018-152/2018 Splošna bolnišnica Slovenj Gradec
Številka: 018-152/2018-9Datum sprejema: 6. 11. 2018
Sklep
Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu mag. Gregorja Šebenika, kot predsednika senata, ter Nine Velkavrh in mag. Mateje Škabar, kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Prenova in posodobitev IT infrastrukture v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec«, na podlagi zahtevkov za revizijo, ki sta ju vložila vlagatelj NIL, d.o.o., Baragova ulica 5, Ljubljana (v nadaljevanju: prvi vlagatelj), in vlagatelj Telekom Slovenije, d.d., Cigaletova 15, Ljubljana (v nadaljevanju: drugi vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Splošna bolnišnica Slovenj Gradec, Gosposvetska cesta 1, Slovenj Gradec (v nadaljevanju: naročnik), dne 6. 11. 2018
odločila:
1. Obravnavanje zahtevkov za revizijo prvega in drugega vlagatelja se združi v en revizijski postopek.
2. Zahtevka za revizijo prvega in drugega vlagatelja, oba z dne 27. 8. 2018, sta utemeljena.
3. V celoti se razveljavi postopek oddaje javnega naročila »Prenova in posodobitev IT infrastrukture v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec« (objava na portalu javnih naročil dne 14. 3. 2018 pod številko JN001578/2018 in v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije dne 15. 3. 2018 pod številko 2018/S 052-114745).
4. Naročnik je dolžan prvemu vlagatelju povrniti stroške postopka pravnega varstva v znesku 4.000,00 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.
5. Naročnik je dolžan drugemu vlagatelju povrniti stroške postopka pravnega varstva v znesku 4.000,00 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.
Obrazložitev:
Naročnik je dne 14. 3. 2018 na portalu javnih naročil pod številko JN001578/2018 objavil obvestilo o javnem naročilu »Prenova in posodobitev IT infrastrukture v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec«, ki ga je dne 15. 3. 2018 pod številko 2018/S 052-114745 objavil tudi v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije. Omenjeno javno naročilo je naročnik oddajal po postopku konkurenčnega dialoga.
Naročnik je po koncu dialoga vseh šest kandidatov, ki so v obravnavanem postopku javnega naročanja oddali prijave in s katerimi je tudi izvajal dialog, z dokumentom »Povabilo k oddaji končne ponudbe, čistopis« povabil k oddaji končnih ponudb.
Zoper povabilo k oddaji končnih ponudb sta prvi in drugi vlagatelj vložila zahtevka za revizijo.
Prvi vlagatelj v zahtevku za revizijo z dne 27. 8. 2018 naročniku očita, da je z izbiro vrste postopka (to je konkurenčnega dialoga), za uporabo katerega zakonski pogoji niso bili izpolnjeni, neupravičeno in na nezakonit način omejil konkurenco med ponudniki. Po zatrjevanju prvega vlagatelja se je šele na podlagi vsebine pojasnil naročnika z dne 14. 8. 2018 ter povabila k oddaji končne ponudbe z dne 16. 8. 2018 izkazalo, da naročnik za oddajo konkretnega javnega naročila ni uporabil pravega postopka, saj je že v izhodišču vedel, kaj naroča, kakšne so njegove zahteve oziroma potrebe, poleg tega pa je vedel tudi, kaj v danem trenutku trg ponuja glede tehničnih rešitev ter kakšne so finančne, tehnične in pravne možnosti. Glede na navedeno bi zato moral naročnik po mnenju prvega vlagatelja za oddajo konkretnega javnega naročila (namesto konkurenčnega dialoga) voditi odprti postopek. V nadaljevanju prvi vlagatelj predstavi razlike med odprtim postopkom in konkurenčnim dialogom, ki se nanašajo na roke, pogoje za sodelovanje, na pravno varstvo ter merila. V povezavi z očitki naročniku glede meril prvi vlagatelj s sklicevanjem na citirane določbe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila navaja, da je naročnik z določitvijo merila »najboljša tehnična in »arhitekturna« rešitev« zavajal kandidate, da bo javno naročilo oddano ponudniku z najboljšo tehnično in arhitekturno rešitvijo. Četudi ni bilo definirano, kaj naj bi to pomenilo, in podrobnejši opis merila ter točkovanje po njem v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila ni bilo opredeljeno, so ponudniki lahko sklepali, da cena ne bo glavno, še manj pa edino merilo. Poleg tega so ponudniki lahko le sklepali, da bo naročnik presojal ustreznost idejnih oziroma tehničnih in arhitekturnih rešitev, ki so jih predlagali. Po zatrjevanju prvega vlagatelja pa v povabilu k oddaji končne ponudbe o »najboljši tehnični in »arhitekturni« rešitvi« ni več govora, temveč je kot merilo določena izključno cena. V kolikor bi naročnik v izhodišču opredelil ceno kot edino merilo, bi ponudniki po prepričanju prvega vlagatelja drugače pristopili k pripravi ponudbe. Namesto tega je naročnik ponudnike ves čas zavajal in v nobeni fazi ni ocenjeval ali upošteval tehnične in arhitekturne rešitve. Prvi vlagatelj zato naročniku očita zavajanje ponudnikov in nezakonite prikrite namene, ki se kažejo tudi skozi nedopustno spreminjanje merila. Dalje je naročnik, kot navaja prvi vlagatelj, v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila določil, da bo predmet dialoga – poleg specifikacij – tudi poslovni del javnega naročila. Ker pa sta bila v povezavi z navedenim predmet dialoga zgolj določitev rokov izvedbe ter plačilnih pogojev, ki bi jih naročnik lahko določil tudi vnaprej, prvi vlagatelj meni, da gre (tudi) v zvezi z odprtimi vprašanji glede poslovnega dela javnega naročila le za ustvarjanje videza potrebe po izvedbi dialoga. Prvi vlagatelj je namreč prepričan, da bi lahko naročnik vsa vprašanja, ki jih je pustil odprta za fazo dialoga, vključno z določitvijo specifikacij, opredelil brez izvedbe dialoga. Z izbiro konkurenčnega dialoga kot postopka za oddajo konkretnega javnega naročila je tako naročnik sicer omogočil širok nabor ponudnikov v fazi kvalifikacije, medtem ko je v drugi fazi dejansko onemogočil možnosti za oddajo končne ponudbe večini ali vsem ponudnikom, z izjemo enega. Posledično prvi vlagatelj očita naročniku, da bo iz navidezno širokega kroga zainteresiranih in kvalificiranih ponudnikov umetno ustvaril okoliščine, v katerih bo končno ponudbo lahko oddal zgolj favorizirani ponudnik. Na temelju navedenega prvi vlagatelj predlaga, da Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodi in razveljavi nezakonite določbe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ter objave obvestila o javnem naročilu, vključno s povabilom k oddaji končne ponudbe, popravki in pojasnili, obenem pa zahteva tudi povrnitev stroškov postopka pravnega varstva.
