018-219/2018 Občina Grosuplje

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 55. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu mag. Gregorja Šebenika, kot predsednika senata, ter Boruta Smrdela in Nine Velkavrh, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Gradnja parkirne hiše P+R Grosuplje«, na podlagi pritožbe družbe Strabag, d.o.o., Letališka cesta 33, Ljubljana, ki jo zastopa Odvetniška družba Potočnik in Prebil, o.p., d.o.o., Ajdovščina 4, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Občina Grosuplje, Taborska cesta 2, Grosuplje (v nadaljevanju: naročnik), dne 19.12.2018

odločila:

1. Pritožbi vlagatelja se ugodi tako, da se naročniku naloži povračilo stroškov predrevizijskega postopka vlagatelju v višini 5.702,34 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa. V preostalem delu se pritožba vlagatelja kot neutemeljena zavrne.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 853,97 EUR, v 15 dneh od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev:

Obvestilo o predmetnem javnem naročilu, ki ga naročnik oddaja po konkurenčnem postopku s pogajanji, je bilo objavljeno na Portalu javnih naročil dne 3.10.2018, pod št. objave JN006841/2018.

Vlagatelj je z vlogo z dne 26.11.2017 vložil zahtevek za revizijo zoper dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila, in sicer v delu, ki se nanaša na kadrovske zahteve, zahteve v zvezi z betonom, obseg javnega naročila in pridobitev uporabnega dovoljenja. Vlagatelj je zahteval tudi povrnitev stroškov pravnega varstva po predloženem stroškovniku.

Dne 27.11.2018 je naročnik spremenil dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila v delu, ki se nanaša na izvedbo postopka oddaje zadevnega javnega naročila.

Vlagatelj v vlogi »Dopolnitev zahtevka za revizijo« z dne 30.11.2018 naročniku očita kršitve, ker je dne 27.11.2018 spremenil dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila, ne da bi tudi podaljšal rok za postavljanje vprašanj in rok za predložitev prijav.

Naročnik je na Portalu javnih naročil dne 30.11.2018 spremenil dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila v delu, ki se nanaša na kadrovske zahteve, zahteve v zvezi z betonom, obseg javnega naročila in pridobitev uporabnega dovoljenja. Naročnik je tudi podaljšal rok za postavljanje vprašanj in rok za predložitev prijav.

Naročnik je dne 6.12.2018 sprejel odločitev o zahtevku za revizijo (št. dokumenta 371-74/2017/73), s katero je zahtevku za revizijo z dne 26.11.2018 ugodi na način, da se odpravijo kršitve in odločil, da se vlagatelju »v kolikor je potrebno, povrne potrebne stroške, vključno s takso« (I. točka odločitve). Dopolnitev zahtevka za revizijo z dne 30.11.2018 je naročnik zavrnil kot neutemeljeno (II. točka odločitve).

Vlagatelj v vlogi »Umik dopolnitve zahtevka za revizijo« z dne 10.12.2018 navaja, da, upoštevajoč naročnikovo spremembo dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, nima interesa za vodenje revizijskega postopka, zato umika dopolnitev revizijskega zahtevka.

Vlagatelj je z vlogo »Pritožba na odločitev o stroških« z dne 10.12.2018 vložil pritožbo zoper naročnikovo odločitev o zahtevku za revizijo z dne 6.12.2018, in sicer v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških. Vlagatelj navaja, da je naročnikova odločitev, da »v kolikor je potrebno, povrne potrebne stroške, vključno s takso«, nepravilna in nezakonita. Iz odločitve ne izhaja jasno, ali je naročnik dolžan vlagatelju povrniti stroške, poleg tega ni jasno določena višina stroškov, ki se povrne vlagatelju. Vlagatelj predlaga, da se naročniku naloži vračilo takse v višini 4.000,00 EUR in 1.927,97 EUR drugih stroškov predrevizijskega postopka, ki jih je vlagatelj pravočasno in ustrezno priglasil že v zahtevku za revizijo. Vlagatelj zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z dopisoma z dne 7.12.2018 in 12.12.2018 odstopil pritožbo in dokumentacijo o postopku oddaje javnega naročila ter o predrevizijskem postopku.

Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.


