018-120/2018 Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Nine Velkavrh, kot predsednice senata, ter Tadeje Pušnar in mag. Gregorja Šebenika, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Storitve podpore uporabnikom - sklop 4: Poštne in aplikacijske strežniške storitve«, na podlagi zahtevka za revizijo družbe Genis, d.o.o., Likozarjeva ulica 1A, Kranj (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 30.8.2018

odločila:

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov pravnega varstva se zavrne.

3. Zahteva naročnika za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev:

Obvestilo o predmetnem javnem naročilu, ki ga naročnik oddaja po konkurenčnem postopku s pogajanji, je bilo objavljeno na Portalu javnih naročil dne 13.12.2017, pod št. objave JN010192/2017, in v Uradnem listu EU dne 14.12.2017, pod št. objave 2017/S 240-498438.

Naročnik je z odločitvijo o oddaji javnega naročila z dne 7.3.2018 predmetno javno naročilo oddal ponudniku Comparex, d.o.o., Ljubljana. Zoper navedeno odločitev je vlagatelj vložil zahtevek za revizijo z dne 21.3.2018, kateremu je naročnik ugodil in izpodbijano odločitev o oddaji naročila razveljavil.

Naročnik je na Portalu javnih naročil dne 4.6.2018 objavil dokument »Odločitev o oddaji naročila« z dne 1.6.2018 (v nadaljevanju: odločitev o oddaji javnega naročila), s katerim je obe prejeti ponudbi zavrnil. Iz izpostavljene odločitve izhaja, da naročnik javnega naročila v obsegu in na način, kot je določen v predmetnem postopku, ne potrebuje več. Naročnik je navedel, da bo del poštnih in aplikacijskih strežniških storitev izvedel samostojno (z lastnimi kadri) in da je zaradi zmanjšanja dinamike zahtevkov za podporo uporabnikov potrebno spremeniti tehnične specifikacije v delu obračunavanja storitev. Naročnik je še navedel, da bo izvedel nov postopek oddaje javnega naročila s spremenjenim obsegom predmeta (spremenjeno število predvidene količine ur), s spremenjenimi tehničnimi specifikacijami v delu obračunavanja storitev in s spremenjenimi referenčnimi in kadrovskimi pogoji.

Vlagatelj je z vlogo z dne 14.6.2018 pravočasno vložil zahtevek za revizijo, v katerem predlaga razveljavitev odločitve o (ne)oddaji naročila in povrnitev stroškov pravnega varstva. Vlagatelj navaja, da
– naročnik pravice, da zavrne vse ponudbe, ne sme zlorabiti (kot je to storil naročnik v obravnavanem primeru) in da razlogi za zavrnitev vseh ponudb, ki morajo biti stvarni, objektivizirani, transparentni in v skladu s temeljnimi pravili prava EU, ne smejo nasprotovati načelu enakopravne obravnave ponudnikov,
– naročnik navaja neresnične in namišljene oz. navidezne razloge za zavrnitev vseh ponudb,
– se od oblikovanja dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila oz. od sprejema odločitve o oddaji javnega naročila z dne 7.3.2018 pa do sprejema izpodbijane odločitve niso spremenile relevantne okoliščine, razen da je vlagatelj v predhodnem postopku pravnega varstva uspel izkazati nedopustnost konkurenčne ponudbe, kar pa ne sme biti relevantno,
– je naročnikov razlog, da bo sam prevzel del storitev, splošen in nezadostno obrazložen,
– naročnik ne razpolaga z ustrezno izobraženim in certificiranim kadrom,
– se dinamika oz. število zahtevkov za podporo uporabnikov ni zmanjšala; obdobje od sprejema odločitve o oddaji javnega naročila z dne 7.3.2018 do sprejema izpodbijane odločitve je bilo v primerjavi z večletnimi prejšnjimi obdobji glede števila zahtevkov uporabnikov najbolj intenzivno obdobje,
– ker je izmišljen razlog, da se je zmanjšalo število zahtevkov za pomoč uporabnikom, je izmišljen tudi razlog, da mora naročnik spremeniti predvideno količino ur; poleg tega je naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila zgolj opredelil okvirno količino ur, medtem ko si je naročnik pridržal možnost, da naročilo odda zgolj v obsegu, ki bo potreben,
– naročnikove navedbe, da bo v novem postopku spremenil tehnične specifikacije in referenčni in kadrovski pogoj, predstavljajo navržene naključne razloge; če pa bi bilo te razloge potrebno razumeti kot posledico razlogov, da bo naročnik predmet javnega naročila deloma izvajal z lastnim kadrom in da se je zmanjšalo število zahtevkov za pomoč uporabnikom, pa so le te izmišljene za potrebe tega postopka,
– je naročnik (izmišljene) razloge za zavrnitev vseh ponudb navedel pavšalno in nesubstancirano.

