018-105/2018 Proplus d.o.o.

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu mag. Mateje Škabar, kot predsednice senata, ter Tadeje Pušnar, kot članice senata, in Boruta Smrdela, kot člana senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Izdelava projektne dokumentacije Varovani dom Lenart s cestno komunalno infrastrukturo«, na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja Proplus, d.o.o., Strma ulica 8, Maribor (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Socialno varstveni zavod Hrastovec, Hrastovec v Slovenskih goricah 22, Lenart v Slovenskih goricah (v nadaljevanju: naročnik), dne 9. 7. 2018

odločila:

1. Zahtevku za revizijo z dne 10. 5. 2018 se ugodi in se razveljavi odločitev o oddaji javnega naročila, kot izhaja iz naročnikovega dokumenta »Obrazloženo obvestilo o oddaji javnega naročila« z dne 26. 4. 2018.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške postopka pravnega varstva v znesku 4.514,00 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 24. 1. 2018 na portalu javnih naročil pod številko JN000404/2018-B01 objavil obvestilo o javnem naročilu »Izdelava projektne dokumentacije Varovani dom Lenart s cestno komunalno infrastrukturo«, ki ga je oddajal po odprtem postopku. Dne 26. 4. 2018 je naročnik na portalu javnih naročil pod številko JN000404/2018-ODL01 objavil dokument »Obrazloženo obvestilo o oddaji javnega naročila« z dne 26. 4. 2018, iz katerega izhaja, da je omenjeno javno naročilo oddal ponudniku Vires, d.o.o., Partizanska cesta 5, Maribor (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).
Vlagatelj je zoper odločitev o oddaji javnega naročila vložil zahtevek za revizijo z dne 10. 5. 2018. Navaja, da naročnik njegove ponudbe ne bi smel izločiti kot nedopustne, pač pa bi jo moral uvrstiti v postopek ocenjevanja ponudb po merilu ekonomsko najugodnejše ponudbe. Po zatrjevanju vlagatelja se je ekonomsko najugodnejša ponudba v konkretnem primeru ugotavljala na podlagi A) ponudbene cene, ovrednotene s 60 točkami, B) nižje porabe energije, ovrednotene z 20 točkami, C) gradbenih proizvodov, ki temeljijo na obnovljivih ali recikliranih surovinah, ovrednotenih z 10 točkami, ter D) vrste stavbe po standardni klasifikaciji stavb (reference), ovrednotene z 10 točkami. Četudi je iz določb dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila po mnenju vlagatelja nedvoumno izhajalo, da je potrebno vrednost pri merilu B podati v kWh/a, so ponudniki slednjo podali v različnih merskih enotah, in sicer dva ponudnika v kWh/m2a, štirje ponudniki v kWh/a in en ponudnik v MWh/leto. Zaradi podaje vrednosti v različnih merskih enotah je naročnik po tem, ko je v zvezi z navedenim vsakega ponudnika pozval k pojasnilu, sam izvedel preračune vrednosti iz kWh/m2a v kWh/a, kar pa ni dopustno. Nedopustno je naročnik po prepričanju vlagatelja postopal tudi v nadaljevanju, ko je v fazi pregleda in ocenjevanja ponudb zaradi ugotovljenega velikega razhajanja ponudnikov v kriteriju skupne ponudbene vrednosti letne primarne rabe energije od tretjega subjekta, ki ni bil vključen v postopek javnega naročanja, pridobil izračun najnižje letne primarne rabe energije, ki naj bi znašala 473,60 MWh/a oziroma 473.600 kWh/a, zatem pa je na podlagi tega podatka ugotavljal dopustnost ponudb. To namreč pomeni, da je naročnik razpisne podlage, relevantne za pripravo ponudb, po roku za oddajo slednjih razširil z določitvijo novih pogojev za ugotavljanje dopustnosti ponudb. Čeprav je naročnik v razpisnih podlagah jasno opredelil način dodeljevanja točk po merilu B, je s predstavljenim ravnanjem – poleg določitve novih pogojev – spremenil tudi protokol postopanja oziroma dodeljevanja točk v okviru ocenjevanja ponudb, saj slednjih ni več primerjal med seboj, temveč jih (oziroma jo) je primerjal s podatkom, ki ga je pridobil naknadno, po odpiranju ponudb. Glede na vse navedeno je vlagatelj mnenja, da naročnik ni imel podlage za označitev njegove ponudbe za nedopustno in posledično tudi ne za njeno izločitev. Ker je torej naročnik z opisanim ravnanjem kršil tako načeli transparentnosti ter enakopravne obravnave ponudnikov kot načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, vlagatelj predlaga, naj Državna revizijska komisija razveljavi naročnikovo odločitev o oddaji javnega naročila, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka pravnega varstva.
