018-040/2018 Občina Medvode

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Nine Velkavrh, kot predsednice senata, ter Tadeje Pušnar in mag. Gregorja Šebenika, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Dobava in vzdrževanje parkomatov«, na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj PALISADA proizvodnja, trženje in inženiring d.o.o., Jesenice, Cesta Borisa Kidriča 36A, Slovenski Javornik, Jesenice, ki ga zastopa Odvetniška družba Potočnik in Prebil o.p., d.o.o., Ajdovščina 4, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Občina Medvode, Cesta komandanta Staneta 12, Medvode (v nadaljevanju: naročnik), dne 12. 4. 2018

odločila:

1. Vlagateljevemu zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi odločitev naročnika, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o oddaji javnega naročila«, št. 430-21/2017-6 z dne 29. 1. 2018.

2. Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške pravnega varstva v znesku 1.171,44 EUR in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik na podlagi »Sklepa o začetku postopka oddaje javnega naročila in o imenovanju strokovne komisije«, št. 430-21/2017-1 z dne 30. 11. 2017, izvaja postopek oddaje javnega naročila »Dobava in vzdrževanje parkomatov«. Obvestilo o naročilu je bilo objavljeno na Portalu javnih naročil dne 11. 12. 2017 pod št. objave JN010122/2017-W01, popravek pa dne 21. 12. 2017 pod št. objave JN010122/2017-K01.

Dne 29. 1. 2018 je naročnik sprejel »Odločitev o oddaji javnega naročila«, št. 430-21/2017-6, s katero je javno naročilo oddal ponudniku ELBI, elektroinstalacije, projektiranje, trgovina, d.o.o., Kranj, Cesta 1. maja 75, Kranj. V obrazložitvi odločitve je naročnik navedel, da je bila ponudba izbranega ponudnika dopustna in glede na merilo, določeno v razpisni dokumentaciji, najugodnejša.

Navedena odločitev je bila na Portalu javnih naročil objavljena dne 1. 2. 2018 pod št. objave JN010122/2017-ODL01, v posledici česar se na podlagi tretje povedi desetega odstavka 90. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015; v nadaljevanju: ZJN-3) z omenjenim dnem objave šteje za vročeno ponudnikom.

