018-059/2018 Univerza v Mariboru

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 31. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s spremembami; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Tadeje Pušnar kot predsednice senata ter Nine Velkavrh in Boruta Smrdela kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila za »Dobava papirne galanterije, pripomočkov za čiščenje, vrečk in čistil (iz okolju prijaznih materialov)« - sklopa 1 in 3 in na podlagi zahtevkov za revizijo, ki ju je vložila družba Inpos, tehnična trgovina na debelo in drobno, d.o.o., Opekarniška cesta 2, Celje (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika UNIVERZA V MARIBORU, Slomškov trg 15, Maribor (v nadaljevanju: naročnik), dne 23. 4. 2017

odločila:

1. Obravnavanje obeh zahtevkov za revizijo (vlogi vlagatelja z dne 27. 2. 2018) se združi v en revizijski postopek.

2. Zahtevka za revizijo (vlogi vlagatelja z dne 27. 2. 2018) se zavržeta.

3. Zahtevi vlagatelja za povrnitev stroškov se zavrneta.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 29.11.2017 na Portalu javnih naročil pod št. objave JN009890/2017-B01 objavil javno naročilo po odprtem postopku s sklenitvijo okvirnega sporazuma za »Dobava papirne galanterije, pripomočkov za čiščenje, vrečk in čistil (iz okolju prijaznih materialov)«. Naročilo je razdeljeno na štiri sklope.
Dne 16. 2. 2018 je naročnik sprejel odločitev št. 302/20-PGPČVČ/2017, s katero je predmet naročila v sklopu št. 1 (»Papirna galanterija, ki izpolnjuje zahteve iz Uredbe o zelenem javnem naročanju«) oddal podjetju Paloma Pis d.o.o., Sladki Vrh 1, Sladki vrh, v sklopu št. 3 (»Vrečke«) pa podjetju Matjaž Kavnik s.p., Vosek 3 e, Pernica (oba v nadaljevanju: izbrani ponudnik). Naročnik je vlagateljevo ponudbo v obeh sklopih opredelil kot nedopustno in jo izločil iz postopka.
Zoper navedeni odločitvi je vlagatelj pravočasno vložil zahtevka za revizijo (vlogi z dne 27. 2. 2018). Predlaga, da se izpodbijani odločitvi o oddaji javnega naročila za sklop 1 in sklop 3 razveljavita, da se v tem delu naročilo odda vlagatelju in da se mu povrnejo stroški revizijskega postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Vlagatelj navaja, da je naročnik njegovo ponudbo izločil zato, ker v predloženem zavarovanju za resnost ponudbe ni označil polj, kjer so navedene višine zavarovanj za posamezne sklope, ob čemer je naročnik zaključil, da je višina zavarovanja 0,00 EUR. Vlagatelj se z navedenim ne strinja in navaja, da je v skladu z naročnikovimi navodili predložil podpisano in žigosano bianco menico ter menično izjavo (Obrazec 11), s čimer je dal nepreklicno izjavo, da pooblašča naročnika, da bianco menico izpolni v vseh neizpolnjenih delih za znesek po navedenih oz. prijavljenih sklopih. Ker zneski niso bili označeni, to po vlagateljevem mnenju pomeni, da je bila predložena bianco menica z neomejenimi zneski, kar je vsekakor ustrezno zavarovanje. Če bi namreč vlagatelj v menični izjavi označil vse sklope, bi bil naročnik pri vpisu zneska omejen z višino zneskov iz menične izjave. Poleg tega je po vlagateljevem mnenju nenavadno, da je bilo treba predložiti samo eno bianco menico za vse sklope, saj nobeden od prijavljenih ponudnikov, ki so se javili na vse sklope, ni označil kljukice (oz. ustrezne označbe) pri vseh zneskih v menični izjavi. Vlagatelj zavrača tudi sklicevanje naročnika na odločitev Državne revizijske komisije v zadevi št. 018-0162/2017, saj gre tam po njegovem mnenju