018-121/2018 Občina PIran

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, štev. 43/2011 in spremembe; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Boruta Smrdela kot predsednika senata, mag. Mateje Škabar kot članice senata in Tadeje Pušnar kot članice senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Izvedba skoraj nič-energijske nadomestne gradnje in dozidave Zdravstvenega doma Lucija vključno z izdelavo projektne dokumantacije IP, PGD, PZI in PID«, na podlagi zahtevka za revizijo ponudnika MAKRO 5 GRADNJE, d. o. o., Obrtniška ulica 5, Koper (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Občina Piran, Tartinijev trg 2, Piran (v nadaljevanju: naročnik), dne 24. 7. 2018

odločila:

1. Zahtevek za revizijo, ki ga je vlagatelj vložil z vlogo z dne 6. 6. 2018, se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je obvestilo o predmetnem naročilu, ki ga oddaja po odprtem postopku, dne 1. 2. 2018 objavil na portalu javnih naročil, pod številko objave JN000584/2018-B01, dne 2. 2. 2018 pa še v Uradnem listu Evropske unije, pod številko objave 2018/S 023-047628. Dne 25. 5. 2018 je naročnik na portalu javnih naročil objavil odločitev o oddaji javnega naročila (dokument št. 351-4/2017 z dne 25. 5. 2018), iz katere je razvidno, da je predmetno javno naročilo dodelil ponudniku Lumar IG, d. o. o., Limbuška cesta 32a, Maribor. Iz odločitve o oddaji naročila je tudi razvidno, da je naročnik vlagateljevo ponudbo ocenil kot nedopustno in jo izločil iz postopka, ker je ugotovil, da vlagatelj ni predložil bančne garancije za resnost ponudbe v skladu z njegovimi zahtevami.

Zoper odločitev o oddaji naročila je vlagatelj pravočasno, z vlogo z dne 6. 6. 2018, vložil zahtevek za revizijo. V njem navaja, da bi moral naročnik ponudbo izbranega ponudnika oceniti kot nedopustno in jo izločiti iz postopka, njegovo ponudbo pa bi moral oceniti kot dopustno in jo izbrati kot najugodnejšo. Vlagatelj naročniku očita naslednje kršitve:

