018-125/2018 Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo,

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Nine Velkavrh, kot predsednice senata, Tadeje Pušnar, kot članice senata, in mag. Gregorja Šebenika, kot člana senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila
»Redni mesečni servis in popravila dvigal v objektih MO in SV, po sklopih MORS 317/2017 – ODP« na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj SCHINDLER SLOVENIJA dvigala in pomične stopnice, d.o.o., Ljubljana, Šmartinska cesta 140, 1000 Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Jadek & Pensa d.o.o., Tavčarjeva ulica 6, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo, Vojkova cesta 59, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 28. 8. 2018

odločila:

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik izvaja postopek oddaje javnega naročila »Redni mesečni servis in popravila dvigal v objektih MO in SV, po sklopih MORS 317/2017 – ODP«. Obvestilo o naročilu je bilo na Portalu javnih naročil objavljeno dne 26. 3. 2018 pod št. objave JN001939/2018- B01 ter v Uradnem listu EU dne 27. 3. 2018 pod št. objave 2018/S 060-132690. Javno naročilo je razdeljeno na 2 sklopa.

Dne 14. 6. 2018 je naročnik sprejel Odločitev o oddaji javnega naročila, št. 430-344/2017-10, s katero je odločil, da se v predmetnem postopku »naročilo ne odda«. Navedena odločitev je bila istega dne objavljena na Portalu javnih naročil pod št. objave JN001939/2018-ODL01, v posledici česar se na podlagi tretje povedi desetega odstavka 90. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015; v nadaljevanju: ZJN-3) z omenjenim dnem objave šteje za vročeno ponudnikom.

Naročnik je v obrazložitvi izpodbijane odločitve navedel, da je v predmetnem postopku oddaje javnega naročila v obeh sklopih prejel skupno 3 ponudbe, pri čemer je bila vlagateljeva ponudba glede na merilo (tj. vrednost rednih mesečnih servisov dvigal brez DDV (maksimalno 20 točk), vrednost urne postavke brez DDV za vzdrževalna dela in intervencijska popravila dvigal (maksimalno 40 točk) ter odstotek popusta na cenike materiala in rezervnih delov ter na veljavni cenik ostalih rezervnih delov in materialov, ki niso navedeni v popisu del (maksimalno 40 točk)) v obeh sklopih najugodnejša. Po pregledu vlagateljeve ponudbe z vidika dopustnosti je naročnik ugotovil, da njegova ponudba cenovno bistveno odstopa od ponudb ostalih dveh ponudnikov. Za sklop A in sklop B je namreč vlagatelj ponudil vrednost za redni mesečni servis dvigal skupaj približno 10x višjo, kot je primerljiva cena na trgu in tudi v primerjavi s ponujenimi vrednostmi ostalih dveh ponudnikov; vrednost urne postavke za vzdrževalna dela in intervencijska popravila dvigal je ponudil približno 10x nižjo, kot je primerljiva cena na trgu in v primerjavi z ostalima dvema ponudnikoma; cene materialov in rezervnih delov za vsa dvigala po ceniku pa je ponudil za 0 EUR, kar je neobičajno nizka cena, kot je primerljiva cena na trgu. Na podlagi navedenega je naročnik zaključil, da je vlagateljeva ponudba zanj neustrezna z vidika načela gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev. V nadaljevanju je naročnik navedel, da je po preučitvi meril za ocenjevanje ponudb, kot so bila objavljena v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, ugotovil, da glede na prejete ponudbe ni bila omogočena izbira ponudbe, ki bi naročniku predstavljala gospodarno ravnanje s proračunskimi sredstvi. V dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila namreč merila za izbor niso bila ustrezno uravnotežena, zaradi česar je bilo ponudnikom omogočeno ponuditi cene za materiale in rezervne dele ter za urno postavko bistveno višje oz. nižje in le-te upoštevati v vrednosti mesečnih rednih servisov dvigal. Naročnik je še dodal, da bo izvedel nov postopek oddaje javnega naročila za isti predmet, pri čemer bo bistveno spremenil merila za izbiro najugodnejšega ponudnika.

