018-060/2018 Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu mag. Mateje Škabar, kot predsednice senata, ter Boruta Smrdela, kot člana senata, in Nine Velkavrh, kot članice senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Vodenje in svetovanje pri izvedbi projekta Interreg TRANS-GLIOMA v okviru Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija – Italija 2014-2020«, na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja Zelen in partnerji, d.o.o., Prvomajska ulica 28A, Nova Gorica, ki ga zastopa Odvetniška družba Mihelj, Barbič in partnerji, o.p., d.o.o., Prvomajska ulica 23, Nova Gorica (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta, Vrazov trg 2, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 18. 4. 2018

odločila:

1. Zahtevek za revizijo z dne 13. 3. 2018 se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 19. 1. 2018 na portalu javnih naročil pod številko JN000308/2018-W01 objavil obvestilo o javnem naročilu »Vodenje in svetovanje pri izvedbi projekta Interreg TRANS-GLIOMA v okviru Programa čezmejnega sodelovanja Slovenija – Italija 2014-2020«. Naročnik je omenjeno javno naročilo oddajal po postopku naročila male vrednosti, v katerem je prejel dve ponudbi. Dne 7. 3. 2018 je naročnik na portalu javnih naročil pod številko JN000308/2018-ODL01 objavil dokument »Odločitev o oddaji naročila«, št. 091-2-6/18 z dne 7. 3. 2018, iz katerega izhaja, da je javno naročilo oddal ponudniku Euroservis S.r.l., Via Marco Tullio Cicerone 4, Trieste, Republika Italija (v nadaljevanju: izbrani ponudnik), ponudbo vlagatelja pa je – ne da bi jo ovrednotil glede na merila – zavrnil kot nedopustno.
Vlagatelj je zoper odločitev o oddaji javnega naročila vložil zahtevek za revizijo z dne 13. 3. 2018. Uvodoma navaja, da izpodbijana odločitev ne vsebuje izreka o zavrnitvi vlagateljeve ponudbe, temveč je mogoče šele iz obrazložitve razbrati, da jo je naročnik zavrnil kot nedopustno. V nadaljevanju vlagatelj zatrjuje, da se je naročnik v razpisni dokumentaciji zavezal k ravnanju, skladnim s petim, šestim ter sedmim odstavkom 89. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3). To po prepričanju vlagatelja pomeni, da bi moral naročnik na podlagi ugotovitve, da vlagateljeva ponudba ne vsebuje »Izjave o izpolnjevanju in sprejemu pogojev iz razpisne dokumentacije« (OBR 2) za partnerja v skupni ponudbi, Mateja Vranješa, s.p., vlagatelja pozvati na dopolnitev ponudbe. S tem, ko tega ni storil, je naročnik po mnenju vlagatelja kršil tako omenjeno določbo razpisne dokumentacije kot peti odstavek 89. člena ZJN-3, poleg tega pa je ravnal v nasprotju z načeloma gospodarnosti ter enake obravnave ponudnikov. Razlog za zavrnitev njegove ponudbe po zatrjevanju vlagatelja prav tako ne more biti dejstvo, da je v predračunu (OBR 10) navedel ponudbeno ceno v višini 32.000 EUR brez DDV oziroma 35.520 EUR z DDV. Vlagatelj je namreč v opombi predračuna pojasnil, da Matej Vranješ, s.p., ni zavezanec za plačilo DDV, zato je DDV pri ponudbeni ceni obračunan le v polovični vrednosti. Glede na dejstvo, da razpisna dokumentacija v primeru skupne ponudbe ni zahtevala navedbe podatkov o vrednosti del, ki jih bo izvedel posamezni partner, oziroma procent delitve del med partnerji, bi moral naročnik – v kolikor ponudbe zaradi navedenega ni mogel objektivno preveriti – vlagatelja pozvati na pojasnilo ponudbe oziroma mu omogočiti, da brez spreminjanja vrednosti ponudbe pojasni, kako se bo delo delilo, oziroma da predloži akt o skupni izvedbi naročila, iz katerega bi bilo to razvidno. Vlagatelj na podlagi navedenega predlaga, da Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodi in razveljavi naročnikovo odločitev o oddaji javnega naročila, poleg tega pa zahteva tudi povrnitev stroškov postopka pravnega varstva.
