018-212/2018 Univerzitetni klinični center Ljubljana

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu mag. Gregorja Šebenika, kot predsednika senata, ter Nine Velkavrh in dr. Mateje Škabar, kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Vzpostavitev združenih laboratorijev s spremljajočimi prostori, nakup diagnostičnega potr. materiala za obdobje 7 let in pogar. vzdrževanje odprtega ALS sistema in drugih lab. aparatov za 5 let« v sklopu 5 »Osnovne hematološke preiskave«, začetem na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja LABENA d.o.o., Verovškova ulica 64, Ljubljana, ki ga po pooblastilu zastopa Odvetniška pisarna Mitja Lamut, Pražakova ulica 10, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika UNIVERZITETNI KLINIČNI CENTER LJUBLJANA, Zaloška cesta 2, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 9. 1. 2019

odločila:

Zahtevek za revizijo se zavrne.

2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov pravnega varstva se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je obvestilo o naročilu objavil dne 26. 7. 2018 na portalu javnih naročil, pod št. objave JN005211/2018-B01, ter dne 27. 7. 2018 v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, pod št. objave 2018/S 143-326308. Med 31. 8. 2018 in 15. 11. 2018 je naročnik na portalu javnih naročil in v Dodatku k Uradnemu listu evropske unije objavil skupno še 9 popravkov.

Vlagatelj je dne 19. 11. 2018, pred potekom roka za oddajo ponudb, pravočasno vložil zahtevek za revizijo. Kot problematično izpostavlja najprej strokovno zahtevo glede aspiracijskega volumna za hematološki analizator, namenjen analizi vzorcev kapilarne krvi. Meni, da je strokovna zahteva, skladno s katero aspiracijski volumen pri kateremkoli vzorcu ali načinu vzorčenja ne sme preseči 30 µL ±10%, povsem strokovno nesprejemljiva in diskriminatorna, prilagojena izključno le določenima dvema ponudnikoma (M. in H.) ter ne vpliva bistveno na aplikacijo in delo. Vlagatelj v nadaljevanju s sklicevanjem na postopek vzorčenja kapilarne krvi in preračuni količin utemeljuje, zakaj bi bilo strokovno upravičeno kot ustrezen aspiracijski volumen upoštevati tudi vrednost 35 µL, kot je naročniku predlagal že preko portala javnih naročil. Vlagatelj kot problematično izpostavlja še zahtevo za hematološke analizatorje, povezane v linijo, skladno s katero aspiracijski volumen pri kateremkoli vzorcu ne sme preseči 180 µL; vlagatelj meni, da v konkretnem primeru dvig zahteve za 10 % ne bi odstopal od priporočil in ne bi vplival bistveno na potek dela, namen uporabe in morebitne ponovitve analiz z istim vzorcem krvi. S sklicevanjem na smernice, priporočila, običajno kapaciteto epruvet za vakuumski odvzem krvi in preračuni količin utemeljuje, zakaj bi bila ustrezna tudi vrednost 198 µL. Vlagatelj predlaga spremembo spornih zahtev ter povrnitev priglašenih stroškov pravnega varstva.

