018-204/2018 Univerzitetni klinični center Ljubljana

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Boruta Smrdela, kot predsednika senata, ter dr. Mateje Škabar in Tadeje Pušnar, kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »NAKUP ZDRAVILA INFLIKSIMAB«, na podlagi zahtevka za revizijo ponudnika FARMADENT trgovina, proizvodnja in storitve d.o.o., Minařikova ulica 6, 2000 Maribor, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Karanović & Nikolić - Podružnica v Sloveniji, Dunajska cesta 167, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika UNIVERZITETNI KLINIČNI CENTER LJUBLJANA, Zaloška cesta 2, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 19. 12. 2018

odločila:

1. Vlagateljevemu zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi odločitev naročnika v sklopu 1, kot izhaja iz dokumenta Zavrnitev vseh ponudb, št. 845080104-070-18/6 z dne 24. 9. 2018.

2. Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške pravnega varstva v znesku 1.775,36 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev:

Obvestilo o predmetnem javnem naročilu je bilo objavljeno na Portalu javnih naročil dne 5. 6. 2018, pod št. objave JN003672/2018-B01, in v Uradnem listu EU dne 6. 6. 2018, pod št. objave 2018/S 106-241276. Naročnik predmetno javno naročilo, ki ga je razdelil na dva sklopa, oddaja po odprtem postopku.

Naročnik je na Portalu javnih naročil dne 3. 10. 2018 objavil dokument Zavrnitev vseh ponudb, št. 845080104-070-18/6 z dne 24. 9. 2018, s katerim je zavrnil vse ponudbe za 1. in 2. sklop. V obrazložitvi te odločitve je navedel, da je po pregledu prispelih ponudb in ponovni proučitvi dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ugotovil, da so bile strokovne zahteve za sklop 1 glede vrste zdravila premalo natančno opredeljene oz. sploh niso bile opredeljene, prav tako so bile premalo natančno opredeljene tudi splošne strokovne zahteve, ki se nanašajo na dostopnost zdravila na trgu.

Zoper navedeno odločitev je vlagatelj dne 15. 10. 2018 vložil Zahtevek za revizijo, v katerem predlaga razveljavitev odločitve o zavrnitvi vseh ponudb v celoti in povrnitev stroškov pravnega varstva. Vlagatelj zatrjuje, da odločitev naročnika ni dovolj konkretno obrazložena, poleg tega pa so razlogi za zavrnitev vseh ponudb neresnični oz. navidezni. Ker naročnikova obrazložitev ni dovolj konkretizirana, je ni mogoče učinkoviti preizkusiti, prav tako pa ne bo mogoče preizkusiti nastopa bistveno spremenjenih okoliščin, ki bi naročniku dopuščale zakonito izvedbo novega postopka oddaje javnega naročila. Vlagatelj naročniku očita, da je prejete ponudbe odprl in s tem omogočil, da sta se njegova konkurenta Salus in Kemofarmacija seznanila z njegovo ponujeno ceno in komercialnimi popusti, s tem pa jima je omogočil konkurenčno prednost in njega neupravičeno postavil v slabši položaj. Vlagatelj navaja, da se je naročnik z odprtjem ponudb seznanil, da ponudnika Salus in Kemofarmacija ne izpolnjujeta zahtev iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, in namesto, da bi njuni ponudbi izločil kor nedopustni, je nezakonito zavrnil vse ponudbe, tudi vlagateljevo, ki je bila edina dopustna, ter se odločil ponoviti postopek oddaje javnega naročila. S tem je preostalima ponudnikoma omogočil, da bosta v ponovljenem postopku oddala popolni ponudbi za ceno, ki bo nižja od njegove. Vlagatelj dalje navaja, da sta bili strokovni zahtevi naročnika, tako glede vrste zdravila, kot tudi glede dostopnosti zdravila na trgu, jasni in natančno navedeni. Iz vprašanj ponudnikov in naročnikovih odgovorov na Portalu javnih naročil jasno izhaja, da se sklop 1 nanaša na generično zdravilo oz. na biološko podobno zdravilo, medtem ko se sklop 2 nanaša na originalno zdravilo. Vlagatelj navaja, da na trgu ne obstoji nobena druga vrsta zdravila, kakor originalno zdravilo in biološko podobno zdravilo, zato mu ni jasno, kako bi lahko naročnik v novem postopku javnega naročila še bolj podrobno opredelil vrsto zdravila. Samo dejstvo, da bi naročnik v novem postopku javnega naročanja pri strokovnih zahtevah znotraj sklopa 1 pod vrsto zdravila navedel »generično zdravilo« oz. »biološko podobno zdravilo«, ne pomeni bistvene spremembe okoliščin, ki je edini zakoniti razlog za ponovitev postopka oddaje javnega naročila. Vlagatelj zato meni, da je naročnikov razlog za zavrnitev ponudb neutemeljen in navidezen. Vlagatelj naročniku še očita, da ni pojasnil, v čem sporne strokovne zahteve niso bile dovolj natančno določene in na kakšen način namerava dopolniti strokovne kriterije v ponovljenem postopku oddaje javnega naročila, ter vztraja, da so razlogi naročnika presplošni in jih ni možno preizkusiti. Za konec vlagatelj Državni revizijski komisiji še predlaga, da po potrebi na lastno pobudo odredi pridobitev strokovnega mnenja oziroma vključi v postopek ustrezne izvedence ali strokovnjake, ki bi dokončno razjasnili stanje v predmetnem postopku.