1. Naročnik je naknadno opredelil uteži pri podmerilih za ocenjevanje idejne zasnove. Naročnik ni jasno določil kriterijev ocenjevanja, temveč jih je določil šele naknadno. V razpisni dokumentaciji je določil, da bo ponudbe ocenjeval glede na ponujeno ceno in idejno zasnovo, v okviru idejne zasnove pa je predvidel, da bo ocenjeval skladnost idejne zasnove, funkcionalno razporeditev prostorov, uporabnost in izkoriščenost, faznost ter kakovost arhitekturnega izraza. V fazi ocenjevanja je naročnik presegel opredelitev podmeril, saj je iz njihovega opisa izhajalo, da bo ponudnik v primeru ustreznega elementa pridobil vse točke, sicer pa točk ne bo prejel. Nikjer iz razpisne dokumentacije pa ni izhajalo, da bo naročnik podeljeval točke v razponu. Naročnik je tako šele naknadno določil uteži in arbitrarno ocenil ponudbe. Naročnik v razpisni dokumentaciji tudi ni napovedal, da bo elaborate ocenjevala šestčlanska komisija, da bo elaborate ocenil vsak član komisije in da bo skupna ocena aritmetična sredina posameznih ocen. Vlagatelj meni, da je bila komisija neprimerna za strokovno ocenjevanje, poleg tega pa tudi ni bilo pojasnjeno, ali je komisija k sodelovanju povabila tudi dodatne svetovalce oz. izvedence.
2. Naročnik je navedel število točk, ki jih je vlagatelj prejel za idejno zasnovo, ni pa navedel razlogov, na podlagi katerih jih je dodelil. Naročnik je tako navedel, da je skladnost idejne zasnove s projektno nalogo ustrezna, vlagatelj pa je kljub temu prejel le 3,2 točke od 5 možnih točk. Iz odločitve o oddaji naročila ne izhaja podatek o tem, zakaj je vlagatelj kljub ustreznosti idejne osnove oz. funkcionalne razporeditve prostorov prejel nižje število točk, čeprav je podana rešitev ustrezna, in v čem se ustreznost predlagane rešitve razlikuje od rešitve izbranega ponudnika. Odločitev o oddaji naročila zato ne vsebuje vseh obveznih sestavin oz. razlogov za zavrnitev ponudbe. Vlagatelj ni seznanjen z razlogi, zaradi katerih naročnik meni, da je ponudba nedopustna, in lahko samo domneva, zakaj je naročnik štel, da so predloženi elementi ustrezni, ni pa mu dodelil vseh možnih točk in tudi ni pojasnil razlike med »ustrezno« ter »v največji možni meri«.
3. V zvezi z ustreznostjo bančne garancije za resnost ponudbe vlagatelj navaja, da je naročnik razpisno dokumentacijo v tem delu pripravil nejasno in dvoumno, poleg tega pa ni dal jasnih navodil, kako se pravilno izpolni oz. predloži bančno garancijo. Naročnik je navedel le, da mora biti finančno zavarovanje skladno, ne pa tudi identično s priloženim vzorcem, pri čemer že beseda »vzorec« nakazuje na to, da gre le za primer, ne pa za obrazec, ki ga je treba izpolniti v obliki, kot je predpisan. Naročnik nikjer ni navedel, kakšne so obvezne sestavine in kakšno je obvezno besedilo garancije, prav tako ni navedel, da mora biti garancija predložena v identičnem besedilu kot vzorec in da vsebine obrazcev ni dopustno spreminjati. Naročnik ponudnikov tudi ni opozoril, da morajo pri izpolnjevanju obrazcev upoštevati navodila, ki so navedena v posameznem vzorcu, ter da morajo ponudbi predložiti tudi izpolnjena, podpisana in žigosana vzorca finančnega zavarovanja. Kot sestavino ponudbe je naročnik določil »OBR – Garancija za resnost ponudbe, izdana s strani banke ali zavarovalnice v zahtevani višini in z ustreznim rokom veljavnosti«. Naročnik ni prepovedal posega v vzorce razpisne dokumentacije in hkrati tudi ni določil, da bo ponudbe v nasprotnem primeru izločil. Ker naročnik ni prepovedal posega v obrazce, so ponudniki oz. banke lahko garancijo za resnost ponudbe izpolnili tako, da so ponudili eno ali več alternativno navedenih možnosti oblik predložitve, pri čemer so lahko vzorec garancije prilagodili poslovni praksi oz. uporabi v konkretnem primeru. Naročnik je tisti, ki mora pripraviti jasne, natančne in nedvoumne zahteve, in če je želel, da bi ponudnik predložil zavarovanje, ki ima navedene vse možne alternativno določene oblike predložitve, bi moral to jasno določiti. Naročnik ni podal navodil, kakšna mora biti vsebina bančne garancije, zato so morali ponudniki ugibati, ali so navodila, kako se izpolni bančna garancija, navedena v oklepajih, oz. so morali ugibati smisel in pomen teh navodil. Vlagatelj je tako menil, da lahko ponudnik izbira, ali predloži bančno garancijo ali kavcijsko zavarovanje ali garancijo v elektronski obliki z navedbo SWIFT ključa. Dvoumno so napisana tudi navodila glede kraja in oblike predložitve. Vzorec zavarovanja vsebuje več možnosti, naročnik pa nikjer ni navedel, kako se izpolni vzorec garancije, zaradi česar lahko ponudnik zgolj sklepa, da so navodila v oklepaju. Lahko pa ponudnik tudi razume, da so navodila pisana z manjšimi tiskanimi črkami, medtem ko so obvezne sestavine garancije pisane z velikimi tiskanimi črkami, v oklepaju pa so zapisana še podrobna navodila. Tako lahko banka sama presodi obliko predložitve, pri čemer izhaja iz besede »ali«, kar pomeni alternativne možnosti. Tudi vsebina obrazca je sama s seboj v nasprotju, saj je dvoumno navedeno, katere dokumente je treba predložiti za unovčenje. Za unovčitev zavarovanja se zahteva predložitev podpisane zahteve za plačilo, ki mora biti podpisana s strani pooblaščenega podpisnika, kar pa SWIFT onemogoča, saj ta sistem ne omogoča uporabe kvalificiranega digitalnega podpisa. Vlagatelj je zato iz vzorca garancije črtal možnost SWIFT kot obliko predložitve, saj je ta neskladna z besedilom garancije. Vlagatelj se sklicuje na Enotna pravila za garancije na poziv EPGP 758, v skladu s katerimi predložitev pomeni izročitev v garanciji določene listine garantu, lahko pa pomeni tudi druge predložitve s strani nalogodajalca. Po predloženem vzorcu so vse druge predložitve izključene, zato lahko predložitev pomeni le izročitev listin, ki pa so v tekstu že definirane, da morajo biti podpisane in so lahko samo v originalu, saj konkretni naročnik podpisa drugače ne more verificirati. Naročnikov vzorec dopušča le predložitev originala ali po SWIFT, pri čemer po SWIFT naročnik podpisa ne more verificirati in je ta oblika predložitve v praksi nemogoča. Vzorec, ki ga je naročnik povzel po vzorcu Enotnih pravil za garancije na poziv, je definiran širše in je namenjen za različne namene. Vendar vzorec ne more biti v vseh elementih zavezujoč, saj je kontradiktoren. Ker garant ne more preveriti elektronskega podpisa zakonitega zastopnika upravičenca preko SWIFTA, ker ga ta nima, in ker tudi ne more poslati priponke preko SWIFT sistema, je elektronsko izjavo, zahtevo oz. listino nemogoče dostaviti. Nemogoče je dostaviti tudi garancijo preko SWIFT sistema, ker ni bila izdana preko SWIFT sistema, gre za kompleksno metodo izmenjave podatkov, ki je šifrirana in izvedena po posebnem protokolu. Vlagatelj je preučil naročnikov vzorec in kontaktiral različne banke, ki so potrdile, da je nemogoče predložiti originalne dokumente po SWIFT sistemu, ki je namenjen predvsem za mednarodno poslovanje. Vlagatelj navaja, da je nemogoče predložiti originalne dokumente po SWIFT sistemu. Teoretično bi lahko v garanciji zapisali posrednika oz. pooblaščenca garanta, ki lahko verificira verodostojnost predloženih listin. Tako v garanciji kot tudi v Enotnih pravilih za garancije na prvi poziv je zapisano, da mora biti pri unovčenju priložena izjava upravičenca, razen če ta ni izrecno izvzeta. To bi pomenilo, da bi morala banka upravičenca preko SWIFT sistema predložiti podpisano izjavo, česar pa ne more, ker ta sistem ne omogoča priponk. SWIFT sporočila se avtorizira izključno na podpisu pošiljatelja, torej banke, zato bi moral imeti vzorec bančne garancije posebno dikcijo. Vlagatelj v zvezi s tem predlaga tudi izvedbo dokaza z imenovanjem sodnega izvedenca oz. strokovnjaka za bančne garancije, navaja pa tudi, da je elektronska predložitev problematična tudi v praksi. Vlagatelj nadaljuje, da naročnik nima odprtega računa pri komercialni banki, temveč posluje preko Uprave RS za javna plačila, ta pa izvaja transakcije preko Banke Slovenije, ki ni pristojna za dokumentarne storitve. Zato se po mnenju vlagatelja postavlja vprašanje, kdo bi lahko zastopal upravičenca pri elektronski unovčitvi garancije. Vlagateljeva banka je preverila status naročnika in ugotovila, da ne razpolaga s SWIFT kodo, zato te možnosti ni ponudila. Poleg tega je bil garant v dvomih, ali lahko spremeni tekst garancije tako, da daje pooblastilo za preverjanje verodostojnosti drugemu finančnemu subjektu, ki bi nastopal v vlogi agenta upravičenca, ali raje sledi temu, da je naročnik pustil presojo garantu glede oblike predložitve, kar sta razumela tako vlagatelj kot banka. Strokovnjaki vlagateljeve banke so pripravili bančno garancijo na podlagi priloženega vzorca, pri čemer je banka dala pojasnilo, da je SWIFT sistem komercialna storitev, ki se uporablja v komunikaciji med bankami. Če bi alternativno navedbo načinov predložitve šteli kot obvezno, bi to pomenilo, da je naročnik predpisal obvezno uporabo SWIFT sistema, s čimer je nesorazmerno in nepovezano s predmetom naročila omejil konkurenco, saj lahko tako garancijo izdajo le tisti garanti, ki uporabljajo takšen sistem. Naročnik bi zato moral navesti besedo »na primer«, ne pa naziva zahtevanega sistema, s čimer je omejil konkurenco. Vlagatelj temu ni ugovarjal v fazi do oddaje ponudbe, ker je razumel, da gre za alternativne možnosti. Vlagatelj dodaja, da je naročnik v enem izmed predhodnih postopkov izbral njegovo ponudbo, čeprav je ob enaki razpisni dokumentaciji predložil identično bančno garancijo. Za nejasna navodila je odgovoren naročnik, vlagatelj pa je z vso skrbnostjo pripravil garancijo, ki je unovčljiva na prvi poziv v najbližji poslovalnici banke, kar je enostavnejše in hitreje kot po SWIFT sistemu.
4. Naročnik bi moral preveriti, ali izbrani ponudnik izpolnjuje pogoje za sodelovanje. Če bi to storil, bi ugotovil, da izbrani ponudnik ne izkazuje tehnične usposobljenosti, saj ne razpolaga z ustreznimi referencami.