Naročnik je s sklepom z dne 28.6.2018 zavrnil zahtevek za revizijo in vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov, vlagatelju pa naložil povračilo naročnikovih stroškov v predrevizijskem postopku. Naročnik navaja, da
– je odločitev o zavrnitvi vseh ponudb jasna, konkretizirana in nedvoumna, vlagatelj pa se je s prejemom izpodbijane odločitve lahko seznanil z vsemi pravno-relevantnimi podatki, ki mu omogočajo uveljavljanje pravnega varstva,
– je potrebno razlikovati med zahtevki necentraliziranih in centraliziranih organov, zahtevke slednjih organov nadzira in rešuje naročnik s svojimi kadri (če nima (takojšnje) rešitve oz. rešitev ni v njegovi moči, zahtevek posreduje izvajalcu),
– je za potrebe naročnika relevantna dinamika zahtevkov z vidika zahtevnosti in tipa zahtevkov; ker se je spremenila zahtevnost zahtevkov je potrebno spremeniti faktorje (določene v tehničnih specifikacijah) za obračun del,
– je v procesu centralizacije pridobil ustrezno usposobljen kader, ki izpolnjuje zahteve glede na sistemizacijo delovnih mest naročnika, medtem ko se usposobljenost naročnikovega kadra ne presoja po določbah Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3),
– od dne 1.6.2018 (ko je prenehala veljati pogodba, katere predmet so bile storitve, ki so predmet tega naročila) izvaja storitve s svojim kadrom, poleg tega pa pristojnost naročnika, da z lastnim kadrom izvaja del storitev, izhaja tudi iz tehničnih specifikacij predmetnega javnega naročila,
– se bo zaradi prevzema deleža storitev s strani naročnikovega kadra zmanjšala predvidena količina ur (po naročnikovi oceni vsaj za 20%), navedena v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, ki ni nepomemben podatek, saj na podlagi tega lahko ponudniki izračunajo, koliko osebja bodo dejansko potrebovali za izvedbo storitev v zahtevanih odzivnih rokih, kar pa vpliva na oblikovanje cene za univerzalno točko dela,
– se v predhodnem postopku pravnega varstva ni opredelil do dopustnosti ponudbe ponudnika Comparex, d.o.o., Ljubljana, naročnikova ugotovitev v odločitvi o oddaji javnega naročila z dne 7.3.2018 pa ne prejudicira pravne kvalifikacije prispelih ponudb, saj je bila razveljavljena.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z vlogo z dne 2.7.2018 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo predrevizijskega postopka.

