedeno vlagatelj zahteva razveljavitev naročnikove odločitve, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o zavrnitvi vseh ponudb«, in povrnitev stroškov postopka pravnega varstva.

Naročnik je zahtevek za revizijo s sklepom, št. 430-27/2018-010 z dne 17. 9. 2018, zavrnil kot neutemeljenega, posledično pa je zavrnil tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva. Navaja, da mu zakon omogoča, da po izteku roka za odpiranje ponudb zavrne vse prejete ponudbe. Takšna odločitev skladno s prakso Sodišča Evropske unije ter Državne revizijske komisije ni zgolj izjema, ki se je naročnik lahko posluži samo v določenih primerih, temveč je ena od možnosti zaključka postopka javnega naročanja. Naročnik je, kot zatrjuje sam, v izpodbijani odločitvi jasno navedel, da slednjo sprejema iz razlogov na njegovi strani, to je zaradi dejstva, da javnega naročila, kot je bilo opredeljeno v konkretnem primeru, ne potrebuje. Navedeni razlog za zavrnitev obeh prejetih ponudb je naročnik dodatno konkretiziral s tem, da je pojasnil, da z obravnavanim javnim naročilom naroča le PGD (oz. DGD) dokumentacijo, ne pa tudi PZI dokumentacije, ki jo prav tako potrebuje. Poleg tega je v izpodbijani odločitvi navedel, da je z vidika kvalitete izvajanja del in gospodarne porabe proračunskih sredstev zanj primerneje, da hkrati s PGD (oz. DGD) dokumentacijo naroči tudi izdelavo PZI dokumentacije. Iz navedenega po mnenju naročnika izhaja, da je izpodbijana odločitev obrazložena, posledično pa je vlagatelj iz nje lahko jasno razbral, da naročnik predmeta javnega naročila ni opredelil v obsegu, kot ga potrebuje, saj vanj ni vključil izdelave PZI dokumentacije. To pomeni, da naročnik javno naročilo potrebuje v obsegu, drugačnem od razpisanega, pri čemer je pri oblikovanju svojih potreb avtonomen. Po mnenju naročnika so zato neutemeljene vlagateljeve navedbe o kršitvi načela enakopravne obravnave ponudnikov in njegovem domnevno arbitrarnem ravnanju. V zvezi z vlagateljevimi navedbami, da sprememba predmeta javnega naročanja ne bo predstavljala bistveno spremenjenih okoliščin, ki so pogoj za izvedbo novega postopka za isti predmet javnega naročanja, pa naročnik izpostavlja, da bi bilo vprašanje, ali so se bistveno spremenile okoliščine, zaradi katerih je zavrnil obe ponudbi, lahko relevantno šele v primeru ponovljenega postopka. Ob upoštevanju navedenega naročnik meni, da zahtevku za revizijo ni mogoče ugoditi.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z dopisom, št. 4301-27/2018-011 z dne 18. 9. 2018, odstopil dokumentacijo iz postopka oddaje javnega naročila in iz predrevizijskega postopka.

Vlagatelj se je v vlogi z dne 21. 9. 2018, ki jo je Državna revizijska komisija prejela dne 24. 9. 2018, opredelil do navedb naročnika iz sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo. V omenjeni vlogi vlagatelj vztraja pri že podanih navedbah ter dokaznih predlogih.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu, proučitvi navedb vlagatelja in naročnika ter po presoji izvedenih dokazov je Državna revizijska komisija iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, v skladu z 39. in 70. členom ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Med strankama revizijskega postopka je spor o zakonitosti naročnikove odločitve o zavrnitvi obeh ponudb, predloženih v konkretnem postopku javnega naročanja.

Pravno podlago za sprejem omenjene odločitve predstavlja peti odstavek 90. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3), ki določa, da lahko naročnik na vseh stopnjah postopka po izteku roka za odpiranje ponudb zavrne vse ponudbe. Če je naročnik zavrnil vse ponudbe, mora o razlogih za takšno odločitev in o tem, ali bo začel nov postopek, obvestiti ponudnike ali kandidate. Kadar izvaja naročnik postopek javnega naročanja, v katerem objavi povabilo k sodelovanju, mora navedeno odločitev objaviti na portalu javnih naročil in, če je to glede na vrednost ali predhodne objave primerno, v Uradnem listu Evropske unije. Kadar naročnik zavrne vse ponudbe, lahko izvede za isti predmet nov postopek javnega naročanja le, če so se bistveno spremenile okoliščine, zaradi katerih je zavrnil vse ponudbe.