Naročnik je zahtevek za revizijo z »Odločitvijo«, št. 091-2-8/18 z dne 26. 3 2018, zavrnil kot neutemeljenega, posledično pa je zavrnil tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva. Navaja, da je iz izreka izpodbijane odločitve razvidno, kateri ponudnik je bil izbran, iz obrazložitve pa, zakaj je bila vlagateljeva ponudba zavrnjena. Naročnik meni, da je ravnal prav, ko je vlagateljevo ponudbo zaradi umanjkanja zahtevane »Izjave o izpolnjevanju in sprejemu pogojev iz razpisne dokumentacije« (OBR 2) zavrnil, saj mu določila razpisne dokumentacije in ZJN-3 dolžnosti pozivanja na dopolnitev ponudbe niso nalagala. Ker je iz postopkovne dokumentacije razvidno, da naročnik k dopolnitvi ponudbe (enako kot vlagatelja) ni pozival niti izbranega ponudnika, je po oceni naročnika neutemeljena tudi vlagateljeva navedba o kršitvi načela enakopravne obravnave ponudnikov, za uveljavljanje navedbe o kršitvi načela gospodarnosti pa vlagatelj ni aktivno legitimiran. Dalje so po oceni naročnika neutemeljene tudi vlagateljeve trditve, ki se nanašajo na njegove ugotovitve v zvezi s ponudbeno vrednostjo z DDV, kot je navedena v ponudbenem predračunu. Glede na dejstvo, da je vlagatelj že v predračunu upošteval vrednost delitve del med partnerji, s katero je naročnika seznanil šele v postopku pravnega varstva, omenjene delitve del v povezavi s pravilnostjo izračuna ponudbene vrednosti z DDV pri presoji vprašanja dopustnosti vlagateljeve ponudbe ni moč upoštevati. Na podlagi navedenega naročnik zaključuje, da zahtevku za revizijo ni mogoče ugoditi.
Vlagatelj se je v vlogi z dne 30. 3. 2018, ki jo je Državna revizijska komisija prejela dne 3. 4. 2018, opredelil do navedb naročnika iz sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo. V omenjeni vlogi vlagatelj vztraja pri že podanih navedbah ter dokaznih predlogih.
Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu, preučitvi navedb vlagatelja in naročnika ter po presoji izvedenih dokazov je Državna revizijska komisija iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, v skladu z 39. in 70. členom ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.
Med strankama revizijskega postopka je spor o tem, ali je naročnik ravnal v skladu z določbami ZJN-3 in dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila, ko je vlagateljevo ponudbo ocenil kot nedopustno, ne da bi vlagatelja pred tem pozval na spremembo, dopolnitev ali pojasnilo ponudbe.
Naročnikovo ravnanje je treba presojati z vidika 29. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-3, v skladu s katero je dopustna ponudba, ki jo predloži ponudnik, za katerega ne obstajajo razlogi za izključitev in ki izpolnjuje pogoje za sodelovanje, njegova ponudba ustreza potrebam ter zahtevam naročnika, določenim v tehničnih specifikacijah in v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, je prispela pravočasno, pri njej ni dokazano nedovoljeno dogovarjanje ali korupcija, naročnik je ni ocenil za neobičajno nizko in cena ne presega njegovih zagotovljenih sredstev. Naročnik odda javno naročilo na podlagi meril ob upoštevanju 84., 85. in 86. člena ZJN-3 po tem, ko preveri, da so izpolnjeni naslednji pogoji: a) ponudba je skladna z zahtevami in pogoji, določenimi v obvestilu o javnem naročilu ter v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, po potrebi ob upoštevanju variant iz 72. člena ZJN-3, in b) ponudbo je oddal ponudnik, pri katerem ne obstajajo razlogi za izključitev iz 75. člena ZJN-3 in ki izpolnjuje pogoje za sodelovanje ter pravila in merila iz 82. ter 83. člena ZJN-3, če so bila določena (prvi odstavek 89. člena ZJN-3).