Naročnik je s Sklepom z dne 17. 10. 2018 vlagateljev zahtevek za revizijo zavrgel in zavrnil njegovo zahtevo za povrnitev stroškov, vlagatelj pa je zoper navedeni sklep dne 24. 10. 2018 vložil pritožbo. Državna revizijska komisija je s sklepom št. 018-187/2018-4 z dne 12. 11. 2018 vlagateljevi pritožbi delno ugodila, in sicer je naročnikov sklep z dne 17. 10. 2018 razveljavila v delu, ki se nanaša na sklop 1, v preostalem delu je pritožbo zavrnila (1. točka izreka), odločitev o stroških pa je pridržala do odločitve o zahtevku za revizijo (2. točka izreka).

Dne 20. 11. 2018 je naročnik sprejel Odločitev o zahtevku za revizijo, št. MM-20-11-2018-rev-inflik, s katerim je vlagateljev zahtevek za revizijo in njegovo zahtevo za povrnitev stroškov zavrnil. V obrazložitvi navedene odločitve naročnik navaja, da je v Strokovnih zahtevah, natančneje v tabeli Specifikacija predmeta, v rubriki Vrsta zdravila, za sklop 1 navedel zgolj poševnico in tako ni opredelil, katera vrsta zdravila je zahtevana, ter pojasnjuje, da je želel za sklop 2 pridobiti ponudbe zgolj za originalno zdravilo infliksimab, medtem ko je za sklop 1 želel pridobiti bodisi ponudbe za originalno zdravilo infliksimab bodisi ponudbe za biološko podobno zdravilo in ne, kot zmotno navaja vlagatelj, ponudb samo za več paralelnih zdravil – več vrst biološko podobnih zdravil. Naročnik navaja, da je po odpiranju prispelih ponudb za sklop 1 ugotovil, da so vsi trije ponudniki, ki so oddali ponudbe za ta sklop, dejansko ponudili le biološko podobno zdravilo, po ponovni preučitvi strokovnih zahtev za 1. sklop in odgovorov na vprašanja interesentov pa je ugotovil, da nikjer v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila ni eksplicitno opredelil, da lahko ponudniki znotraj sklopa 1 ponudijo originalno ali biološko podobno zdravilo infliksimab. Naročnik tudi v odgovorih na vprašanja ni opredelil pojma »paralela«, s čimer so bili potencialni ponudniki dejansko zavedeni v smislu, da lahko ponudijo le »paralele« biološko podobnih zdravil, ne pa paralel v smislu originatorja in biološko podobnega zdravila. V posledici navedenega je pri ponudnikih, ki so oddali ponudbe za 1. sklop, očitno prišlo do napačnega razumevanja naročnikovih strokovnih zahtev za omenjeni sklop na način, da lahko v tem sklopu ponudijo zgolj več vrst (paralel) biološko podobnih zdravil, ne pa tudi originalnega zdravila infliksimab, kakor je želel naročnik. Naročnik dodaja, da bo v ponovljenem postopku javnega naročanja za 1. sklop natančno opredelil, da lahko ponudniki znotraj tega sklopa ponudijo ali originalno ali biološko podobno zdravilo infliksimab. Kar se tiče drugega razloga za zavrnitev vseh ponudb, tj. da so bile zahteve, ki se nanašajo na dostopnost zdravila na trgu RS, premalo določene, pa naročnik navaja, da Zakon o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3) od njega ne zahteva, da bi moral že v sami odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb navesti, kako bo v ponovljenem postopku oddaje javnega naročila za ta sklop zahtevo spremenil, bistveno pa je, da bo na osnovi spremenjenih strokovnih zahtev za 1. sklop, vključno s spremembo zahteve glede dostopnosti zdravila na trgu RS, lahko pridobil primerljive ponudbe, kar pa v konkretnem postopku oddaje javnega naročila ni bilo mogoče.