Zoper naročnikovo odločitev o (ne)oddaji javnega naročila je vlagatelj dne 27. 6. 2018 vložil Zahtevek za revizijo, v katerem predlaga, da naročnik zahtevku za revizijo ugodi in predmetno odločitev spremeni tako, da naročilo odda vlagatelju, podredno pa vlagatelj predlaga, da Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodi in predmetno odločitev razveljavi, naročniku pa naloži, da naročilo odda vlagatelju. Vlagatelj zahteva tudi povračilo stroškov revizijskega postopka.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja sledeče naročnikove kršitve:
- Naročnik je v obrazložitvi izpodbijane odločitve navedel, da je vlagateljeva ponudba neustrezna, kar pa po ZJN-3 ni razlog za izločitev ponudbe, niti ni razlog, zaradi katerega bi bilo dopustno sprejeti odločitev, da se naročilo ne odda. Zavrniti je mogoče zgolj nedopustno ponudbo, vendar pa naročnik nikjer v odločitvi ni navedel, da ponudba vlagatelja ni dopustna.
- Iz obrazložitve odločitve je mogoče razumeti, da je naročnik ponudbo vlagatelja štel za neobičajno nizko ponudbo po 86. členu ZJN-3, kar pa ne drži. Ravnanje naročnika, ko je vprašanje neobičajno nizke cene ponudbe presojal zgolj na podlagi posameznih postavk, in sicer urne postavke za vzdrževalna dela in intervencijska popravila dvigal ter cen materialov in rezervnih delov za vsa dvigala po ceniku, namesto celote oz. končne cene, je napačno in pomeni kršitev pravil o javnem naročanju.
- Vlagatelj je s svojo ponudbo naročniku omogočil, da že ob oddaji naročila natančno oceni celoten strošek izvedenih del, saj je njegova ponudba pripravljena na način, da so tako redni servis, kot tudi popravila, zajeti v letnem pavšalu, strošek vzdrževanja in servisiranja dvigal pa zagotovo ne bo presegel zagotovljenih sredstev naročnika. Ne glede na tip okvare in zahtevnost popravila, nosi vse stroške vlagatelj, kar pa ne drži za ponudbi ostalih ponudnikov, za kateri je povsem realno, da bo končni strošek vzdrževanja in popravil presegel zagotovljena sredstva naročnika. Da se tudi naročnik zaveda, da ključni strošek predstavlja strošek servisnih ur in materiala, dokazuje že način oblikovanja merila, po katerem zgolj 20% točk predstavlja vrednost rednih mesečnih servisov dvigal, zato ne drži, kot trdi naročnik, da merila niso ustrezno uravnotežena.
- Naročnik pri sprejemu odločitve na podlagi petega odstavka 90. člena ZJN-3 ni izhajal iz okoliščin, ki bi izvirale iz javnega naročila oz. iz dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, temveč je naročnika vodila želja po izločitvi vlagateljeve ponudbe, ki je bila dopustna in jo zato naročnik ni mogel izločiti kot nedopustne. Takšno ravnanje pa pomeni kršitev načela enakopravne obravnave ponudnikov. Naročnik se v izpodbijani odločitvi na peti odstavek 90. člena ZJN-3 sklicuje zgolj navidezno. Dejanski razlog za izpodbijano odločitev je neenakopravna obravnava in diskriminacija vlagatelja, naročnik pa želi s spremembo dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ustvariti pogoje, da bi bilo javno naročilo dodeljeno enemu od preostalih ponudnikov, oziroma želi omogočiti ostalima ponudnikoma, da se po seznanitvi s ponujeno ceno vlagatelja na ponovljeni postopek oddaje javnega naročila bolje pripravita. Drugi možni razlog za izpodbijano odločitev pa je ta, da se javno naročilo naredi nepregledno. Cena rednih servisov drugih dveh ponudnikov je namreč edina vnaprej znana in fiksna postavka v njunih ponudbah, to pa je zanemarljiv strošek v primerjavi s stroškom izrednih popravil, ki zlahka presežejo nekaj 10 tisoč EUR. Ti izredni stroški so pri ponudbi ostalih dveh ponudnikov neznanka in torej v celoti tveganje naročnika.
- V obravnavani zadevi ni podan razlog, zaradi katerega lahko naročnik izvede za isti predmet nov postopek javnega naročanja (tj. bistveno spremenjene okoliščine, zaradi katerih je naročnik zavrnil vse ponudbe), saj ima naročnik na voljo zagotovljena sredstva, še vedno potrebuje predmet javnega naročila in ima enake potrebe, poleg tega je opis predmeta javnega naročanja ustrezen, pogoji, ki jih je postavil, pa so primerni in sorazmerni. Zaradi nezakonite odločitve bo s kršitvijo obremenjen tudi novi postopek javnega naročanja, ki se v nobeni relevantni okoliščini ne bo razlikoval od starega postopka in bo v primeru, da odločitev ne bo razveljavljena, tudi zoper novi postopek mogoče vložiti zahtevek za revizijo, in sicer že zoper objavo.