Kot izpostavlja naročnik, je Državna revizijska komisija že v več svojih odločitvah opozorila na prakso Sodišča Evropske unije, ki je pri razlagi skupnostnega prava navedlo, da naročniki ob sprejemu odločitve o zaključku postopka oddaje javnega naročila brez izbire najugodnejše ponudbe ali začetku novega postopka uživajo širok preudarek, pri čemer evropsko pravo javnih naročil ne zahteva, da bi naročniki takšno odločitev smeli sprejeti le v izjemnih primerih ali na podlagi posebej upravičenih razlogov (npr. zadevi C-27/98, točki 23 in 25, ter C-244/02, točka 29). Sodišče Evropske unije je ob tem opozorilo, da morajo naročniki pri preklicu javnega razpisa (kljub temu, da direktive s področja javnega naročanja, razen dolžnosti obveščanja, ne določajo nobenih posebnih pravil, ki bi se nanašala na vsebinske ali formalne pogoje za sprejem take odločitve) spoštovati temeljna pravila prava Evropske unije, še posebej načela, vsebovana v Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, ki zadevajo svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev (zadeva C-92/00, točka 42). Naročnik sme vedno prekiniti postopek oddaje javnega naročila in ga zaključiti brez izbire najugodnejše ponudbe, celo v primeru, če je do nemožnosti izbire prišlo zaradi napake naročnika, pod pogojem, da je takšna odločitev sprejeta ob spoštovanju temeljnih pravil skupnostnega prava o javnem naročanju, zlasti načela enake obravnave (zadeva C-244/02, točka 36).
Kot navaja naročnik in je že večkrat pojasnila tudi Državna revizijska komisija, veljavni predpisi ne določajo posebnih kriterijev, po katerih bi bilo mogoče presojati utemeljenost/dopustnost razlogov za zaključek postopka oddaje javnega naročila brez izbire najugodnejšega ponudnika, takšnih kriterijev pa ni izoblikovala niti sodna praksa. Navedeno posledično pomeni, da ni mogoče kot neskladne s predpisi o javnem naročanju opredeliti pravzaprav nobene odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, pri sprejemu katere so bila spoštovana temeljna pravila skupnostnega prava o javnem naročanju. Zato presoja zakonitosti naročnikove odločitve o zavrnitvi vseh ponudb v revizijskem postopku obsega (v okviru revizijskih navedb) zlasti preverjanje, ali je naročnik pri sprejemu slednje ravnal v skladu s temeljnimi pravili skupnostnega prava o javnem naročanju, predvsem, ali je naročnik morebiti ravnal netransparentno in diskriminatorno oziroma je ponudnike obravnaval neenakopravno. Načelo enake obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3) naročnika tako obvezuje, da mora med ponudniki na vseh stopnjah postopka javnega naročanja glede vseh elementov zagotoviti, da med njimi ni razlikovanja. Kadar naročnik na podlagi petega odstavka 90. člena ZJN-3 postopek oddaje javnega naročila zaključi z zavrnitvijo vseh ponudb, je o kršitvi načela enake obravnave ponudnikov mogoče govoriti zlasti v primeru, kadar je razlog za zaključek postopka naveden le formalno oziroma navidezno, dejansko pa je uporabljen z namenom, da se enega ali več ponudnikov postavi v neupravičeno boljši oziroma slabši položaj v primerjavi z drugimi ponudniki.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je naročnik v izpodbijani odločitvi navedel nezadostne, pavšalne in nerealne razloge, ki ne ustrezajo dejanskim razlogom za zavrnitev predloženih ponudb.

V zvezi z vlagateljevimi navedbami o nezadostnih in pavšalnih razlogih naročnika Državna revizijska komisija izpostavlja nemalokrat zapisano stališče o tem, da je namen odločitve o oddaji javnega naročila – in torej tudi obvestila o zavrnitvi vseh ponudb – predvsem seznanitev ponudnikov z zadostnimi informacijami, potrebnimi za učinkovito uveljavljanje pravnega varstva (prim. npr. odločitve v zadevah, št. 018-271/2015, 018-076/2016, 018-120/2018). Kakor navaja že naročnik, ni tako nujno, da bi obrazložitev odločitve morala biti vseobsežna, torej takšna, da bi zajemala prav vse podrobnosti posameznih razlogov, ki so naročnika vodili pri sprejemu odločitve, mora pa vsebovati jasne in nedvoumne razloge naročnika do mere, da se ponudniki lahko seznanijo z utemeljitvijo odločitve, da lahko zaščitijo svoj položaj in preverijo, ali je odločitev o (ne)oddaji javnega naročila zakonita ali ne.