Naročnik je s sklepom z dne 28. 11. 2018 vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljenega. Ugotavlja, da vlagatelj pavšalno in nedecidirano navaja tehnično neustreznost zahtev, pri čemer navaja strokovno podlago, ki je pomanjkljiva ali iztrgana iz konteksta, saj se nanaša samo na priporočila za odvzem, ne pa tudi za analizo krvi. Poudarja, da mora za varstvo uporabnikov laboratorijskih in zdravstvenih storitev zagotoviti meritve, ki bodo za uporabnike najmanj boleče in moteče, hkrati pa bodo dajale najboljše možne rezultate, upoštevajoč pri tem izkušnje in strokovna ter javno objavljena spoznanja specialistov. Relevantno tržišče predstavlja vsaj celoten trg EU, po preučitvi lastnih potreb in izkušenj pa iz izvedbe raziskave trga izhaja, da je na trgu več ponudnikov/proizvajalcev, ki v celoti zadostijo postavljenim tehničnim zahtevam – poleg s strani vlagatelja navedenih vsaj še analizatorji proizvajalca Mindray. V nadaljevanju naročnik pojasnjuje, zakaj je čim manjši aspiracijski volumen (volumen krvi, ki jo porabi analizator) tako pri kapilarnem odvzemu kot pri venskem odvzemu ključen za kakovost dela. Pri tem zlasti poudarja, da so sporne tehnične zahteve ključne za analizo krvi, vlagatelj pa se je bolj skliceval na priporočila za odvzem krvi oz. pravilnost odvzema krvi – slednje je samo zase nujni predpogoj za zvečanje kakovosti dela, nikakor pa ne zadostni pogoj za to, da so vsi prejeti vzorci ustrezne kakovosti in volumna. Tudi najbolj relevantna literatura s področja laboratorijske hematologije ne določa volumnov, potrebnih za analizo, ker so ti odvisni od načina in organizacije dela ter razpoložljive opreme. Vlagateljevi izračuni naj bi temeljili na optimalnih volumnih odvzete krvi, ki jih določajo razpoložljivi vsebniki, vendar pa so v praksi odvzeti volumni, ki jih naročnikove službe prejmejo v analizo, pogosteje manjši od optimalnih. Čim manjši aspiracijski volumen je zato prednost, saj več krvi ostane za analiziranje oz. za dodatne preiskave (ne nujno na hematološkem analizatorju) – npr. za pripravo krvnega razmaza za mikroskopski pregled, ki je pri majhnih otrocih domala obvezni del postopka, izvedel pa naj bi se tudi pri približno 20 % ostalih vzorcev. Naročnik še meni, da je razlog za neutemeljenost vlagateljevih teoretičnih izračunov potrebnih volumnov vzorcev za analize tudi nepoznavanje predvidenega procesa dela – naročnik s tem v zvezi podrobneje pojasnjuje nekatere vidike tega procesa.

Naročnik je z vlogo z dne 3. 12. 2018 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo o postopku oddaje javnega naročila in o predrevizijskem postopku.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 5. 12. 2018 opredelil do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo. Prereka vse navedbe naročnika in vztraja pri svojih dosedanjih navedbah. Opozarja, da je naročnik pri tehničnih zahtevah za aspiracijski volumen kapilarnih vzorcev dovolil odstopanje ±10 %, pri venskem odvzemu pa isti zahtevi ni ugodil, čeprav gre pri obeh primerih za drugačno aplikacijo aspiracije vzorca krvi, vendar za zelo podobna odstopanja pri številu mogočih analiz iz vzorca pri matematičnem izračunu, ki upošteva tako mrtve volumne in možnost razmaza. Meni, da se ob upoštevanju predlaganih odstopanj način in organizacija naročnikovega dela ne spremeni. Ugotavlja, da iz naročnikovih navedb izhaja, da je za pri kapilarnih odvzemih za naročnika sprejemljiv tudi volumen 40 µL, hkrati pa naročniku očita, da so njegove navedbe pavšalne ter nikakor ne utemeljene strokovno, matematično in analitično. V zvezi z navedbo naročnika o neupoštevanju mrtvega volumna pri preračunih vlagatelj poudarja, da se je zavedal, da gre za teoretične izračune, s katerimi je želel matematično prikazati, da gre za znatne razlike, ki nimajo vpliva na kakovost dela, saj je možnost ponovnih analiz v primeru 33 µL ali 35 µL popolnoma ista, enako pa tudi pri venskem odvzemu. Vlagatelj še pojasnjuje, zakaj za te preračune niso bistveni volumni krvi, potrebni za pripravo krvnega razmaza – porabljen volumen za razmaze je namreč konstanten v obeh primerih izračunov (z zahtevanim in s predlaganim višjim dopustnim aspiracijskim volumnom). Vlagatelj še navaja, da zahteva po dodatnih analizah v razpisni dokumentaciji ni bila omenjena in zahtevana, zato smatra, da ni predmet, ki bi ga morali posebej utemeljiti.