Naročnik je Državni revizijski komisiji dne 22. 11. 2018 in 26. 11. 2018 skladno s prvim in četrtim odstavkom 29. člena ZPVPJN, odstopil dokumentacijo v zvezi s predmetnim javnim naročilom in dokumentacijo predrevizijskega postopka

Vlagatelj se je do naročnikove odločitve o zahtevku za revizijo opredelil z Opredelitvijo do navedb naročnika z dne 27. 11. 2018, iz katere izhaja, da vztraja pri navedbah iz zahtevka za revizijo. Dodaja še, da je naročnik šele v odločitvi o zahtevku za revizijo prvič navedel, da je za 1. sklop želel pridobiti bodisi ponudbe za originalno zdravilo bodisi ponudbe za biološko podobno zdravilo, kljub temu, da je imel med odprtim rokom za postavljanje vprašanj na Portalu javnih naročil večkrat možnost, da svoje zahteve nedoumno pojasni, in kljub temu, da bi takšne razloge lahko podal že v svoji odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb. Vlagatelj še pojasnjuje, da je pridobivanje ponudb za originalna zdravila in biološko podobna zdravila znotraj istega sklopa povsem nesmotrno, saj so originalna zdravila po naravi stvari precej dražja od biološko podobnih zdravil in nikakor ni moč pričakovati, da bi ponudnik originalnega zdravila spustil ponujeno ceno le-tega na ceno, ki bi bila konkurenčna ceni biološko podobnih zdravil. Navedeno dokazujejo tudi prejete ponudbe v konkretnem javnem naročilu. Ravno zato pri predmetnem in podobnih oz. primerljivih javnih naročilih obstajata dva sklopa, ločena za originalna in biološko podobna zdravila. Če bo naročnik spremenil dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila na način, kot navaja v odločitvi o zahtevku za revizijo, v ponovljenem javnem naročilu ne bo prejel nič drugačnih ponudb. Vlagatelj dalje še navaja, da se naročnik do vlagateljevega očitka glede dostopnosti zdravila na trgu sploh ni opredelil, zato ostaja naročnikov razlog v tem delu v celoti nepojasnjen in neobrazložen. Dodaja še, da je dostopnost zdravil sama po sebi natančno določena v sektorski zakonodaji, zato natančnejše določanje tega pogoja niti ni možno.

Po pregledu dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika ter po presoji izvedenih dokazov je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Med vlagateljem in naročnikom je spor glede zakonitosti naročnikove odločitve o zavrnitvi vseh ponudb. Vlagatelj naročniku očita, da izpodbijana odločitev ni dovolj konkretno obrazložena, poleg tega pa so razlogi za zavrnitev vseh ponudb neresnični oz. navidezni.

Skladno z določbo petega odstavka 90. člena ZJN-3 lahko naročnik na vseh stopnjah postopka po izteku roka za odpiranje ponudb zavrne vse ponudbe, če to stori, pa mora o razlogih za takšno odločitev in ali bo začel nov postopek obvestiti ponudnike ali kandidate. Kadar izvaja naročnik postopek javnega naročanja, v katerem objavi povabilo k sodelovanju, mora navedeno odločitev objaviti na portalu javnih naročil, in, če je to glede na vrednost ali predhodne objave primerno, v Uradnem listu Evropske unije. Kadar zavrne vse ponudbe, lahko izvede za isti predmet nov postopek javnega naročanja le, če so se bistveno spremenile okoliščine, zaradi katerih je zavrnil vse ponudbe.

Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da je naročnik v odločitvi o zavrniti vseh ponudb navedel dva razloga za svojo odločitev, in sicer: (1) premalo natančno opredeljene strokovne zahteve za sklop 1 glede vrste zdravila, ter (2) premalo natančno opredeljene splošne strokovne zahteve, ki se nanašajo na dostopnost zdravila na trgu RS. V odločitvi o zahtevku za revizijo je naročnik glede prvega razloga dodatno obrazložil, da je po odpiranju prispelih ponudb za sklop 1 ugotovil, da je pri ponudnikih prišlo do napačnega razumevanja naročnikovih strokovnih zahtev na način, da lahko v tem sklopu ponudijo zgolj več vrst (paralel) biološko podobnih zdravil, ne pa tudi originalnega zdravila infliksimab, kakor je želel naročnik. Ker pa vlagatelj v postopku pravnega varstva po tem, ko naročnik že odloči o njegovem zahtevku za revizijo, praviloma ne sme navajati novih kršitev, dejstev in predlagati novih dokazov (šesti odstavek 29. člena ZPVPJN), tudi naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo, ne sme navajati novih razlogov za utemeljitev svoje odločitve o (ne)oddaji javnega naročila, ki jih ni navedel že v sami odločitvi, saj bi bil vlagatelj s tem onemogočen v možnosti uveljavljanja učinkovitega pravnega varstva. To pa pomeni, da predstavljenih argumentov, ki jih je naročnik prvič navedel šele v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo, pri odločanju ni mogoče upoštevati.