za povsem drugačen primer, v katerem je bila menica izdana s krajšim rokom, kot ga je zahteval naročnik. Vlagatelj trdi, da bi ga moral naročnik pozvati k dopolnitvi ponudbene dokumentacije (ustrezne označbe sklopov na menični izjavi) oz. popravku (samo oznako sklopa ali vseh sklopov). Ravnanje naročnika je zato po vlagateljevem mnenju nezakonito. Poleg tega vlagatelj opozarja, da je njegova ponudba za sklope 1 in 3 najugodnejša in da je z njeno izločitvijo naročnik kršil tudi temeljno načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti iz 4. člena Zakona o javnem naročanju (Ur. l. RS, štev. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3).
Naročnik je s sklepom, št. 302/20-PGPČVČ/2017 z dne 15. 3. 2018, oba zahtevka za revizijo zavrnil kot neutemeljena. V obrazložitvi uvodoma opozarja, da je iz potrdil o plačilu takse razvidno, da sta šele »v obdelavi«, zato Državni revizijski komisiji predlaga, naj preveri, ali sta bili taksi ob vložitvi zahtevka tudi plačani. V nadaljevanju naročnik navja, da je v razpisni dokumentaciji (na Obrazcu 11) dal navodila o tem, kako je treba izpolniti menično izjavo ter da vlagatelj ni ravnal v skladu z njegovimi navodili, zato je vlagateljeva ponudba brez dvoma nedopustna. Prav tako ne drži, kar navaja vlagatelj, da bi naročnik lahko na menični blanket vpisal ustrezen znesek in menico unovčil, saj naročnik brez vlagateljevega izrecnega pooblastila (menična izjava) ne sme posegati v menični blanket. Sicer pa navedeno niti ni bistveno, saj je po naročnikovem mnenju treba vlagateljeve navedbe presojati izključno v luči vprašanja, ali ima neizpolnitev menične izjave skladno z izrecnimi zahtevami naročnika za posledico zavrnitev ponudbe kot nedopustne ali obveznost naročnika, da ponudnika pozove k dopolnitvi ponudbe (za kar se zavzema vlagatelj). V zvezi s slednjim se naročnik sklicuje na določbe prvega odstavka 89. člena in 29. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-3 ter citira več odločitev Državne revizijske komisije, kjer je ta nakazala na pomen finančnih zavarovanj za resnost ponudbe in zapisala, da s tem povezane pomanjkljivosti, ki vplivajo na zmožnost unovčenja garancije v obsegu, kot ga je zahteval naročnik, praviloma ni mogoče odpravljati s popravljanjem ali dopolnjevanjem neustreznega zavarovanja ali s predložitvijo manjkajočega zavarovanja. V zvezi z zadevo št. 018-0162/2017 naročnik zanika, da naj ne bi bila primerljiva z obravnavano, saj je po njegovem mnenju relevantno to, da je v omenjeni zadevi naročnik razpolagal z zavarovanjem, ki je pokrivalo vsaj del zahtevanega obdobja, v obravnavani zadevi pa naročnik ne razpolaga z nikakršnim zavarovanjem, saj ima od vlagatelja le bianko menico, ki je ne sme izpolniti. Naročnik tudi zanika, da nihče od ponudnikov ni ustrezno označil zneskov v menični izjavi, in navaja, da je prejel enajst ponudb, od katerih sta le v dveh ponudnika predložila finančno zavarovanje, ki ni skladno z zahtevami iz razpisne dokumentacije. Na koncu naročnik navaja še, da tako iz dikcije petega odstavka 89. člena ZJN-3 kot tudi iz sodne prakse Sodišča EU (v nadaljevanju: SEU) izhaja, da je poprava oz. dopolnitev podatkov v ponudbi v določenem obsegu zgolj možna in da mora naročnik pri diskrecijski presoji v zvezi z dopustitvijo dopolnjevanja ponudb ravnati pregledno in do vseh ponudnikov enakopravno. Kar zadeva vlagateljev očitek o kršitvi temeljnega načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, pa naročnik navaja, da skladno s prakso Državne revizijske komisije ponudnikom ni mogoče priznati aktivne legitimacije za uspešno uveljavljenje s tem povezanih domnevnih kršitev.