Zoper odločitev o oddaji javnega naročila je vlagatelj dne 7. 2. 2018 pravočasno vložil »Zahtevek za revizijo«, v katerem predlaga, da naročnik oziroma Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodi in razveljavi naročnikovo odločitev o oddaji javnega naročila z dne 29. 1. 2018 ter da se mu povrnejo vsi stroški revizijskega postopka. Vlagatelj navaja, da je naročnik v razpisni dokumentaciji med Pogoji za sodelovanje v točki 4.2.3 določil referenčni pogoj z naslednjo vsebino: »Ponudnik mora izkazati, da je v zadnjih treh (3) letih pred datumom, določenim za oddajo ponudb, kvalitetno in v skladu s pogodbenimi določili izvedel enkratno dobavo vsaj 5 enakovrednih parkomatov (upošteva se datum začetka obratovanja), ki jih je povezal v enoten nadzorni sistem«, v Tehničnih specifikacijah predmeta javnega naročila pa je naročnik v točki 3.2.1, v razdelku I. Parkirni avtomati, med drugim navedel, da morajo ponujeni parkomati omogočati »on-line povezavo s FURS-om za davčno potrjevanje računov«. Vlagatelj dalje zatrjuje, da se referenčni pogoj iz točke 4.2.3 razpisne dokumentacije sklicuje na enakovrednost parkomatov, pri čemer merilo enakovrednosti predstavljajo ravno tehnične specifikacije parkomatov iz razdelka I., točke 3.2.1 razpisne dokumentacije. S tem, ko je naročnik »on-line povezavo s FURS-om za davčno potrjevanje računov« določil kot tehnično zahtevo predmeta javnega naročila, je isto lastnost parkomatov hkrati določil kot element presoje enakovrednosti parkomatov v okviru referenčnega pogoja. Da gre pri omogočanju »on-line povezave s FURS-om za davčno potrjevanje računov« za lastnost parkomatov, ki jo naročnik šteje za bistveno, nesporno izhaja tudi iz naročnikovega odgovora na Portalu javnih naročil, v skladu s katerim je naročnik pri navedeni zahtevi vztrajal oz. v tem delu ni želel spremeniti tehničnih specifikacij javnega naročila. Posel, pri katerem je ponudnik v zadnjih treh (3) letih pred datumom za oddajo ponudb dobavil 5 parkomatov, ki niso omogočali »on-line povezave s FURS-om za davčno potrjevanje računov«, po mnenju vlagatelja ni mogoče šteti kot (ustrezen) referenčni posel v smislu referenčnega pogoja iz točke 4.2.3 razpisne dokumentacije. Iz ponudbene dokumentacije izbranega ponudnika izhaja, da je ta na obrazcu Seznam referenc (priloga 11) priglasil dva referenčna posla, in sicer: (1) »Dobava in vgradnja parkirnih avtomatov peti kontingent – 22 kosov« referenčnega naročnika Mestna občina Ljubljana ter (2) »Dobava in postavitev parkomatov« referenčnega naročnika Občina Grosuplje. Vlagatelj izbranemu ponudniku ne nasprotuje v tem, da je navedena posla dejansko izvedel, vendar pa je prepričan, da nobeden izmed priglašenih referenčnih poslov ni ustrezen, saj pri nobenem ni šlo za dobavo enakovrednih parkomatov, kot so predmet tega javnega naročila. Parkomati, ki jih je v okviru priglašenih referenčnih poslov referenčnih naročnikov Mestna občina Ljubljana in Občina Grosuplje dobavil izbrani ponudnik, namreč ne omogočajo »on-line povezave s FURS-om za davčno potrjevanje računov«. Slednje vlagatelj dokazuje z računi za plačilo parkirnine na lokacijah, kjer ima občina Grosuplje nameščene parkomate izbranega ponudnika. Da tudi parkomati, ki jih je izbrani ponudnik dobavil Mestni občini Ljubljana, ne omogočajo navedene funkcionalnosti, pa po mnenju vlagatelja izhaja predvsem iz dejstva, da je izbrani ponudnik navedene parkomate dobavil v letu 2015, tj. pred sprejetjem Zakona o davčnem potrjevanju računov (Uradni list RS, št. 57/15 s sprem.; v nadaljevanju: ZDavPR), ki določa, da morajo zavezanci izvajati postopek potrjevanja računov po tem zakonu od 2. 1. 2016 dalje, pred uveljavitvijo ZDavPR pa naprave za izdajanje računov (vključno s parkomati) niso bile povezane s FURS. Ker izbrani ponudnik poleg navedenih dveh (neustreznih) referenčnih poslov ni priglasil nobenega drugega referenčnega posla, ni izkazal, da izpolnjuje referenčni pogoj iz točke 4.2.3 razpisne dokumentacije. Na podlagi navedenega je ponudba izbranega ponudnika nedopustna, izpodbijana odločitev pa nezakonita. Vlagatelj v zahtevku za revizijo opozarja še na napačen pravni pouk. Naročnik je namreč v pravnem pouku med drugim navedel, da se zahtevek za revizijo vloži v dveh izvodih, za takšno zahtevo pa po mnenju vlagatelja nima nikakršne zakonske podlage.