Drugi vlagatelj v zahtevku za revizijo z dne 27. 8. 2018 navaja, da je dne 16. 8. 2018 prejel dokument »Povabilo k oddaji končne ponudbe, čistopis« oziroma dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila z vključeno zahtevano tehnično rešitvijo. V zvezi s slednjo drugi vlagatelj zatrjuje, da je naročnik kot ustrezno opredelil točno določeno tehnično rešitev točno določenega proizvajalca, ki predstavlja rešitev enega od konkurenčnih kandidatov. Na opozorila v zvezi z nezakonitostjo takšnega ravnanja je naročnik odgovarjal, da je zaradi zagotavljanja možnosti takojšnjega prenosa ključnih storitev v ustanovi, ki tečejo samostojno na HP platformi, potrebno, da ponujena oprema deluje brezhibno v povezavi z opremo HP. Ne glede na navedeno naj bi naročnik dopustil ponudbo enakovredne oziroma ekvivalentne opreme z enakimi tehničnimi specifikacijami ter pod pogojem, da bo delovala brezhibno v povezavi s storitvami, ki pri naročniku trenutno tečejo samostojno na HP platformi. Pri tem je naročnik v tehničnih specifikacijah navedel zgolj produkte določenega proizvajalca brez jasne opredelitve funkcionalnosti oziroma tehničnih lastnosti, ki jih mora ponujena oprema izpolnjevati, da bo štela za enakovredno S tem je naročnik po mnenju drugega vlagatelja ravnal v nasprotju z načeli transparentnosti, enakopravne obravnave ponudnikov ter zagotavljanja konkurence med ponudniki, saj je kandidate, ki so v okviru svoje rešitve ponudili drugo (enakovredno) opremo, postavil v položaj, ko ti ne vedo, katere tehnične in funkcionalne lastnosti opreme so tiste, ki v takem primeru izpolnjujejo zahteve naročnika, oziroma katere so torej tiste zahteve, ki jih mora izpolnjevati ponujena oprema, da bo štela za enakovredno. Naročnik tako z odgovorom na zastavljena vprašanja oziroma opozorila, da dopušča ponudbo enakovredne oziroma ekvivalentne opreme z enakimi tehničnimi specifikacijami, a le pod pogojem, da bo brezhibno delovala v povezavi s storitvami, ki trenutno pri naročniku tečejo samostojno na HP platformi, drugega vlagatelja po njegovi oceni postavlja v neenakopraven položaj, saj ne more oddati dopustne ponudbe. V primeru, da drugi vlagatelj ne ponudi točno tistih produktov oziroma opreme točno tistega proizvajalca, ki ga je v tehničnih specifikacijah določil naročnik, hkrati pa mu niso znane tehnične lastnosti ter funkcionalnosti opreme, ki v takem primeru izpolnjujejo zahteve naročnika, namreč tvega, da bo njegova ponudba označena za nedopustno. Ne gre namreč pričakovati, da med opremo točno določenega proizvajalca, ki jo zahteva naročnik, in med (enakovredno) opremo, ki jo ponuja drugi vlagatelj, vsaj do neke mere ne bo prišlo do razhajanj. Dalje drugi vlagatelj navaja, da ga naročnik med potekom dialoga ni seznanil z okoliščino, da šteje njegovo tehnično rešitev za neustrezno. Oddaja dopustne ponudbe je drugemu vlagatelju po njegovi oceni onemogočena tudi iz razloga, ker naročnik v »Povabilu k oddaji končne ponudbe« zahteva »Parafiran vzorec pogodbe«. Sestavni del slednjega je namreč tudi »Priloga 1 Specifikacija opreme«, v katerem so navedene serijske številke opreme točno določenih proizvajalcev. To pa pomeni, da pojasnila naročnika o tem, da dopušča enakovredne ponudbe, ni mogoče realizirati in je tako naročnik dejansko omogočil oddajo dopustne ponudbe le kandidatom, ki lahko parafirajo omenjeno prilogo. Na podlagi navedenega drugi vlagatelj predlaga, da Državna revizijska komisija razveljavi dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila v delih, iz katerih izhajajo očitane kršitve, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka pravnega varstva.
Naročnik je zahtevek za revizijo prvega vlagatelja s sklepom z dne 6. 9. 2018 zavrnil kot neutemeljenega, posledično pa zavrnil tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva. Zatrjuje, da je opredelitev tehničnih specifikacij v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila skladna s prakso Državne revizijske komisije, tehnične specifikacije, ki so bile oblikovane šele na podlagi izvedenega dialoga in torej ne z namenom favoriziranja enega proizvajalca, pa so bile določene iz objektivno opravičljivih razlogov. Tudi zahteva, da oprema brezhibno deluje z obstoječimi storitvami, ki samostojno tečejo na HP platformi, je po oceni naročnika nedvomno objektivno opravičljiva. Naročnik se je namreč odločil za prenovo IT infrastrukture iz razloga izboljšanja delovanja teh storitev, kar pa ne bo mogoče, če oprema ne bo kompatibilna z že obstoječimi storitvami. Dalje naročnik zatrjuje, da ob objavi konkurenčnega dialoga ni imel izdelane lastne tehnične rešitve, ter pojasnjuje razloge za izbiro navedenega postopka. Prav tako naročnik zavrača tudi očitke prvega vlagatelja, ki se nanašajo na merila. Vlagateljeva navedba, da je naročnik kandidate zgolj zavajal, saj v nobeni fazi postopka ni ocenjeval ali upošteval tehnične in arhitekturne rešitve, je tako po zatrjevanju naročnika neutemeljena, saj je naročnik v prvi fazi preučil predlagane tehnične in arhitekturne rešitve. V tej fazi se naročnik ni ukvarjal s ponudbeno ceno, ampak je izbral najboljšo tehnično in arhitekturno rešitev, ki pa je ni mogel podrobneje opisati, saj je ni imel izdelane. V drugi fazi postopka je naročnik, kot navaja sam, v okviru povabila k oddaji ponudb določil oziroma izbral najboljšo tehnično in arhitekturno rešitev, pri čemer je v tej fazi kot merilo določil ekonomsko najugodnejšo ponudbo, kar je v skladu s postopkom konkurenčnega dialoga. Na podlagi navedenega naročnik meni, da zahtevku za revizijo prvega vlagatelja ni mogoče ugoditi.