Vlagatelj v vlogi z dne 4.7.2018, s katero se je opredelil do naročnikovih navedb, vztraja pri revizijskih navedbah. Vlagatelj navaja, da
– je naročnik z odločitvijo o zavrnitvi vseh ponudb zgolj navidezno postavil vse ponudnike v enak položaj, dejansko pa je konkurenčnega ponudnika postavil v bistveno boljši položaj, saj je ponudba tega ponudnika nedopustna,
– naročnik spreminja utemeljitev odločitve, saj je prvotno zatrjeval, da se je dinamika zahtevkov spremenila, sedaj pa zatrjuje, da se je spremenila struktura in tip zahtevkov; te nedopustne naročnikove navedbe pa tudi niso resnične,
– bi naročnik moral navesti, katere osebe konkretno bodo izvajale predmet javnega naročila in izkazati, da z njimi res razpolaga, saj se postopek pravnega varstva razvrednoti, če se sprejme naročnikova pavšalna navedba »imam kader«,
– naročnik po 1.6.2018 sistema ne obvladuje z lastnim kadrom, saj je vlagatelj prejel več zahtevkov, poleg tega pa naročnik zavajajoče prikazuje režim, ki ga je predvidel le za vmesno obdobje, kot stalen režim in ga izrablja za navidezni razlog za zavrnitev vseh ponudb,
– je naročnik že v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila predvidel, da bo z lastnim kadrom izvajal del javnega naročila, zato je še toliko bolj nejasno, zakaj naj bi bil to razlog za zavrnitev vseh ponudb,
– število kadrov, ki jih mora zagotoviti ponudnik, ni relevanten faktor v povezavi z okvirnimi pogodbenimi količinami, saj naročnik ni zahteval, da so kadri rezervirani izključno za izvajanje predmetnega javnega naročila; poleg tega je naročnik zahteval le šest kadrov, kar pa mora dosegati in presegati vsak resen ponudnik, ki je sposoben in bi hotel izvajati javno naročilo.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.


Predmet konkretnega javnega naročila so storitve podpore (uporabnikom) za poštne in aplikacijske strežnike (3. točka dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila). Naročnik izvaja javno naročanje v svojem imenu in na svoj račun ter v imenu in za račun trinajstih posameznih naročnikov, ki so navedeni v prilogi vzorca krovne pogodbe, ki je del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila (prim. 1. točko dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila). Naročnik je v postopku oddaje javnega naročila prejel dve pravočasni ponudbi, poleg vlagateljeve ponudbe (ki jo je vlagatelj oddal skupaj z družbo SRC, d.o.o., Ljubljana) še ponudbo ponudnika Comparex, d.o.o., Ljubljana. Naročnik je z odločitvijo o oddaji javnega naročila z dne 7.3.2018 predmetno javno naročilo oddal ponudniku Comparex, d.o.o., Ljubljana. Zoper to odločitev je vlagatelj vložil zahtevek za revizijo, ki mu je naročnik ugodil in odločitev o oddaji z dne 7.3.2018 razveljavil. Naročnik je sprejel novo odločitev o zaključku postopka oddaje javnega naročila, in sicer je z odločitvijo o oddaji naročila z dne 1.6.2018 obe prejeti ponudbi zavrnil iz razlogov na njegovi strani.

Med strankama je spor glede zakonitosti izpostavljene naročnikove odločitve o zavrnitvi vseh ponudb.

Pravno podlago za sprejem odločitve o zavrnitvi vseh ponudb predstavlja peti odstavek 90. člena ZJN-3, ki določa, da lahko naročnik na vseh stopnjah postopka po izteku roka za odpiranje ponudb zavrne vse ponudbe. Če je naročnik zavrnil vse ponudbe, mora o razlogih za takšno odločitev in o tem, ali bo začel nov postopek, obvestiti ponudnike ali kandidate. Kadar izvaja naročnik postopek javnega naročanja, v katerem objavi povabilo k sodelovanju, mora navedeno odločitev objaviti na portalu javnih naročil in, če je to glede na vrednost ali predhodne objave primerno, v Uradnem listu Evropske unije. Kadar naročnik zavrne vse ponudbe, lahko izvede za isti predmet nov postopek javnega naročanja le, če so se bistveno spremenile okoliščine, zaradi katerih je zavrnil vse ponudbe.