Izbrani ponudnik se je z dopisom, ki ga je naročnik prejel dne 16. 2. 2018, pravočasno izjasnil o navedbah vlagatelja. Navaja, da enakovrednost parkomatov ne pomeni, da morajo parkomati v okviru referenčnega posla izpolnjevati popolnoma enake tehnične lastnosti, kot parkomati, ponujeni v predmetnem postopku oddaje javnega naročila. Poudarja, da parkomati, ki jih je sam v okviru predmetnega postopka oddaje javnega naročila ponudil, »on-line povezavo s FURS-om za davčno potrjevanje računov« omogočajo, kar dokazuje s priloženim parkirnim listkom. Ta funkcionalnost je po navedbah izbranega ponudnika na voljo tudi drugim – obstoječim naročnikom, od njih pa je odvisno, ali so jo vklopili ali ne. Vklop navedene funkcionalnosti pred zakonsko zahtevanim rokom 31. 12. 2022 niti ni obvezen in je stvar odločitve posameznega naročnika. Parkomati, ki jih je izbrani ponudnik dobavil Občini Grosuplje in Mestni občini Ljubljana, omogočajo »on-line povezavo s FURS-om«, saj to zagotavlja modul za on-line potrjevanje, vendar navedeni občini (zaenkrat) tega ne koristita. Tudi parkomati, ki jih je izbrani ponudnik ponudil v predmetnem postopku oddaje javnega naročila, omogočajo opcijo »on-line potrjevanja računov«, če se bo naročnik za to odločil. Glede parkirnih listkov z območja Občine Grosuplje, predloženih s strani vlagatelja, izbrani ponudnik pojasnjuje, da dejstvo, da na parkirnem listku ni podatka o »on-line potrjevanju računov«, še ne pomeni, da parkirni avtomat te funkcionalnosti ne omogoča, ampak pomeni le, da se je Občina Grosuplje odločila, da bo to izvedla z zamikom. Tudi glede referenčnega posla z Mestno občino Ljubljana, izbrani ponudnik pojasnjuje, da kljub temu, da so bili ti parkomati dobavljeni v letu 2015, to ne pomeni, da funkcionalnosti glede »on-line potrjevanja računov« ne omogočajo. V zvezi s tem izbrani ponudnik še dodaja, da dejstvo, da je naročnik zahteval, da mora ponudnik izkazati kvalitetno izveden referenčni posel v obdobju zadnjih treh let, kar torej zajema tudi posle iz časa pred sprejetjem oz. uveljavitvijo ZDavPR, dokazuje, da je potrebno kot enakovreden referenčni posel upoštevati tudi posel, kjer t.i. »on-line potrjevanje računov« ni bilo izvedeno, saj takrat za to preprosto ni bilo potrebe. Na koncu izbrani ponudnik poudari, da je v obravnavani zadevi ključno, da je izkazal: (1) da ima reference za postavitev parkomatov ter (2) da imajo ponujeni parkomati vse lastnosti in funkcionalnosti, kot to zahteva razpisna dokumentacija.

Naročnik je dne 20. 2. 2018 sprejel odločitev, št. 430-21/2017-13, s katero je vlagateljev zahtevek za revizijo kot neutemeljenega zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je zanj ključno, da je ponudnik od investitorja pridobil potrjeno referenco, da je v obdobju zadnjih 3 let pred datumom, določenim za oddajo ponudb, kvalitetno in v skladu s pogodbenimi določili enkratno dobavil vsaj 4 parkomate (in ne 5, kot navaja vlagatelj). Zanj je torej bistveno, da je ponudnik z enim poslom dobavil več parkomatov in jih povezal v sistem. Pojma enakovredno sicer ni dodatno specificiral, ampak gre razumeti, da so vsi štirje zahtevani parkomati, za katere je moral ponudnik predložiti referenco, med seboj enakovredni, dobavljeni po eni pogodbi, enakega tipa in enakih lastnosti. Naročnik dalje navaja, da tudi v obrazcu Potrditev referenc (priloga 12) ni nikjer navedel, da morajo biti potrjene reference – parkomati enakovredni z zahtevami iz tehničnih specifikacij predmetnega javnega naročila. Glede vprašanja, objavljenega na Portalu javnih naročil, ki je vezan na »on-line povezavo s FURS-om za davčno potrjevanje računov« in na katerega je naročnik odgovoril, da v tem delu ne bo spreminjal razpisnih pogojev, je po mnenju naročnika že iz samega vprašanja razvidno, da se nanaša na tehnične zahteve, ki jih je naročnik navedel v poglavju 3.2.1 Tehnične specifikacije, in ne na vprašanje, ali mora biti potrjena referenca skladna s tehničnimi specifikacijami iz razpisne dokumentacije.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z vlogo, št. 430-21/2017-14 z dne 20. 2. 2018, odstopil dokumentacijo v zvezi s postopkom oddaje javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo iz predrevizijskega postopka. Državna revizijska komisija je navedeno vlogo prejela dne
21. 2. 2018.