Iz odločitve o zahtevku za revizijo izhaja, da je naročnik ugodil zahtevku za revizijo z dne 26.11.2018, medtem ko je dopolnitev zahtevka za revizijo z dne 30.11.2018 zavrnil. Ugotoviti gre, da je vlagatelj z vlogo, poimenovano dopolnitev zahtevka za revizijo, z dne 30.11.2018 naročniku očital neustrezno določen rok za postavljanje vprašanj in rok za predložitev prijav. Čeprav je naročnik izpostavljeni očitek zavrnil kot neutemeljen, ne gre spregledati, da je naročnik na Portalu javnih naročil dne 30.11.2018 spremenil oz. podaljšal rok za postavljanje vprašanj in rok za predložitev ponudb, s čimer je vlagateljevemu zahtevku za revizijo v predstavljenem delu po vsebini ugodil in odpravil očitano kršitev. Tudi v odločitvi zahtevka za revizijo naročnik navaja, da je dne 30.11.2018 podaljšal rok (za postavljanje vprašanj in predložitev prijav) zaradi »sprememb v postopku oddaje javnega naročila (dvofazni postopek)«, torej zaradi sprememb, objavljenih dne 27.11.2018, kar pomeni, da je podaljšal rok za postavljanje vprašanje in predložitev prijav iz razloga, ki ga v dopolnitvi zahtevka za revizijo izpostavlja vlagatelj. Ob takšnem dejanskem stanju Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik, čeprav je v odločitvi o zahtevku za revizijo formalno zavrnil vlagateljevo dopolnitev zahtevka za revizijo, dejansko (po vsebini) ugodil vlagatelju tudi v delu, ki se nanaša na dopolnitev zahtevka za revizijo. Vlagateljeva vloga »Umik dopolnitve zahtevka za revizijo« z dne 10.12.2018, vložena po dejansko ugodeni dopolnitvi zahtevka za revizijo, je zato brezpredmetna in ne ustvarja pravnih učinkov (po analogiji prim. drugi odstavek 18. člena ZPVPJN).

V pritožbenem postopku je med strankama sporna naročnikova odločitev o stroških predrevizijskega postopka. Vlagatelj zatrjuje, da je naročnikova odločitev zaradi nejasnosti nepravilna in nezakonita ter zahteva povračilo v zahtevku za revizijo priglašenih stroškov pravnega varstva.

Skladno z osmim odstavkom 70. člena ZPVPJN mora naročnik o svojih in drugih potrebnih stroških, za katere zahteva povrnitev vlagatelj ali izbrani ponudnik, če so stroški nastali v predrevizijskem postopku, odločiti v svoji odločitvi iz tretjega ali četrtega odstavka 26. člena ZPVPJN ali prvega odstavka 28. člena ZPVPJN. Odločitev naročnika o stroških predrevizijskega postopka postane pravnomočna z dnem, ko poteče rok za vložitev pritožbe, če ta ni vložena, ali z dnem, ko Državna revizijska komisije pritožbo zavrže ali zavrne. Pravnomočna odločitev naročnika o potrebnih stroških, nastalih v predrevizijskem postopku, in odločitev Državne revizijske komisije o potrebnih stroških, nastalih v predrevizijskem, revizijskem ali pritožbenem postopku, je izvršilni naslov (deseti 70. člen ZPVPJN).

Ob upoštevanju, da naročnikova odločitev o stroških, v primeru njene pravnomočnosti, postane izvršilni naslov, in ob upoštevanju 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 s sprem.), ki določa, da je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti, gre pritrditi smiselnim navedbam vlagatelja, da mora naročnik jasno odločiti o (priglašenih in potrebnih) stroških, opredeljiti pa mora tudi njihovo višino. Naročnikova odločitev o stroških mora biti jasna in nedvoumna ter ne sme dopuščati različnega tolmačenja. Iz naročnikove odločitve o stroških mora biti zato jasno razvidno, ali je se vlagatelju povrnejo stroški in če, kdo mu jih je dolžan povrniti ter v kakšni višini.

V obravnavanem primeru naročnikova odločitev z dne 6.12.2018 predstavlja odločitev naročnika iz prvega odstavka 28. člena ZPVPJN, zato je bil naročnik z njo dolžan odločiti tudi o priglašenih stroških postopka pravnega varstva. V izpostavljeni odločitvi je naročnik odločil, da se »v kolikor je potrebno, povrne potrebne stroške, vključno s takso«. Takšna odločitev naročnika ni jasna in nedvoumna, pač pa je pavšalna in nekonkretizirana, saj iz nje ni mogoče razbrati, ali se vlagatelju povrnejo priglašeni stroški predrevizijskega postopka, in če, kdo mu jih je dolžan povrniti in v kakšni višini. Takšna odločitev naročnika v pritožbenem postopku tudi onemogoča preizkus njene zakonitosti. Ker v obravnavanem primeru naročnik o stroških ni odločil jasno in nedvoumno, je Državna revizijska komisija vlagateljevi pritožbi ugodila in v nadaljevanju odločila o (priglašenih in) potrebnih stroških vlagatelja v predrevizijskem postopku.