Naročnik je Državni revizijski komisiji z vlogo, št. 302/20-PGPČVČ/2017 z dne 16. 3. 2018, ki jo je Državna revizijska komisija prejela dne 21. 3. 2018, odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo iz predrevizijskega postopka.
Po pregledu prejete dokumentacije in preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa.
Skladno z določili prvega odstavka 300. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe; v nadaljevanju: ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 13. člena ZPVPJN v reviziji postopkov oddaje javnih naročil in v drugih postopkih, urejenih s tem zakonom, uporablja glede vprašanj, ki jih ta zakon ne ureja, se lahko v primeru, kadar teče pred istim sodiščem več pravd med istimi osebami ali več pravd, v katerih je ista oseba nasprotnik raznih tožnikov ali raznih tožencev, vse te pravde s sklepom senata združijo za skupno obravnavanje, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. O vseh združenih pravdah lahko izda sodišče skupno sodbo.
Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagatelj vložil dva zahtevka za revizijo v istem postopku oddaje javnega naročila zoper odločitvi naročnika o oddaji javnega naročila za sklop št. 1 (»Papirna galanterija, ki izpolnjuje zahteve iz Uredbe o zelenem javnem naročanju«) in sklop št. 3 (»Vrečke«). V besedilu sta oba zahtevka za revizijo identična, zato je Državna revizijska komisija, zaradi pospešitve postopka pravnega varstva, obravnavanje zahtevkov za revizijo združila v en revizijski postopek in sprejela skupno odločitev.
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.
Državna revizijska komisija skladno z 31. členom ZPVPJN pred meritorno obravnavo opravi predhodni preizkus zahtevka za revizijo ter po uradni dolžnosti preveri, ali je bil vložen pravočasno in pri naročniku, ali vsebuje vse obvezne sestavine iz 15. člena ZPVPJN in ali ga je vložila aktivno legitimirana oseba iz 14. člena tega zakona.
Med obvezne sestavine, ki so pogoj za popolnost zahtevka za revizijo in katerih obstoj v okviru predhodnega preizkusa zahtevka za revizijo po uradni dolžnosti preverita tako naročnik kot Državna revizijska komisija, skladno z drugim odstavkom 15. člena ZPVPJN sodi potrdilo o plačilu takse iz prvega, drugega, tretjega ali četrtega odstavka 71. člena ZPVPJN, ki ga mora vlagatelj priložiti k zahtevku za revizijo ob njegovi vložitvi.
Tako iz točke »IV.1.3 Informacije o okvirnem sporazumu ali dinamičnem nabavnem sistemu« obvestila o naročilu, objavljenega na Portalu javnih naročil, kot iz Dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, številka 302/20 – PGPČVČ/2017, izhaja, da se predmetno javno naročilo oddaja po odprtem postopku s sklenitvijo okvirnih sporazumov. Okvirni sporazum se sklepa z enim gospodarskim subjektom (v posameznem sklopu).
Iz drugega odstavka 71. člena ZPVPJN izhaja, da v primeru, kadar se zahtevek za revizijo nanaša na odločitev za izbiro strank za sklenitev okvirnega sporazuma, sprejeto v katerem koli drugem postopku javnega naročanja, ki ni postopek naročila male vrednosti ali postopek zbiranja ponudb po predhodni objavi, znaša taksa za predrevizijski in revizijski postopek 6.000,00 EUR. Ker »je potrdilo o plačilu takse vezano na vložen zahtevek za revizijo« […] »in torej na vlogo«, znaša dolžni znesek takse za predrevizijski in revizijski postopek za vsak posamezni zahtevek za revizijo 6.000,00 EUR.