Vlagatelj se je do naročnikove odločitve o zahtevku za revizijo opredelil z »Opredelitvijo do navedb naročnika« z dne 26. 2. 2018, iz katere izhaja, da vztraja pri navedbah iz zahtevka za revizijo. Dodaja še, da ne zagovarja stališča, da morajo biti parkomati, ki jih je izbrani ponudnik dobavil v okviru referenčnega posla, identični predmetu javnega naročila, poudarja pa, da mora biti referenčni posel primerljiv predmetu javnega naročila. Naročnik namreč z referenčnim pogojem preveri, ali je ponudnik usposobljen izvesti predmet javnega naročila. Pri »on-line potrjevanju računov« gre za funkcionalnost, ki je pri parkirnih avtomatih nova in je nimajo vsi parkomati na trgu, saj le-ta terja novejša znanja in nadgradnjo obstoječih funkcionalnosti. Za naročnika, ki zahteva dobavo in montažo parkirnih avtomatov, ki bodo imeli funkcijo »on-line potrjevanja računov«, je bistveno, da izbere ponudnika, ki je v preteklosti že uspešno dobavil in montiral avtomate, pri katerih se uspešno izvaja »on-line potrjevanje računov«. Referenčni pogoj, pri katerem bi naročnik za uspešen izkaz izpolnjevanja referenčnega pogoja štel samo dejstvo, da so bili dobavljeni 4 parkirni avtomati, ne glede na to, kakšne so bile tehnične karakteristike teh parkirnih avtomatov, je povsem brezpredmeten in ni sorazmeren s predmetom javnega naročila. Vlagatelj podredno, v kolikor bi Državna revizijska komisija štela, da referenčnega pogoja res ni mogoče razlagati na način, kot ga podaja on sam, zahteva, da se razveljavi predmetno javno naročilo, saj je očitno razpisna dokumentacija bila pripravljena nejasno, tako da je dopuščala več možnih razlag, kar pa ni skladno s temeljnimi načeli javnega naročanja. Vlagatelj v nadaljevanju glede referenčnih poslov izbranega ponudnika navaja, da je naročnik tisti, ki je dolžan preveriti, ali referenčni posel, na katerega se izbrani ponudnik sklicuje, izpolnjuje zahtevani referenčni pogoj, v obravnavani zadevi pa naročnik ni pojasnil, na podlagi katerih dokazil, ki mu jih je predložil bodisi referenčni naročnik bodi izbrani ponudnik, je presodil, da referenčni posel Občine Grosuplje in referenčni posel Mestne občine Ljubljana izkazujeta izpolnjevanje referenčnega pogoja. Izbrani ponudnik po mnenju vlagatelja na trgu ponuja parkomate, ki naj bi v prihodnje omogočali nadgradnjo funkcionalnosti »on-line potrjevanja računov«, medtem ko ne ponuja parkomatov, pri katerih bi že sedaj delovalo »on-line potrjevanjem računov«, saj še vedno nima razvite nadgradnje, ampak le-to še razvija.

