018-102/2018 Republika Slovenija, Ministrstvo za infrastrukturo, Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu mag. Gregorja Šebenika, kot predsednika senata, ter Nine Velkavrh in mag. Mateje Škabar, kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Izdelava projektne dokumentacije in zamenjava obstoječe krmilne avtomatike drčne ranžirne naprave na železniški postaji Ljubljana Zalog« in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj M.Y. inženiring d.o.o., Vošnjakova ulica 5, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za infrastrukturo, Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo, Tržaška cesta 19, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 4. 7. 2018

odločila:

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi odločitev naročnika o zavrnitvi vseh ponudb, kot izhaja iz dokumenta »ODLOČITEV O SPREMEMBI ODLOČITVE O ODDDAJI JAVNEGA NAROČILA IN ZAVRNITVI VSEH PONUDB«, št. 43001-221/2017/25, z dne 26. 4. 2018.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške pravnega varstva v višini 1.000,00 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne prejema tega sklepa do plačila, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 7. 6. 2017 sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila. Obvestilo o naročilu je bilo objavljeno na portalu javnih naročil dne 23. 6. 2017, pod št. objave JN006218/2017-B01. Naročnik javno naročilo oddaja po odprtem postopku.

Naročnik je dne 4. 1. 2018 sprejel ter 8. 1. 2018 na portalu javnih naročil (pod št. objave JN006218/2017-ODL01) objavil »ODLOČITEV O ODDDAJI JAVNEGA NAROČILA«, št. 43001-221/2017/7, s katero je predmetno javno naročilo oddal ponudniku ISKRATEL, d.o.o., Kranj, Ljubljanska cesta 24A, Kranj. Zoper navedeno odločitev je vlagatelj dne 17. 1. 2018 vložil zahtevek za revizijo, ki mu je Državna revizijska komisija s sklepom št. 018-038/2018-4 z dne 12. 3. 2018 ugodila in razveljavila naročnikovo odločitev o oddaji naročila.

Naročnik je dne 3. 4. 2018 sprejel ter 16. 4. 2018 na portalu javnih naročil (pod št. objave JN006218/2017-ODL02) objavil »ODLOČITEV O ODDDAJI JAVNEGA NAROČILA«, št. 43001-221/2017/2, s katero je predmetno javno naročilo oddal konzorciju ISKRA, d.d., Stegne 21, Ljubljana in M.Y. inženiring d.o.o., Vošnjakova ulica 5, Ljubljana.

Naročnik je nato dne 26. 4. 2018 sprejel »ODLOČITEV O SPREMEMBI ODLOČITVE O ODDDAJI JAVNEGA NAROČILA IN ZAVRNITVI VSEH PONUDB«, št. 43001-221/2017/25, s katero je zavrnil vse ponudbe in zaključil postopek brez oddaje javnega naročila. Pri tem je v obrazložitvi navedel, da je po sprejetju in objavi odločitve o oddaji javnega naročila Državni zbor na svoji 60. redni seji sprejel zakone z javnofinančnimi posledicami, zaradi česar bo primoran prilagoditi obseg projektov, ki jih bo realiziral, pri čemer projekta zamenjave obstoječe krmilne avtomatike drčne ranžirne naprave na železniški postaji Ljubljana – Zalog v obsegu trenutnih proračunskih sredstev ne bo realiziral, saj bi mu to onemogočilo realizacijo drugih projektov. Posledično ne potrebuje projektne dokumentacije za realizacijo projekta. Naročnik je še pojasnil, da predvideno povečanje odhodkov državnega proračuna, ki zahteva zmanjšanje večjega števila projektov na strani naročnika, izhaja iz odločitve zakonodajalca in mu ni bilo znano ob sprejemu predhodne odločitve, ter da bo za izdelavo projektne dokumentacije za zamenjavo obstoječe krmilne avtomatike drčne ranžirne naprave na železniški postaji Ljubljana – Zalog izvedel nov postopek oddaje javnega naročila v enaki ali prilagojeni vsebini, če se bodo bistveno spremenile okoliščine, zaradi katerih je na podlagi šestega odstavka 90. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3) zavrnil vse ponudbe (tj. ko bo sprejet proračun, ki bo omogočal realizacijo tega projekta brez vpliva na realizacijo ostalih projektov naročnika).