Na podlagi navedenega vlagatelj primarno predlaga razveljavitev celotnega postopka oddaje javnega naročila, podrejeno pa razveljavitev odločitve o oddaji naročila. Vlagatelj zahteva tudi povrnitev stroškov, nastalih z revizijo.

Izbrani ponudnik se je z vlogo z dne 14. 6. 2018 opredelil do revizijskih navedb. V vlogi se opredeljuje do tistega dela zahtevka za revizijo, ki se nanaša na nedopustnost njegove ponudbe, pri čemer navaja, da je v ponudbo predložil dve referenci, ki sta v skladu z zahtevami javnega razpisa.

Vlagatelj je z dopisom z dne 22. 6. 2018 naročniku posredoval dokument »Prva pripravljalna vloga v postopku pravnega varstva zoper odločitev o oddaji naročila št. 351-4/2017 z dne 25. 5. 2018«, v kateri navaja dodatne kršitve glede sestave žirije, ki je ocenjevala idejne zasnove ponudnikov. Dodatno navaja tudi, da je naročnik ponudnike ocenjeval diskriminatorno, saj je ocenjeval tudi elemente, ki se ne nanašajo na predmet javnega naročila in ne bi smeli biti predmet ponudbe.

Naročnik je dne 26. 6. 2018 sprejel sklep, s katerim je zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljenega. V obrazložitvi sklepa se naročnik opredeljuje do posameznih vlagateljevih očitkov:

1. Naročnik se najprej opredeljuje do vprašanja nedopustnosti vlagateljeve ponudbe in navaja, da je vlagateljevo ponudbo izločil kot nedopustno, ker predložena bančna garancija za resnost ponudbe ne omogoča predložitve v elektronski obliki po SWIFT sistemu, zaradi česar ni skladna z vzorcem iz razpisne dokumentacije. Naročnik je v razpisni dokumentaciji jasno navedel, da mora biti zavarovanje skladno z vzorcem, obrazec garancije pa je v delu, ki se nanaša na obliko predložitve, določal: »v papirni obliki s priporočeno pošto ali katerokoli obliko hitre pošte ali osebno ali v elektronski obliki po SWIFT sistemu (navede se SWIFT naslov garanta)«. Iz navedenega je lahko vsak povprečno skrben ponudnik razumel, da mora garancija omogočati tudi unovčitev v elektronski obliki po SWIFT sistemu in da možnosti niso bile navedene alternativno. Ne drži navedba vlagatelja, da so morali ponudniki izpolniti le višino zneska in rok veljavnosti, saj je naročnik vzorec objavil brez navedbe teh podatkov, ki pa ju je zapisal v navodilih, s čimer je ponudnike opozoril na obveznost spoštovanja zapisane vrednosti in roka veljavnosti. Vsi ostali deli, ki niso bili zapisani v navodilih, so izhajali že iz vzorca in jih naročnik ni bil dolžan ponovno navajati. Naročnik meni, da mu ni bilo treba izrecno navesti, da mora biti garancija skladna v vseh posameznih delih vzorca, in da je lahko vsak ponudnik razumel, da je obveznost bančne garancije po vzorcu iz dokumentacije pogoj za dopustnost ponudbe. Naročnik navaja, da je vzorec bančne garancije identičen vzorcu, ki ga je objavilo Ministrstvo za javno upravo, zato ne more sprejeti očitka, da je bil nejasen. Prav tako pa bi lahko vlagatelj od naročnika zahteval pojasnila, če je menil, da vzorca garancije ne more izpolniti. V zvezi z navedbami, da garancije ni mogoče unovčiti preko SWIFT sistema, naročnik navaja, da mora zaradi načela enakopravne obravnave upoštevati, ali so bile ponudbe skladne z njegovimi zahtevami, naknadno uveljavljanje nemožnosti predložitve v zahtevani vsebini pa v tej fazi ni več dopustno. Da banke izdajajo garancije, skladne z vzorcem, pa je razvidno iz ponudbe izbranega ponudnika. Če je vlagatelj menil, da naročnik ne more unovčiti garancije preko sistema SWIFT in da zato te možnosti unovčitve ne potrebuje ter da je zato zahteva nesorazmerna, bi moral ugovarjati pred potekom roka za predložitev ponudb. Naročnik meni, da je do možnosti unovčitve preko sistema SWIFT upravičen, saj lahko ob sklenitvi dogovora in proti plačilu unovčitev doseže na vsaki komercialni banki, ki je članica SWIFT sistema in unovčitev izvede v imenu in za račun naročnika. Navedba vlagatelja, da naj bi naročnik v enem od predhodnih postopkov sprejel garancijo brez možnosti unovčitve preko SWIFT sistema, ne more sanirati napake vlagatelja v predmetnem postopku. Naročnik je vezan na navodila v tem postopku, ki so jasno določala zahtevano vsebino bančne garancije, ta pa je identična drugim garancijam v postopkih javnega naročanja.
2. V zvezi z ocenjevanjem ponudb po merilih naročnik navaja, da so bila merila javno objavljena. Če je vlagatelj menil, da so bila pomanjkljiva, bi lahko zaprosil za pojasnila ali vložil zahtevek za revizijo. Vlagatelj lahko izpodbija način ocenjevanja, ne more pa izpodbijati vsebine meril. Vendar pa bi moral dokazati, da ocenjevanje ni potekalo na način, kot ga je predvidel naročnik. Naročnik je v postopek vključil projektni natečaj brez podelitve nagrad, zaradi česar je oblikoval žirijo, ki je natečajne rešitve ocenila, in sicer na podlagi izgleda, funkcionalnosti itd. Te lastnosti niso merljive, zato je tudi bila imenovana žirija, ki objektivnost zagotavlja z večjim številom članov. Razpisna dokumentacija ni prepovedovala dodelitve vmesnega števila točk in ni smiselno, da bi rešitve ocenjevali le kot takšne, ki ustrezajo ali pa ne. Vlagatelj želi naročniku vsiliti, da bi izredno natančno določil, na kakšen način naj bi žirija prišla do svojih rešitev, naročnik pa je spoštoval avtonomnost žirije in je to prepustil žirantom, ki se sami odločijo, kako bodo dodeljevali točke. Naročnik ne more sprejeti argumenta, da bi vlagatelj izbral drugačno natečajno rešitev, naročnik pa pri tem ne sme vplivati na odločitve žirije ali da kateri od žirantov ne bi smel ocenjevati po določenem merilu. Naročnik ugotavlja, da je vsem ponudnikom omogočil oddajo natečajne rešitve in da so ti razumeli, da tekmujejo z oblikovalsko in funkcionalno rešitvijo, ki jo bo ocenjevala žirija. Določil je tudi natančna pravila glede anonimnosti, zato je bila vlagateljeva rešitev objektivno ocenjena kot manj kvalitetna. Ker je naročnik predvidel ocenjevanje po podmerilih, so ponudniki lahko iz ocene ugotovili, v katerem delu so bile njihove rešitve ocenjene slabše.
3. V zvezi z ustreznostjo obrazložitve odločitve o oddaji naročila naročnik ponavlja, da je bila ocena žirantov anonimna in da so žiranti podali številčno oceno. Tudi če bi vlagatelj pridobil vse točke in bi bila njegova ponudba označena kot dopustna, bi bil še vedno manj ugoden od izbranega ponudnika in zato morebitno nepoznavanje razlogov ne more vplivati na odločitev naročnika.
4. Izbrani ponudnik je v ponudbi predložil potrdila referenčnih naročnikov, iz katerih je razvidna resničnost njegovih navedb. Naročnik je opredelil kriterije, na podlagi katerih bo presojal istovrstnost, zato tega kriterija ni mogoče presojati splošno. Naročnik se opredeljuje do očitkov glede posameznih referenc izbranega ponudnika in navaja, da vlagatelj v tem delu ni izkazal nedopustnosti ponudbe izbranega ponudnika.