Državna revizijska komisija je dne 2. 3. 2018 prejela »Dopolnitev zahtevka za revizijo«, kateremu je priložen članek iz časopisa Delo z naslovom »So parkomatom v prestolnici šteti dnevi?« z dne 14. 2. 2018. Vlagatelj v predmetni vlogi navaja, da iz navedenega članka izhaja, da Mestna občina Ljubljana in izbrani ponudnik priznavata, da dobavljeni parkomati še ne omogočajo »on-line potrjevanja računov«.

Po pregledu dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila ter preučitvi navedb vlagatelja, naročnika in izbranega ponudnika ter po presoji izvedenih dokazov je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da ima vlagatelj prav, ko opozarja, da je naročnik v pravnem pouku izpodbijane odločitve napačno navedel, da se zahtevek za revizijo vloži v dveh izvodih. ZPVPJN namreč takšne zahteve ne vsebuje. Vendar pa gre dalje tudi ugotoviti, da ta kršitev naročnika ni v ničemer vplivala na vlagateljev pravni položaj v predmetnem revizijskem postopku.

Med naročnikom in vlagateljem je sporno, ali je naročnik ravnal skladno z določbami ZJN-3 in lastne razpisne dokumentacije, ko je reference, ki jih je predložil izbrani ponudnik, ocenil kot ustrezne, ter posledično ponudbo izbranega ponudnika ocenil kot dopustno in jo izbral kot najugodnejšo.

Naročnikovo ravnanje je potrebno presojati z vidika 29. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-3, ki določa, da je dopustna tista ponudba, ki jo predloži ponudnik, za katerega ne obstajajo razlogi za izključitev in ki izpolnjuje pogoje za sodelovanje, njegova ponudba ustreza potrebam in zahtevam naročnika, določenim v tehničnih specifikacijah in v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, je prispela pravočasno, pri njej ni dokazano nedovoljeno dogovarjanje ali korupcija, naročnik je ni ocenil za neobičajno nizko in cena ne presega zagotovljenih sredstev naročnika.

Prvi odstavek 89. člena ZJN-3 določa, da naročnik odda javno naročilo na podlagi meril ob upoštevanju določb 84., 85. in 86. člena navedenega zakona po tem, ko preveri, da so izpolnjeni naslednji pogoji: a) ponudba je skladna z zahtevami in pogoji, določenimi v obvestilu o javnem naročilu in v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, po potrebi ob upoštevanju variant iz 72. člena ZJN-3, in b) ponudbo je oddal ponudnik, pri katerem ne obstajajo razlogi za izključitev iz 75. člena tega zakona in izpolnjuje pogoje za sodelovanje ter pravila in merila iz 82. in 83. člena ZJN-3, če so bila določena. Naročnik v skladu z drugim odstavkom 89. člena ZJN-3 pred oddajo javnega naročila preveri obstoj in vsebino podatkov oziroma drugih navedb iz ponudbe ponudnika, kateremu se je odločil oddati javno naročilo.

Naročnik lahko gospodarskim subjektom kot zahtevo za sodelovanje naloži pogoje, določene v 76. členu ZJN-3. V skladu s prvim odstavkom 76. člena ZJN-3 lahko naročnik določi objektivna pravila ter pogoje za sodelovanje, ki se lahko nanašajo na ustreznost za opravljanje poklicne dejavnosti, ekonomski in finančni položaj ter tehnično in strokovno sposobnost. V skladu z drugim odstavkom 76. člena ZJN-3 lahko naročnik v postopek javnega naročanja vključi le tiste zahteve, ki so potrebne za zagotovitev, da ima ponudnik ustrezne pravne in finančne zmogljivosti ter tehnične in strokovne sposobnosti za izvedbo javnega naročila, ki se oddaja. Vse zahteve morajo biti povezane in sorazmerne s predmetom javnega naročila.