Naročnik je s sklepom z dne 6. 9. 2018 kot neutemeljenega zavrnil tudi zahtevek za revizijo drugega vlagatelja, posledično pa je zavrnil tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva. V omenjenem sklepu naročnik podaja identične navedbe ter pojasnila, kot jih je podal v sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo prvega vlagatelja (in so torej v tej odločitvi že bile povzete), poleg tega pa zatrjuje še, da s tem, ko je določil produkte določenega proizvajalca, ni kršil načela transparentnosti. Drugi vlagatelj, tako naročnik, je namreč računalniško podjetje in zato strokovnjak na tem področju, kar pomeni, da je nesporno seznanjen s tehničnimi zahtevami posameznih produktov, poleg tega pa je naročnik v okviru dialoga in v povabilu k oddaji končne ponudbe drugemu vlagatelju v skladu z načelom transparentnosti razkril vse njegove potrebe. Na temelju navedenega po mnenju naročnika zahtevku za revizijo drugega vlagatelja ni mogoče ugoditi.
Naročnik je Državni revizijski komisiji z dopisom z dne 12. 9. 2018 odstopil dokumentacijo iz postopka oddaje javnega naročila in iz predrevizijskega postopka.
Kot je razvidno iz poštnih povratnic, predloženih v odstopljeni spisovni dokumentaciji naročnika, sta bila sklepa o zavrnitvi zahtevkov za revizijo z vsebovanim pravnim poukom o možnosti opredelitve do navedb naročnika tako prvemu kot drugemu vlagatelju vročena dne 10. 9. 2018. Ne prvi ne drugi vlagatelj se do navedb naročnika iz sklepov o zavrnitvi zahtevkov za revizijo nista opredelila.
Državna revizijska komisija je pri predhodnem preizkusu zahtevka za revizijo prvega vlagatelja (31. člen ZPVPJN) ugotovila, da slednji v okviru podpisa sicer vsebuje žig prvega vlagatelja in lastnoročni podpis fizične osebe, ne vsebuje pa navedbe imena ter priimka podpisnika. Ker posledično ni bilo mogoče ugotoviti, kdo je zahtevek za revizijo podpisal oziroma ali ga je podpisal zakoniti zastopnik prvega vlagatelja, je Državna revizijska komisija prvega vlagatelja z dopisom, št. 018-152/2018-5 z dne 28. 9. 2018, pozvala, naj zahtevek za revizijo v roku treh delovnih dni od prejema poziva dopolni tako, da bo ta vseboval podpis prvega vlagatelja, to je bodisi navedbo firme bodisi žig prvega vlagatelja, navedbo zakonitega zastopnika (njegovo funkcijo in ime ter priimek) in lastnoročni podpis zakonitega zastopnika prvega vlagatelja. Državna revizijska komisija je dne 3. 10. 2018 prejela vlogo, s katero je prvi vlagatelj zahtevek za revizijo pravočasno dopolnil skladno s pozivom z dne 28. 9. 2018.
Državna revizijska komisija je pri predhodnem preizkusu zahtevka za revizijo drugega vlagatelja (31. člen ZPVPJN) ugotovila, da je slednji k zahtevku priložil potrdilo o plačilu takse za predrevizijski in revizijski postopek v višini 3.500,00 EUR (takso je drugi vlagatelj plačal skladno s pravnim poukom naročnika), medtem ko znaša pravilno odmerjena višina takse v konkretnem primeru skladno s prvim odstavkom 71. člena ZPVPJN 4.000,00 EUR. Prav tako je Državna revizijska komisija pri predhodnem preizkusu zahtevka za revizijo drugega vlagatelja ugotovila, da je slednjega podpisal mag. I. B., ki pa ni zakoniti zastopnik drugega vlagatelja. V posledici navedenega je Državna revizijska komisija drugega vlagatelja z dopisom, št. 018-152/2018-6 z dne 28. 9. 2018, pozvala, naj ji v roku treh delovnih dni od prejema poziva posreduje tako potrdilo o doplačilu takse v višini 500,00 EUR kot tudi pooblastilo, podeljeno mag. I. B. za zastopanje v predrevizijskem in revizijskem postopku. Državna revizijska komisija je dne 4. 10. 2018 prejela vlogo, s katero je drugi vlagatelj zahtevek za revizijo pravočasno dopolnil skladno s pozivom z dne 28. 9. 2018.
Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu, preučitvi navedb prvega in drugega vlagatelja ter naročnika in po presoji izvedenih dokazov je Državna revizijska komisija iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, v skladu z 39. in 70. členom ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.
V skladu s prvim odstavkom 300. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s sprem.; v nadaljevanju: ZPP), katerega določbe se na podlagi prvega odstavka 13. člena ZPVPJN glede vprašanj, ki jih ta zakon ne ureja, uporabljajo v revizijskem postopku, se lahko v primeru, kadar teče pred istim sodiščem več pravd med istimi osebami ali več pravd, v katerih je ista oseba nasprotnik raznih tožnikov ali raznih tožencev, vse te pravde s sklepom senata združijo za skupno obravnavanje, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. O vseh združenih pravdah lahko izda sodišče skupno sodbo.
Državna revizijska komisija ugotavlja, da sta prvi in drugi vlagatelj vložila zahtevka za revizijo v istem postopku oddaje javnega naročila, zato je, zaradi pospešitve obravnavanja, obravnavanje zahtevkov za revizijo obeh vlagateljev združila v en revizijski postopek in sprejela skupno odločitev.
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.
Pred vsebinsko obravnavo revizijskih navedb obeh vlagateljev gre v dani zadevi izpostaviti, da naročnik konkretno javno naročilo oddaja po postopku konkurenčnega dialoga. Ta je v ZJN-3 urejen v 42. členu in poteka (vsaj) v treh fazah: v začetni fazi, to je fazi kvalifikacije ponudnikov/kandidatov, naročnik po javni objavi javnega naročila na podlagi ocene predloženih prijav za sodelovanje oziroma v njih podanih informacij za ugotavljanje sposobnosti najprej izbere kvalificirane ponudnike/kandidate, skupaj s katerimi v naslednji fazi, to je fazi vodenja razprave oziroma dialoga v ožjem smislu, poišče in opredeli eno ali več rešitev za izpolnitev njegovih potreb ter ponudnike/kandidate povabi k predložitvi končnih ponudb, med katerimi v zaključni fazi na temelju ocenjevanja in vrednotenja ponudb z uporabo meril za oddajo javnega naročila izbere ekonomsko najugodnejšo ponudbo. Čeprav so navedene faze za izvedbo konkurenčnega dialoga nujne, pa hkrati niso tudi edine možne, saj zakonska ureditev omenjenega postopka naročniku omogoča precejšnjo svobodo pri njegovem oblikovanju. Svoboda, ki je naročniku dopuščena pri oblikovanju konkurenčnega dialoga, pa ni neomejena in v nobenem primeru ne more predstavljati dopustne podlage za arbitrarno ravnanje naročnika v nasprotju z enakopravno obravnavo ponudnikov. Drugače povedano to pomeni, da lahko naročnik svobodo pri oblikovanju omenjenega postopka uresničuje zgolj na način, ki bo skladen s temeljnimi načeli javnega naročanja, med temi zlasti z načelom enakopravne obravnave ponudnikov in načelom transparentnosti javnega naročanja. V skladu z načelom enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3) mora tako naročnik zagotoviti, da med ponudniki na vseh stopnjah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov ni razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila. Naročnik mora v tem okviru zagotoviti še, da ne ustvarja okoliščin, ki pomenijo krajevno, stvarno ali osebno diskriminacijo ponudnikov, diskriminacijo, ki izvira iz klasifikacije dejavnosti, ki jo opravlja ponudnik, ali drugo diskriminacijo. Načelo transparentnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-3) pa zahteva, da mora biti ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem postopku.