Naročnik je z Odločitvijo o zahtevku za revizijo, št. 430-245/2018-7 z dne 7. 7. 2018, vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljenega, zavrnil pa tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov revizijskega postopka. Naročnik uvodoma povzema svoje navedbe iz odločitve o (ne)oddaji javnega naročila ter v nadaljevanju prereka revizijske navedbe vlagatelja. Poleg tega naročnik še dodaja, da so se v preteklih letih pregledi, servisi ter nadgradnja dvigal redno izvajali, zato predpostavlja, da je stanje dvigal dobro in da v prihodnjih letih večji servisni oz. vzdrževalni posegi ne bodo potrebni. Naročnik poudarja, da v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila postavljena merila ne odražajo pravega razmerja med posameznimi storitvami (redni mesečni servis, urna servisna postavka, cena rezervnih delov), zato na podlagi tako postavljenih meril ne bi dobil najugodnejšega ponudnika.

Naročnik je Državni revizijski komisiji dne 10. 7. 2018 odstopil dokumentacijo o postopku oddaje javnega naročila in dokumentacijo o predrevizijskem postopku.

Državna revizijska komisija je dne 16. 7. 2018 prejela vlagateljevo Opredelitev do navedb naročnika, iz katere izhaja, da vztraja pri navedbah iz zahtevka za revizijo. Vlagatelj dodatno navaja še sledeče:
- Ne drži, da naj bi bila dvigala v dobrem stanju. Ravno nasprotno, dvigala oz. vsaj nekatera od njih so v zelo slabem stanju, o čemer se je vlagatelj prepričal z ogledom nekaterih od njih. Večina dvigal, katerih vzdrževanje je predmet javnega naročila, je bila namreč izdelanih pred več kot 25 leti, najstarejša so stara 41 let, brez da bi bil opravljen remont. V kolikor bi Državna revizijska komisija štela, da je za ugotovitev stanja dvigal potrebno strokovno znanje, s katerim sama ne razpolaga, vlagatelj predlaga pridobitev ustreznega strokovnega mnenja.
- V predhodnem pogodbenem obdobju je dvigala vzdrževal eden od preostalih dveh ponudnikov, ki je oddal ponudbo v predmetnem postopku oddaje javnega naročila, pred tem pa drugi od preostalih dveh ponudnikov, kar je po mnenju vlagatelja dodatni indic, ki kaže na neenakopravno obravnavo vlagatelja, saj je naročnik očitno želel nadaljevati sodelovanje z enim od prejšnjih pogodbenih partnerjev. Vlagatelj je prepričan, da je bil v preteklih dveh obdobjih strošek izrednega vzdrževanja bistveno višji od stroška rednih mesečnih servisov, kar dodatno dokazuje, da razlog za izpodbijano odločitev ni iskanje ekonomsko najugodnejše ponudbe, temveč diskriminacija vlagatelja. Vlagatelj Državni revizijski komisiji zato predlaga, da od naročnika pridobi podatke o porabi finančnih sredstev za vzdrževanje dvigal za zadnji dve pogodbeni obdobji.
- Ponudba, kot jo je oblikoval vlagatelj, tj. »vse vključeno« v mesečni pavšal, je edini način, ki zagotavlja, da bo javno naročilo izvedeno v okviru predvidenih sredstev za celotno predvideno obdobje. Trditev naročnika, da bi sprejem vlagateljeve ponudbe pomenil negospodarno porabo proračunskih sredstev, je neutemeljena, saj je vlagatelj ponudil izvedbo predmeta javnega naročila znotraj načrtovanih sredstev naročnika.