Naročnik še navaja, da navedb iz prve pripravljalne vloge ni mogel upoštevati, saj je bila vloga podana po izteku osmih dni od objave odločitve o oddaji naročila, obenem pa ni izkazano, zakaj vlagatelj dejstev in dokazov ni mogel navesti že v zahtevku za revizijo. Tudi sicer pa vlagateljeve navedbe iz pripravljalne vloge v ničemer ne posegajo v ugotovitev, da je predložil nedopustno ponudbo.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z dopisom z dne 2. 7. 2018 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo iz predrevizijskega postopka.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 2. 7. 2018 opredelil do naročnikovega sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo. V vlogi se vlagatelj opredeljuje do posameznih naročnikovih argumentov in dodatno pojasnjuje svoje revizijske navedbe.

Po pregledu prejete dokumentacije in preučitvi navedb vlagatelja, izbranega ponudnika in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Vlagatelj naročniku očita več kršitev, ki se nanašajo na postopek ocenjevanja ponudb glede na merila in na postopek ocenjevanja dopustnosti ponudb. Ker je naročnik vlagateljevo ponudbo izločil iz postopka kot nedopustno, ker je ugotovil, da predložena bančna garancija za resnost ponudbe ni ustrezna, je treba najprej obravnavati tiste revizijske navedbe, ki se nanašajo na dopustnost vlagateljeve ponudbe. V zvezi s slednjim je med vlagateljem in naročnikom spor glede vprašanja, ali je naročnik ravnal v skladu z določbami Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 in spremembe; v nadaljevanju: ZJN-3) in lastne razpisne dokumentacije, ko je zaradi ugotovljenih napak v predloženi bančni garanciji za resnost ponudbe ponudbo vlagatelja označil kot nedopustno.

Gre za vprašanje, ki se nanaša na pravilnost predložitve finančnega zavarovanja za resnost ponudbe. Finančno zavarovanje za resnost ponudbe je, kadar ga naročnik zahteva, del ponudbene dokumentacije, kar izhaja iz drugega odstavka 93. člena ZJN-3. Ta določa, da lahko naročnik določi pogoje in načine zavarovanja resnosti ponudbe, dobro izvedbo posla ali odpravo napak v garancijski dobi. Če naročnik zahteva pogoje in načine zavarovanja, morajo biti ti pogoji in načini sorazmerni z javnim naročilom.