Naročnik ima namreč v skladu s prvim odstavkom 76. člena ZJN-3 možnost, da določi objektivna pravila in pogoje za sodelovanje, ki se lahko nanašajo na: a) ustreznost za opravljanje poklicne dejavnosti, b) ekonomski in finančni položaj ter c) tehnično in strokovno sposobnost. Možna dokazila za izkazovanje izpolnjevanja pogojev za sodelovanje v skladu s 76. členom ZJN-3 kot tudi za izkazovanje neobstoja razlogov za izključitev iz 75. člena ZJN-3 so določena v 77. členu ZJN-3 (prim. prvi odstavek 77. člena ZJN-3).
Če so ali se zdijo informacije ali dokumentacija, ki jih morajo predložiti gospodarski subjekti, nepopolne ali napačne oziroma če posamezni dokumenti manjkajo, lahko naročnik na podlagi petega odstavka 89. člena ZJN-3 zahteva, da gospodarski subjekti v ustreznem roku predložijo manjkajoče dokumente ali dopolnijo, popravijo ali pojasnijo ustrezne informacije ali dokumentacijo, pod pogojem, da je takšna zahteva popolnoma skladna z načeloma enake obravnave in transparentnosti. Naročnik od gospodarskega subjekta zahteva dopolnitev, popravek, spremembo ali pojasnilo njegove ponudbe le, kadar določenega dejstva ne more preveriti sam. Predložitev manjkajočega dokumenta ali dopolnitev, popravek ali pojasnilo informacije ali dokumentacije se lahko nanaša izključno na takšne elemente ponudbe, katerih obstoj pred iztekom roka, določenega za predložitev prijave ali ponudbe, je mogoče objektivno preveriti. Če gospodarski subjekt ne predloži manjkajočega dokumenta ali ne dopolni, popravi ali pojasni ustrezne informacije ali dokumentacije, mora naročnik gospodarski subjekt izključiti.
Naročnik je v »Dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila male vrednosti« (v nadaljevanju: razpisna dokumentacija) v prvem odstavku točke »1.8 Skupna ponudba« določil, da lahko ponudbo v obravnavanem postopku javnega naročanja predloži tudi skupina ponudnikov (skupna ponudba). V primeru oddaje skupne ponudbe so morali ponudniki v skladu s petim odstavkom omenjene točke navesti, da nastopajo v skupni ponudbi, ter za vsakega od partnerjev – poleg ostale zahtevane dokumentacije – predložiti izpolnjen, podpisan ter žigosan obrazec »Izjava o izpolnjevanju in sprejemu pogojev iz razpisne dokumentacije« (OBR 2; v nadaljevanju tudi: »Izjava«). Naročnik je po vsebini enako določbo vključil še v točko »2.2. Dopustnost ponudbe«, v kateri je ob zahtevi, da mora ponudnik v ponudbi predložiti izpolnjeno, podpisano in žigosano »Izjavo o izpolnjevanju in sprejemu pogojev iz razpisne dokumentacije« (OBR-2), izrecno navedel tudi, da mora ponudnik, v kolikor nastopa v skupni ponudbi, omenjeno »Izjavo« (OBR 2) priložiti tudi za vse preostale partnerje skupne ponudbe (gl. podtočko 5. drugega odstavka točke »2.2. Dopustnost ponudbe«).