V obravnavanem postopku konkurenčnega dialoga je naročnik na podlagi obvestila o javnem naročilu, ki ga je na portalu javnih naročil objavil skupaj z opisnim dokumentom, prejel prijave za sodelovanje šestih kandidatov, ki jih je z dopisom z dne 23. 5. 2018 povabil, da mu na ločenih posvetovanjih predstavijo svoje predloge rešitev za prenovo ter posodobitev IT infrastrukture. Med predstavljenimi rešitvami, ki so morale biti izdelane ob upoštevanju izhodišč iz opisnega dokumenta in so se v pretežni meri nanašale na specifikacije predmeta javnega naročila, je naročnik izbral predlagano rešitev enega od kandidatov ter jo kot opredelitev tehničnih specifikacij predmeta javnega naročila vključil v dokument »Povabilo k oddaji končnih ponudb, čistopis«, ki ga je posredoval kandidatom. V omenjenem dokumentu je naročnik kot merilo za oddajo javnega naročila določil najnižjo ceno.
Merila za oddajo javnega naročila so v ZJN-3 urejena v 84. členu. Skladno s prvim in drugim odstavkom tega člena odda naročnik javno naročilo na podlagi ekonomsko najugodnejše ponudbe – ta se določi na podlagi cene ali stroškov, ob uporabi pristopa stroškovne učinkovitosti, na primer z izračunom stroškov v življenjski dobi, kot ga določa ta zakon, in lahko zajema tudi najboljše razmerje me ceno in kakovostjo, ocenjeno na podlagi meril, ki se nanašajo na kakovost ter okoljske ali socialne vidike, povezane s predmetom javnega naročila. Takšna merila na primer vključujejo: a) kakovost, vključno s tehničnimi prednostmi, estetske in funkcionalne lastnosti, dostopnost, oblikovanje, prilagojeno vsem uporabnikom, socialne, okoljske in inovativne značilnosti ter trgovanje in pogoje v zvezi z njimi; b) organiziranost, usposobljenost in izkušenost osebja, ki bo izvedlo javno naročilo, če lahko kakovost osebja bistveno vpliva na raven izvedbe javnega naročila; c) poprodajne storitve, tehnično pomoč in pogoje dobave, kot so datum dobave ali dokončanje del, postopek dobave ali izvedbe in trajanje dobav ali del. V skladu s šestim odstavkom 84. člena ZJN-3 merila za oddajo javnega naročila ne smejo imeti za posledico, da je z njimi naročniku podeljena neomejena svobodna izbira. Merila za izbiro morajo zagotoviti možnost učinkovite konkurence, spremljati pa jih morajo podrobni opisi, ki omogočajo učinkovito preverjanje informacij, ki jih predložijo ponudniki, da se oceni, kako ponudba izpolnjuje merila za oddajo javnega naročila. V primeru dvoma mora naročnik preveriti točnost informacij in dokazil, ki jih je glede meril za oddajo javnega naročila predložil ponudnik.
Kadar naročnik javno naročilo oddaja po postopku konkurenčnega dialoga, urejenega v 42. členu ZJN-3, kot je to v obravnavanem primeru, mora pri določanju oziroma oblikovanju meril poleg citiranih zakonskih določb upoštevati še relevantna določila 42. člena ZJN-3. Mednje sodi šesti odstavek 42. člena ZJN-3, ki določa, da se v konkurenčnem dialogu javno naročilo odda izključno na podlagi merila najboljšega razmerja med ceno in kakovostjo. Upoštevati je treba tudi sedmi odstavek 42. člena ZJN-3, ki naročniku narekuje, da v obvestilu o javnem naročilu navede svoje potrebe in zahteve, ki jih v tem obvestilu ali v opisnem dokumentu tudi podrobneje opredeli. Hkrati v istih dokumentih določi in podrobneje opredeli merila za oddajo javnega naročila ter določi okvirni časovni razpored. V tej zvezi je relevanten še dvanajsti odstavek 42. člena ZJN-3, ki določa, da naročnik oceni prejete ponudbe na podlagi meril za oddajo javnega naročila iz obvestila o javnem naročilu ali opisnega dokumenta.
Na merila za oddajo javnega naročila se nanašajo tudi navedbe prvega vlagatelja, ki jih je Državna revizijska komisija obravnavala najprej. Prvi vlagatelj tako zatrjuje, da je naročnik, kakor se je izkazalo na temelju vsebine dokumenta »Povabilo k oddaji končnih ponudb, čistopis«, v obravnavanem postopku z določitvijo meril v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila (to je opisnem dokumentu) zavajal kandidate, da bo javno naročilo oddal na podlagi merila najboljšega razmerja med ceno ter kakovostjo oziroma na podlagi merila »najboljša tehnična in »arhitekturna« rešitev«. Četudi po zatrjevanju prvega vlagatelja vsebina oziroma podrobnejši opis omenjenega merila nista bila določena in so kandidati tako lahko le sklepali, da cena ne bo glavno, še manj pa edino merilo, je naročnik v povabilu k oddaji končnih ponudb kot izključno merilo določil zgolj ceno. Po mnenju prvega vlagatelja je s tem naročnik nedopustno spremenil merilo, ponudbe pa tako v nobeni fazi postopka ne bodo ocenjene z uporabo merila »najboljša tehnična in »arhitekturna« rešitev«, saj ima naročnik namen javno naročilo oddati samo glede na ceno. Naročnik predstavljene navedbe zavrača kot neutemeljene, saj se, kot navaja, v prvi fazi postopka ni ukvarjal s ponudbenimi cenami, temveč s preučitvijo ter izbiro najboljše tehnične in arhitekturne rešitve (slednje vnaprej ni mogel podrobneje opisati, saj je ni imel izdelane), medtem ko je kot merilo v drugi fazi določil ekonomsko najugodnejšo ponudbo.