Naročnik je zahtevek za revizijo, ki ga je predhodno skupaj s pravnim poukom o pravici do izjave posredoval v izjasnitev izbranemu ponudniku, s sklepom z dne 30. 5. 2018 zavrnil kot neutemeljenega, posledično pa je zavrnil tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva. Naročnik je namreč kot upravljalec novejše stavbe podobne kvadrature ugotovil, da je vrednost letne primarne rabe energije objekta, kot jo je v konkretnem primeru podal vlagatelj, glede na podatke o objektu, izhajajoče iz razpisne dokumentacije, prenizka (ta znaša zgolj 128.000 kWh/a) oziroma je za 72,97 % nižja od realne najnižje vrednosti omenjene rabe energije, ki znaša 473 MWh/a ali 473.600 kWh/a. Izračun rabe energije je v skladu s Pravilnikom o učinkoviti rabi energije v stavbah in v skladu s Tehnično smernico za graditev, TSG-1-1004:2010, Učinkovita raba energije, pripravila strokovna organizacija za področje energetike M., d.o.o., ki v konkretnem postopku javnega naročanja ni sodelovala. Po zatrjevanju naročnika iz idejnih tlorisov objekta, ki so sestavni del razpisne dokumentacije, izhaja, da je Varovani dom Lenart zasnovan kot objekt iz dveh nadzemnih in ene kletne etaže, za katere je opredeljena celotna kvadratura. To pomeni, da so imeli vsi ponudniki iste osnove za izračun letne primarne rabe energije za delovanje sistemov, kar dokazuje, da naročnik ni naknadno določal novih pogojev in ni spreminjal razpisne dokumentacije. Dalje naročnik navaja, da je ponudnike pozval k pojasnilu vrednosti, podanih pri merilu B, in je torej podatke glede različnosti merskih enot preveril pri ponudnikih samih. Letna primarna raba energije je v Pravilniku o učinkoviti rabi energije v stavbah (Uradni list RS, št. 52/10 s sprem.; v nadaljevanju: Pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah ali tudi Pravilnik) opredeljena v kWh/a, kar je identično s pretvornikom tehnične stroke MWh/a. Naročnik je v zvezi s pretvorbo za pojasnilo zaprosil Direktorat za javno naročanje in prejel odgovor, da sme merske enote pretvoriti sam, če s tem ne vpliva na razvrstitev ponudb. Naročnik je zato prepričan, da ni samovoljno pretvarjal merskih enot, ampak je to storil v skladu z omenjenim mnenjem. Na podlagi vsega predstavljenega po oceni naročnika zahtevku za revizijo ni mogoče ugoditi.
Vlagatelj se je v vlogi z dne 6. 6. 2018, ki jo je Državna revizijska komisija prejela dne 7. 6. 2018, opredelil do navedb naročnika iz sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo. V omenjeni vlogi vlagatelj vztraja pri že podanih navedbah ter dokaznih predlogih.
Državna revizijska komisija je pri predhodnem preizkusu zahtevka za revizijo (31. člen ZPVPJN) ugotovila, da je vlagatelj k zahtevku priložil potrdilo o plačilu takse za predrevizijski in revizijski postopek, ki jo je – sicer v skladu s pravnim poukom naročnika, podanim v dokumentu »Obrazloženo obvestilo o oddaji javnega naročila« z dne 26. 4. 2018 – plačal v prenizki višini, zato je vlagatelja z dopisom, št. 018-105/2018-4 z dne 11. 6. 2018, pozvala na doplačilo takse. Vlagatelj, ki je omenjeni dopis prejel dne 13. 6. 2018, je Državni revizijski komisiji še istega dne (13. 6. 2018) posredoval potrdilo o doplačilu takse v zahtevani višini.
Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu, preučitvi navedb vlagatelja in naročnika ter po presoji izvedenih dokazov je Državna revizijska komisija iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, v skladu z 39. in 70. členom ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.
Med strankama revizijskega postopka je spor o tem, ali je naročnik ravnal v skladu z določbami ZJN-3 in dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila, ko je ponudbo vlagatelja zavrnil kot nedopustno.