Na podlagi desetega odstavka 76. člena ZJN-3 lahko naročnik določi zahteve, s katerimi zagotovi, da imajo gospodarski subjekti potrebne človeške in tehnične vire ter izkušnje za izvajanje javnega naročila v skladu z ustreznim standardom kakovosti. Naročnik lahko zahteva zlasti, da imajo gospodarski subjekti zadostne izkušnje, ki jih izkažejo z ustreznimi referencami iz prejšnjih naročil. Možna dokazila za izkazovanje tehnične sposobnosti so navedena v osmem odstavku 77. člena ZJN-3, skladno s katerim lahko ponudnik kot dokaz za tehnično usposobljenost med drugim predloži seznam najpomembnejših dobav blaga ali opravljenih storitev v zadnjih treh letih, skupaj z zneski, datumi in navedbo javnih ali zasebnih naročnikov.

Zahteve v zvezi s tehnično in strokovno sposobnostjo v smislu izkazovanja zadostnih izkušenj z ustreznimi referencami iz prejšnjih naročil je naročnik v predmetnem postopku oddaje javnega naročila določil v poglavju 4.2 razpisne dokumentacije z naslovom Pogoji za sodelovanje, kjer je na strani 21 pod točko 4.2.3 (prvotno) zapisal: »Ponudnik mora izkazati, da je v zadnjih treh (3) letih pred datumom, določenim za oddajo ponudb, kvalitetno in v skladu s pogodbenimi določili izvedel enkratno dobavo vsaj 5 enakovrednih parkomatov (upošteva se datum začetka obratovanja), ki jih je povezal v enoten nadzorni sistem«. S popravkom razpisne dokumentacije z dne 21. 12. 2017 je naročnik zahtevano število »vsaj 5 enakovrednih parkomatov« znižal na »vsaj 4«.

Med vlagateljem in naročnikom je spor o vprašanju, kako je potrebno tolmačiti zgoraj citirani referenčni pogoj, in sicer v delu, ki se nanaša na pojem »enakovreden«. Vlagatelj navaja, da merilo enakovrednosti parkomatov predstavljajo tehnične specifikacije parkomatov iz točke 3.2.1 razpisne dokumentacije, ter dodatno navaja, da je kot (ustrezen) referenčni posel v smislu referenčnega pogoja iz točke 4.2.3 razpisne dokumentacije mogoče šteti (le) posel, pri katerem je ponudnik v zadnjih treh (3) letih pred datumom za oddajo ponudb dobavil vsaj 4 parkomate, ki so (med drugim) omogočali »on-line povezavo s FURS-om za davčno potrjevanje računov«. Naročnik pa po drugi strani pojasnjuje, da pojma enakovredno sicer ni dodatno specificiral, vendar pa je sporni referenčni pogoj treba razumeti na način, da so vsi štirje zahtevani parkomati, za katere je moral ponudnik predložiti referenco, med seboj enakovredni, dobavljeni po eni pogodbi, enakega tipa in enakih lastnosti.

Državna revizijska komisija naročnikovi interpretaciji referenčnega pogoja ne more slediti, saj takšna razlaga ni v skladu z namenom referenc. Kot je Državna revizijska komisija že večkrat zapisala, je referenca po svoji naravi dokazilo, da je ponudnik sposoben izvesti javno naročilo v zahtevanem obsegu in kvaliteti, saj z njo dokazuje, da je v preteklosti podobno gradnjo ali storitev že uspešno izvedel ali da je pod podobnimi pogoji že uspešno dobavil podobno blago. Na podlagi dejstva, da je ponudnik (vsaj) enkrat že uspešno izvedel primerljivo naročilo, je mogoče sklepati, da ima ustrezno znanje, opremo in izkušnje, potrebne za izvedbo javnega naročila. Razumljivo je, da se mora referenčni posel nanašati na istovrstne oz. primerljive storitve oz. blago, katerih izvedba oz. dobava se pričakuje od izvajalca, saj je le na ta način mogoče ugotavljati, ali bo izvajalec tudi razpisane storitve oz. dobave blaga izvedel uspešno. Je pa na tem mestu potrebno poudariti, da enakovrednost oz. istovrstnost ne pomeni, da mora biti referenčni posel identičen predmetu javnega naročila, saj bi bila takšna zahteva v nasprotju z načelom sorazmernosti (8. člen ZJN-3).