Vlagatelj je dne 10. 5. 2018 vložil zahtevek za revizijo, v katerem naročniku oz. Državni revizijski komisiji predlaga, naj zahtevku za revizijo ugodi in razveljavi odločitev o zavrnitvi vseh ponudb, vlagatelju pa povrne priglašene stroške pravnega varstva. Ugotavlja, da se naročnik v odločitvi sklicuje na šesti odstavek 90. člena ZJN-3, pri čemer ni jasno, kakšno nezakonitost naj bi s spremembo odločitve odpravljal. Ker naročnik ni navedel in pojasnil nezakonitosti, ki bi jo naj odpravljal, vlagatelj meni, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za spremembo odločitve iz navedenega odstavka. V nadaljevanju se vlagatelj opredeljuje do naročnikovih navedb razlogov za spremembo odločitve, pri čemer meni, da teh navedb ni mogoče preizkusiti, saj so zelo pavšalne: naročnik namreč ni navedel, kateri predpisi in zakaj naj bi imeli javnofinančne posledice. Posledično naj odločitev naročnika ne bi bila sprejeta niti v skladu s petim odstavkom 90. člena ZJN-3 in skladno s temeljnimi načeli. Vlagatelj še pojasnjuje, da je poskušal razumeti naročnikovo odločitev, zato je pregledal dnevni red in sprejete sklepe ter potek 60. izredne seje Državnega zbora (60. redne seje ni bilo, kot to napačno navaja naročnik) in ugotovil, da (med drugim) obravnavana Predlog zakona o varnosti v železniškem prometu ter Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o železniškem prometu ne urejata vprašanj, ki bi tako vplivala na finančno situacijo naročnika, da bi le-ta moral zaključiti predmetno javno naročilo z zavrnitvijo vseh ponudb. Med zakonodajo, obravnavano na tej seji ni najti predpisa, ki bi objektivno povzročil to, kar zatrjuje naročnik. Vlagatelj meni, da je naročnik poskušal najti nek pavšalen razlog, ki bi se morda zdel skrajno resničen, upoštevajoč trenutno politično stanje v Republiki Sloveniji in bližajoče se volitve, čeprav podroben pregled pokaže, da dejanskega razloga ni. Vlagatelj zatrjuje, da so naročnikovi razlogi za zavrnitev vseh ponudb zavajajoči in dejansko fiktivni, zaradi česar ponudba ni ustrezno argumentirana, kar po vlagateljevem mnenju vzbuja sum v naročnikovo arbitrarnost ter enako obravnavo ponudnikov – vlagatelj meni, da je naročnik želel oddati naročilo favoriziranemu ponudniku, ko pa to ni bilo več mogoče (zaradi odločitve Državne revizijske komisije št. 018-038/2018-4 z dne 12. 3. 2018), pa je raje sprejel izpodbijano odločitev, s katero je dejansko zavrnil le njegovo ponudbo in ga oškodoval, saj so sedaj konkurenčni ponudniki seznanjeni z njegovo ponudbeno ceno.

Vlagatelj je z vlogo z dne 18. 5. 2018 specificiral priglašene stroške zunanjega svetovalca.