Da bi lahko Državna revizijska komisija ugotavljala, ali so utemeljene navedbe prvega vlagatelja o tem, da je naročnik v dokumentu »Povabilo k oddaji končnih ponudb, čistopis« spremenil merilo za oddajo javnega naročila iz opisnega dokumenta, zaradi česar ponudbe v nobeni fazi postopka ne bodo ocenjene z uporabo merila »najboljša tehnična in »arhitekturna« rešitev«, je morala zato pred tem ugotavljati, kaj je bilo kot merilo za oddajo javnega naročila določeno v opisnem dokumentu in kaj v dokumentu »Povabilo k oddaji končnih ponudb, čistopis«, poleg tega pa še, kakšno metodologijo ocenjevanja ponudb oziroma kakšen potek ocenjevanja ponudb je naročnik določil.
Naročnik je glede meril za oddajo javnega naročila v opisnem dokumentu, poimenovanem »Razpisna dokumentacija« (v nadaljevanju: opisni dokument), pod točko »5. Merila« zapisal:
»Javno naročilo se odda kot celota. Merilo za izbor najustreznejšega ponudnika je najboljša tehnična in »arhitekturna« rešitev.
Šesti odstavek 42. člena ZJN-3: V konkretnem konkurenčnem dialogu se javno naročilo, glede izbrane najboljše tehnične in »arhitekturne« rešitve, odda izključno na podlagi merila najboljšega razmerja med ceno in kakovostjo.«
Na podlagi preučitve citirane določbe Državna revizijska komisija pritrjuje navedbi prvega vlagatelja o tem, da naročnik merila za oddajo javnega naročila iz opisnega dokumenta, to je »najboljša tehnična in »arhitekturna« rešitev«, ni podrobneje opisal. Naročnik tako v opisnem dokumentu ali v obvestilu o javnem naročilu ni pojasnil, kateri konkretno so tisti elementi, ki jih namerava z omenjenim merilom ocenjevati, oziroma ni navedel, kateri so torej tisti kriteriji, ki bodo v obravnavanem postopku konkurenčnega dialoga relevantni pri ocenjevanju ter vrednotenju ponudb po navedenem merilu, s tem pa navedenega merila niti v opisnem dokumentu niti v obvestilu o javnem naročilu ni podrobneje opredelil, čeprav mu to izrecno nalaga določba sedmega odstavka 42. člena ZJN-3, ki je v tem delu jasna ter nedvoumna in zato razlage, segajoče preko meja njenega besedila, ne dopušča. Drugače povedano to pomeni, da naročnik navedenega merila ni napolnil s konkretno vsebino oziroma same vsebine navedenega merila ni določil, zaradi česar kandidati niso mogli vedeti, po katerih kriterijih in na kakšen način bo prejete ponudbe sploh ocenjeval. Iz navedenega pa sledi, da omenjeno merilo ni bilo določeno na pregleden način, ki bi omogočal objektivno ter naknadno preverljivo ocenjevanje, kar še toliko bolj velja ob dejstvu, da je naročnik pri določitvi merila »najboljša tehnična in »arhitekturna« rešitev« besedo »arhitekturna« zapisal v navedkih – slednje je namreč že samo po sebi nakazovalo na možnost različnih razlag in posledično terjalo podrobnejšo opredelitev. Nejasnost omenjenega merila, katerega način določitve (zaradi opustitve oblikovanja kriterijev ocenjevanja) ni zagotavljal objektivnega in naknadno preverljivega ocenjevanja, pa je zgolj še povečalo določilo, da »/…/se javno naročilo, glede izbrane najboljše tehnične in »arhitekturne« rešitve, odda izključno na podlagi merila najboljšega razmerja med ceno in kakovostjo/…/«, saj ni bilo jasno, kaj konkretno citirana določba, ki v svojem bistvu predstavlja (le) prepis dela šestega odstavka 42. člena ZJN-3, v kontekstu določitve merila za oddajo javnega naročila v danem primeru sploh pomeni, oziroma ni bilo jasno, v kakšnem medsebojnem razmerju sta tako prvi in drugi odstavek citirane določbe, posledično pa je bilo nejasno tudi, na kakšen način bo ocenjevanje ter vrednotenje ponudb sploh izvedeno.
Četudi je bilo merilo za oddajo javnega naročila nejasno in določeno na nepregleden način, so kandidati – glede na določbo pod točko »5. Merila« opisnega dokumenta – (tudi) po oceni Državne revizijske komisije lahko utemeljeno pričakovali (vsaj), da merilo za oddajo javnega naročila v konkretnem primeru ne bo izključno cena. V nasprotju z navedenim pa je naročnik v dokumentu »Povabilo k oddaji končnih ponudb, čistopis«, ki ga je po izvedenih posvetovanjih posredoval kandidatom, pod točko »5. Merila« navedel:
»Javno naročilo se odda kot celota.
Merilo, ki bo uporabljeno pri izbiri najugodnejšega ponudnika je ekonomsko najugodnejša ponudba (najcenejša ponudba, cena ponder 100 %).«
Ob dejstvu, da je bila v opisnem dokumentu kot merilo za oddajo javnega naročila, na podlagi katerega naročnik v skladu z dvanajstim odstavkom 42. člena ZJN-3 oceni prejete ponudbe, določena »najboljša tehnična in »arhitekturna« rešitev« (in ne zgolj cena), gre zato pritrditi navedbi prvega vlagatelja, da je naročnik s tem, ko je po končanih posvetovanjih s kandidati v dokumentu »Povabilo k oddaji končnih ponudb, čistopis« kot izključno merilo za oddajo javnega naročila in s tem za ocenjevanje ponudb določil najnižjo ceno, nedopustno spremenil merilo.
V kolikor je naročnikove navedbe o tem, da ni res, da je spremenil merilo, in da torej tudi ne drži, da zaradi spremembe merila ponudb po merilu najboljše tehnične in »arhitekturne« rešitve ne bo ocenjeval, saj je v prvi fazi preučil predlagane rešitve ter med njimi izbral najboljšo tehnično in arhitekturno rešitev, treba razumeti na način, da je naročnik merilo »najboljša tehnična in »arhitekturna« rešitev« za ocenjevanje (že) uporabil, ko je po izvedenih posvetovanjih s kandidati med predlaganimi rešitvami izbral najboljšo, takšne razlage ni mogoče sprejeti.