Državna revizijska komisija je že v več svojih odločitvah, v katerih je obravnavala zakonitost naročnikove odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, opozorila na prakso Sodišča Evropske unije, ki je pri razlagi skupnostnega prava navedlo, da naročniki ob sprejemu odločitve o zaključku postopka oddaje javnega naročila brez izbire najugodnejše ponudbe ali začetku novega postopka uživajo širok preudarek, pri čemer evropsko pravo javnih naročil ne zahteva, da bi naročniki takšno odločitev smeli sprejeti le v izjemnih primerih, ali na podlagi posebej upravičenih razlogov (na primer v zadevah C-27/98, točki 23 in 25 in C-244/02, točka 29). Sodišče Evropske unije je ob tem opozorilo, da morajo naročniki pri preklicu javnega razpisa (kljub temu, da direktive s področja javnega naročanja, razen dolžnosti obveščanja, ne določajo nobenih posebnih pravil, ki bi se nanašala na vsebinske ali formalne pogoje za sprejem take odločitve) spoštovati temeljna pravila prava Evropske Unije, še posebej načela, vsebovana v Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, ki zadevajo svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev (zadeva C-92/00, točka 42). Naročnik sme vedno prekiniti postopek oddaje javnega naročila in ga zaključiti brez izbire najugodnejše ponudbe, celo v primeru, če je do nemožnosti izbire prišlo zaradi napake naročnika, pod pogojem, da je takšna odločitev sprejeta ob spoštovanju temeljnih pravil skupnostnega prava o javnem naročanju, zlasti načela enake obravnave (zadeva C-244/02, točka 36).

Kot navaja vlagatelj in kot je Državna revizijska komisija že večkrat pojasnila, veljavni predpisi ne določajo posebnih kriterijev, po katerih bi bilo mogoče presojati utemeljenost/dopustnost razlogov za zaključek postopka oddaje javnega naročila brez oddaje tega, teh pa ni izoblikovala niti sodna praksa. Navedeno posledično pomeni, da ni mogoče kot neskladne s predpisi o javnem naročanju opredeliti pravzaprav nobene odločitve o zavrnitvi ponudb, pri sprejemu katere so bila spoštovana temeljna pravila skupnostnega prava o javnem naročanju. Zato presoja zakonitosti naročnikove odločitve o zavrnitvi ponudb v revizijskem postopku obsega (v obsegu revizijskih navedb) zlasti preverjanje, ali je naročnik pri sprejemu te ravnal v skladu s temeljnimi pravili skupnostnega prava o javnem naročanju, predvsem, ali je naročnik morebiti ravnal netransparentno in diskriminatorno oziroma je ponudnike obravnaval neenakopravno. Načelo enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3) naročnika obvezuje, da mora med ponudniki na vseh stopnjah postopka javnega naročanja glede vseh elementov zagotoviti, da med njimi ni razlikovanja. Kadar naročnik na podlagi petega odstavka 90. člena ZJN-3 postopek oddaje javnega naročila zaključi z zavrnitvijo vseh ponudb, je o kršitvi načela enake obravnave ponudnikov mogoče govoriti zlasti v primeru, kadar je razlog za zaključek postopka naveden le formalno oziroma navidezno, dejansko pa je uporabljen z namenom, da se enega ali več ponudnikov postavi v neupravičeno boljši oziroma slabši položaj v primerjavi z drugimi ponudniki.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je naročnik v izpodbijani odločitvi navedel pavšalne in neobrazložene razloge za zavrnitev vseh ponudb in da je naročnik, z namenom favoriziranja ponudnika Comparex, d.o.o., Ljubljana, v izpodbijani odločitvi navedel navidezne razloge za zavrnitev vseh ponudb.