Naročnikovo ravnanje je treba presojati z vidika 29. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-3, v skladu s katero je za dopustno šteti ponudbo, ki jo predloži ponudnik, za katerega ne obstajajo razlogi za izključitev in ki izpolnjuje pogoje za sodelovanje, njegova ponudba ustreza potrebam ter zahtevam naročnika, določenim v tehničnih specifikacijah in v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, je prispela pravočasno, pri njej ni dokazano nedovoljeno dogovarjanje ali korupcija, naročnik je ni ocenil za neobičajno nizko in cena ne presega njegovih zagotovljenih sredstev. Naročnik odda javno naročilo na podlagi meril po tem, ko skladno s prvim odstavkom 89. člena ZJN-3 preveri izpolnjevanje naslednjih pogojev: a) ponudba je skladna z zahtevami in pogoji, določenimi v obvestilu o javnem naročilu ter v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, po potrebi ob upoštevanju variant iz 72. člena ZJN-3, in b) ponudbo je oddal ponudnik, pri katerem ne obstajajo razlogi za izključitev iz 75. člena ZJN-3, ki izpolnjuje pogoje za sodelovanje ter pravila in merila iz 82. ter 83. člena ZJN-3, če so ta bila določena. V skladu s prvim odstavkom 6. člena ZJN-3 (načelo transparentnosti javnega naročanja) mora biti ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem postopku. Naročnik mora v skladu s 7. členom ZJN-3 (načelo enakopravne obravnave ponudnikov) zagotoviti, da med ponudniki na vseh stopnjah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov ni razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila. Naročnik mora tako zagotoviti, da ne ustvarja okoliščin, ki pomenijo krajevno, stvarno ali osebno diskriminacijo ponudnikov, diskriminacijo, ki izvira iz klasifikacije dejavnosti, ki jo opravlja ponudnik, ali drugo diskriminacijo.
Poleg navedenega ZJN-3 naročniku nalaga tudi, da v objavi javnega naročila oziroma v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila vnaprej določi pogoje za sodelovanje in razloge za izključitev, specificira predmet naročila ter opiše in ovrednoti merila za izbiro najugodnejšega ponudnika (prim. 68. člen, 75. člen, 76. člen in 84. člen ZJN-3). Medtem ko so merila v prvi vrsti namenjena medsebojni primerjavi ponudb in njihovemu razvrščanju od najbolj do najmanj ugodne, predstavljajo pogoji za sodelovanje, razlogi za izključitev in tehnične specifikacije podlago za presojo dopustnosti ponudb. Ker naročnik v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZJN-3 po izteku roka za prejem ponudb ne sme več spreminjati ali dopolnjevati dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, lahko presoja dopustnosti ponudb temelji le na vnaprej določenih ter objavljenih pogojih in zahtevah.
Skladno z navedenim je naročnik v obravnavanem postopku javnega naročanja v »Dokumentaciji v zvezi z javnim naročanjem za oddajo javnega naročila 'Izdelava projektne dokumentacije Varovani dom Lenart s cestno komunalno infrastrukturo'« (v nadaljevanju: dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila) določil tako pogoje za sodelovanje, razloge za izključitev in tehnične specifikacije v zvezi s predmetom javnega naročanja kakor tudi merila za izbiro najugodnejšega ponudnika. Glede slednjih je naročnik v točki »4. Merilo za izbor ponudbe, cena in ostali pogoji« navedel, da se bo ekonomsko najugodnejša ponudba ugotavljala s točkovanjem ponudb v razponu od 0 do 100 točk na podlagi naslednjih meril: A) ponudbene cene, ovrednotene s 60 točkami, B) nižje porabe energije, ovrednotene z 20 točkami, C) gradbenih proizvodov, ki temeljijo na obnovljivih ali recikliranih surovinah, ovrednotenih z 10 točkami, ter D) vrste stavbe po standardni klasifikaciji stavb (reference), ovrednotene z 10 točkami.
Ocenjevanje ponudb glede na merilo B »nižja poraba energije« je bilo v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila urejeno na sledeč način:
»Ponudba za projektiranje projekta PGD in PZI, ki bo imela najnižjo vrednost letne primarne rabe energije v stavbi (Qpmin=Px), v okviru tega merila pridobi najvišje število točk. Ponudba z višjo vrednostjo letne primarne rabe energije v stavbi (Qpi=Qy) pridobi sorazmerno nižje število točk.
Število točk za konkretnega ponudnika se določi po enačbi:

ŠTp=(Px / Py) x 20
ŠTp=število točk, ki jih dobi ponudnik
Px=najnižja vrednost letne primarne rabe energije
Py=ponudbena vrednost letne primarne rabe energije obravnavanega ponudnika

Upošteva se največja vrednost letne primarne rabe energije v stavbi, za katere bo projektiran PGD ali PZI, ki jo ponudnik navede v obrazcu predračuna.«

Iz citiranih določb v povezavi z odgovoroma naročnika, dne 13. 2. 2018 in 23. 2. 2018 objavljenima na portalu javnih naročil, izhaja, da so morali ponudniki vrednost letne primarne rabe energije v stavbi – ob upoštevanju opredelitve pojma letne primarne energije za delovanje sistemov, kot je ta določen v 11. točki 4. člena Pravilnika o učinkoviti rabi energije v stavbah – izračunati sami ter jo (brez predložitve izračuna) vpisati v obrazec ponudbenega predračuna.

Med strankama revizijskega postopka ni sporno, da je vlagatelj v ponudbenem predračunu na »Obrazcu št. 4« pod rubriko »Merilo B 'Nižja poraba energije' – vpis vrednosti letne primarne rabe energije v stavbi« navedel vrednost 128.000 kWh/a, kar je potrjeno tudi z vpogledom v ponudbeni predračun vlagatelja. Med strankama revizijskega postopka tudi ni sporna ugotovitev naročnika iz dokumenta »Obrazloženo obvestilo o oddaji javnega naročila« z dne 26. 4. 2018, v skladu s katero je vrednost letne primarne rabe energije v stavbi, kot jo je v ponudbenem predračunu navedel vlagatelj, za 72,97 % nižja od vrednosti 473,60 MWh/a oziroma 473.600 kWh/a, ki jo je kot najnižjo možno oziroma še realno vrednost letne primarne rabe energije v stavbi štel naročnik.

Spor med strankama revizijskega postopka se v prvi vrsti nanaša na vprašanje, ali je naročnik v določbah ZJN-3 in dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila imel podlago, da je v fazi pregleda ter ocenjevanja ponudb pridobil in pri presoji dopustnosti vlagateljeve ponudbe uporabil podatek o najnižji možni oziroma še realni vrednosti letne primarne rabe energije v stavbi, ki naj bi znašala 473,60 MWh/a oziroma 473.600 kWh/a. Drugače povedano je torej med strankama sporno, ali je naročnik ravnal zakonito, ko je v fazi pregleda in ocenjevanja ponudb pridobil omenjeni podatek ter je vlagateljevo ponudbo zaradi navedbe rabe energije v vrednosti, nižji od pridobljenega podatka, zavrnil kot nedopustno.