Državna revizijska komisija je v teku revizijskega postopka prejela še naročnikovo pripravljalno vlogo z dne 12. 12. 2018, v kateri pojasnjuje, da je v odgovoru na zahtevek za revizijo prišlo do očitne tipkarske napake, saj je bilo po pomoti navedeno »30±10 µL« namesto »30 µL ±10 %« ter da celotna s tem povezana argumentacija vlagatelja v vlogi z dne 5. 12. 2018 temelji na tem po pomoti napačno zapisanem kriteriju (enoti mere).

Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Vlagatelj je navedel, da je naročnik oblikoval tehnične specifikacije v nasprotju z Zakonom o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3), zlasti v nasprotju z 68. členom ZJN-3.

Naročnik je v prvotno objavljeni dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila pod poglavjem »ZAHTEVE ZA 5. SKLOP- osnovne hematološke preiskave« določil tudi naslednji strokovni zahtevi:
- »Aspiracijski volumen pri katerem koli vzorcu ali katerem koli načinu vzorčenja ne sme preseči 30 µL.« (razdelek »Strokovne zahteve za hematološki analizator namenjen analizi vzorcev kapilarne krvi«) in
- »Aspiracijski volumen pri kateremkoli vzorcu ali kateremkoli načinu vzorčenja ne sme preseči 180 µL.« (razdelek »Strokovne zahteve za hematološke analizatorje povezane v linijo«).

Z odgovorom na vprašanje enega od gospodarskih subjektov, objavljenim na portalu javnih naročil dne 27. 8. 2018 ob 14.36, je naročnik strokovne zahteve za hematološki analizator, namenjen analizi vzorcev kapilarne krvi, spremenil tako, da je kot sprejemljiv sprejel tudi aspiracijski volumen 30 µL ± 10 %. Naročnik je to spremembo prvotne zahteve upošteval tudi v čistopisu dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ki jo je kot popravek prvotne objave objavil na portalu javnih naročil dne 23. 10. 2018, pod št. objave JN005211/2018-K07. Preko portala javnih naročil je naročnik prejel še več predlogov za spremembo zahtev glede obeh zgoraj citiranih zahtevanih vrednosti aspiracijskih volumnov (na portalu javnih naročil razvidno iz vprašanj pod zap. št. 117, 129 in 298), vendar od zahtev v predstavljeni vsebini ni odstopil.

Skladno z alinejo b 23. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-3 tehnične specifikacije v primeru javnih naročil blaga pomenijo specifikacijo v dokumentu, ki opredeljuje zahtevane značilnosti proizvoda, kot so ravni kakovosti, okoljskih in podnebnih vplivov, zahteve v zvezi z oblikovanjem, prilagojenim vsem uporabnikom (vključno z dostopnostjo za invalide), ter ocenjevanje skladnosti, zahteve v zvezi z delovanjem, uporabo proizvoda, varnostjo ali dimenzijami, vključno z zahtevami v zvezi s proizvodom glede imena, pod katerim se prodaja, izrazoslovjem, simboli, preizkušanjem in preizkusnimi metodami, pakiranjem, označevanjem, uporabo znakov, navodili za uporabnike, proizvodnimi postopki in metodami na posamezni stopnji življenjske dobe blaga, ter postopki ocenjevanja skladnosti.