Naročnikova zahteva po predložitvi omenjene »Izjave« za vsakega od partnerjev skupne ponudbe je razumljiva, saj je »Izjava« – glede na določbe razpisne dokumentacije – predstavljala dokazilo o neobstoju razlogov za izključitev, opredeljenih v podtočki »2.14.1 Razlogi za izključitev«, poleg tega je predstavljala dokazilo o izpolnjevanju pogoja za sodelovanje, nanašajočega se na ustreznost za opravljanje poklicne dejavnosti in določenega v podtočki »2.14.2.1 Sposobnost za opravljanje poklicne dejavnosti«, to je zahtev, ki so jih morali v primeru predložitve skupne ponudbe izpolnjevati vsi partnerji (gl. prvi odstavek točke »1.8 Skupna ponudba«), obenem pa je (med drugim) obsegala še soglasje ponudnika oziroma partnerja, da lahko naročnik sam pridobi potrdila iz uradnih evidenc, ki jih vodijo državni organi, organi lokalne skupnosti ali nosilci javnih pooblastil. Skladno z navedenim je bilo v razpisni dokumentaciji pri opredelitvi »Izjave« kot dokazila o neobstoju razlogov za izključitev ter o izpolnjevanju pogoja za sodelovanje, ki se nanaša na ustreznost za opravljanje poklicne dejavnosti, izrecno zahtevano, da mora ponudnik, ki nastopa v skupni ponudbi, »Izjavo« priložiti za vse partnerje skupne ponudbe.
Iz naročnikovega dokumenta »Odločitev o oddaji naročila«, št. 091-2-6/18 z dne 7. 3. 2018, izhaja, da je naročnik ponudbo vlagatelja ocenil kot nedopustno ter jo zavrnil (med drugim tudi) zaradi ugotovitve, da vlagatelj za partnerja v skupni ponudbi, to je za gospodarski subjekt Svetovanje, vodenje, izvajanje projektov – Matej Vranješ, s.p., ni predložil izpolnjene, podpisane ter žigosane »Izjave o izpolnjevanju in sprejemu pogojev iz razpisne dokumentacije« (OBR 2).
Četudi je naročnikova ocena o nedopustnosti vlagateljeve ponudbe ter posledična zavrnitev slednje razvidna (le) iz obrazložitve odločitve o oddaji javnega naročila, pa navedeno ne predstavlja kršitve določb ZJN-3, kot to zatrjuje vlagatelj. Navedeni zakon namreč v 90. členu, na katerega se sklicuje tudi vlagatelj, sicer določa vsebino odločitve o oddaji javnega naročila, pri čemer pa ne zahteva, da bi predpisana vsebina omenjene odločitve morala biti razčlenjena na izrek in obrazložitev. Drugače povedano to pomeni, da ZJN-3 po eni strani določa obligatorno vsebino odločitve o oddaji javnega naročila, obenem pa po drugi strani ne predpisuje obveznih sestavnih delov takšne odločitve. Uvod, izrek (dispozitiv), obrazložitev in pravni pouk so sicer obvezni sestavni deli upravnih in drugih posamičnih aktov, s katerimi se odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, vendar odločitev o oddaji javnega naročila med navedene akte ne sodi. Odločitev o oddaji javnega naročila je namreč akt poslovanja naročnika, ki ne pridobi lastnosti upravnega akta niti tedaj, kadar o zakonitosti postopka oddaje javnega naročila odloča Državna revizijska komisija (prim. npr. odločitvi Državne revizijske komisije, št. 018-404/2012-4 z dne 10. 12. 2012, in št. 018-066/2015-3 z dne 20. 4. 2015, ter sklepa Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 339/99 z dne 14. 10. 1999, in št. I Up 655/2001 z dne 14. 7. 2004). Ker torej določbe ZJN-3 strukturiranosti oziroma razčlenjenosti odločitve o oddaji javnega naročila na omenjene sestavne dele, med njimi na izrek in obrazložitev, ne predpisujejo, naročniku ni mogoče očitati, da je kršil določbe ZJN-3 s tem, ko ugotovitev v zvezi z nedopustnostjo vlagateljeve ponudbe in posledično zavrnitvijo slednje ni navedel v izreku, temveč (zgolj) v obrazložitvi. Ob nespornem dejstvu (ki ga ne zanika niti vlagatelj), da je naročnik ugotovil ter v odločitvi o oddaji javnega naročila v obliki razlogov za zavrnitev vlagateljeve ponudbe tudi predstavil pomanjkljivosti slednje, vlagatelj v dani zadevi prav tako ne more uspeti z navedbo o tem, da je mogoče v primeru neizpolnjevanja pogojev za sodelovanje ponudbo zgolj izključiti, ne pa jo zavrniti, kot je to v konkretnem primeru storil naročnik.