Vlagatelj namreč zatrjuje, da je naročnik s tem, ko je v fazi pregleda in ocenjevanja ponudb pri tretjem, v postopku javnega naročanja neudeleženem gospodarskem subjektu, pridobil podatek o vrednosti najnižje možne letne primarne rabe energije v stavbi, na temelju katerega je presojal dopustnost ponudb, po poteku roka za oddajo ponudb, spremenil dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila. Naročnik temu nasprotuje in navaja, da je kot upravljalec novejše stavbe podobne kvadrature izkustveno ugotovil, da je vrednost letne primarne rabe energije, kakor jo je za načrtovano stavbo v ponudbenem predračunu navedel vlagatelj, prenizka. Zaradi potrditve omenjenega je naročnik, kot zatrjuje sam, vlagatelj pa temu ne oporeka, pri priznani strokovni organizaciji za področje energetike M., d.o.o., ki v postopku oddaje javnega naročila ni sodelovala, pridobil oceno o letni porabi energije za ogrevanje stavbe ter oceno o letni primarni porabi električne energije za objekt Varovani dom Lenart. Tako je naročnik, kakor navaja, vlagatelj pa temu ne nasprotuje, ugotovil, da najnižja vrednost letne primarne rabe energije za delovanje sistemov v načrtovani stavbi znaša 473,60 MWh/a oziroma 473.600 kWh/a.

Da je naročnik zaradi precejšnjih razlik med vrednostmi, kot so jih pri merilu B v ponudbah navedli ponudniki, v fazi pregleda in ocenjevanja ponudb pri tretjem gospodarskem subjektu pridobil izračun najnižje letne primarne rabe energije v stavbi v vrednosti 473,60 MWh/a oziroma 473.600 kWh/a (kar med strankama revizijskega postopka ni sporno), je sam pojasnil tudi v dokumentu »Obrazloženo obvestilo o oddaji javnega naročila« z dne 26. 4. 2018.

Državna revizijska komisija ocenjuje, da je naročnik zaradi precejšnjih razlik med ponudniki pri navedbi vrednosti letne primarne rabe energije v stavbi, poleg tega pa tudi zaradi izkušenj z upravljanjem primerljivega objekta, lahko utemeljeno podvomil v točnost informacij, ki so jih glede merila B podali ponudniki. Posledično ni mogoče zaključiti, da je naročnik ravnal nezakonito, ko je zaradi omenjenih dvomov pri gospodarskem subjektu M., d.o.o., pridobil izračun najnižje možne letne primarne rabe energije v načrtovani stavbi. Pravno podlago takšnega ravnanja naročnika je namreč najti v tretjem stavku šestega odstavka 84. člena ZJN-3, ki naročniku narekuje, da mora v primeru dvoma preveriti točnost informacij in dokazil, ki jih je glede meril za oddajo javnega naročila predložil ponudnik, v povezavi z drugim stavkom šestega odstavka 84. člena ZJN-3, ki določa, da morajo merila za izbiro zagotoviti možnost učinkovite konkurence, spremljati pa jih morajo podrobni opisi, ki omogočajo učinkovito preverjanje informacij, ki jih predložijo ponudniki, da se oceni, kako ponudba izpolnjuje merila za oddajo javnega naročila.

Medtem ko je torej ugotoviti, da je naročnik imel podlago za pridobitev oziroma za ugotavljanje podatka o vrednosti najnižje možne letne primarne rabe energije v stavbi, pa enake ugotovitve ne omogoča nadaljnje ravnanje naročnika v zvezi s pridobljenim podatkom.

Državna revizijska komisija na podlagi preučitve dokumenta »Obrazloženo obvestilo o oddaji javnega naročila« z dne 26. 4. 2018 ugotavlja, da naročnik novopridobljenega podatka o vrednosti 473,60 MWh/a oziroma 473.600 kWh/a ni štel zgolj kot podlage za potrditev njegovih dvomov o prenizko podani vrednosti vlagatelja pri merilu B, s tem pa tudi ne zgolj kot izhodišča za preverjanje, kako ponudba vlagatelja izpolnjuje merilo B. Kakor je razbrati iz navedenega dokumenta, je namreč naročnik novopridobljeni podatek upošteval kot neizpodbitno dejstvo o najnižji možni oziroma še realni letni primarni rabi energije v stavbi in je dopustnost ponudb, vključno z vlagateljevo, presojal tudi glede na to, ali v njih navedene vrednosti pri merilu B presegajo omenjeno vrednost ali ne. Ker je vlagatelj pri merilu B navedel vrednost, nižjo od 473,60 MWh/a oziroma 473.600 kWh/a, je naročnik njegovo ponudbo zavrnil, ne da bi dopustil možnost, da je lahko omenjena raba energije v stavbi morebiti tudi nižja od pridobljenega podatka. Obenem naročnik vlagatelja pred zavrnitvijo ponudbe ni seznanil z dejstvom, da ocenjuje njegovo vrednost omenjene rabe energije kot prenizko, in ga ni konkretizirano pozval, naj (glede na naročnikovo oceno o najnižji možni letni rabi energije v vrednosti 473,60 MWh/a oziroma 473.600 kWh/a) pojasni, zakaj je v njegovi ponudbi navedena vrednost v zvezi z merilom B tako nizka, niti ga s tem namenom ni pozval k predložitvi izračuna slednje.