Naročnik je s sklepom, št. 43001-221/2017/29 z dne 25. 5. 2018, vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljenega. Meni, da je utemeljeno navedel razloge za sprejem izpodbijane odločitve (zmanjšana razpoložljiva proračunska sredstva kot posledica zakonodajnih sprememb), pri čemer so se ti razlogi pojavili šele po sprejemu (prejšnje) odločitve o oddaji naročila in pred njeno pravnomočnostjo. Predmetni projekt ni edini, ki ga bo moral ustaviti, saj bo sprememba financiranja posegla tudi na način načrtovanja dela pri naročniku kot celoto. Izvajanje programov in planov, ki bi jih lahko v grobem delili na sanacijska in investicijska, je naročnik vselej dolžan prilagajati razpoložljivim sredstvom in dejanskim razmeram, spremembam in potrebam, ki se pokažejo med letom. Sprememba odločitve je bila nujno potrebna za zagotovitev zakonitega ravnanja s proračunskimi sredstvi. Iz navedenega naj bi več kot očitno izhajalo, da naročnikova volja ni bila neenakopravna obravnava ponudnikov, favoriziranje posameznega ponudnika ali razkrivanje njihovih cen; odločitev je bila sprejeta izključno iz razlogov na strani naročnika, pri čemer je sledil svojemu programu dela, ki je zastavljen izključno v splošno javno korist in ne v korist potencialnih kandidatov. Pojasnjuje še, da ni imel alternativne možnosti čakati z odločitvijo še leto ali dve, da bi bil projekt ponovno primeren za realizacijo, saj je odločitev o oddaji naročila dolžan izdati v roku 90 dni. Naročnik pojasnjuje še, da je dolžan ponudnike le obvestiti oz. seznaniti z razlogi (za zavrnitev vseh ponudb), ne pa slednjih široko utemeljevati ali jih celo dokazati. V konkretnem primeru je navedel celo več od zahtevanega, to kar zahteva vlagatelj (katere določbe zakonodaje in katere proračunske postavke so vplivale na odločitev itd.), pa je zahteva, ki se ne more nikoli končati, saj bi v primeru natančne predstavitve obsega vpliva zakonodajnih sprememb lahko prišlo do debate, ali je naročnik res upravičen ravno ta projekt izvzeti iz nabora projektov, ki jih bo realiziral – ob takem standardu bi naročniki de facto izgubili pravico do zavrnitve vseh ponudb. Naročnik še meni, da vlagatelj ni bil oškodovan s tem, ko so sedaj konkurenčni ponudniki seznanjeni z njegovo ponudbeno ceno – vlagatelj ni bil niti najugodnejši, cene pa so bile nenazadnje razkrite že v fazi odpiranja ponudb.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 31. 5. 2018 opredelil do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo. Prereka vse navedbe naročnika in vztraja pri svojih predhodnih navedbah. Ugotavlja, da je naročnik razširil svoje navedbe, vendar pa kljub temu ni pojasnil, kaj je sprememba zakonodaje s finančnimi posledicami, na katero se sklicuje; prav naročnik naj bi bil tisti, ki s tako splošno obrazložitvijo postavlja standard, ki ponudnikom ne zagotavlja uresničitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Vlagatelj še dodaja, da naročnik očitno ne pozna ranžirne postaje na železniški postaji Ljubljana – Zalog in se tako ne zaveda zahtevnosti in obsega posla, prav tako pa ni seznanjen s stanjem naprav, ki delujejo od leta 1997 in lahko torej odpovedo kadarkoli. V kolikor bi naročnik poznal dejansko stanje, bi predmetni projekt prioritetno uvrstil višje.

Naročnik je z vlogo z dne 30. 5. 2018 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo o postopku oddaje javnega naročila in o predrevizijskem postopku.

Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Med strankama je spor o zakonitosti naročnikove odločitve o zavrnitvi vseh ponudb.

Oddaja naročila v izvedbo ni edini možni zaključek postopka oddaje javnega naročila. ZJN-3 ne določa oz. naročniku ne nalaga dolžnosti, da javno naročilo odda, temveč ureja tudi primere, ko se postopek oddaje javnega naročila ne konča z izbiro najugodnejšega ponudnika. Razlogi za neuspešen zaključek postopka oddaje javnega naročila so lahko bodisi na strani ponudnikov, ker so oddali nedopustne ponudbe, zaradi česar naročnik vse ponudbe zavrne (1. alineja tretjega odstavka 90. člena ZJN-3), bodisi na strani naročnika, ko iz razlogov na njegovi strani ne odda javnega naročila. Peti odstavek 90. člena ZJN-3 določa, da lahko naročnik na vseh stopnjah postopka po izteku roka za odpiranje ponudb zavrne vse ponudbe. Če je naročnik zavrnil vse ponudbe, mora o razlogih za takšno odločitev in o tem, ali bo začel nov postopek, obvestiti ponudnike ali kandidate. Kadar izvaja naročnik postopek javnega naročanja, v katerem objavi povabilo k sodelovanju, mora navedeno odločitev objaviti na portalu javnih naročil in, če je to glede na vrednost ali predhodne objave primerno, v Uradnem listu Evropske unije. Kadar naročnik zavrne vse ponudbe, lahko izvede za isti predmet nov postopek javnega naročanja le, če so se bistveno spremenile okoliščine, zaradi katerih je zavrnil vse ponudbe.