Tehnične zahteve mora naročnik določiti ob upoštevanju 68. člena ZJN-3, ki določa, da morajo biti te navedene v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. Tehnične specifikacije določajo zahtevane značilnosti gradnje, storitve ali blaga. Te značilnosti se lahko nanašajo tudi na točno določen postopek ali način proizvodnje ali zagotavljanja zahtevanih gradenj, blaga ali storitev ali na točno določen postopek za kakšno drugo stopnjo v njihovi življenjski dobi, tudi če takšni dejavniki fizično niso del njih, a pod pogojem, da so značilnosti povezane s predmetom javnega naročila ter sorazmerne z vrednostjo in cilji naročila (prvi odstavek 68. člena ZJN-3). Tehnične specifikacije morajo vsem gospodarskim subjektom zagotavljati enak dostop do postopka javnega naročanja in neupravičeno ne smejo ovirati odpiranja javnih naročil konkurenci (četrti odstavek 68. člena ZJN-3). Določijo se lahko na katerega izmed načinov, določnih v petem odstavku 68. člena ZJN-3, naročnik pa mora upoštevati tudi omejitve in zahteve iz šestega odstavka 68. člena ZJN-3. V skladu s šestim odstavkom 68. člena ZJN-3 v tehničnih specifikacijah ne smejo biti navedeni določena izdelava ali izvor ali določen postopek, značilen za proizvode ali storitve določenega gospodarskega subjekta, ali blagovne znamke, patenti, tipi ali določeno poreklo ali proizvodnja, ki dajejo prednost nekaterim podjetjem ali proizvodom ali jih izločajo, razen če tega ne upravičuje predmet javnega naročila. Take navedbe so izjemoma dovoljene, če sicer ni mogoče dovolj natančno in razumljivo opisati predmeta naročila, vsebovati pa morajo tudi besedi »ali enakovredni«.

Iz predstavljenih določb izhaja, da pravila javnega naročanja določajo, kako naj naročnik nabavi blago, ne določajo pa, kaj naj naročnik nabavi in torej ne določajo, katero blago sme nabaviti. ZJN-3 ne določa, katere konkretne lastnosti mora imeti blago, ki ga naročnik naroča. Glede na ZJN-3 je naročnik pri ugotavljanju svojih potreb in pri postavljanju tehničnih specifikacij načeloma samostojen, kar pomeni, da tehnične zahteve določi ob upoštevanju lastnih potreb in pričakovanj glede na predmet javnega naročila, vendar pa ne sme postavljati zahtev, ki niso objektivno opravičljive in bi lahko dajale neupravičeno prednost določenim ponudnikom ali bi jim neupravičeno onemogočale udeležbo v postopku oddaje javnega naročila. Pravila javnega naročanja torej naročnika zavezujejo, da tehnične zahteve določi na način, ki zagotavlja konkurenco med ponudniki in njihovo enakopravno obravnavo (5. in 7. člen ZJN-3), hkrati pa mora zahteve določiti v obsegu, ki je potreben in sorazmeren z naravo, vsebino, namenom in obsegom predmeta naročila (8. člen ZJN-3).

V zvezi z vlagateljevimi očitki, da lahko tehničnim zahtevam zadostita le dva ponudnika, Državna revizijska komisija pojasnjuje, da tudi v kolikor bi bilo mogoče pritrditi tem vlagateljevim navedbam (vlagatelj navedb namreč ni izkazal), zgolj dejstvo, da naj bi sporno tehnično zahtevo izpolnjevali le izdelki dveh ponudnikov oz. proizvajalcev (kot je tudi mogoče razumeti vlagatelja), ni že samo po sebi kršitev ZJN 3, oziroma (še) ne daje zadostne podlage za zaključek, da je naročnik oblikoval tehnične zahteve v nasprotju z načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki in načelom enakopravne obravnave ponudnikov. Če naročnik, ne glede na dejstvo, da lahko določeno zahtevo morebiti izpolni le določen krog potencialnih ponudnikov ali da posamezen ponudnik ne more konkurirati za pridobitev naročila, izkaže, da je takšna zahteva povezana s predmetom naročila in da ima zanjo objektivno utemeljene razloge, mu ni mogoče očitati kršitve določb ZJN-3. Državna revizijska komisija pristavlja, da se vlagatelj niti ni opredelil do navedb naročnika o tem, da sporne zahteve izpolnjujejo vsaj še analizatorji proizvajalca Mindray in ne le analizatorji, ki naj bi jih tržila v zahtevku za revizijo navedena ponudnika.