Navedeno pa pomeni, da naročnik podatka o vrednosti 473,60 MWh/a oziroma 473.600 kWh/a ni uporabil le kot izhodišča pri preverjanju točnosti informacij, ki so jih v zvezi z merilom B podali ponudniki, temveč je omenjeni podatek, ki ga je pridobil šele v fazi pregleda in ocenjevanja ponudb, štel kot enega bistvenih elementov pri presoji dopustnosti ponudb.

S tem pa, ko je naročnik dopustnost ponudb, med njimi vlagateljeve, presojal glede na to, ali v njih navedene vrednosti letne primarne rabe energije presegajo 473,60 MWh/a oziroma 473.600 kWh/a ali ne, je v fazi pregleda ter ocenjevanja ponudb določil novo zahtevo za presojo dopustnosti ponudb in tako po poteku roka za oddajo ponudb spremenil dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila. Ne gre namreč prezreti, da v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, kot je veljala ob poteku roka za oddajo ponudb, ni najti določb(e) o tem, da bo naročnik dopustnost predloženih ponudb ugotavljal (tudi) glede na dejstvo, ali ponujene vrednosti, navedene pri merilu B, presegajo 473,60 MWh/a oziroma 473.600 kWh/a, pri čemer pa navedbe, da je bilo v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila potencialnim ponudnikom predstavljeno, da bodo kot dopustne ocenjene zgolj ponudbe, katerih vrednost bo pri merilu B nižja ali enaka 473,60 MWh/a oziroma 473.600 kWh/a, ne podaja niti naročnik.

Glede na vse navedeno Državna revizijska komisija zaključuje, da je vlagatelj v revizijskem postopku uspel dokazati, da naročnik ni imel podlage za presojo in zavrnitev vlagateljeve ponudbe zaradi navedbe letne primarne rabe energije v vrednosti, nižji od 473,60 MWh/a oziroma 473.600 kWh/a.

S tem, ko je torej naročnik dopustnost vlagateljeve ponudbe presojal glede na dejstvo, ali v njej navedena vrednost letne primarne rabe energije v stavbi presega 473,60 MWh/a oziroma 473.600 kWh/a ali ne, in jo je zaradi navedbe omenjene rabe energije pod to vrednostjo tudi zavrnil, je kršil drugi odstavek 67. člena ZJN-3 v povezavi z načeloma transparentnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-3) ter enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3).
Takšnega zaključka ne more spremeniti niti navedba naročnika, da so imeli vsi ponudniki na voljo iste osnove za izračun letne primarne rabe energije v načrtovani stavbi. Izpostavljena navedba namreč predstavi kvečjemu dodaten razlog za zaključek, da je lahko naročnik (zaradi precejšnjih razlik v ponudbenih vrednostih rabe energije, izračunanih z uporabo istih vhodnih podatkov) utemeljeno podvomil v točnost informacij, v predloženih ponudbah podanih glede merila B, nikakor pa ne potrjuje naročnikove navedbe o tem, da po roku za oddajo ponudb ni določil novih zahtev v zvezi z dopustnostjo ponudb.