S tem, ko je naročnik po posvetovanjih s kandidati najprej preučil predlagane rešitve, nato pa med njimi izbral (po njegovem zatrjevanju) najboljšo in jo kot opredelitev tehničnih specifikacij predmeta javnega naročila vključil v dokument »Povabilo k oddaji končnih ponudb, čistopis«, namreč ni ocenjeval ponudb glede na merila (ponudb v tej fazi sploh še ni imel), pač pa je določil oziroma opredelil tehnične specifikacije predmeta javnega naročila. Izbrana rešitev, ki jo je naročnik kandidatom predstavil v dokumentu »Povabilo k oddaji končnih ponudb, čistopis«, tako predstavlja opis predmeta konkretnega javnega naročila oziroma njegove tehnične specifikacije, to je tiste zahteve, ki jih morajo vsi ponudniki v celoti izpolniti na enak način. Za razliko od tehničnih specifikacij, ki so torej izključne narave, predstavljajo merila elemente za vrednotenje in medsebojno primerjavo ponudb, ti elementi pa so lahko v posameznih ponudbah izpolnjeni bodisi v večji bodisi v manjši meri, kar je tudi temelj za njihovo razlikovanje in razvrstitev ponudb od najbolj do najmanj ugodne. Če so torej po eni strani tehnične specifikacije absolutne narave in naročnik njihovo izpolnjevanje zahteva od vseh ponudnikov na enak način, so po drugi strani merila razlikovalni znaki med ponudbami, v zvezi s katerimi naročnik med prejetimi ponudbami ne le dopušča, pač pa tudi pričakuje določeno mero razlikovanja. Glede na to, da naročnik v dani zadevi z izbiro rešitve, ki jo je kandidatom predstavil v »Povabilu k oddaji ponudb, čistopis«, ni določil razlikovalnih znakov, relevantnih za ocenjevanje ponudb z vidika morebitnih presežkov nad zahtevano ravnjo kakovosti, funkcionalnosti ali drugih elementov, ki se nanašajo na ekonomske vidike predmeta javnega naročila, temveč je z izbiro omenjene rešitve določil (le) zahteve glede predmeta javnega naročila, ki jih morajo ponudniki v celoti upoštevati pri pripravi ponudb in pri katerih posamezna odstopanja niso dopuščena, to posledično pomeni, da je z izbiro določene med več predlaganimi rešitvami določil oziroma opredelil tehnične specifikacije predmeta javnega naročila, ne pa izvedel ocenjevanja ponudb glede na merila.
Z vidika razlikovanja med pojmom meril za oddajo javnega naročila na eni strani ter pojmom tehničnih specifikacij na drugi strani bi bila navedba naročnika o tem, da najboljše tehnične in »arhitekturne« rešitve pred izvedbo posvetovanj kandidati ni mogel podrobneje opisati, saj je ni imel izdelane, logična v primeru, ko bi se ta nanašala na tehnične specifikacije (oblikovanju teh je namreč v pretežni meri namenjena najpomembnejša faza konkurenčnega dialoga, to je faza razprave), ne more pa biti izpostavljena navedba naročnika utemeljena v primeru, ko se ta nanaša na merila za oddajo javnega naročila. Razlaga, da je dopustno merila za oddajo javnega naročila podrobneje opredeliti šele po izvedenih posvetovanjih, ko se naročnik že seznani s predlaganimi rešitvami posameznih kandidatov, namreč ne bi bila zgolj v nasprotju z izrecno določbo sedmega odstavka 42. člena ZJN-3, ki naročniku nalaga podrobneje opredeliti merila za oddajo javnega naročila že v obvestilu o javnem naročilu ali opisnem dokumentu, pač pa bi bila tudi v nasprotju z načeloma enakopravne obravnave ponudnikov ter transparentnosti javnega naročanja. Navsezadnje pa ob navedenem ne gre spregledati niti, da je naročnik tisti, ki – četudi nima zadostne mere znanja, da bi lahko brez pomoči oblikoval tehnične specifikacije predmeta javnega naročila – vendarle sam nedvomno najbolje pozna svoje potrebe (npr. posodobitev IT infrastrukture zaradi zastarelosti), s tem pa pozna tudi posamezne elemente, ki so v povezavi s temi potrebami zanj pomembni (npr. usposobljenost ključnih kadrov za izvedbo javnega naročila, poenostavitev postopkov, rok izvedbe ipd.). Da naročnik pozna svoje potrebe in zna s tem v zvezi opredeliti tudi elemente, ki odražajo presojo pomembnosti posameznih okoliščin, povezanih s predmetom ali izvedbo javnega naročila, se od naročnika nenazadnje pričakuje tudi zaradi določbe sedmega odstavka 42. člena ZJN-3, v skladu s katero mora naročnik tako svoje potrebe in zahteve kot tudi merila za oddajo javnega naročila navesti oziroma določiti ter podrobneje opredeliti že v obvestilu o javnem naročilu ali opisnem dokumentu.
Na podlagi vsega navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik merila »najboljša tehnična in »arhitekturna« rešitev« v nasprotju z zakonom v obvestilu o javnem naročilu ali opisnem dokumentu ni podrobneje opredelil, navedeno merilo pa je bilo poleg tega nejasno in določeno na nepregleden način, ki ni omogočal objektivnega ter naknadno preverljivega ocenjevanja ponudb. S tem je naročnik kršil sedmi odstavek 42. člena ZJN-3 ter 84. člen ZJN-3 v povezavi z načelom enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3) in načelom transparentnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-3), zahtevek za revizijo prvega vlagatelja pa je posledično utemeljen.
Ker obravnava preostalih navedb prvega vlagatelja iz zahtevka za revizijo – glede na navedene ugotovitve – ne bi več mogla vplivati na drugačno odločitev Državne revizijske komisije, jih Državna revizijska komisija ni vsebinsko obravnavala.
V nadaljevanju je Državna revizijska komisija obravnavala še revizijske navedbe drugega vlagatelja. Slednji v zahtevku za revizijo med drugim zatrjuje, da je naročnik v tehničnih specifikacijah zahteval opremo točno določenega proizvajalca (to je HP), pri čemer je sicer dopustil ponudbo enakovredne oziroma ekvivalentne opreme, vendar z enakimi tehničnimi specifikacijami. Po mnenju drugega vlagatelja pa ne gre pričakovati, da med opremo točno določenega proizvajalca, ki jo zahteva naročnik, in med (enakovredno) opremo, ki jo ponuja drugi vlagatelj, vsaj do neke mere ne bo prišlo do razhajanj. Ker pa naročnik funkcionalnosti oziroma specifikacij, v zvezi s katerimi bo presojal enakovrednost opreme, ni določil, drugi vlagatelj ne ve, katere so torej tiste zahteve, ki jih mora izpolnjevati ponujena oprema, da bo – kljub določenim odstopanjem od posameznih zahtevanih lastnosti opreme proizvajalca HP – štela za enakovredno. Naročnik, nasprotno, navaja, da s tem, ko je v tehničnih specifikacijah zahteval opremo določenega proizvajalca, ni ravnal nezakonito, saj je drugi vlagatelj računalniško podjetje in strokovnjak na tem področju ter je kot tak nesporno seznanjen s specifikacijami posameznih produktov. Poleg navedenega naročnik zatrjuje še, da je v okviru dialoga in v dokumentu »Povabilo k oddaji končnih ponudb, čistopis« razkril vse svoje potrebe.