Med strankama ni spora o tem, da je vlagatelj v obravnavanem postopku javnega naročanja ponudbo predložil skupaj s partnerjem, to je gospodarskim subjektom Svetovanje, vodenje, izvajanje projektov – Matej Vranješ, s.p., Cankarjeva ulica 34, Nova Gorica, o čemer se je z vpogledom v vlagateljevo ponudbo prepričala tudi Državna revizijska komisija. Med strankama prav tako ni spora o tem, da vlagatelj v ponudbi za omenjenega partnerja – kljub jasni zahtevi razpisne dokumentacije – ni predložil »Izjave o izpolnjevanju in sprejemu pogojev iz razpisne dokumentacije« (OBR 2), poleg tega pa ni predložil niti morebitnih drugih dokazil o tem, da za partnerja ne obstajajo razlogi za izključitev ter da slednji izpolnjuje predpisani pogoj za sodelovanje (npr. obrazec ESPD), kar vse je potrjeno z vpogledom v vlagateljevo ponudbo.
Med strankama je spor o tem, ali je naročnik kršil določbe razpisne dokumentacije in ZJN-3, ko je vlagateljevo ponudbo – zaradi umanjkanja »Izjave o izpolnjevanju in sprejemu pogojev iz razpisne dokumentacije« (OBR 2) za partnerja – zavrnil kot nedopustno, ne da bi vlagatelja pozval na predložitev omenjene »Izjave«.
V zvezi s presojo predstavljenega spora je treba najprej izpostaviti naslednjo določbo, v razpisni dokumentaciji vsebovano v točki »2.11 Dopustne spremembe in dopolnitve ponudbe«:
»Če se bodo zdele informacije ali dokumentacija, ki jo bo moral predložiti ponudnik nepopolne ali napačne oziroma če bodo posamezni dokumenti manjkali, bo naročnik ravnal v skladu z določbo petega, šestega in sedmega odstavka 89. člena ZJN-3.«
Državna revizijska komisija na podlagi preučitve vsebine citirane določbe ugotavlja, da se naročnik v razpisni dokumentaciji za primer ugotovitve, da v ponudbi manjkajo posamezni dokumenti, ni zavezal k pozivanju na predložitev slednjih, temveč se je zavezal le k ravnanju, skladnim z določbami 89. člena ZJN-3.
Iz navedenega tako izhaja, da razpisna dokumentacija naročniku dolžnosti pozivanja na pojasnilo, dopolnitev ali popravek ponudbe ni nalagala, temveč ga je v primeru ugotovitve, da so ali se zdijo informacije ali dokumentacija nepopolne ali napačne oziroma da posamezni dokumenti v ponudbi manjkajo, zgolj napotovala na relevantne določbe 89. člena ZJN-3. Navedeno pa pomeni, da bi v dani zadevi vlagatelj s trditvami o naročnikovi opustitvi dolžnosti pozivanja na predložitev »Izjave« za partnerja lahko uspel le, v kolikor bi naročniku takšno dolžnost nalagal zakon.
Kot pa je Državna revizijska komisija že večkrat zapisala (prim. npr. odločitve v zadevah, št. 018-029/2017, 018-069/2017, 018-088/2017), je glede na dikcijo petega odstavka 89. člena ZJN-3, ki je v konkretnem primeru relevanten za presojo zakonitosti naročnikovega ravnanja, možnost pojasnjevanja, dopolnjevanja in popravljanja ponudbe odvisna od naročnika – naročnik namreč v primerih, navedenih v petem odstavku 89. člena ZJN-3, od ponudnika lahko zahteva, da predloži manjkajoče dokumente ali jih dopolni, popravi ali pojasni. Drugače povedano to pomeni, da naročnik ponudnikom dopolnjevanja, popravljanja oziroma pojasnjevanja ponudbe ni dolžan omogočiti, temveč gre zgolj za možnost, ki mu jo daje zakon.