Naročnik je v dokumentu »ODLOČITEV O ODDAJI JAVNEGA NAROČILA«, št. 302/20 – PGPČVČ/2017 z dne 16. 2. 2018, s katerim je izbral najugodnejšega ponudnika v sklopu št. 1 »Papirna galanterija, ki izpolnjuje zahteve iz Uredbe o zelenem javnem naročanju«, v pravnem pouku zapisal, da mora vlagatelj »ob vložitvi zahtevka, ki se nanaša na odločitev o oddaji naročila vplačati takso v znesku 771,52 EUR«, v dokumentu »ODLOČITEV O ODDAJI JAVNEGA NAROČILA«, št. 302/20 – PGPČVČ/2017 z dne 16. 2. 2018, s katerim je izbral najugodnejšega ponudnika v sklopu št. 3 »Vrečke«, pa je v pravnem pouku zapisal, da mora vlagatelj »ob vložitvi zahtevka, ki se nanaša na odločitev o oddaji naročila vplačati takso v znesku 598,34 EUR«.
Citirana pravna pouka v obeh odločitvah o oddaji naročila sta, ob upoštevanju predstavljenih dejstev, ugotovitev in pravnih podlag, napačna, saj sta zahtevka za revizijo vložena zoper naročnikovo odločitev o izbiri najugodnejših ponudnikov, s katerimi bo naročnik za dobavo papirne galanterije, pripomočkov za čiščenje, vrečk in čistil (iz okolju prijaznih materialov) za obdobje dveh let sklenil okvirne sporazume. Ker se zahtevka za revizijo ne nanašata na odločitev o oddaji javnega naročila, je ugotoviti, da znaša pravilno odmerjena taksa za konkretni postopek pravnega varstva 6.000,00 EUR za vsak vloženi zahtevek za revizijo.
Državna revizijska komisija je ob predhodnem preizkusu zahtevkov za revizijo na podlagi prvega odstavka 31. člena ZPVPJN ugotovila, da je vlagatelj prvemu zahtevku za revizijo (v sklopu št. 1) priložil dokument »POTRDILO O PLAČILU V OBDELAVI«, iz katerega izhaja, da je za predrevizijski in revizijski postopek v konkretnem primeru plačal takso v znesku 771,52 EUR, drugemu zahtevku za revizijo (v sklopu št. 3) pa je priložil dokument »POTRDILO O PLAČILU V OBDELAVI«, iz katerega izhaja, da je za predrevizijski in revizijski postopek v konkretnem primeru plačal takso v znesku 598,34 EUR.
Kadar Državna revizijska komisija ugotovi, da je vlagatelj, ne glede na opredelitev višine takse v pravnem pouku naročnikove odločitve o (ne)oddaji naročila oziroma o (ne)izbiri strank okvirnega sporazuma, plačal napačno višino takse, mora v skladu s četrtim odstavkom 72. člena ZPVPJN vlagatelja pozvati k doplačilu ali pa ministrstvu, pristojnemu za finance, naložiti vračilo preveč vplačane takse.
Ker je vlagatelj takso za predrevizijski in revizijski postopek plačal v prenizki višini, ga je Državna revizijska komisija v skladu s četrtim odstavkom 72. člena ZPVPJN dne 12. 4. 2018 pozvala, da v roku treh delovnih dni doplača taksi za predrevizijski in revizijski postopek v premalo plačanih zneskih 5.228,48 EUR in 5.401,66 EUR in Državni revizijski komisiji v navedenem roku predloži potrdili o doplačilu takse, sicer bo zahtevka za revizijo zavrgla.
Iz povratnice izhaja, da je bil vlagatelju poziv na doplačilo takse vročen dne 13. 4. 2018. V skladu s pravili o štetju rokov iz 111. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN se je vlagatelju rok za doplačilo takse in predložitev potrdil iztekel dne 18. 4. 2018. Vlagatelj Državni revizijski komisiji potrdil o doplačilu takse ni posredoval.