Po pregledu dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika, je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je, skladno z 31. členom ZPVPJN, zahtevek za revizijo pred meritorno obravnavo predhodno preizkusila in po uradni dolžnosti preverila obstoj procesnih predpostavk. Ker je bilo ugotovljeno, da zahtevek za revizijo izpolnjuje vse pogoje iz prvega odstavka 31. člena ZPVPJN, ga je Državna revizijska komisija sprejela v obravnavo.

Med vlagateljem in naročnikom je spor o zakonitosti naročnikove odločitve o neoddaji javnega naročila. Naročnik je v predmetnem postopku oddaje javnega naročila prejel tri pravočasne ponudbe (med njimi tudi ponudbo vlagatelja), ki jih je na podlagi petega odstavka 90. člena ZJN-3 zavrnil, kot razlog za svojo odločitev pa je navedel neustrezno oblikovana merila v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. Vlagatelj naročniku očita, da je navedeni razlog za zavrnitev vseh ponudb navidezen, naročnik pa je s svojim ravnanjem kršil načelo enakopravne obravnave ponudnikov.

Državna revizijska komisija uvodoma pojasnjuje, da oddaja naročila v izvedbo ni edini možni zaključek postopka oddaje javnega naročila. ZJN-3 ne določa oz. naročniku ne nalaga dolžnosti, da javno naročilo odda, temveč ureja tudi primere, ko se postopek oddaje javnega naročila ne konča z izbiro najugodnejšega ponudnika. Razlogi za neuspešen zaključek postopka oddaje javnega naročila so lahko bodisi na strani ponudnikov, ker so oddali nedopustne ponudbe, zaradi česar naročnik vse ponudbe zavrne (prva alineja tretjega odstavka 90. člena ZJN-3), bodisi na strani naročnika, ko iz razlogov na njegovi strani ne odda javnega naročila. Peti odstavek 90. člena ZJN-3 določa, da lahko naročnik na vseh stopnjah postopka po izteku roka za odpiranje ponudb zavrne vse ponudbe. Če je naročnik zavrnil vse ponudbe, mora o razlogih za takšno odločitev in o tem, ali bo začel nov postopek, obvestiti ponudnike ali kandidate. Kadar izvaja naročnik postopek javnega naročanja, v katerem objavi povabilo k sodelovanju, mora navedeno odločitev objaviti na portalu javnih naročil in, če je to glede na vrednost ali predhodne objave primerno, v Uradnem listu Evropske unije. Kadar naročnik zavrne vse ponudbe, lahko izvede za isti predmet nov postopek javnega naročanja le, če so se bistveno spremenile okoliščine, zaradi katerih je zavrnil vse ponudbe.

Državna revizijska komisija je že v več svojih odločitvah, v katerih je obravnavala zakonitost naročnikove odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, opozorila na prakso Sodišča Evropske unije, ki je pri razlagi skupnostnega prava navedlo, da naročniki ob sprejemu odločitve o zaključku postopka oddaje javnega naročila brez izbire najugodnejše ponudbe ali začetku novega postopka uživajo širok preudarek, pri čemer evropsko pravo javnih naročil ne zahteva, da bi naročniki takšno odločitev smeli sprejeti le v izjemnih primerih in/ali na podlagi posebej upravičenih razlogov (na primer v zadevah C-27/98, točke 23, 25 in 33 ter C-244/02, točka 29). Sodišče Evropske unije je ob tem opozorilo, da morajo naročniki pri tem (kljub temu, da direktive s področja javnega naročanja, razen dolžnosti obveščanja, ne določajo nobenih posebnih pravil, ki bi se nanašala na vsebinske ali formalne pogoje za sprejem take odločitve) spoštovati temeljna pravila prava Evropske Unije, še posebej načela, vsebovana v Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, ki zadevajo svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev (zadeva C-92/00, točka 42). Naročnik torej lahko vedno zaključi postopek brez izbire najugodnejše ponudbe – celo v primeru, če je do nemožnosti izbire prišlo zaradi njegove napake – vendar pod pogojem, da je takšna odločitev sprejeta ob spoštovanju temeljnih pravil skupnostnega prava o javnem naročanju, zlasti načela enake obravnave (zadeva C-244/02, točka 36).