V obravnavanem primeru Državna revizijska komisija po proučitvi obrazložitve izpodbijane odločitve ugotavlja, da je naročnik razloge zanjo navedel jasno, nedvoumno ter konkretno. Iz omenjene odločitve namreč nedvoumno izhaja, da je naročnik obe prejeti ponudbi zavrnil zato, ker je obravnavani postopek javnega naročanja izvajal zgolj za izdelavo PGD dokumentacije (ta se skladno z novo zakonodajo imenuje DGD dokumentacija) za dozidavo objektov dveh osnovnih šol, ne pa tudi PZI dokumentacije, ki jo za dozidavo teh objektov – poleg PGD (oz. DGD) dokumentacije – prav tako potrebuje. Poleg tega je obrazložil, da je z vidika kvalitete izvajanja del ter gospodarne porabe proračunskih sredstev primerneje oziroma smotrneje, če hkrati s PGD dokumentacijo naroči tudi izdelavo PZI dokumentacije. V posledici navedenega je naročnik zaključil, da potrebuje drugačen predmet javnega naročila, zato je obe prejeti ponudbi zavrnil, po pravnomočnosti omenjene odločitve pa bo, kakor navaja v slednji, pričel nov postopek javnega naročanja za izdelavo projektne dokumentacije v obsegu, kot jo dejansko potrebuje, to je tako PGD kot PZI dokumentacije za izvedbo dozidave objektov OŠ Dušana Flisa Hoče ter OŠ Franca Lešnika – Vuka Slivnica.
Državna revizijska komisija predstavljeno obrazložitev, na kateri je naročnik utemeljil odločitev o zavrnitvi obeh prejetih ponudb, ocenjuje kot jasno ter konkretno, zato se ne more strinjati z vlagateljem, ki zatrjuje, da so razlogi odločitve pavšalni in nezadostni. Ker je bil torej po presoji Državne revizijske komisije razlog za zavrnitev obeh ponudb v izpodbijani odločitvi, za katero je v skladu z desetim odstavkom 90. člena ZJN-3 šteti, da je bila z objavo na portalu javnih naročil vročena (tudi) vlagatelju, naveden ter obrazložen, je bilo s tem vlagatelju omogočeno tudi, da se s predstavljenim razlogom seznani in njegovo upravičenost (med drugim) v smislu enakopravne obravnave ponudnikov preveri v revizijskem postopku. Slednje je vlagatelj tudi storil, saj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da razlog, ki ga naročnik navaja v odločitvi o zavrnitvi obeh ponudb, ne ustreza naročnikovim dejanskim razlogom za sprejem omenjene odločitve.

Četudi torej vlagatelj trdi, da je razlog, na katerega je naročnik oprl odločitev o zavrnitvi ponudb, le navidezen, pa hkrati ne navaja nobenih konkretnih okoliščin, ki bi takšno trditev utemeljevale. Zgolj dejstvo, da predmet javnega naročila, v primeru katerega je naročnik zavrnil obe prejeti ponudbi, po eni strani obsega izdelavo PGD (oz. DGD) dokumentacije za objekte dveh osnovnih šol, medtem ko naj bi po drugi strani predmet novega javnega naročila zajemal izdelavo PGD (oz. DGD) in PZI dokumentacije za iste objekte, namreč samo po sebi še ne pomeni, da ni res, da naročnik konkretnega javnega naročila ne potrebuje, kot tudi ne, da so razlogi za sprejem izpodbijane odločitve sami s seboj v nasprotju oziroma da so dvoumni ter kot taki omogočajo arbitrarno ravnanje naročnika. Kakor je pojasnjeno v izpodbijani odločitvi, predstavlja v konkretnem primeru razlog za zavrnitev ponudb prav okoliščina, da naročnik predmeta javnega naročila ni opredelil v obsegu, kot ga potrebuje, saj vanj ni vključil izdelave PZI dokumentacije, ki jo – poleg PGD dokumentacije – tudi potrebuje za navedene objekte. Čeprav gre pri PGD (oz. DGD) dokumentaciji (glede na namen uporabe) res za dve različni vrsti projektne dokumentacije, kot to po vsebini smiselno navaja vlagatelj, pa PGD (oz. DGD) dokumentacija in PZI dokumentacija za iste objekte vendarle obe tvorita projektno dokumentacijo za te objekte in sta tako po svoji funkciji oziroma namenu kot po vsebini medsebojno povezani. V skladu z veljavnim Pravilnikom o podrobnejši vsebini dokumentacije in obrazcih, povezanih z graditvijo objektov (Uradni list RS, št. 36/18 s sprem.; v nadaljevanju: Pravilnik), je namreč projektna dokumentacija za pridobitev mnenj in gradbenega dovoljenja (DGD dokumentacija), kot nakazuje že njeno poimenovanje, namenjena pridobitvi mnenj in gradbenega dovoljenja ter vsebuje (tudi) tiste podatke, na podlagi katerih pristojni mnenjedajalec (med drugim) določi pogoje za izdelavo projektne dokumentacije za izvedbo gradnje (tj. PZI dokumentacije) in uporabo objekta (prvi odstavek 7. člena Pravilnika). Na navedeno se navezuje PZI dokumentacija, katere namen se kaže v podaji strokovnih navodil izvajalcu za zakoličenje objekta in izvajanje gradnje, pri čemer se PZI dokumentacija izdela v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem in dopustnimi manjšimi odstopanji od tega ter v skladu z zahtevano dokumentacijo in ostalimi strokovnimi podlagami (prvi in drugi odstavek 14. člena Pravilnika).