Državna revizijska komisija je že večkrat opozorila, da načela zagotavljanja konkurence med ponudniki (5. člen ZJN-3) ni mogoče interpretirati v smislu zahteve po vzpostavljanju konkurenčnosti tudi na tistih področjih in/ali v tistih primerih, ko te iz upravičenih razlogov ni mogoče doseči. Prav tako tudi načela enakopravnosti v pravu javnih naročil ni mogoče razumeti kot absolutne kategorije. Enakopravnost namreč ne pomeni, da mora naročnik vsem potencialnim ponudnikom omogočiti dejansko enak položaj v postopku oddaje javnega naročila. Nasprotno, pravo praviloma ne sme neposredno vplivati na razmerja na trgu z ukrepi, ki bi povzročala ekonomsko ali dejansko enakost. Zaradi različnih ekonomskih, tehničnih, kadrovskih in tudi naravnih danosti je dejanski položaj ponudnikov in njihovih ponudb različen, prednosti, ki jih te dajejo, pa je dovoljeno in pogosto celo gospodarno upoštevati. Zato zgolj dejstvo, da naročnik z določeno zahtevo razlikuje ponudnike, še ne pomeni, da bi bila takšna zahteva že sama po sebi diskriminatorna. V naravi same zahteve je, da ponudnike razvršča na tiste, ki določeno zahtevo izpolnjujejo in je zato njihovo ponudbo mogoče obravnavati kot dopustno (takšno, ki ustreza potrebam in zahtevam naročnika), ter tiste, ki te zahteve ne izpolnjujejo in zato ne morejo sodelovati v postopku oddaje javnega naročila. Naročniki so zato v postopkih oddaje javnih naročil upravičeni postavljati zahteve, ki imajo za posledico razlikovanje ponudnikov, vendar le iz razlogov, ki so neposredno povezani s predmetom javnega naročila in so objektivno opravičljivi. Ni pa dopustno razlikovanje ponudnikov glede na kriterije, ki niso objektivno opravičljivi in pomenijo zlasti krajevno, predmetno ali osebno diskriminacijo, s čimer je določen gospodarski subjekt bodisi postavljen v bistveno slabši položaj bodisi je privilegiran, ne da bi za to obstajali utemeljeni razlogi.

Takšno stališče izhaja tudi iz sodb Sodišča EU, npr. iz zadeve C-513/99 Concordia Bus Finland Oy Ab, v okviru katere je generalni pravobranilec v svojem stališču pojasnil, da naročniku načeloma ni mogoče preprečiti zahteve po takšni storitvi, ki bi vsebovala zanj najbolj primerne tehnične specifikacije, razen če te ne bi bile postavljene iz objektivno opravičljivih razlogov. Če bi naročniku naložili prilagoditev zahtev zmožnostim potencialnih ponudnikov, to ne bi imelo za posledico le znižanja naročnikovih zahtev, marveč bi pomenilo tudi poseganje v naročnikovo avtonomno pravico do njihovega samostojnega oblikovanja. Poleg tega bi naročnikov umik sporne zahteve iz razpisne dokumentacije iz razloga, ker je eden izmed ponudnikov ne more izpolniti, neupravičeno postavil v slabši položaj tistega ponudnika, ki takšno naročnikovo zahtevo lahko izpolni, zato samo dejstvo, da zahtevo iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila izpolnjuje le določen ponudnik, še ne pomeni kršitve načela enakopravnosti (navedeno stališče je v sodbi C-513/99 sprejelo tudi Sodišče EU v odstavkih 82–85).