Kadar naročnik določi zahtevo za predložitev finančnega zavarovanja za resnost ponudbe, mora upoštevati pravila iz Uredbe o finančnih zavarovanjih pri javnem naročanju (Uradni list RS, št. 27/2016; v nadaljevanju: Uredba), ki je bila izdana na podlagi tretjega odstavka 93. člena ZJN-3. Namen Uredbe je določiti, v katerih primerih so posamezne vrste finančnih zavarovanj obvezne oziroma dopustne, kateri finančni instrumenti so primerni za te vrste finančnih zavarovanj, v kakšni višini in trajanju ter druge zahteve glede zavarovanj tveganj pri javnem naročanju, ki jih morajo upoštevati naročniki. Uredba v 2. in 4. členu določa, da lahko naročnik v postopku oddaje javnega naročila (če to opravičuje tveganje, povezano s predmetom ali okoliščinami javnega naročanja) zahteva, da mu ponudnik predloži finančno zavarovanje za resnost ponudbe, finančno zavarovanje za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti ali finančno zavarovanje za odpravo napak v garancijskem roku. Kot primerne instrumente finančnih zavarovanj za zavarovanje navedenih obveznosti Uredba v 3. členu navaja bančno garancijo, kavcijsko zavarovanje zavarovalnice, menico ali denarni depozit, naročnik pa lahko določi tudi drug instrument finančnega zavarovanja, če meni, da zagotavlja zadostno zavarovanje za izpolnitev ponudnikovih obveznosti. Uredba pri tem v prvem odstavku 5. člena določa, da lahko naročnik navede tudi več različnih ustreznih instrumentov finančnega zavarovanja in ponudnikom prepusti, katerega bodo predložili za zavarovanje svojih obveznosti. V skladu s 6. členom Uredbe lahko naročnik zahteva finančno zavarovanje za resnost ponudbe, če mora obvestila v zvezi z javnim naročilom blaga ali storitev poslati v objavo v Uradni list Evropske unije. Katero finančno zavarovanje za resnost ponudbe bo zahteval in kakšna mora biti njegova vsebina (npr. višina, rok veljavnosti, rok in način predložitve instrumenta naročniku, pravila o unovčenju, krajevna pristojnost za reševanje sporov), mora naročnik v skladu s tretjim odstavkom 4. člena Uredbe določiti v razpisni dokumentaciji ali v objavljenem povabilu k sodelovanju.

V skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZJN-3 je namen zavarovanja za resnost ponudbe ta, da naročnik (v primeru, kadar zahteva njegovo predložitev) unovči zavarovanje, če ponudnik umakne svojo ponudbo po preteku roka za predložitev ponudb. Kot je Državna revizijska komisija že večkrat zapisala (prim. sklepe št. 018-149/2016, 018-196/2017, 018-087/2018 itd.), iz določbe tretjega odstavka 88. člena ZJN-3 izhaja, da zavarovanje za resnost ponudbe predstavlja poseben del ponudbe, ki se ne nanaša na izkazovanje ponudnikove ustreznosti oz. usposobljenosti za izvedbo naročila in ki tudi ni povezan s tehničnimi specifikacijami ponudbe, ceno ali drugimi elementi, ki vplivajo na razvrstitev ponudb, je pa tesno povezan s samo ponudbo in je namenjen resnosti izkazovanja ponudbene volje. Naročniku prejeto zavarovanje za resnost ponudbe zagotavlja, da po razkritju ponudbenih cen in ostalih elementov meril na javnem odpiranju ponudb ne pride do dogovarjanj med ponudniki oz. do takšnih ravnanj, ko bi najugodnejši ponudniki umaknili svoje ponudbe v korist manj ugodnemu (dražjemu) ponudniku oz. ko z naročnikom ne bi več hoteli sodelovati v postopku pregledovanja in ocenjevanja ponudb.

Glede na jasen namen in vlogo zavarovanja za resnost ponudbe je zato treba zavzeti stališče, da gre za tisti del ponudbe, katerega pomanjkljivosti, ki vplivajo na zmožnost unovčenja garancije v obsegu, kot ga je zahteval naročnik, praviloma ni mogoče odpravljati s spreminjanjem ali dopolnjevanjem neustreznega zavarovanja ali s predložitvijo manjkajočega zavarovanja. V nasprotnem primeru bi bili namreč naročniki izpostavljeni zlorabam, saj bi ponudniki lahko namenoma predložili neustrezno zavarovanje za resnost ponudbe ali pa ga sploh ne bi predložili, pričakujoč, da bodo napake lahko odpravljali kasneje, če jim bo to glede na podatke, pridobljene na javnem odpiranju ponudb, sploh še v interesu. Naročniki bi bili v tem primeru odvisni od volje ponudnikov, zavarovanje za resnost ponudbe pa bi v celoti izgubilo svoj namen. Zato je treba ugotoviti, da zavarovanje za resnost ponudbe predstavlja tisti element, ki mora biti v vsakem primeru predložen ob sami ponudbi (na kar so bili ponudniki v predmetnem postopku oddaje javnega naročila tudi izrecno opozorjeni) in v taki vsebini, kot je zahteval naročnik v razpisni dokumentaciji, morebitnih napak pa ni dopustno odpravljati naknadno, temveč predstavljajo podlago za izločitev ponudbe.

Naročnik je v predmetnem postopku javnega naročila zahteve glede predložitve finančnega zavarovanja za resnost ponudbe določil v 7. točki poglavja A) Navodil za izdelavo ponudbe, pogoji in merila (v nadaljevanju: Navodila), v kateri je zapisal:

»Ponudnik mora v ponudbi priložiti bančno garancijo ali kavcijsko zavarovanje zavarovalnice za resnost ponudbe z veljavnostjo najmanj do dne 30. 9. 2018 v višini 50.000 EUR. Zavarovanje mora biti skladno z vzorcem iz razpisne dokumentacije.

Način izpolnjevanja:
V primeru partnerske ponudbe je zahtevano eno finančno zavarovanje za resnost ponudbe, ne glede na število partnerjev.

Zahtevano dokazilo:
Original bančna garancija ali kavcijsko zavarovanje zavarovalnice za resnost ponudbe v zahtevani višini ter z zahtevanim trajanjem veljavnosti.«

Kot je razvidno iz razpisne dokumentacije, ta vsebuje tudi vzorec garancije za resnost ponudbe. V vzorcu bančne garancije so navedene njene posamezne postavke, pri čemer je naročnik pri tistih postavkah, ki so jih bili dolžni izpolniti ponudniki (npr. pri vrsti zavarovanja, številki, imenu garanta, imenu naročnika, imenu upravičenca), v oklepaju navedel navodila za izpolnitev, pri ostalih postavkah (npr. jezik, oblika predložitve, kraj predložitve) pa je navedel vsebino garancije. Pri postavki »Oblika predložitve« je naročnik navedel naslednje besedilo:

»v papirni obliki s priporočeno pošto ali katerokoli obliko hitre pošte ali osebno ali v elektronski obliki po SWIFT sistemu na naslov (navede se SWIFT naslova garanta)«.