Glede na predstavljena namen ter vsebino DGD in PZI dokumentacije je smiselno naročnikovo stališče, da je zanj z vidika kvalitete izvajanja del ter gospodarne porabe proračunskih sredstev primerneje oziroma smotrneje, da poleg izdelave PGD (oz. DGD) dokumentacije za dozidavo objektov dveh osnovnih šol hkrati naroči še izdelavo PZI dokumentacije za dozidavo teh istih objektov osnovnih šol, kar velja še zlasti ob dejstvu, da bodo za izdelavo obeh omenjenih vrst projektne dokumentacije, kot izpostavlja tudi naročnik, najverjetneje zainteresirani isti ponudniki. Iz navedenega pa sledi, da naročnik, kakor pojasnjuje že sam, potrebuje javno naročilo, katerega predmet bo po obsegu širši od predmeta konkretnega javnega naročila.

Ob tem velja zgolj pripomniti, da se vprašanje o tem, ali sploh in kdaj naročnik za objekte omenjenih osnovnih šol potrebuje izdelavo PGD (oz. DGD) in PZI dokumentacije, nanaša na sfero naročnikovih potreb v zvezi z izvajanjem njegove dejavnosti. Potrebe javnih naročnikov so namreč vezane na izvajanje funkcij, ki so jim bile poverjene s predpisi, ki urejajo njihovo ustanovitev, organizacijo in obseg izvrševanja njihovih dejavnosti oz. njihovo poslovanje. Oblikovanje naročnikovih potreb je zato po naravi stvari v prvi vrsti vezano na odgovornost za pravilno in zakonito izvajanje nalog naročnika ter je kot tako stvar naročnikovih strateških poslovnih odločitev, v katere pa pravila o javnem naročanju ne morejo neposredno poseči (enako Državna revizijska komisija v sklepu, št. 018-120/2018-6 z dne 30. 8. 2018).

Ob upoštevanju navedenega Državna revizijska komisija zaključuje, da (v mejah podanih revizijskih navedb) ni mogoče zaključiti, da naročnikov razlog za zavrnitev obeh prejetih ponudb ni realen oz. je zgolj navidezen.

V zvezi z vlagateljevimi navedbami, da sprememba predmeta javnega naročanja ne bo predstavljala bistveno spremenjenih okoliščin, ki so pogoj za izvedbo novega postopka za isti predmet javnega naročanja, gre pojasniti, da lahko naročnik, kadar na podlagi petega odstavka 90. člena ZJN-3 zavrne vse ponudbe, izvede nov postopek javnega naročanja za isti predmet, če so se bistveno spremenile okoliščine, zaradi katerih je zavrnil vse ponudbe. Glede na navedeno Državna revizijska komisija zaključuje, da bi bilo vprašanje, ali so se bistveno spremenile okoliščine, zaradi katerih je naročnik v konkretnem primeru zavrnil obe prejeti ponudbi, lahko relevantno šele v primeru ponovljenega postopka za isti predmet javnega naročanja.

Ob upoštevanju vsega navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v okviru zahtevka za revizijo ni uspel izkazati naročnikovih kršitev v postopku oddaje javnega naročila, ko je obe prejeti ponudbi zavrnil zaradi razlogov na njegovi strani. Državna revizijska komisija je zato v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnila kot neutemeljen.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo uveljavljal tudi povrnitev stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel ne v predrevizijskem ne v revizijskem postopku, je Državna revizijska komisija v skladu z določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

V Ljubljani, dne 15. 10. 2018

Predsednica senata:
Nina Velkavrh, univ. dipl. prav.,
članica Državne revizijske komisije






Vročiti:
- Odvetnik Boštjan Podgoršek in odvetniki, Levstikova ulica 6, 8250 Brežice,
- Občina Hoče – Slivnica, Pohorska cesta 15, 2311 Hoče,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.


Vložiti:
- v spis zadeve.

Natisni stran