Predstavljene navedbe strank se nanašajo na tehnične specifikacije, s katerimi naročnik opiše predmet javnega naročila. Tehnične specifikacije tako v primeru javnih naročil blaga ali storitev pomenijo specifikacijo v dokumentu, ki opredeljuje zahtevane značilnosti proizvoda ali storitve, kot so ravni kakovosti, okoljskih in podnebnih vplivov, zahteve v zvezi z oblikovanjem, prilagojenim vsem uporabnikom (vključno z dostopnostjo za invalide), ter ocenjevanje skladnosti, zahteve v zvezi z delovanjem, uporabo proizvoda, varnostjo ali dimenzijami, vključno z zahtevami v zvezi s proizvodom glede imena, pod katerim se prodaja, izrazoslovjem, simboli, preizkušanjem in preizkusnimi metodami, pakiranjem, označevanjem, uporabo znakov, navodili za uporabnike, proizvodnimi postopki in metodami na posamezni stopnji življenjske dobe blaga ali storitve, ter postopki ocenjevanja skladnost (23. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-3). Tehnične specifikacije so urejene v 68. členu ZJN-3, ki v šestem odstavku določa, da v njih, če tega ne upravičuje predmet naročila, ne smejo biti navedeni določena izdelava ali izvor ali določen postopek, značilen za proizvode ali storitve določenega gospodarskega subjekta, ali blagovne znamke, patenti, tipi ali določeno poreklo ali proizvodnja, ki dajejo prednost nekaterim podjetjem ali proizvodom ali jih izločajo. Take navedbe so izjemoma dovoljene, če v skladu s petim odstavkom 68. člena ZJN-3 ni mogoče dovolj natančno in razumljivo opisati predmeta naročila. Te navedbe morajo vsebovati tudi besedi »ali enakovredni«.
Med strankama postopka ni sporno, poleg tega pa to potrjuje pregled spisovne dokumentacije, da je naročnik tehnične specifikacije konkretnega javnega naročila po izvedenih posvetovanjih s kandidati določil v dokumentu »Povabilo k oddaji končnih ponudb, čistopis«, ki ga je posredoval kandidatom. Med strankama postopka tudi ni spora o tem, nenazadnje pa to pokaže preučitev dokumenta »Povabilo k oddaji ponudb, čistopis«, da je naročnik tehnične specifikacije v obravnavanem primeru opredelil na način, da je z navedbo proizvajalca in modelskih oznak določil zahtevano opremo, ki jo je podrobneje opisal z natančnim popisom konfiguracije. Tako je na primer zahteve v zvezi s strežniki za virtualizacijo (in po tem vzoru tudi zahteve v zvezi z ostalo opremo) v »Povabilu k oddaji ponudb, čistopis« opredelil na sledeč način:
»Vsak od strežnikov (3) HPE Proliant DL380 Gen10 ima sledečo konfiguracijo:
• 2 x 12-Core Intel Xeon Gold 6126 CPU (2.6 GHz/19.25 MB L3/2666 MHz/125W)
• 768 GB pomnilnika DDR4 SmartMemory 2666 MHz RDIMMs
• HPE Smart Array P408i-a SR Gen10 SAS/SATA Controller
- 8 SAS Lanes, 12GB SAS controller, 2 GB Flash-Backed Write Cache (FBWC)
- RAID 5 diskovno polje – 3 x 480 GB SATA SSD 6G 2.5" SFF HDD
• HPE FlexFabric 534FLR-SFP+ 10 Gb 2 Port Adapter (LAN povezava)
• 2x HPE Ethernet 562SFP+ 10 Gb 2 Port Adapter (LAN povezava)
• 2x HPE SN1100Q 16 Gb Single-port FC Adapter (SAN povezava)
• Redundančni napajalniki in ventilatorji
• HPE iLO Advanced licenca
• HW vzdrževanje 5 let z režimom 24x7 6h CTR (Foundation Care CTR)«.
Ob tako opredeljenih tehničnih specifikacijah, ki so bile na enak način kot v primeru strežnikov za virtualizacijo oblikovane tudi za ostalo zahtevano opremo, je naročnik, kakor je razbrati iz njegovih odgovorov na zastavljena vprašanja kandidatov, vsebovanih v dokumentu z dne 14. 8. 2018 (slednjega je naročnik posredoval tudi kandidatom), dopustil »/…/tudi ponudbo enakovredne oziroma ekvivalentne opreme z enakimi tehničnimi specifikacijami, a le pod pogojem, da bo delovala brezhibno tudi v povezavi s storitvami, ki trenutno v SB Slovenj Gradec tečejo samostojno na HP platformi./…/«.
Iz navedenega torej izhaja, da je naročnik ob tem, ko je zahtevano opremo opredelil tako z navedbo proizvajalca ter modelskih oznak kot tudi z natančnim popisom konfiguracije, dopustil, da kandidati ponudijo enakovredno opremo, za katero pa je zahteval enake tehnične specifikacije, kot jih je precej podrobno opredelil za opremo proizvajalca HP (oziroma HPE, to je Hewlett Packard Enterprise). Da bi imela oprema, enakovredna določeni opremi proizvajalca HP s podrobno opredeljenimi lastnostmi, povsem enake tehnične specifikacije kot ta oprema, pa je praktično nemogoče. Državna revizijska komisija se z drugim vlagateljem strinja v tem, da ne gre pričakovati, da med opremo proizvajalca HP s podrobno opredeljenimi lastnostmi na eni strani in med tej opremi enakovredno opremo na drugi strani v posameznih lastnostih oziroma specifikacijah ne bo nobenih razlik. Prav razlike v posameznih lastnostih oziroma specifikacijah so namreč tiste, zaradi katerih določena oprema ni enaka drugi; da pa bi bilo mogoče ugotoviti, ali je takšna oprema – kljub posameznim razlikam – morda enakovredna drugi, pa mora biti iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila jasno in nedvoumno razvidno, katere so tiste lastnosti oziroma specifikacije, na podlagi katerih bo naročnik v posameznem primeru ugotavljal, ali je ponujena oprema, ki ni takšna, kakršna je navedena v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, tej opremi enakovredna.
V tej zvezi preučitev dokumenta »Povabilo k oddaji končnih ponudb, čistopis« (to je dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila za tretjo fazo konkurenčnega dialoga) pokaže, da je utemeljena navedba drugega vlagatelja o tem, da naročnik v konkretnem primeru, četudi je dopustil ponudbo opreme, enakovredne določeni opremi proizvajalca HP, ni določil lastnosti oziroma specifikacij, ki bodo relevantne za presojo enakovrednosti ponujene opreme v primeru, ko ta ne bo oprema proizvajalca HP, kakršno je naročnik navedel v dokumentu »Povabilo k oddaji končnih ponudb, čistopis«. To pa obenem pomeni tudi, da ima drugi vlagatelj prav, ko zatrjuje, da je naročnik z opustitvijo določitve lastnosti oziroma specifikacij, ki bodo v konkretnem primeru pomembne za presojo enakovrednosti ponujene opreme, povzročil položaj, ko na eni strani kandidati ne vedo, katere so v primeru ponujene opreme, ki ni oprema proizvajalca HP, tiste lastnosti oziroma zahteve, ki jih mora ta izpolnjevati, na drugi strani pa naročnik – brez naknadne in arbitrarne odločitve o tem, glede katerih lastnosti ter na kakšen način je potrebno presojati enakovrednost ponujene opreme – ne bo mogel ugotoviti, ali so prejete ponudbe dopustne.