Pregled razpisne dokumentacije torej pokaže, da je naročnik kot instrument finančnega zavarovanja za resnost ponudbe določil bančno garancijo ali kavcijsko zavarovanje zavarovalnice, pri čemer je izrecno zahteval, da mora biti predloženo zavarovanje skladno z vzorcem iz razpisne dokumentacije. Določba glede skladnosti vzorca garancije in predloženega finančnega zavarovanja je jasna in je ni mogoče razlagati drugače, kot je zapisana. Naročnik je z zahtevo po skladnosti jasno določil, da mora ponudnik predložiti takšno finančno zavarovanje za resnost ponudbe, ki se sklada z vzorcem iz razpisne dokumentacije – ki torej vsebuje takšne pogoje zavarovanja, kot jih vsebujejo posamezne postavke priloženega vzorca. Ni mogoče sprejeti vlagateljevega stališča, da bi moral naročnik uporabiti drugačno dikcijo, in sicer da bi moral izrecno zapisati, da mora biti finančno zavarovanje identično z vzorcem oz. da bi moral izrecno zapisati, da ponudniki v vzorec ne smejo posegati, sicer bo njihova ponudba izločena. Že iz besede »skladno« je dovolj jasno razvidno, da je naročnik zahteval takšno vsebino predloženega finančnega zavarovanja, ki je skladna oz. enaka z vsebino, razvidno iz vzorca zavarovanja, v katero ponudniki, če naj zagotovijo zahtevano skladnost, ne smejo posegati.

Prav tako ni mogoče sprejeti vlagateljevih očitkov, da so lahko ponudniki zgolj ugibali, katero besedilo v vzorcu garancije predstavlja navodila za izpolnitev garancije in katero besedilo predstavlja pogoje garancije. V vzorcu garancije so namreč navodila za izpolnitev jasno navedena v oklepaju in z ležečim tiskom pri tistih postavkah garancije, ki jih mora po naravi stvari izpolniti ponudnik oz. njegova banka, besedilo, ki ni navedeno v oklepaju, pa predstavlja pogoje finančnega zavarovanja, katerih skladnost je bil ponudnik, glede na zahteve iz razpisne dokumentacije, dolžan zagotoviti. Da gre na eni strani za navodila za izpolnitev zavarovanja, na drugi pa za pogoje zavarovanja, pa je navsezadnje jasno razvidno tudi iz vsebine besedila, saj je pri navodilih v oklepajih uporabljena dikcija vpiše se…, navede se…, medtem ko so v besedilu izven oklepajev navedeni pogoji, ki jih želi naročnik zagotoviti v primeru unovčitve zavarovanja. Skrbnemu ponudniku bi zato moralo biti razumljivo, da v finančno zavarovanje za resnost ponudbe vpiše tiste podatke, kjer je to v vzorcu jasno navedeno, v ostale postavke vzorca pa ne posega, če želi zagotoviti zahtevano skladnost med predloženo garancijo in vzorcem, ki je bila jasno določena v 7. točki poglavja A) Navodil.

Zaradi navedenih razlogov tudi ni mogoče slediti vlagatelju, ki navaja, da ni bilo jasno, ali pri postavki »Oblika predložitve« našteti načini predložitve zavarovanja predstavljajo le alternativne možnosti, med katerimi lahko ponudniki poljubno izbirajo, ali pa gre za načine, ki jih naročnik zahteva kumulativno. Ker so bili ponudniki dolžni zagotoviti skladnost predloženega zavarovanja z vzorcem zavarovanja, besedilo iz vzorca pri postavki »Oblika predložitve« pa ni bilo zapisano kot navodilo, temveč kot besedilo s pogoji zavarovanja, je jasno, da gre za alternativne možnosti načina predložitve, ki si jih je pridržal naročnik, in da je naročnik tisti, ki bo v primeru morebitnega unovčevanja garancije izbiral med različnimi oblikami predložitve. Res je sicer, da je naročnik v postavki »Oblika predložitve« različne možne načine predložitve ločil z veznikom »ali«, vendar drugače tega ni mogel storiti, saj je iz besedila same postavke razvidno, da gre za možnosti, med katerimi bo izbiral naročnik, ne pa ponudnik. Sicer pa, sprejeti razlago vlagatelja, da so lahko ponudniki zaradi uporabljenega veznika »ali« sami izbirali med različnimi alternativnimi oblikami predložitve zavarovanja, bi hkrati pomenilo, da so lahko ponudniki na enak način sami izbirali tudi razloge za unovčitev garancije, ki so v vzorcu zavarovanja prav tako našteti alternativno. Z drugimi besedami – ker je naročnik razloge za unovčitev garancije naštel v treh točkah (umik oz. sprememba ponudbe po izteku roka, odklonitev podpisa pogodbe, nepredložitev zavarovanja za dobro izvedbo posla), med katerimi je uporabil veznik »ali«, bi lahko, sledeč vlagateljevemu razumevanju vzorca zavarovanja, ponudniki poljubno izbirali, za katerega izmed naštetih razlogov unovčitve bodo naročniku dovolili unovčenje garancije. Takšna razlaga pa bi bila seveda nesprejemljiva, saj bi povsem razvrednotila pomen določb razpisne dokumentacije in namen predložitve finančnega zavarovanja za resnost ponudbe. Na podlagi navedenih razlogov je zato treba ugotoviti, da je bila razpisna dokumentacija v delu, ki se je nanašal na predložitev finančnega zavarovanja za resnost ponudbe, jasna, saj je jasno zahtevala skladnost predloženega zavarovanja z vzorcem, v katerem je naročnik zahteval, da mu mora ponudnik oz. njegova banka zagotoviti vse izmed naštetih različnih oblik predložitve, med katerimi lahko ob unovčevanju garancije izbira naročnik.

Kot je razvidno iz ponudbe vlagatelja, je ta predložil dokument »Garancija za resnost ponudbe po EPGP 758«, v katerem je pri postavki »Oblika predložitve« navedeno:

»v papirni obliki s priporočeno pošto in/ali katerokoli obliko hitre pošte«.