Kakor izhaja tudi iz sodne prakse Sodišča Evropske unije (prim. npr. zadevi C-599/10, SAG ELV Slovensko, in C-336/12, Manova), predložene ponudbe načeloma ni več mogoče spreminjati niti na pobudo naročnika niti na pobudo ponudnika. Upoštevaje navedeno torej naročnik od ponudnika, čigar ponudba po njegovi oceni ni natančna ali skladna s tehničnimi specifikacijami iz razpisne dokumentacije, ne more zahtevati pojasnil. Vendar pa, kakor je zapisalo Sodišče Evropske unije, pravo Evropske unije na področju javnih naročil ne nasprotuje temu, da je mogoče podatke v zvezi s ponudbo v nekaterih točkah popraviti ali dopolniti v omejenem obsegu, zlasti če očitno potrebujejo zgolj pojasnitev ali zaradi odprave očitnih materialnih napak. Pri uporabi pravice do odločanja po prostem preudarku, ki jo ima glede možnosti, da od ponudnikov zahteva pojasnila ponudbe, mora naročnik ponudnike obravnavati enako in lojalno, tako da zahteva po pojasnilih na koncu postopka izbire ponudb glede na izid tega postopka ne daje vtisa, da je neupravičeno koristila oziroma škodovala enemu ali več gospodarskim subjektom, na katere je bila naslovljena, ali da je pripeljala do nedovoljenih pogajanj med naročnikom in ponudnikom. Naročnik mora seveda v vseh fazah postopka oddaje javnega naročila, tudi v postopku ocenjevanja, vrednotenja in morebitnega dopolnjevanja ponudb, ravnati v skladu s temeljnimi načeli javnega naročanja, zlasti v skladu z načelom preglednosti in načelom enakopravne obravnave ponudnikov.

Na podlagi določb petega, šestega in sedmega odstavka 89. člena ZJN-3 ter sodne prakse Sodišča Evropske unije gre tako ugotoviti, da je poprava oziroma dopolnitev ponudbe v določenem obsegu sicer mogoča, vendar pa pozivanje k pojasnjevanju, dopolnjevanju ali popravljanju ponudb ni naročnikova dolžnost, kot to meni vlagatelj, pač pa gre le za možnost, za katero se naročnik lahko odloči. Pri odločitvi o tem, ali bo dopustil dopolnjevanje, popravljanje in pojasnjevanje ponudb, mora naročnik strogo upoštevati določila lastne razpisne dokumentacije ter vse ponudnike obravnavati enakopravno.

Ker pa vlagatelj v dani zadevi ne zatrjuje in tudi ne dokazuje, da je naročnik izbranega ponudnika, poleg vlagatelja edinega, ki je v konkretnem postopku javnega naročanja predložil ponudbo, pozval na morebitno pojasnitev, dopolnitev ali popravo ponudbe ali da je vlagatelja v razmerju do izbranega ponudnika glede pozivanja na odpravo pomanjkljivosti ponudbe na kakršenkoli način neenakopravno obravnaval, slednje pa ne izhaja niti iz spisovne dokumentacije, kršitve načela enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3), ki jo naročniku sicer zgolj na pavšalni ravni očita vlagatelj, v dani zadevi ni mogoče ugotoviti.
Poleg navedenega vlagatelj naročniku očita tudi kršitev načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (4. člen ZJN-3). Kot pa je Državna revizijska komisija zapisala že v več svojih odločitvah, omenjeno načelo prvenstveno ni namenjeno zaščiti položaja ponudnikov, temveč zaščiti javnega interesa, ki se kaže v racionalni porabi javnofinančnih sredstev in v zagotavljanju najboljšega razmerja med ceno ter kakovostjo kupljenega blaga oziroma naročenih storitev in/ali gradenj. Posamezen ponudnik se zato že po naravi stvari v revizijskem postopku praviloma ne more uspešno sklicevati na kršitev načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, saj ponudnik z zahtevkom za revizijo, vloženim v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 14. člena ZPVPJN, ščiti svoj lastni ekonomski interes, medtem ko lahko pravno varstvo javnega interesa v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 14. člena ZPVPJN v povezavi s prvim odstavkom 6. člena ZPVPJN uveljavljajo (zgolj) zagovorniki javnega interesa, med katere je na podlagi drugega odstavka 6. člena ZPVPJN šteti ministrstvo, pristojno za javna naročila, Računsko sodišče Republike Slovenije, organ, pristojen za varstvo konkurence, ter organ, pristojen za preprečevanje korupcije. Ker vlagatelja torej ni mogoče opredeliti kot zagovornika javnega interesa, slednjemu ni moč priznati aktivne legitimacije za obravnavo navedb, podanih v povezavi z zatrjevano kršitvijo načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti.