Navedbam vlagatelja, da je naročnik navedel pavšalne in nekonkretizirane razloge za zavrnitev vseh ponudb, ni mogoče slediti. Državna revizijska komisija je že večkrat zapisala (prim. odločitve, št. 018-054/2012, 018-271/2015, 018-76/2016, itd.), da je namen odločitve o oddaji naročila in torej tudi obvestila o zavrnitvi vseh ponudb predvsem seznanitev ponudnikov z zadostnimi informacijami, potrebnimi za učinkovito uveljavljanje pravnega varstva. Ni tako nujno, da bi obrazložitev odločitve morala biti vseobsežna, torej takšna, da bi zajemala prav vse podrobnosti (detajle) posameznih razlogov, ki so naročnika vodili pri sprejemu odločitve, mora pa vsebovati jasne in nedvoumne razloge naročnika do te mere, da se ponudniki lahko seznanijo z utemeljitvijo odločitve, da lahko zaščitijo svoj položaj in preverijo, ali je odločitev o (ne)oddaji naročila zakonita ali ne.

V obravnavanem primeru Državna revizijska komisija po pregledu obrazložitve izpodbijane odločitve o zavrnitvi vseh ponudb ugotavlja, da je naročnik dovolj jasno in obrazloženo navedel razloge za zavrnitev vseh ponudb. Iz izpodbijane odločitve jasno izhaja, da je naročnik zavrnil obe ponudbi, ker javnega naročila v razpisanem obsegu in na razpisan način ne potrebuje več. V utemeljitev navedenega je naročnik navedel dva razloga, in sicer, prvič, da bo del storitev, ki so predmet naročila, izvajal sam z lastnimi kadri, in drugič, da se je zmanjšala dinamika zahtevkov za podporo uporabnikom. Naročnik je tudi navedel, da bo izvedel nov postopek oddaje javnega naročila s spremenjenim obsegom predmeta (oz. številom predvidenih ur), s spremenjenimi tehničnimi specifikacijami v delu obračunavanja storitev ter s spremenjenim referenčnim in kadrovskim pogojem. Z navedenim je naročnik po presoji Državne revizijske komisije jasno in konkretizirano navedel razloge za zavrnitev vseh ponudb. V zvezi z vlagateljevim sklicevanjem na odločitev Državne revizijske komisije, št. 018-004/2018, gre pojasniti, da navedena zadeva s konkretno zadevo ni primerljiva, saj je v navedeni zadevi (takratni) naročnik podal zgolj zaključek svojih ugotovitev (in sicer, da je potrebno dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila spremeniti), medtem ko ni navedel konkretnih dejstev oz. razlogov, na podlagi katerih je napravil takšen zaključek. V obravnavanem primeru pa je naročnik navedel konkretna dejstva, in sicer da bo sam izvedel del javnega naročila in da se je število zahtevkov zmanjšalo, na podlagi katerih je ugotovil, da javnega naročila v razpisanem obsegu in na razpisan način ne potrebuje več. V posledici navedenega je naročnik napravil zaključek, da je potrebno obstoječo dokumentacijo spremeniti (in sicer število predvidenih ur, obračunavanje storitev, referenčni pogoj in kadrovske pogoje). Čeprav naročnik v odločitvi o oddaji javnega naročila ni navedel, kateri del javnega naročila (oz. katere storitve konkretno, ki so predmet javnega naročila) bo naročnik izvedel sam in obsega teh storitev, pa gre ugotoviti, da je razlog za naročnikovo zavrnitev vseh ponudb vlagatelju dan in obrazložen ter da je bilo s tem vlagatelju omogočeno, da njegovo upravičenost v smislu enakopravne obravnave preveri v revizijskem postopku, kar je vlagatelj tudi storil, saj v zahtevku za revizijo konkretizirano zatrjuje, da sta oba razloga (da bo naročnik sam izvajal del storitev in da se je število zahtevkov zmanjšalo) navidezna.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo nadalje zatrjuje, da je naročnik v utemeljitvi svoje odločitve navedel navidezni razlog za zavrnitev obeh ponudb, sporno odločitev pa naj bi sprejel z namenom izogniti se oddaji predmetnega naročila vlagatelju zaradi favoriziranja ponudnika Comparex, d.o.o., Ljubljana, oz. z namenom, da ponudnika Comparex, d.o.o., Ljubljana, postavi v boljši položaj v primerjavi z vlagateljem (neenakopravna obravnava ponudnikov).