Iz bančne garancije, ki jo je predložil vlagatelj, je torej razvidno, da je (kar med vlagateljem in naročnikom niti ni sporno) vlagateljeva banka posegla v besedilo postavke »Oblika predložitve«, ki ga je pripravil naročnik, saj je v celoti črtala tako možnost osebne predložitve kot tudi možnost predložitve po SWIFT sistemu. Vlagatelj je tako zagotovil le dva izmed štirih zahtevanih načinov predložitve, in sicer v papirni obliki s priporočeno pošto oz. katerokoli obliko hitre pošte, ni pa zagotovil niti možnosti osebne predložitve niti možnosti elektronske predložitve po SWIFT sistemu. Kot je razvidno iz ponudb ostalih dveh ponudnikov, sta oba predložila bančni garanciji, ki zagotavljata vse štiri možne načine predložitve, pri čemer sta ponudnika vpisala tudi zahtevani SWIFT naslov garanta, kar pomeni, da sta oba ponudnika razumela, da morata naročniku zagotoviti vse zahtevane oblike predložitve in da je naročnik tisti, ki bo ob morebitnem vnovčenju zavarovanja izbiral med različnimi alternativno določenimi načini.

V zvezi z odsotnostjo možnosti elektronske predložitve po SWIFT sistemu vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja, da naročnik glede na način delovanja SWIFT sistema ne bo mogel unovčiti garancije na elektronski način, zaradi česar je vlagatelj iz vzorca garancije črtal možnost SWIFT kot obliko predložitve. Vlagatelj se ob tem, tako v zahtevku za revizijo kot tudi v vlogi z dne 2. 7. 2018, s katero se je opredelil do naročnikovega sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo, sklicuje na Enotna pravila za garancije na poziv EPGP 758 in obširno pojasnjuje teorijo in prakso unovčevanja bančnih garancij, na podlagi česar zatrjuje, da je naročnik vzorec bančne garancije pripravil na nepravilen način, ki mu ne zagotavlja, da bo pridobljeno bančno garancijo lahko unovčil tudi po elektronski poti. V tem delu vlagatelj predlaga tudi imenovanje strokovnjaka za bančne garancije, ki naj bi podal mnenje o pravilnosti bančne garancije. V zvezi s tem Državna revizijska komisija ugotavlja, da gre za navedbe, ki jih vlagatelj v tej fazi postopka ne more več navajati. Vlagatelj bi namreč moral v primeru, če je menil, da je naročnik zahteve glede predložitve zavarovanja za resnost ponudbe v delu, ki se nanaša na unovčevanje preko sistema SWIFT, določil v nasprotju s pravili javnega naročanja, naročnika najprej opozoriti na zatrjevane kršitve oz. nepravilnosti, zahtevek za revizijo pa bi moral vložiti pravočasno. V skladu s tretjim odstavkom 16. člena ZPVPJN(3) se v predrevizijskem in revizijskem postopku ne presojajo očitane kršitve, ki se nanašajo na vsebino objave, povabilo k oddaji ponudb ali razpisno dokumentacijo, če bi lahko vlagatelj ali drug morebitni ponudnik prek portala javnih naročil naročnika opozoril na očitano kršitev, pa te možnosti ni uporabil. V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZPVPJN pa vlagatelj po preteku roka, določenega za predložitev ponudb, ne more navajati kršitev, ki so mu bile ali bi mu morale biti znane pred potekom tega roka, razen če to dopušča ZPVPJN in v primerih, ko dokaže, da zatrjevanih kršitev objektivno ni bilo mogoče ugotoviti pred tem rokom. Vlagatelj bi moral biti z dejstvom, da naročnik zahteva različne načine predložitve finančnega zavarovanja, tudi preko sistema SWIFT, seznanjen ob objavi obvestila o naročilu oz. pregledu razpisne dokumentacije (pri čemer je treba ponovno poudariti, da iz vzorca finančnega zavarovanja jasno izhaja, da so možnosti predložitve zavarovanja naštete alternativno z vidika ravnanja naročnika, ne pa zato, da lahko med njimi poljubno izbirajo ponudniki). Zato bi moral, če je menil, da predložitev preko SWIFT sistema ni mogoča ali da je taka zahteva nesorazmerna, naročnika na to opozoriti oz. od njega zahtevati pojasnila. Vlagatelj tega ni storil, je pa, kot navaja v zahtevku za revizijo, za pojasnila zaprosil različne banke, med njimi tudi Banko Slovenije, od katerih je dobil odgovor, da naj bi bilo nemogoče predložiti originalne dokumente po SWIFT sistemu, ki naj bi bil namenjen predvsem za mednarodno poslovanje. Na podlagi teh informacij je vlagatelj, ne da bi naročnika opozoril na pomanjkljivosti, samovoljno posegel v vzorec finančnega zavarovanja za resnost ponudbe in izbrisal možnost predložitve zavarovanja po SWIFT sistemu (prav tako pa tudi možnost osebne predložitve), s čimer je povzročil, da njegovo zavarovanje ni skladno z vzorcem, kot je bilo to zahtevano v razpisni dokumentaciji.