Državne revizijske komisije tudi ne prepriča naročnikovo sklicevanje na obrazec Potrditev referenc (priloga 12), s katerim referenčni naročnik potrdi, da mu je »ponudnik v obdobju zadnjih 3 letih pred datumom, določenim za oddajo ponudb, kvalitetno in v skladu s pogodbenimi določili enkratno dobavil vsaj 4 parkomate«. Če je bil naročnikov namen, da ponudniki z navedenim obrazcem dokažejo, da so v zadnjih treh (3) letih pred datumom, določenim za oddajo ponudb, kvalitetno in v skladu s pogodbenimi določili izvedli enkratno dobavo vsaj 4 med seboj enakovrednih parkomatov, bi moral to v obrazcu jasno navesti, česar pa ni storil. Dejstvo, da so vsi štirje parkomati med seboj enakovredni oz. enakega tipa in lastnosti, bi namreč lahko potrdil le investitor oz. referenčni naročnik. Po drugi strani pa je presoja, ali je nek referenčni posel enakovreden tehničnim specifikacijam predmetnega javnega naročila, na strani naročnika, ki ta postopek oddaje javnega naročila izvaja, in je ni mogoče prevaliti na referenčnega naročnika. Posledično je navedba naročnika, da v obrazcu Potrditev referenc ni navedel, da morajo biti potrjeni referenčni posli enakovredni tehničnim zahtevam predmetnega postopka oddaje javnega naročila, brezpredmetna.

Glede na zgoraj navedeno, Državna revizijska komisija ugotavlja, da je v obravnavanem primeru naročnikovo referenčno zahtevo potrebno razumeti na način, da od ponudnikov kot izkaz svoje usposobljenosti za izvedbo predmeta javnega naročila zahteva predložitev referenčnega potrdila, ki dokazuje kvalitetno in v skladu s pogodbenimi določili izvedeno dobavo parkomatov, ki so glede na tehnične karakteristike primerljivi parkomatom, ki jih naročnik naroča v predmetnem postopku oddaje javnega naročila. Kot utemeljeno opozarja vlagatelj, bi interpretacija spornega referenčnega pogoja, kot jo zagovarja naročnik, pomenila, da bi referenčni pogoj lahko izpolnjeval nekdo, ki je v preteklosti uspešno dobavil najmanj 4 parkomate, pa četudi so bili ti z zastarelo tehnologijo in ne omogočajo novih funkcionalnosti, ki so v današnjih časih bistvene.

Iz naročnikovih navedb, kot tudi iz celotne dokumentacije v zvezi z postopkom oddaje javnega naročila, ki je bila predložena Državni revizijski komisiji, izhaja, da je naročnik izpolnjevanje spornega referenčnega pogoja preverjal zgolj na način, da je ugotavljal, ali je izbrani ponudnik svoji ponudbi priložil obrazec Seznam referenc (priloga 11) in obrazec Potrditev referenc (priloga 12), ni pa preveril, ali so priglašeni referenčni posli tudi vsebinsko ustrezni. Upoštevaje zgoraj navedene ugotovitve Državne revizijske komisije v zvezi s tolmačenjem spornega referenčnega pogoja, bi moral naročnik izpolnjevanje le-tega presojati na način, da bi ugotovil, ali so bili parkomati, dobavljeni v okviru priglašenih referenčnih poslov, enakovredni oz. primerljivi parkomatom, ki jih naročnik naroča v predmetnem postopku oddaje javnega naročila, ter ali so bili ti parkomati povezani v enoten nadzorni sistem. Ker naročnik takšne presoje (še) ni opravil, Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik (vsaj) preuranjeno zaključil, da izbrani ponudnik sporni referenčni pogoj izpolnjuje, posledično pa je (vsaj) preuranjeno ocenil njegovo ponudbo kot dopustno ter mu oddal javno naročilo. S takšnim ravnanjem je naročnik kršil določbi prvega in drugega odstavka 89. člena ZJN-3 v povezavi z 29. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-3.