Ključna za presojo skladnosti ravnanja naročnika z določbo petega odstavka 90. člena ZJN-3 torej ostaja naročnikova obrazložitev v odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb, kjer je naročnik zapisal, da »so bile strokovne zahteve za sklop 1 glede vrste zdravila premalo natančno opredeljene oz. sploh niso bile opredeljene, prav tako so bile premalo natančno opredeljene tudi splošne strokovne zahteve, ki se nanašajo na dostopnost zdravila na trgu«.

ZJN-3 ne določa kriterijev za ugotavljanje ustreznosti vsakokratne obrazložitve odločitve o (ne)oddaji javnega naročila, je pa te skozi svojo prakso izoblikovala Državna revizijska komisija. V skladu z ustaljeno prakso Državne revizijske komisije (prim. odločitve v zadevah, št. 018-096/2016, 018-163/2016, 018-134/2017, 018-218/2017, 018-004/2018 itd.), je namen odločitve o oddaji javnega naročila in torej tudi odločitve o zavrnitvi vseh ponudb iskati zlasti v seznanitvi ponudnikov z zadostnimi informacijami, potrebnimi za učinkovito uveljavljanje pravnega varstva. V tem okviru se za obrazložitev ne zahteva, da bi bila vseobsežna, mora pa vsebovati jasne in nedvoumne razloge naročnika do te mere, da je ponudnikom omogočena seznanitev z utemeljitvijo odločitve in preverba zakonitosti le-te, s čemer je na eni strani ponudnikom dana možnost zaščite svojih pravic in pravnih interesov, na drugi strani pa je organu pravnega varstva omogočena presoja zakonitosti takšne odločitve (v kolikor je zahtevana).

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik izpodbijano odločitev obrazložil nekonkretizirano in na način, da iz te obrazložitve ni mogoče razbrati razlogov, zaradi katerih je zavrnil vse ponudbe, zato ni mogoče zaključiti, da je odločitev naročnika sprejeta skladno s petim odstavkom 90. člena ZJN-3 in skladno s temeljnimi načeli (zlasti načelom transparentnosti iz 6. člena ZJN-3, s katerim se zagotavlja preglednost oddaje javnih naročil). Naročnik namreč ni pojasnil, zakaj je štel, da so strokovne zahteve za sklop 1 glede vrste zdravila, kot tudi splošne strokovne zahteve, ki se nanašajo na dostopnost zdravila na trgu, premalo natančno opredeljene oz. sploh niso bile opredeljene ter na kakšen način bi jih bilo potrebno dopolniti. Od naročnika se ne zahteva, da razloge za zavrnitev vseh ponudb utemelji do potankosti, pričakuje pa se, da jih navede jasno in določno do te mere, da je ponudnikom in Državni revizijski komisiji omogočena preverba zakonitosti le-teh. Ker so razlogi za sprejem izpodbijane odločitve navedeni nedoločno ter splošno, v ponovljenem postopku oddaje javnega naročila tudi ne bo mogoče preveriti, ali so v konkretnem primeru podane bistveno spremenjene okoliščine kot obligatorni pogoj, ki bo moral biti izpolnjen, da bo naročnik za isti predmet lahko izvedel nov postopek javnega naročanja.

Glede na navedeno, je vlagatelj v zahtevku za revizijo dokazal, da je naročnik s tem, ko svoje odločitve o zavrnitvi vseh ponudb ni ustrezno obrazložil oziroma v njej ni na ustrezen način navedel razlogov za zavrnitev vseh ponudb, kršil peti odstavek 90. člena ZJN-3 v povezavi s prvim odstavkom 6. člena ZJN-3. Posledično je Državna revizijska komisija na podlagi druge alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN vlagateljevemu zahtevku za revizijo ugodila in razveljavila odločitev naročnika v sklopu 1, kot izhaja iz dokumenta Zavrnitev vseh ponudb, št. 845080104-070-18/6 z dne 24. 9. 2018.