Iz obrazložitve izpodbijane naročnikove odločitve je razvidno, da se naročnik sklicuje na šesti odstavek 90. člena ZJN-3, ki določa, da lahko naročnik do pravnomočnosti odločitve o oddaji javnega naročila z namenom odprave nezakonitosti po predhodni ugotovitvi utemeljenosti svojo odločitev na lastno pobudo spremeni in sprejme novo odločitev, s katero nadomesti prejšnjo. V konkretnem primeru je mogoče ugotoviti, da je pri navedbi te pravne podlage prišlo do očitne pomote, saj odločitev o zavrnitvi ponudb, upoštevaje njeno vsebino, predstavlja odločitev o zavrnitvi vseh ponudb v smislu petega odstavka 90. člena ZJN 3.

Državna revizijska komisija je že v več svojih odločitvah, v katerih je obravnavala zakonitost naročnikove odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, opozorila na prakso Sodišča Evropske unije, ki je pri razlagi skupnostnega prava navedlo (npr. v zadevah C-27/98, točke 23, 25 in 33 ter C-244/02, točka 29), da naročniki ob sprejemu odločitve o zaključku postopka oddaje javnega naročila brez izbire najugodnejše ponudbe ali začetku novega postopka uživajo širok preudarek, pri čemer evropsko pravo javnih naročil ne zahteva, da bi naročniki takšno odločitev smeli sprejeti le v izjemnih primerih, ali na podlagi posebej upravičenih razlogov. Sodišče Evropske unije je ob tem opozorilo, da morajo naročniki pri preklicu javnega razpisa (kljub temu, da direktive s področja javnega naročanja, razen dolžnosti obveščanja, ne določajo nobenih posebnih pravil, ki bi se nanašala na vsebinske ali formalne pogoje za sprejem take odločitve) spoštovati temeljna pravila prava Evropske Unije, še posebej načela, vsebovana v Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, ki zadevajo svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev (zadeva C-92/00, točka 42). Naročnik sme vedno prekiniti postopek oddaje javnega naročila in ga zaključiti brez izbire najugodnejše ponudbe, celo v primeru, če je do nemožnosti izbire prišlo zaradi napake naročnika, pod pogojem, da je takšna odločitev sprejeta ob spoštovanju temeljnih pravil skupnostnega prava o javnem naročanju, zlasti načela enake obravnave (zadeva C-244/02, točka 36). V sodbi zadeve številka C-440/13 je Sodišče Evropske unije zapisalo, da naročnik ne more biti zavezan, da zaključi začet postopek za oddajo javnega naročila in da naročilo odda, če na koncu postopka za oddajo naročila ostane le en ponudnik, ki bi bil sposoben naročilo izvršiti, člene 41(1), 43 in 45 Direktive številka 2004/18/ES pa je treba razlagati tako, da člen 45 Direktive številka 2004/18/ES – če pogoji za uporabo razlogov za izključitev, ki so v njem določeni, niso izpolnjeni – ne ovira tega, da naročnik sprejme odločitev, da ne odda javnega naročila, za katero je bilo objavljeno obvestilo, in da tega naročila ne odda dokončno edinemu preostalemu ponudniku, ki je bil začasno določen za izbranega ponudnika. Obrazložitev odločitve o razveljavitvi lahko tako temelji na razlogih, ki so z vidika javnega interesa povezani zlasti s presojo smotrnosti, da se zaključi postopek za oddajo javnega naročila, med drugim ob upoštevanju morebitne spremembe gospodarskega konteksta ali dejstev ali celo potreb zadevnega naročnika. Tako odločitev je mogoče obrazložiti tudi z nezadostno konkurenco, saj bi na koncu postopka za oddajo zadevnega naročila ostal le en ponudnik, ki bi bil sposoben to naročilo izvršiti (glej zlasti točke od 35 do 37 omenjene sodbe). Drugačnega zaključka ni napraviti niti na podlagi Direktive 2014/24/EU z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES (Uradni list EU, št. L 94/2014), ki je v pravni red Republike Slovenije prenesena z ZJN-3 (drugi odstavek 1. člena ZJN-3).