Glede na vse navedeno Državna revizijska komisija zaključuje, da niti v razpisni dokumentaciji konkretnega javnega naročila niti v ZJN-3 ni najti podlage za zaključek, da bi moral naročnik na temelju ugotovitve, da vlagatelj v ponudbi za partnerja ni predložil »Izjave o izpolnjevanju in sprejemu pogojev iz razpisne dokumentacije« (pri čemer tudi ni predložil morebitnih drugih dokazil o tem, da za partnerja ne obstajajo razlogi za izključitev ter da slednji izpolnjuje predpisani pogoj za sodelovanje), pred označitvijo njegove ponudbe za nedopustno vlagatelja pozvati na dopolnitev ponudbe.

Zaključek, da vlagatelju nezakonitosti opustitve, ki naj bi jo naročnik storil s tem, da vlagatelja ni pozval na predložitev manjkajoče »Izjave« za partnerja, ni uspelo izkazati, pa obenem pomeni tudi, da vlagatelju ni uspelo izpodbiti enega od dveh razlogov, na podlagi katerih je naročnik njegovo ponudbo zavrnil kot nedopustno. Posledično je treba zaključiti, da je naročnik vlagateljevo ponudbo upravičeno zavrnil kot nedopustno, s tem povezane revizijske navedbe pa zavrniti kot neutemeljene.

Ker je Državna revizijska komisija že ob obravnavi izpostavljenih revizijskih navedb ugotovila, da vlagatelj zatrjevane kršitve v postopku, do katere naj bi prišlo z nezakonito zavrnitvijo njegove ponudbe in oddajo javnega naročila izbranemu ponudniku, ni uspel izkazati, v okviru revizijskega postopka ni vsebinsko obravnavala navedb (zatrjevanih dejstev in z njimi povezanih dokaznih predlogov), ki se nanašajo na drug razlog za zavrnitev njegove ponudbe (to je obračun DDV v primeru ponudbene cene z DDV zgolj v polovični vrednosti, pri čemer naj iz ponudbe ne bi bila razvidna delitev del med partnerji, posledično pa naj ne bi bilo mogoče preveriti pravilnosti izpolnitve ponudbenega predračuna). Obravnava teh navedb, ki so bile usmerjene v izkazovanje iste kršitve, na vlagateljev položaj v postopku namreč ne bi mogla v ničemer vplivati, vlagatelj pa za njihovo obravnavo tako ne izkazuje pravnega interesa.

Glede na to, da Državna revizijska komisija kršitev, ki jih je vlagatelj očital naročniku, ni ugotovila, je na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zahtevek za revizijo zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo uveljavljal tudi povrnitev stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel ne v predrevizijskem ne v revizijskem postopku, je Državna revizijska komisija v skladu z določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva zavrnila.
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, dne 18. 4. 2018

Predsednica senata:
mag. Mateja Škabar,
članica Državne revizijske komisije





Vročiti:
- Odvetniška družba Mihelj, Barbič in partnerji, o.p., d.o.o., Prvomajska ulica 23, 5000 Nova Gorica,
- Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta, Vrazov trg 2, 1000 Ljubljana,
- Euroservis S.r.l., Via Marco Tullio Cicerone 4, 34133 Trieste, Republika Italija,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
- v spis zadeve.

Natisni stran