Ker je Državna revizijska komisija v dani zadevi ugotovila utemeljenost vlagateljevih navedb o neobrazloženosti odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, preostalih vlagateljevih revizijskih navedb (tj. navedb o navideznosti razlogov za zavrnitev vseh ponudb ter navedb o omogočanju konkurenčne prednosti družbama Salus in Kemofarmacija) ni obravnavala, saj vsebinska presoja zahtevka za revizijo v tem delu v ničemer ne bi vplivala na predmetno odločitev Državne revizijske komisije, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Državna revizijska komisija z namenom pravilne izvedbe postopka naročnika na podlagi druge povedi tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN napotuje, da v nadaljevanju postopka oddaje tega naročila sprejme eno od odločitev, ki jih predvideva ZJN-3, to ob upoštevanju določb 90. člena ZJN-3 (v povezavi s prvim odstavkom 6. člena ZJN-3) ustrezno obrazloži, pri tem pa upošteva ugotovitve Državne revizijske komisije, kot izhajajo iz tega sklepa.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo, v pritožbi zoper naročnikov sklep o zavrženju zahtevka za revizijo in v vlogi z dne 27. 11. 2018, s katero se je opredelil do navedb naročnika, zahteval tudi povrnitev stroškov postopka pravnega varstva.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (prva poved tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN). Če je pritožba utemeljena, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v pritožbenem postopku (zadnja poved tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN).

Ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta je Državna revizijska komisija vlagatelju skladno s 70. členom ZPVPJN ter skladno z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015 s sprem., v nadaljevanju: OT) priznala naslednje potrebne in opredeljeno navedene stroške:
– strošek odvetniških storitev za sestavo zahtevka za revizijo v višini 3.000 točk (prva točka tar. št. 40 OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR in 22% DDV znaša 1.679,94 EUR;
– strošek odvetniških storitev za sestavo pritožbe kot obrazložene vloge med postopkom v višini 1.500 točk (druga točka tar. št. 40 OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22% DDV znaša 839,97 EUR;
– izdatke v pavšalnem znesku v višini 55 točk (tj. 2 % od 1.000 točk in 1 % od 3.500 točk), ki jih je Državna revizijska komisija izračunala ob upoštevanju tretjega odstavka 11. člena OT (ker vlagatelj v postopku pravnega varstva ni specificiral in izkazal dejanskih materialnih stroškov oziroma izdatkov v dejanski višini je Državna revizijska komisija vlagatelju priznala izdatke v pavšalnem znesku), kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22% DDV znaša 30,80 EUR;
– - strošek plačane takse za zahtevek za revizijo v višini 1.000,00 EUR.

Državna revizijska komisija vlagatelju ni priznala stroškov odvetniških storitev za sestavo vloge z dne 27. 11. 2018 (in s tem povezane izdatke po 11. členu OT), saj v konkretnem primeru niso bili potrebni (peti odstavek 70. člena ZPVPJN v povezavi z osmim odstavkom istega člena, pa tudi drugi odstavek 2. člena OT). Navedbe v vlogi, s katero se je vlagatelj opredelil do navedb naročnika, niso bile bistvene in niso pripomogle ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve. Državna revizijska komisija je zavrnila tudi vlagateljevo zahtevo po povrnitvi materialni stroškov v presežku nad priznanimi, saj za njihovo priznanje ni pravne podlage.

Ker je vlagatelj uspel z zahtevkom za revizijo le delno, tj. v delu, ki se nanaša na sklop 1, je Državna revizijska komisija odločila, da se vlagatelju, v skladu z doseženim uspehom v postopku, ki ga glede na postavljeni zahtevek ocenjuje na 50 %, prizna 1.775,36 EUR potrebnih stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva.

Skladno z drugim in tretjim odstavkom 313. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s sprem.; v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN mora naročnik vlagatelju stroške v navedeni višini povrniti v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

V Ljubljani, dne 19. 12. 2018

Predsednik senata:
Borut Smrdel, univ. dipl. prav.,
predsednik Državne revizijske komisije


Vročiti:
– UNIVERZITETNI KLINIČNI CENTER LJUBLJANA, Zaloška cesta 2, 1000 Ljubljana
– Odvetniška pisarna Karanović & Nikolić - Podružnica v Sloveniji, Dunajska cesta 167, 1000 Ljubljana
– Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana

Vložiti:
– v spis zadeve, tu

Natisni stran