Glede na navedeno je treba zaključiti, da v tej fazi postopka, po objavi odločitve o oddaji naročila, ni mogoče vsebinsko presojati vprašanja, ali je naročnik zahteve glede predložitve zavarovanja za resnost ponudbe v delu, ki se nanaša na unovčevanje preko sistema SWIFT, določil v skladu s pravili javnega naročanja. Prav tako so prepozne revizijske navedbe o tem, da naj bi bile take zahteve nesorazmerne in nepovezane s predmetom javnega naročila, saj naj bi take garancije lahko izdajali le tisti garanti, ki uporabljajo komercialni SWIFT sistem. Ker v tej fazi postopka ni več mogoče ugovarjati zoper vsebino razpisne dokumentacije, je mogoče ugotavljati le, ali so ponudniki ponudbe predložili v skladu z zahtevami, kot so bile zapisane v razpisni dokumentaciji. Po poteku roka za predložitev ponudb ponudnikom ni dopuščeno samovoljno poseganje v zahteve iz razpisne dokumentacije, temveč morajo ponudbe predložiti v skladu z njimi, tudi če se jim zdijo neustrezne ali nepravilne. V predmetnem postopku pravnega varstva je zato mogoče presojati le, ali je vlagatelj predložil zavarovanje za resnost ponudbe v skladu z naročnikovimi zahtevami, ne pa tudi, ali so te ustrezne oz. skladne s poslovnimi praksami posameznih bank pri unovčevanju bančnih garancij, zaradi česar Državna revizijska komisija tudi ni sledila predlogu vlagatelja za postavitev strokovnjaka s področja bančnih garancij.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo in vlogi z dne 2. 7. 2018, s katero se je opredelil do naročnikovega sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo, navaja tudi, da obrazec zavarovanja za resnost ponudbe iz razpisne dokumentacije predstavlja le vzorec, za katerega Enotna pravila za garancije na poziv EPGP 758 zahtevajo, da ga je treba prilagoditi vsakokratni situaciji. Ne glede na dejstvo, kaj določajo Enotna pravila za garancije na poziv EPGP 758, je treba ugotoviti, da morajo ponudniki v skladu s pravili javnega naročanja v primeru, ko vzorec kot obrazec postane del razpisne dokumentacije, tega izpolniti na način, kot to zahteva naročnik. Ko naročnik namreč v postopku oddaje javnega naročila predpiše vzorec finančnega zavarovanja in ga vključi v razpisno dokumentacijo, ta postane za ponudnike zavezujoč in ga, razen če naročnik to v razpisni dokumentaciji izrecno dovoli, ponudniki ne smejo več spreminjati ali prilagajati. Ni mogoče slediti vlagatelju, da v razpisni dokumentaciji določen vzorec finančnega zavarovanja predstavlja le izhodišče za oblikovanje bančne garancije, ki ga lahko ponudniki poljubno prilagajajo lastnim potrebam oz. zmožnostim njegovih bank. Ne glede na to, iz katerega vira je naročnik povzel vzorec zavarovanja, je zato treba ugotoviti, da morajo ponudniki v primeru, ko vzorec kot obrazec postane del razpisne dokumentacije, tega izpolniti na način, kot to zahteva naročnik. Če naročnik pri tem povzame vzorec zavarovanja z elementi, zaradi katerih lahko pri unovčevanju garancije pride do zapletov, gre za pomanjkljivosti, ki lahko vplivajo na položaj naročnika, ne pa na položaj ponudnika. Ponudnik nima pravice, da ob ugotovitvi, da bo lahko pri enem izmed zahtevanih načinov predložitve zavarovanja prišlo do težav pri pošiljanju dokumentacije, samovoljno poseže v vzorec zavarovanja, temveč ga mora bodisi izpolniti v zahtevani obliki bodisi naročnika (pravočasno) opozoriti na napako. Ker je naročnik v predmetnem postopku oddaje javnega naročila zahteval skladnost vzorca in predloženega finančnega zavarovanja, je bil vlagatelj to zahtevo dolžan upoštevati, morebitne pomisleke v zvezi z elektronsko zahtevanim načinom predložitve pa bi moral naročniku sporočiti še pravočasno.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagatelj predložil bančno garancijo za resnost ponudbe, ki ni skladna z vzorcem finančnega zavarovanja za resnost ponudbe, saj ne omogoča možnosti elektronske predložitve po SWIFT sistemu, kot je bilo zahtevano v razpisni dokumentaciji. Naročniku zato ni mogoče očitati kršitve določb ZJN-3 in lastne razpisne dokumentacije, ko je vlagateljevo ponudbo kot nedopustno izločil iz postopka.

Ker vlagatelju ni uspelo izkazati, da je naročnik njegovo ponudbo nezakonito izločil iz postopka oddaje predmetnega javnega naročila kot nedopustno, je Državna revizijska komisija na podlagi 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa.

Ob upoštevanju prvega odstavka 14. člena ZPVPJN je ustaljena praksa Državne revizijske komisije, da ponudniku, katerega ponudba je bila v postopku oddaje javnega naročila ocenjena kot nedopustna, v revizijskem postopku pa je bila ugotovljena zakonitost takšne naročnikove odločitve, ne priznava več drugega elementa aktivne legitimacije, tj. realne stopnje verjetnosti nastanka škode. Če zaradi ugotovljenih nepravilnosti ponudbe ni mogoče obravnavati kot dopustne, je naročnik v skladu s prvim odstavkom 89. člena ZJN-3 v nobenem primeru ne sme izbrati kot najugodnejše. To pomeni, da tak ponudnik (celo v primeru, če bi se njegove navedbe glede drugih kršitev v postopku oddaje javnega naročila izkazale za utemeljene) dejansko nima nobenih možnosti, da bi bil v predmetnem (konkretnem) postopku oddaje javnega naročila izbran kot najugodnejši, zaradi česar mu zaradi zatrjevanih domnevnih nepravilnosti v zvezi s predmetnim postopkom oddaje javnega naročila, ki se ne nanašajo na utemeljenost izločitve njegove ponudbe zaradi nepravilnosti, ni nastala in mu tudi ne bi mogla nastati škoda. Državna revizijska komisija zato tudi ni vsebinsko presojala ostalih revizijskih navedb, ki se nanašajo na postopek ocenjevanja ponudb glede na merila ter na postopek ocenjevanja ponudbe izbranega ponudnika, pri čemer je upoštevala, da vlagatelj v delu, v katerem zatrjuje nedopustnost slednje, ne zatrjuje kršitve načela enakopravne obravnave oz. ne zatrjuje, da ima tudi ponudba izbranega ponudnika istovrstne pomanjkljivosti kot njegova.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj uveljavlja tudi povračilo stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel, povrnitev stroškov pa je odvisna od utemeljenosti zahtevka za revizijo, zato je Državna revizijska komisija, upoštevajoč tretji odstavek 70. člena ZPVPJN, zavrnila vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, dne 24. 7. 2018






predsednik senata:
Borut Smrdel, univ. dipl. prav.
predsednik Državne revizijske komisije






Vročiti:
- Občina Piran, Tartinijev trg 2, 6330 Piran
- MAKRO 5 GRADNJE, d. o. o., Obrtniška ulica 5, 6000 Koper
- Lumar IG, d. o. o., Limbuška cesta 32a, 2000 Maribor
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška 21, 1000 Ljubljana

Vložiti:
- v spis zadeve

Natisni stran