Navedeno pomeni, da ZJN-3 naročniku ne prepoveduje določitve tehničnih zahtev, s katerimi se omejuje konkurenca, ampak prepoveduje zgolj določitev takšnih tehničnih zahtev, s katerimi se neupravičeno omejuje konkurenca. Naročnik tako lahko v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila določi tudi takšne tehnične zahteve, ki jih lahko izpolni samo en ponudnik ali omejeno število ponudnikov, vendar pa mora biti razlikovanje med ponudniki, ki lahko ponudijo aparat z zahtevanimi tehničnimi specifikacijami, in ponudniki, ki takšnega aparata ne morejo ponuditi, neposredno povezano s predmetom javnega naročila in objektivno opravičljivo. V nadaljevanju je zato potrebno presoditi, ali naročnik s specifičnimi tehničnimi zahtevami, s katerimi zasleduje določene pričakovane funkcionalnosti predmetne naprave in s katerimi naj bi omejil konkurenco oz. zožil krog gospodarskih subjektov, ki lahko pridobijo javno naročilo, upravičeno omejuje konkurenco oz. ali ima naročnik za razlikovanje med ponudniki in za (s strani vlagatelja zatrjevano) omejevanje konkurence objektivno in strokovno utemeljene razloge, povezane s predmetom javnega naročila.

Med strankama ni sporna opredelitev pojma »aspiracijski volumen« kot volumna (odvzetega vzorca) krvi, ki jo pri vsakokratni analizi porabi hematološki analizator. Državna revizijska komisija posledično ugotavlja, da so zahteve glede največjega dopustnega aspiracijskega volumna povezane s predmetom javnega naročila, saj se nanašajo na značilnosti, lastnosti ali zmogljivosti naprav, ki so predmet javnega naročila v spornem sklopu 5. Državna revizijska komisija tudi soglaša z naročnikom v tem, da je aspiracijski volumen (tj. nižji aspiracijski volumen) pomembna lastnost hematoloških analizatorjev, saj – kot navaja naročnik – ob manjši porabi krvi pri vsakokratni analizi ostane več krvi za nadaljnje analize (tako na hematološkem analizatorju kot tudi za druge vrste preiskav), kar vse rezultira v manjšem številu neprijetnih in bolečih postopkov odvzema krvi, skrajšanem času do izdaje izvida in v pocenitvi postopka. Glede na to je postavitev zahteve o največjem dopustnem aspiracijskem volumnu smiselna.

Sporni med strankama sta zahtevani največji dopustni vrednosti aspiracijskega volumna 180 µL in 30 µL ±10 % oz. naročnikova zavrnitev predlaganega povišanja teh vrednosti – Državna revizijska komisija v zvezi z navedbo vlagatelja (v vlogi z dne 5. 12. 2018) o tem, da »imajo v nekaterih EU državah pri javnih razpisih dovoljeno odstopanje pri vseh merljivih tehničnih specifikacijah ±10 % […]«, poudarja, da gre v primeru obravnavanih vrednosti aspiracijskih volumnov za najvišji dopusten volumen (omejitev navzgor), ne pa za točno določeno zahtevano vrednost ali območje dopustnih aspiracijskih volumnov. Ne glede na naročnikov (nekoliko nespretno zapisan) popravek ene od teh zahtev zato zahtevana vrednost »30 µL ±10 %« kot najvišjo dopustno vrednost smiselno predstavlja 33 µL (in ne morda zahtevanega območja aspiracijskega volumna od 27 µL do 33 µL).