Veljavni predpisi torej ne določajo posebnih kriterijev, po katerih bi bilo mogoče presojati utemeljenost oz. dopustnost razlogov za zaključek postopka oddaje javnega naročila brez oddaje tega, tovrstnih kriterijev pa ni izoblikovala niti sodna praksa. Navedeno posledično pomeni, da ni mogoče kot neskladne s predpisi o javnem naročanju opredeliti pravzaprav nobene odločitve o zavrnitvi ponudb, pri sprejemu katere so bila spoštovana temeljna pravila skupnostnega prava o javnem naročanju. Zato presoja zakonitosti naročnikove odločitve o zavrnitvi ponudb v revizijskem postopku obsega (v obsegu revizijskih navedb) zlasti preverjanje, ali je naročnik pri sprejemu te ravnal v skladu s temeljnimi pravili skupnostnega prava o javnem naročanju, predvsem, ali je naročnik morebiti ravnal netransparentno in diskriminatorno oziroma je ponudnike obravnaval neenakopravno.

Načelo enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3) naročnika obvezuje, da mora med ponudniki na vseh stopnjah postopka javnega naročanja glede vseh elementov zagotoviti, da med njimi ni razlikovanja. Kadar naročnik na podlagi petega odstavka 90. člena ZJN-3 postopek oddaje javnega naročila zaključi z zavrnitvijo vseh ponudb, je o kršitvi načela enake obravnave ponudnikov mogoče govoriti zlasti v primeru, kadar je razlog za zaključek postopka naveden le formalno oziroma navidezno, dejansko pa je uporabljen z namenom, da se enega ali več ponudnikov postavi v neupravičeno boljši oziroma slabši položaj v primerjavi z drugimi ponudniki.

ZJN-3 ne določa kriterijev za ugotavljanje ustreznosti vsakokratne obrazložitve odločitve o (ne)oddaji javnega naročila, je pa te skozi svojo prakso izoblikovala Državna revizijska komisija. V skladu z ustaljeno prakso Državne revizijske komisije (prim. odločitve v zadevah, št. 018-096/2016, 018-163/2016, 018-218-2017, 018-004/2018 itd.), je namen odločitve o oddaji javnega naročila in torej tudi odločitve o zavrnitvi vseh ponudb iskati zlasti v seznanitvi ponudnikov z zadostnimi informacijami, potrebnimi za učinkovito uveljavljanje pravnega varstva. V tem okviru se za obrazložitev ne zahteva, da bi bila vseobsežna, mora pa vsebovati jasne in nedvoumne razloge naročnika do te mere, da je ponudnikom omogočena seznanitev z utemeljitvijo odločitve in preverba zakonitosti le-te, s čemer je na eni strani ponudnikom dana možnost zaščite svojih pravic in pravnih interesov, na drugi strani pa je organu pravnega varstva omogočena presoja zakonitosti takšne odločitve (v kolikor je zahtevana).