S tega vidika je treba izpostaviti tudi, da načelo transparentnosti javnega naročanja zahteva, da so vsi pogoji, zahteve in podrobna pravila postopka oddaje v javnem razpisu ali razpisni dokumentaciji določeni jasno, natančno in nedvoumno, tako da lahko vsi razumno obveščeni in običajno skrbni ponudniki razumejo njihov natančen obseg in jih razlagajo enako in da lahko naročnik učinkovito preizkusi, ali ponudbe ponudnikov ustrezajo zahtevam, ki se nanašajo na zadevo naročilo (prim. sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi Evropska komisija proti Kraljevini Nizozemski, C-368/10 z dne 10. 5. 2010, točka 109). Četudi ni razloga za dvom, da je drugi vlagatelj kot strokovnjak na področju predmeta javnega naročila nedvomno seznanjen s specifikacijami določene opreme in da je tudi naročnik kandidate seznanil s svojimi potrebami, pa vendarle ni moč spregledati, da je kljub navedenemu naročnik tisti, čigar dolžnost je pripraviti dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila, ki bo jasna ter nedvoumna in ne bo dopuščala različnih razlag, ki lahko vodijo v predložitev ponudb z različno ponudbeno vsebino in možnost arbitrarnega odločanja naročnika ter s tem povezano neenakopravno obravnavo ponudnikov. Še zlasti je to pomembno v delu, ki se nanaša na opis predmeta javnega naročila (na primer z navedbo tehničnih specifikacij), saj je jasna in konkretna določitev predmeta javnega naročila bistven predpogoj za izvedbo postopka oddaje javnega naročila in spoštovanje temeljnih načel javnega naročanja.
V tem smislu naročnik v dani zadevi po oceni Državne revizijske komisije ni pripravil dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila za tretjo fazo (to je dokumenta »Povabilo k oddaji končnih ponudb, čistopis«), ki bi gospodarskim subjektom omogočala, da pripravijo dopustne ter medsebojno primerljive ponudbe v delu, ki se nanaša na ponujeni predmet javnega naročila in s tem povezane ponudbene cene. To pa pomeni, da je naročnik s tem, ko v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila za tretjo fazo konkurenčnega dialoga, to je v »Povabilu k oddaji končnih ponudb«, ni določil lastnosti oziroma specifikacij za presojo enakovrednosti ponujene opreme, kršil 68. člen ZJN-3 v povezavi načelom enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3) in načelom transparentnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-3). Glede na navedeno gre torej zaključiti, da je tudi zahtevek za revizijo drugega vlagatelja utemeljen, pri čemer ugotovljena kršitev narekuje ugoditev zahtevku za revizijo na podlagi druge alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN in razveljavitev naročnikovega dokumenta »Povabilo k oddaji končnih ponudb, čistopis« v delu, ki se nanaša na tehnične specifikacije javnega naročila.
Ker pa je Državna revizijska komisija na podlagi zahtevka za revizijo prvega vlagatelja ugotovila, da naročnik v obravnavanem postopku merila »najboljša tehnična in »arhitekturna« rešitev« v nasprotju z ZJN-3 v obvestilu o javnem naročilu ali opisnem dokumentu ni podrobneje opredelil, navedeno merilo pa je bilo poleg tega nejasno in določeno na nepregleden način, ki ni omogočal objektivnega ter naknadno preverljivega ocenjevanja ponudb, je zato – kljub dejstvu, da je prvi vlagatelj v zahtevku za revizijo predlagal razveljavitev, kot je navedel, nezakonitih določb razpisne dokumentacije in objave javnega naročila, vključno s povabilom k oddaji končnih ponudb – na podlagi 3. točke drugega odstavka 39. člena ZPVPJN obravnavani postopek oddaje javnega naročila razveljavila v celoti. Ugotovljenih kršitev, ki se nanašajo na nezmožnost objektivnega ocenjevanja ponudb glede na merila in njegove naknadne preverljivosti, namreč ni mogoče sanirati drugače kot z razveljavitvijo celotnega postopka.
Ker obravnava preostalih navedb drugega vlagatelja iz zahtevka za revizijo tako ne bi več mogla vplivati na drugačno odločitev Državne revizijske komisije, jih Državna revizijska komisija ni vsebinsko obravnavala.
V okviru napotkov, ki jih Državna revizijska komisija skladno s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN daje naročniku, gre izpostaviti, naj naročnik – v kolikor se bo odločil za ponovno izvedbo postopka oddaje javnega naročila – tega izvede ob upoštevanju določb ZJN-3 in ugotovitev Državne revizijske komisije iz te odločitve. Zlasti naj naročnik v tem primeru na pregleden način določi jasne in nedvoumne tehnične specifikacije predmeta javnega naročila, ki bodo ponudnikom omogočale pripravo medsebojno primerljivih ponudb, obenem pa naj merila določi tako, da bodo ta jasna in določena na način, ki bo omogočal objektivno ter naknadno preverljivo ocenjevanje.
S tem sta utemeljeni odločitvi Državne revizijske komisije iz 2. in 3. točke izreka tega sklepa.
Prvi in drugi vlagatelj sta zahtevala tudi povrnitev stroška takse, ki sta jo plačala vsak v višini 4.000,00 EUR.
Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik v skladu s tretjim odstavkom 70. člena ZPVPJN iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso.
Ker je Državna revizijska komisija zahtevkoma za revizijo prvega in drugega vlagatelja ugodila, jima je na podlagi 70. člena ZPVPJN kot potreben priznala priglašeni strošek takse za predrevizijski ter revizijski postopek, in sicer vsakemu v višini 4.000,00 EUR. Strošek v navedeni višini je naročnik tako prvemu kot drugemu vlagatelju v skladu z drugim in tretjim odstavkom 313. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN dolžan povrniti v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 4. in 5. točke izreka tega sklepa.
V Ljubljani, dne 6. 11. 2018
Predsednik senata:
mag. Gregor Šebenik,
član Državne revizijske komisije
Vročiti:
- NIL, d.o.o., Baragova ulica 5, 1000 Ljubljana,
- Telekom Slovenije, d.d., Cigaletova 15, 1000 Ljubljana,
- Splošna bolnišnica Slovenj Gradec, Gosposvetska cesta 1, 2380 Slovenj Gradec,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.
Vložiti:
- v spis zadeve.