Poleg navedenega vlagatelj naročniku očita tudi kršitev načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (4. člen ZJN-3). Kot pa je Državna revizijska komisija zapisala že v več svojih odločitvah, omenjeno načelo prvenstveno ni namenjeno zaščiti položaja ponudnikov, temveč zaščiti javnega interesa, ki se kaže v racionalni porabi javnofinančnih sredstev in v zagotavljanju najboljšega razmerja med ceno ter kakovostjo kupljenega blaga oziroma naročenih storitev in/ali gradenj. Posamezen ponudnik se zato že po naravi stvari v revizijskem postopku praviloma ne more uspešno sklicevati na kršitev načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, saj ponudnik z zahtevkom za revizijo, vloženim v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 14. člena ZPVPJN, ščiti svoj lastni ekonomski interes, medtem ko lahko pravno varstvo javnega interesa v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 14. člena ZPVPJN v povezavi s prvim odstavkom 6. člena ZPVPJN uveljavljajo (zgolj) zagovorniki javnega interesa. Med slednje je na podlagi drugega odstavka 6. člena ZPVPJN šteti ministrstvo, pristojno za javna naročila, Računsko sodišče Republike Slovenije, organ, pristojen za varstvo konkurence, ter organ, pristojen za preprečevanje korupcije. Ker vlagatelja torej ni mogoče opredeliti kot zagovornika javnega interesa, mu tudi ni moč priznati aktivne legitimacije za obravnavo navedb, podanih v povezavi z zatrjevano kršitvijo načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti.

Državna revizijska komisija pri sprejemu odločitve v dani zadevi ni obravnavala vlagateljevih navedb o tem, da je naročnik samovoljno izvedel preračune vrednosti letne primarne rabe energije iz različnih merskih enot v »kWh/a«, niti se ni opredeljevala do vlagateljevih navedb o tem, da je naročnik v fazi pregleda in ocenjevanja ponudb spremenil vnaprej določeni protokol podeljevanja točk, saj ponudb ni več primerjal med sabo, temveč s podatkom, ki ga je pridobil pri tretjem gospodarskem subjektu. Predstavljene navedbe se namreč nanašajo na domnevno nepravilno ravnanje naročnika pri ocenjevanju ponudb glede na merila, pri čemer pa naročnik vlagateljeve ponudbe po merilih ni ocenjeval, saj jo je že pred tem zavrnil kot nedopustno. Zaradi navedenega, kot tudi zaradi dejstva, da že ugotovljena utemeljenost obravnavanih navedb narekuje ugoditev zahtevku za revizijo, obravnava predstavljenih navedb, sicer usmerjenih v utemeljevanje iste kršitve (to je v nezakonitost naročnikove odločitve o oddaji javnega naročila), na vlagateljev položaj v postopku ne bi mogla v ničemer več vplivati, vlagatelj pa tako za njihovo obravnavo ne izkazuje pravnega interesa.

V skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN Državna revizijska komisija naročnika napotuje, naj v primeru, če bo nadaljeval in zaključil postopek javnega naročanja z izbiro najugodnejšega ponudnika, upošteva ugotovitve Državne revizijske komisije, kot izhajajo iz tega sklepa, pri čemer naj upošteva zlasti, da sme dopustnost ponudb presojati le na podlagi vnaprej določenih ter objavljenih pogojev in zahtev, prav tako pa sme ponudbe ocenjevati zgolj po merilih ter na način, vnaprej določen v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo uveljavljal tudi povrnitev stroška takse za predrevizijski in revizijski postopek, plačane v znesku 4.514,00 EUR (gl. potrdili o plačilu takse z dne 11. 5. 2018 in 13. 6. 2018).

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik v skladu s tretjim odstavkom 70. člena ZPVPJN iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso.

Ker je Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodila, je vlagatelju na podlagi 70. člena ZPVPJN kot potreben priznala strošek takse za predrevizijski ter revizijski postopek v višini 4.514,00 EUR, ki mu ga je naročnik v skladu z drugim in tretjim odstavkom 313. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN dolžan povrniti v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, dne 9. 7. 2018

Predsednica senata:
mag. Mateja Škabar,
članica Državne revizijske komisije







Vročiti:
- Proplus, d.o.o., Strma ulica 8, 2000 Maribor,
- Socialno varstveni zavod Hrastovec, Hrastovec v Slovenskih goricah 22, 2230 Lenart v Slovenskih goricah,
- Vires, d.o.o., Partizanska cesta 5, 2000 Maribor,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
- v spis zadeve.

Natisni stran