Kot že navedeno, naročnik je kot razlog za zavrnitev obeh ponudb navedel, da javnega naročila v razpisanem obsegu in na razpisan način ne potrebuje več, za kar je navedel dva razloga, in sicer, prvič, da bo del storitev, ki so predmet naročila, izvajal sam z lastnimi kadri, in drugič, da se je zmanjšala dinamika zahtevkov za podporo uporabnikom. Državna revizijska komisija je najprej presojala revizijske navedbe, ki se nanašajo na prvi razlog (da bo naročnik del javnega naročila izvedel sam z lastnim kadrom).

V zvezi z vlagateljevim sklicevanjem na potek postopka oddaje predmetnega javnega naročila, ko je naročnik najprej z odločitvijo o oddaji naročila z dne 7.3.2018 oddal naročilo ponudniku Comparex, d.o.o., Ljubljana, nato pa tri mesece kasneje, po ugoditvi vlagateljevemu zahtevku za revizijo, zavrnil obe ponudbi, gre pojasniti, da izpostavljeni potek postopka še ne omogoča zaključka, da je naročnikov razlog za zavrnitev vseh ponudb navidezen in da si ga je naročnik izmislil, ker naročila ne želi oddati vlagatelju. Najprej gre poudariti, da ZJN-3 naročnika ne omejuje, da bi lahko odločitev o zavrnitvi vseh ponudb sprejel le, če ni predhodno že sprejel odločitve o oddaji naročila oz. če predhodno ni potekal postopek pravnega varstva. Predhodna odločitev naročnika o oddaji naročila in predhodni postopek pravnega varstva zato ne moreta biti pravno relevantni okoliščini za presojo zakonitosti naročnikove odločitve o zavrnitvi vseh ponudb. Prav tako ZJN-3 naročnika ne omejuje, da lahko sprejme odločitev o zavrnitvi vseh ponudb le v primeru, če so se »spremenile relevantne okoliščine«, zato vlagateljeva zatrjevanja, da se »relevantne okoliščine« od oblikovanja dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila (oz. od sprejema odločitve o oddaji naročila z dne 7.3.2018) niso spremenile, niso pravno relevantna za rešitev konkretnega spora. Prav tako za presojo zakonitosti odločitve o zavrnitvi vseh ponudb ne more biti pravno relevantno vprašanje (ne)dopustnosti prejetih ponudb, saj naročnik, ob upoštevanju, da odločitev o oddaji javnega naročila z dne 7.3.2018 pravno ne obstoji več, ni presojal dopustnosti prejetih ponudb. Poleg tega pa tudi, če bi bile utemeljene navedbe vlagatelja, da je njegova ponudba dopustna in da je nedopustna ponudba ponudnika Comparex, d.o.o., Ljubljana (oz. da je vlagatelj edini ponudnik oddal dopustno ponudbo), to na položaj vlagatelja v predmetnem postopku oddaje javnega naročila ne bi vplivalo. Tudi če bi v predmetnem postopku oddaje javnega naročila vlagatelj ostal edini ponudnik z dopustno ponudbo, kot to smiselno izhaja iz vlagateljevih navedb, naročnik ne bi bil zavezan, da mu odda predmetno javno naročilo (primer. sodbi Sodišča EU, št. C-27/98 in št. C-440/13).

V zvezi z naročnikovimi navedbami, da bo sam izvedel del javnega naročila, gre najprej poudariti, da pravila javnega naročanja praviloma ne posegajo v določanje naročnikovih potreb, na podlagi katerih le-ta oblikuje predmet javnega naročila. Potrebe javnih naročnikov so vezane na izvajanje njihovih funkcij, katere so jim bile poverjene s predpisi, ki urejajo njihovo ustanovitev, organizacijo in obseg izvrševanja poverjenih jim dejavnosti oziroma njihovo poslovanje. Oblikovanje naročnikovih potreb je zato po naravi stvari v prvi vrsti vezano na odgovornost za pravilno in zakonito izvajanje nalog naročnika ter je kot tako stvar naročnikovih strateških poslovnih odločitev, v katere pa pravila o javnem naročanju ne morejo neposredno poseči. Odločitev naročnika, na kakšen način bo zagotovil izvajanje določenih storitev (ali jih bo izvedel sam ali z angažiranjem zunanjega izvajalca), tako predstavlja avtonomno poslovno odločitev naročnika, v katero Državna revizijska komisija ne more posegati.