Vlagatelj je v predmetnem postopku pravnega varstva v celoti uspel, saj je uspel tako z zahtevkom za revizijo z dne 26.11.2018 kot tudi z njegovo dopolnitvijo z dne 30.11.2018. Naročnik mu mora zato, skladno s tretjim odstavkom 70. člena ZPVPJN, iz lastnih sredstev povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem postopku, vključno s takso.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo priglasil stroške vplačane takse (v višini 4.000,00 EUR), strošek za sestavo zahtevka za revizijo (v višini 3.000 točk, povečano za DDV), strošek za sestanek s stranko (v višini 200 točk, povečano za DDV), strošek za pregled listin in dokumentacijo (v višini 200 točk, povečano za DDV), materialne stroške (2% od 1.000 točk in 1% nad 1.000 točk, povečano za DDV).

Državna revizijska komisija je vlagatelju, skladno s 70. členom ZPVPJN in skladno z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015; v nadaljevanju: OT), kot potrebne priznala naslednje priglašene stroške:
– strošek dolžne vplačane takse za revizijski zahtevek v višini 4.000,00 EUR,
– strošek odvetniške storitve za zahtevek za revizijo v višini 3.000 točk (prva točka tarifne številke 40 OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22 % DDV znaša 1.679,94 EUR,
– izdatke v pavšalnem znesku po 11. členu OT (in sicer 2 % do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk, tj. 2.000 točk) v višini 40 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke in ob 22% DDV znaša 22,40 EUR.

Državna revizijska komisija vlagatelju ni priznala priglašenih stroškov odvetniških storitev za sestanek s stranko (po tar. št. 39/1 OT) ter za pregled listin in dokumentacije (po tar. št. 39/2 OT). Tarifna številka 39 OT ureja kdaj in v kakšni višini se obračunajo storitve za nasvete, mnenja in udeležbo na konferencah (prva točka) ter za pregled spisov, listin in druge dokumentacije (druga točka). V tarifni številki 39 OT je izrecno določeno, da se storitve po tej tarifi obračunavajo, če niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev. V obravnavani zadevi ne gre za dejansko stanje iz tarifne številke 39 OT in s tem za uporabljivost te tarifne številke. Sestava zahtevka za revizijo v konkretnem primeru ni bila mogoča brez sestanka s stranko in pregleda listin in dokumentacije, zato gre šteti, da so navedeni stroški sestanka s stranko in pregleda dokumentacije že zajeti v strošku odvetniške storitve za sestavo zahtevka za revizijo (prva točka tarifne številke 40 OT), zaradi česar ne gre za samostojne storitve (prim. odločitve Državne revizijske komisije št. 018-83/2016, 018-17/2017, 018-221/2017, 018-018-11/2018).

Na podlagi navedenega je Državna revizijska komisija pritožbi vlagatelja ugodila tako, da je naročniku naložila povračilo stroškov predrevizijskega postopka vlagatelju v višini 5.702,34 EUR, ki mu jih je dolžan povrniti naročnik v roku 15 dni od prejema tega sklepa. V preostalem delu je Državna revizijska komisija pritožbo kot neutemeljeno zavrnila.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.


Vlagatelj je v pritožbi zahteval povrnitev stroškov pravnega varstva. Če je pritožba utemeljena, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v pritožbenem postopku (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

Državna revizijska je vlagatelju, skladno s 70. členom ZPVPJN in skladno z OT, kot potrebne priznala naslednje priglašene stroške pritožbenega postopka:
- strošek odvetniške storitve za sestavo pritožbe kot obrazložene vloge med postopkom v višini 1.500 točk (druga točka tarifne številke 40 OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22 % DDV znaša 839,97 EUR,
- izdatke v pavšalnem znesku po tretjem odstavku 11. člena OT (in sicer 2 % do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk, tj. 500 točk) v višini 25 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22% DDV znaša 14 EUR.

Državna revizijska komisija vlagatelju ni priznala presežka nad priznanimi stroški za odvetniško storitev za sestavo pritožbe, saj glede na vrednost spora za njegovo priznanje ni podlage v OT. Pritožbe namreč ni mogoče šteti za zahtevek za revizijo in posledično ni mogoče uporabiti prve točke tarifne številke 40 OT, za uporabo katere se zavzema vlagatelj, pač pa gre pritožbo šteti za obrazloženo vlogo med postopkom v smislu druge točke tarifne številke 40 OT (prim. npr. odločitve Državne revizijske komisije št. 018-223/2016, 018-3/2017, 018-48/2018).

Državna revizijska komisija je tako vlagatelju kot potrebne pritožbene stroške priznala stroške v višini 853,97 EUR, ki mu jih je dolžan povrniti naročnik v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višjo stroškovno zahtevo vlagatelja je Državna revizijska komisija zavrnila.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.


V Ljubljani, 19.12.2018

Predsednik senata:
mag. Gregor Šebenik
član Državne revizijske komisije











Vročiti:
– Odvetniška družba Potočnik in Prebil, o.p., d.o.o., Ajdovščina 4, 1000 Ljubljana,
– Občina Grosuplje, Taborska cesta 2, 1290 Grosuplje,
– Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
– v spis zadeve, tu.

Natisni stran