Državna revizijska komisija je zato na podlagi druge alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zahtevku za revizijo ugodila in razveljavila naročnikovo odločitev o oddaji javnega naročila, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o oddaji javnega naročila«, št. 430-21/2017-6 z dne 29. 1. 2018.

V skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN Državna revizijska komisija naročnika napotuje, naj v primeru, če bo nadaljeval in zaključil postopek javnega naročanja z izbiro najugodnejšega ponudnika, ponudbo izbranega ponudnika pregleda na način, kot ga določa ZJN-3, pri tem pa naj ob upoštevanju določb ZJN-3 pridobi informacije, ki bodo dajale zadostno podlago za ugotovitev, ali je ponudba najugodnejšega ponudnika dopustna ali ne.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.


Vlagatelj je v zahtevku za revizijo in v vlogi, s katero se je opredelil do navedb naročnika, zahteval povrnitev stroškov pravnega varstva. Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

Državna revizijska komisija je vlagatelju, skladno s 70. členom ZPVPJN ter skladno z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015, v nadaljevanju: OT), priznala naslednje potrebne in opredeljeno navedene stroške:
- strošek plačane takse za revizijski zahtevek v višini 714,50 EUR (vlagatelj je potrdilo o plačilu takse v navedeni višini priložil zahtevku za revizijo),
- strošek odvetniške storitve za sestavo zahtevka za revizijo v višini 800 točk (1. točka tar. št. 40 OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22% DDV znaša 447,98 EUR,
- izdatke v pavšalnem znesku po 11. členu OT v višini 16 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22% DDV znaša 8,96 EUR.

Državna revizijska komisija je tako vlagatelju kot potrebne priznala stroške v višini 1.171,44 EUR. Razliko do priglašenih stroškov, in sicer stroške sestanka s stranko, stroške pregleda listin in dokumentacije, kot izhajajo iz stroškovnika v zahtevku za revizijo, ter stroške druge obrazložene vloge med postopkom, stroške sestanka s stranko, stroške pregleda listin in dokumentacije, materialne stroške, kot izhajajo iz stroškovnika v opredelitvi vlagatelja do navedb naročnika, je Državna revizijska komisija zavrnila, saj v konkretnem primeru navedeni stroški bodisi niso bili potrebni (peti odstavek 70. člena ZPVPJN v povezavi z osmim odstavkom istega člena, pa tudi drugi odstavek 2. člena OT) bodisi jih ni mogoče priznati kot samostojne storitve, ki niso zajete v drugih tarifnih številkah OT (tarifna številka 39). Navedbe v vlogi, s katero se je vlagatelj opredelil do navedb naročnika, niso pripomogle ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve.

Naročnik je vlagatelju priznane stroške pravnega varstva v višini 1.171,44 EUR dolžan povrniti v roku 15 dni od prejema tega sklepa (313. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s sprem.) v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN), po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.


V Ljubljani, dne 12. 4. 2018



Predsednica senata
Nina Velkavrh, univ. dipl. prav.,
članica Državne revizijske komisije














Vročiti:
– Občina Medvode, Cesta komandanta Staneta 12, 1215 Medvode,
– Odvetniška družba Potočnik in Prebil o.p., d.o.o., Ajdovščina 4, 1000 Ljubljana,
– ELBI, elektroinstalacije, projektiranje, trgovina, d.o.o., Kranj, Cesta 1. maja 75, 4000 Kranj,
– Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
– v spis zadeve, tu

Natisni stran