Ob upoštevanju navedenega je potrebno presojati tudi revizijske očitke o neresničnosti naročnikovih navedb, da do izvedel del javnega naročila sam z lastnim kadrom. Vlagatelj očitke o navideznosti razloga za zavrnitev vseh ponudb utemeljuje z navedbami, da naročnik ne razpolaga s kadrom (niti takšnega kadra ne išče), ki bi izpolnjeval zahteve v zvezi s kadri, določene v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. Pritrditi gre sicer vlagatelju, da je naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila določil zahteve v zvezi s kadri, saj je naročnik zahteval, da imajo ponudniki ves čas izvajanja naročila na razpolago šest oseb z zahtevano izobrazbo (peta stopnja), izkušnjami (dve leti izvajanja storitev podpore uporabnikom za poštne-aplikacijske strežnike) in znanji (pridobitev določenih certifikatov in znanje slovenskega jezika). Pritrditi gre tudi vlagatelju, da je glede na navedeno mogoče sklepati, da naročnik šteje, da je za izvedbo javnega naročila potrebno izpostavljeno znanje in izkušnje oz. da bo naročnik tudi od lastnega kadra zahteval tovrstno znanje in izkušnje. Kljub navedenemu pa Državna revizijska komisija ni ugotavljala, ali naročnik razpolaga s kadrom, usposobljenim za izvedbo dela javnega naročila, kot to predlaga vlagatelj. Najprej gre poudariti, da naročnik, če zaupane mu naloge izvede sam (in ne z angažiranjem zunanjega izvajalca), ni dolžan izkazovati usposobljenosti za izvedbo teh nalog. Naročnik je namreč tisti, ki prevzema odgovornost za morebitno nepravilno izvajanje nalog, ki so mu bile poverjene s predpisi. Poleg tega pa tudi morebitna ugotovitev, da naročnik ne razpolaga z »ustreznim« kadrom, ne bi mogla pripeljati do razveljavitve odločitve o zavrnitvi vseh ponudb. Tako kot Državna revizijska komisija ne more presojati naročnikove odločitve, na kakšen način bo zagotovil izvajanje storitev, tudi ne more presojati naročnikove odločitve, da zagotovi izvajanje storitev podpore sam z domnevno neusposobljenim kadrom. Takšna odločitev bi namreč predstavlja poslovno odločitev naročnika, v katero niti ponudnik niti Državna revizijska komisija ne moreta poseči.

Vlagatelj tudi zatrjuje, da je izmišljen razlog, da mora naročnik (v posledici dejstva, da bo sam izvedel del javnega naročila) spremeniti v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila predvideno količino ur. Naročnik je v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila predvidel, da bo v obdobju veljavnosti pogodbe potrebnih okvirno 19.152 ur (2. točka dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila). Pritrditi gre vlagatelju, da se naročnik ni zavezal, da bodo v okviru izvajanja predmetnega javnega naročila dejansko potrebne storitve v izpostavljenem obsegu, saj bodo posamezniki uporabniki naročali storitve glede na dejanske potrebe. Naročnik se tako ni zavezal, da v okviru izvajanja javnega naročila dejansko naročil storitve v predvidenem obsegu (oz. količini ur), pač pa je ta obseg lahko manjši ali večji. Pritrditi gre zato smiselnim navedbam vlagatelja, da bi lahko naročnik, četudi bo del javnega naročila izvajal sam, oddal predmetno naročilo, saj se ni zavezal, da bo oddal javno naročilo v predvidenem obsegu. Vendar pa predviden obseg naročila predstavlja eno izmed okoliščin, na podlagi katere se ponudniki odločijo za sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila. Spremenjen obseg naročila lahko vpliva tudi na naročnikove zahteve oz. na zahteve v zvezi z referencami in kadrovskimi pogoji. Če se namreč obseg javnega naročila zmanjša, lahko naročnik zahteve omili, s čimer se razširi krog gospodarskih subjektov, ki lahko naročnikove zahteve zadosti. Z navedenim lahko naročnik pridobi ponudbe več ponudnikov oz. razširi konkurenco. Prav konkurenčnost ponudb pa je temeljni interes naročnika in smisel javnega naročanja, saj zagotovitev te omogoča tudi spoštovanje načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (4. člen ZJN-3), ki naročnika zavezujejo, da z izvedbo javnega naročila zagotovi, da je poraba sredstev zanj kar najbolj gospodarna in učinkovita.