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik izpodbijano odločitev obrazložil nekonkretizirano in na način, da iz te obrazložitve ni mogoče razbrati razlogov, zaradi katerih ni izbral nobene ponudbe, zato ni mogoče zaključiti, da je odločitev naročnika sprejeta skladno s petim odstavkom 90. člena ZJN-3 in skladno s temeljnimi načeli (zlasti načelom transparentnosti iz 6. člena ZJN-3, s katerim se zagotavlja preglednost oddaje javnih naročil). Primerna in korektna obrazložitev razlogov za zavrnitev vseh ponudb pa je pomembna tudi z vidika ugotavljanja bistveno spremenjenih okoliščin, ki so (edini) razlog za izvedbo novega postopka javnega naročanja za isti predmet (zadnja poved petega odstavka 90. člena ZJN-3). Če naročnik ne opredeli določno, kateri razlogi so ga vodili k zavrnitvi vseh ponudb, kasneje ni mogoče oceniti in preveriti, ali so spremenjene okoliščine tako bistvene in takšne narave, da opravičujejo izvedbo novega postopek javnega naročanja za isti predmet.

Iz obrazložitve izpodbijane odločitve je mogoče ugotoviti, da naročnik sicer želi oz. ima še vedno namen v prihodnosti izvesti projekt zamenjave obstoječe krmilne avtomatike drčne ranžirne naprave, za katerega naroča tudi predmetno projektiranje (kar navsezadnje potrjuje tudi navedba, da bo v primeru bistveno spremenjenih okoliščin izvedel nov postopek javnega naročanja v enaki ali prilagojeni vsebini), vendar se v trenutni nezmožnosti izvedbe samega projekta (kot zatrjevanemu vzroku za zavrnitev vseh ponudb v tem postopku oddaje javnega naročila) sklicuje na zunanje, od njega neodvisne razloge, v zvezi s čimer pa zgolj pavšalno navaja neopredeljene zakonodajne spremembe, prav tako pa niti ne navaja določno, kakšen vpliv naj bi te (neopredeljene) spremembe imele na njegov položaj oz. na njegovo poslovanje. Čeprav to ne bi moglo vplivati na odločitev o zahtevku za revizijo oz. o neustrezni obrazloženosti izpodbijane odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, Državna revizijska komisija pripominja, da ničesar od navedenega naročnik ni pojasnil niti v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo.

Strinjati se je mogoče z naročnikom v tem, da predmet postopka pravnega varstva ne more biti presoja, ali je naročnik v primeru izkazanih določenih dejavnikov, ki vplivajo na njegovo poslovanje (npr. naknadno zmanjšanje razpoložljivih sredstev) upravičeno odstopil od izvedbe tega projekta in ne morda namesto tega od kakega drugega projekta, vendar pa navedeno ne vpliva na ugotovitev, da obrazložitev odločitve v obravnavanem primeru ne vsebuje konkretiziranih navedb oz. predstavitve teh odločilnih dejavnikov, kar bi ponudnikom omogočilo ustrezno seznanitev z razlogi za zavrnitev vseh ponudb in na podlagi česar bi lahko presodili, ali je odločitev naročnika morda navidezna, sprejeta z namenom enega ali več ponudnikov postaviti v neupravičeno boljši oziroma slabši položaj v primerjavi z drugimi ponudniki, upoštevaje pri tem celoten postopek oddaje javnega naročila (v konkretnem primeru npr. tudi to, da je naročnik prejel dve ponudbi, da je Državna revizijska komisija izdala odločitev št. 018-038/2018-4 ter da je naročnik že napovedal izvedbo novega postopka oddaje javnega naročila v primeru bistvene spremembe teh neopredeljenih oz. splošnih dejavnikov). Kot je mogoče razbrati iz zahtevka za revizijo, se je vlagatelj s pregledom gradiva, obravnavanega na 60. izredni seji Državnega zbora Republike Slovenije, celo sam poizkušal seznaniti z dejavniki, zaradi katerih naj bi naročnik sprejel izpodbijano odločitev, pri čemer pa po lastnih navedbah ni uspel »najti predpisa, ki bi objektivno povzročil to, kar zatrjuje naročnik«, nič drugače pa (kot že pojasnjeno) ne izhaja niti iz navedb naročnika v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo – naročnik ni niti zanikal vlagateljeve navedbe, da takega predpisa ni mogoče najti med tistimi, ki so bili na seji obravnavani. Posledično je tako mogoče ugotoviti, da ponudnikom ni bilo omogočeno učinkovito pravno varstvo (dejansko in učinkovito pravno varstvo je mogoče le tedaj, ko ima vlagatelj dejansko, realno možnost za izpodbijanje naročnikovih razlogov za sprejem odločitve o oddaji naročila, kar pa predpostavlja, da je z njimi seznanjen).