Presoja zakonitosti naročnikove odločitve o zavrnitvi ponudb v revizijskem postopku tako obsega (v obsegu revizijskih navedb) zlasti preverjanje, ali je naročnik pri sprejemu le-te ravnal v skladu s temeljnimi pravili skupnostnega prava o javnem naročanju, predvsem, ali je naročnik morebiti ravnal netransparentno in diskriminatorno oziroma je ponudnike obravnaval neenakopravno.

Načelo enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3) naročnika obvezuje, da mora med ponudniki na vseh stopnjah postopka javnega naročanja glede vseh elementov zagotoviti, da med njimi ni razlikovanja. Kadar naročnik na podlagi petega odstavka 90. člena ZJN-3 postopek oddaje javnega naročila zaključi z zavrnitvijo vseh ponudb, je o kršitvi načela enake obravnave ponudnikov mogoče govoriti zlasti v primeru, kadar je razlog za zaključek postopka naveden le formalno oziroma navidezno, dejansko pa je uporabljen z namenom, da se enega ali več ponudnikov postavi v neupravičeno boljši oziroma slabši položaj v primerjavi z drugimi ponudniki.

Državna revizijska komisija ne more slediti revizijskim navedbam, da je v obravnavani zadevi naročnikov razlog za zavrnitev vseh ponudb navidezen in da ga je naročnik navedel le z namenom neenakopravne obravnave ponudnikov. Naročnik je namreč v obrazložitvi izpodbijane odločitve prepričljivo pojasnil, da je »po preučitvi meril za ocenjevanje ponudb, kot so bila objavljena v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, ugotovil, da glede na prejete ponudbe ni bila omogočena izbira ponudbe, ki bi naročniku predstavljala gospodarno ravnanje s proračunskimi sredstvi. V dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila namreč merila za izbor niso bila ustrezno uravnotežena, zaradi česar je bilo ponudnikom omogočeno ponuditi cene za materiale in rezervne dele ter za urno postavko bistveno višje oz. nižje in le-te upoštevati v vrednosti mesečnih rednih servisov dvigal.« Naročnik je sicer predhodno navedel, da je po pregledu prejetih ponudb ugotovil, »da vlagateljeva ponudba cenovno bistveno odstopa od ponudb ostalih dveh ponudnikov«, v zvezi s tem je analiziral oz. primerjal vlagateljevo ponudbeno ceno s ponudbeno ceno ostalih dveh ponudnikov ter zaključil, »da je vlagateljeva ponudba za naročnika neustrezna z vidika načela gospodarnosti in učinkovitosti porabe javnih sredstev«, vendar pa teh navedb po mnenju Državne revizijske komisije ni mogoče razumeti kot navedbe razlogov za zavrnitev vlagateljeve ponudbe v skladu s prvo alinejo tretjega odstavka 90. člena ZJN-3, ampak zgolj kot opis ugotovljenega dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za naročnikov zaključek o neustrezno oblikovanem merilu za izbor ekonomsko najugodnejše ponudbe. Naročnik je namreč šele po tem, ko je vse prejete ponudbe razvrstil glede na merilo, ugotovil, da je merilo, kot je bilo oblikovano v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, ponudnikom omogočalo oddajo ponudbe (tudi) na način, kot je to storil vlagatelj, in sicer »vse vključeno v mesečni pavšal«, kar je sicer povsem legitimno, vendar pa po drugi strani to tudi pomeni, da tako oblikovano merilo ni omogočalo pridobitve ponudb, ki bi bile medsebojno primerljive, kar pa je bil cilj, ki ga je zasledoval naročnik. Da so bile v predmetnem postopku oddaje javnega naročila prejete ponudbe medsebojno (cenovno) neprimerljive, posredno priznava tudi vlagatelj sam, saj v zahtevku za revizijo med drugim navaja, da je svojo ponudbo oblikoval na način, da »ne glede na tip okvare in zahtevnosti popravila nosi vse stroške sam, kar pa ne drži za ponudbi ostalih ponudnikov« (prim. str. 7 zahtevka za revizijo) ter dodaja, da so »izredni stroški pri ponudbi ostalih dveh ponudnikov neznanka in torej v celoti tveganje naročnika« (prim. str. 11 zahtevka za revizijo).