Na podlagi navedenega gre ugotoviti, da vlagatelj v okviru zahtevka za revizijo ni uspel izkazati, da je naročnikov razlog, da zavrne vse ponudbe, ker bo del javnega naročila izvedel sam, navidezen. Ker je že na podlagi navedenega potrebno ugotoviti neutemeljenost vlagateljeve zahteve za razveljavitev izpodbijane odločitve o oddaji naročila, Državna revizijska komisija v nadaljevanju ni presojala revizijskih navedb, da je navidezen tudi drugi naročnikov razlog za zavrnitev vseh ponudb, in sicer da se je število zahtevkov uporabnikov zmanjšalo. Vsebinska presoja teh navedb namreč, ob upoštevanju, da za zavrnitev vseh ponudb zadostuje že en razlog, namreč ne bi mogla več vplivati na vsebinsko drugačno odločitev Državne revizijske komisije v tem postopku.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v okviru zahtevka za revizijo ni uspel izkazati naročnikovih kršitev v postopku oddaje javnega naročila, ko je obe prejeti ponudbi zavrnil zaradi razlogov na njegovi strani. Državna revizijska komisija je zato, na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, zahtevek za revizijo vlagatelja kot neutemeljen zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj zahteva tudi povrnitev stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel, povrnitev stroškov pa je odvisna od utemeljenosti zahtevka za revizijo, zato je Državna revizijska komisija, upoštevajoč tretji odstavek 70. člena ZPVPJN, zavrnila vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov pravnega varstva.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


Naročnik je v odločitvi o zahtevku za revizijo odločil, da mu mora vlagatelj povrniti stroške predrevizijskega postopka. Ker pa je (končna) odločitev o stroških odvisna od končne odločitve o zahtevku za revizijo, pri čemer v primeru nadaljevanja postopka pravnega varstva v revizijskem postopku odloča Državna revizijska komisija (prvi odstavek 29. člena ZPVPJN), ki odloči tudi o stroških postopka, je Državna revizijska komisija v obravnavanem primeru naročnikovo odločitev o stroških štela kot naročnikovo priglasitev svojih stroškov.

Naročnik uveljavlja stroške, ki so mu nastali zaradi odločanja o zahtevku za revizijo. Naročnikovo stroškovno zahtevo je potrebno zavrniti, saj naročnik v predrevizijskem postopku na podlagi določb ZPVPJN sprejema odločitve v vlogi organa odločanja oziroma pravnega varstva (1. alineja 2. člena ZPVPJN v povezavi z 28. členom ZPVPJN), ne pa v vlogi stranke predrevizijskega postopka (prvi odstavek 3. člena ZPVPJN), zato do povrnitve priglašenih stroškov ni upravičen.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, 30.8.2018

Predsednica senata:
Nina Velkavrh, univ. dipl. prav.,
članica Državne revizijske komisije














Vročiti:
- Genis, d.o.o., Likozarjeva ulica 1A, 4000 Kranj,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
- v spis zadeve, tu.

Natisni stran