Državna revizijska komisija pa je od vlagatelja dne 18. 4. 2018 prejela dopis, v katerem je navedel, da je v celoti sledil pravnemu pouku, zapisanem v Odločitvi o oddaji javnega naročila, št. 302/20-PGPČVČ/2017 z dne 16. 2. 2018, iz katerega izhaja, da mora vlagatelj v sklopu št. 1 ob vložitvi zahtevka za revizijo plačati takso v znesku 771,52 EUR in v sklopu št. 3 takso v znesku 598,34 EUR. V nadaljevanju navaja, da glede na to, da je naročnik v svojih odločitvah zapisal napačni pravni pouk, zahteva vračilo celotne plačane takse po obeh vloženih zahtevkih za revizijo, saj, v kolikor bi bil v pravnem pouku pravilno seznanjen koliko znaša taksa, zahtevka za revizijo ne bi vložil. Kot je namreč Državna revizijska komisija zapisala v več svojih odločitvah, napačen pravni pouk ne more iti v škodo stranki in ima funkcijo zagotavljanja pravne pravičnosti, ki mora biti vzpostavljena tudi v postopku oddaje javnega naročila, saj je le na tak način možno zagotoviti ponudnikom učinkovito pravno varstvo.
Državna revizijska komisija se sicer strinja z vlagateljem, da je ta plačal takso v skladu z naročnikovim pravnim poukom, kot tudi s tem, da napačen pravni pouk ne more iti v škodo stranki, ki se po njem ravna, vendar vlagatelj iz razloga, da se razbremeni tveganja morebitnih posledic neustreznega plačila takse, plača takso, kot jo v pravnem pouku določi naročnik. V kolikor vlagatelj sledi pravnemu pouku naročnikove odločitve o oddaji javnega naročil in plača takso v napačnem znesku, ga Državna revizijska komisija pozove k doplačilu ali ministrstvu, pristojnemu za finance, naloži vračilo preveč plačane takse (četrti odstavek 72. člena ZPVPJN). Če torej vlagatelj sledi pravnemu pouku in plača takso v prenizkem znesku, za pravilno (do)plačilo takse poskrbi Državna revizijska komisija in vlagatelja pozove k doplačilu. Vlagateljevo nepoznavanje zakonskih določb, ki se nanašajo na plačilo takse, ne more vplivati na drugačno odločitev v obravnavani zadevi oziroma na potek zamujenega roka in na nastop z zamudo povezanih pravnih posledic. Način plačila takse za vodenje postopka revizije javnega naročanja je namreč izrecno določen v zakonu in bi ga vlagatelj moral in mogel poznati, nanj pa je izrecno opozorila tudi Državna revizijska komisija.
Ob vsem navedenem Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj zahtevkov za revizijo tudi po izrecnem pozivu Državne revizijske komisije ni dopolnil s potrdilom o doplačilu takse v zahtevani višini (iz vpogleda v evidenco plačilnega prometa Uprave za javne prihodke pa je razvidno, da vlagatelj takse za postopek pravnega varstva ni doplačal), zato njegova zahtevka za revizijo ne vsebujeta vseh obveznih sestavin iz 15. člena ZPVPJN. Na podlagi navedenega je Državna revizijska komisija v skladu s četrtim odstavkom 31. člena ZPVPJN zahtevka za revizijo zavrgla.
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.
Vlagatelj je uveljavljal tudi povračilo stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Ker z zahtevkoma za revizijo ni uspel, je Državna revizijska komisija v skladu z določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN zahtevi za povračilo stroškov zavrnila.
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.

V Ljubljani, dne 23. 4. 2018


Predsednica senata:
Tadeja Pušnar, univ. dipl. prav.,
članica Državne revizijske komisije





Vročiti:

- Inpos, tehnična trgovina na debelo in drobno, d.o.o., Opekarniška cesta 2, Celje
- Paloma Pis d.o.o., Sladki Vrh 1, Sladki vrh
- Matjaž Kavnik s.p., Vosek 3 e, Pernica
- UNIVERZA V MARIBORU, Slomškov trg 15, Maribor
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška 21, 1000 Ljubljana

Vložiti:

- v spis zadeve

Natisni stran