Glede na zgoraj navedeno je po oceni Državne revizijske komisije potrebno pritrditi naročniku, da v konkretnem primeru ni mogoče ugotoviti, z izbiro katere izmed predloženih ponudb bi bila zagotovljena gospodarna in učinkovita poraba javnih sredstev (4. člen ZJN-3), posledično pa naročniku ni mogoče očitati, da je s svojo odločitvijo o zavrnitvi vseh ponudb vlagatelja postavil v neupravičeno slabši položaj v primerjavi z drugimi ponudniki. Na tem mestu Državna revizijska komisija samo še dodaja, da je priprava ustrezne dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, s katero naročnik določi (med drugim) ustrezna merila, v sferi naročnika, zato je na naročniku tudi presoja, ali lahko na podlagi takšne dokumentacije odda javno naročilo ali pa tega ne more storiti. Kot že navedeno, pa je naročnik upravičen zaključiti postopek z zavrnitvijo vseh ponudb, če je do nemožnosti izbire prišlo zaradi njegove lastne napake.

Naročnik je tako z izpodbijano odločitvijo vse ponudnike postavil v enak položaj, tj. v položaj, v katerem javno naročilo zaradi neustrezno oblikovanega merila ni bilo dodeljeno nobenemu izmed njih in v katerem se bodo ponudniki (tudi vlagatelj) v morebitnem novem postopku lahko ponovno potegovali za dodelitev javnega naročila. Enako je Državna revizijska komisija odločila v zadevi, št. 018 – 070/2015-5 z dne 7. 5. 2015.

Ker je torej naročnik v obravnavani zadevi vse prejete ponudbe zavrnil iz razlogov na svoji strani in ne zaradi razlogov na strani ponudnikov, se posledično kot brezpredmetne izkažejo vlagateljeve revizijske navedbe glede napačne označitve njegove ponudbe kot »neustrezne« ter navedbe o napačni označitvi njegove ponudbe oz. posamezne postavke le-te kot neobičajno nizke. Prav tako so neutemeljeni vlagateljevi očitki o odsotnosti pravne podlage za izvedbo (bodočega) ponovljenega postopka. Zakonitost naročnikovih ravnanj v (novem) ponovljenem postopku oddaje javnega naročila za isti predmet javnega naročanja bo namreč lahko predmet presoje (pravnega varstva) v času izvajanja takšnega postopka, v predmetnem revizijskem postopku pa je mogoče presojati le ravnanja naročnika v konkretnem postopku oddaje javnega naročila.

Vlagatelj je v postopku pravnega varstva predlagal pridobitev ustreznega strokovnega mnenja za ugotovitev stanja dvigal ter pridobitev podatkov o porabi finančnih sredstev za vzdrževanje dvigal za zadnji dve pogodbeni obdobji, s katerima je želel dokazati, da je njegova ponudba skladna z načelom gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, naročnikova odločitev pa pomeni kršitev načela enakopravne obravnave ponudnikov. Državna revizijska komisija je ta dva dokazna predloga zavrnila kot brezpredmetna, saj (kot je bilo pojasnjeno že zgoraj) v obravnavani zadevi zaradi neustrezno oblikovanega merila za izbor ekonomsko najugodnejše ponudbe do presoje, katera ponudba bi bila za naročnika najbolj gospodarna, sploh ni moglo priti.

Ker vlagatelj po oceni Državne revizijske komisije v revizijskem postopku ni uspel dokazati, da je naročnik pri sprejemu odločitve o zavrnitvi ponudb kršil peti odstavek 90. člena ZJN-3, vlagatelja pa neenakopravno in diskriminatorno obravnaval, je zahtevek za revizijo na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN kot neutemeljenega zavrnila.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.


Vlagatelj je v zahtevku za revizijo zahteval povrnitev stroškov pravnega varstva.

Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel, povrnitev stroškov pa je odvisna od utemeljenosti zahtevka za revizijo, je Državna revizijska komisija, upoštevajoč tretji odstavek 70. člena ZPVPJN, njegovo zahtevo za povrnitev stroškov v celoti zavrnila.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.


V Ljubljani, 28. 8. 2018



Predsednica senata:
Nina Velkavrh, univ. dipl. prav.
članica Državne revizijske komisije











Vročiti:
- Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo, Vojkova cesta 59, 1000 Ljubljana
- Odvetniška pisarna Jadek & Pensa d.o.o., Tavčarjeva ulica 6, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana

Vložiti:
- v spis zadeve, tu.

Natisni stran