V posledici vsega navedenega je Državna revizijska komisija zato na podlagi 2. alineje prvega odstavka 39. člena vlagateljevemu zahtevku za revizijo z dne 10. 5. 2018 ugodila in razveljavila odločitev naročnika, kot izhaja iz dokumenta »ODLOČITEV O SPREMEMBI ODLOČITVE O ODDDAJI JAVNEGA NAROČILA IN ZAVRNITVI VSEH PONUDB«, št. 43001-221/2017/25, z dne 26. 4. 2018.

Državna revizijska komisija z namenom pravilne izvedbe postopka oddaje zadevnega javnega naročila v delu, ki je bil razveljavljen, naročnika na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN napotuje, da v postopku oddaje tega javnega naročila sprejme katero od odločitev, ki jih predvideva ZJN-3, pri tem pa upošteva ugotovitve Državne revizijske komisije, kot izhajajo iz tega sklepa. Naročnik mora zagotoviti obrazložitev odločitve o (ne)oddaji naročila v obsegu, kot ga zahteva zakon, prav tako pa mora odločitev o (ne)oddaji naročila objaviti na portalu javnih naročil (deseti odstavek 90. člena ZJN-3).

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je v zahtevku za revizijo ter v vlogah z dne 18. 5. 2018 in 31. 5. 2015 zahteval povrnitev stroškov pravnega varstva, in sicer 1.000,00 EUR za plačano takso, skupno 70,00 EUR za izdatke v pavšalnem znesku za poštne in telekomunikacijske storitve (povečane za 22% DDV) ter 1.555,00 EUR za pripravo zahtevka za revizijo in opredelitve do navedb naročnika po zunanjem svetovalcu.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN). Stroški predrevizijskega in revizijskega postopka so taksa za predrevizijski in revizijski postopek in drugi izdatki, vključno s stroški dela, ki nastanejo med predrevizijskim, revizijskim ter pritožbenim postopkom ali zaradi teh postopkov (prvi odstavek 70. člena ZPVPJN).

Državna revizijska komisija je vlagatelju, kot potreben, priznala strošek plačane takse za predrevizijski in revizijski zahtevek v višini 1.000,00 EUR. Ni pa mu priznala stroškov priprave revizijskega zahtevka in opredelitve do navedb naročnika po zunanjem svetovalcu, torej po pooblaščencu, ki ni odvetnik. Povračila tovrstnih stroškov ZPVPJN izrecno ne ureja. Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s sprem.), katerega določbe se na podlagi prvega odstavka 13. člena ZPVPJN uporabljajo v revizijskem postopku glede vprašanj, ki jih ZPVPJN ne ureja, pa v 151. členu določa, da pravdni stroški obsegajo (tudi) nagrado za delo (odvetnika in) drugih oseb, ki jim zakon priznava pravico do nagrade. To pomeni, da mora upravičenje drugih oseb (ki niso odvetniki) do nagrade izhajati iz zakona. Ker noben od omenjenih predpisov ne določa temelja za priznanje nagrade pooblaščencu, ki ni odvetnik, teh stroškov vlagatelju ni mogoče priznati. Vlagatelj je zahteval skupno še 70,00 EUR za izdatke v pavšalnem znesku. Ker vlagatelj teh stroškov ni opredeljeno navedel (kot to določa peti odstavek 70. člena ZPVPJN), mu jih Državna revizijska komisija prav tako ni mogla priznati.

Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške pravnega varstva v višini 1.000,00 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, 4. 7. 2018

Predsednik senata:
mag. Gregor Šebenik
član Državne revizijske komisije






Vročiti:
- M.Y. inženiring d.o.o., Vošnjakova ulica 5, 1000 Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za infrastrukturo, Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo, Tržaška cesta 19, 1000 Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
- v spis zadeve, tu.

Natisni stran