Državna revizijska komisija pojasnjuje, da nezakonitosti postavitve spornih tehničnih zahtev še ni mogoče ugotoviti na podlagi tega, da je naročnik predlogu potencialnega ponudnika po povišanju dopustne vrednosti aspiracijskega volumna za kapilarne vzorce ugodil, predlogu po povišanju dopustne vrednosti pri venskem odvzemu pa ne, kar vlagatelj v vlogi z dne 5. 12. 2018 navaja kot »glavni razlog za vložitev postopka revizije«. Iz navedb vlagatelja namreč ni mogoče ugotoviti, zakaj bi na tak način izvršena sprememba (enega dela) tehničnih specifikacij kazala na nezakonito določen drug del tehničnih specifikacij, upoštevaje pri tem dejstvo, da se sporni tehnični zahtevi nanašata na dve različni napravi oz. dva različna načina uporabe.

Vlagatelj se v zahtevku za revizijo sklicuje na smernice WHO in CLSI glede vzorčenja kapilarne krvi na področju hematologije ter na članek hrvaškega združenja medicinske biokemije in laboratorijske medicine o nacionalnih priporočilih o vzorčenju kapilarne krvi – v zvezi s slednjim vlagatelj še posebej izpostavlja, da naj bodo skladno s temi podlagami naprave za odvzem kapilarne krvi in mikro-epruvete za shranjevanje odvzete kapilarne krvi napolnjene s kapilarno krvjo glede na priporočila proizvajalca. Vlagatelj se sklicuje tudi na smernice WHO glede odvzema venske krvi (kjer se v primeru odvzema venske krvi v navadno epruveto svetuje volumen odvzema krvi med 1 mL in 5 mL), navaja pa še, da tudi v Evropski federaciji za klinično kemijo in laboratorijsko medicino (EFLM) svetujejo, da se epruvete napolnijo vsaj do 90 % celotnega s strani proizvajalca specificiranega volumna. Državna revizijska komisija glede sklicevanja na omenjene smernice in priporočila soglaša z naročnikom v tem, da se vse navedeno nanaša na priporočila za odvzem, ne pa tudi na postopek analize krvi; kot pojasnjuje naročnik, je pravilnost odvzema nujni pogoj za zvečanje kakovosti dela, nikakor pa ne zadostni pogoj za to, da so vsi prejeti vzorci ustrezne kakovosti in volumna. Upoštevaje navedeno zato za nadaljnjo presojo te navedbe niti niso bistvene za rešitev zadeve, saj se sporne tehnične specifikacije nanašajo na postopek analize vzorcev.

Vlagatelj ni nasprotoval navedbi naročnika o tem, da niti najbolj relevantna literatura s področja laboratorijske hematologije ne določa volumnov, potrebnih za analizo ter da so ti odvisni od načina in organizacije dela ter razpoložljive opreme; iz navedb v zahtevku za revizijo (izrecno pa tudi iz vloge z dne 5. 12. 2018) izhaja vlagateljeva trditev, da se način in organizacija dela bistveno ne spremenita v primeru, ko bi naročnik odobril zahtevo po (še dodatnem) 10% odstopanju spornih vrednosti. Navedeno vlagatelj utemeljuje z izračuni v zahtevku za revizijo in v vlogi z dne 5. 12. 2018, s katerimi ob upoštevanju (zlasti) zgoraj omenjenih smernic in priporočil ter volumnov na trgu prisotnih (mikro)epruvet za odvzem krvi prikazuje, za kolikšno število ponovitev meritev na hematološkem aparatu zadostuje vzorec krvi, glede na naročnikove zahteve o maksimalnem dopustnem aspiracijskem volumnu na eni strani ter glede na s strani vlagatelja predlagano višjo dopustno vrednost aspiracijskega volumna na drugi strani. Državna revizijska komisija pritrjuje naročniku v tem, da ti izračuni temeljijo na optimalnih volumnih odvzete krvi (glede na priporočila in smernice), ki jih določajo razpoložljivi vsebniki. Ob upoštevanju pojasnila naročnika, da so volumni odvzete krvi, ki jih naročnikove službe prejemajo v analizo, pogosto manjši od optimalnih (čemur vlagatelj ni nasprotoval), zato o zanesljivosti neobstoja razlik v naročnikovem načinu in organizaciji dela (še) ni mogoče sklepati. Celo nasprotno: že iz nekaterih vlagateljevih izračunov izhaja obstoj razlike v številu možnih preiskav glede na različne vrednosti aspiracijskega volumna (npr. iz izračuna v zahtevku za revizijo, ki se nanaša na odvzem kapilarne krvi ob uporabi epruvete 100 µL, oz. iz izračuna v vloge z dne 5. 12. 2018, ki se nanaša na venski odvzem v zbiralnik 3 mL, upoštevaje pri tem mrtvi volumen zbiralnika ter krvni razmaz), kar torej lahko predstavlja vpliv na (ne)izvedbo preiskav. Navsezadnje je mogoče že iz samih navedb v zahtevku za revizijo ugotoviti, da tudi vlagatelj v primeru drugačnih vrednosti aspiracijskih volumnov dopušča obstoj iz tega izhajajočih razlik v načinu in organizaciji dela, vendar pa te razlike ocenjuje za nebistvene – npr. s tem, ko kot nebistveno označuje razliko med tem, ali je mogoče napraviti 9 ali 10 analiz, saj naj to ne bi igralo ključne vloge.

Ker vlagatelj ni zatrjeval ničesar glede tega, zakaj naj te razlike (v številu preiskav, posledično pa načinu in organizaciji dela) ne bi bile bistvene, ter ob upoštevanju, da je naročnik tisti, ki mu je naložena skrb za paciente oz. uporabnike storitev ter posledično obveza za kvalitetno izvedbo preiskav (s tem pa tudi pripravo tehničnih specifikacij, s katerimi lahko v največji meri zadosti svojim potrebam), ni mogoče soglašati z vlagateljem niti v tem, da naj naročnik ne bi imel strokovnih in utemeljenih razlogov za zavrnitev še dodatnega povečanja obeh obravnavanih dopustnih vrednosti aspiracijskih volumnov.

Državna revizijska komisija je zavrnila vlagateljev dokazni predlog vlagatelja, naj »se postavi izvedenec, ki bo njegove trditve potrdil«. V obravnavanem primeru je bilo potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je naročnik pripravil tehnične specifikacije skladno z (68. členom) ZJN-3, kar je pravno vprašanje, na katerega mora odgovoriti Državna revizijska komisija, vlagatelj pa svojega (splošnega) dokaznega predloga tudi ni substanciral tako, da bi bilo mogoče ugotoviti, katera pravno pomembna dejstva naj bi se s pomočjo tega dokaza ugotovila. Poleg tega Državna revizijska komisija ugotavlja, da je za presojo očitanih kršitev naročnika dejansko stanje dovolj razjasnjeno z ostalimi izvedenimi dokazi, zato pridobitev strokovnega mnenja ni bila potrebna.

Ker torej vlagatelj v okviru revizijskih navedb ni izkazal naročnikovih kršitev ZJN-3 glede določitve tehničnih specifikacij, je Državna revizijska komisija vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnila kot neutemeljenega (prva alineja prvega odstavka 39. člena ZPVPJN).

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je v zahtevku za revizijo uveljavljal povračilo stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Ker z zahtevkom za revizijo ni uspel, je Državna revizijska komisija v skladu z določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN njegovo zahtevo za povračilo stroškov postopka pravnega varstva zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, 9. 1. 2019

Predsednik senata:
mag. Gregor Šebenik,
član Državne revizijske komisije







Vročiti:
- Odvetniška pisarna Mitja Lamut, Pražakova ulica 10, 1000 Ljubljana,
- UNIVERZITETNI KLINIČNI CENTER LJUBLJANA, Zaloška cesta 2, 1000 Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
- v spis zadeve, tu.

Natisni stran